smiram v’ ſebi ohuduje, de bi priſhla do prave ljubesni boshje; ſtanovitnoſt, de duſha vedno oſtane pod dreveſam boshje ljubesni. — Liſtje, to ſo smiram nove gnade, ki jih duſha od Boga prejema; snotranje ſladkoſti; duhovno veſelje; ſladke ſolsé; samaknjenje v’ Boga. Te rezhí ſe imenujejo liſtje na dreveſu boshje ljubesni, sato ko polepſhajo drevo, in pomagajo ſad soriti; in kakor po simi liſtje od dreveſa odpade, tako tudi vſe te ſladkoſti v’ ſuhoti in v’ duſhnih teshavah odpadejo, in le ſama ljubesin oſtane. — Zvetje, to ſo dela in zhednoſti, ki ſo vzhaſi grosno teshavne, in ki jih duſha is ljubesni do Boga opravlja. — Sad, to ſo teshave, terpljenje, shaloſti, preganjanje, ktere duſha voljno prenaſha, kadar ji jih Bog poſhlje, ali kadar ſi jih ſama da, de bi bolj Bogu ſlushila in bolj Jesuſa v’ njegovim terpljenji poſnemala.« — Tako uzhi ſ. Teresija.
Ni zhudi, de je ſ. Teresija vedila tako lepó popiſati ſvéto drevó boshje ljubesní, ker je bilo saſajeno v’ njenim ſerzu, in ker je bilo v’ nji popolnama lepo in dobro od korenine do ſadú.
»Nekteri ſi mozhno persadevajo in iſhejo perpomozhke, po kterih bi snajdili, kako kdo mora Boga ljubiti. Reveshi, ne vejo, de drusiga perpomozhka ni, kakor — ga ljubiti; to je prezej vſe to ſtoriti, kar mu je dopadljivo.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
˛S. Vinzenz je tako na tanko to dopolnil, de tiſti; ki ſo tako ſrezhni bili s’ njim shiveti, ſo ſprizhevali, de, ko bi bil kdo hotel bolj popolnarna vſe po boshjim dopadenji ſtoriti, kakor ſ. Vinzenz, bi bil mogel vezh ko zhlovek biti.
