in is laſtne ljubesni. Torej ſe ji mora dopovedati, de to ſhe ni snamnje prave in gotove ljubesni boshje, kadar kdo boshje, nebeſhke ſladkoſti obzhuti; ampak to je prava ljubesin do Boga, kadar kdo na tanko ſvoje dolshnoſti dopolnuje, in sveſto v’ zhednoſtih shiví, to je, ko ſe ponishuje, ko sanizhevanje ljubi, ko krivizo voljno poterpi in vſe sopernoſti sadovoljno prenaſha, ko ſam ſebe posabi in nizh na to ne porajta, zhe je njegova ljubesin do Boga komu snana ali ne, de je le Bogu snana. To ſe pravi, Boga popolnama ljubiti, to ſo snamnja prave ljubesni do njega, Bog naſ varuj tiſte obzhutljive ljubesni do njega, ktera naſho laſtno ljubesin ſhe shiveti puſti. Prava ljubesin do Boga umorí laſtno ljubesin.
»Ljubesin do Boga je drevo shivljenja v’ ſredi paradisha, ktero ima, kakor vſe druge dreveſa, ſheſt delov, namrezh: korenine, deblo, veje, liſtje, zvetje in ſad. — Korenine ſo zhednoſti, po kterih ſe sadobí ljubesin do Boga, in jih je poſebno devet: prava pokora in pogoſto prejemanje ſvetih Sakramentov; dopolnovanje boshjih sapoved in ſvojih dolshnoſt; ſtrah boshji; satiranje ſvojſga nagnjenja in ſvojih shelj; ſamotno shivljenje in ogihanje ſlabih perloshnoſt; ſpraſhevanje veſtí; pohishnoſt; pokorſhina; ljubesin do blishnjiga. — Deblo je podvershenje ſvoje laſtne volje pod boshjo voljo. — Veje ſo: shiva vera, ſkosi ktera gleda duſha od bliso ˛Solnze pravize, bres de bi ſe ji bliſhélo; pravo terdno upanje v’ boshjo pomozh, po kterim samore vſe sopernoſti in teshave preſtati, bres de bi omagala; gorezhe shelje; terdni ſklepi in druge dobre miſli, ktere
