ne bil nizh nepokojin. Veſ ſvét ni toliko vredin, kakor mir ſerza. — In kakor je govoril, tako je tudi ravnal. Satorej je raji kako opravilo popuſtil, kakor de bi ga bil s’ gerdo in s’ſilo opravil, ker je vedil, de perſiljene rezhí ne terpé dolgo; in je vſe boshji previdnoſti prepuſtil, de naj Bog ſtorí, kar je zhloveku nemogozhe.
»Zhe ti je mogozhe, ſe nikdar ne jesi; nikar nikoli sa nobeno rezh jesi ne odpri vrat ſvojiga ſerza, sakaj zhe jesa v’ tvoje ſerze pride, je ne hoſh samogel kmalo vun isgnati, kakor bi hotel, in je tudi ne lioſ h samogel smagati. Zhe vidiſh, de je jesa po tvoji ſlaboſti priſhla v’ tvoje ſerze, prezej vſo ſvojo mozh vkup vsemi, in ſkuſi, de ga ſpet vmiríſh. Ali vſe to ſe mora s’ krotkoſtjo ſtoriti, pa ne s’ gerdo in s’ ſilo; in ſe moraſh dobro varovati, de ſvoje ſerzhne ráne ſhe hujſhi ne ſtoriſh , kakor je shé.« — Tako pravi ſ. Franziſhk Salesi.
To kar tukej pravi letá zhaſtljivi ſvetriik, je vsel is ſvoje laſtne ſkuſhnje. Neisrezheno ſi je persadeval, de ni nikdar jesi odperl vrat ſvojiga ſerza, deſiravno je bil po natori grosno k’ jesi nagnjen. — Kadar jesa moje ubogo ſerze preberne, pravi ta ſvetnik, ker hozhe po ſili va-nj priti; kadar ſe mi glava vname, in ki moja kri vrè, kakor ko bi v’ piſkru per ognji ſtala; na vſe to nizh ne porajtam, in per vſim tem ne neham prijasin biti. In deſiravno mi natura pravi, de bi ſe lahko vzhaſi po pravizi vjesil, nozhem njeniga glaſu nikdar poſluſhati. — To niſo bile le prasne beſede ſ. Franziſhka,
