»Vedite in terdno verjemite, de vſe tiſte miſli, ki naſ nemirne delajo, ki nam nepokoj ſerza dajejo, niſo od Boga, sakaj Bog je kralj miru;[1] ampak pridejo od hudobniga duha, ali is laſtne ljubesni, ali pa is tega, ko ſami ſebe prevezh obrajtamo; to ſo tiſti trijé isvirki, is kterih pride naſh nepokoj. Kadar nam tedaj take miſli pridejo, jih moramo prezej savrezhi, in jih ne ſmemo zlo nizh poſluſhati.« — Tako govori ſ. Franziſhk Salesi.
Ravno sato je bil ta ſvetnik tako mirin in veſel, in nikdar nepokojin v’ ſerzu; sakaj ſkuſhnjave hudobniga duha ga niſo premaknile, ſvoji laſtni ljubesni je bil vezhno ſovrashtvo napovedal, in perſerzhno je ponishin bil.
»Ponishna krotkoſt je zhednoſt vſih zhednoſt, ktero nam je Jesuſ tolikanj perporozhil; toraj jo moramo smiram in povſod v’ djanji ſkasovati. Hudiga ſe moramo varovati, pa s’ mirnim duham; dobro moramo ſtoriti, pa smiram le s’ krotkoſtjo. Vsemite ſi ta nauk k’ ſerzu. Kadar vidite, de samorete kej s’ ljubesnijo ſtoriti, ſtorite; to pa, kar bres prepira ne morete ſtoriti, puſtite. S’ eno beſedo, mir in krotkoſt morata smiram verh vſiga naſhiga djanja ſtati, kakor ſtojí olje verh vode in vſih drugih pijazh.« — Tako pravi ſ. Franziſhk Saleſi.
Od ravno tega ſvetnika ſe bere, de je rekel: Ktera rezh na ſvetu bi le samogla nam ſerzhin mir vseti? Ko bi ſe vſi ljudje na ſvetu edin soper drusiga vsdigovali, bi jeſt savolj tega
- ↑ Isaija 9, 6.
