˛S. Alojsi ſi je med vſimi zhednoſtimi nar bolj ponishnoſt sadobiti persadeval. Vſaki dan je v’ ſvojih molitvah ponishne Angelje proſil, de naj mu leto prelepo zhednoſt pred Bogam ſproſijo.
»Ponishnoſt je mati veliko drugih zhednoſt. Njeni otrozi ſo: pokorſhina, ſtrah, ſpoſhtovanje, poterpeshljivoſt, modro sadershanje, krotkoſt in mir. Kdor je ponishin, je rad vſim pokorin; ſe boji Boga rasshaliti in blishnjiga; ſpoſhtuje ſtariſhe, vikſhi in ſploh blishnjiga; ne obzhuti rasshaljenja in krivize, ki ſe mu ſtori; nobeniga ne sanizhuje, nobeniga ne rasshali; je proti vſim prijasin in pohlevin; je smiram veſel in sadovoljin, in mirniga ſerza.« — Tako piſhe ſveti ſhkoſ Tomash is Villanove.
Modri ˛Salomon pravi v’ ſvetim piſmu, de po tem, ko je bil modroſt sadobil, ga je bilo kmalo vſe drugo dobro doſhlo.[1] — Ravno tako pa tudi ti, moj kriſtjan, lahko od ponishnoſti rezheſh: Bog mi daj le pravo ponishnoſt sadobiti, po tem ſi bom s’ boshjo pomozhjo kmalo vſe druge zhednoſti perdobil.
»Ponishnoſt nam je potrebna, de ſi: zhednoſti perdobimo, in de ſe vezhno svelizhamo; sakaj vrata nebeſhke, kakor pravi Kriſtuſ, ſo grosno voſke, tako de oſhabni in napuhnjeni ne bodo mogli ſkosi te vrata iti, ampak le majhni.« Pravi ſ. Bernard.
Farisej, ki je bil priſhel v’ Jerusalemſki tempelj molit, je veliko sunanjih dobrih del opravljal, in je miſlil, de pojde naravnoſt v
- ↑ Modr. 7, 11
