Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/104

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


— Abraham je imel veliko in ſtanovitno saúpanje v’ Boga. Bog mu je bil obljubil, de ſe bo njegova rodovina nesnano pomnoshila, in de bo veliko ljudſtvo poſtala; in po tem mu je sapovedal, de naj ſvojiga ediniga ſina Isaaka sakolje in daruje. Abraham je bil takrat she tako ſtar, de ni vezh upati mogel, drusiga ſina dobiti; ali bres vſiga sopergovorjenja je bil prezej perpravljen, boshje povelje dopolniti, s’ terdnim in nepremakljivim saúpanjem, de bo Bog vſe prav obernil.

Ravno táko saúpanje v’ Boga je imel tudi Job. Veſ je bil ranjen, vſi otrozi ſo mu bili pobiti, vſe premoshenje je bil sgubil, savershen in saſramovan je bil od ſvoje shene in od ſvojih prijatlov in snanzov. Ali v’ vſih tih teshavah je bil popolnama sadovoljin s’ tem, kar mu je Bog poſlal, in je is ſerza rekel: Ko bi mi Bog tudi shivljenje vsel, bom smiram va-nj saúpal ... In on bo moj odreſhenik.[1]

»Kdor ſe popolnama boshji previdnoſti v’ roke da in ſe ji voditi puſtí, ſe s’ vſimi ſvojimi krishi na lepim vosu pelje, in ſkoraj nobene teshave ne obzhuti; kdor ſe pa ſam na-ſe sanaſha, gre peſh, in ſvoje krishe s’ veliko teshavo sa ſabo vlezhe.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Bernard.

Bila je revna deklè, ki je v’ dolgi bolesni in velikih bolezhinah na revni poſtelji leshala, pa je bila smiram veſela in sadovoljna. Sliſhala je, de ſe ljudje grosno bojé hude létine in lakote; pa tudi to je ni zlo nizh oſtraſhilo. Nad tem ſo ſe ljudje, ki ſo jo hodili obiſkat, mozhno zhudili, in ſo jo vpraſhali, kako samore veſela

  1. ^ Job 13, 15. 16.