Ignazja v’ barko vsame, in ſo mu ga mozhno hvalili, in rekli, de je ſvetnik. Ali kadar je vikſhi barke ſliſhal, de je Ignazi revin, in de shelí, ubogajme v’ barko vset biti, ga ni hotel vseti, in je rekel: Zhe je ſvetnik, mu ni treba barke, bo lahko bres barke zhes morje priſhel, kakor je od drugih ſvetnikov ſliſhati, de ſo priſhli. — Tedaj ſe je ſ. Ignazi na majhno in ſlabo barko podal, kjer ſo ga s’ prijasnoſtjo ſprejeli. Vſe te tri harke ſo ob enim zhaſu s’ dobrim vetram odrinile; ali veter ni bil dolgo dober, ampak vsdignil ſe je ſtraſhin vihár, tako de ſe je perva harka kmalo potopila, in vſi ljudje, ki ſo bili v’ nji, ſo potonili. Druga, ki je bila mozhna in velika, ſe ni potopila, ampak je na plitvo priſhla in je v’ peſku ohtizhala. Le tretja, ki je bila nar ſlabſhi, je ſrezhno k’ kraju priſhla. Kadar je ſ. Ignazi to vidil, je perſerzhno Boga sahvalil sa njegovo veliko ljubesin, in je bil po tem v’ saupanji do Boga ſhe bolj poterjen.
»Kdor ima pravo kerſhanſko saúpanje, vſe boshji previdnoſti prepulſi, in ne poſluſha tega, kar zhloveſhka modroſt in previdnoſt soper govorí. O kakó ſrezhin je, kdor ſe v’ vſim ſvojim djanji previdnoſti Goſpodovi podvershe! Njega Bog smiram ſkerbno varuje.« — Tako govori ſveta Franziſhka Fremiot.
Veliko saúpanje v’ Boga ſo she v’ ſtarih zhaſih sveſti ſlushabniki boshji imeli; ſhe bolj bi ſe ga kriſtjanam ſpodobilo imeti, ker nam Kriſtuſ v’ ſvetim evangelii Boga v’ grosno ljubesnivih podohah pokashe, v’ podobi dobrotljiviga ozheta, sveſtiga prijatla, ſkerbniga paſtirja i. t. d.
