Strah na Sokolskem gradu
| Strah na Sokolskem gradu ali Nedolžna v blaznici |
Roman za ljudstvo
| |||||||||
1.DEL
/../ rekel Radivoj, stopil k grofu ter mu položil roko na ramo.
»Toda predvsem se prizadevaj, da ohraniš svoj mir, kjati veruj mi, da ga boš potreboval. Povej mi, prijatelj,« je zaćel po kratkem odmoru Radivoj Sokolski,
»ali nisi nikoli slišal o kaki ljubezni svojega sina, kajti saj poznaš slavni izrek Napoleona I: 'herchez le femme' - iščite žensko. Kajti kjerkoli se kaj nenavadnega zgodi na svetu, je gotovo kaka ženska zraven.«
»Prijatelj moj,« je odgovoril grof Božidar,
»duša mojega sina je bila čista kakor kake device. Jaz sem i že davno želel, da bi se prav iz srce zaljubil v kako deklico, - no, prilike mu ni manjkalo /../
/../ mršil obrvi ter se najbrž trudil, da bi slišal glas, ga Radivoj ni mogel slišati.
»Oh, moji živci so najbrž res preveč napeti« je rekel grof Božidar ter se zopet obrnil nazaj,
»pa res, ne bi bilo čudno, ako bi se mi bila zadih dneh zmešala pamet, - preveč sem trpel, in pon - ne, ne, nisem se motil« je hipoma zaklical;
»aj - zdaj sem razločno slišal, - v Tvojem vrtu se ma nekaj strašenga, čudnega goditi, - slišal sem klica pomoč.«
»Klic na pomoč, - nemogoče!«
/../
»Ubogi prijatelj,« je vzdihujoč zaklical grof Božidar
»osoda te je teško zadela. Toda kdo je bila ljubeznjiva dama, ki sem jo srečal spodaj pri terasi?«
»Ah, najbrž si srečal Alenko pl. Radičevo,« je zaklical Radivoj,
»ona je družabnica moje uboge Minke - in je sploh gospodinja v moji hiši.«
»Poslušaj,« je rekel Božidar,
»ta ženska je plemenito, mehkočutno bitje sicer sem govoril z njo le par navadnih besed, toda pogled v njene oči mi je zadostoval, da sem se prepričal, da ni samo lepa in ljubeznjiva, ampak tudi dobra, plemenita in velikodušna.«
Radivoj je nenadoma prijel grofovo roko ter jo vroče in iskreno stisnil, - bil je prijatelju hvaležen za mnenje, s katerim je opravka.
»Naj prinesejo svetlike, - na temnem vrtu se ne more ničesar videti.«
Minuto pozneje so zaplamtele za grajskimi okni luči, propadli, zbegani obrazi so se pokazali na njih, Martin je bil prvi, ki je stal na strani svojega gospoda s svetilko v roki, da razsvetluje pot.
»Stopajte tiho,« je ukazal Radivoj,
»nihče naj ne zine besede, - poslušati moramo, če se bo ječanje še ponovilo.«
Z napeto pozornostjo so korakali možje naprej, po ograjeni poti in zavili potem v drevored, ki je vodil k paviljonu. Med služabniki, ki so na grofov klic prihiteli, je bil tudi Franc Robič eden prvih.
Tudi on je nosil svetilko in ko je z vso vnemo naprej tiščal kakor bi hotel biti prvi , ki bi rad kaj novega odkril, se je spotaknil in skoro padel s svetilko vred.
»Kaj pa vam je?« je skoro nevoljno vprašal Radivoj,
»saj vendar niste pijani?«
»Pijan, - jaz? - Oprostite gospod grof, toda jaz nikoli ne pijem. Toda če se človeka tako naglo zbudi iz spanja, - jaz sem že spal, - potem so noge prav negotove.«
»Že dobro,« je rekel Radivoj ter si na tihem očital, da je tako vrlemu človeku storil krivico.
Grof je Radivoj hipoma prijel, da je obstal, kajti ječenje je slišal od desne strani.
»Tam je,« je Radivoj zelo razburjen zaklical;
»Tam na oni strani, kjer stoji stara bukev, tam moramo iskati.«
In zdaj ni bilo več čakanja zanj. - Ne da bi počakal, ako gre kdo za njim, je planil naprej. Toda komaj je tekel kakih dvajset korakov, ko je hipoma zakričal, kajti ob vznožju bukve je videl temno postavo ležati.
Radivoj se je opotekel, z rokami si je potegnil čez oči, - pridušen vsklik je zadonel iz njegovih ust, - mislil je, da je postal blazen in vendar, - verjeti je moral, - kar so mu pokazale oči, - tam sredi gredice, ki se je razprostirala ob vznožju bukve, je ležalo ljubko, krasno bitje, kateremu je še pred malo urami prisegel ljubezen in zvestobo, katero je držal v objemu, - njo, ki mu dala drugo življenje, - drugo srečo, - Alenka, - Alenka pl. Radičeva!
Z zamolklim glasom se je Radivoj zgrudil poleg nesrečnice, kajti čeprav še ni videl in vedel, kaj se je zgodilo mladi devojki, mu je vendar strašna slutnja grozne nesreče napolnila dušo.
»V nezavesti je, - Alenka, - Alenka, zbudi se?«
V istem hipu je pa Radivoj začutil, da so mu roke mokre postale, zakričal je in jih nesel k očem, - in ko mu e zdaj bleda mesečina obsijala prste, je opazil, da so rdeči, - rdeči od srčne krvi nesrečnice, ki je tukaj nepremično ležala.
»Umor!« je zakričal v naslednjem hipu Radivoj z donečim glasom, da je grozno odmevalo po velikem vrtu.
»Umor, - sem k meni, - pomagajte, - Alenko pl. Radičevo so umorili!«
Grof Višnjegorski, Martin, France Robič, vsi služabniki so prihrumeli k njemu in v naslednjem hipu so skoro vsi grajski stanovalci obkolili nesrečo devojko, ki je bleda in nepremična ležala na tleh.
Strašna, smrtna groza je vse prevzela, nihče si ni upal govoriti, - umor na Sokolskem gradu, - umor v mirni hiši, kjer se še nikdar ni izvršil umor, - oh, to je bila misel, ki je vse napolnila s studom.
"Umorjena je!" je vzkuil Radivoj in prijel Alenkino roko ter jo skušal ogreti v svoji, kajti bila je ledeno hladna, ta uboga, mrtva roka,
"nesramen morilec ji je nož zabodel v srce, - glejte, glejte, kri prihaja iz rane, - ha, ne bodite tako trdi, - tecite po zdravnike - zdravnika pravim, - rešite jo in vzemite moje premoženje."
Več služabnikov je odhitelo, toda France Robič je v tem trenutku zaklical za njimi:
»Ostanite, - ali hočete peš v mesto, - jaz sem pojdem po zdravnika, osdlel bom konja in jezdil v mesto.«
Radivoj je mogel le z roko pomigati, da je s tem zadovoljen. Naglo se je zločinec odstranil, ko je še poprej zaničljivo pogledal svojo žrtev. Niti najmanj ni dvomil, da bi zdravniška pomoč prišla prepozno in sploh je pa že hotel skrbeti za to, da ne bo tako hitro zdravnika pri roki.
Radivoj je položil Alnekino glavo v svoje naročje, - vroče solze so mu zatemnile oči, niti besedice ni mogel izgovoriti, -krčevito ihtenje mu je stiskalo prsi.
Grof Višnjegorski je tudi pokleknil poleg besrečnice, in čeprav je lepo, ljubko deklico šele danes in le površno izpoznal, je vendar počutil iskreno sočutje z njeno osodo.
»Kaj se godi tukaj?« je nenadoma zadonel glas,
»za božjo voljo, kje je oče, - po hiši kličejo umor, umor, -oče, moj oče, kje si?«
»Oh, Lola, hčerka, otrok moj,« je zakričal Radivoj.
»Poglej, umorili so jo, - jaz vem, tudi Ti si jo imela rada. Objokovala jo boš.«
In lepa hinavka se je z vsklikom vrgla čez trdo truplo, prijela je Alenkino roko, - jo poljubila, - pomočila s svojimi solzami, - ter zaklicala s pridušenim glasom:
»Umorjena, - sramotno umorjena, - prokletstvo brezvestenmu morilcu, ki mi je ugrabil najdražjo prijateljico, - kdorkoli je že, nobene mirne ure naj nima v življenju. Zbudi se vendar, Alenka, - ljubila sem Te kot sestro, - oh, odgovori mi vendar!«
Ah, kaj je bilo to, - telo nesrečnice, ki jo doslej trdo in nepremično ležalo, ki ni pokazalo nobenega znaka življenja, je hipoma strepetalo, - bilo je kakor bi jo Lolin glas še enkrat poklical iz groba, - telo se je streslo, - in potem so se počasi odprle teške trepalnice, na katerih je že dih smrti počival.
»Tiho,« je zaklical Radivoj,
»bodite vsi tiho, -ona živi, - zaveda se, o Bog v nebesih prosim Te, bodi usmiljen in prizanesi temu življenju! Ali če je Tvoja modrost sklenila, da ne more biti, da je Alneka izgubljena, potem ji vrni vsaj enkrat še zavest, da bi lahko povedala ime onega, ki jo je umoril, - morilčevo ime naj dahnejo njene blede ustnice!«
In globoko se je Radivoj sklonil k Alenki, tako globoko, da se je dih njegovih ustnic dotaknil bledih lic, potem je vprašal s solznimi očmi:
»Alneka Radičeva, prijatelji so pri Tebi, - v mojem kdo - kdo Ti je zasadil nož v prsi, - kdo si je drznil nit Tvojega življenja prestriči, - kdo je prokleti morilec, ki se je splazil v ta grad in roko iztegnil po Tvojem dragem življenju?«
Tiho je bilo v krogu, ničesar se ni slišalo nego šumenje nočnega vetra, ki se je igral z bukovimi vejicami.
Drevesa so razprostirala vonj v temno noč in mesec se je zrcalil v krvavi mlaki, ki je pokrivala tla, kjer je pravkar še ležala Alenka.
Tedaj se je Alenka z nečloveško močjo vzdignila, videlo se ji je, da je porabila vso energijo, ki ji je še plula s krvjo po žilah, da ustreže Radivojevi želji, - široko se se ji odprle oči, - nečloveško so se povečala očesna jabolka, - usta so se ji odprla, - in kakor dih ji je prišlo iz ust:
»Moj morilec je - «
Slabost jo je premagala, - zgrudila se je nazaj v Radivojevo naročje. On jo je pa zapoet vzdignil in zaklical s prosečim glasom:
»Govori, hitro povej, kdo je Tvoj morilec.«
»Moj morilec - se imenuje - grof Mirko Višnjegorski!«
»Alenka, kako strašna obtožba, - Tvoj morilec je praviš, - grof Mirko Višnjegorski?«
»Grof Mirko Višnjegorski« je Alneka iznova zaklicala ter nezavestna padla v Radivojevo naročje.
»Grof Mirko Višnjegorski?« je v grozi zaklical Radivoj,
»ali je res, ali ste Vi prav tako razumeli to ime, kakor jaz? Haha, to ne more biti; nesrečnica je v vročici govorila!«
»Vizija - bližina smrti,« je rekel grof Božidar,
»najbrž ker sem bil zadnji, ki je z njo govoril, ker sem sam grof Višnjegorski, za to je pa v svoji domišljiji imenovala ime Višnjegorski«
»Ne, ne, to ne more biti!« je odgovoril Radivoj.
»Mirko je rekla, saj ste sami slišali, - to je drugo ime, dragi prijatelj, - in čeprav je strašna, skoro nemogoča misel, da bi bil Vaš sin deležen tega umora, toda tiho, - še enkrat se je vzdignila, - Alenka, ne umri in ne obdtoži nedolžnega, - rekla si, da je Višnjegorski Tvoj morilec, - ali je res tako?"
"On je, - sin grofa Božidara!" je vskliknila do smrti ranjena devojka,
"zavrnila sem njegovo ljubezen, našla sem ga v paviljonu, - ga hotela obtožiti pri očetu, - tedaj, - bodalo, - oh, mrzlo v mojih prsih, - kri, Mirko Višnjegoski moj morilec, - varuj se ga, Radivoj, - sebe in Tvojo hčer!"
Kakor dih so šle zadnje besede iz Alenkinih ust, zdaj se je nesrečnica zopet zgrudila nazaj, - globoka nezavest ji je zatemnila čute.
Zaman se je vrgel grof Božidar k nji, da jo zopet obudi, - zaman ]e v divji bolesti zakričal:
»Kajne, Alenka Radičeva, kajne, - moj sin ne more biti morilec. - Gorje mi, kako strahovita obtožba, - in vendar - «
Radivoj je pa položil Alneko v Lolino naročje ter vstal, - na bledih licih sta mu žareli rdeči lisi, - oči so mu vrtele kakor v blaznosti.
»Obkolite ves vrt!« je ukazal služabnikom s trdim nevpogljedljiv glasom,
»zastražite vse grajske izhode, nikogar ne izpustite ven, - preiščite ves vrt, - morda je morilec še tukaj skrit.«
Služabniki so se razpršili na vse strani, - vrt je takorekoč oživel, svetilke so kakor veše plapolale pogredih, - in Radivoj je še vedno stal kakor okamenel v vzdignjenimi rokami, kakor bi držal maščevalni meč v rokah, bi ga zavihtel nad glavo prokletega morilca.
Ista onemelost in nepremičnost se je tudi grofa Božidarja polastila, - ležal je na kolenih poleg Alnek ter mračno strmel v bledi obraz z zaprtimi očmi.
Ali je mogoče, daj je ta ljubezniva deklica, ki je tako dobrodejen utis napravila nanj, postala obtoželjnica njegovega sina, - in kako strahovito ga je obtožila! Napravila ga je za morilca - za ničvrednega zavratnega morilca!
Oh, grof ni niti trenutek dvomil, - da je tu le nesrečno nerazporazumljenje krivo, -- kako si je splon mogoče misliti , da bi Mirko , tako izvrsten mladenič, grof Višnjegorski, postal navaden zavratni morilec?
Toda okolnost, da je Mirko izginil in se štiri tedne skrival, - grofu se je hipoma krćilo srce v prsih. Saj bi ne bilo prvič, da bi mlad člevek, premagan od blaznosti ljubezni, zapeljan od strašne ljubosumnosti, izvršil hud zločin. Oh, taki slučaji so se že večkrat prigodili in vendar, - saj je šli za njegovega sina, - ne ta ni bil zmožen takega hudodelstva!
»Iščejo ga,« je mrmral grof s tresejočimi ustnicami,
»tu v okolici gradu ga ne bodo našli, iz enostavnega vzroka, ker Mirko to noč sploh ni bil v gradu.«
v istem hipu zadonel divji krik, - prišel je iz paviljona, - divlji glasovi so kričali, - zdaj, - zdaj je zadonel mlad moški glas v največji razburjenosti:
»Pustite me, kaj pa hočete, - gorje onemu, ki se mi približa, jaz sem grof Mirko Višnjegorski in ne zločinec kakor mislite!«
Grof Božidar se je zdrznil, - skril je obraz v roke, - v tem hipu je postal za deset let starejši.
Tudi Radivoj je bolestno strepetal, v obrazu se mu je pojavila senca obžalovanja, v naslednjem hipu je pa zaklical s trdim glasom:
»Kdorkoli je že, ki ste ga našli tam v paviljonu, - ta se je splazil v mojo hišo! Zato ga zgrabite in pripeljite k meni!«
V paviljonu je menda divljal kratek boj, toda ker je bilo kakih deset služabnikov, so imeli lahko stališče zoper enega.
Malo minut pozneje je Radivoj videl, kako so služabniki vlekli nekega mladeniča, - vlekli so ga po peščenem potu, ki je vodil do paviljona, - in vitki mladenič se je neprestano prizadeval, da se oprosti železnih pestij služabnikov.
Zdaj so ga pripeljali v svetlobo svetlik, tedaj je zaklical jetnik z razburjenim glasom:
»Oh, - srce mi pravi, - tam stoji grog Radivoj Sokolski, - prijatelj mojega očeta. - O zdaj je vse dobro, - zdaj se bo razjasnila pomota.«
»Grof Mirko Višnjegorski,« je odgovoril Radivoj Sokolski.
»Vi ste nesrečni mladenič, - torej ste res Vi, - glejte tu na tleh leži Vaša žrtev, nesrečnica, katero ste umorili, - tu stoji še nekdo, pri čegar pogledu se boste stresli.«
Počasi je grof Božidar vstal, - roke so mu padle raz obra, - naglo se je ozrl v žareče jetnikovo lice, čegar roke so služabniki še vedno držali, potem je zadonel bolesten vsklik po vrtu, kakor bi se srce vtrgalo iz prsi.
»Moj sin, - moj sin je!« je zastokal grof.
»Oče, - moj oče!« je veselo in radostno vzkliknil.
Mirko,
»vendar Te zopet vidim, - na Tvoje srce, oče moj, - zdaj me ne boste več držali, - lahko me zvežete, dokler sem bil še sam in zapuščen, - toda zdaj, - zdaj čutim moč v sebi, da se Vas vseh otresem proč, - izpustite me, sin gorfa Višnjegosrkega ne trpi vezij, - nazaj, - izpustite me!«
Služabniki so odleteli, - v naslednjem hipu je Mirko veselo skočil k očetu, a z vsklikom groze je omahnil nazaj. leden pogled iz očetovih očij ga je zadel, - pogled poln zaničevanja in gorze, in potem je slišal iz istih ust, ki so sicer le besede ljubezni in nežnosti imele zanj gromobite besede:
»Nesrami morilec, s Teboj nimam ničesar več skupnega!«
In grof Božidar se je obrnil ter s sklonjeno glavo z dolgo, sivo brado na prsih korakal potrt proti gradu ter skoro izgnil v njem.
24.poglavje: Nazaj med svet!
Da pojasnimo našim bralcem, kako je bilo mogoče, da so Mirko Višnjegorski našli v oni kritični usodepolni noči na vrtu Sokolskega gradu, jih prosimo, da se vrnejo z nami zopet v blaznico doktorja Morača, nazaj v elegantno urejeno sobo, kjer je imela Arabela Mirkota Višnjegorskega že več tednov vjetega.
Mirko ni slutil, da je v strešni blaznici doktroja. Morača, - temveč je mislil, da je v bolnišnici svete Elizabete, - in res cela sobna oprava ga je potrdila v tem mnenju.
V nji ni bilo nič one praznote in puščobe, ki je navadno v blaznici. Ni bilo prisilnega jopiča, ne surove - stražajke s krutim obrazom, tišine ni motil divji, blazni vik umobolnih, - ne, v tej udobno upravljeni sobi je vpladal neprestan mir. In ako je Mirko odprl svoje oči ter se sklonil na psotelji, je videl sestro Heleno, svojo drago strežnico, ki je s tihimi koraki hodila po sobi, da ga ne zbudi.
isti večer, ko so se na Sokolskem gradu vse te stvari dogajale, ki smo jih pravkar opisali, je ležal Mirko Višnjegorksi na postelji, glavo v roko uprto ter premišljeval. Čutil se je zelo nesrečnega.
vedno kadar je popil zdravilo, katero so mu dali, je čutil, da ga nepremagljiv spanec sili. Ali je bilo zdravilo mešano z omamljivo tekočino? Bolnikovim živcem vendar ni bilo to zdravje, ako mu je vedno povzročijo umetno spanje.
In ravno v to ga je sestra Helena silila z odločnostjo, ki se ni dala upogniti, da je moral vedno proti večeru zavžiti zdravilo. In komaj je to povržil, so se mu zatisnile trepalnice, in najsi se je še tako branil spanja, premagan je bil in ležal v svinčenem spanju do jutra.
In zakaj ni prišlo nobeno pismo od očeta? Grof Božidar je moral vendar dobiti njegovo pismi, - predobro je poznal svojega očeta ter vedel, da grof ne bo niti minute zamudil ter takoj hitel k boniški postelji svojega sina, ako bi vedel, kje je Mirko pravzaprav.
Zakaj torej oče ne pride? - Saj ga je vendar prosil, naj reši Rožico iz blaznice; - ali je oče uslišal to prošnjo?
O moj Bog, zdaj je ležal tu več tednov ločen od vsega sveta, niti časopisa, iz katerega bi izvedel dnevne novice, mu niso dovolili. Sestra Helena mu je vedno rekla:
»Čitati Vam je zdravnik prepovedal!«
In tako se je v Mirkovem srcu počasi pojavila globoka žalost, obenem pa tudi neka nezaupnost, ki se je vsled čudne okolnosti, ki se je zvečer primerila še povečala.
Rekli smo že, da sestra Helena, ki ni bila nihče drug nego Arabela, ni nikoli zapustila Mirkota, čuvala ga je z ljubosumnimi očmi ali prav rečeno, - kakor straži ljubosumna ljubezen ženske onega, čegar pogleda ne privošči nikomur.
Ako je kdaj šla iz sobe, ni nikoli pozabila od zunaj zakleniti vrat, da bi ga kdo ne motil, kakor je rekla.
Toda mladi grof se ni mogel ubraniti misli, da ga ima Helena vjetega, tembolj ker je parkrat prosil sestro Helene, naj pride ravnatelj bolnišnice svete Elizabete k njemu na pogovor in ker je imela stražnica vedno dovolj izgovorov s katerimi je hotela ubraniti, da Mirko ni več vprašal po ravnatelju.
Tudi zdaj je bil Mirko sam. Arabela je zapustila sobo, toda kakor vedno je tudi zdaj svojega ljubčka zaklenila od zunaj.
Hipoma je Mirko slišal trkati pod svojo posteljo. Izprva je mislil, da se moti, toda trkanje se je vedno iznova ponovilo.
Naglo je skočil s postelje, legel na tla in pogledal pod posteljo, a najprej ni mogel ničesar odkriti.
Nenadoma je začul presketanje, potem prasketanje in naposled je opazil, kako se je del tal počasi vzdignil.
Mirko se je prestrašil, kajti v prvem hipu je mislil, da nemarava morda kak tat na ta način vlomiti v njegovo sobo, toda takoj je zopet zavrgel to misle, - smehljati se je moral tej ideji, kati kaj naj pa tat išče ali vkrade v bolnišnici.
Toliko mu je bilo jasno, pod njegovo sobo je moral biti kak prostor, kjer je bil kak človek najbrž zaprt, in ta hotel z njim stopiti v zvezo.
Mirko se ni ganl. Podolgem je ležal na preprogi ter neprestano imel uprte oči na mesto, kjer se je deska vzdignila.
Ali se bo trkanje še ponovilo, -ali bo jetnik spodaj še enkrat poizkušal omjatai tla, ki so na onem mestu komaj četrt kvadratnega metra obsegala?
Glej, - tla je nekdo na tem mestu z vso silo odrival, - majhen pok se je zaslišal in potem je bila deska popolnoma odtrgana od tal - odprtina je bila narejena.
V naslednjem hipu se j pokazala reka, vitka, suha roka, na kateri so se videle plave žlice.
Mirko se je ojačil. Na vsak način je moral izvedeti, čegava je ta roka, - videti je moral, kdo je nesrečni človek, katerega so pod zemljo skrivali. - Tiho je vprašal:
»Kdo je, ki je kakor krt prevtal tla? Ako je neprečni jetnik, ki je spodaj, naj mi zaupa, kajti jaz trpim osodo.«
Roka se je dvignila, tenke rame so se pokazale. Mirko je zdaj vedel, da je ženska ona oseba, ki je spodaj vjeta.
Naglo je vstal ter kolikor mogoče tiho odrinil svojo postelj z onega mesta, da bi razkril odprtino ter lahko govoril z jetnico.
Še vedno se je videla roka in zdaj se je Mirko počasi in previdno plazil proti odprtini ter pogledal v globočino, toda v istem trenutku je roka izgnila in slišal se j grozen sklik, nato je postalo tiho, - mrtvaško tiho.
Mirko je čakal še par minut, z burno utripajočim srcem je čakal ter se vprašal, ako se bo ta strašni dogodek nadaljeval. Toda vse je ostalo tiho in ni si mogel dogotka drugače razlagati, nego da so stražniki presenetili jetnico.
Nato je potisnil desko zopet na prejšnje mesto, porinil postelj nazaj ter legel nanjo, kajti že je slišal korake svoje strežnice, že je zaropotal ključ v ključavnici.
Bil je pa tako razburjen, da se je tresel po vsem životu, in ko bi ne zvlekel odeje čez usta, - bi nuna, ki je v tem trenutku vstopila, gotovo zapazaila, da se je tresel kakor krč mučil.
Roka, - roka! je rajalo po Mirkotovi duši, strahovit vsklik, ki ga je sličšal, vse to se ne more goditi v bolnišnici, zlasti ne v takem zavodu kakor je bolnica pri sveti ELizabeti! Nesrečnežev bi nikoli ne imeli vjetih pod zemljo - in nihče bi ne prevrtal v taki hiši! Taki dogoski bi se prej dogajali v blaznici doktorja Morača, kjer postopajo tako kruto z bolniki.
Blaznica doktorja Morača! - Kakor blisk je raszvetlila ta beseda Mirkotovo dušo, toda v istem hipu mu je mrzel znoj stopil na čelo in groza ga je zgrabila.
Ali ej res v blaznici doktorja Morača, - še vedno v oblasti ničvredneža, ki je njega in Rožico imel vjeta?
Ha, ko bi bile vse besede sestre Helene le laž, ako so ga v to sobo sprvaile le, da ga pomirijo a vendar drže vjetega, -a ko bi se sestra Helena ne bila to, za kar se je izdajla, ako bi ne bila bogaboječa nuna, ampak-?
In zopet se je Mirko prestrašil na postelji, kajti nova misel še strahotnejša od prve, se ga je polastila.
Oči lepe, ki se je skrivala v obleki pobožnih nun te temne oči, - te je že moral nekje videti. Zdaj, zdaj je tudi vedel, kje in kdaj se je to zgodilo.
Trdno je stisnil ustnice, da bi ne zavpil, - stisnil je pesti tako krepko, da so se mu prsti ugrebli v meso, kajti bil je tako razburjen, skoro od blaznosti.
Sestra Helena je bila ona ogleduhinja, s katero je eno noč preživel skupaj v blaznici doktorja Morača, - ona nesramnica, ki je njega in rožico pogubila, - ona je bila in nihče drug, - da ona ga je tudi zdaj stražila, z njo je preživel več tednov, ta ženska, ki mu je dajala zdravila ter večerjo in kosilo!
Zdravilo! - Zdaj je Mriko tudi vedel, zakaj se vedno zbudi iz svinčenega spanja, - zakaj se je vsako jutro, ko se je zbudil čutil vedno slabejši, le vedno slabejši, - da, kar je po dnevu pridobil vsled dobre postrežbe, mu je po noči odvzelo škodljivo zdarvilo, kajti gotovo so ga hoteli obdržati v stanju, da bi iz lastne moči ne mogel zapustiti zaovda.
Zavod! Mirko je bil zdaj uverjen, da je še vedno v blaznici. Elegantna sobna oprava ga ni varala, morda ga niso hoteli spraviti v navadno celico, ko sej eiz omame zbudil, ampak v boljšo sobo, katerih je imel doktor Morač več v svoji hiši.
»Tiho!« si je rekel Mirko,
»samo zdaj se še premaguj! Mrino, ona je tu, stopila je k postelji!«
Arabela je kakor na angelskih perutnicah priplavala neslišno k postelji moža, ki ga je ljubila, sklonila se je k njemu ter ga vprašala z glasom, kateremu se jev videlo, da je hinavski:
»Kako Vam je danes, gospod grof? Zdaj je ura osem zvečer, ali je vročina zopet nastopila?«
»Hvala, ni!« je odgovoril Mirko.
»Vročina me ne muči, toda obupan sem, ker ne dobim kake vesti od svojega očeta.«
»Bo že prišla, le ne plašite se!«
»Oh, sestra Helana, to ste mi vedno rekli vendar mineva dan na dan, ne da bi kaj slišal o njem. Ali je moj oče mrtev, ali mi pa zakrivate njegova pisma. Povejte mi, sestra Helena, ali ste moje pismo takoj odposlali?«
Ker jo je zdaj gledal z drugimi očmi kakor poprej je dobro videl, kako se je ženska v nunski obleki zdrznila.
»kakšno vprašanje, gospod grof!« je odgovorila.
»Ako bi pisma, ki ste mi ga zaupali, ne odposlala ali ga zatajila, bi bil zločin, prevara.«
»In zakaj ne pride ravnatelj zavoda nikoli k meni? Saj sem ga vendar že večkrat prosil in rekli set, da ste mu sporočili mojo prošnjo.«
»To sem tudi storila,« je odgovorila sestra Helena, ali pravzaprav Arabela,
»toda najbrž je imel ravnatelj veliko opravila in nekaj dni sem je sam bolan, influenco ima.«
»To je res nesrečen slučaj. Jaz se truden setsra Helena, spal bi rad.«
»Gotovo, le spite, toda poprej morate zavžiti zdravilo.«
»Zdravilo, ga več ne potrebujem, čuti, da mi ne stori dobro, danes ga ne bom vzel.«
»Kakšna trmoglavost, gospod grof, saj niste otrok, saj veste, da morate vzeti zdravilo. Zdravnik, ki Vam ga je zapisal, je rekel. Kaj naj mu pa odgovorim, ako me vpraša, če sem se ravnala po njegovih ukazih? Ne pozabite, da ste v zavodu, kjer se morajo vsa navodila in predpsi ročno izpoljnejvati.«
Mirko ni odgovoril, toda trdno je sklenil, da ta večer ne bo pil zdravila.
»Dovolite le,« je nadlajevla pobožna sestra, »da povžijem svojo večerjo, ki sem si jo s seboj prinesla. Ko bom pojedla, Vam bom pripravila zdravilo, potem zaspite in Bog naj Vam da sladko spanje.«
Bujnolepa ženska, katere ponosni udje so se razločevali celo pod temno obleko, je odšla od postelje k mizi na katero je popej postavila pladenj.
Na njem je bila skormna večerja, kozarec vina, ki je bil zelo mešan z vodo, malo sadja in košček kruha s sirovim maslo.
»Ali nočete takoj pripraviti zdravilo?« je vprašal Mirko v istem hipu, ko je hoetla sestra Helena sesti k večerji,
»potem bi je lahko počasi pil, dočim boste večerjali.«
Zoper to ni imela sestra Helena ugovora. Zmešala je zdravilo. Naprej je vzela kozarec vode ter natočila vanj par kaplic neke tekočine, ki je rožnato pobarvala vodo.
Poetm je nesla kozarec na srebrnem ploščku k Mirkotu in ga postavila na nočno mizico.
»Hvala, sestra Helena,« je rekel bolnik ter se malo sklonil v postelji.
»Vi ste tako dobri z menoj, da res ne vem, kako bi se Vam hvaležnega izkazal.«
»Hvale ne zahtevam,« je odgovorila,
»to je moja dolžnost.«
»In ne boste hudi, če Vam prosim še za malo uslogo?«
»Huda na Vas?« Helenin glas je drhtel v iskrenem tonu,
»ne, gospod grof, nikoli, nikoli bi ne bila huda na Vas.«
»Bodite torej tako dobri in priskrbite mi še eno blazino; sicer imam že dve, toda vseeno mi glava pretežko leži.«
Kakor vedno je bila sestra Helena takoj pripravljena, da mu izpolne željo in nič slabega sluteč je odšla iz sobe.
Komaj so se vrata za Heleno zaprla, je Mirko poskočil, kajti vedel je, da nima dosti časa, - naglo je skočil k mizi in zamenjal kozarec, v katerem je bilo njegovo zdravilo, z onim ki je bil namenjen za Heleno z vinom in vodo napolnjen.
Na to je nesel ta kozarec na svojo nočno mizice, ga postavil mi srebrni plošček ter zopet legel v postelji.
Bil je že skrajni čas, kajti že je Arabela vstopila in prinesla zahtevano blazino.
»Napolnjena je z gosjim perjem,« je rekla,
»poiskala sem najboljšo, ki jo imamo v zavodu. Vzdignite malo glavo, da Vam blazino podložim.«
Mehko mu je prerahljala blazine in pri tem opravilu se je večkrat dotaknila z belimi rokami njegovih črnih kodrov in ramen in za belim robcem, ki je skrival polovico njenega obraza, je šinil srečen smehljaj po njenem licu.
»Zdaj pa spijte zdravilo, gospod grof,« mu je rekla ter dala kozarec,
»naj Vam dobro stori.«
»Ne vem kako je to,« je odgovoril Mirko,
»po zdravilih sem vselej zaspan, boljše bi bilo, če bi ga ne vzel. Ker mi pa Vi, sestra Helena daste, se ne bom več branil, saj vem, da bi mi Vi ne dali ničesar, kar bi mi moglo škodovati.«
Sestra je v zagotovilo položila, roko na srce, dočim je. Mirko pošasi in kakor se je videlo z nevoljo izpil kozarec.
»Vidite, trudnost se me kar hipoma prime,« je rekel Mirko,
»oči mi padejo skupaj, rad bi še malo bdel, toda ne morem. Lahko noč, sestra Helena.«
Beseda mu je zastala na ustnicah, glava se mu je nagnila v blazine, videlo se je, da je zaspal.
Bujnolepa ženska v nunski obleki je za eno minuto skoro nepremično obstala pri njegovi postelji, prekrižala je roke čez prsi, in grudi so ji valovale kakor morski valovi.
»Ti si moj,« je mrmrala v tem trenutku z vso strastjo,
»moj in nobene druge! Dolgo ne boš več ostal v tej hiši, skoro bom poskrbela, da bo moje srce zmagalo, in potem, potem bo lahko, potem mi ne boš več ušel! Ko boš pil sladkost ljubezni na mojih prsih, zapadeš meni! Ti si prvi moški, ki mi je srce užgal v goreči ljubezni. Knezi in grofje so mi ležali pri nogah, in vladala sem jih, dokler se mi je zljubilo, tudi Ti postaneš moj sužen in pozabiš Rožico Jakljičevo.«
Nato je stopila nazaj. Počasi je korakala nazaj k mizi, z lahkim vzdihom kopnenja se je zgrudila v stol. Ni se dotaknila niti okusnega sadja, niti kruha s sirovim maslom, le kozarec s hladnim vinom je vzel ter ga izpraznila v hlastnih, željnih požirkih.
»Tudi z dr. Moračem moram priti do čistega,« je rekla sama pri sebi,
»on neče, da odpeljem Mirkota, toda jaz hočem doktorja prisiliti k temu. Zadnji čas je da odidem odtod. Že več tednov se nisem brigala za Loline zadeve in sem vedno le iz njenih skrivnih pismov razvidela, da gre vse dobro na Sokolskem gradu. Zdaj je pa čas, da se sama pokažem Loli, kajti mlada je in bi lahko storila kako neumnost, ki bi prekrižala naše namene in ravnanje.«
»Kako soparno je v sobi,« je rekla po kratkem odmoru,
»odprla bom okno, da pride sveži nočni zrak noter, tudi mrežo na oknu bom odstranila, saj spi. Gledati hočem malo vrt, to mi bo hladilo vroče čelo.«
Stopila je k oknu, odprla ter pritisnila na skrivno pero, vsled ničesar so se železne palice pred oknom stisnile ter na obe strani odprle.
Toda v istem hipu, ko se je Arabela nagnila čez okno, je čutila, da jo slabost premaguje, kateri se ni mogla ustavljati.
»Sveti bog, kaj je to,« si je mislila,
»ta utrujenost saj je tako, kakor bi mi kri zastala v žilah, bojim se, da sem bolna, jaz«
Pri teh besedah se je splazila do srede sobe, čutila je hrepenenje, da bi poetgnila za zvonec, hotela ga je prijeti in poklicati ljudi. toda sredi sobe se je z lahnim vsklikom zgrudila, bujnolepo telo se je zleknilo po preprogi, niti toliko ni utegnila da si popravi obleko, ki se ji je do kolen odrgnila.
Zaspala je. Grudi so se ji vzdigovale in padale v pravilnih dihih, oči so ji bile trdno sklenjene, ustnice malo odprte, da so se videli beli zobje.
Beli robec pa, s katerim si je sicer pazljivo zakrivala spodnji del obraza si je pri padcu strgala z obličja najbrž, da si dobi več zraka.
Več minut je ostalo mrtvaškotiho v sobi. Nato je Mirko počasi vstal na postelji, kajti ker ni pil omamljive pijače ni niti sekunde spal ter z napeto pozornostjo opazoval vsako kretnjo sleparske ženske.
Žal da ni mogel slišati, kaj je sama s seboj šepetala, toda slutil je, da je dragocena tajnost, katero bi rad izvedel.
Toda tu se je šlo za prostost. Bliskovito naglo je skočil s postelje, se oblekel in šele potem stopil k speči ženski. Samo enkrat se je ozrl v njen obraz in vedel je, da se ni motil.
Ona je bila, ona nesramna ženska, ki se je takrat vtihotapila v njegovo celico, da mu izvabi njegovo skrivnost, bila je ona lepa, črnolasa ženska, ki se je zdaj kot zločinska služabnica doktorja Morača pokazala.
Ona ga je imela skritega pred svetom, ona mu je branila, da ni mogel ničesar storit za Rožicino rešitev, oh, Mirkota so navadili tako globoki občutki sovraštva in zaničevanja, da je nehote iztegnil roke, da je zagrabi beli vrat lepe sleparke.
Arabela je bila v njegovi oblasti. kdo mu more braniti, da se maščuje nad njo s pritiskom svojih rok, in plamen, ki plapolal v belih prsih sleparke bi za vedno ugasnil.
Toda Mirko je hlastno odtegnil roke.
»Ne, grof Višnjegorski ni morilec,« si je rekel,
»prej ali slej bo dohitela kazen nebes, in božji previdnosti nočem seči v delokorg.
In zdaj naglo na delo. Sleparska ženska mi je sama olajšala delo, kajti odprla je okno ter odstranila omrežje. Skočil bom na vrt in potem kakor hitro mogoče med ljudi, katerim bom odkril skrivnosti, ki sem jih doživel v tej strašni hiši ter jih vzdramil iz brižnosti in letargije.
Ha, doktor Morač, Tvoja ura je prišla, nič več ne boš nadaljeval nesramnega početja, z ubogimi bolniki ne boš več ravnal kakor s psi, katere se z bičami zapodi v kot, nič več ne boš na duhu zdravih ljudij zapiral v podzemeljske ječe in strašne celice ter jih počasi, a gotovo spravljal v naročje blaznosti. Jaz grof Mirko Višnjegorski, bom končal Tvoje delovanje, v ječo Te spravim kakor resnično ljubim Rožico ter ugrabim Tvojim rokam.«
Mirko se je še enkrat prepričal, da je Arabela trdno spala, in vedel je sam na sebi, da je traja to umetno spanje do jutra. Nje so torej ni bilo bati, kdo drug pa tudi ne bo po noči prišel v to sobo in tako je bil v naslednjih urah popolnoma gospodar tukaj.
Naglo je hitel k oknu. Pogledal je na vrt, toda ustrašil se je, ko je meril višino, v kateri je ležala soba.
K sreči je stal pred oknom visok oreh, čegar veje so se dotikale okna.
Mirko je bil vedno dober telovadec, zato mu je bilo prav lahko oprijeti se orehove veje. Nato se je z vso močjo zagnal z okna.
Trenotek je visel med nebom in zemljo, oprijel se je z obema rokama veje ter se zavihtel do debla, katerega se je oklenil in po njem splezal nizdol.
Noge so se dotaknile zemlje, nepoškodovan je dospel doli. Nato je z naglico begunca, ki hoče uiti zasledovalcem, tekel po vrtu, ki je obdajal blaznico doktorja Morača.
Mirko. je tekel do vrtnega zidu ter se ozrl nazaj na poslopje, iz katerega je pravkar ubežal. Da bila je res blaznica doktorja Morača, natanko jo je izpoznal ter se spomnil strašne ure, ko je hotel udreti v to hišo, čim je slišal Rožico klicati na pomoč ter takoj vedel, da je ljubljena deklica prišla v oblast hudobnih, ničvrednih ljudij. Tam na oni strani hiše je bil gozd, na čegar robu je pričakoval Rožico. Na desni je ležala cesta; ki je peljala y glavno mesto.
Pogledi, mladega moža so hoteli podreti zid, tako strahotno so mu plamteli v očeh. O kaj, bi dal, ko bi vedel z gotovostjo, če je še vjeta v teh zidovih!
»Izvedel bom!« je vsklilknil Mirko, ter pritisnil tresoče roke na senci,
»še to noč moram natanko poizvedeti, kaj je iz Tebe postalo, Rožica, in gorje, gorje Ti nesramnež, ničvreden lopov, če si se drznil dotakniti moje ljube deklice! Tresi se, ako je ne najdem ne poškodovane na duši in telesu, ne, potem se ne bomzadovoljil s tem, da pokličem policijo zoper Tebe, ampak umoril, zadavil Te bom.«
Mirko je hipoma umolknil. Ozrl se je k oknu v drugem nadstropju, katero je bilo kakor vsa druga okna omreženo.
Motna luč je brlela v celici, kamor je spadalo to okno, senca je švignila mimo okna in se zopet vrnila. Ha, to je bila Rožica, to je bila ljublena, oboževana deklica. Gori je stala ter pritiskala čelo na steklo, oči so ji iskale nebo s tisočerimi zvezdami, sklenjene roke so ji počivale na prsih. Mirkotu se je zde]a kakor bi videl solze, ki so ji tekle po licu. Planil je zopet od zidu proti sredini vrta, hotel je zaklicati, - ljubljeno ime mu je že bilo na jeziku, toda v naslednjem hipu se je premagal, ne lastne prostosti ni smel spravljati v nevarnost, kajti od te je bila odvisna prostost in življenje Rožice.
Toda vzdignil in razprostrl je roke, kakor bi lahko objel sladko bitje tam gori ter je pritisnil na srce in tiho so mu šepetale ustnice:
»Zbogom Rožica moja, zbogom, - le malo ur boš še zakleta, zdihvativ tem peklu na zemlji, potem se vrnem in Ti s prostostjo prinesem najslajšo srečo na zemlji, - ljubezen, Rožica moja, ljubezen!«
Še enkrat se je ozrl navzgor, dolgo, trdno, kakor bi si hotel utisniti podobo ljubjenke, nato se je obrnil in v naslednjem hipu je že plezal po zidu, ki je obdajal vrt Moračeve blaznice.
Zid je bil visok in popolnoma gladek, toda Mirko je na nekem mestu opazil precej velik kup peska, katerega je imel vrtnar najbrž pripravljenega da posuje z njim steze. S tega kupa se je zagnal navzgor, se prijel z obema rokama zidnega roba ter se potegnil navzgor. Z drznim skokom je skočil na drugi strani doli in zdaj ni bil več na posestvu doktorja Morača. Koliko hitro je mogel je hitel Mirko naprej, nazaj se ni več ozrl, - da pride proč iz tega strašnega kraja, je bila njegova edina želja. In poprej ni nehal teči, doklei ni za pol ure videl visoko poslopje pred seboj.
Najbrž je bil to grad, ki je bil že pred več sto leti sezidan, stolp je kraljeval na strehi, balkoni so se na vseh straneh pokazovali iz zidu. Od mesečine razsvetljena je napravljala ta hiša res krasen, veličasten vtis, sredi zelenega parka in vrta, ki sta jo obdajala, se je vzdihovala kakor kamenit velikan, ki je zaničljivo zrl na male hišice, ki so se v daljavi videle.
Mirko je čutil, da is je z naglim begom preveč moči zaupal.
Štiri tedne ga ni bilo na svežem zraku, vsak dan mu je ničvredna ženska dajala omamljivo pijačo, ki je slabila njegovo moč in njegove živce skoro vničila, mladega grofa je nenadoma zgrabila omama in s tihim vsklikom je sedel na obcestni kamen.
Kako dolgo je sedel tam, sam ni vedel, sicer je bil zavesti, toda zmagala ga je slabost, ki ga je z neko brezbrižnostjo napolnila. Vedel je, da je varen pred zasleddovanjem doktorja Morača, tu se mu ni bilo bati nesramneža, zato se je lahko malo odpočil ter zbral nove moči.
Slišal je ropotanje koles in pokanje biča, zdrznil se je kakor iz sanj. Kmetski voz se je peljal mimo starec je korakal poleg volov in jih poganjal z bičem.
»Oprostite, prijatelj,« je zaklical Mirko s slabini lasgom,
»kako daleč je še do mesta?«
Ne da bi vstavil mu je kmet odgovoril:
»Ako gospod dobro koraka, naredi to pot v štiridesetih minutah.«
»V štiridesetih minutah!«
Ker je tako utrujen, bo rabil tri ure za to pot.
Mirko je vstal, šel za kmetom in ga drugič vprašal:
»Čegar je ta grad, to graščinsko poslopje, to mi lahko poveste, prijatelj?«
»To je Sokolski grad,« je odgovoril kmet precej nevoljno, kajti ponoči se navadno tako odgovarja ljudjme, ki se jih sreča na cesti.
»Sokolski grad,« je zaklical Mirko in za trenutek zopet vprašal:
»ali ne stanuje grof Radivoj Sokolski v tem gradu?«
»Da,« je kmet zaklical,
»grof Radivoj Sokolski se imenuje sedanji posestnik. Hi naprej, volička!«
Mirko je obrnil hrbet neprijaznemu človeku, zdaj je vedel, kar je hotel vedeti, in s čudovito veselimi očmi je zrl na Sokolski grad.
»Grof Radivoj,« je šepetal sam pri sebi,
»to je stari prijatelj mojega očeta, na katerega imam še priporočilno pismo doma; že davno bi moral oddati pismo in obiskati grofa; toda rekli so mi, da je grof Radivoj zapuščen človek in da ne vidi rad, gostov pri sebi.«
»Toda danes hočem popraviti zamujeno, odpustil mi bo, tudi če bom sredi noči potrkal na njegova vrata - odrekel mi ne bo, ako ga prosim, da pojde z menoj k policijskemu predsedniku, da še danes razkrije zločinsko gnezdo doktorja Morača. Da, to je izvrstna misel, ga pridobim za zaveznika, bo Rožica takoj prosta.«
Mirko je hitel proti gradu, toda ni šel pri glavnih vratih noter, ampak pri stranskih vraticah, katera je našel odprta, je prišel na vrt.
Videl je eno okno v prvem nadstropju razsvetljene, oh, morda je grof Radivoj še bdel, potem: ga bo gotovo takoj sprejel, ako mu bo le služabnik naznanil, da je grof Mirko Višnjegorski prišel, sin njegovega starega prijatelja, grofa Božidarja Višnjegorskega. Prijeten srečen občutek, da bo lahko prijateljskemu, zaupanja, vrednemu človeku stisnil roke, da bo našel srce, kateremu bo lahko svoje odprl, je Mirkota navdal z blaženostjo, zato je naglo korakal v vrt.
Toda hipoma ga je zopet prijela slabost, ki ga je zgrabila že pred gradom ter ga prisilila, da je sedel na ob cestni kamen.
»O moj Bog, kaj so iz mene napravili v oni strašni hiši,« je Mirko vzkliknil,
»mozeg so mi izčerpali, dolgo časa bom potreboval, da si nazaj pridobim prejšno moč. Nebesa, jaz ne morem več, zdi se mi, kakor bi se mi tla majala pod nogami; ha, tam je paviljon, le eno minuto, potem se bom splazil proti gradu.«
In Mirko se je opotekel v paviljon, kjer je malo poprej objemal Franc Robič Lolo, ter legel na isti divan, na katerega je vrgel zločinec lepo sleparko, da je z njenih ustnic pil grešne poljube.
Hipoma je Mirko osuplo vzdignil glavo, zunaj na vrtu je nastal divji krič in vik, zdelo se mu tudi, da sliši klicati 'Umor!', svetilke in luči so se od daleč pokazale, Mirko je videl, kako je nekaj ljudij teklo proti visoki bukvi, tesen občutek ga je prijel, da se je moralo na vrtu Sokolskega gradu nekaj groznega pripetiti, zato je skočil z divana.
Odločil se je, da stopi iz paviljona in ponudi ljudem, ki so se tako obupno vedli, svojo pomoč. Toda v istem hipu, ko je hotel zapustiti paviljon, je planilo šest služabnikov nanj, izpoznal pa je na liverji ki so jo imeli, in belolasi starček je pri njegovem pogledu v grozi odskočil in zaklical;
»Tale je, skril se je v paviljon, zgrabite ga, ljudje, on je morilec!«
Preden se je Mirko zavedel te strašne besede, ki mu jo je starec z groznim glasom vrgel v obraz, so ga služabniki obkolili, surovo zagrabili in vlekli iz paviljona.
Služabniki so ga tirali s seboj, malo minut pozneje je stal pred grofom Radivojem Sokolskim, pred človekom, na katerega je upal, o katerem je mislil, da ga bo sprejel z odprtimi rokami.
Toda grof ga je le s sočutnim in zaničevalnim pogledom premeril.
Tedaj je pa Mirko, častitim bralcem smo ta prizor že opisali, zagledal svojega očeta, ki ga je najmanj pričakoval tukaj.
Z vsklikom radosti se je hotel vreči na očetovo srce, toda mesto pričakovanega pozdrava ljubezni, mu je oče zaklical strašno besedo:
»Morilec!«
25. poglavje: Biti ali ne biti
Mirkotu Višnjegorskemu je bilo, kakor bi se moral zemlja odpreti in ga požreti.
Ako bi v tem trenutku padle zvezde z neba, da ga strejo z bliščem in svetlobo, ako bi se sonce ob istem času z luno pokazalo na nebeškem oboku, v duši nesrečnega mladeniča bi ta prikazen ne povzročila večjega presenečenja nego strašna beseda, ki mu jo je oče vrgel v obraz.
»Morilec!«
Mirko je razumel strahovit pomen te besede, te kletve, ki jo je slišal iz ust svojega očeta, ozrl se je na ljubko bledo žensko, ki mu je ležala pri nogah, ki je imela, kakor je videl, smrtno rano v prsih, in bilo mu je takoj jasno, njega obdolžujejo, da je izvršil ta grozni zločin.
Trenotek mu je bilo, da se mora zgruditi podtežo, s katero ga je zadela očetova beseda, toda že v na slednjem hipu se je v svesti svojo nedolžnosti ponosno in krepko zravnal in zaklical z glasom, v katerem ni bilo niti pičice negotovosti:
»Moj oče, pravkrar si zagrmel nad menoj besedo, ki bi me uničila, ako bi me zadela. Razumem vse, kot tujca, neznanca so me našli na tem vrtu, mislili so, da sem jaz umoril to nesrečnico pri svojih nogah, toda oče moj, vprašam Te: ali si svojega sina tako vzgojil, da bi bil sploh zmožen takega zločina? Ali se more človeška narava v malo tednih tako izpremeniti, da bi oni, ki še ni nikoli nič ne častnega storil, ki se j evedno ogibal slabega in zaničeval hudobijo, hipoma izvršil oni greh, ki ga je Kajn na zemlji prvi storil, ko je umoril svojega brata? Ne, oče moj, jaz nisem Kajnovega rodu, Tvoja kri se pretaka v mojih žilah, Tvojega plemenitega rodu sem! Oče med Višnjegorskimi grofi ni nobenega morilca, in Bog v nebesih mi je priča, da Tvoj sin Mirko ni zmožen takega zločina.«
Plamteča resničnost, s katero je nesrečni mladenič izgovoril te besede, je napravila globok vtis na grofa Radivoja, ki je začudeno gledal Mirkota. Toda grof Božidar je zabranil vsako besedo sinu ter jezno rekel:
»Noben zločinec ne prizna takoj svojega hudodelstva, vsakemu se mora poprej dokazati, Tebi se je pa že dokazalo! Povej: iz katerega vzroka si storil to krvavo dejanje? Resnično, očetovsko srce se mi brani verjeti, da si morilec, toda priča je izpostavila zoper Tebe, v katero se ne more dvomiti, ta priča, nesrečnica, ki leži ob tem drevesu se bori s smrtjo, je govorila.«
»Ta je govorila?« je vskliknil Mirko,
»kaj oče, kaj je rekla?«
»Tukaj se ne bova pogovarjla!« je zaklical grof.
»Dovoli, Radivoj, da se jetnik,« grof bi v tem hipu za nobeno ceno ne mogel reči, moj sin,
»pelje v Tvojo hišo. Tam ga bomo naprej zaslišali, od tega bo odvisno, kaj se bo nadalje zgodilo.«
»vse bom storil, kar zahtevate, grof Božidar,« je odgovroil Radivoj s temnim pritajenim glasom, nato se je obrnil k staremu Martinu ter rekel:
»Pelji tega gospoda s štirimi služabniki v mojo delovno sobo, Ti si mi porok, da ne ubeži.«
»Gospod grof,« je Mirko vskliknil,
»jaz sem plemenitaš, kot tak Vam dam častno besedo, da ne odididem poprej z vašega gradu, dokler se ne pojasni ta nesrečni neslučaj. Upam, da bo malo besed, izgovorjenih v miru zadostovalo, da se dokaže moja nedolžnost. Jaz sem žrtev narazporazumljena.«
Ko je Mirko zaklical s tresočim glasom, toda z odločnostnjo, ki je ugajala Radivoju, te besede, je kljubovalno vzdignil glavo in korakal proti gradu.
Služabniki so ga hoteli prijeti, ga držati za roke, toda Mirko jih je pogledal in niso več upali prijeti.
Lola je ves ta čas držala Alenko v naročju, toda odkar se je Mirko hipoma pojavil, je vzdignila glavo in ni več odvrnila očij od lepega, bledega mladeniča.
Da pogledi njenih temnih, okroglih globokih očij so se prav vsesali v Mirkotov obraz, v lepo, moško plemenito postavo. In ko je zdaj v krogih služabnikov korakal po stopnicah terase, je gledala za njim dokler ni izginil za steklenimi grajskimi vrati. Šele potem je globoko vzdihnila, kakor bi se šele zdaj upala oddihniti.
»Lola!« ji je zadonelo na uho in kakor iz sanj se je zdramila.
Njen oče se je sklonil čez Alenko in vzel negibno telo iz Lolinega naročja v svoje.
Grof je nesel Alenko v grad, Lola in služabniki, so šli za njim. Radivoj je korakal, ne da bi besede izgovoril v prvo nadstropje in se obrnil na levi oddelek gradu, kamor je le redkokedaj stopil. Tu, koncem hodnika, so bila vrata, ki so se le redkokedaj odprla, le en sam edini dan v letu je obiskal grof to sobo, potem pa je bil po več ur v njej in stari Martin je potem šepetal ostalim služabikom:
»Stopajte tiho, gospod grof praznuje smrtno obletnico.«
Ta soba je bila spalnica umrle grofove matere, lepe, duhovite gospe, katero je sin nežno in iskreno ljubil, spoštoval in oboževal in katere ni mogel nikoli pozabiti.
Zdaj pa je dal Radivoj odpreti vrata te sobe, nesel Alenko noter ter jo položil na isto posteljo, kjer mu je ljubljena mati umrla.
Ko bi imel krono za oddati in jo posaditi Alenki na glavo, bi je gotovo ne mogel bolj častiti nego s tem ravnanjem.
Služabnice so medtem pod Lolinem vodstvom slekle Alenko, dočim je Radivoj stopil v sosednjo sobo. Tam je odprl okno in se nepotrpežljivo sklonil ven.
Kje je le zdravnik? Po Radivojevih mislih bi moral Franc Robič že davno sodpeti v mesto.
Saj je obljubil, da bo zajahal konja in jezdil v mesto in ako da zdravnik zapreči konja, potem bi že lahko dospel na Sokolski grad.
»Dobri Bog v nebesih,« je prosil Ridivoj in sklenil roke k molitvi,
»ne vzemi mi tega dragega življenja, uničil si mi že eno življenje, katerega se je oklenilo moje srce. In čeprav nisi vzel Minke od mene, si vendar uničil njen duh. Ti veš, oče v nebesih kako globoko sem obžaloval to drago življenje in njeno umobolno dušo, in ko sem zdaj po mnogih letih prvič zopet odprl svoje srce, ali naj tudi drugič izgubim, kar mi je drago? Ne, oče v nebesih, tako kruto me ne boš kaznoval, kajti nobene krivice si nisem svest.«
»Gospod grof,« je zaklical glas od spodaj,
»gospod Sokolski, jaz sem, Franc!«
»Vi, sami? Kje je zdravnik, s katerim bi se morali vrniti?«
Franc, ki je stal spodaj pred gradom, jo pokazal svojo nogo, katero si je najbrž poškodoval, kajti šepal je.
»Nesrečo sem imel, ko sem v največji naglici s konjem dirjal po cesti, - velikega kamna nisem videl, konj je šel k vragu in ko je padel sem prišel pod njega in si nogo zvinil.«
»In zdravnik?« je vprašal Radivoj v tresoči razburjenosti,
»torej nisi šel ponj, nesrečnež, ali ne veš, da je bilo človeško življenje odvisno od Tvoje hitrosti in zanesljivosti?«
»Ni mi preostalo drugega, gospod grof,« je odgovoril Franc stokajoč, kakor bi trpel velike bolečine,
»nego vrniti se zopet v grad, ker pa želite, bom zasedel drugega konja, saj rad pretrpim vse bolečine, da bo le uboga milostljiva gospica rešena,«
Radivoj je zaloputnil okno, da so se šipe razbile in črepinje padle francu pred noge, nato je planil iz sobe, ter ukazal dvema služabnikoma, naj takoj zajezdita konje in dirjata v mesto.
»Torej naj umre, zarad tega tepca,« je potem obupno zaklical,
»o uboga, uboga Alenka, vse se je zarotilo proti Tebi. njaboljši konj in najbolj izurjen jezdec sta morala pasti, le, da bi ne bila Ti rešena.«
Planil je nazaj v spalnico, kjer je ležala Alenka, zapodil je osuple služabnike ven, le Lolo je trpel v sobi; nato se je zgrudil ob postelji, prijel Alenko za roko in vedno in vedno se je prepričal, da življenje še ni šlo iz telesa ljubljenke, da še ni ugasnila zvezda upanja.
Da, Alenka je še živa, a bila je podobna mrtvecu, voščenorumen ji je bil obraz, oči zaprte, pod čipkasto srajco so se ji grudi le lahno vzdigovale. Padale, kakor bi jih dih sapice premikal. Od časa do časa ji je strepetalo telo, od rjavosvilnih kodrov do nog, ki so bile zavite v volene odeje, in potem je Radivoj vedno poskočil s hripavim vsklikom groze, kajti mislil je, da je prišel strašni trenotek katastrofe.
Nekdo je tiho potrkal na vrata, stari Martin je stal zunaj:
»Gospod grof,« je rekel belolasi služabnik, kateremu so stale solze v očeh, ko se j ozrl na postelj in videl Alenko tako bledo in nepremično ležati tam,
»hotel sem le pokorno naznaniti, da smo peljali mladega grofa v delovno sobo. Štiri služabnike sem postavil pred vrata, da ga stražijo.«
»Mislim, da ni treba tega,« je odgovoril radivoj, ki je stopil k služabniku čez prag,
»dal mi je svojo besedo kot plemič, da ne ubeži, držal jo bo. Kje pa je grof Višnjegorski?«
»V knjižnici, gospod grof, tam se je zaklenil in ko sem šel poprej mim vrat, sem ga, meni samemu so stopile solze v oči, sem srce pretresujoče slišal starega gospoda ihteti.«
in pri tem je pritiskal stari Martin roke na oči, iz katerih so tekle solze.
»imel sem edinega sina, gospod grof,« je nadaljeval Martin,
»umrl mi je, ko je bil dvajset let star. In na njegovem grobu sem si lase ruval ter se kregal z Bogom, ki mi je vzel edinega otroka. Toda danes, gospod grof, ko sem videl bolest starega gospoda, danes ne dolžim več Boga, kajti otroci lahko napravijo nebeško veselje, toda tudi pekel in grozo staršem.«
»Pojdi v knjižnico, Martin,« je rekel Radivoj,
»potrkaj tiho na vrata ter povej gospodu grofu, da pridem k njemu, čim pride zdravnik, moram, moram tega najprej slišati, vedeti moram, če smemo upati ali ne.«
Stari Martin je sklenil roke, vzdihnil oči k nebesom, ustnice so se mu premikale, najbrž je molil za Alenko.
in Radivoj se je zopet vrnil k postelji ljubljene deklice. Oči so mu padle na Lolo in hipoma se je stresel kakor bi ga zadelo.
Sam sebi si ni mogel razložiti, toda besede, ki jih je Martin pravkar izgovoril, so odmevale v njegovi duši.
»Otroci napravljajo lahko nebeško veselje, toda tudi pekel in grozo staršem.«
Bil je tako srečen, tako brezmejno srečen, ko je zopet našel svojo hčerko. Ali ga bo morda tudi ona nekoč žalila ter mu napolnila dušo z bolečinami in skrbmi, ne, ne, Bog noče tega, to se ne bo nikoli zgodilo.
In položil je roko na Lolino črnokodrasto glavico, kakor bi jo hotel ubraniti pred bolečino, ki bi jo lahko sama trpela ali pa drugim prizadela.
Naposled od trenotka, ko so našli Alenko pod bukvijo, je minila že cela ura, je slišal ropotanje voza in ko je hitel k oknu, je videl tajnega svetnika, Vareša, telesnega zdravnika knezovega, stopiti z voza. Nobenega slavnejšega zdravnika ni bilo v deželi, poleg tega ni bil Vareš nele vedni zdravnik Radivojev, ampak tudi njegov prijatelj, ki ga je visoko spoštoval.
»Za božjo voljo, kaj se je pa zgodilo tukaj?« je vprašal Vareš, ko je vstopil, odložil plašč ter hitel k Radivoju. Slišal sem nekaj o umoru, da je gospica pl. Radičeva teško ranjena, o, ljubi prijatelj, želel bi, da so me nalagali.«
»Res je, doktor, žal le preveč res,« je zaklical Radivoj, ter prožil visokoraščenemu možu, čegar gladko-obrit obraz je kazal inteligentnost in srčno dobroto, obe roki,
»o gospod doktor, pri Vas je zdaj moje edino upanje, ali me boste zapustili?«
»Tega gotovo ne bom storil, grof Radivoj, in prisegam Vam, kar premore človeška umetnost, se bo godilo, da rešimo gospico Radičevo.«
Nato je stopil Vareš k bolniški postelji.
Pet dolgih minut je preteklo, Radivojn so se zdele cela večnost. Zdravnik se je sklonil čez Alenko, z glavo majaje je motril rano ter tipal le slabo bijočo žilo, sklonil je glavo na dekličene prsi in poslušal, kako bije srce.
Ko se je zopet zravnal in je padla svetloba svetilke, ko je visela pod stropom, na njegov obraz, se j Radivoju zdel ta obraz mrtvaškobled.
»No doktor,« je rekel grof s pridušenim glasom,
»govorite, povejte mi vse, - ali bo živela?«
»Živela? - Upam!« je zmolklo in pritajeno izpregovoril Vareš.
»Toda prestati bomo morali dolg boj, da otmemo smrti to žrtev. Morilec je le predobro sunil in ko bi bodalone zpodrsnilo na korzetu bi prav gotovo prebodlo srce. Tako pa je rezilo šlo poleg srca v leva pljuča in kri se je večinoma razlila v notranjost. Toda gospica je še mlada, zato imam še malo upanja.«
»Malo - upanja!« je rekel radivoj s tresočimi ustnicami, dočim mu je glava padla na prsi, kakor bi jo tiščala nevidna roka,
»samo malo, o doktro, to je smrtna obsodba iz Vaših ust.«
»Ne, prijatelj moj, to pa ni,« je odgovoril Vareš z gotovostjo, ki je zopet navdala Radivoja z upanjem.
»Toda v tem hipu Vam pri najboljši volji ne morem več povedati. Poizkušal bom vse, da rešim nesrečno mlado dekle. Največ pri tem delu mora pa storiti Oni nad nami in vidite gospod grof, - prav zato pa upam, da bi Alenka prestala strašno rano. Bog v nebesih ne bo pripustil, da bi se tak ničvreden zločin končal čeprav ga je pripustil. Jaz računam in upam nanj in moje za upanje me je le redkokedaj varalo.«
V nemi bolesti je Radivoj stisnil doktorju roko.
»Danes ostanem čez noč v Sokolskem gradu,« je nadaljeval dr. Vareš,
»in bom sam čul pri bolnici. Najboljše bi bilo, da me samega pustite z njo. Za mlado konteso je tudi bolje, ako leže spat, živci so se ji vsled strahovitega dogodka gotovo pretresli.«
»Pojdi, dete moje,« je rekel radivoj ter prijel Lolo za roko,
»pojdiva odtod. Alneke ne moreva pustiti v boljših rokah. kajne, doktor, saj mi dovolite, da pridem vsako uro pogledat in vprašat, kako ji je in ako bi se obrnilo na slabše, me dajte poklicati, iz srce Vas prosim, ljubi Vareš.«
»Obljubim Vam,« je odgovoril zdravnik, ter se vrnil k bolniški postelji.
Radivoj je odpeljal Lolo ter se na hodniku poslovil od nje z dolgim poljubom.
»Spi, dete moje, spi,« ji je rekel z bolestnim glasom,
»danes mi je izpolniti strašno nalogo, zdaj bom sodnik čez človeško življenje, mlado, nadepolno življenje, ki je tako sijajno pričelo toda v eni noči končalo. Lahko noč, Lola, Bog Te obvaruj!«
Radivoj se je obrnil, da odide v knjižnico, - videt ni zasmehljivih, zavratnih pogledov, ki so mu sledili, ni opazil, da ga je med pogovorom z Lolo opazoval izza stebra Franc Robič.
Pol minute kasneje je obstal grof Radivoj pred vrati do knjižnice, globoko je vzdihnil in potem potrkal. Trdni koraki so se bližali vratom, stal je pred grofom Višnjegorskim.
A to ni bil isti človek, ki je šele pred dvema urama prišel v grad, kajti takrat je napravil vtis moža v naboljših letih, moža, ki je še poln moči in ponosno koraka po življenju, - zdaj pa, - Radivoj se je prestrašil, ko je zrl v bledi, od bolesti razriti obraz svojega prijatelja, v suhe, trde oči, na visoko čelo, na katero je sto gub zarezalo svoje znake.
»Ah, Vi ste, Radivoj,« je vskliknil grof Božidar, kakor bi se zbudil iz sanj,
»dobro, hvala, da ste prišli, ne zamudiva torej časa. Martin, pripeljite morilca k nama.«
»Morilca,« je rekel radivoj, prijel grofa za roko in potegnil naprej v sobo,
»ne pozabite, Božidar, da govorite o svojemu sinu.«
»O mojem sinu,« je jezno s tesočimi ustnicami vskliknil grof Božidar,
»to se bo takoj pokazal, ako imam še sina, ako je kriv, potem, pri svoji časti in pri kosteh mojih pradedov, ne bo ušel zasluženi kazni, na vislice ga spravim, tja kjer končajo vsi morilci.«
Radivoj se je stresel, s plašnimi očmi je strmel v grofa, čegar junaška beseda se je pri zadnjih besedah zopet zravnala in nehote je radivoj tiho šepetal pred se:
»Brut, Brut!«
26. poglavje: Oče in sin
Na kaminu sta stala srebrna svečnika, v katerih je gorelo dvanajst voščenih sveč. S plapolajočim svitom, ki je imel nekaj strahotnega na sebi, so obsevale moža, ki sta sedela pri okrogli mizi med policami, do vrha naloženimi s knjgami.
Pet minut je poteklo, ne da bi se beseda izgovorila, v knjižnični sobi, zunaj je nastal hud veter, tresel je okna in šipe so žvenketale, tulil je v kaminu in slišalo se je kakor bi človek zdihoval in ječal.
Počasi so se odprla vrata. Grof Mirko se je pojavil na pragu. Bil je bled, toda samozavesten, in v očeh mu je zrcalilo neko veselo upanje.
Za njim so se pokazali hišni služabniki, toda stari Martin jih je zavrnil, zaprl vrata ter potem s tresočim glasom vprašal, ko se je plašno in sočutno obenem ozrl na mladeniča:
»Ali mi še kaj ukazujete, gospod grof Sokolski?«
»Ne,« je odgovoril Radivoj,
»pojdi ven Martin in počakaj zunaj. Nihče ne sme oditi spat, vsi naj bdijo, morda Vas bom še potreboval.«
Z globokim poklonom je Martin odšel, grof Božidar se je zdrznil, ko so se zaprla vrata za starim služabnikom.
Zopet dolg, mučen molk, dokler ni grof Božidar Višnjegorski počasi vzdignil glavo in izpregovoril besede.
»Stopi bližje, prav blizu, pogledati Ti hočem v oči.«
Mirno in ponižno je stopil Mirko pred očeta, samo miza ga je ločila od obeh grofov.
»Tukaj sem, oče,« je rekel Mirko z mirnim glasom.
»Najbrž me hočeš zaslišati in priznati moram, da željno pričakujem, da se to zgodi. Že predolgo je ležala sramota nevredne sumnje na moji glavi. Upam, da se je očistim. Vprašuj, oče, in odgovoril Ti bom!«
Grof Božidar je počasi vstal, z eno roko se je oprl na mizo, junaška postava se je stresla, kakor bi jo vihar zmajal, globoko je pogledal v oči svojega sina, kakor bi hotel v dno Mirkotove duše videti.
»Grof Mirko Višnjegorksi,« je pričel govoriti,
»star si štiriindvajset let in odkar si bil rojen, se do pred enim letom nikoli nisva ločila, živela sva skupaj, ne kot oče in sin, ampak kakor prijatelj in prijatelj. V Tvoje srce sem, kakor sem si domišljal, usadil vse dobro in lepo, kar mora krasiti mladeiča in plementiša; predvsem sem se trudil, da Ti ucepim zavest lastne Tvoje vrednosti, ter spomnim, da izhajaš iz najplemenitejših rodbin dežele. Mirk, kaj, sem Ti rekel, da je prva dolžnost pravega plemenitaša?«
»Rekel si mi, oče moj,« je odgovoril Mirko z odločnim glasom,
»da obstoji prva dolžnost pravega plemiča, da nikoli ne zataji svojega mnenja in da ničesar ne sovraži bolj in se izogiba nego laži.«
»Tako je, to sem Ti rekel in prisstavil sem še končno pripombo: Kaj ima plemič storiti, ki zakrivi kedaj, bodisi v kakšnihkoli slučajih, laž?«
»Odkrito in skesano jo mora priznati in potem iti in umreti!« je odgovoril Mirko.
»Dobro, če je tako, veš torej, da je vtem trenotku dano Tvoje življenje v Tvoje roke,« je nadaljeval grof s povzdignjenim glasom,
»samo ena laž in izgubljen si, nesrečnež. In zdaj mi odgovori: Ali si zabodel bodalo v prsi nesrečne mladenke, ali si Ti izvršil krvavo dejanje, ki se je danes po noči zgodilo na vrtu Sokolskega gradu, da, ali ne, Mirko, si Ti morilec gospične pl. Radičeve?«
Grof Božidar je umolknil, oči so se mu strahotno povečale. Nekako roče je stal pred mladeničem, ampak kakor strog sodnik, sodnik od katerega ni pričakovati nobene milosti in usmiljenja za krivca. Tudi Radivoj je vstal, tudi njegove oči so visele na Mirkotovih ustnicah, kajti naslednja beseda bo prinesla odločitev.
»Mirko!« je zaklical grof Radivoj Sokolski s povzdignjenim glasom,
»človeškem življenju so trenotki v.katerih si človek sam ni svest, kaj da dela. Strasti oslepijo večkrat mladenčeve čute, da izgubi samozatajevanje. V takem hipu je tudi najboljši in najplemenitejši človek zmožen dejanja, katero bi v drugih okolnostih zabranil in globoko zaničeval. Mirko, Vaš plemeniti oče zre na Vas, njemu, ki Vam je dal življenje, ne smete nersnice dati. Toda še nekdo drug zre na Vas, ki že naprej ve Vaš odgovor, kajti On Vam vidi v dušo, Mirko. O, da bi Vas v tem hipu razsvetlil, da najdete pravo besedo in pravo pot. Bog je, ki vse ve, on edini ve za Vašo nedolžnost, ali krivdo.«
»Torej prisegam pri njegovem imenu!« je zaklical Mirko ter položil desnico na srce.
»Ko sem bil še otrok, so me učili, da ni hujšega zločina nego zlorabiti božje ime. Dobro, tega svetega nauka se spominjajoč, kličem: Jaz sem nedolžen, pri Bohu Vsemogočnem, moje roke so čiste, jaz nisem prelil krvi Alenke pl. Radičeve!«
Kakor zvoki zvona, ki zadanejo človeka globoko v dušo, so odmevale besede po sobi, kakor klic, ki ne prihaja iz človeških ust, ampak iz višjih krajev so donele na uho obeh mož, ki sta pridržujoč sapo v mrzlični napetosti in skoro v blazni razburjenosti poslušala odločilno priznanje mladega mladeniča.
Obraz grofa Radivoja se je zjasnil, globoko se je oddahnil in nehote sam ni vedel kako je pogledal Mirkota.
»Nedolžen,« je vzkliknil s tresočim glasom gospodar Sokolskega gradu,
»da, nesrečni mladenič, verujem Ti iz celega srce, glas, s katerim si svojo izpoved zaklical, ne more biti lažnjiv in ko bi bilo tako, potem ni nobene vere, nobenega zaupanja več na svetu. Ako bi v tej sveti uri govoril zoper lastno prepričanje, o potem bi dvomil v vse božje stvari, ki jih je Bog ovekovečil!«
»Hvala Vam, gospod grof Sokolski,« je odgovoril Mirko in dve debeli solzi sta se mu potočili po licu,
»hvala za besede, ki ste mi jih govorili. Nikoli Vam ne pozabim in z vsem življenjem polnim hvaležnosti Vam bom poplačal za veliko dobrodejno besedo: Jaz Ti verjem!«
Toda v istem hipu, ko je hotel Mirko položiti svojo roko v grofovo, je vzdignil grof Božidar roko. Teško kakor meč je z njo udaril tako da je zopet ločil roki sina in prijatelja.
»Tako daleč še nismo!« je zaklical grof Božidar z zamolklim glasom,
»doslej nismo še slišali drugega nego besede: Jaz sem nedolžen! Toda če hočemo biti resni sodniki v resni stvari, morame imeti dokaze za Tvojo trditev; ako mi daš dokaze, Te hočem sprejeti z odprtimi rokami ter Te zopet imenovati za svojega sina, ako ne, potem-«
Mirko je obledel in omahnil nazaj.
»Oče,« je zaklical,
»tega nisem zaslužil! Oče ali sem Te kedaj nalagal? Ali se nisem vedno ravnal po naukih, ki si mi jih vtisnil in v tem svetem trenutku naj bi bil lažnjivec? O, oče, ljubil sem Te z globoko udano sinovsko ljubeznijo, toda, da mi zdaj ne zapadeš, da moreš le minuto, le sekundo dvomiti v moje besede, to, oče, pade kakor slana v pomladni noči na otroško ljubezen, in nikoli več se ne bo sijala v blišču in krasoti cvetlice otroške ljubezni, ki si jo Ti ustvaril, ki si jo pa zdaj poteptal, uničil s svojimi dvomi!«
Grof Božidar je obledel prav do oči, desnica mu je nervozno gladila dolgo, sivo brado, oči so se mu vrtele in celo bitje je trepetalo v razburjenosti tega trenutka.
»Kako rad bi Ti verjel,« je zastokal, dočim mu je roka segla na prsi in so se nohtovi prstov ugrebli v meso,
»kako rad bi Te imenoval svojega sina, imam le tega edinega otroka, le to edino nado za katero je zločinec uničil, tu se gre za izpoved, umirajoče, ki Te je imenovala svojega morilca. V življenju sem bil vedno vesten, v velih in malih stvareh, tega resnega vprašanja ne morem površno opustiti, zato mi odgovori na moja vprašanja kratko, zmerno in resnično!«
»Storil bom to, oče,« je rekel, toda glas mu ni bil več tako mehak in iskren kakor prej,
»prosim, vprašajte me.«
»Dobro, kako je to, da so te Te denašnjo noč našli na vrtu Sokolskega gradu, v katerem poprej še nikoli nisi bil, kajti priporočilnega pisma na grofa Sokolskega niti oddal nisi, kakor se mi je povedalo.«
»Oče moj,« je rekel Mirko,
»da Vam to pojasnim, moram seči malo dalje nazaj.«
»Le ne predaleč!«
»Oče, ako se hočem zagovarjati, mi morate tudi dovoliti, da povem vse, s čemer lahko položaj pojasnim in ako začnem svoj zagovor pravzaprav zočitanjem do Vas, mi oprostite. Zakaj, dragi oče, me niste celih štirih tednov, ko sem ležal bolan, obiskali? Ali niste dobili mojega pisma?«
»Tvojega pisma? Niti vrstice nisem dobil od Teme. Da, vse poizvedbe, ki sem jih ukrenil, da izvem Tvoje bivališče, so bile zaman, policija Te je iskala, toda niti sledu ni mogla najti po Tebi. Kje pa si bil, kaj Te pa je tako zelo zadržalo, da svojega očeta niti ibvestil nisi?«
»Ha, saj sem slutil!« je zaklical Mirko.
»Torej moje pismo ni prišlo do Vaše roke? Kajpada so ga poneverili. toda neumno je bilo od mene, da sem le trenutek dvomil v to. Torej, dargi oče, kratko Vam povem svoj čudni dodgodek, ki je to Vam prisegam, resničen od prve do zadnje besede.
Kakor veste, sem bil celo leto na potovanju. Glavno mesto tu v bližini naj bi bila zadnja postaja, preden zopet pohitim v Vaše naročje. No, nekega dne sem naletel na prijatelja iz mladih nog in ker je bila baš ugodna prilika za lov, sem sklenil, da se posvetim temu opravilu. In neki dan srečam v gozdu deklico, lepo, ljubko dete, čudež stvarstva. Srečal sem jo pri blaznici doktorja Morača in jo pričakoval ob gozdnem robu, ko je šla noter. Tedaj sem slišal klic na pomoč, siloma so jo hoteli pridržati v oni hiši, hitel sem ji na pomoč in od tega trenutka so tudi mene obdržali v blaznici, najprej s silo, potem s sleparsko zvijačo, cele štiri tedne, in vsi poizkusi, da Vas na kak način obvestim, da pošljem med svet klic na pomoč, so bili zaman, predobro so me stražili.«
Grof Božidar je z neverjetnim smehljajem poslušalsvojega sina, zmajal je zdaj z glavo in temne obrvi so se mu namršile.
»To se glasi kakor pravljica,« je rekel.
»Štiri tedne naj bi človeka pridrževali v hiši, ki je blizu glavnega, mesta, zoper njegovo voljo? Oh, to so stvari, ki so se dogajale v srednjem veku, ki so pa pri naši policiji, pri čuječnosti naših oblasteh popolnoma nemogoče.«
»Motiš se, dragi prijatelj,« je zaklical grof Radivoj z odločnostjo, ki je osupnila Božidara,
»res so naše oblasti pazne, res zabranijo kolilor mogoče silovita dejanja, toda baš, kar se tiče blaznice doktorja Morača,jo poznam,čeprav nimam vzroka pritožiti se čez doktorja Morača, kajti on je šestnajst let zvesto stregel in hranil mojo ubogo Minko, ne da bi vinarja odškodnine imel od tega, vendar ne zaupam temu človeku, njegov zavratni pogled in prilizljivo obnašanje mi ne ugaja, morda mu delam krivico, ako ga obtožim, toda notranji glas me svari pred doktorjem Moračem in zato je prav lahko mogoče to, kar je Tvoj sjn povedal.«
»Resnico te povesti bomo že izvedeli,« je zaklical grof Božidar Višnjegorski.
»Saj doktor Morač živi, vpraša se ga lahko, toda s tem še ni pojasnjen, kako si danes po noči prišel na vrt Sokolskega gradu?«
»Na najenostavnejši način na svetu,« je nadaljeval Mirko.
»Danes ponoči se mi je posrečilo, da sem se oprostil jetništva. Skozi okno sem skočil na vrt, splezal čez zid in hitel na slepo srečo proti mestu. Toda ko sem prišel do tega gradu, me je premagala slabost, ki se davsled štiritedenskega jetništva lahko razložiti. Obenem sem zvedel od nekega kmeta, ki se je peljal po cesti, da je ta grad lastnina grofa Sokolskega, in ko sem slišal to ime, sem tudi vedel, da mi bo plemeniti grof pomagal, kajti odtu sem hotel iti na policijo, da obrožim doktroja Morača. Moj Bog, kakor kamen mi je padlo na srce, da sem pozabil svojo najsvetlejšo dolžnost, drago deklico, ki še vedno zdihuje v oblasti doktorja Morača, njo moram oprostiti.«
In Mirko se je obrnil in hitel proti vratom, toda hripav vsklik grofa Božidarja ga je pridržal na pragu.
»Tukaj ostaneš!« je zagrmel sivobradi starec nas njim.
»Zdaj mi moraš odgovoriti, v tem trenutku nisi več svoboden človek, in dokler se ne izkaže Tvoja nedolžnost, se moraš pokoriti moji volji!«
»Oče, Ti ne veš, kaj delaš,« je zastokal Mirko ter se bled in prepadel zopet vrnil k mizi,
»najkrasnejše bitje na svetu zdihuje za železno mrežo, obdano od furij in meger, življenja ni varno, oče, daj mi toliko časa, da obvestim policijo, in prisegam Ti - «
»Ti ostaneš!« je zaklical grof.
»Toda, jaz sam pojdem v blaznico doktorja Morača, še to noč, takoj, poizvedel bom, če je to, kar si mi povedal, resnično, in če je tako, potem gorje onemu, ki si drzne dotakniti se grofa Višnjegorskega ter ga za štiri tedne oropati prostosti.«
»Torej me hočeš kot jetnika imeti, oče?« je zaklical Mirko in ustnice so se mu tresle, oči vrtele, pesti stiskale,
»ne, zaboga, to že prekorači pravico, ki Ti jo je dal bog čez mene, vse Ti lahko žrtvujem, le nje ne, ki jo ljubim, ki ima moje srce, kateri sem prisegel zvestobo do groba, oče, rešiti jo moram, dovoli, da odidem, izpolni to zadnjo prošnjo svojega sina!«
»Izpolni mu jo,« je rekel tudi grof Radivoj,
»dovoli mu to prošnjo, saj ni nič krivičnega, kar zahteva, pelji se z njim v blaznico doktroja Morača, pomagaj mu rešiti nesrečno deklico!«
»Tukaj mora ostati strogo zastražen!« je zaklical grof Božidar,
»v tem trenutku ni več moj, ampak postava ima pravico do njega, in ako se izkaže, da je kriv, se ne bom obotavljal izročiti ga pravici, kateri se moramo vsi ukloniti, vsi, čeprav nam srce poči.«
Z zamolklim vsklikom se je Mirko zgrudil v stol, telo mu je strepetalo, živci so mu oslabeli, čuti se mešali, oči so posatle osteklele.
»Jaz ne morem dlje gledati tega,« je mrmral grof Radivoj.
»Božidar, sicer je Mirko tvoj sin, s katerim lahko delaš, kar hočeš, toda meni boš oprostil, ako odidem, jaz imam srce v prsih. Kar se tu godi, je preveč, presega že človeške moči.«
In ko se je Radivoj še enkrat s sočntnim pogledom ozrl na mladeniča, je s trdnimi koraki odšel iz sobe. Grof Višnjegorski ga ni pridržal z nobeno besedo, z velikimi koraki je hodil po knjižnici gorindol ter nenadoma obstal pred Mirkotom.
»Zdaj sva sama,« je potem rekel,
»zdaj se bova lažje razumela. Trdil si, da je v blaznici doktorja Morača deklica zarad katere si Ti obiskal to hišo?«
»Da, oče, to trdim, kajti čista resnica je.«
»In kako je ime tej deklici?«
»Rožica Jaklič.«
»Kdo so njeni starši, kje je doma, kdo je, in iz kakega vzroka je prišla sem?« je poizvedoval grof.
»Oče, staršev nima. Iz pariza je prišla, brez varstva, sama, zapuščena in zato - «
»Dovolj vem,« je zaklical grof.
»Torej nadavna pritepenka, v katero si se tjavendan zaljubil? To govori v Tvojo škodo, to me osupne. Takoj hočem priti stvari dodna, da bom vedel, kaj mi je storiti, Ti ostaneš tu in služabniki Te bodo stražili, sam pa zajezdim najhitrejšega konja, ki ga ima grof Radivoj, in v eni uri se vrnem, potem se odloči Tvoja usoda.«
»Da, oče, pojdite, pojdite!« je zaklical Mirko, čegar duša je bila napolujena s poslednjo nado.
»Zahtevajte Rožico Jakličevo in vprašanjte jo, ako res niso naju oba s silo pridržali v blaznici. Kar bo ona rekla, naj velja, ona naj odloči, kajti prepričan sem, da je angel, ki se Vam bo pokaza, angel bo govoril z Vami, pojdite, vprašajte Rožico, potem, potem sem rešen!«
»Vprašal jo bom,« je vskliknil grof z zamolklim glasom,
»in dokler se ne vrnem, moli nesrečnež, moli, da bo Bog milosten in da Ti prinesem veselo vest.
Ne varaj se, Mirko, Tvoje življenje visi na niti, kajti jaz ne čutim nič manj dolžnosti in časti v sebi kakor oni sivolasi Rimljan, ki je svoja sinova spravil na vislice, in ako moram sam umreti raditega, pravica mora ostati pravica, in umor na Sokolskem gradu se mora maščevati.«
Grof Božidar je planil iz sobe. Teško je zaloimtnil vrata za seboj. V naslednjem hipu je slišal Mirko, kako se je zavrtel ključ od zunaj in ko je njego v oče ukazal:
»Vi ste mi porok zanj! Gorje onemu, ki mu pusti, da uide, moj sin, grof Mirko Višnjegorksi je jetnik!«
»Jetnik!« je vskliknil Mirko s strahovitim smehom, ki je bil tisočkrat strašnejši, nego ko bi se mu solze vlile iz očij.
»Jetnik, haha, jetnik lastnega očeta!«
27. poglavje: Nedolžen v ježi in sramoti
Dve mučni uri sta potekali nesrečnemu mladeniču in vsaka minuta ga je bolj gnala k obupnosti.
Mirkotu je bilo, kakor bi vse to le sanjal, kakor bi to ne bilo mogoče, kar je zadnje ure doživel. Obdolžili so ga umora, najsramotnejšega zločina, ki ga ljudje poznajo, zločina, ki je že ožigosan s Kajnovim znakom, odkar je prvikrat brat brata umoril!
Videl je lepo, ljubko deklico pod bukvo ležati in se ni mogel ubraniti globokega sočutja, videl je smrtno rano, iz katere je vrela kri, videl je v Radivojevih očeh bolest, in sam je proklinjal morilca, čegar roka je zabodla bodalo.
Toda da mislijo o njem, da je morilec, da le trenotek verujejo o njem, da je zabodel Alenko pl. Radičevo, to je bilo, kar mu je trgalo srce.
In kdo ga je pred vsemi drugimi tako strahovito obtožil? Oče, njegov lastni oče, isti človek katerega je sicer poznal kot najnežnejšega, najzvestejšega prijatelja!
In s kakšno neizprosnostjo in neusmiljenostjo ga je oče zališeval, kako ga je vedno in vedno obdolževal laži in neresnice, o Mirko ni mogel zatajiti solz, vrele so mu iz očij in ihtel je kakor je le v otroških letih jokal.
Hipoma se je zdrznil, kajti slišal je, da so se odprla knjižnična vrata. Ali se je oče že vrnil? Odkar je oče odšel, je minila šele pičla ura. Ali morda prihaja grof Radivoj, da ga tolaži v bolesti.
Ne, tuj človek se je priplazil skozi vrata v knjižnico, človek ki je nosil livrejo Sokolskih služabnikov.
Ali je prišel ta človek, da pase svojo radovednost; na njegovih mukah, ali so ga pa morda poslali, da ga še posebej straži? Oh, grof Mirko je vstal s stola, na katerega se je doslej ihteč naslanjal ter stopil k oknu, človeku je obrnil hrbet.
Tedaj mu je služabnik položil roko na ramo in ker se je obrnil, ga je videl pred seboj stati in čital v njegovem obrazu neko sočutje.
Služabnik je bil visokoraščen, vitek mož, obraz bi se mu lahko lep imenoval, ko bi ne bil obdan od rdečih las.
»Kaj pa hočete?« je vprašal Mirko.
»Jaz Vas nisem klical, nobene pravice nimate semkaj priti, toliko se bo menda ozirajo name, da smem sam ostati, aka to želim.«
»Prišel sem z dovoljenjem starega Martina,« je odgovoril rdečelasec,
»le par besed bi rad govorii z Vami, gospod grof, in če me poslušate, ne bo Vaša škoda.«
»Govorite torej, bodite kratki: kaj želite od mene?«
»Prostost Vam hočem prinesti,« je odgovoril rdečelasec z lokavim smehljajem,
»treba se je Vam le odločiti in prosti ste kakor ptica v zraku.«
»Prost, prost,« je vskliknil Mirko.
»Kako mislit to? Ali je moj oče poslal kako poročilo. Ali je izprevidel krivico, ki mi jo je storil? Ali se je pravi morilec · našel?«
Rdečelasec je skomignil z rameni.
»Gospod grof,« je odgovoril,
»z obžalovanjem vidim, da se ne zavedate svojega polažaja. Sum leži na Vas, in doslej se še ni nič izvedelo o skrivnostnem umoru nasprotno, vse kaže, da bo ta sum ostal še nadalje na Vas. Pomislite le vse okolnosti, žrtev Vas je označila kot morilca, v isti noči, ob isti uri, ko se je izvršil umor so Vas našli na vrtu, gospod grof, noben porotnik Vas po takimi okolnostimi ne bo oprostil, to je kakor pribito.«
Mirko je obledel. Brezobziren način, s katerim mu je služabnik pojasnil položaj, mu je dal natančno izpoznati, kako blizu je prepadu.
»Da, ta človek ima prav; ako bo res prišla ta zadeva pred sodišče, potem bi se prav lahko zgodilo, da ga obsodijo po nedolžnem.«
»Gospod grof, meni in staremu Martinu se smilite. Vi ste sin grofa Višnjegorskega, mlad plemič, in strašen slučaj bi bil, ko bi morali najprej v ječo in odtod na vislice. Ne, ne, ne prikinite me, gospod grof, poslušajte me do konca, -jaz sem kočijaž grofa Radivoja; zato Vam dam dobrega konja na razpolago. Ako skočite skozi okno na cesto, Vam bom na gotavem kraju držal konja in na tem lahko prav naglo ubežite. Recite zdaj odločilno besedo, gospod grof, vsaka beseda je dragocena, kajti vsak čas se Vaš oče lahko vrne in verujte mi, tisočkrat je boljše, ako bežite v inozemstvo in za nekaj let izginete nego da se seznanite z ječo, ali celo z vislicami.«
Mirko se je stresel. Prsi so se mu v krčevitih dihih vzdigovale, strašen boj je nastal v njegovi duši.
Bežati? Z enim hipom izprevidel strašen položaj,v katerem je bil; ha, ta človek je imel morda prav, to je bilo najboljše in najpripravnejše.
Toda bežati! Ali bi to ne pomenilo, da prizna svojo krivdo? Ali ni že oni, ki odide zagovoru, ožigosan kot zločinec, ker ni hotel ovreči očitanja?
Ne, in tisočkrat ne! je zakričalo v Mirkotovi duši, naj pride, kar hoče, sramota, groza, sramotna smrt, boljše je umreti nedolžno pod rabljevo sekiro, nego bežati in tako potrditi sum, ki je ležal na njem, da je on morilec.
»Odločite se,« ga je silil rdečelasec,
»kajti ako se vrne Vaš gospod oče, ste izgubljeni.«
»In ako sem izgubljen,« je odgovoril grof Mirko,
»potem pojdem nedolžen in ne kot morilec na vislice.«
»Tega Vam ni treba, porabite poslednjo priliko, ki se Vam ponuja, konj, ki Vam ga dam na razpolago, Vas v hitrem diru ponese na kolodvor, tam greste na vlak in ste jutri večer že v Hamburgu, odtu se vkrcate v Ameriko. Potem naj se Vas ima za nedolžnega ali krivega.«
»Proč, nesramnež!« je zaklical Mirko,
»kako se drzneš v takem tonu z menoj govoriti?«
In s hitrostjo, kateri se je Mirko čutil, je hitel rdečelasec proti vratom ter izginil čez prag.
Mirko je zamišljeno gledal za njim.
»Kaj je neki s tem človekom?« je mrmral,
»saj si je na vso moč prizadeval, da me pregovori k begu, bilo je, kakor bi me hotel napraviti za krivega, kakor bi imel namen, mene odstaniti odtu, da bi s tem begom takorekoč priznal svojo krivdo.«
V tem hipu so se bližali koraki durim. Mirko je izpoznal glas svojega očeta, ki je hlastno ukazoval zunaj, naglo se je nesrečnež zravnal in hitel naproti očetu.
Saj mu je moral prinesti gotovost, da je nedolžen, govoril je z Rožico in ljubka deklica je morala potrditi njegovo izpoved.
Toda ko je videl grofa trdega kakor v skalo sekanega stati na pragu, ko je pogledal v spačeni obraz svojega očeta, je Mirko zakričal in odskočil, kajti zdaj je že vedel, da je vse izgubljeno zanj, vse!
»Morilec!« je zaklical grof Božidar z glasom, ki se je glasil kakor bi prihajal iz groba,
»morilec! da, ponovim še enkrat besedo, ti si morilec! Vse, kar si povedal, se je izkazaio kot nesramna laž, - štiri tedne praviš, da si bil v blaznici doktorja Morača? Haha, niti videli Te niso tam, doktor in vsi njegovi služabniki so mi to potrdili!«
»Torej so lagali!« je zaklical Mirko,
»in drugega tudi pričakoval nisem od doktorja Morača. On je star lopov in obdan od takih kreatur, da v njegovi hiši resnica nima prostora. O oče, ako nimaš nobene druge priče, boš sodil svojega sina na pričevanje krivoprisežnikov in nesramnežev.«
»Toda prosil sem Te, da govoriš z Rožico Jaklič, kaj je ta izjavila?«
»Nič drugega nego kar je tem lističu napisanega.«
Tresoč se v razburjenosti je potegnil grof Božidar listič iz žepa ter ga pomolil sinu pod nos:
»Beri tole!« je zaklical s pridušenim glasom,
»beri, ničvredni morilec, in vedi, da Te tudi ona zaničuje, ki jo kakor praviš, ljubiš. V tem papriju Te Rožica Jaklič zatajuje, v njem pravi, da ni prisiljena stanovati v blaznici doktorja Morača, nasprotno, posebej še povdarja, da vidi v doktorju Moraču svojega očetovskega prijateljsa, kateremu je hvalo dolžna. No, izprideni sin, kaj imaš odgovoriti na to? Naglo, premišljuj, izmisli si novo laž, saj je tako lahko, izmisliti si pravljico, ako je treba varati očetovsko srce.«
Mirko je vzdignil obe roki, strmel je v papir in ga čital; sveti Bog, ali je res Rožica to pisala?
Ne, tisočkrat ne! Poprej bi verjel, da se nebo pogrezne nego na kaj takega.
»Ta papir, oče,« je vskliknil Mirko s hripavim glasom,
»je ponarejen, nikoli ga Rožica ni pisala, doktor Morač ga je napisal, ta lokavi lopov.«
»Ne razžali, tega človeka,« ga je prekinil grof Božidar z grmečim glasom,
»doktor Morač ni niti slepar, niti lopov, niti človek, ki bi bil zmožen zločina, ki mu ga Ti podtikaš. Vedi, da sem se dodobra prepričal, če je Rožica Jaklič pisala te besede, zahteval sem od doktorja Morača, da je poslal po njo in prišla je.«
»Oh, Ti si jo videl, oče, Ti si govoril z njo? O kaka sreča zame in zanjo! Potem mora priti resnicna dan.«
»Rožica Jaklič je priznala pred menoj,« je zaklical stari grof,
»da je papir sama, pisala. Prenašati sem moral celo, da me je merila z zaničljivimi pogledi, ker sem Tvoj oče, in potem, potem je ihteč položila roki na obraz in odhitela iz sobe.«
»Rožica je priznala?« je vskliknil Mirko,
»ta papir, sama ga je pisala, oh, izgubljen sem!«
V blazni bolesti je pedel Mirko na tla, pritisnil obraz na preprogo, zagrebel si je tresoče roke v temne kodre, celo telo mu je trepetalo, bilo je, kakor bi ga nenadoma zgrabila blaznost.
»Vstani!« je ukazal grof, ki si je pri divjem izbruhu bolesti svojega sina zdrznil in v čegar oči se je zopet nekaj sočutja naselilo.
»Vstani, nesrečnež, govoriti mi je nadlje s Teboj!«
Mirko je vstal, toda obraz mu je bil popolnoma izpremenjen, vstrajnost in upor je bil uničen, globoka brezupnost se mu je brala v očeh, ohlapno so mu visele roke ob telesu, glavo je imel sklonjeno na prsi.
»Kaj hočeš od mene?« je vprašal z zamolklim glasom,
»stori z menoj, kar hočeš, pokliči čuvaje postave, daj me zvezati in odgnati, naj me aretirajo, zaslišijo, obsodijo, obesijo, oh, le čimprej iz tega sveta norcev, noter v pozabnost groba, to je vse, kar si še želim.«
»Sin moj,« je rekel grof Božidar in bilo je prvič po dolgem času, da je Mirkota zopet imenoval sina,
»poslušaj, v kaj sem se odločil.
Jaz ne vem, ako si nedolžen ali ne. Moja pamet, moje trezne misli mi pravijo, da si izvršil umor, toda srce se upira misli, da bi mogel grof Višnjegorski biti p1orilec, sin, ki sem ga tako pošteno in nežno vzgojil, ne more zatajiti svoje krvi in vzgoje. Toda poklicana oblast naj odloči, ali si kriv ali ne. Policijo sem že sam obvestil, da se je izvršilo hudodelstvo.«
S trdnimi koraki in visoko zravnan je hitel k vratom, jih odprl in glasno zaklical:
»Gospod kriminalni komisar, storite svojo dolžnost, aretirajte onega, ki je na sumu, da je izvršil umor na Sokolskem gradu.«
Visoki človek v črni obleki in s klobukom v roki, je prekoračil prag knjižnice in zdaj za njim se je videlo šest policajev v uniformi. Zunaj so se gnetli hišni služabniki in zamolklo mrmranje je donelo na Mirkotova ušesa:
»Grof Mirko Višnjegorski,« je rekel tujec ter stopil bližje k mladem grofu,
»v imenu posatve Vas aretiram, obdolženi ste umora gospice Alneke pl. Radičeve!«
Mirko se ja lahno zdrznil, potem je odločno vzdignil glavo in odgovoril:
»Ta obdolžba je kriva, jaz sem žrtev strašne zmote!«
»To bo preiskava dognala,« je odgovoril komisar,
»zdaj Vas prosim, da greste z menoj, in upam, da ne boste poskušali ubežati in mi nobenih teškoč ne delali, sicer sem prisiljen, zvezati Vam roke.«
"Ne bojte se, gospod, mirno in brez upora se bom dal odpeljati.«
V tem hipu so se odprla vrata knjižnice in na pragu sta se pokazala grof Radivoj in Lola, ki je v beli nočni obleki bleda, toda očarljivo krasna izgledala.
»Poglej, oče,« je zaklicala Lola s tresočim glasom,
»zapreti in odpeljati ga hočejo, o prosim Te, ne trpi tega, kajti nedolžen je.«
»Nedolžen,« je vskliknil grof Božidar ter stopil k Loli,
»o dete moje življenje bi dal rad ko bi imel gotovost, da je ta beseda resnična.
»Nedolžen je,« je zaklicala Lola,
»jaz vem, jaz slutim!« je popravila v naslednjem trenutku.
»Hvala Vam za Vašo dobro mnenje, kontesa,« je zaklical Mirko, ter pogledal Lolo,
»dobro ste storili mojemu srcu.«
Lola je sklonila glavo na prsi, v katerih se je treslo pridušeno ihtenje, toda ni si upala več govoriti, kajt pri vratih zadaj za policaji je stal Franc Robič, ki jo je strmo in grozeče gledal.
»Tudi jaz,« je zaklical Radivoj ter stopil k mlademu grofu,
»tudi jaz sem trdno prepričan o Vaši nedolžnosti, zato si bom na vse kriplje prizadeval, da dokažejo Vašo nedolžnost, zanesite se na to. In v znak, da Vas imam za poštenjaka in ne za zločinca, vzemite mojo roko, nevrednemu je ne dam.«
Mirko je zakričal ter z obema rokama zagrabil Radivojevo roko in trepetajoč se sklonil nanjo, kakor bi jo hotel poljubiti.
»Hvala, tisočkrat hvala!« je jecljal in komaj našel besedo,
»gospod grof od tega hipa me imejte za svojega dolžnika. Ako bi življenje zahtevali od mene, bi je rad dal za Vas, verjeli ste v mojo nedolžnost, v očeh Vaše hčere sem videl solze bliščati, nebo naj Vam to poplača.«
Ihtenje mu je zadušilo glas, celo komisar in ostali uradniki se niso mogli ubraniti ganjenosti in svečana tišina je vladala nekaj časa, v katerem se je jemalo to srce pretresujoče slovo.
»In zdaj,« je šepnil Mirko ter se počasi obrnil,
»zdaj sem z vsem gotov, kar imam še na zemlji. Zbogom, zbogom vsi in karkoli bi prišlo, bodite trdno, prepričani, da niste nevrednemu človeku izkazali sočutja gospod, odpeljite me odtod, hrepenim že po miru v ječi.«
Mirko je omahoval par korakov naprej, toda v istem hipu je zakričal grof Božidar in ihtel z razprostrtimi rokami k svojemu sinu.
»Ne pojdi tako od mene, sin moj,« je zaklical in glas se mu je tresel v blazni bolesti, ne ločiva se tako! Odpusti mi, da sem Te izročil zemeljskim sodnikom, toda moralo je biti! Zbogom, nesrečni otrok moj, naj se Te posreči, da dokažeš svojo nedolžnost, meni poka srce v tej uri, Bog ve, da je tako.«
»Zbogom, oče moj,« je zaklical Mirko,
»zbogom, Bog naj Ti bo podpora v tem žalostnem času.«
Padla sta si v objem in minuto dolgo je držal stari grof sina na srcu.
»In ako si kriv, in ako si morilec, si vendar moj otrok, moje meso in kri.«
»Čas je že,« je zaklical komisar,
»dlje se ne moremo muditi, pojdite, gospod grof.«
Toda v istem trenotku, ko je prekoračil prag je zaslišal vsklik za seboj in ko se je obrnil, je videl, kako je Lola, hči grofa Radivoja, nezavestna ležala na tleh.
27. poglavje: Košček časopisa
Počasi, v svinčeni enotožnosti so minevali Rožici dnevi v blaznici. Kakor lep, bled angel se je premikala po temnih, mračnih prostorih. Globoka in neizmerna bol, ki jo je Rožica nosila v prsih, je še povečala njeno lepoto ter okrasila lepe deviške poteze v obrazu z ono globoko resnostjo, ki vzame sicer otroku ljubkost, ki pa dela v moških očeh žensko še veliko zapeljivejšo.
Kljub temu, da je Rožica v življenju že marsikaj hudega prenesla, preden je prišla v blaznico doktorja Morača; je vendar v njenih očeh bliskala vesela, radostna mladost, zlasti takrat ko se je ob gozdnem robu sešla z mladim grofom Višnjegorskim.
Toda zdaj, o kako velike in lepe so posatle oči mesečnega dekelta! Toda solzna koprena je vedno ležala na njih, bile so podobne površini temnega gorskega jezera in mislilo bi se da se mu vidi do dna, toda spodaj globoko na dnu je ležalo med zelenim trsjem - truplo.
Bilo je truplo njene sreče, truplo njene ljubezni! Kajti vse je morala pokopati, kar je nekoč upala želela in zahrepenela.
Po pogovoru z·dr. Moračem ni preostalo Rožici drugega, nego odreči se najslajši nadi življenja.
Ljubila je Mirkota z vso močjo prve, globoke ne pozabne mladostne ljubezni. Zdaj pa je mislila, da je brat, zdaj se je ta ljubezen izpremenila v sovraštvo v nji, kajti varal, goljufal jo je in prižgali njenem srcu sveti ogenj koprnenja, - a zdaj -
Ph, Rožica je verjela vso laž in prevaro, katero ji je doktor Morač natvezil, saj ni slutila, kako nesramno jo je nalagal! Nesramnež ji je vlil strup v njeno dušo, ki je uničil, pogasil cvetko njene ljubezni.
Rožica se je torej vsemu odrekla. In kakor se nuna, katero stariši prisilijo, da preživi celo živlienje za samostanskim zidovjem, kljub temu da ji kriči zoper to silo, uda v neizpremenljivo osodo, se odreče svetu in le sempatja upapolno pogleda skozi omrežje svoje celice v lepi, sijajni svet, ki je zanjo zdaj, nedosegljiv, tako se je tudi Rožica hotela odreči, ona je sklenila, da ne zapusti več blaznice; ampak odslej posveti vse svoje življenje onim nesrečnikom, ki tukaj trpijo, strašnejše in groznejše nego kjerkoli ljudje trpijo.
Velika je bila naloga, ki si jo je Rožica stavila pri tem je bila tako mlada, tako lepa, tako krasna, popolnoma ustvarjena, da osreči moža in sama srečna postane v ljubezni do moža. A zdaj, zdaj naj zopet vedno in vedno le gleda strašno spačene obraze umobolnih, njih tožne in bebaste poglede, ki so uprte vanjo, zdaj naj med temi obžalovanja vrednimi ljudmi, med najbolj nesrečnimi izmed nesrečnih preživi svoje življenje, dokler ne pade sneg starosti na njeno temno glavico, dokler neodcvete njena lepota in dokler se ne bo kot stara mamica mimo in molče plazila po mračnih prostorih blaznice.
Toda v Rožicini duši je živela moč, podobna moči mučencev. Ko ji je doktor Morač razkril te strahovite stvari je bila osem dnij divje razburjena, noč in dan so ji lile solze in vedno in vedno je kričala proti nebu:· Saj ni mogoče, ne more biti! Ako me je nalagal, kaj pa je potem resničnega na svetu? Ako me je izdal, v kaj naj potem še verujem oče nebeški?
Todi nihče ji ni odgovoril na ta izbruh obupnosti in bolečin, le doktor Morač se je sempatja pokazal v njeni celici, da poveča vtis, ki so ga napravila zlagana razkritja na nesrečno deklico, z vražjimi, zasmehljivimi opazkami. Res čudež je bil, da ni Rožica postala v onih dneh blazna.
Toda ne, umreti ni hotela, siloma se je iztrgala bolečinam ter se premagovala. Mislila je to, kako nesrečni in zapuščeni bodo umobolni, katerih osodo je v zzadnjih dneh malo olajšala, ako ne bo nje več.
Bilo ji je, kakor bi ne bila več tako sama in zapuščena na svetu, ampak kakor bi imela rodbino. In ta rodbina, so bili ubogi umobolni, ona bleda, blazna birja, ki seo upapolni silili k Rožici, ker so čutili, da je ona edina, ki misli dobro z njimi. Kajti bolniki so instiktivno, morda s poslednjo jasno mislijo, ki so jo še imeli čutili, da jim je Bog mlado deklico poslal kot svojega tolažečega angela.
Rožica je bila vsem dobri angel.
Kakor hitro je mogla nesrečna deklica premagati svojo bol brezmejno bolest, ki je njeno dušo razjedala, je zopet prišla v veliko dvorano, v kateri so bile blazne ženske. Bleda, žalostna, toda udana je zopet pričela z njimi delati.
Doktor Morač je Rožici vse dovolil, strogo je prepovedal vsem strežajkam, Rožici delati težkoče, lopov je hotel, da bi bila Rožica vedno gotovejša, vedno zaupnejša. Tako, je mislil, mu bo zrel sad nekega dne padel v naročje.
In zopet je sedela Rožica, obdana od svojih gojenk med obema oknama velike dvovane ter jih učila plesti in kvačkati. Da, Rožica je celo dosegla, da ji je doktor dovolil kitaro, in ker je stari Jaklič izvrstno naučil Rožico igrati na tem instrumentu, so doneli zdaj v mračnih proštorih blaznice večkrat lepi zvoki kitare, na katero je Rožica sempatja igrala.
Bilo je presenetljivo videti, kakšen vtis, kako je godba sploh, napravljala na uboge blazne ženske..
Ako je pravkar še najhujši vik in krik vladal v dvorani, ako se je kričanje in razsanjanje razlegalo daleč ven iz hiše, ako sta se dve umobolni pravkar še divje napadli kakor tigra, ki se borita za svoje mladiče, ako so se nesrečnice pravkar še mesarile z zobmi, grabile z rokami se metale in valjale po dvorani, ako je v drugem kotu kaka umobolna zdaleč donečim glasom naznanjevala, da je kraljica in da hoče vse druge bogato obdariti, ako se je zopet iz drugega kota slišalo renčanje in tuljenje, ker je tam umobolna čepela, ki je mislila, da je volkulja in da prebiva v brlogu, da, ako je grozno viščanje doseglo vrhunec groze, kakor hitro so zadoneli prvi zvoki kitare, kakor hitro je začela Rožica peti, oh potem je postalo tiho, kakor bi mignil so se polegli valovi divjega krika, um obolne ženske so sesplazile skupaj, se držale za roke in vseh oči so se tiprle na krasno pevkinjo. In v vseh teh očeh, katere so bile pravkar še napolnjene z divjo blaznostjo in bebastjo, je nenadoma vsplamtel plamen jasnega duha, angel se je dotaknil bolnih src z nežno roko in odprla so se čaru godbe!
Božični prazniki niso bili več daleč in čeprav ni mogla Rožica upati, da bi doktor Motač pripravil ubogim nesrečnežem, ki so zdihovali v njegovem zavodu, malo veselje na sveti večer, je hotela bolne duše na tem pomenljivem dnevu vsaj z eno pesmico razveseliti, s pesmico, ki prinaša ljudem veselo poročilo o Kristovem rojstvu.
Rožica se je, spomnila svete pesmi; katero jo je stari Jaklič naučil in, ki jo je morala še kot otrok vedno na božični večer peti.
In ko je zdaj sama sedela v svoji celici s kitaro v naročju se ji je pred očmi pokazala bliščeča slika božičnega večera v Jakličevi hiši.
Kako nestrpno je pričakovala ure, in potem, potem so se odprla vrata in Jaklič ji je zaklical:
»Pridi noter, ljuba Rožica!«
Tedaj so ji bliščale otroške oči, presenečena, skoro omamljena od krasote stala pred malim božičnim drevescem z malimi a vendar svetlimi lučicami, in potem je odprla ustnice in pobožno, s solzami veselja v očeh pela božično pesem.
Tudi zdaj so ji roke ubrale strune, kratka predigra je zadonela in potem je pela Rožica s tihim, sladkim glasom:
»Glej, zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo. Duhovi nebeški se z raja vrste, prepevajo slavo na zemljo hite. Obljuba predavna postala je res, prišel je zveličar na zemljo z nebes. Pri ubogih pastirjih kot dete leži, si revščino zvolil, ponižnostit uči.«
Rožica je hipoma umolknila, kajti vrata celice so se odprla za njo. Ko se je ozrla, je videla, da se je v cunje oblečena grda ženska stisnila skozi vrata. Rožica jo je že poznala, bila je Galjevka, stara, nji zelo zoperna ženska, ki je vsak teden enkrat osnažila njeno celico.
Galjevka je prinesla staro metlo in cunjo s seboj ter takoj pričela delati, ko se je še poprej lokavo in poizvednjoče ozrla na Rožico. Ker pa ji je bilo strogo prepovedano tudi le besedico izpregovoriti s stanovalci celic, Galjevka tudi ni poizkušala nagovoriti Rožice, ampak takoj začela pometati.
Rožica je položila kitaro na postelj, stopila k oknu in gledala skozi omrežje v daljavo.
Tam, daleč zadaj je zagledala od mesečine oblito mesto. Kakor veliko, nepremično, kamnito morje so se videle tisočere in tisočere strehe, ki jih je opazila.
Nenadoma je nekdo položil roko na njeno ramo. Ko se je ozrla, je ugledala lokav obraz sivolase starke, ki je oprta na metlo, stala za njo.
»Tiho,« ji je zašepetala Galjevka,
»molčite, nekaj besed Vam imam povedati, ako pa stari zapazi, sem izgubljena!«
»Kaj mi hočete povedati?« je odgovorila lepa, bleda deklica, ne da bi se sled razburjenosti poznal v njenem glasu. Ah, če bi jo ta ženska še pred enim mesecem tako nagovorila, potem, potem bi ji Rožica padla k nogam ter jo prosila, naj jo reši iz rok doktorja Morača, naj ji pokaže pot v prostost, toda zdaj ni imel svet, ki je lezal zunaj blaznice, nobenega pomena več zanjo. Bilo ji je popolnoma vseeno, kje je, ako tu ali kod drugod na zemlji. Povsod je bila enako nesrečna, enako zapuščena, nikjer na božjem svetu ne bi mogla najti veselja do življenja.
»Gospica,« ji je šepnila Galjevka,
»že dolgo vem, da niste blazni, pravtako malo kakor jaz. Povem Vam: pazite se, - doktor Morač škili na Vas in ako ne držite očij odprtih, bo stari skopuh dosegel svoj cilj.«
Rožica je hotela starko zavrniti, a preden je še usta, odprla, je odurna Galjevka nadaljevala:
»Vi ste tako lepi, gospica, vedno, kadar pospravljam v Vaši celici, se mi čimdelj bolj smilite. Prokleto vendar, tako dekle ne spada drugam nego v blaznico. Lahko bi bili srečni, zelo srečni in bogati! Povejte, gospica, ali še niste nič premišljevali, kako bi ubežali iz te hiše? Stara Galjevka Vam prav rada pomaga, oh, če bi mogla enkrat doktorja Morača malo povleči za nos, bi iz srce rada storila. Kajti stari skopuh mi že davno več ne ugaja in mar mi je beraški denar, ki ga vsak teden tukaj zaslužim!«
Bežati! Oh, kako vse drugače bi odmevala ta beseda v Rožocini duši, ako bi jo Galjevka poprej izgovorila. Sicer je Rožica nehote občutila stud pred to žensko, sicer ji Glajevka ni mogla vliti zaupnosti, toda bežati! Da, poprej bi se z veseljem oprijela roke, ki ji je ponujala rešitev, toda zdaj je Rožica udano odgovorila:
»Hvala za sočutje, toda jaz ne mislim, zapustiti te hiše, tukaj hočem živeti in umreti, tukaj imam izpolniti dolžnost, in ta mi zadostuje in bo poslej napolnjevala moje življenje.«
»Dolžnost?« je vprašala Galjevka.
»Kakšna dolžnost pa, morda učiti blazne ženske petja? No, veste kaj, gospica, vraga bi se jaz brigala za norce, mislite raje sami nase, tako lepi, tako mladi ste, saj Vam je cel svet odprt! Tu se boste posušili in sprhneli, noben človek se ne bo brigal za Vas, toda če greste med svet, potem Vam ne bo ničesar manjkalo, s svojo lepoto boste dosegli imenitno prihodnost.«
Rožica ni razumela v svoji nedolžnosti pomena teh besed in premagujoč svojo nevoljo do Galjevka, ji je dala roko ter rekla:
»Še enkrat hvala za Vašo ponudbo, toda sprejeti je ne morem. Sploh se pa motite glede doktorja Morača, on mi je očetovsk prijatelj!«
»Očetovsk prijatelj? Hm, hm, kajpada, tako pravijo vsi. No, kakor hočete, jaz sem dobro mislila z Vami! Za božjo voljo, ne povejte pa nikomur, da sem z Vami govorila, stari skopuh bi me zadavil.«
»Bodite popolnoma mirni, nihče ne bo izvedel, da sva le besedo govorili.«
»Dobro sem mislila z Vami, to mi lahko verujete,« je odgovorila Galjevka,
»in zdaj hočem še večerjo povžiti, ki sem jo prinesla s seboj, dovolj malo je, samo košček kruha in malo slanine, toda ljubi Bog nas eden nima kaj boljšega.«
Zoperna starka je pri teh besedah izvlekla v časopis zavit zavoj in vrgla papir na tla.
Dočim je Galjevka jedla svojo večerjo, kar je precej neokusno delala, nista z Rožica nobene besede izpregovorili. Lepa devojka se je olajšano oddihnila, ko je grda starka odšla iz celice, čim je še z dolgim pogledom motrila Rožico zmajala z glavo ter nekaj zamrmrala pri sebi, ki se je nekako glasilo:
»Škoda, to je prelepo, da bi poginilo tukaj!«
Bila je izredno jasna noč in nebroj zvezdic ter polna luna je razsvetljevale celico do zadnjega kotička.
Rožica se je pripravljala, da odide spat. 9h, strah je je bilo pred nočmi. Kako dolgo je vedno trpelo, preden je zatisnila trudne oči v spanje, in ako se je naposled to zgodilo, kako strašne sanje je vedno imela! Ker Rožice po noči niso več zapirafi v celico, je sama stopila k vratom, da zapahne zapah od znotraj, kajti nehote se je spomnila besed, ki jih je izgovorila Galjevka: 'Stari škili na Vas, bodite previdni!'
Ko je potem zatopljena v globoke misli korakala, proti postelji, se je hipoma zdrznila, pred seboj je slišala šumenje. Toda v naslednjem hipu se je morala smejati svoji plašljivosti, bil je namreč le Galjevkin časopis, ki je povzročil to šumenje in katerega se je Rožica dotaknila z nogo.
Časopis, oh; kako dolgo je že od tega, kar je zadnji časopis videla. Niti knjig niti časopisov se ni smelo imeti v zavodu doktorja Morača. Ubogim bolnikom, ki so bili tukaj zaprti, je bilo popolnoma neznano, kaj se godi po svetu.
Naj se prestoli podirajo, naj vzbujajo najvažnejše iznajdbe po celem svetu največjo pozornost, naj se prigodi kaj velikega, lepega ali ničvrednega, naj razsaja kuga po svetu ali požar po mestih, stanovalci doktotja Morača niso ničesar izvedeli o tem, bili so mrtvi za svet.
Rožica se je hlastno sklonila in pobrala časopis. Stopila je z njim k oknu ter z umevno radovednostjo čitala list.
Kako malo jo je zanimala politika, kako malo poročila z dvora, kako britko se je morala smehljati, ko je čitala naznanilo, da se bo v dvornem gledišču priredila predstava v korist oskrbovanja ubogih umobolnih, vedela je, da bodo ti dogodki izginili v žepe drugih ljudi, ne pa, da bi se porabili v prid onih, katerim bi morali prinesti olajšanje njih krute, strašne osode. Hipoma se je pa stresla njena roka, ki je držala časopis, zakričala je in mrtvaškobleda je po stala v obrazu.
Oči so ji osuplo strmeli na neko mesto v časopisu, kjer je stal nad daljšim člankom naslov: Morilski proces grofa Mirkota Višnjegorskega.
Groza uboge Rožica je bila tako velika, da nesrečna deklica več minut ni mogla uiti enega stavka prečitati. Vse ji je migljalo pred očmi, črke so začele plesati, in vedno in vedno ji je le eno ime bliščalo iz strašne mešanice: Grof Mirko Višnjegorski.
»Sveti oče v nebesih,« je zaklicala Rožica ter pritisnila časopis na tresoči grudi,
"ali je to tudi infamija, s katero me hočejo varati in goljufati? Morilski proces, grof Mirko Višnjegorski kot morilec zaprt v ječi! Daj mi moč, ljubi Bog, da tudi to resnico prenesem; saj je moj brat, vse moram vedeti.«
Naglo je prečitala članek in med čitanjem je s tresočimi ustnicami jecljala:
»Na vrtu grofa Radivoja Sokolskega se je poizkušaJo umoriti družabnice Alenko pl. Radičevo, mlado, lepo in izobraženo damo. Nihče drug nego grof Višnjegorski, ki so ga našli na vrtu v nekem paviljonu skritega, je morilec. Že tri tedne je v ječi, obravnava bo v kratkem, ako je kriv, bodo grofa k smrti obsodili.«
»Ne, ne, ne, to ni res,« je Rožica v grozi zaklicala,
»to je nesramno obrekovanje, on ni morilec, on ni zabodel nesrečne deklice, ga, kaj je še tukaj: Grof se edino s tem brani, ko trdi, da so ga več tednov siloma pridržali v neki tukajšni blaznici, imetnik te blaznice pa z odločnostjo zavrča to trditev. Oh zdaj mi je jasno.« je zaklicala do smrti presrašena rožica,
»izgubljen je, ako ne najde priče za svojo resnično, čeprav le preresnično trditev, Mirko, Mirko, ako Te moram zvati brat ali ljubimec, nedolžno ne boš umorjen na morišču, priča, ki jo potrebuješ, Ti ne bo manjkala, jaz, jaz hočem dokazati Tvojo nedolžnost.«
Strahovita razburjenost, v kateri je rožica izgovorila te besede, jo je vrgla na tla, omahnila je, in z zamolklim vsklikom padla na kolena.
28. poglavje: Razkritja
Ko se je Rožica za nekaj časa zopet zavedla, so ji solze usahnile, mračen ogenj ji je žarel v očeh, in odločen sklep se ji je bral na obrazu.
Mirno je prijela časopis in še enkrat prečitala celo vsebino.
»Jaz ne vem, kaj je Mirkota pogubilo,« je rekla,
»in kakšnemu lopovskemu namenu služi obtožba, s katero so ga obtožili,« je zamolklo vskliknila lepa bleda deklica,
»toda nekaj vero gotovo, ta poskušen umor ni Mirko Višnjegorski nikoli zakrivil, ne, nikoli, kajti takega zločinstva ni zmožen, tako zelo ne morejo nalagati njegove oči, tako zelo se moja duša ni mogla zmotiti, ko se je na stežaj odprla njegovi ljubezni.«
Jasno je, Mirkotova nedolžnost je oni trenotek dokazana, ko se potrdi kot resničnanjegova trditev, da je štiri tedne preživel v hiši doktorja Morača. Vsaj vedelo se bo potem, da Mirko ne laže, potem tudi manjka vsak nagib za umor, ker mislijo zdaj, da se je v zadnjih tednih skrival v bližini Sokolskega gradu, da zasleduje Alenko pl. Radičevo s svojo ljubeznijo.
»"Oh, zakaj ne more Alenka pl. Radičeva sama govoriti, zakaj visi še vedno med življenjem in smrtjo, zakaj se je njeni bolezni pridružila še tudi vročica, da ne more izpovedati resnice? Kaj pravi časopis glede te točke?«
In Rožica je vzdihnila časopis in s tresočim glasom čitala članek do konca:
»Ta vozel kakor se mora smatrati to krvavo dejanje, bi se lahko na mah razvozlal, ako bi bila obžalovanja vredna žrtev v stanu govoriti. Tega pa ne more, kajti še včeraj je izjavil knežji telesni zdravnik, ki zdravi Alenko pl. Radičevo, da leži še vedno v hudi vročici, ki jo je ono noč napadla in da pred štirimi tedni ni misliti na to, da bi se jo zaslišalo.
Včeraj so bili gospodje deželnosodni svetnik pl. Kralj, državni pravdnik Božan in obenem zagovornik grofa Mirkota Višnjegorskega doktor Edvard Furlan na Sokolski grad z namenom, da zaslišijo bolno gospico Radičevo. Gospodje so se pa morali vrniti, ne da bi kaj opravili ker se jim je reklo, kakor smo že omenili, da je gospica pl. Radičeva še vedno v življenski nevarnosti. Vsled tega so se kajpada morali odreči izpovedi bolnice, okolnost, ki je za grofa Mirkota Višnjegorskega zelo neugodna, ker mora zdaj na vsak način ostati v zaporu, dokler bolnica ne bo toliko ozdravela, da izpove resnico.
Kakor smo izvedeli se je kavcija enega miljona, ki jo je oče obdolženca, grof Božidar Visnjegorski ponudil za slučaj, da ostane njegov sin do razprave prost od sodišča odklonila.
»Prost moraš biti, moj Mirko!« je zaklicala Rožica in izpustila časopis iz rok, dočim so se ji oči napolnile s solzami,
»da, prost moraš biti, jaz, jaz hočem odpreti vrata Tvoje ječe! In ako se potem tudi ne potem nemorem nežno priviti na Tvoje srce, ker si se prenesramno igral z mojim srcem Te vendar hočem kadar boš popolnoma prost zapustiti z zavestjo, ki napolnuje zvesto sestro, ako je kaj dobrega storila bratu.
Sestra, brat! O kako kruto žalostno se to glasi, ako je srce poznalo sladkejše ime! O še vedno se ne morem privaditi misii, da je Mirko moj brat in da ne morem biti nikoli njegova. Toda dovolj o tem, kaj je na meni, ako le izvršim rešilno delo. V samoti blaznice bom umrla, morda ne trpi dolgo in vse bo končano. Že čutim, da trhli zrak, v katerem se gibljem, utruduje moje moči in da se bo moj duh v tej strašni okolici počasi, a gotovo zmešal. Kdo ve, kako dolgo še in ležala bom na tej postelji, z zaprtimi očmi v poslednje, večno spanje. Toda tudi tedaj mi bodo ustnice šepetale še zadnjo močjo ime; Mirko, Mirko Višnjegorski!«
»In zdaj k njemu« je zaklicala Rožica,
»Niti minute dlje ne sme trpeti, nego je neobhodno potrebno. Še to noč hočem stopiti pred preiskovalnega sodnika in mu vse povedati, kar vem. Potrditi hočem, da je bil Mirko Višnjegorski v hiši doktorja Morača. Stoj, kako se že imenuje preiskovalni sodnik? Oh, že vem, deželnosodni svetnik pl. Kralj! Ali bi pa bilo morda boljše, ako se obrnem na njegova zagovornika, da gotovo ta me bo poprej pustil k sebi in me poslušal, Mirko, Mirko, jutri boš morda že prost!«
Zdaj šele je mogla Rožica ceniti srečo, da je niso več tako sumljivo zapirali, lahko je šla iz celice, kadar je hotela. Toda Rožica ni hotela oditi iz hiše kakor hudodelka, kakor tatica, ne, prosto in odkrito hotela stopiti pred doktorja Morača in od njega zahtevati, naj ji da takoj odpreti glavna vrata blaznice. Saj je šele nekaj tednov preteklo, ko ji je sam odprl vrata ter ji zaklical:
»Pojdi, pojdi, če se Ti ljubi!«
Takrat se je prostovoljno odrekla temu. No, torej je tudi danes ne bo zadrževal, saj ji je tako odločno zatrdil, da je njen očetovsk prijatelj.
Rožica je skrila časopis, ki ga je skrbno zvila, na prsi, zapustila mracno celico ter korakala po slabo razsvetljenih stopnicah takoj proti sobi doktorja Morača.
Vedela je, da je gotovo še v svoji delovni sobi, kajti navadno je porabil noč za študije, kakor je večkrat zatrjeval. No, saj dolgo ga ne bo motila v študijah, pogovor med njima bo kratek.
Stopila je pred ono sobo, ki je vodila do doktorjeve, delovne sobe ter se bližala zavesi, ki je ločila to sobo od doktorjeva, tedaj je hipoma obstala, kakor bi bila prikovana.
Za zaveso je slišala glasova doktorja Morača in še nekega drugega moža, in ta je pravkar izgovoril ime Mirko Višnjegorski.
Torej tudi tukaj so se pogovarjali o Mirkotovi osoddi, to je morala slišati, morda bo izvedel kaj novega, kar bi bilo ugodno njenemu namenu.
In, čeprav je Rožica sicer prisluškovanje sovražila iz dna duše, je vendar zdaj stopila prav k zastoru, ter malo vzdignivši tega pogledala skozi špranjo v doktorjevo delovno sobo.
Morač je sedel pred pisalno mizo ter kadil cigaro ter v sivozelenih očeh se mu je brala velika zadovoljnost. Predi doktorjem je pa stal vitek, rdečelas človek ter govoril z njim s tihim a zelo važnim glasom.
»Torej ste razumeli, doktro Morač, kar sem Vam pravkar povedal, in svoj sklep boste naglo storili, kajti, vrag me vzemi, dosti časa nimam! Včeraj se ji je zdravje zelo zboljšalo, kriza je minila kakor je rekel knežji telesni zdravnik, in kadar bo jasno mogla misliti, grom in strela, potem ne bo niti minute čakala ter imenovala pravega morilca.«
»In to bi Vam bilo najbrž zelo neprijetno?« se je norčeval doktor Morač,
»prokleto vendar, Franc Robič, kako vam je prišlo na misel, da ste zasadili svoj nož tej Alenki pl. Radičevi? Ali sem Vam to naročil, ali je bilo to v naših načrtih?«
Rožica se je z obema rokama oprijela vrat, kajti noge so ji hotele odreči, skoro omedlela je. Vsled teh par besed, ki jih je slišala, je gledala v prepad, pred katerim se je s studom zgražala.
Zdaj je vedela, kdo je pravi morilec, oni rdečelasec, ki je stal pred doktorjem Moračem, on je nevarno ranil Alenko pl. Radičevo. In le okolnosti, da Alenka še ni mogla jasno misliti, se je moral zahvaliti, da je drug mesto njega sedel v ječi.
Toda Rožica se je premagala, potlačila je slabost, ki jo je grozila premagati, kajti zdaj se je šlo zato, da sliši, sliši kolikor več mogoče. Vsaka beseda iz ust rdečelasca, vsak odgovor doktorja Morača lahko pomeni človeško življenje.
»Kaj pa hočete pravzaprav od mene?« je vprašal doktor Morač,
»ste li morda sem prišli, da mi vse to poveste, mislite li, da sem le trenotek dvomil, da je niste poizkušali umoriti, Franc Robič? Samo tega si doslej nisem vedel razlagati, kako je padel sum na grofa Mirkota Višnjegorskega?«
»Tega je kriva moja premetenost," je cinično odgovoril rdečelasec,
»pridjal sem si napram Alenki pl. Radičevi ime grofovo, zato ni, ko so jo našli s krvjo oblito na vrtu in je le par besedij mogla izpregovoriti, nič drugega mogla reči, nego da je grof Mirko Višnjegorski njen morilec. In zdaj, doktor, mi dajte steklenico Vašega strupa, do tega ne sme priti, da bi se Alenka pl. Radičeva še enkrat zavedla. Aho hočem, da ne bom izgubljen in se peljal v pekel, do česar imam prokleto malo veselja, moram prvemu zločinu pridružiti še drugega. Saj me razumete, doktor, jaz rabim strup, ki naglo deluje in nobenega sledu ne zapusti! Končno, ako teško ranjeno frajlico zadene kap, se celo knežji telesni zdravnik ne bo čudil in moje mnenje je, da se zastrupljanju ne bo prišlo na sled.«
»In kaj bo iz njega? No ja, ako Alenka umre, potem ni več poskusa umora, ampak umor, in Vi veste prav tako dobro kakor jaz, da so mu potem zadnjikrat pekli kruh. Haha, naj gre na vislice mladi grofič, mi daste par kapljic strupa, s tem sami sebi koristite.«
Rožica je zagrebla nohte v meso, stisnila je ustnice in le s težavo je zadržala vsklik ogorčenja, komaj se je še zatajevala, kajti nekaj jo je sililo, da bi stopila v sobo in zaklicala rdečelascu v brk:
»Morilec, razkrinkan si!«
»Naj pa bo!« je rekel doktor Morač, ki je v zadnjih minutah mirno hodil po sobi gorindol,
»dal Vam bom strup, toda takoj mi ga ni mogoče dati, moram ga šele zvariti v laboratoriju. Pridite jutri zopet, Franc Robič, in pripravljen bo.«
»Jutri?« je vskliknil rdečelasec,
»Vi lahko govorite, doktor, Vam ni nič, ako je štirindvajset ur več ali manj, toda meni, meni je nož že na grlo nastavljen. Pomislite sami: ako Alenka odpre oči, ako pride zopet do polne zavesti, bo njena prva beseda o tem, kako se je vse izvršilo. In potem, potem nisem samo jaz izgubljen, potem ste tudi Vi.«
Franc Robič je tesno stopil k doktorju in mu šepnil nekaj besed v uho, ki so napravile strahovit utis na doktorja.
»Ali izprevidite zdaj, doktor, da je celo Vaše podjetje zdaj na tehnici, ako se mi pravočasno ne posreči, da zamašim Alenki pl. Radičevi usta? Haha, najlepši načrt, ki ste si ga izmislili, da si spravite Sokolske miljone v svoj žep, ni niti počenega groša vreden, ako mi ne daste še danes, še to uro strupa.«
»Kako ga ji pa hočete dati?« je vprašal doktor Morač, ki je čimdalje bolj razburjen postajal,
»ali imate pristop do njene postelje? Zelo dvomljivo se mi zdi, da bi Vas puščali čez prag sobe, v kateri leži teško ranjena gospica pl. Radičeva.«
»Tega mi tudi ne dovolijo, doktor, toda jaz sem konjač grofa Radivoja Sokolskega in zato izročajo vse posle meni, ako jih je treba naglo izvršiti. Posrečilo se mi je tudi, da sem pregnal nezaupnost, ki jo je imel v zadnjih dneh do mene. Vedeti morate namreč, da sem hotel zabraniti, da bi pravočasno prišel zdravnik, po katerega sem takrat po umoru jezdil. Zato sem se nalagal, da me je konj iz hrbta vrgel. Po tem dogotku je bil gospod nekaj dnij zlovoljen name, toda s prilizljivim obnašanjem sem si ga zopet pridobil, kratkomalo, skoro vsak dan me pošljejo na konju v lekarn, in vsa zdravila, katera dajejo Alenki pl. Radičevi, gredo poprej skozi moje roke.«
»Izvrstno!« je zaklical doktor Morač,
»potem je vsa stvar malenkost! Upam, da se Vam bo na potu od lekarne v grad posrečilo, zliti v zdravniško steklenico par kapljic strupa, ki Vam ga bom dal, in Alenka pl. Radičeva bo potem oproščena bolečin!«
»Oh, da bi le že bila!« je zaklical rdečelasi morilec,
»potem bi mi bilo za mnogo lažje. Doktor ne izgubljajte nobene minute, pojdite v laboratorij, zvarite strup, brez njega ne pojdem odtod!«
»Dobro, dobili ga boste!« je hlastno rekel doktor Morač,
»toda zdaj, v tem trenutku ne! Pojdite, izprehodite se, obiščite kako beznico in spijte steklenico vina! O polnoči se potem vrnite k meni in zaadovoljni boste.«
»Dobro, velja! Jaz mislim, da ni nevarnosti, ako še ta noč preteče, kajti kakor je knežev telesni zdravnik rekel, se bo gospica Radičeva šele jutri dopoludne zavedla. Izprva bo itak preslaba, da bi mogla govoriti ali pisati! Torej z Bogom, doktor, o, polnoči pridem. zopet!«
Ko je lopov izgovoril te besede, je Rožica skočila iz skrivališča in hitela ven v hodnik kolikor so jo mogle noge nesti.
Tresoča se po vsem životu, komaj zmožna misliti, se je vrnila v svojo celico, kajti predvsem je čutila potrebo po samoti. Vrgla se je na postelj in potok solz ji je malo olajšal bedno dušo.
O kaj vse je slišala, v kakšen prepad zlobnosti je zrla! Mirko je nedolžno zdihoval v ječi, pravi morilec je bil pa v grofovem gradu, celo zdravilo za žrtev mu zaupajo. In strašil se ni niti drugega zločina. Alenko pl. Radičevo hoče zastrupiti, njo, ki je edina v stanu očistiti Mirkota strahovitega suma! Oh, Mirkota bodo po nedolžnem obsodili!
Rožica je videla, kako so se vzdigovale vislice, videla je Mirkota v spremstvu rabljevih hlapcev, videla je rablja na lestvi.
Divje je zakričala ter se vspela na postelji, pritisnila je sklenjene roke na čelo in zaklical besede!:
»Mirko, ne, Ti ne smeš umreti, z lastnim življenjem hočem odkupiti Tvoje, če ni drugače! Ne, tako sramotno ne smejo teptati nedolžnosti, Mirko, Mirko, jaz pridem k Tebi!«
V tem hipu, ko si je Rožica predstavljala vso nevarnost mladega grofa, je čutila globoko, iskreno ljubezen, katero je njepa duša skrivala zanj, a ne samo to čustvo jo je navduševalo, ne, pajčolan, ki je več tednov ležal na njenih očeh, ona lažnjiva mreža se je raztrgala in jasno je videla Rožica v kačje gnezdo lažij in obrekovanja, s katero jo je hotel doktor Morač nalagati.
Vse, s čemer jo je tako nesrečno storil, je bila laž. To je občutila v globočini svoje duše, to je vsklilo v nji kakor jasen vodeni pramen iz čistega studenca. Doktor jo je nalagal, ko ji je rekel, da je Mirko njen brat, nalagal, ko je podtikal grofu Mirkotu Višnjegorskemu nesramne in nečiste namene.
Hotel si jo je s tem le podvreči, zatreti njeno ljubezen do Mirkot. Sveti Bog! Pogovor, ki ga je slišala med doktorjem in Francem Robičem, ji je jasno pokazal, da ima opraviti z izurjenim in navihanim hinavcem, ki je skrival svojo zlobnost s hinavskim obrazom.
Rožica je na to stopila k oknu, prijela železno omrežje ter je tresla, in dočim so ji vroče solze lile raz obraz, je zaklicala s pridušenim glasom:
»O Bog nebeški, daj mi ono moč, ki jo je imel Simson, da je omajal stebre v templju, potem bi lahko zlomila omrežje in ubežala iz te hiše. Vo, večne zvezde na nebu, glejte me, svetite mi srce, poglejte, kako sem nesrečna, o angeli, pridite mi na pomoč, oh, skoro obupala bi! Jaz nemorem dlje ostati v tej hiši, kajti izpolniti imam sveto nalogo. Treba je rešiti dvoje človeških življenj, ono Alenke pl. Radičeve, katero hočejo zastrupiti in Mirkotovo, ki bo nedolžen radi umora, ki ga ni izršil, prišel na vislice!
O zakaj ne govorite, zvezde, zakaj imate le svetlobo in ne jezika, sicer bi lahko ljudem naznanile mojo bedo!«
»Oh, zvezda se je utrnila v temno noč!« je vzdihnila Rožica,
»ako bi bilo res, kar si ljudje pripovedujejo, da lahko vsakdo, ki vidi zvezdo utrniti, izreče željo, ki se mu potem izpolne, o potem bi si želela, da bi mogla Alenko in Mirkota rešiti smrti!«
In res od tega hipa je bila Rožica mirnejša in to je bilo za njen položaj velike važnosti. Kajti izprevidela je sama, da ne sme dolgo ukrepati, ker je vsaka minuta dragocena, ampak da se mora takoj odločiti.
In mislila je in premišljevala, misli so ji postale jasne, in hipoma je zaklicala, položivši roke na valujoče grudi:
»O dobri Bog, daj mi Ti svojo pomoč in oba bosta rešena!«
Nato je Rožica iznova zapustila svojo celico, toda zdaj je šla po prstih po stopnicah ter stopila v spalnico, kjer so ležali nevarni bolniki. Pri vratih je sedela čuvajka na blazinastem stolu. Morala je bdeti pri bolnikih in vsake tri ure jo je nadomestila nova čuvajka.
»Kam pa hočete?« je vprašala stražajka, ko je ugledala Rožico, ki se je hotela plaziti mimo nje.
»Angležinjo hočem še enkrat pogledat,« je odgovorila Rožica,
»hvaležna ji moram biti, kajti rešila me je smrti, ko je ciganka padla name ter me hotela zadavit. Revica je danes popoldne tožila, da jo zelo boli v prsih, zato bi se rada prepričala kako ji je!«
Čuvajki se ta vzrok ni zdel nič sumljiv, in ker je vedela, da doktor Morač noče preveč ovirati Rožice v prostosti, je dovolila mladi deklici stopiti v spalnico. Rožica je šla k postelji Edite, ki je belo oblečena ležala kakor bi bila že mrtva ter čakala pogreba.
Sklonila se je čez spečo Angležinjo ter jo motrila z nemim občudovanjem, kajti Edita je bila, čeprav mrtvaškobleda, nenavadno lepa, ako bi ne bilo rdečih lis, ki so noč in dan žarele na njenih licih, rdečica, kateri pravi ljudstvo "mrtvaške rože".
Da, mrtvaške rože so cvetele na Editinih licih, in Rožica je dobro vedela, kakšno bolezen ima Edita! Rožica je videla, kakšno vročino ima bolnica. Suh kašelj, se je od časa do časa izvil iz teško dihajočih prs Angležinje in telo se ji je takrat krčilo, kakor bi je strašne bolečine mučile. Da, to so bili znaki zgodnje in nagle smrti!
Rožici je bilo skoro žal, da bi prijateljico zbudila.
Spala je tako sladko, tako mirno, a biti je moralo, kajti tu je šlo za dvoje človeških življenj!
»Edita, ljuba Edita, zbudi se!«
Bolnica je lahno spala in komaj jo je Rožica poklicala, je že odprla oči in tiho zaklicala:
»Ti si, Rožica? Čudno pravkar sem sanjala o tebi, videla sem Te, ko si šla proti srebrno bliščeči reki! Sonce je že zašlo. Tedaj se je hipoma pokazal zlat čoln. V njem je sedel lep, mlad princ, ta Te je rešil in potegnil k sebi v čoln, ki se je počasi obrnil proti bregu. O da bi le tako bilo, Rožica, kako srečna bi bila in jaz Ti privoščim to srečo iz celega srca!«
»In kaj si želiš sama sebi, uboga Edita!«
»Odrešenje,« je dihnila nesrečnica,
»in milost pred sodnjim stolom božjim za onega, ki me je vrgel v propad obupnosti!«
Rožica je sedla na posteljin rob. Potisnila je roke pod EDitino glavo, pod njene čudovite polne lase, ki so razspleteni senčili bledo obličje bolnice.
»Ali mi nočeš zaupati Edita, kdo je oni, ki Te je tako nesrečno storil?« je vprašala Rožica,
»vem, da je bil to oni človek, s katerim si prišla z Angleškega in ki Te je zapustil in izdal!«
»O Rožica moja, ko bi vse vedela!« je šepetala Edita s tihim glasom, do čim so se ji zasolzile velike, plamteče oči,
»potem bi me razumela, da tako hrepenim po odrešitvi!«
29. poglavje: Mrtvaške rože
»Jaz sem hči veletrgovca, ki ima celo brodovje ladij,« je nadaljevala Edita.
"V sijaju in bogastvu sem bila vzgojena, moj oče bi najrajši razprostrl roke pred menoj, da bi mi ne bilo treba stopiti na mehke preproge. Dal me je vzgojiti kakor kneginjo in ko sem štela sedemnajst let, je natložil oče v angleški banki doto zame, ki je iznašala četrt miljona funtov šterlingov.
Lahko si misliš, da je bilo dovolj uglednih in bogatih mož, ki so me zaželeli za ženo, zlasti ker sem bila nele bogata, ampak tudi kakor so pravili, lepa. Vedeli so tudi, da sem dobra in ljubezniva in prve rodbine londonske, celo neki baronet in niki lordov sin sta me snubila. Jaz pa nisem ničesar hotela slišati o njih ljubezni, hotela sem uživati prostost svoje mladosti ter sem se zabavala z igrami in športom. Neki večer sem obiskala prijateljico, ki je daleč zunaj v Westendu v Londonu stanovala. Naročila sem voz za seveto uro, toda kočijaž se je moral zakasniti in kakor se je pozneje dognalo, je en konj padel in tako se je kočijaž celo uro zamudil. Jaz sem se pa medtem, kakor je /../
dlje nisem hotela ostati kakor je bilo treba in čeprav so mi ponudili voz, sem rajši peš odšla proti domu. In od tega nepremišljenega koraka se nisem dala odvrniti kljub temu, da je grda megla napolnjevala Londonske ulice. Peš sem šla po londnskem Westendu. Toda najbrž sem se morala v temni noči in megli izgubiti, kajti hipoma sem opazila, da sem zašla v prav grd del mesta. Med raznimi sumljivimi ljudmi sem se rinila proti bregu. Nenadoma pa, ko sem hotela zaviti okrog ogla, so mi prišli trije mladi fantje nasproti. Propalost in podlost je bila čitati na njih obrazih. Eden je hipoma stopil k meni in zahteval od mene poljub!
Groza me je zgrabila, hotela sem bežati. Toda eden me je oklenil z močnima rokama ter se spogledal z ostalima, o Rožica, strašen, hoduben načrt so si izmislili! Nodolžno, zapuščeno dekle naj bi postalo njih žrtev! Vleči so me hoteli v zločinsko hišo, me tam oropati časti in vreči v reko Temzo!«
»Grozno!« je vskliknila Rožica,
»kakšna smrt in kakšne muke pred smrtjo!«
»Tudi mene je zgrabila groza,« je nadaljevala Edita,
»ko so me hoteli lopovi odnesti. Niti na pomoč nisem mogla klicati, kajti glas mi je zastal v grlu. Toda v istem hipu, ko so me nesramneži hoteli odnesti v temno hišo, je stopil vitek, elegantno oblečen mož k njim, ne da bi vedel, za kaj se gre. Videl je moj bledi bolestni obraz ter primerjal mojo obleko z obleko napadalcev. Nato je potegnil nenadoma iz svoje paice bodalo ter le-to potisnil v telo prvemu, ki se je hotel vreči nanj. Toda bodalo se mu je pri tem zlomilo. Ostala dva sta zdaj planila na mojega branitelja, a ta je imel nenavadno moč in izurjenost pri borenju.
»O draga prijateljica, potem je TVoj mož najzlobnejši, najnesremnejši človek na svetu, potem si bila žrtev zlobnega duha! Edita, uboga moja Edita!«
Mlada žena ni mogla odgovoriti, kajti v tem hipu jo je iznova pretresel krč in na ustnicah se ji je pokazala rdečkasta pena. Rožica jo je obrisala z lastnim robcem ter se plašno ozrla na čuvajko. Toda starka se je k sreči že pred četrt ure odstranila, najbrž, da si iznova napolni steklenico z žganjem, kajti udana je bila pijači.
»Edita,« je šepetala Rožica ter se sklonila k bolni ženi,
»poslušaj, kaj Ti povem! Franc Robič, ta zavrženec, je izvršil grozno hudodelstvo. Zabodel je mlado, ljubeznivo deklico, družabnico v neki grofovski hiši, z bodalom, in lopov ja zvalil sum na nekoga drugega, in tega drugega ljubim jaz!«
»Ljubiš, potem mora biti dober človek, kajti angelu se le angel lahko pridruži!«
»Edita, umreti, zblazneti bi morala, kakor vse te nesrečnice, ako se mi ne posreči rešiti Mirkota, ljubljenca moje duše! Neki načrt imam, Edita, Ti mi moraš pomagati, da oprostim ljubljenca, in načrti Franca Robiča se morajo prekrižati!«
»Gorje, kaj zahtevaš od mene!« je odgovorila Edita ter se groze stresla.
»Jaz naj pogubim moža, ki sem ga ljubila? Rožica, jaz ne morem, kajti Robiča še vedno ljubim!«
»Kaj!« je v grozi zaklicala Rožica.
»Ti še moreš ljubiti ničvredneža, tega podleža, o Edita, to ni mogoče!«
»Žal da je tako!« je vskliknila Edita z žalostnim glasom,
»Rožica, tudi Ti ljubiš, Bog Te obvari pred tem, da bi kdaj zaničevala moža svoje ljubezni, toda če bilo pozneje tako, potem bi se prepričala, da se rajši umre za ljubezen, nego da se ji odreče!«
»Edita, Ti mi ne smeš odrečimoje prošnje,« je šepetala Rožica z razburjenja trepetajočim glasom,
»kar zahtevam od Tebe, jele malo nič drugega nego, da se ob enajsti uri, torej v dveh urah, narediš hudo bolno, da bodo morali doktorja Morača obvestiti in iti ponj. Ta trenotek hočem porabiti, da pojdem v doktorjevo sobo in ako bom le pet minut ostala sama notri, bo rešeno človeško življenje. Edita, draga, prijateljica večkrat si že rekla, da me ljubiš, pokaži dokaz zdaj in blagoslavila Te bom.«
Bolna Angležinja se je sklonila po koncu, teško je dihala in hropela, rdeče rože na licih so ji žarele kakor bager.
»Človeško življenje bo rešeno,« je zastokala,
V globoki ganjenosti je stisnila Rožica suhe, bele roke bolnice na prsi, potenm se je sklonila k nji ter ji dahnila poljub na čelo, kjer so stale mrzle znojne kaplje.
»Zbogom za danes,« ji je rekla s tihim glasom,
»oprosti, da sem Te motila v nočnem miru, in še enkrat iskrena hvala, za žrtev, ki si mi jo doprinesla.«
Rožica je hotela vstati, kajti bala se je, da lahko vsak trenutek čuvajka pride toda bolnica je tako oklenila njeno roko, da se ni mogla izviti.
»Ostani, ostani Rožica!« je vskliknila uboga žena,
»tako tesno mi jepri srce, tak strah se me je polotil, kakor da bi Te ne videla več, Rožica, obljubi mi le eno.«
»Vse, kar zahtevaš od mene, se bo zgodilo,« je odgovorila Rožica s sočutnim glasom,
»Edita, kaj lahko storim zate?«
"Ko mene več ne bo mu nesi moje pozdrave, zadnje! Povej mu, da sem ga, ljubila do zadnjega diha in spomni ga na otroka, vzeli so mi ga in spravili v najdenišnico. Ako more, naj skrbi za otroka.«
»Obljubljam Ti več, Edita,« je v solzah odgovorila Rožica,
»prisegam Ti, da bom sama skrbela za Tvoje dete, iskala bom dečka, ako mi Bog pomaga, da uidem iz te strašne hiše, pri vsemugočnemu ičetu v nebesih, ki ščiti sirote in ne dovoli, da se pogubijo, jaz hočem biti mati Tvojemu otroku!«
S svečanim glasom je izrekla Rožica to sveto prisego, in tedaj, preden je mogla Rožica zabraniti, ji je Edita poljubila roko, vroče solze so lile iz oči, uboge bolnice ter močile roko lepe devojke.
»Pojdi,« je vskliknila zdaj Edita,
»in zanesi se name, ob enajstih uri si rekla, dobro, ob enajstih pojdejo klicat doktorja k moji postelji. Prisegam Ti, da ga bodo morali poklicati.«
Še enkrat je uprla Rožica pogled v nesrečnico, bilo ji je, da si mora utisniti podobo uboge, blede Edite v spomin, žalostna slutnja ji je rekla, da ne bo več videla prijateljice, edine, ki jo je našla v blaznici.
Tako tiho kakor je prišla, je Rožica zopet odhitela mimo postelj ostalih umobolnih; večina jih je spala, nekateri so pa kričali s čudnim glasom - dokaz, da blaznost deluje tudi v spanju.
Rožica se je vrnila v celico. Nihče je ni srečal na potu.
Računala je, da mora biti okrog devete ure zvečer, kajti nad mestom je ležal še trepetajoč sij velikih svetilk po ulicah, ki so se okrog desetih ugasnile. Morala je še čakati in le počasi so se plazile minute mimo, stala je pri oknu in gledala v noč ter pritiskala čelo na mrzlo omrežje, da si ohladi vročino, ki se ji je polastila.
Naposled so ugasnile luči po mestu, - bilo je torej deset. Manjkala je torej še ena ura, potem je šla lahko na delo.
Rožica je začela šteti minute, da se ne bi zmotila. Pri tem je tiho korakala po celici gorindol.
Naštela je že petdesetkrat po šestdeset, bila je trdno prepričana, da manjka le, še deset minut do enajstih, skoro se je moralo odločiti.
Odprla je malo vrata svoje celice, da bi slišala vsak ropot v hiši in nenadoma je začula hitre korake, ki so šli po spodnjem koridoru. Ha, to je bila najbrž čuvajka, ki je šla poklicat doktorja Morača, da je Edita hudo zbolela.
Res, nekdo je potrkal na sobo doktorja Morača, vrata so se odprla, Rožica je slišala čuvajkin glas, ki je zaklical doktorju:
»Angležinja umira, zahteva pomoč, morda jo imate še kaj vprašati, gospod doktor, sicer bi ne prišla.«
»Videti jo gočem,« je odgovoril doktro Morač,
»v malo minutah pridem v dvorano.«
»Ali naj ji kaj damo, gospod doktro?« je vprašala čuvajka,
»hladila zahteva, ker jo žge v prsih.«
»Kaj pa je na nji,« je slišala Rožica reči podlega doktorja,
»saj se tako malo plačuje zanjo, odstranite ji blazine pod glavo, potem bo lažje umrla.«
»O lopov, strahopeten lopov,« je z ogorčenjem mrmrala Rožica,
»gorje Ti, enkrat boš polagal račun pred večnim Bogom, kako si opravljal na zemlji svoje sveto delo.«
»Jaz pridem takoj,« je odgovoril doktor,
»samo prepričati se hočem, ako je res mrtva..«
»Ne, hvala Bogu, mrtva ni, in tudi ne bo tako kmalu umrla,« je tiho rekla Rožica,
»to je le igra s smrtjo, katero bo nebo Editi in meni odpustilo, ker je sredstvo k dobremu namenu.«
Nato je Rožica čakala na pragu ter pozorno s sklonjeno glavo poslušala. Slišala je, ko se je vračala čuvajka. Nato je bilo nakaj minut tiho, potom so se odprla vrata dr. Moračeve sobe, koraki so odmevali po kamnitem hodniku, zdaj je bil čas, zdaj ali pa nikoli, le malo minut je bilo pogumni deklici na razpolago.
Rožica se je poprej sezula, v nogavicah se je neslišno splazila po stopnicah doli v prvo nadstropje. Zda, še enkrat se je ozrla k vratom dvorane za bolnike, za katerimi je pravkar izginil doktor, in potem je zavila okrog velikega, železnega stebra ter hitela, po hodniku, na čegar koncu je ležala doktor Moračeva delovna soba.
Že se je bala, da bi doktor zaklenil vrata. Hvala Bogu, bilo so le prislonjena. Morač se najbrž ni bal, da bi kdo po noči stopil v njegovo sobo.
Minuto pozneje je bila Rožica v Moravčevi sobi. Svetilka je gorela, na pisalni mizi, vzdignila je papirje, iskala med njimi, roke so se ji tresle, plašno je gledala v vrata, ker če jo Morač preseneti pri tem delu, je vedel tudi, da je prisluškoval; ubil bi jo, kajti človek ni poznal milosti in usmiljenja.
»Steklenica,« je mrmrala Rožica,
»steklenica s trupom, ki sta jo lopova namenila Alenki pl. Radičevi, kje je? Kam jo je skril? Sveti Bog, ali jo je obdržal v žepu? Z gotovostjo sem računala na to, da jo najdem na pisalni mizi in zdaj, zdaj ni ničesar videti! O moj Bog, če ne najdem steklenice je izgubljena in z njo, Mirko, moj Mirko!«
A Rožica se je morala prepričati, da steklenice ni na pisalni mizi. Obupnost se je polastila njene duše, že se je hotela brez nade vrniti v svojo celico, ko se je ozrla na stojalo iz črnega lesa poleg pisalne mize.
Na tem stojalu je stal kip boga Eskulapa in nehote, Rožica sama ni vedela, kako je to, se je morala ozreti na upal; suh obraz tega kipa.
Toda tam, za mramornatim kipom se je nekaj svetilo, svetloba svetilke je padala baš na mal, bliščeč predmet, Rožica je lahno vskliknila, ker se ni mogla premagati, kajti tja je psotavil doktor steklenico, ki jo je obljubil Francu Robiču.
Rožica je iztegnila roko in prijela steklenico.
Vsebina je izgledala prav nedolžno, kakor voda čista je bila tekočina in vendar, kako strahovit učinek za onega, ki bi le nekaj kapljic poiskusil.
Trenotek je držala Rožica steklenico v roki ter strmela s široko odprtmi očmi nanjp, nato pa je pritisnila steklenico na prsi, s tem je izrazila veselje, da se ji je posrečilo zabraniti umor. Nato pa je skočila k mali mizici, ki je stala v kotu.
Na tej je bil iz vodo napoljen vrč, obdan od šestih kozarcev.
Rožica je izvlekla iz male steklenice zamašek, ter naglo izlila tekočino za zofo, ki je stala ob steni in zdaj je nalila iz vrča toliko vode vstelenico, kolikor je bilo poprej strupa.
Nato je naglo zataknila zamašek ter zopet postavila steklenico na prejšnje mesto na stojalu. Olajšano je Rožica vzdihnila.
»Hvala Bogu v nebesih! Posrečilo se je, vsaj najstrašnejše sem odvrnila, Alenke pl. Radičeve ne bo zdaj zastrupil rdečelasi morilec, ne bo ji zamašil ust, ampak govorila bo in prva beseda njenih bledih ustnic bo pomenila za Mirkota Višnjegorskega: rešitev, povrnitev časti in prostosti!«
In zdaj ko je končala delo je bežala Rožica iz sobe kakor bi jo furije podile.
Toda, v hipu ko je stopila v hodnik, da bi dosegla stopnice, ki so vodile k njeni celici, ja zaslišala strahovito kričanje, ki se je razlegalo iz spalnice za ženske. Rožica je kakor okamnela obstala, teško dihajoč se je naslonila na hrastov steber pri stopnicah, nekaj strašnega se je moralo prigoditi v dvorani umobolnih žensk, kajti vse, ki so poprej spale, so se zbudile ter grozovito kričale.
»Mrtva,« je slišala,
»mrtva, Angležinja je mrtva!«
»Molčite!« je zagrmel glas doktorja Morača,
»spravite se v postelje, kaj Vas briga, če katera umre, saj boste vse prišle na vrsto, anjprej čuvajke, vlecite truplo Angležinje v mrtvašnico!«
Rožica je zakričala, strašna gotovost jo je zgrabila, iz igre je postala resnica, Angležinja ni samo hlinila hude bolezni, ne, tako je res imela in vsled nje tudi umrla!
30. poglavje: Poslednji izgovor
Rožica ni niti trenotek premišljevala, planila je proti dvorani, kajti ljubljeno Angležinjo je morala še enkrat videti, še enkrat ji stisniti roke. Oh, Rožici je biio, kakor bi Edita zanjo umrla!
Ko je Rožica stopila v dvorano, se ji je pokazal strahlovit, razburljiv prizor, ki je vse živce stresel.
Dvorano so na stropu pritrjene in omrežene.svetilke le slabo, razsvetljevale, mračna svetloba je padala na postelje, na katerih so sedele umobolne ženske. Večina s skremženim bledim in topim obrazom. Nekatere so šle iz postelj, vse so pa strmele na ležišče, pri katerem je stal doktor Morač, obdan od strežajk.
In iz te postelje je viselo na drugi strani mrtvo truplo Edite, nesrečnica se je v smrtnem boju najbrž nazaj ter je tako napol zdrsnila s postelje.
Krasni, dolgi, svileni lasje, ki so bili tako bujni, da bi se Edita lahko zavila v nje kakor v plašč, so ležali kakor bliščeč val na tleh. Iz množice teh las je pa gledal bled mrtvašk obraz. Srajca je bila s krvjo pokrita, ki se je vlila iz prsij, - prsti so bili sključeni, oči osteklele, topo obrnjene proti stropu.
»Končala je,« je slišala Rožica pri vstopu reči doktroja Morača,
»vsled vlitja krvi je umrla, naprej torej, spravite jo v mrtvašnico!«
»Še trenutek, gospod doktor,« je zaklicala Rožica ter hitela k mrtvi prijateljici,
»vsaj zbogom naj ji še rečem, ljubila me je, in tudi jaz sem jo rada imela!«
Morač si ni upal Rožici odreči želje. Čez truplo je uprl poželjive poglede na mlado deklico, katere bujne, deviške poglede so se vidno razločevale od suhega, vsled jetike, strtega telesa Edite.
Rožica je pokleknila poleg mrtve prijateljice, nežno jo je prijela in vzdignila na postelj ter ji podložila blazine.
»Spavaj sladko, draga Edita!« ji je šepetala Rožica, kakor bi ji morala skriva] to reči, da bi je drugi ne slišalii,
»rešitev, po kated si hrepenela, je prišla v tem trenotku si prosta, Tvoja duša plava k Bogu! Kar ostane tukaj na zemlji, je le prah, ki se bo s prahom združil, in s tem poljubom, uboga Edita, se poslovim od Tebe, pritisnem Ti ga na čelo, misli si, da je poljub iz domovine, misli si, da je poljub matere! - In ko Te bodo zakopali na tuji mrzli zemlji, kjer se nisi še udomačila, hočem moliti zate, moliti, da najdeš tam gori mir, ki ga doslej nisi, imela.«
Rožica je umolkla, svetle solze so ji zadušile glas, še enkrat je pobožala Editine svilnomehke lase ter potem odstopila od mrtve prijatljice.
V tem hipu so planile čuvajke na truplo, zvlekle so je s postelje, je zavile v grobo platneno rjuho ter odnesle iz dvorane.
Blazne ženske so divje zakričale, ves prizor je bolne živce teh nesrečnic zelo pretresel. Takoj je zadonel zapovedajoč glas doktorja Morača po dvorani.
»Nazaj na postelje, da boste tudi vse skoro ležale spodaj v kleti, kamor je ta prišla. Tiho, pravim, molčite, zakrijte si z odejo svoje speče obraze, smrt je prišla v mojo hišo, koga bo pa zdaj prvega pobrala?!«
»Pazi se, doktor,« je šepetala Rožica,
»da ne boš Ti prvi! Kajti pri Bogu, ako se mi posreči, kar upam, ako bom jutri ušla iz te hiše, tedaj - «
Nikončala svojih mislij, trepetajoč se je zdrznila, kajti videla je doktorjeve oči nesramno uprte v sebe, kakor bi hotel z njimi prodreti, obleko, ki ji je zakrivala deviško telo.
V grozi je zbežala, toda zdaj je šel Morač za njo, videla ga sicer ni, a slišala je njegove korake, -vedela je, da jo nesramež zasleduje.
V brezmejnem strahu je planila v hodnik po stopnicah navzgor proti svoji celic toda Morač je ostal za njo.
»Rožica, moja ljuba Rožica,« je klical za njo,
»počakaj vendar trenotek, govoriti mi je s Teboj!«
Rožica se je delala, kakor ga nebi slišala, letela, je bolj nego je šla po stopnicah toda naj je hitela kolikor je mogla, doktor je bil vedno za njo.
Oh, da bi le mogla priti v svojo celico, zapah, ki ga je imela znotraj, bi jo varoval, da, v tem je obstojala njena rešitev.
»Stoj vendar!« je nepotrpežljivo zaklical Morač.
»Stoj - čemu pa bežiš pred menoj?«
Toda Rožica se ni ustavila. In tudi ko bi vedela, da je doktor nabasano puško nanjo pomeril, rajši, tisočkrat rajši bi umrla ustreljena, nego da bi prišla zdaj v doktrojeve roke, čegar pogledi so le prejasno izdali, da mu v tem trenotku nizka, zlobna strast napolnuje prsi.
Rožica je dospela v drugo nadstropje, le še nekaj korakov in odprla bo vrata ter se skrila v sobi. Toda, oh, v temi ni zapazila, da je neka čuvajka postavila čeber za vodo na pot, izpotaknila se je in zgrudila z vsklikom na tla.
Hotela je vstati, vspela se je, toda že je bil doktro pri nji, ter ji položil roke okrog bokov, in roke so stisnile njeno telo kakor železne klešče.
»Poslušaj me,« je vskliknil,
»drago dekle, Ti veš, da sem Tvoj očetovski prijatelj, bodi vendar pametna, dovoli mi eno urico Tvoje družbe. Vesela hočeva biti, Rožica, piti hočeva, saj sem Ti že rekel, da nisi jetnica v tem zavodu, ampak da lahko storiš in delaš, kar hočeš. Zato se moraš pa hvaležno izkazati, kajne, Rožica, saj me imaš malo rada?«
»Rada!«
Rožica je sovražila doktorja kakor sovraži strupeno krastačo toda v tistem hipu, ko je hotela Moraču to reči ter mu pokazati svoje zaničevanje jo je izpreletela misel, da je izgubljena, da bi jo zaprl v najspodnejšo klet svoje hiše, potem bi pa nobene nade ne imela več za beg, potem bi ne mogla več hiteti ven, da reši Mirkota, da prinese sodišču dokaz njegove nedolžnosti.
Ne, temu se je morala izogniti za vsako ceno. Rožica se je zatajevala prvič v življenju in se hlinila. Zato je govorila baš nasprotno tega, kar je mislila in čutila, prvikrat v življenju se je vedoma lagala.
Ustala je, nežno se je izvila zdravniku ter rekla:
»Da, Vi ste moj očetovsk prijatelj, gospod doktor, veliko, veliko hvaležnost sem Vam dolžna, tako dobro ste preskrbeli zame, da ste mi dovolili mir v svoji hiši in to je edino, kar si želim še v življenju.«
Veselo presenečen je pogledal doktor ljubeznjivo lepo devojko. Sicer je dobro poznal ljudi in je vedno sumil, nobenemu zaupal, da bi ne bil prevaran in zato je ljudem splošno prav malo verjel. Toda ta krasen,nedolžen obraz ga ni mogel nalagati, ne, niti na misel ni prišlo staremu lopovu, da bi dvomil v njene besede.
Da, res je, nedolžnost premaga celo izktišenega lopova, in mu odvzame sum.
»No, me-li nočeš malo rada imeti Rožica,« je vprašal doktor Morač ter s tresočimi rokami božal polno, mehko ramo,
»ne boš se kesala, še prijetnejše življenje boš imela v moji hiši, morda pride enkrat čas, ko boš tukaj kot gospodinja kravljevala in se Ti bo vse moralo uklanjati.«
Rožico je mraz stresel pri tej misli, toda premagala se je.
»Poslušajte me, gospod doktor,« je rekla,
»smrt uboge Edite me je globoko pretresla, dovolite mi odlok, le tri dni, potem Vam hočem odgovoriti in ni treba še omeniti, kako bo ta odgovor izpadel. Saj sem Vaša, stanujem v Vaši hiši, nobenega drugega človeka ne vidim, Vi ste edini moški za zemlji, v akterega imam zaupanje.«
Za očali so se zabliskale motne doktorjeve oči, zmagonosno se je smehljal, mislil je, da je že na cilju.
»Tri dni?«
Ako je toliko časa premagoval svojo strast, je hotel še tri dni pridjati, ako se bo potem krasna mladostna devojka, ki je tako zapeljivo stala pred njim, sama od sebe in neprisiljena mu vrgla na srce.
»Tri dni zahtevaš od mene, Rožica?« je odgovoril Morač,
»gotovo saj nisem zaljubljen mladenič, postaven mož sem, ki hoče svojo srečo s ponosom uživati. Dobro, tri dni odloga Ti hočem dati, odloči se do takrat, ako privoliš, da postaneš moja, sicer bi bil prisiljen, čeprav bi mi bilo žal, da ravnam s Teboj, kakor z drugimi v hiši. Dobro si torej premisli, ljuba Rožica.«
Po teh besedah je naglo hitel nazaj po stopnicah.
Rožica je pa planila v svojo celico, kajti nič več ni mogla zdrževati solz, rdečica sramu in stida ji je žarela na licih, deviške grudi so ji valovale v burnih dihih.
O, sram je je bilo, zaničevala je samo sebe, da je pravkar igrala tako nevredno komedijo, toda ni mogla drugače, bilo je zadnje obupno sredstvo, ki naj jo obvaruje pred strašno osodo.
Ko je dospela v svojo celico, je naglo zapahnila železen zapah pri vrati, nato je pokleknila pri postelji in zahvalila Boga za rešitev.
Rešitev? - Da, bila je rešena, ako se ji v treh dneh posreči ubežati!
Ako se pa ne posreči, oh, potem je zapadla smrti, potem jo bodo baš tako surovo in neusmiljeno vlekli v mrtvašnico, kjer je zdaj Edita ležala. Kajti Rožica je trdno sklenila, da niti minute ne preživi svoje nedolžnosti, hotela je umreti, tam na železnem omrežju, na oknu si je hotela rjuho obesiti, preden postane ljubica doktorja Morača.
Toda ni dvomila, da bi ne ubežala, kajti ime je bilo, na katero je stavila vse svoje nade, ime nevredne ženske, toda - Bog izbere za svoje posredovalce dostikrat nevredneže in zlobneže, Rožica je v tem hipu zašepetala ime:
»Galjevka!«
Naslednje jutro je Rožica že zgodaj stopila v delovno sobo doktroja Morača.
Morač, ki je sedel pri zajtrku, se ni malo začudil, ko je videl lepo deklico pri sebi. Mislil je, da je že zdaj prišla, da mu pove zaželjeno odločitev.
»Samo na eno besedo sem prišla, gospod doktor,« je hlastno rekla Rožica ter obstala na pragu,
»pritožiti se moram.«
»Pritožiti?« si je mislil Morač,
»izvrstno, čuti se že kot gospodinja v hiši.«
»Le naprej, golobica, saj boš vendar zletela v mojo mrežo.«
»Pritožiti se moraš?« je potem glasno zaklical,
»ali je mogoče, da Ti je v moji hiši kdo kaj žalega storil? Saj sem vendar izrečno zapovedal, da se mora z vsem spoštovanjem občevati s Teboj. Je-li kaka čuvajka - «
»Ne,« je rekla Rožica z resnim glasom in celo nagubala svoje belo čelo,
»pritožiti se moram čez ono žensko, ki vsak teden snaži mojo celico.«
»Katera ženska pa?« je lokavo vprašal Morač, čeprav je dobro vedel, o kom se govori.
»Imena te ženske ne vem, ker še nikoli nisem govorila z njo besede, tudi ona me ni nikoli nagovorila. Grda starka je, toda ob kruh je nočem spraviti pri Vas, ako jo zatožim.«
»Že dobro, kaj pa je Galjevka storila?«
»Ah, Galjevka ji je ima! No, hudega ni nič storila, toda včeraj je moja celica majhna, hočem vendar, da je čista. Prosim Vas torej, gospod doktor, da obvestite Galjevko, naj danes še enkrat pride in kajne, saj mi ne zamerite te pritožbe?«
»Jaz, o prav nič, lepa Rožica, nasprotno, vesel sem te odkritosrčnosti, s katero si prišla k meni; takoj pošljem Galjevko, naj nenudoma semkaj pride.«
»Sicer, gospod doktor, se nimam čez ničesar pritožiti.«
Rožica je naglo odšla, preden je mogel doktor še kaj odgovoriti ter odhitela v svojo celico.
Teško je čakala trenutka, ko se bodo odprla vrata in bo Galjevka vstopila.
Bilo je že popoldne, a Galjevke še ni bilo, Rožica je medtem že povžila skromno kosilce, naposled je zaslišala korake, ki so se naglo bližali njenim vratom. V naslednjem hipu je prihrumela Galjevka z rdečim obrazom in neprijaznim pogledom v sobo.
»To sem si torej od Vas zaslužila,« je zaklicala Galjevka ter opši roke v bok stopila pred Rožico,
»obrekovali ste me pred doktorju in opravljali. Skoro bi mi starec glavo odtrgal, ko me je pravkar srečal v koridoru, kaj, jaz naj bi ne opravila dobro svojega dela, no, iz te luknje kajpada ne morem napraviti palače. Toda kar se da storiti, sem storila.«
Rožica jo je hotela prekinit, ji hotela zašepetati, da se je le zvijače poslužila, da lahko govori z njo toda Galjevka se ni dala ustaviti, ako je začela.
»Kajpada, ako človek dobro misli z drugimi, potem dobi vedno zaluženo plačilo, ki obstoji v nehvaležnosti. Čemu sem se le brigala za Vas, tako dobro sem mislila z Vami, hm, seveda, čuvajke si že pomižikujejo in govori se različno, hm, če se ima upanje postai gospa doktorja Morača - «
»Za božjo voljo molčite, ne izgovorite te strašne besede! Galjevka, prisegam Vam, da sem Vas le zato sem poklicala, da ubežim z Vašo pomočjo iz blaznice.«
Kakor bi pihnil se je izpremenil zoperni obraz grde starke. trenutek je stala z odprtimi usti in strmela v Rožico, kakor bi je ne razumela prav, potem si je pa zadovoljno mela žuljave roke, se tiho zasmejala in zaklicala z zmagoslavnim glasom:
»Vi ste pa zvita oseba! No, kdo bi si to mislil, poklicati ste me dali zategadelj, da starega malo povlečete za nos. Haha, to je izvrstna šala in niti tristo kron ne vzamem zato, da ste se naposled vendar spametovali.«
»Ne tako glasno, Galjevka!« jo je opominjala Rožica,
»lahko bi kdo poslušal.«
»Poslušal? Bog obvaruj, rečem Vam, starec je čez usta zaljubljen v Vas, ta niti ne sluti, da mu hočete uiti, toda le hitro, dogovoriva se, kaj nama je storiti, kajti lahka ni ta stvar.«
»Ne, zaboga, lahka ni,« je vzdihnila Rožica,
»in skoro bi obupala, da bi se nama sploh posrečil beg. Toda računala sem na Vas, Galjevka. Ali nimate nobenega gotovega načrta, saj ste vendar včeraj s tako gotovostjo govorili, da me hočete rešiti iz te hiše.«
»Ti ljubi Bog, govori se veliko,« je odgovorila starka,
»kajpada, načrt že imam, le poguma je treba in malo sreče.«
»Povejte in prisegam vam, da ne boste zastonj storili zame, ako se posreči. Prijatelje imam, ki Vam bodo poplačali, ako mi pomagate.«
»Že dobro,« jo je prekinila Galjevka,
»kar se tiče plačila, zato se ne bojim, bom že prišla do denarja.«
Rožica ni videla lokavega pogleda, s katerim jo je starka pri teh besedah pogledala, duša ji je bila docela napolnjena, veselo nado, da bo prosta, da se lahko vrne med svet, da oprosti Mirkota ter svari Alenko pl. Radičevo pred Francem Robičem.
»Ali imate korajžo, gospica Rožica?« je hipoma vprašala Galjevka ter čudno pogledala ljubeznivo devojko od strani.
»Korajžo!«
»O če bi morala življenje tvegati za prostost, bi si niti trenutka ne pomislila! Preskrbit mi vrv in pilo, s katero prepilim omrežje na oknu, rada se spustim v prepad, ki zija pod mojim oknom.«
»To bi bilo nespametno,« je odgovorila Galjevka,
»kajti ne glede na to, da bi Vas najbrž sredi pota zapustile moči in bi strmoglavili z vrvi, je tudi vrt pod Vašim oknom vedno dobro zastražen. Bil bi le slučaj, da bi kdo zbežal z vrta. Toda drug načrt imam, seveda, korajže je treba, in odločnosti ter zaupati mi morate.«
»Govorite torej,« je rekla Rožica,
»vse storim, kar želite prisegam Vam.«
»Povejte mi, gospica Rožica,« je vprašala Galjevka po kratkem odmoru, ko je medtem njuhala iz koščene doze,
»ali ni danes neka ženska spodaj v dvorani umrla?«
»Da,« je s sočutnim glasom odgovorila Rožica,
»uboga Edita je rešena zemeljskega trplenja.«
»Kajne, doktor jo je dal odnesti v mrtvašnico?«
»Da. Komaj je zatisnila oči, so jo vrgli s postelje in odnesli v strašno klet, kjer leže mrliči, dokler jih ne pokopljejo.«
»No, in jutri bo najbrž njen pogreb?«
»Tega ne vem, toda najbrž ne bo imel doktor dolgo trupla v hiši, ampak bo dal zakopati mrtvo.«
»Veste li, kako se to zgodi?«
»Ne, še nobenega pogreba v tem zavodu se nisem udeležila.«
»Pogreba? Haha, to je čuden pogreb, oglejte me natank, gospica Rožica, jaz sama sem namreč grobar in pogrebec. Doktor Morač ne ljubi velikih ceremonij, in vsakokrat kadar kdo umre tukaj, jo položim v krsto, krsto denem na samokolnico in jo peljem ven na pokopališče za ubožne ter jo izročim upravitelju, ki preskrbi vse potrebno.«
»Zakaj mi vse to pripovedujete?« je zaklicala Rožica.
»Ali ne opazite, gospica Rožica, mrtva Edita Vam mora pomagati do prostosti.«
»Ko bi živela in, ko bi mogla, bi gotovo storila, toda tako - «
»No, torej Vam hočem povedati; mrtva Edita Vam mora prepustiti svojo krsto.«
Rožica je odskočila, groza jo je zgrabila, že je hotela odreči, ko ji je starka šepnila.
»To je edina pot, drugega sredstva ni.«
»Toda uboga Edita!« je zaklicala Rožica,
"kaj pa bo z njo, z njenim truplom?«
»To bomo skrili spodaj v mrtvašnici.«
»Ali pa mrtvašnica ne bo zaprta, bom lahko odprla vrata?«
»Skrbela bom, da bodo vrata le prislonjena, saj moram krsto nesti doli.«
Galjevka je še Rožici zabičala, naj gre eno uro pred večerom v mrtvašnico in naj jo tam počaka. Nato se je obrnila proti vratom, a se še enkrat ozrla na Rožico, in v tem pogledu je ležalo nekaj take skopnosti kakor opazuje konjski trgovec konja, ki ga hoče gnati na trg.
Rožica je po odhodu Galjevke, iskala tolažbo tam, kjer se je že tolikokrat pomirila ter, si novo moč pridobila. Vzela je kitaro ter zaigrala veselo, nadepolno pesem.
A skoro je prešla v žalostno ter naposled začele peti s sladkim glasom:
»Oj, zemlja širna, zemlja lepa, Ti vsa si bila moja last; Zdaj ozka kletka me zaklepa, Ko vrjel sem se v nesrečno past.
Za mano ure solnčne sreče, Pred mano groza temnih dni, Krog mene stene večne ječe, Pa naj spomin me veseli?!
Mrje mi v ječi srce vbogo, Brezcvetna gine mi mladost, Pač mnogo vzeli ste mi mnogo, Ko zlato vzeli ste preprost.
A enega mi vzeli niste, Pa mi ne vzamete nikdar: To pesmi so srebno-čiste, To je glasov nebeški dar.
Samotno v kletki bom popeval, Dokler ne poči to srce; Vam dušo mrzlo bom ogreval, In sebi bom hladil gorje!«
31. poglavje: V mrtvašnici blaznice
Solnce je drugi dan krvavordeče zahajalo, kakor ognjena krogla je stalo in na Rožicio okno je, udarjal jesenski vihar.
Drevesa na vrtu so bila že skoro brez vsakega listja, zadnje jesenske cvetke so ovenele, celo rdeče astre niso več cvetele.
Rožica je stala sredi svoje celice, ozrla se je še enkrat po neprijaznem, tesnem prostoru, kjer je toliko trpela.
Zdaj, ko se je morala ločiti od njega, ji je bila ločitev teška saj je bilo slovo,_ki je pomenjalo novo življenje zanjo. Prosta je morala biti, to je bilo pribito, toda ne zarad sebe je hotela biti prosta. Kajti kolikor sreče je še zunaj pričakovala; - oh, te je bilo tako malo, in še to malo je bilo skrito za črnim pajčolanom.
Toda rešiti je morala Mirkota, ljubljenega moža oprostiti iz ječe, ter uničiti lopovske načrte Franca Robiča in doktorja Morača. Nedolžnost je morala dokazati, - to je bilo, kar jo je tako silno vleklo v morje življenja z varljivimi valovi in skritimi skalami.
»Zbogom, kraj mojih bolečin,« je šepetala Rožica,
»naj nikoli več ne stanuje kaka nesrečnica tukaj, o da bi že skoro služil, kakor vsi prostori v hiši, boljšemu namenu, zapuščam Te, upam, da za vedno!«
Stopila je še enkrat k oknu, pri katerem je tolikokrat stala ter gledala v temno noč, hrepenče je zrla proti mestu, ki jo ležalo v večerni svetlobi zahajajočega sonca.
»Ako hoče Bog, bom skoro živela tam spodaj, zopet med ljudmi, in ne več med bledimi strahovi, iz katerih votlih očij mi reži blaznosti.
Da, oče v nebesih, prosim Te, daj, da se mi rešitev posreči, ne zarad mene, ampak radi nedolžnih ljudij, ki jih moram obvarovati! Ako si pa sklenil, da umrem, Vsemogočni, o potem mi daj sladko smrt in naj moja deviška čast preživi moje življenje!«
Odločno se je potem pogumna deklica obrnila k vratom, tiho jih je odprla, v blaznici je bilo vse tiho. Plazila se je doli po stopnicah, nižje vedno nižje je šla, kajti pot jo je peljala globoko v klet, kjer se morala skriti, dokler ne pride Galjevka.
Rožici je burno tolklo srce, noge so ji skoro odrekle, ko je zdaj, čim je odprla hrastova vrata, stopila na trhle stopnice. Duh po plesnobi ji je zavel nasproti, leden hlad je vladal tu spodaj - in globoka tema jo je obdala.
Zdaj je Rožica dospela do železnih vrat, s katerih ji je bliščal bel križ nasproti. Bila so vrata mrtvašnice.
V temi se ni drugega videlo nego beli križ, znak ljubezni in potrplenja, ki je imel tukaj tak strahovit pomen. Spominjal je namreč na minljivost, smrt in uničenje telesa.
Rožica se je zdrznila, groza jo je navdala, bilo ji je kakor bi jo nevidne roke tiščale nazaj, kakor bi ji zaklical glas:
»Ne stopi v strašen prostor, kjer kraljuje smrt. Nazaj, nesrečnica! Kaj hočeš storiti? Živ se ne sme pridružiti mrtvim, le mrliči korakajo žez ta prag, in kdor se drzne živ stopiti v kraljevstvo mrtvih, naj bo mrtev!«
Mladina ljubi življenje, oprijema se ga z vsemi močmi, trese se pred trenutkom, ko mora v zdravju cvetoče telo razpasti, nji cvete tisoč zabav; koraka po preprogi iz samih nad stkani in sonce in zvezde je vstarjeno samo za mladost.
Tudi Rožica je občutila v tem hipu, da je mlada, da ima pravico do žicljenja. Nebrdano koprnenje po sreči je navdalo njeno dušo, živeti je hotela, ne, ne, tu v strašni zoperni hiši ni hotela umreti. Oh, saj je še tako malo razkošja te zemlje užila! Oni, ki ji je bil v otroški dobi učitelj, drugi oče ji je pravil, kako lepa, brezmejno lepa je božja zemlja in kako je nebeški oče z blagoslavljajočo roko na vseh koncih in krajih razsipal veselje, razkošje, zabavo. Ali naj je le ona izločena od sreče, ali naj bo le ona pastorka osode? Ne, ne, živeti je hotela, srečna je hotela biti, bojevati se je hotela za svoje življenje in srečo. Druge izbere ni imela, morala je stopiti v strašno mrtvašnico, ako hoče ubežati, kajti le tako ji je bilo mogoče iztrgati se iz oblasti doktorja Morača. Ako zamudi to priliko, oh, potem je v treh vse proč, potem je zapadla staremu, zopernemu pohotnežu in potem -
V tem hipu se je zdelo Rožici, da stoji doktor Morač pred njo, kakor bi bile njegove plamteče oči uprte v njo, bilo ji je, da izteguje suhe roke po nji in ji šepetala:
»Pridi, Rožica, poročna postelj je pripravljena.«
Trepetajoč je zatisnila lepa, nesrečna devojka oči ter se naslonila na mrzli zid, groza ji je pretresla telo, kakor bi ji kaže lezle po njem, toda, hvala Bogu, bila je le njena domišljija, ki ji je v tem hipu pokazala doktorja Morača, bila je sama v podzemeljskem prostoru, sama z mrličem.
V naslednjem hipu je Rožica odprla železna vrata ter stopila v mrtvašnico.
S tresočo roko je potem zaprla od znotraj vrata, kajti tako ji je Galjevka ukazala. Ključavnica se je sama od sebe zaklenila, da zdaj sama ni mogla odpreti, ker ni imela ključa.
Rožica je obstala pri vratih, ni si upala stopiti naprej, toda napela je oči, da podre temo, ki jo je obdajala.
Počasi so se oči navadile teme in zdaj, zdaj je videla v belo rjuho zavito truplo, ki je ležalo na lesenem odru.
Editino truplo je počivalo na odru, truplo nesrečne ženske, katero je še videla pred smrtjo.
Ta misel je Rožico malo pomirila, kajti spomnila se je, kako jo je Edita rada imela, spomnila se je, kako se je je nesrečnica še par ur pred smrtjo nežno in zaupljivo pritisnila.
Česa naj se pa boji pri truplu? Ako bi jo obletaval Editin duh, bi jo zdaj blagoslavljal, bi jo varoval in ji šepetal:
»Le naprej, Rožica, stori vse kar moraš storiti, da ubežiš iz tega pekla na zemlji.«
Rožica se je ojačila, stopila je k mrtvaškemu odru in sklonila čez mrtvo prijateljico. Toda v istem hipu, ko je pribrižala obraz obrazu mrliča, je Rožica divje zakričala, kajti osteklene oči so tako strahovito strmele v njo, ha, pogleda mrtve ni mogla prenesti, bilo ji je kakor bi ji mrlič nekaj očital.
»O moj Bog! Kako strašna, kako strašna je smrt!« je zaklicala Rožica ter padla poleg odra na kolena,
»kako strahovito se človek izpremeni, ako ga prime smrt z mrzlo roko. Tudi ta nesrečnice, pri katere nogah zdaj ležim, je bila nekdaj lepa, nosila je vroče življenje v sebi, imela je srce napolnjeno s koprnenjem po ljubezni, in s polnimi rokami je objemala možza svoje ljubezni. In zdaj, mrzla, trda, z osteklenimi očmi, z odprtimi usti leži tukaj, podoba uničenja! O čemu je človeku rojen, da mora enkrat tako strašno ležati tukaj, igrača življenja.«
A zopet se je Rožica ojačila, kajti Galjevka ji je zabičala naj takoj začne s pripravami, ne da bi se kaj mudila.
In te priprave so bile res strašne. Treba je bilo močne duše, občudovanje vredne eneržije, ali pa obupnosti.
Pri rožici je bila obupnost. Samo ta jo je gnala, da se je dotaknila Editinega trupla, ter ji počasi slekla mrtvaško obleko.
No, v Moračevi blaznici si niso dali dosti opravila z mrtvimi. Cela mrtvaška obleka, ki so jo dali Editi, je bila bela rjuha, v katero so jo zavili, in iz te je Rožica odvila mrliča, počasi in oprezno kakor bi se bala, da bi je ne bolelo.
Nato je pa Rožica slekla lastno sivo obleko ter jo oblekla mrliču, dočim se je sama ogrnila z belo rjuho.
Vsi živci so ji strepetali, ko se je rjuha dotaknila njenega telesa, leden mraz ji je šel po hrbtu. Toda Rožica si je prisegla, da izvrši načrt, ki bi ji pomagal do prostosti, naj velja, kar hoče.
Nesla je mrtvo Edito v kot ter jo tam skrila v temi.
Nato je sama legla na mrtvaški oder ter ležala na njem, kakor mrtva.
Zdaj je morala čakati, da pride Galjevka s krsto. To bo najbrž trpelo še kake pol ure! Pol ure v mrtvašnici, na mrtvaškem odru, v rjuhi, ki je poprej ovijala mrliča, take pol ure je bilo za lepo devojko cela večnost.
In minute so se leno plazile mimo nje, kakor bi nikoli ne hoteli preteči. Rožici je bilo, kakor bi vse te minute imele obraze in postave ter obdajale oder, da ji strme v obraz in ji kličejo:
»Ostanemo pri Tebi, Rožica, ne gremo tako hitro od Tebe proč, tu spodaj vidimo redko kedaj kako živo bitje, da se moramo Tebe prijeti in Te ne izpustiti.«
In da bi pregnala te strašne minute, je obrnila Rožica svoje misli na Mirkota, na ljubljenega moža. Predstavljala si je, da mora tudi on trpeti, da so njegove bolečine še večje od njenih, kajti on sedi v samotnin ječi in strahovit sum leži na njem. Morda sanja v dolgih nočeh o trenotku, ko ga bo rabelj peljal na vislice, in vendar je bil nedolžen, vedel je, da ga po nedolžnem puste trpeti.
»Ne, ne boš umrl, Mirko moj,« je šepetala Rožica, kateri je misel na Mirkota dobra dela,
»jaz bom pri Tebi, jaz Ti bom odprla vrata ječe, jaz Ti prinesem, osrečujočo vest, da si prost in opravičen v očeh ljudij. Potem mi boš odprl svoje roke in me zopet imenoval svojo Rožico. Kajti vse, kar mi je doktor pripovedal, je nesramna laž. Ti nisi moj brat, to čutim, Ti si mi tisočkrat več, Ti si ljubljenec moje duše, Ti si mož moje bodočnosti! Mirko, Mirko, ponosna sem, da smem trpeti zate, in ako mislim nate, je smrt izgubila svojo grozo zame.«
Ključ je zarožljal v ključavnici.
»Ali je Galjevka? Sveti Bog, ako bi kdo drug prišel?« Rožica je v strahu strepetala.
A že v naslednjih minuti je olajšano vzdihnila, kajti bila je res Galjevka, ki je svoj zopern, naguban od razmršenih sivih las obdan obraz pomolila v mrtvašnico.
Obenem je padla luč svetilke v podzemeljski prostor, trenutek pozneje je stala. Galjevka pri odru, na katerem je Rožica počivala.
»No, ali je vse dobro šlo?« je tiho vprašala Galjevka.
»Vidim, da ste že veliko opravili. Kam ste pa mrliča nesli, aha, tamle v kotu sloni. Dobro, prav dobro! Krsto sem prinesla s seboj, pred vrati stoji. Toda zdaj boste morali leči v njo.«
»Vse hočem storiti,« je tiho odgovorila Rožica,
»vse dobro Galjevka, toda povejte mi, se-li ne bom zadušila v ozki krsti? Tega se namreč bojim.«
»Neumnost!« je godrnjala Galjevka,
»kako naj bi pa pustila, da je moja golobica zaduši! V krsto so navrtane male zračne luknjice in potem sploh ne bom zabila pokrov, ampak ga le pokrila. Le pustite me, zaupanjte stari Galjevki, pri nji ste v dobrih rokah.«
»To vem!« je zaklicala Rožica, prijela starkine roke ter jih iskreno stisnila,
»o to bi bilo nepopisno strašno, ako bi se okoristili z mojim neznosnim položajem. Oprostite, dobro Galjevka, če nisem dobro mislila o Vas, toda ljudje so me tako grozovito že varali, da jim skoro ne morem več verjeti. Toda Vi, kakšen sebičen namen pa hočete imeti z menoj? Ha, lahko me izdaste doktorju Moraču. A tega ne boste storili, vem, saj ste sami rekli, da sovražite grdega starca!«
»No, in kako ga sovražim!« je zaklicala Galjevka, odprla koščeno dozo ter si natlačila nos z njuhalnim tabakom.
»Stari skopuh mi je že dolgo v želodcu, in ker ga danes lahko malo udarim, storim to prav rada.«
Po teh besedah je hitela Galjevka k vratom ter jih odprla. Z grozo je Rožica opazila, da prinaša črno krsto.
Naglo je vrgla Galjevka pokrov na tla, potem se je sklonila čez žalostno bivališče mrtvih ter pokazavši na krsto je zaklicala Rožici, ki je sedela na odru:
»Le noter, če je Vam všeč! Niti polovico tako strašno ni v krsti ležati, kako si predstavljate, to je le prazna vera ljudij.
Kaj pa je rakev? Šest desk, ki so skupaj zbite, nič drugega!«
Rožica je zdrsnila z odra, z nestalnimi koraki se je bližala krsti, ko pa je prišla do nje se je s tihim vsklikom zgrudila na tla.
Zdaj, ko je prišel odločilni trenotek, jo je vendar zgrabila nepopisna groza. Saj je imela Galjevka prav - krsta sama na sebi ni nič hudega, krsta, v kateri še ni bilo nikoli mrliča ni imela nič slabega na sebi.
In vendar, le priznaj, draga bralka, da bi se tudi Ti ustrašila, ko bi Ti kdo rekel, da bi se v mrtvaško krsto, tudi Ti bi se stresla groze pred njo, ki jo imamo za znamenje najhujše žalostni in najkrutejši bolesti.
»Časa nimava dosti,« je opominjala Galjevka Rožico,
»skoro pridejo možje, ki ponesejo krsto na dvorišče.«
»Možje?« je osuplo vprašala Rožica,
»o katerih možeh pa govorite? Saj vendar niste ničesar pravili o njih?«
»No ja, možje,« je odgovorila Galjevka,
»ki morajo nesti krsto na dvorišče. Ali mislite, golobček moj, da sem tako močna, da bi Vas s krsto vred mogla nesti gori po stopnicah, ne, dva služabnika, vratar in kurjač bosta to storila.«
»Oh, izpoznala me bosta,« je trepetajoč rekla Rožica,
»gorje mi potem, izgubljena sem!«
»Oh, Ti ljuba duša, kako si prec plašna,« je odgovorila Galjevka,
»kdo naj Te pa izpozna? Ko boš ležala v krsti in bom jaz pritrdila pokrov nanjo, ne bosta moža dosti vprašala, kdo je notri, vesela bosta, da se iznebita krste. Haha, vsi so bojazljivci, ti moški, in ako se ne napijejo, ne morejo mrliču niti v obraz pogledati. Sploh bom pa skrbela, da bosta čimprej gotova s krsto, zanesi se na to drago dete, jaz poznam svoje ljudi, vesela bosta, da se iznebita krste.«
Starka je zdaj že tikala Rožici, oči so se ji strahotno svetile in lepa, mlada devojka je prvič občutila, da je Galjevka sumljiva tovarišica in skoro se je kesala, da se ji je pridružila. Na drugi strani je morala priznati, da bi sicer nikakor ne mogla ubežati iz te hiše, ako se ne bi dogovorila z Galjevko.
Toda sklenila je, da se čimprej loči od zoperne starke, kajti stara Galjevka ni bila primerna tovaršica za Rožico.
»Torej naglo v krsto, korajža velja, prav dobro se leži notri, samo malo trdo je.«
»Oh, vse hočem prenesti, da bi se le pokrov malo vzdignil, da se ne bi zadušila.«
»Otrok, zraka boš dovolj imela, in ko bom enkrat v gozdu, bo odletel pokrov in moja lepa mucka bo vzdignila glavico iz krste ter bo tako uma in sveža, kakor bi bila pravkar rojena. Naglo torej, korake slišim na stopnicah.«
»In mrlič, kaj bo iz trupla?« je vprašala Rožica.
»Ko bodo odnesli krsto, se bom še enkrat vrnila sem,« je odgovorila Galjevka,
»ter bom nesla mrliča v Tvojo sobico in položila v Tvojo postelj ter ga pokrila. No, potem ko bova čez hribe in doline, potem naj ga najdejo, kaj nas briga! Ha, lopovski starec je več let nesramno ravnal z menoj ter me slabo plačeval kakor z beračico, danes se hočem maščevati.«
Rožica je začula korake na stopnicah, sama je izprevidela, da je že skrajni čas.
Še enkrat je globoko vzdihnila, še enkrat se je ozrla po malem prostoru, izkušala si ga je utisniti v spomin kakor bi se bilo res treba posloviti od življenja.
Rožica je zlezla v krsto, Galjevka ji je pri tem pomagala, - in skoro je počivalo krasno dekle med ozkimi deskami in kodrasta glavica je ležala na blazini, napolnjeni z žaganjem, ki je bila pravzaprav določena za Edito.
»Odpusti mi, Edita,« je šepetala Rožica,
»da Ti vzamem poslednje, kar so Ti še ljudje privoščili. Toda Bog mi je priča, da storim to le prisiljena v stiski. Če bi mogla zdaj usta odpreti, bi mi rekla, da sem dobro storila.«
»No torej, lahko noč, in na svidenje!« je zaklicala Galjevka in poveznila pokrov na krsto.
»Oh, še trenotek,« je prosila devojka,
»dajte, da še enkrat dihnem, oh, tako tesno mi je pri srcu!«
»To bo, vse spet dobro,« je zaklicala starka ter pritisnila pokrov na krsto,
»in zdaj še žeblje noter, kajti slišim že moške glasove.«
Nekdo je potrkal na vrata in moški glas je vprašal:
»Ali ste notri, Galjevka, je vse v redu?«
»Tukaj sem,« je odgovorila starka z debelim glasom,
»če je vse v redu, prašate? Hm, stopita malo bližje, možakarja, nekaj Vama hočem povedati.«
Odprla je vrata in vratar ter kurjač blazice sta vstopila. Vratar je bil junašk mož z rdečim obrazom od preveč vžite pijače. Kurjač je bil dolg in suh z upalimi prsi in črnim obrazom.
Plašno sta stopila moža čez prag ter obstala blizu vrat. Galjevka je stopila k njima.
»Moža, jaz ne vem, kaj je to? Nekaj se godi tu spodaj, ki se nikakor ne sklada z mojo pametjo.«
»Kaj pravite, Galjevka," je zaklical vratar,
»da, tu spodaj je prokleta jama, kamor za vse na svetu ne stopim rad. Vedno se moram premagati, ako moram kakega mrliča vleči na dan. Če bi služba ne bila sicer ugodna, bi ne storil tega. Prokleto vendar, vselej moram izpiti pol litra žganja, preden grem doli.«
In žareči obraz, vodene oči in jecljajoč jezik so pričali, da je tudi zdaj iskal korajže pri žganju.
»Otroka,« je rekla Galjevka,
»tu spodaj ni vse v redu. Ko sem položila truplo v krsto, je tudi tam v kotu,« pri teh besedah je pokazala na kot, kjer je slonela mrtva Edita,
»tako čudno zdihovala in ječalo. Roke so se mi tresle in že sem jo mislila pobrati po stopnicah. Tedaj sem zaslišala Vaju, in mislila sem si: no zdaj bo vsega konec.«
»Glejmo, da čimprej odidemo,« je zaklical kurjač,
»primi vratar krsto, nesla jo bova na dvorišče, tam je vsaj svetlo, tja si pošasti ne bodo upale.«
»Vrag neumni,« mu je odgovoril vratar,
»ali misliš, da se strahovi samo v temi pokažejo. Da, da, povsod so toda, mi, ljudje, smo preneumni, da bi jih videli in opazili.«
»Ali res?« je rekel kurjač s plašnim glasom ter se stisnil k vratarju,
»da, da, meni se jtudi že zdelo, kakor bi mi kdo hipoma po hrbtu potegnil in ko sem se ozrl, ni bilo nikogar videti.«
»In emni se je pred par nočmi nekaj prav čudnega pripetilo,« je mrmral vratar,
»videl sem same miši in te tudi niso drugega nego duše mrtvih. Ne, tega si ne dam vzeti, če smo enkrat mrtvi, zlezejo duše iz trupel in kako žival. Kurjač, zdi se mi, da postaneš, Ti kača klopotača.«
»In Ti pa rinocerus,« mu je rekel kurjač,
»o tem sem trdno prepričan.«
»Pustita prazne šale,« je zaklicala Galjevka.
»Primita krsto in jo nesita gori, toda lepo previdno. Saj vesta, če se izpusti mrliča na tla, da pade pokrov s krste, potem pride mrlič naslednjo noč in izpije kri dotičnemu.
S tem je Galjevka povzročila, da sta moža zelo previdno nesla krsto, kajti starki je bilo na tem, da pride brez nezgode na dvorišče. Vrata mrtvašnice je skrbno zaklenila, toda še enkrat je morala priti nazaj, potem ko bo krsta že na samokolnici.
Vratar in kurjač sta prinesla krsto na dvorišče, kjer je stala samokolnica. Nanjo sta postavila krsto ter si obrisala pot s čela, kajti vroče jima je postalo.
»Počakajta malo,« jima je zaklicala Galjevka,
»in pazila da ne pride nihče blizu krste, - jaz imam še nekaj opraviti v hiši.«
Nato je odšla.
Rožica je slišala vsako besedo, vedela je tudi, da je na dvorišču, tudi čutila je to vsled svežega zraka, ki je prihajal skozi luknjice na pokrovu, katerih se pa ni videlo.
Priznati si je morala, da se ne bo zadušila, imela je dovolj zraka, samo zavest, da leži v krsti, jo je strašila.
»Je-li to krsta, v kateri je mrtva Edita?« je zaslišala Rožica glas, pri katerem ji je kri zastala v žilah, kajti izpoznala je doktor Moračev glas.
»Da, gospod doktor,« je odgovoril vratar ter se spoštljivo odkril,
»pravkar sva prinesla krsto iz mrtvašnice, Galjevka je šla še enkrat nazaj, potem bo spravila mrliča na pokopališče.«
»Ne, premislil sem si,« je slišala Rožica Moračev glas,
»nesita krsto, nazaj v hišo in spravita jo v dvorano za seciranje. Določiti hočem, na čem je Angležinja umrla.«
Ko je Rožica slišala te besede, ji je bilo, kakor bi jo roka zgrabila za vrat in jo davila, groza jo je obšla in skoro se je onesvestila, kajti zdaj - je bila izgubljena!
Doktor je hotel, da se nese krsta v dvorano za seciranje, oh, potem se je moralo vse izvedeti doktor bo videl, da je hotela ubežati in ji niti onih treh dnij ne bo več dovolil, ki jih je dal za pomislek, ampak vzel s bo, kar mu je odrekla, uničil bo njeno čast, vse vse je zdaj izgubljeno!
»Počivajta malo,« je rekel Morač po kratkem odmoru,
»in potem nesita mrliča v dvorano.«
Nato je Rožica slišala korake ter si mislila, da je doktor odšel v hišo.
»Prokleto vendar,« je mrmral vratar,
»no, najprej sva to teško stvar prinesla na dvorišče, zdaj naj jo pa še po dveh stopnicah vlečeva gori. Tako je, vedno drugačni ukazi, pa se ne da pomagati, čegar kruh jem, tega moram ubogati, in doktor ne trpi ugovora.«
»Grdo pa je le, če se mora tako teško dejati za beraški denar kakor midva,« je rekel kurjač.
»Da, ko bi se vsaj kaj za piti imelo,« je zaklical vratar,
»vraga, delo me je užejalo.«
»Galjevka že gre,« je odgovoril kliljač,
»morda ima ta kako dobro kapljico; hm, starka ima večkrat dobro žganje pri sebi.«
Galjevka je prišla bližje, vedela še ni ničesar; da je doktor Morač dal drug ukaz.
»Tukaj sem,« je zaklicala,
»zdaj pa moram mrliča spraviti na pokopališče.«
»Nič o tem,« je odgovoril vratar in Galjevka skoro ni verjela svojim ušesom,
»mrlič ne pride iz hiše, doktor ga hoče secirati.«
»Hoče - secirati?« je vskliknila Galjevka ter izpremenila barvo,
»človeka, sta - li znorela, - saj mi je izrecno ukazal, naj spravim truplo na pokopališče.«
»Pa je preklical to povelje, doktor je bil pravkar tukaj, premislil si je, videti hoče, na čem je Angležinja umrla, zato jo bo seciral.«
»No, to veselje mu že privoščim,« je rekel kliljač,
»samo enkrat sem gledal, pa mi je tako vražje slabo prišlo, da sem moral oditi. Še zdaj se vse vzdiguje v meni, če govorim o tem. Da, če bi vsaj malo žganja imel.«
»Da, žganja,« mu je pritrdil vratar.
»Žganja,« je rekla Galjevka in glas se ji je tresel pri tej besedi, kajti čutila je, da je prišel zdaj odločilni trenotek.
»Žganja? Haha, če ni nič drugega, do žganja Vama lahko pomagam. Saj poznata sobico v četrtem nadstropju, kjer spravljam navadno svoje metle in smetišnice? Tam imam v kotu veliko steklenico žganja, s cunjo je pokrit, no, ga bosta že našla. Pojdita gori in pijta, kolikor se Vama ljubi, medtem bom jaz pazila pri krsti.«
»Galjevka Vi ste ženska po moji volji,« je zaklical vratar,
»in ko bi ne bil že 25 let vdovec, bi Vas poročil, - tako se pa ne izplača več. Pojdi, kurjač, po Galjevkino žganje pojdeva.«
»Ti, debuluhar, daj mi ključ z zadnjim vratom, tam v gozdu sem pustila zavoj, ki bi ga rada šla iskat, nekaj je notri, česar doktor ne sme videti.«
»No, kaj pa?« je sumljivo vprašal vratar ter prišel bližje,
»veste, ne vjezite me, saj vendar nedržite s kako blazno žensko. Ne nosite kaj nedovoljenega v hišo! Kaj pa je v zavoju?«
»Še ena steklenica žganja, tepec,« mu je odgovorila Galjevka,
»to sem hotela vtihotapiti v hišo ter jo Vama podariti, če pa nočeta pa tudi dobro!«
»Še ena steklenica žganja Galjevka,« je rekel vratar,
»zakaj mi pa niste takoj povedali? Prokleta ženska ste, pa čisto po mojem okusu.«
»No, glejta, da se izgubita pod streho.« mu je zaklicala Galjevka,
»izpijta zgoraj steklenico ter se potem vrnita, ker imam še eno pripravljeno.«
Vratar si ni dal dvakrat reči in naglo sta izginila s kurjačem.
V istem hipu se je Galjevka skonila, si vrgla jermena, ki sta bila pri držajih samokolnice pripeta, čez glavo ter odpeljala kolikor naglo je mogla krsto čez dvorišče do vrat, od katerih je imela ključ.
Hitro je odprla vrata, porinila samokolnico skozi, jih zopet zaprla ter hitela potem proti gozdu.
Niti minute ni smela izgubiti, kajti dolgo ne bo trpelo in vratar ter kurjač se bosta zopet vrnila na dvorišče ter opazila, da je izginila krsta z mrličem, in potem ju bodo takoj zasledovali.
Vratar je bil že dolgo let v službi doktorja Morača, da je bil tako nezaupen kakor njegov gospodar, takoj si bo mislil, da se je nekaj zgodilo ter obvestil doktorja. In ta bo poizkušal, da dobi Galjevko z odpeljanim mrličem zopet v svojo oblast, čeprav ni morda takoj vedel, kako stoji stvar.
Galjevka je dospela do gozda, vedno dalje in dalje je hitela v goščo s krsto, niti trenutek se ni ustavila, čeprav ji je tekel pot iz vseh luknjic. Toda zdaj so se ji tresle roke, noge so ji skoro odrekle in zdaj je do smrti utrujena izpustila samokolnico.
Nato se je ozrla okoli, še je bilo vse tuho v gozdu visoka drevesa in gosto grmovje jo je obdajalo, prostor je bil primeren, da osvobodi Rožico iz neprijetnega položaja.
Naglo je odgrnila pokrov in v naslednjem hipu se je Rožica smrtnobleda vzdignila v krsti.
»O to so bile strašne minute,« je zaklicala lepa deklica ter se tesnejše zavila v belo rjuho,
»Galjevka, Vi ste mi rešili življenje, kajti ko bi prišla, zopet v oblast doktorja Morača, bi - «
»Nevarnost še ni minila,« je odgovorila starka,
»hitro morava bežati, in najboljše bi bilo, ako se skrijeva v kak brlog, kajti skoro bo odmevalo po gozdu od glasov najinih zasledovalcev, čuj? Doktor Morač naju že naslednje!«
»Ne verjamem,« je odgovorila Rožica, ki seje v prvem hipu prestrašila,
»kajti slišim pse lajati, najbrž so lovci v bližini.«
»Lovci,« se je zakrohotala Galjevka,
»lepi lovci, to so psi zasledovalci doktorja Morača, katere izpusti na one, ki ubežijo z njegove blaznice.«
32. poglavje: Od psov zasledovani
Te besede so Rožico z grozo napolnile z glasnim, vsklikom je planila dalje v gozd, da ji je Galjevka komaj sledila.
Lajanje psov je bilo vedno glasnejše ter je prihajalo vedno bližje, begunki sta tudi vedel, da je gozd od bakelj razsvetljen. Vendar sta čimdelj bolj prodirale v goščo, čeprav jima je trnje trgalo obleko.
In vendar je čutila Rožica neko blaženost in razkošje.
Bila je prosta, po dolgih, dolgih tednih je zopet dihala zrak prostosti, in bil je balzamičen gozdni vzduh, ki ga je srkala.
Po dolgih tednih je lahko zopet zrla k zvezdnatemu nebu in vedela je bliščeče luči zgoraj, ne da bi jo omrežje na oknu oviralo. Prost je bil njen pogled, in bilo ji je, kakor bi jo zvezde pozdravljanje ter se ji smehljale.
In naj bi zopet izgubila prostost, naj bi še enkrat padla v oblast strašnega moža? Ne! in tisočkrat ne! Morala se je rešiti, morala je zbrati vso svojo moč, da odide zasledovalcem.
»Ne tja,« ji je zaklicala Galjevka,
»tu se pride v prepad, kjer bi nas vjeli kakor v past. Ne, navarnost skozi grmovje, morda prideva do reke.«
»Ali je boljše, ako prideva do reke?« je vprašala Rožica ter neprestano hitela naprej.
»Reka nam bo odrezala pot in potem naju bodo zasledovalci tem gotovejše zajeli.«
»Da, ko bi ne bilo čolnov,« je rekla zoperna starka,
»toda jaz računam na to, da najdevi kak čoln na bregu. Tu so dostikrat čolni brez gospodarja, na katerih se lahko rešiva, kajti ako imavi reko med seboj in doktorjem Moračem, nama ne more ničesar več storiti.«
»Torej k reki!«
To je bila rešilna beseda za ženski.
Tedaj je zahreščalo v grmovju, slišala sta hripavo grčanje, - ha, psi zasledovalci doktorja Morača so že bili za njima.
»Hitro, naglo, za božjo voljo, sicer je vse izgubljeno.«
Kljub neizmernim bolečinam, ki jih je Rožica v zadnjih tednih prestala, kljub otrpnelosti, ki se je polastila njenih živcev, je bila vendar še hitrejša od starke, katero je žganje in druge strasti oslabilo.
Pri vsakem koraku ji je zapiskalo v prsih. In zdaj je morala Galjevka po dveh, treh minutah obstati ter iskati sapo.
»Naduha,« je jecljala loveč sapo,
»prokleta naduha! Ha, me je že zopet prijela, doktor Morač mi je rekel, da me bo kap zadela. Ne zapustite me Rožica, jaz ne morem več, oh psi! Le njim ne pasti v oblast, rajši grem zopet nazaj k doktorju, rajši njemu v roke, le ne raztrgan biti od psov!«
Lahko bi se sicer Rožica zdaj rešila, ako bi pustila starko na cedilu ter sama nase mislila. Toda taka misel ni imela prostore v njenem srcu, ne, poskočila je, hitela k Galjevki, je objela z rokami ter jo vlekla naprej.
»Vi me niste zapustili v moji nadlogi,« ji je šepetala Rožica,
»torej Vam prisegam, da se nočem sama rešiti, obe skupaj ali pa nobena.«
»Oh, da bi le kako orožje imeli,« je rekla starka,
»puško ali pištolo, potem bi pse postreliti, ko bi prišli bližje.«
»Orožje? Morda imate kak nož pri sebi?« je vprašala Rožica.
»Nož? Vraga, da nato nisem mislila, nož za zapeti imam v žepu, s tem si navadno kruh režem, rezilo je sicer ostro, toda s takim slabim nožem nama ni dosti pomagano.«
»Nekaj je boljše nego nič! Naglo, dajte mi nož in bodite uverjeni, da ga bom dobro rabila, ako bo treba.«
Starka je vzela iz žepa nož ter ga dala Rožici.
Ta je naglo odprla rezilo in komaj je to storila, ko se je divje lajanje zaslišalo za ženskima. V istem hipu, ko sta rožica in Galjevka od strahu kakor okamneli obstali, sta tudi že videli rdeče oči psa za vrevesnim deblom bliščati in iz gobca mu je visel bagrenordeč jezik čez ostro zobovje.
»Pes, pes!« je zakričala Galjevka s hripavim glasom,
»zdaj, zdaj sva izgubljeni!«
»Tiho, ne ganite se, počepnil je k skoku, katero si bo izbral za žrtev?«
Velikanski pes se je za hip globoko sklonil k tlom ter se potem kakor tiger zagnal na ženski.. V naslednjem trentku je padla Galjevka na tla, kajti pes je skočil nanjo in jo podrl.
»Umiram, pomagajte, umiram!" je vskliknila starka s pridušenim glasom, in strašna je bila obupnost, ki se je razodevala na njenem obrazu, kajti oči so ji skoro iz jamic stopile in sive lase je znoj prilepil na čelo.
A preden je še pes zasadil zobe v starkino grlo, je skočila Rožica k njemu, in z gotovo roko mu je zasadila nož v levo stran vratu.
Pes je zatulil, sklonil se je po koncu, hotel se je vreči na Rožico, toda v istem hipu se je zgrudil kakor od strele zadet, kajti Bog je ravnal dekličino roko, prerezala je psu veliko žilo na vratu.
Pes se je valjal na gozdnih tleh in listje se je pršilo pod njim, dočim ]e Rožica skočila k Galjevki in jo vzdignila.
»Proč, le naprej!« je šepetala Rožica napol nezavestni starki,
»dobro se oprite name, nesla Vas bom, če ne pojde drugače. Morda reka ni več daleč, morda nama Bog še nadalje pomaga, ko je naju rešil iz tako velike nevarnosti. O, glasove slišim za nama! Doktor Morač s svojimi ljudmi, ali slišite, kako jih goni, kako obljublja dobro nagrado, ako naju ujamejo, dalje, le naprej - «
In v brezmejnem strahu sta stekli naprej ter neprestano hiteli, ne da bi se malo ozrli.
Tedaj je hipoma Rožica veselja zakričala:
»Galjevka, ali slišite mrmranje? To so valovi reke, še malo korakov in pridevi na breg, kajti že sva na robu gozda in skozi drevesa nama sije luna in hlad iz reke že čutim v obrazu. Bog naju ni zapustil, pomagal je nama, njegovo ime bodi hvaljeno!«
Rožica se ni motila. Ko sta ženski še minuto tekli naprej, sta dospeli na breg reke, srebrno so bliščali valovi, mesec se je svetlikal v njih in vodna površina je bila kakor tekoče srebro izpremenjena.
Na obeh bregovih je stal gozd in drevesa so se z vejami dotikala vode.
Toda Rožica ni mogla tega prizora uživati, kajti druga misel ji je s strahom napolnila srce, daleč na okrog ni videla nobenega čolna, nobenega mostu, torej jima ni bilo mogoče priti čez reko.
In bližje, vedno bližje so prihajali zasledovalci, gotovo bi bili že davno pri reki, ko bi ne zašli na stransko pot. Rožica je znala dobro plavati, v sili bi ji bilo treba le skočiti v reko ter jo preplavati toda saj ni bila sama, stara Galjevka se je je oprijela
boij mrtva nego živa, rjavordeča v obrazu, loveč sapo. Le zaradi tega ni hotela Rožica plavati, ker ni hotela pustiti tovaršice na cedilu.
In vendar, nekaj se je moralo storiti, vsaka minuta je lahko prinesla pogubo.
Dočim je Rožica še premišljevala, ako bi se ji posrečilo, če bi z Galjevko na hrbtu preplavala reko, je zavil okrog ovinka, ki ga je delala reka na tem mestu, mal čoln in mlad mož je krepko veslal proti bregu.
»Rešitev,« je jecljala Rožica,
»ta čoln naju bo repil, sedite malo, Galjevka, prosila bom tega mladeniča, naj naju vzame v čoln.«
V tem hipu je zdrknil čolnič mimo breg.
»O gospod, gospod, le trenotek počakajte!«
Mladenič je zavrl z vesli, toda ko je videl Rožico, še vedno, zavito v belo mrtvaško rjuho v vsej njeni deviški krasoti, ljubki obrazek obkrožen s temnimi kodri, plamteče oči proseče gledajoč pred seboj, ko je opazil, kako se j bela, krasna kakor iz mramorja izklesala podoba od temnega gozda razlikovala, si je mislil, da je vodna deklica prišla iz vode ter ga hoče zdaj izvabiti k sebi, zato je že sklenil ubežati lepi s strahotni prikazni.
»Ne bojte se, gospod,« je rekla Rožica s tresočim glasom,
»jaz nisem strah, nikaka nadzemljska prikazen, ubogo, nesrečno dekle sem, katero zasledujejo hudobni ljudje. Oh pozneje Vam hočem vse pojasniti, zdaj se pa usmilite mene in moje stare tovaršice, vzemite naju v čoln ter naju čimprej odpeljite odtod.«
Mladenič je vstal; Rožica je videla, da je imel pisan trak na prsih in da mu je čepica postrani stala na temnihkodrih, Mladenič je bil najbrž dijak in je v zabavo veslal po reki.
»Gospica,« je zaklical dijak ter se zravnal v čolnu,
»z veseljem sem Vam na razpolago, počakajte malo, potisnem čoln do brega.«
Krepko se je uprl v vesli ter pritisnil na breg; Rožica je vzdignila napol nezavestno Galjevko v čoln ter potem sama skočila noter ter sedla na klop, tiho šepetajoč;
»Hvala, tisočera hvala, Bog Vam bo povrnil, kar ste nama storili.«
»Tukaj so,« je v grozi zakričala Galjevka ter pokazala na temne postave, ki so se pojavile na gozdnem robu,
»doktor s svojimi ljudmi je, naglo proč od brega, sicer smo izgubljeni.«
Študent je razumel položaj, krepko se je uprl v vesli inčoln je zletel daleč proč od brega.
»Če mi hočete pomagati, gospica,« se je obrnil na Rožico,
»potem bomo še hitrejši prišli iz vida Vaših zasledovalcev, bati se Vam pa ni treba več teh ljudij, kajti čolna nimajo, torej ne morejo za nami.«
In tako je bilo v resnici. Doktor Morač je besno zakričal, ko je videl, da je majhen pa hiter čoln odnesel zasledovalki po vodi, nato se je gotovo premislil, da ne sme preveč svoje osebe pokazati, zato je okazal svojim ljudem, naj se takoj zopet vrnejo za njim v blaznico.
Študent in Rožica sta medtem z vso močjo rabila vesla, kako riba je rezal čolnič vodo, breg je kako pšica letel mimo njih.
Rožica in dijak nista govorila besede, a mladenič je neprestano gledal v lepo deklico od strani. Ni si mogel nagledati dovolj lepega obrazka, svilenih kodrov in lepih oblik, ki so se kazale pod belo rjuho.
Rožica je prekinila molk, potegnila vesli v čoln ter rekla:
»Roke so mi onemogle, oprostite torej gospod, če Vam ne morem več pomagati veslati, toda krute muke, ki sem jih zadnje tedne pretrpela, so oslabile moje moči.«
»O hvala Vam, da ste mi doslej pomagali,« je odgovoril študent,
»pa saj mi ni treba pomagati, kajti zasledovalcev ni več videti. Kako pa je mogoče, gospica da Vas s sovraštvom zasledujejo? Vidite, tako zasledovanje je prav tako smešno, kakor če bi hotel vrane ustaviti angela, ki leti po zraku.«
Rožica je malo zardela, moškega laskanja ljubila, kajti dobri Jaklič ji je že zgodaj odrl oči ji razjasnil vrednost laskanja iz moških ustnic. A vendar se ji je neskončno dobro zdelo, slišati ta glas, bilo ji je, kakor bi slišala sladko godbo, in potem je bila tudi hvaležna mladeniču, da je rešil njo in Galjevko.
»Razumljivo mi je, gospod,« je rekla študentu,
»da zahtevate pojasnilo od mene. Obleka, v kateri sem, je čudna in način, kako ste naju izpoznali, še bolj. Toda, čeprav Vam to uro ne morem vsega pojasniti, Vam hočem vendarle toliko povedati: Prihajam iz blaznice doktorja Morača, ne ustrašite se gospod, jaz nisem umobolna, blazna, zoper postavo in pravico so me držali v tej hiši, upam, da bo moja zadeva prišla v javnost, kajti trdno sem se odločila, da obtožim moža, ki me je prikrajšal v prostosti.«
»Gospica,« je odgovoril dijak,
»sicer nimam pravice izvedeti skrivnosti Vašega življenja, kati kar sem storil za Vas, je tako malo, da še vredno ni besede, vsak drug na mojem mestu bi storil isto. Toda dovolite, da Vam imenujem svoje ime, toda pripomnim izrečeno, da Vam ni treba imenovati svojega. Ime mi je Slavko Hladnik in sem sin Antoma Hladnika, o katerem ste gotovo že slišali, če Vam je znano naše mesto, kajti moj oče je laastnik večje banke v glavnem mestu.«
»Tuja sem v tem mestu,« je odgovorila Rožica.
»Kako, torej nimate sorodnikov tukaj?«
»Ne, gospod!«
»Morda pa vsaj prijatelje?«
Že je hotela Rožica izgovoriti ime Mirko Višnjegorski, ani ga izgovorila. Saj je bil Mirko v ječi in sumili so ga umora, to ni morda mladeniča privedlo do misli, da mu ni povedala resnice in da jo morda zasledujejo zaradi kakega zločina.
»Ne, gospod Hladnik,« je je odgovorila,
»tudi prijateljev nimam v Vašem mestu.«
»Gospica,« je takoj odgovoril študent,
»potem potrebujete morda pomoči in sveta. Nujno Vas prosim, da se obrnite v tem slučaju na nas, obiščite nas, moja sestra Kornelija bo srečna, ako Vas izpozna, sem prepričan o tem.«
V tem hipu je plaval čoln pod mostom in luči mesta so se pokazale.
»Tukaj se lahko ustavimo,« je rekla Galjevka, ki se je zopet zavedala,
»boljše je, da gremo zunaj mesta na suho, ljudje bi preveč zijali gospico, ako bi taka šla po cesti.«
V naslednjem hipu se je čoln ustavil pri lesenih stopnicah, študent je prvi skočil na suho in privezal čoln.
»Ali naj Vam voz priskribim, gospica?« je vprašal ter pomagal Rožici stopiti iz čolna,
»le nekaj minut odtod stoje fijakarji.«
»Ne, hvala,« se je vtaknila Galjevka v pogovor,
»odtod nimamo daleč od doma.«
»Do doma?«
Dijak se je začudeno ozrl na grdo starko, ki je bila oblečena kakor slaba dekla, kajti ni si mogel tolmačiti, da bi bila lepa devojka doma kakor grda starka.
»Gospod,« je rekla Rožica ter prisrčno podala obe roke mladeniču,
»v tem hipu si morda ne mislite, kako veliko uslugo ste nama storili, jaz Vam pa povem, da se imam poleg Bogu Vam zahvaliti za svoje življenje, sprejmite mojo iskreno zahvalo.«
»Nič hvale, gospica,« je rekel študent z ganjenim glasom,
»toda prosim Vas, da se dobrohotno spominjate mojega imena, ako boste kedaj potrebovali prijatelja. Našo hišo pozna skoro vsak otrok, in tudi berete lahko ime na hiši, le malo korakov je oddaljena od knježjega gradu. Smem torej upati, da Vas bom spet kedaj videl?«
»Ne obljubim ničesar,« je šepnila starka Rožici, še preden je mogla ta odgovoriti. Nato je hlastno rekla Galjevka:
»Hčerka ne more danes še ničesar reči, kajti najbrž odidevi na potovanje. Kadar se pa vrnevi, potem se pa lahko odzove Vašemu povabilu, zdaj pa pojdi Rožica, skrajni čas je že!«
Slavko Hladnik je skoro jezno pogledal starko, ki je tako prizadevala prikrajšati teh malo minut, ki bi jih lahko še priževel v družbi lepe devojke, nato se je na naglo sklonil, poljubil Rožici roko ter odšel.
»Dala bi mu lahko naš naslov,« je hlastno zašepetala Rožica Galjevki,
»morda bom potrebovala njegovo pomoč, vidi se, da je vrl mladenič, vsaj to bi ga lahko vprašala, kje stanuje Mirkotov zagovorinik Edvard Furlan.«
»Nič mu ne smeš povedati,« je zaklicala Galjevka skoro ukazajoče,
»zazdaj morava biti previdni, ta doktor Morač ima povsod svoje ogleduhe, in njegova moč ni tako majhna kakor misliš, Rožica! Da, golobček moj nekaj dni se moraš skriti v mojem stanovanju, takoj ne smeš izleteti, kajti za take ptice kakor si Ti, je v mestu dovolj kraguljev.«
Rožica sicer ni prav razumela pomena teh besed, da bilo ji je kakor bi morala biti starki hvaležna za to. Nekaj skrbenga je bilo v načinu, kako je straka skrbela, da se Rožica skrije. Zato je šla Rožica polna zaupanja za Glajevko, ki je zavila v stransko ulico.
Sicer je gorelo v ozki ulici le malo svetilk, kljub temu je vzbujala Rožica veliko pozornosti pri ljudeh, ki so jo srečevali.
»Oh, sram me je,« je zaklicala Rožica,
»vse me zija, pa saj ni čuda. Mrtvaška rjuha, ki sem jo vzela Editi, mora osupniti ljudi, ko me vidijo v nji.«
»Neumnost!« je godrnjala Galjevka,
»zdaj je dosti maskarad in ljudje si bodo mislili, da greš na maskarado ali da odhajaš od nje, sploh imavi pa le še malo korakov, tako, zdaj le še v stransko ulico, potem zavijevi na desno in na suhem sva.«
In res, za nekaj minut pozneje je obstala Galjevka pred mano razpadlo hišo, izvlekla iz žepa ključ ter odprla umazana, zapuščena vrata.
33. poglavje: V Galjevkini hiši
Rožica se je prestrašila, ko je obstala v veži in je Galjevka prižgala luč, ki je stala na prizidku. Bilo zelo zapuščeno poslopje, kjer je stanovala Galjevka. Polel tega je bilo nezdravo, kajti vlaga se je poznala na zidovju, da se je bliščalo kakor srebrne kapljice.
Galjevka je korakala k vratom konec hodnika, jih odprla in Rožica je stopila v precej velik prostor, ki sicer ni bil slabo opravljen, toda nesnažnost je vladala povsod.
»In zdaj se naredi komod,« je zaklicala Galjevka,
»zdaj šele lahko rečevi, da sva rešeni. Cakaj golobček moj, takoj Ti prinesem drugo obleko, boš izgledala kakor princezinja.«
Pri teh besedah je prižgala svetilko, ki je visela na stropu, pripravila Rožici stol, s katerega je najprej prah obrisala s predpasnikom, nato je šla v stransko kjer je premikala, skrinje in odpirala predale.
Po kratkem času se je Galjevka vrnila in Rožica je z začudenjem opazila, da ima v roki drago temnoplava skoro novo obleko.
»Na, tu imaš, golobček,« je zaklicala starka ter razprostrla pred Rožico obleko,
»to Ti bo ugajalo, kajne Rožica, obleka je lepa?«
»Da, prav lepa je,« je odgovorila Rožica,
»toda povejte, kako pa pridete do nje?«
»Hihi, misliš-li, da sem jo ukradla? Ne, hčerka, jaz sem poštena ženska! O, vse ljudi v soseščini lahko vprašaš, rekli Ti bodo, da je Galjevka stara, zvesta duša, kateri se lahko zaupa. A Ti ljubi Bog, imela sem netjakinjo, ki je živela pri meni, rada sem jo imela kot lastnega otroka, od mladih nog sem jo vzgojevala, toda, taki so ljudje, komaj je odrasla, že ni hotela ničesar več vedeti o stari Galjevki in nekega lepega dne je s svojim ljubčkom ušla.«
Z ljubčkom! Beseda je Rožico v srce zadela, kako grdo, nizkotno se je to slišalo!
»Zdi se mi, da imaš njeno postavo,« je nadaljevala Galjevka,
»in kar je nji pristojalo, bo tudi Tebi stalo. SLeci naglo mrtvaško odelo in obleci to obleko, kajti mogoče da nas danes kdo obišče.«
»Obišče?« se je začudila Rožica.
»No ja, oddaljen moj sorodnik, neki Oger, se je pred kratkim oglasil. Vitek, velik mož je, pa neizmerno bogat.«
»Kako pa je to, da ste Vi revni, če imate tako bogate sorodnike?«
»Glejte no, Ti govoriš, kakor zastopiš!« je zaklicala Galjevka ter pomagala Rožici pri oblačenju ter ji celo nogavice in čevlje obula in medtem zagotavljala, da še ni videla tako krasne noge.
»Sorodniki so sorodniki! Ako pride nečak iz Ogerskega, pijeva v časih kak kozarec vina, večkrat pošlje tudi po izvrstne jedi in šampanjca in potem smo veseli in dobre volje, toda denarja, moj Bog, pa ne da od sebe, in odkrito rečeno, jaz sem tudi preveč ponosna, da bi kaj vzela od njega.«
»Tako ponosni ne smete biti,« je rekla Rožica,
»od sorodnikov se lahko vse vzame. Toda hvala Vam, nisem navajena, da bi me kdo obuval, le pustite, bom že sama.«
In z urnimi rokami se je Rožica oblekla.
Bila je zelo srečna, da ji je dala Galjevka pošteno obleko, toda ne kakor je starka mislila, radi obiska, ki ga je Galjevka še to noč pričakovala, ampak iz popolnoma drugega vzroka.
Rožica je namreč sklenila, da še to noč obišče Mirkotovega zagovornika doktorja Edvarda Furlana in če bi ga morala tudi iz spanja zbuditi. Čutila je, da nima pravice, še nadalje obdržati tako važno skrivnost, Mirko je zdihoval v ječi, vsaka minuta je bila torej dragocena, torej mora še to noč zagovornik izvedeti, da je Franc Robič poizkušal umoriti Alenko pl. Radičevo in da je Mirko nedolžen.
»Šment, kako si lepa, hčerka!« je zaklicala Galjevka ter se vrtela okrog ljubke deklice,
»kakšen stas, princezinja ne more imeti lepšega! In pri tem tako polno raščena, kakor bi Te kipar iz marmorja izklesal! Lepi temni kodri, katere drži plav trak in male nožice, kajne, hčerka, čeveljčki so lepi, tako mehko usnje in elegantno izdelani, ja, saj so veljali dvajset kron. Čakaj, ljubček, še nekaj ti prinesem, kar Te bo krasilo. O, stara Galjevka stori vse za človeka, ki ga ima rada, glej, to zlato brošo z biseri - to si zatakneš pri vratu, da se obleka bolje zapne. Tako, in zdaj se malo oglej v zrcalu, raščena in elegantna si, to Ti povem, da se lahko kosaš z vsako baronica in grofico.«
Galjevka je prinesla zrcalo in Rožica se je radovedno ozrla v zaprašeno zrcalo. V naslednjem hipu se je pa zdrznila ter se z glavo majaje obrnila k Galjevki.
»To je res dragocen lišp,« je rekla,
»kajti nima samo biserov, ampak tudi en briljant, ki je, če se ne motim, pristen. Z očetom Jakličem sva v Parizu stanovala skupaj v hiši z nekim brusilcem dijamantov in ta me je naučil izpoznavati pristne drage kamne.«
»Pristen, da, da, briljant je pristen!« je zaklicala Galjevka,
»in jaz Ti samo posodim ta nakit! Bog obvari, podariti bi Ti ga ne mogla, saj se ne ve, če pride človek v potrebo, potem se lahko nakit proda.«
»In odkod imate to brošo?« je vprašala Rožica ter nehote primerjala dargoceni nakit s siromašnim stanovanjem.
»Odkod imam to brošo? To je nekdaj imela moja mala Lola, moja nejakinja.«
»Ah, torej je bilo Vaši netjakinji Lola ime?«
»Ali sem Lola rekla? Da, Lola ji je bilo in če bi nehvaležni otrok - «
Galjevka je hipoma umolknila, kajti nekdo je potrkal na hišna vrata.
»Sveti Bog, ko bi le ne bil doktor Morač,« je zaklicala Rožica,
»ali ve, kje stanujete?«
»Neumnost, povedala sem mu napačen naslov, saj sem si vedno mislila, da bom prej ali slej povlekla sterega skopuha za nos, zato sem skrbela, da bi me ne mogel zasledovati. Nič se ne boj, golobček, to so drugi ljudje, ki stojijo zunaj - sploh me pa lahko spremiš, vzemi luč in posveti.«
Rožica je prižgala svečo in korakala pred starko k vežnim vratom. In ko je Galjevka odklenila, je Rožica videla pred seboj dva postrščka, ki sta imela pri sebi precej teško košaro.
»Stanuje tukaj gospa Galjevka?« je vprašal eden,
»to košaro imamo tukaj oddati iz hotela 'Pri Slonu!'«
»Od 'Slona'?« je zaklicala Galjevka,
»to je prvi hotel v mestu. Vidiš, hčerka, Oger, moj netjak, me torej ni pozabil, in ako pošlje večerjo pride tudi sam.«
Postreščeka sta nesla košaro v sobo ter se začudeno ozirala, ker je bila tako umazana in siromašna. Ljudje ki dobijo iz takega hotela jed in pijačo, ne stanujejo v tako razpadli hiši in ne izgledajo tako kakor stara Galjevka.
Toda hipoma je Rožica opazila, da jo je en postrešček ostro pogledal ter se čudno nasmehljal in v tem pogledu je ležalo nekaj tako ponižujočega, da je Rožica takoj zardela sramu.
»Naj Vam dobro teknejo dobre stvari, frajlica," je rekel postrešček,
»tudi šampanjec je zraven; nas eden je zadovoljen ako ima žganje, no pa saj je nesreča, če je dandanes človek rojen kot deček, ne pa kot lepa ženska, da, tako dobro nima nihče.«
Rožica je kakor okamnela stala, nesramne besede tega človeka, ki jih je le napol razumela, so jo zelo osupnile. Galjevka je spremila postreščeka do hišnih vrat in ko se je vrnila, je našla lepo deklico v glasem joku.
"Kaj pa je?" je zaklicala Galjevka ter navidezno z veliko skrbjo stopila k Rožici,
»zakaj pa jokaš? Ej, pusti solze, TVoja bol bo naglo izginila. Glej, kaj je moj ogerski netjak vse poslal, šampanjec, kavijar, jeterne pastete, fazana, ha, sline se mi že cedijo.«
Guljevka je pri teh besedah odprla košaro ter naglo izpraznila več steklenic šampanjca, pokrite sklede in lonce, v katerih so bile naštete delikatesa.
»Pustite me!« je zaklicala Rožica, ko je Galjevka z bliskajočimi očmi stopila k nji ter ji pomolila šampanjsko steklenico pod nos,
»pustite me, od vseh teh jedil se ne bom ničesar dotaknila! - Ha, kaj pa je hotel mož s tem reči; ko mi je zaklical, da je nesreča biti kot mož rojen in ne kot lepa ženska? Galjevka, te besede imajo strašen, pomen! Ta človek me je hotel zaničevati!«
Galjevka je skrila svojo besnost v sladek prisiljen smehljaj.
»Kdo pa da kaj nato, kar takle pijanec reče!« je zaklicala,
»to so nesramni ljudje, ki takoj najhujše mislijo. Pridi, golobček, sedi k meni k mizi, začniva jesti in piti, in ko pride moj netjak, no, bo že še dovolj našel, da se naje.«
Galjevka je vzela iz košare bel prt ter ga pogrnila na mizo in skoro so stale na nji šampanjske steklenice in najboljše jedi, ki si jih more razvajen želodec želeti.
»Sline se mi cedijo v ustih,« je rekla starka ter se vrgla na stol, da je pokal,
»no, in Ti, Ti boš tudi vesela, da se enkrat spet lahko pošteno naješ, kajti v blaznici doktorja Morača ni bilo šampanjca in fazanov. Haha, večer se je prav resno pričel, toda končal se bo veselo; - pok, to je bil zamašek šampanjca!«
S strašnim pokom je odskočil zamašek prav do stropa in v naslednjem hipu se je razlila pena iz steklenice, toda Galjevka je napolnila dva vitka keliha, ki sta bila tudi v košari.
»Doktor Morač naj živi!« se je zakrohotala Galjevka ter naglo izpraznila kelih.
Rožica je še vedno sedela na stolu pri steni, niti ganila se ni, strmela je v naročje, strašne misli so se ji porajale za belim čelom in od minute do minute rasle v strašno slutnjo.
Hipoma je poskočila, v obrazu se ji je brala nevpogljiva odločnost, mirno a trdno je uprla pogled v Galjevko, ki si ji prav v tem hipu vzela kos fazana ter ga cmokajoč povžila.
Rožica je stopila k mizi, uprla se je z rokami na njo ter zaklicala Galjevki:
»Hvala Vam za vse, kar ste storili zame, skrbela bom, da boste odškodovani za strah, ki ste ga prestali radi mene, toda pod Vašo streho ne morem niti minute več ostati, - zbogom, gospa Galjevka jaz grem.«
Grda starka se je naslonila na stol, od strahu ji je skoro kost obtičala v grlu, toda naglo jo je poplaknila s šampanjcem.
»Ti greš?« je potem vskliknila ter se ozrla v Rožico, kakor bi ta hipoma izgubila pamet,
»iz hiše gre, zdaj sredi noči?«
»Če je noč ali dan - vseeno - ven moram, izpolniti moram sveto nalogo. Prosim Vas torej, da mi takoj odprete hišna vrata, in ako hočete biti tako dobri, da mi k obleki posodite klobuk, - morda tudi rokavice, če jih imate. Vam še enkrat zatrdim, da Vam bom vse poplačala.«
Galjevka je vstala, a še vedno stala pri svojem stolu, med njo in Rožico je stala miza.
»Ja, ali sem prav slišala, golobček?« je rekla starka,
»ven na cesto hočeš zdaj, ko je temno kakor v rogu in ko bi Te prvi policaj na ulici prijel, ako se sama pokažeš! Haha, vidi se da še ne poznaš velikega mesta, niti nevarnosti in prepadov v njem. Tako lepi, nežni metulji ne frfotajo ponoči okoli, to prepustijo netopirjem in drugim nočnim ticam, ki so gospodarji zdaj v mestu. Ne, otrok, jaz Te ne pustim, brezvestna prijateljica bi bila, ko bi Ti dovolila, da greš zdaj na cesto.«
»Nazaj me pa ne boste držali, Galjevka,« je odgovorila Rožica z odločnostjo, ki je dala starki misliti, kajti osorno je namršila sive obrvi,
»moj sklep se ne da omajati, jaz grem še ta trenotek. Da me pa ne boste obdolžili nehvaležnosti, da boste vedeli, da me sila žene od Vas, Vam povem, kaj mi je storiti: sveto dolžnost imam, da rešim jetnika, ki nedolžno, ali slišite, Galjevka; po nedolžnem že več tednov vječi zdihuje.«
»No potem bo do jutri še lahko počakal, ako je že toliko tednov sedel,« je cinično odgovorila Galjevka,
»to je sama neumnost, kar blebetaš. Če hočeš res jetnika oprostiti, je vendar noč najbolj nepripraven čas za kaj takega. Ali si morda domišljuješ, da Te bo po noči kdo zaslišal? Haha, gospodje sodniki in državni pravdniki se ne dajo buditi iz sladkega spanja! Torej, golobica moja, Ti ostaneš tu, in jutri pojdem potem sama s Teboj, da spraviva to v red. Pojdi, sedi, jej in pij, pozabi skrbi! In povem Ti, ko pride moj ogerski netjak, potem bo lepo, to je vesel človek, zna Ti pripovedovati, da se mora usta odpreti. Na Tvoje zdravje, lepa Rožica, - grom in strela, prvo steklenico sem popolnoma sama izpila.«
Z gnusom se je obrnila Rožica od starke, katere oči so strahotno bliščale in ki je govorila tako naglo in jecljajoč, da se ji je poznala pijanost.
»Vprašam Vas še enkrat, Galjevka,« je zaklicala Rožica ter počasi korakala proti vratom,
»ali mi hočete odpreti hišna vrata, - ali naj jih sama?«
»Sama, -no, to bi ne mogla, saj imam jaz ključ v žepu.«
»Torej ga dajte meni,« je skoro ukazujoče rekla lepa bleda devojka,
»prosim, ne zadržujte me več, vsaka minuta, ki jo zamudim tukaj, je greh na nesrečnem jetniku.«
»Haha, zdaj pa razumem,« se je krohotala Galjevka, ki je pravkar novi steklenici odlomila vrat,
»najbrž se gre za Tvojega ljubčka. Ali si neumna, da si takega izbereš, ki sedi vječi, dobi se drugačne može, - poštenjake, -bogate, nobel gospode, ki nekaj odrinejo. Povem Ti, - moj netjak iz Ogrskega Ti bo navesil lišpa in dragocenosti, da boš komaj nesla, - in denarja boš vedno dovolj imela. Bodi torej pametna!«
»Dovolj!« je zaklicala Rožica z trepetajočim glasom,
»dovolj sem slišala, - zdaj vem vse in žal mi je trenotka, ko sem prestopila Vaš prag, kajti Vi ste me rešili, ne da bi me izročili v novo življenje, ampak da bi me pahnili morda še v hujši prepad, kot je bil oni, ki mi je zijal pri doktotju Moraču. Toda nočem biti jezna, premagovati se hočem, kajti naj bo že kakorr hoče, Vi ste me rešili iz blaznice, zato se ločiva v dobrem in dajte mi. ključ, Galjevka, z Vami nočem nič več imeti skupnega.«
»In če Ti ključ zabranim?« je rekla starka ter se opotekajoč bližala Rožici ter grozeče odprla vodene oči v njo,
»ako sem si v glavo zabila, da Te ne izpustim, ako baš zdaj zahtevam, da prenočiš danes v moji hiši - «
»Ako to zahtevate od inene, me oropate prostosti in potem pokličem policijo na pomoč.«
»Policijo, poizkušaj, če moreš!«
»No, če mi nočete vrat odpreti, bom razbila šipe na oknu ter kričala na cesto na pomoč.«
Ko je zaklicala Rožica te besede vsled razburjenja s hripavim glasom, je planila k oknu, zgrabila z obema rokama zapah, ki je zapiral okno na cesto, a še preden ga je mogla obrniti, je planila Galjevka z besnim vsklikom nanjo.
Nesramna ženska je odzadaj objela lepo deklico ter si prizadevala zvleči Rožico od okna. Toda nesrečnimi se je krepko oprijeia zapaha in nekaj minut je trajal tih in vstrajen boj.
»Pustite me, ničvrednica, kesali se boste, ako rabite silo!« je naposled vskliknila Rožica.
»Silo, siliti Te hočem le k Tvoji sreči!«
»To, kar imenujete Vi srečo je v mojih očeh strašnejše, nego smrt in poguba, rešili ste moje telo iz blaznice doktorja Morača, toda zdaj - hočete zastrupiti mojo dušo, - oh, pomagajte, pomagajte, - po - .«
Zamolkel padec, Rožica je ležala na tleh, kajti Galjevki se je posrečilo odtrgati jo od okna in v naslednjem hipu je vrgla z ono močjo, ki je v gotovih momentih pijancem lastna, lepo, nesrečno in izdano devojko na tla.
»Nesramnica, - umoriti me hočete, - ha, naglo, le naglo zasadite mi nož v prsi, onega, s katerim sem zabodla psa, ki Vas je zgrabil, to je hvaležnost ljudij, to je povračilo, katero pričakujem še na tej zemlji, - oh, umreti hočem, kajti izpoznam da je življenje le veriga samih razočaranj.«
»Umreti hočeš? Oh, neumnost, golobica!« je vskliknila Galjevka in v prsih ji je začelo piskati, kakor takrat, ko je z Rožico hitela po gozdu.
»Čemu umreti, če se je tako lep kakor Ti? Saj Ti nočem nič žalega storiti, Bog obvari, celo svoje življenje si nisem s krvjo umazala rok. In celo Tvoje nočem preliti, če bi tudi miljon zaslužila. Toda glej, ljubica, osrečiti Te hočem! Oh, ta prokleta sapa, kako jo moram loviti- zopet mi hoče uiti iz pluč; - že marsikomu sem pripomogla do bogastva; samo voljan je treba biti in se gospodom udati, ako pridejo sem in staro Galjevko vprašajo, če nima zopet - «
V tem hipu se je Rožica vspela, - zbrala je svoje moči, starka je zletela na stran, in ta trenotek je porabila Rožica, da je bliskoma stala in hitela proti vratom.
Že je dospela do njih, tedaj šele je opazila, da jo je Galjevka z obema rokama zgrabila za rob obleke, grda starka se je dala vleči od nje prav do vrat, in zdaj je poizkušala Rozico vreči na tla.
»Ti ostaneš nesrečno me lahko storiš, ako odideš!« je zakričala Galjevka ter se napol sklonila pokoncu,
»obljubila sem netjaku, da mu hočem danes ponoči predstaviti lepo deklico, jutri si lahko prosta, toda danes po noči, - danes ostaneš tu. In priesegam Ti, Rožica, da ostane vse tajno, Tvoj ženin ali ljubček, ali kar je že, ki zdihuje v ječi, ne bo nikoli izvedel, da si enkrat, samo enkrat - «
»Sveti Bog v nebesih, ohluši me, da ne bom slišala strašnih besed!« je zaihtela Rožica,
»kakšne prepalosti, kakšno močvirje greha! Ha, proč nesramna oseba, sveti Bog, kaj je to?«
Z mladostno močjo je zagnala Rožica izdajalsko žensko od sebe, obenem se je pa ozrla v Galjevkin obraz, in groza jo je zgrabila, ko ga je videla.
Obraz je višnjevo zatekel, ta naguban, grd, barantaški obraz! Belina v očesu je bila od krvi rdeča, na ustnicah je stala pena, roke razprostrši je lovila sapo, potem se je pa zgrudila na tla kakor bi jo strela zadela.
»Umrla bo!« je Rožica zakričala v grozi ter kljub studu, ki jo je navdajal do starke, pokleknila poleg nje,
»umrla bo! O moj Bog, tega nisem želela, ne, tega ne, kap jo je zadela, naduha, ki jo muči, jo je zadušila, o moj Bog, kaj naj storim, da jo rešim, kajti človeškega življenja ne morem kar tako pustiti v nemar in bodisi najslabše bitje na zemlji.«
V svoji plemenitosti in čistostije pokleknila deviška deklica poleg ničvredne starke ter ji z belimi rokami gladila znojno čelo.
34. poglavje: Ogrski knez
Galjevka je še živela, zdrznila se je pod dotikom belih rok mlade devojke, in Rožico je misel, da starka ni umrla, napolnila z zadoščenjem. Bil je najbržle napad, ki bo skoro minil.. No dobro, torej bo zapustila hišo ter se nikoli več vrnila, - toda sklenila je, da pozvani pri kakem zdravniku ter ga pošlje k Galjevki.
Rožica je hlastno hitela v malo sobico, kjer je stala široka postelj. Zgrabila je več blazin, hitela nazaj v sobo ter položila glavo nezavestne Galjevke na mehke blazine.
Več ni mogla storiti zanjo, počakati ni smela, da bi prišla starka do zavesti, kajti bala.se je, da bi prišlo potem do novega boja. Še enkrat se je ozrla na zoprno žensko, potem je hitela k vratom, pritisnila na kljuko, tedaj -
Tudi zunaj je v istem hipu nekdo pritisnil na kljuko in sicer močna roka, kajti vrata so odpahnila Rožico, in v naslednjem trenotku se je pojavil na pragu zelo elegantno oblečen, črnobrad gospod.
Rožica je lahko zakričala in se umaknila. Neznane je pa počasi prijel za klobuk ter rekel v slabi slovenščini:
»Oprostite, gospica, da sem tako nepričakovano stopil pred Vas. Ključ, ki ga imam od vežnih vrat, mi je le ta odprl in potem sem mislil, da najdem tukaj gospo Galjevko.«
Rožica je nemo pokazala na tleh ležečo starko.
»Oh, žena je najbrž bolna,« je zaklical tujec ter si gladil dolgo črno brado,
»to je slabo, upam, da ni nič hudega! Bodite tako dobri in pomagajte mi starko nesti na zofo, bomo videli, kaj ji manjka.«
Med tem pogovorom je bledi tujec neprestano gledal Rožico; ognjene oči so bile uprte v obraz ljubke deklice, da je Rožica nehote zatisnila oči, ni mogla prenesti pogleda črnobradega človeka.
Tujec ni bil posebno mlad. Bil je najmanj štirideset let star, vendar je mroal biti lep človek, da, morda je bil še danes, ko bi ne bilo nizkega čela in ko bi se mu na obrazu ne čitala burna prežita mladost.
Rožica je občutila v bližini tega moža tesno bojazen, katere še nikoli ni pred kakim človekom, tudi pred doktorjem Moračem občutila. Najrajši bi takoj stekla mimo tujca ven, toda ni vedela, ako ni zaprl vrat, za, seboj in potem - tudi ni mogla odkloniti pobude naj mu pomaga vzdigniti Galjevko.
Nemo je stopila k starki ter jo skupno s tujceni vzdignila na zofo.
Napad je menda že minil, le hropeče dihanje se je še slišalo, starka je nato globoko zaspala.
»In zdaj, gospica,« je rekel tujec ter iznova stopil k Rožici ter se priklonil,
»mi dovolite, da se predstavim: Knez Boroš Slatkin mi je ime, in ako se ne motim, ste Vi ona Rožica iz blaznice, o kateri mi je Galjevka, toliko pravila.«
»Gospod,« je odgovorila Rožica,
»kaj Vam je Galjevka pravila, ne vem, toda napram meni ste se imenovali knez Slatkin. Torej ste ugleden visok gospod, kot tak morate vedeti, kaj je prva dolžnost plemiča proti deklici brez varstva, in Vi me ne boste pridržali na kraju, kjer niti minute ne morem več ostati, tudi svoje družbe mi ne boste vsiljevali. Bodite torej tako dobri, knez Slatkin, spremite me na cesto in sprejmite -tam mojo zahvalo za viteško ravnanje.«
Debele ustnice knezove so se zaničljivo nasmehnile.
»Zapustiti me hočete gospica?« je rekel in ognjene poželjive oči uprl vanjo,
»to me res zelo boli, kajti kakor vidite - « knez je pokazal na pogrnjeno mizo, kjer so stale šampanjske steklenice,
»sem bil pripravljen, na prijeten večer na Vaši strani.«
»Gospod,« ga je prekinila ROžica z odločnim glasom,
»rotim Vas, ne mislite slabo o meni, ker ste me našli v tej hiši v Galjevkini družbi. Jaz Vam ne morem povedati svoje bedne osode, predolgo bi trajalo, ko bi Vam hotela praviti, na kak način sem prišla sem. Toda kakor resnično je Bog v nebesih, nikoli nisem naročila Galjevki, naj Vam kaj pove o meni, nikoli ji obljubila, da sprejmem Vaše darove ali da bom Vaš gost to noč. Karkoli že pričakujete od mene, moje srce je že oddano, moža, ki ga ljubim iz celega srce in ki ga moram obvarovati strahovite osode.«
Zamišljeno je gledal knez Slatkin na bliščeče prstane svoje roke.
Stopil je še korak bližje k rožici, duh parfuma in finih cigaret je šel od njega, kar je neprijetno dirnilo Rožico.
»Gospica,« je rekel knez,
»niste se motili v meni, to hišo želite zapustiti, prosim, vzemite mojo roko in pojdiva.«
»O hvala Vam, gospod knez,« je zaklicala Rožica s trepetajočim glasom,
»ne, nisem se motila v Vas, plemstvo se nikoli ne zataji, Vi mi ne boste branili; da ne bi izpolnila svete naloge, ki jo moram še danes izvršiti ter prinesti rešitev nesrečnemu jetniku, ki že delj časa zdihuje v ječi.«
»Kje je jetnik, gospica?«
»V neki ječi tega mesta, a ne vem v kateri.«
»Torej hočete kar tjavendan od ječe do ječe hiteti? To se glasi neverjetno in je nemogoče!«
»Ne, gospod, obrniti sem se hotela na zagovornika nedolžnega jetnika, na doktorja Furlana.«
»Doktor Furlan, oh, to je pa dobro, on je tudi moj zastopnik in preskrbuje zame denarne zadeve, kajti tudi jaz, gospica, sem tujec, moja posestva so na Ogrskem, toda večjidel leta sem na potovanju, navadno na jugu. Ob taki priliki, prihajam vedno v to mesto. In zdaj, gospica, ne obotavljva se več, moj voz čaka zunaj na ulici, peljal Vas bom k doktroju Furlanu, ki Vas bo, ako mu pošljem svojo vizitko, še to noč sprejel.«
Vendar nekaj sreče! S hvaležnim pogledom se je Rožica ozrla na kneza, ki je tako mirno, samozavestno in prepričevalno govoril, da ni niti trenotek dvomila v resnico njegovih besed.
»Pojdiva torej, gospica, prosim roko.«
Zaupljivo mu je Rožica dala roko, ko pa je prišla do vrat, je obotavljajoč obstala, ter vzrši se nazaj na Galjevko, rekla:
»Ali jo smeva tako samo pustiti, ali se ji ne more prigoditi kaka nesreča?«
»Oh, ženska je samo pijana, nič drugega!« je odgovoril knez Slatkin,
»prespala bo pijanost in jutri bo popolnoma zdrava. Ne izgubljajva po nepotrebnem časa. Kjer se gre za rešitev nedolžnega jetnika je vsaka minuta dragocena.«
To je bilo Rožici iz duše govorjeno. Lahno je stisnila knezu roko, kajti bilo ji je, da ji je nebo poslalo v tem človeku zvestega prijatelja.
Naglo sta prekoračila temno vežo, knez je odprl vrata, in ko je Rožica zavela obraz sveža nočna sapica, ko je opazila ozko ulico s starimi podrtimi hišami, nad njimi pa večno nebo s svetlimi zvezdami in milo luno, je tiho šepetala sama zase:
»Rešena, še enkrat rešena!«
»Vidite, tam stoji moj voz,« je rekel knez in pokazal na cestni vogal, kjer je Rožica res opazila elegantno, zaprto kočijo z iskrimi vranci.
»Skoro bomo pri hiši doktorja Furlana!« je smehljaje rekel knez Rožici, potem je zaklical kočijažu z močnim glasom:
»Hej, Janoš, Janoš!«
Kočijaš je poskočil, menda je spal.
Knez Slatkin mu je po ogrsko nekaj ukazal, česar Rožica kajpada ni razumela, potem je knez sam odprl pri kočiji vrata, ter pokazal v notranjost voza, ki je bil s svilo tapeciran.
»Če Vam je ljubo, gospica, vstopite, pravkar sem kočijažu povedal, kam ima naju peljati, skoro bomo na cilju.«
»Knez Slatkin,« je odgovorila Rožica,
»Vaše dobrote ne bom nikoli pozabila. Gre se za človeško življenje, ki bo pogubljeno brez moje pomoči, pomagajte mi to življenje rešiti.«
Vstopila je v voz, knez je sedel k nji in zaprl vrata.
V tem hipu je kočijaž skočil s kozla ter si dal nekaj opraviti pri vozu. Rožica ni vedela, da je potegnil srebrne držaje z vrat in jih spravil v kožuh.
Potem je splezal zopet na kozla, in že v naslednjem hipu so konji potegnili ter dirjali po mestnih ulicah.
Knez Boroš Slatkin je sedel nasproti Rožice, bil je meda pristen kavalir.
»Kako naglo dirja voz,« je zaklicala Rožica s tihim nadepolnim glasom,
»o Bog, in vendar še premalo hitro za mojo nepotrpežljivost! Ali pridemo kmalu do odvetnikove hiše, ali bom res lahko še to noč govorila z njim? Pomislite, knez, ena noč je velikega pomena za nesrečnega človeka, ki mora nedolžno trpeti v ječi.«
»Skoro bomo na cilju!« je odgovoril knez ter se smehljal,
»zanesite se name, gospica Jakličeva, jaz Vas popeljem k sreči!«
Rožica je gledala skozi okno na cesto. Hiše ulice so letele mimo, a še veddno se konj niso ust avili, da celo zdelo se ji je, da kočijaž še bolj ganja k hitremu teku.
Nenadoma je opazila, da je čimdalje manj hiš, le posamezne so še videle; drevesa so nastopila in skoro ni bila pokrajina nič več mestu podobna.
»Kje pa smo?« je vprašala Rožica,
»ali smo še v mestu?«
»Oh, pozabil sem Vam povedati,« je Slatkin zaklical,
»odvetnik Furlan je zdaj na svoji vili, ki leži kake pol ure od mesta.«
»Potem je velika sreča zame,« je odgovorila Rožica,
»da me z vozom peljete k njemu, kajti peš bi bila pot predolga, zlasti še zdaj sredi noči.«
»Peš bi ga sploh ne dobili, mislim pa, da bomo v četrt ure dospeli do vile.«
Rožica se je pomirila, neprestano, je gledala skozi šipe v noč, in čudno se ji je zdelo, da bi doktor Furlan, ki je bil vendar eden najboljših advokatov v mestu, tako daleč zunaj stanoval.
Četrt ure, o kateri je knez govoril, je minila, a še vedno se ni voz ustavil, še vedno se ni pokazal od Rožice zaželjeni cilj, nasprotno, kočija je zdaj dirjala ob gozdnem robo.
Daleč naokrog ni bilo nobenega človeka, noben potnik ni šel po cesti, le sempatja se je pokazala siromašna koča, zavita v temo.
Rožica je postala nemirna, počasi a tembolj gotovo se je je polastila strašna slutnja.
»Gospod knez, prosim, samo eno besedo, ali me res peljete k zagovorniku grofu Mirkota Višnjegorskega?«
Knez Boroš Slatkin je molčal. Rožica se je zdrznila, ko se je ozrla v njegov bledi, črnobradi obraz. In ko je pogledala v njegove oči, ki so bile s čudnim, strahovitim in plamtečim ognjem napolnjene, tedaj je vedela dovolj.
»Knez Slatkin,« je zakričala,
»prosim, ukažite kočijažu naj ustavi, pustite me ven, izstopiti hočem.«
Knez se še vedno ni ganil, kakor iz marmorja izklesan kip je sedel, na ustnicah mu je igral grd nasmeh.
»No, če mi nočete odgovoriti, gospod, si hočem siloma priboriti pot, odprla bom vrata in skočila iz voza. Ako se do smrti pobijem, boste imeli človeško življenje na vesti.«
Pa tudi te besede nizo kneza ganile, neprestano je gledal ljubko deklico, a vendar je ni nobene besede odgovoril, hladen in neizprosen je ostal.
»Potem naj mi Bog pomaga, jaz ne morem drugače!« je vskliknila Rožica.
»Knez, Knez Slatkin, Vi ste me izdali!«
In pri teh besedah je Rožica iskala kljuko od vrat, toda ni je našla.
Vrata so bila zaprta, kljuka je bila od zunaj odstranjena.
Rožica je tresoč se po celem telesu, skočila z blazine - vzdignila je obe roki, ki jih je stisnila v pest, ter zaklicala s pridušenim glasom:
»Drugače niste hoteli, gospod, poizkušala bom najskrajnejše, naredila si bom pot skozi okno.«
Že je zamahnila s pestmi, da razbije šipo na oknu, tedaj jo je zagrabila močna pest in jo potisnila nazaj na blazino.
»Ti ostaneš,« ji je knez šepnil v uho,
»Ti si moja, toda prisegam Ti, če boš pametna, če se udaš v usodo, Ti ne bo žal. Jaz Te ljubim, ljubim z neskončnim žarom in moja najiskrenejša želja je, da Ti položim svoje bogastvo pred noge.«
»Pustite me, proč, nesramni lažnjivec!«
»Lažnjivec? Haha, namen posvečuje sredstva, ni mi preostalo drugega, da Te odpeljem nego na ta način, no in dospel sem do cilja. Vedi namreč Rožica, da Te peljem odtod daleč, daleč proč, tako daleč, da Te niti grof Mirko Višnjegorski, niti doktor Morač, niti kdo drugi, ki se zanima zate, ne bo našel. Toda tam, kamor Te peljem, boš srečna, kajti ne bom Te imel kot sužno in si tudi siloma ne pridobil Tvoje ljubezni, ne, prizadevati si hočem na vse načine, da si pridobim Tvoje srce, kot moja gospodarica boš živela na mojih posestvih, peljal Te bom na Ogrsko!«
»Na Ogrsko!«
Rožica je trepetajoč zakričala pri ti besedi, potem jo je zapustila zavest, zgrudila se je nazaj ter obležala na tleh voza. Glavica s svilenimi kodri je kakor brez življenja počivala.
35. poglavje: Morilski proces grofa Višnjegorksega
Žalostni dnevi so napočili za prebivalce Sokolskega gradu, odkar se je izvršil oni strašni zločin v grajskem vrtu.
Kakor mora je ležalo vsem na srcu, začenši od grofa Radivoja do poslednega služabnika.
Žrtev onega zločina Alenka pl. Radičeva je visela še vedno med življenjem in msrtjo, čeprav so vse poizkušali, kar je v človeških močeh, da bi rešili njeno življenje.
Trikrat na dan se je pripeljal knezov telesni zdravnik v grad, častiti mož je poizkušal vso svojo umetnost, toda čeprav se mu je doslej posrečilo, odvrniti najhujše, vendar ni mogel ubraniti, da bi poleg teške rane ne nastopila še vročica, ki je otemnela nesrečnici pamet, da se niti trenotek še ni jasno zavedala.
Najhujše je trpel grof Radivoj Sokolski. Treba je bilo le pogledati v njegovo plemenito, bledo oblišje, treba je bilo le videti njegove trudne oči s plavimi obroči, treba ga je bilo le slišati, ko je tako brez nade, brez tolažbe govoril in takoj se je vedelo, kaj se godi v duši ubogega grofa.
Da, grof Radivoj je bil obupan, ako je pomislil na to, da mu smrt še lahko nekekga dne Alneko ugrabi. Šestnajst dolgih let je bil zapuščen in bojeval z dvojno izkušnjo.
/../
In baš oni večer, ko je prvič priznal Alenki, da jo ljubi, baš oni večer, ko mu je zardela povedala, da ga tudi ona spoštuje, da ga obožuje, da je vzor moža zanjo, baš v tej svečani uri jo je zadelo morilsko bodalo. Od takrat ni bila več njegova, od takrat jo je smrt držala s koščenimi kremplji, in še vedno se ni odločilo, če bodo kremplji stisnili ubogo srce ter ustavili nadepolno življenje.
Radivoj je neizmerno trpel, ko je stal ob postelji ljubljenke ter videl koliko trpi. Oh, kolikokrat je rotil zdrvanika, naj reši Alnekino življenje. Toda na vse njegove prošnje je zdravnik imel vedno iste besede:
»Človeška umetnost ima svoje meje, čez te meje je treba le Boga zaupati.«
A ne samo Alenkina bolez je mučila grofa, mislil je tudi na nekega drugega, ki mu je bil tudi zelo pri srcu.
Radivjo je bil prepričan o nedolžnosti grofa Mirkota Višnjegorkega, ne radietga, ker bi imel dokaze, ampak ker je nehote občutil, da tako plamenit mladenič ni zmožen tako zaničevanje vrednega zločina.
Sploh pa ni našel nobenega vzroka za to hudodelstvo. Kaj pa bi napotilo Mirkota, umoriti Alenko? Kaj je hotel s tem doseči?
Preiskovalni sodnik je bil mnenja, da je bil do blaznosti zaljubljen v Alenko pl. Radičevo, da je dolgo hodil za njo, da je končno, ker ga je odločno zavrnila in ni imel nobene nade, da se mu uresničijo želje, zgrabil za bodalo, da bi ljubenke tudi kdo drug ne imel, ako njega nemara.
Ljubezen je dostikrat nagib krvavega zločina, to je grof Radivoj vedel. Toda v tem slučaju, ne, nikoli ne verjel, da bi bila med Alenko in Mirkotom le najmanjša zveza, nikoli mu Alenka ni omenila imena grofa Mirkota Višnjegorskega, nikoli ni govorila o tem mladeniču, nikoli poprej ga niso videli blizu gradu ali vrta. Ne, tu se je primerila strahovita zmota, strašno nesporazumljenje je napotilo Alenko, da je v zadnjem hipu zavesti označila Mirkota kot morilca.
Grof Radivoj je plemenito skrbel za nesrečnega jetnika. Ker se je grof Božidar Višnjegorski takoj zopet vrnil na svoj grad, ko so mu zaprli sina, hotel je ubežati bedi, kakor je rekel, je grof Radivoj prevzel takorekoč očetovske dolžnosti napram Mirkotu.
Že večkrat je obiskal Mirkota v ječi ter ga izkušal tolažiti.
Mirko je bil prve dni miren in udan, upal je gotovo, da se pojasni zmota, ki je bila zanj tako usodepolna.
Zagotovil je Radivoju, da Alenke pl. Radičeve še sploh nikoli ni videl. Šele takrat jo je prvič videl, ko je v krvi ležala pod bukvo na vrtu.
Tako je Mirko z gotovostjo pričakoval, da ga bodo že nekaj dni izpustili. Toda dan za dnem je minil, in v njegovi osodi se ni ničesar izpremenilo. Nasprotno, temni oblaki so se čimdalje bolj kopičili.
Preiskovali sodnik, osoren, sumneč človek, ki je bil prevečkrat v življenju že prevaran, že preveč imel opraviti z najzvitejšimi zločinci, da bi sploh še mogel zaupati in verjeti, je Mirkotu odločno izjavil, da ne veruje, da bi bil Mirko siloma pridržan v blaznici doktorja Morača, kajti blaznico se od časa do časa brez napovedi pregledali in nikoli se ni ničesar našlo pri doktorju Moraču, iz česar bi se sklepalo na njegovo nepoštenost in silovitost.
Toda če bi bilo tudi vse resnično, kar se je v njegovo korist navedlo, ena okolnost je zadostovala, da so ga imeli za krivega.
Alenka pl. Radičeva ga je imenovala svojega morilca, ko je še lahko jasno mislila, in to je popolnoma zadostovalo, da se ga na podlagi tega obsodi.
In ker so bili mnenja, da je dobro, ako se hitro sodi, so že določili dan obravnave, kajti sodni zdravniki so obiskali Alenko pl. Radičevo ter izjavili, da jo najbrž ne bo nikoli več mogoče zaslišati in da se ne more počakati, da se bo zavedla.
Tako so določili dan, ko bodo Mirkota sodili.
Grofu Radivoju je bilo, kakor bi sem šel pred sodbo, ko je stopil v porotno dvorano. Bil je kot glavna priča povabljen in z njim je prišla Lola.
Grof kakor njegova hči sta bila črno oblečena, a še bolj nego v obleki se je zrcalila na njih obrazih žalost odkritosrčno! Kajti Radivoj je globoko obžaloval, da je prišel Mirko v tak položaj, in Lola, o ona ni imela nobene mirne ure več od osodopolne noči!
Ljubezen se je hipoma naselila v njeno srce, in slučaj ali pa božja previdnost je hotela, da je bil predmet njene ljubezni baš oni, katerega je sama pomagala pohubiti.
Ljubila je Mirkota, odkar ga je prvič videla. Bliskoma je ljubezen svoje gorke žarke namerila do Mirkota izpremenila v goreč ogenj, ki se ni dal več vgasniti.
Tisočkrat je poizkušala, iztrgati si iz srce to ljubezen, naposled si je morala priznati, da ne bo nikoli dobila Mirkota. Saj je sam pravil očetu, da z vso svojo ljubeznijo, in tako je Lola vedela, da zanjo ni več prostora v njegovem srcu.
Toda ukažite morju, naj več ne šumi, soncu naj ne sveti, cvetlici, naj ne duhti, to je pravtako malo mogoče, kakor reči zaljubljencu:
»Nikar ne ljubi!«
In tako je morala lepa sleparka noč in dan misliti na Mirkota, na lepega, prijaznega mladeniča, ki je zdaj sramotno zdihoval v ječi in ga bodo danes obsodili!
Oh, kolikokrat že je hotela Lola vse priznati očetu, poklekniti pred grofa Radivoja ter mu priznati, da ni Mirko zabodel Alenke pl. Radičeve ampak Franc, oni Robič, ki se je še vedno drznil hoditi po gradu in kateremu je grof izročeval važna opravila.
Da, Lola se je bojevala sama s seboj in nikoli še niste hujše dvobojevala njen dobri in slabi angel kakor v onih tednih.
Tedaj je hudobni angel zmagal, akjti imel je zaveznika v strahu, ki ga je Lola občutila pred Francem Robičem.
Kajti z eno samo besedo bi bilo njen stan v nevarnosti. Odreči bi se za vselej morala sreči in denarju. Kaj pa je še bila, ako odkrije grofu Radivoju Sokolskemu, da ni njegova hči, ampak sleparka, ki je po naročilu druge prišla v njegov grad?
O potem bi morala zopet kot vlačuga začeti živeti, potem bi morala zopet nastaviti se vhiši greha, potem bi zopet plesala.
'Pri zeleni papigi', zvečer v židi in lišpu, po dnevu lačna in mrazu podvržena!
Ne, to življenje studilo se ji je! Nič več se ni hotela vrniti v blato, odkoder je tako srečno ušla.
Ne, ne, beraškega življenja, kateremu je slušajno ušla, noče več živeti.
In Lola je molačala, zaprla je usta, ki bi se lahko odprla v odkritje strašnih rečij, trpela je strahovite muke pri misli, da je pomagala nedolžnemu v ječo!
In danes se bo končalo strahovito dejanje!
Porotna dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička, t aproces je pozvročil velikansko pozornost v glavnem mestu. Vsi časopisi so na dolgo in široko opisovali umor, že vnaprej so razmotrivali, kako se bo glasila sodba.
Da, resna je bila odločitev! To je vsak čutil, ki je danes prišel poslušat.
Ako Mirkota obsodijo, da je poizkušal umoriti Alenko pl. Radičevo, potem mu bodo vrata ječe odrla in nikoli več ne bo videl prostosti.
Celo življenje v ječi! Ta sodba se je pričakovala v najhujšem slučaju.
Smrtna tišina je vladala v prostorni dvorani, ko so pripeljali obdolženca. Toda ko so ga zagledali, je šlo tiho mrmranje po dvorani, in na obraznih ćen in deklic, ki so se zbrale v velikem številu, je bilo brati globoko sočutje z lepim mladeničem.
Kajti lep je bil grof Mirko Višnjegorksi, lepše nego kdaj je gledal okrog sebe, čeprav so mu lica v dolgem zaporu obledela.
Toda visoko in ponosno je korakal med vojaki, ki so ga spremili do obdolženčeve klopi, in le s trpkim pozdravom se je ozrl na grofa Radivoja in Lola.
Zagovornik dr. Edvard Furlan je stopil k njemu in mu zašepetal par besed.
Mirko se je nasmehljal, kakor bi zavrnil tolažbo svojega zagovornika.
Nato je predsednik sodnega dvora prečital obdolžnico. Natanko je bilo v nji popisano, kaj se je ono noč primerilo na vrtu Sokolskega gradu. Z veliko bistroumnostjo je državni pravdnik izvajal, da ni nihče drug nego obdolženec morilec Alenke pl. Radičeve. Na kak način in čemu je sicer prišel na grofov vrt, kamor še poprej nikoli ni stopil in kaj je nesrečno žrtev, Alenko pl. Radičevo napotilo, da ga je označila kot svojega morilca? Tudi skrivnostno skrivanje grofa Mirkota, ki je bil štiri tedne skrit pred vsem svetom, je prišlo v poštev. Kje je bil obdolženec med tem časom? Trdil je, da so ga v blaznici doktorja Morača siloma pridržali. Toda to je bil le izgovor, ki se je zdel državnemu pravdniku smešen. Doktor Morač je natančno dokazal, da se ni nikogar v njegovem zavodu siloma pridržalo.
Doktor Morač je bil znan zdravnik in povsod spoštovan zarad svoje poštenosti. Doslej ga še ni nihče obtožil. Čemu bi torej ta človek s častitljivo belo brado postal zločinec?
Tako je državni pravdnik gromadil obdolžbo, da je grozila uničiti grofa Mirkota Višnjegorskega!
Nato so se zaslišale priče.
Grof Radivoj je moral povedati dogodke one noči.
Storil je to, čeprav je bil prepričan o nedolžnosti obdolženca. Ničesar ni zamolčal.
Tri ure so že minile; predsednik je zaključil zaslišanje prič. In zdaj je državni pravdnik dobil besedo.
Opisal je grofa Mirkota Višnjegorkega kot lahko živca, ki si domišljuje, da mora vsako lepo dekle ali žena biti njegova.
Grof Mirko je hotel navidez zapeljati Alenko pl. Radičevo, tako je pravil državni pravdnik, in ker se mu ni posrečilo doseči poštene deklice, je poizkušal s silo.
Splazil se je na vrt grofa Sokolskega, da še enkrat roti devojka, naj postane njegova. Ona ga je najbrž zavrnila ter mu morda grozila, da pove njegovo ravnanje grofu Radivoju. In ker je bil ta prijatelj obdolženčevega očeta in ker se obdolženec ni hotel dati od nje razkrinkati, je zgrabil za bodalo ter izršil zločin.
»Ako tudi so posameznosti morda malo drugačne,« je končal državni pravnik svoj govor,
»je vendar dokazano, da se je kršil zakon. Vaša dolžnost, gospodje sodniki je, da storiti tega človeka neškodljivega, kateremu je strast potisnila morilno orožje v roko. Kdo drugi pa je ta morilec nego grof Višnjegorski? Praviti mi ni treba, da nihče drug ni prišel na vrt grofa Sokolskega, nego ta sam in njegovi služabniki - Alenka pl. Radičeva ni imela nobenega sovražnika med njimi. Glavna priča v tem procesu, grof Radivoj, je pod prisego izjavil, da Alenka ni nikoli zapustila njegovega gradu, in da so mu bile znane vse njene zveze. Ona je plemenite narave ker ki ni imela nobene skrivnsoti v življenju. Zagovornik ne more torej izleči na dan koga drugega, ki bi imel zvezo z Alenko pl. Radičevo in zoper tako trditev že naprej ugovarjam!«
»Ne,« je zaklical državni pravdnik,
»tu ni nikake uganke! Grof Mirko Višnjegorski je zasledoval nesrečno žrtev in hotel, da bi se mu udala! Ona ga je pa zavrnila in to je bil nagib, da jo je umoril! Zakličem Vam, gospodje porotniki, zadnjo besedo v spomin, ki jo je izgovorila nesrečnica po izvšenem činu, ko jo je že kri oblila: Grof Mirko Višnjegorski je moj morilec!
Ali je treba tu jasnejšega dokaza? Nam ni treba iskati v daljavi po kakem obdolžencu, držimo se obdolžbe žrtve same! Z zadnjo močjo je Alenka pl. Radičeva izrekla strašno obtožbo zoper Mirkota Višnjegorskega, no, slišali ste torej gospodje porotniki: žrtev zahteva pravico. Torej je ne odrecite!«
Globok utis je napravil govor državnega pravdnika na občinstvo; vse je postalo tiho.
Le Mirko se je smehljal. Oči so mu mirno zrle okrog in menda je komaj slišal, kaj je njegov zagovornik govoril.
Doktor Furlan je govoril dve uri, in čeprav je mnogo ovrgel, kar je navedel državni pravdnik, se mu vendar ni posrečilo ovreči besed, ki jih je Alenka pl. Radičeva izgovorila še pri jasni zavesti. Teh besed se ni dalo utajiti. Dvanajst prič jih je slišalo.
In če bi zagovornik tudi nebo privlekel na zemljo, teh besed bi tudi nebo ne moglo pokriti in pozabiti.
Porotniki so odšli v posvetovalnico. Tišina je zavladala po dvorani, vseh oči so se uprle na obdolženca.
Kako ponosno plemenito je stal tu! Niti sledu bo jazni mu ni bilo čitati na lepem obrazu. Ko je zagovrik končal svoj govor, je Mriko z razločnimi besedami dostavil:
»Nedolžen sem, in če me obsodite, zakrivite justični umor!«
Nič več in nič manj ni govoril. A vendar se je zdelo, da so te besede napravile globok utis na porotnike.
Ha, so se že vrnili. Zopet je nastala brezglasnega tihota, načelnik porotnikov je prečital porotniški izrek:
»Grof Mirko Višnjegorski je za krivega izpoznan poskušenega umora na Alneki pl. Radičevi!«
»Kriv!« je zajecljal lepi mladenič in grenek nasmeh se mu je pojavil na ustnicah.
»Torej res kriv! O človeška kratkovidnsot, odpuščam Ti! Odpustim jim tudi Ti Bog v nebesih, saj ne vedo, kaj delajo!«
Sodni dvor se je le kratko časa posvetoval, nato je stari predsednik vstal, položil roko na baret, ki je ležal pred njim na mizi, ga posadil na glavo in rekel z razločnim glasom:
»Ker so porotniki izpoznali obdolženca za krivega, da je poskusil umoriti Alneko pl. Radičevo, ga obsodi sodni dvor v desetletno ječo!«
Vsklik je zadonel, bolestno - kričeče! Lola ga je zakričala. Grof Radivoj je objel lepo sleparko, jo pritisnil na prsi in ji zašepetal z razburjenim glasom;
»Ojači se, dete! Deset let je dolga doba, toda vsako uro tej dobi se lahko izkaže Mirkotova nedolžnost! Pomisli to!«
Trepetajoč je ležala Lola na grofovih prsih. Ihtenje ji je pretresalo telo. Hotela je poskočiti, planiti pred sodnike ter jim zaklicati:
»Obsoodili ste nedolžnega! Ne, ne, ni res, da bi bil Mirko zločinec, morilec! On ne zasluži kazni, kajti nedolžen je! Jaz poznam morilca.«
Toda tako velike velikodušnosti Lola ni bila zmožna.
V istem hipu, ko so hotele ustnice izpregovoriti odločilno besedo, je opazila pošastno otlooko, režečo prikazen, ki ji je zaklicala:
»Tu tukaj sem beda! Uničena si, ako govoriš resnico!«
V grozi je Lola obrnila oči na drugo stran. A tu je stala druga prikazen z lišpom in cunjami obložena, z našminkanimi lici, z bujnimi grudi, z nesramnim smehom:
»In jaz sem nečisost! Moja si, ako govoriš.«
Tedaj se je Lola zgrudila in padla bi na tla, ako bi je grof ne stisnil na prsi.
Osupel je stopil zagovornik dr. Furlan k Mirkotu. Take sodbe ni nikoli pričakoval.
»Groza me je,« je rekel,
»toda bodite uverjeni, da bom predlagal revizijo, Vaša nedolžnost se mora izkazati! Niti obravnavati bi se ne smelo, dokler je Alenka pl. Radičeva še živa in dokler ne more priti na sodišče. Dam Vam častno besedo, gospod grof, da se bom potrudil za Vas!«
»Ne,« je odgovoril Mirko, ki je obledel, ko je izvedel svojo obsodbo.
»Nosil bom svojo osodo kakkor mož. Ne tožim toliko radi svoje prostosti in žalostne osode, nego raditega, da je na svetu človek, ki bi me lahko rešil z eno samo besedo, a te besede ni izgovoril! Menim namreč pravega morilca, ki je prebojazljiv in ničvreden, da bi imel pogum priznati zločin, ki ga je izvršil!«
»Odpeljite obdolženca!« je zaklical predsednik in vojaka sta stopila k Mirkotu.
»V ječo torej, v zapor! in mojega očeta niti zraven ni, da bi mi rekel zbogom! Zapustil me je v tej uri. O, to boli, to mi prizadeva rane, ki se dolgo ne bodo zacelile!«
»In če ni Vašega očeta zraven,« je zadonel moški glas.
»Vam stoji prijatelj na strani, ki Vam hoče reči zbogom!«
»Grof Radivoj, Vi ste, o hvala, da ste prišli!«
Mirko je hotel grofu Radivoju stisniti roke. Toda v istem hipu se je vrgel vojak med moža in osorno ukazal, da se z obsojencem ne sme govoriti. Izvlekel je verigo, da bi zvezal roke kaznencu.
»Ne, ne!« je zaklical Mirko,
»tega ne morem prenesti! Prost kakor nedolžnsot hočem hoditi! O pustite me, saj nočem ubežati! Blazno bi bilo, na kaj takega misliti! Gospod predsednik, prosim, dovolite mi da izpegovorim par besed z grofom Radivojem!«
Predsednik, kateremu je bil obsojenec ves čas zelo simpatičen, mu je dovolil kratek pogovor vpričo občinstva.
»Stopite nazaj, stražnik, pustite grofa Sokolskega k obsojencu!«
»Zbogom, prijatelj,« mu je zaklical Mirko in objel grofa Radivoja, kakor bi ga hotel poljubiti, toda v tem mu je zašepetal v uho:
»Ali ste držali besedo? Ste-li prinesli s seboj stekelnico s strupom za slučaj, da bom obsojen?«
»Da, toda rotim Vas, Mirko!«
»Ne, ne, dajte mi naglo strup, danes zvečer hočem končati svoje življenje! Kajne, saj tudi Vi ne morete gledati, da bi grof Višnjegorski deset let v verigah v zaporu ječal! Dajte mi steklenico, steklenico!«
V naslednjem hipu je grof Radivoj stisnil steklenico s strupom Mirkotu v roko in ta jo je naglo spravil.
»Hvala, prijatelj moj,« je šepetal Mirko grofu,
»za to uslogo Vas bom v zadnjih dihih blagoslavljal. Ali ste opazili, kako miren in udan sem bil, ko so razpravljali o mojem blagorju? Vse, kar so ti ljudje govorili, dobro in slabo, me ni zadelo, brez sledu je šlo mimo mene, ker sem vedel, da bom na vsak način prost, naj se glasi sodba tako ali tako.«
»Pomislite na svojega očeta Mirko,« ga je opominjal grof Radivoj,
»ali hočete starega moža prav v grob spraviti? Ako izve za Vašo smrt, bo to posledni udarec zanj!«
»Moj oče,« je britko vzdihnil Mirko,
»moj oče bo vest o moji msrti mirno in ravnodušno sprejel. Saj vidite, niti danes ni prišel, ko se je moja osoda odločila. O oče me je zapustil, za krivega me ima. Kriv pa pomeni v tem slučaju, brez časti! Kaj more oče potem še ljubiti na sinu, ki nima več často?«
»Mirko preskrbel sem Vam strup,« mu je šepnil grof Radivoj,
»ker sem Vam zastavil častno besedo in ker sem sam mnenja, da plemenitaš raje umrje nego nastopi ječo. Toda zdaj me zelo skrbi, Mirko, ne sstorite si ničesar, vrnite mi steklenico s strupom!«
»Jaz ne morem, moj sklep je storjen! Danes ponoči se bo zgodilo, kajti upam, da mi bodo dovolili še eno pismo v zaporu pisati, sicer bi še poprej izršil. Toda to pismo moram pisati in ga izročiti v Vaše roke. Grof Radivoj; Vi mi morate priseči, da je boste preskrbeli na ono, na katero je naslovljen. Oh, prijatelj, v tem pismu se bom poslovil od sreče, od edinega bitja, ki je bilo drago mojemu srce. Od one deklice, ki je kakor jasna vila stopila v moje življenje in ki sem jo izgubil v temi blaznice prokletega Morača!«
»Torej še vedno trdite, da so Vas štiri tedne držali zaprtega v oni blaznici?«
»Da, prisegam Vam, da sem govoril resnico!«
»Torej si bom prizadeval,« je odgovoril grof Radivoj,
»da najdem ono deklico. Pišite pismo, vsaj dovolijo vsakemu obsojencu, da se ustmeno ali pismeno poslovi od svojih dragih, pri Vas ne bodo delali izjeme.
Tolikrat ste mi že pravili o oni deklici; a nikoli niste imenovali njenega imena. Kako je ime nesrečnici, o kateri trdite, da jo tudi siloma pridržujejo v blaznici doktorja Morača?«
»O gospod grof," je zaklical Mirko v solzah,
»ko mene več ne bo, usmilite se Vi ljubke devojke, ki sem jo ljubil. Svoje dobrote ne boste izkazovali nesrečnici. Utisnite si v spomin ime, ki Vam je bom povedal. Ubogo, lepo bitje se imenuje - «
»Pogovor je končan,« je zaklical sodni predsednik vojaku,
»odpeljite obsojenca!«
Preden je še mogel Mirko izgovoriti ime, sta ga vojaka odtrgala. od grofa in trtnotek pozneje ga ni bilo več dvorani.
Žalostnim srcem je gledal Radivoj za nesrečnim mlaničem.
»Temna je njegova pot,« je mrmral sam zase,
»naj mu bo Bog milostljiv ter mu stal na strani v poslednji uri. Morda sem storil velik greh, ko sem mu priskrbel strup, toda saj bi sicer na kak drug način vzel življenje.
Ako je kriv, je dobro, da samega sebe sodi, ako so ga po nedolžnem obsodili, potem mu ni mogoče, da bi deset let zdihDval z zavestjo nedolžnosti v ječi, in strup mu prinese rešitev, ki mu je privoščiti.«
Grof Radivoj se je obrnil proč, ki je še z roko potegnil čez oči, da si obriše solze, ki so bliščale v njih, - iskal je svojo hčer ter jo videl solzno sloneti na stebru.
»Pojdi, Lola,« ji je rekel Radivoj.
»Oh, kakor težak kamen mi leži na prsih, zdi se mi, kakor da bi dihati ne mogel, kakor bi iz vseh kotov te dvorane slišal ječanje in zdihovanje. V tej dvorani, poglej jo dobro, ljuba hči, da se poznej spomniš nanjo, v tej dvorani so danes obsodili nedolžnega in dobrega človeka ter ga pahnili v pogubo.«
Loli se je zdelo pri teh besedah, kakor da bi nekdo z žarečimi kleščami grabil njeno srce in je trgal iz prsi.
Grof jo je prijel za roko ter jo naglo odpeljal iz dvorane.
Zunaj je stal grofov voz. Na kozlu je sedel Franc Robio v svoji najlepši livreji, kakor da bi bil danes časten dan zanj. Ko se je Lola ozrla na rdečelasega zločinca, ki je tako nesrarnno in samozavestno strmel v njo, se je pojavilo v njeni duši, neznansko sovraštvo, kajti le on ji je ugrabil moža, ki ga ljubi.
Grof je vzdignil omahujočo deklico v voz, skoro je sedel poleg nje in Franc Robič je tlesknil z bičem, da so konji v naglem diru oddirjali proti gradu.
Skoro so dopeli tja. Ko je grof stopil z voza ter tudi Lolo vzdignil iz njega, je skočil Robič s kozla ter s klobukom v roki stopil k grofu.
»Oprostite gospod grof,« je rekel,
»toda poprej sem v mestu preskrbel zdravilo, ki se je v lekarni naročilo za gospico Radičevo, zadnje zdravilo, ki je je zapisal gospod doktro. Ali je smem dati gospodu grofu?«
»Dajte sem,« je rekel grof ter mu vzel iz rok steklenico, ki je bila z belo tekočino napolnjena.
»Da, iz dvorne lekarne je in ima napis: vsake tri ure eno žlico!«
»Ali smem pri tej priliki vprašati, kako se počuti gospica Radičeva?«
»Žal, da je vse pri starem,« je odgovoril grof Radivoj. Še vedno se ni zavedla, toda zdravnik je za danes zvečer napovedal krizo. (prevrat na bolje ali na slabše).«
»In grof Mirko Višnjegorski je obsojen?« je vprašal Franc Robič s sočntnim glasom,
»ubogi, deset let ječe, to bo teško preživel!«
»Prosim Te, oče, pojdiva!« je vskliknila Lola ter jezno pogledala Robiča,
»pojdiva naglo k Alenki, ne vem, kako je to, ves čas v porotni dvorani mi je bilo, kakor da se bo Alenki še ena nesreča prigodila.«
Grof Radivoj je naglo hitel s hčerko po stopnicah v grad.
»Oprostite, kontesa,« je zaklical Robičev glas za Lolo.
»Žepni ropec ste izgubili.«
Lola se je prestrašila pri tem glasu ter obstala, da ji je Robič stisnil robec v roko.
Obenem je začutila, da ji je z robcem vred tudi listič papirja stisnil v roko. Stresla se je, če bi grof Radivoj opazil, toda je bil zatopljen v misli in ni ničesar opazil.
Pri Alenkini postelji je našel grof zdravnika, ta je živahno prišel grofu naproti ter mu stisnil roko.
»Ali so ga oprostili?« je vprašal zdravnik, ki je bil baš tako prepričan o Mirkotovi nedolžnosti kakor grof.
»Obsojen je!« je vskliknil Radivoj z mračnim glasom,
»obsojen v desetletno ječo, - doktor, Mirko je izgnbljen!«
Stari zdravnik je povzdignil oči k nebu, novica ga je zelo potrla.
»In kako je z našo bolnico?« je vprašal grof ter se s pogledom polnim ljubezni ozrl na Alenko, ki je ležala z zaprtimi očmi;
»ali se še vedno ni zavedla?«
»Ne,« je odgovoril telesni zdravnik,
»toda danes zvečer se bo odločilo.«
»Strašna odločitev!« je vskliknil grof s pridušenim glasom,
»tu gre za življenje in smrt!«
»Da, za življenje in msrt, toda upam najboljše - uboga deklica je dopoldne parkrat odprla oči. In v njih se je nekaj zabliskalo, kar je bilo podobno jasnim mislim. Gospod grof, upam, da jo rešimo!«
»Dal Bog, da usliši na naše molitve in da jo reši!« je zaklical grof Radivoj.
36. poglavje: Strup, ki ni strup
Medtem je dospela Lola v svojo sobo, - komaj je odvrgla klobuk in plašč ter naglo odvila robec, ki ga je še vedno držala v roki, in res, našla je v njem listič.
Franc Robič je pisal: "Moram govoriti s Teboj, pokliči me s kakšno pretvezo v svojo sobo, pričakujem zanesljivo, da ugodiš mojemu povelju!"
Njegovemu povelju! Nesramnež se drzne zapovedovati ji, tako govori kakor bi bil njen gospodar. Oh, saj jo je res imel v oblasti, znani so mu njeni načrti in z eno samo besedo jih lahko uniči.
Kako naj ga pokliče v svojo sobo? Ako bi kdo sumil? Ne, ne, doslej mu še ni dovolila, da bi prestopil prag njene sobe. In vendar se mu ni upala ustavljati, Lola se ga je bala, čeprav ga je sovražila.
Lola je vstala in pritisnila na električni gumb na steni.
Stari Martin je prišel in vprašal, kaj ukazuje.
»Moj angleški konj je včeraj zbolel,« je zaklicala Lola ter se obrnila proč, ker je čutila da je zardela,
»ali mi lahko poveste, če mu je čez noč bilo bolje?«
»Žal, da Vam tega ne morem povedati, kontesa,« je odgovoril stari služabnik.
»Ti ]jubi Bog, kdo misli zdaj na konje, ker je naša uboga gospica tako bolna, in zlasti danes! Ali je res, kontesa, so obsodili mladega grofa?«
Lola je pokimala z glavo.
Stari Martin je sklenil roke:
»Slišal sem že,« je rekel,
»toda nisem mogel verjeti, deset let ječe! Ne, to je nečloveško, ako pomislim, da je morda le nedolžen! Kajne, gospica, tudi Vi ste mnenja, da bi bilo strašno, ako bi obsodili nedolžnega.«
Lola ni mogla odgovoriti, divje ihtenje se je je polastilo in zgrudila se je na zofo.
»Vi jokate, kontesa,« je rekel stari služabnik z ganjenim glasom,
»o, bodite blagoslovljeui za te solze, on je tako plemenit mladenič, ne, ne, on ni storil strašnega zločina, toda če on ni bil kdo pa je bil? To je velika uganka!«
In stari služabnik je počasi s sklonjeno glavo korakal proti vratom.
»Martin,« je zaklicala Lola za njim, ki se je zdaj spomnila, zakaj ga je poklicala,
»pokličite kočijaža k meni, vprašati ga hočem, kako je s konjem. Ne imejte me za trdosrčno, da se na tak dan spominjam konja, toda tudi žival se nam mora smiliti.«
»Tako govori le plemenito srce, kontesa,« je odgovoril starec ter odšel.
Lola je stopila k oknu in je odprla. Bilo ji je zelo vroče. Sveži zrak ji je dobro storil.
Za njo so se odprla vrata. Z lahnim vsklikom se je obrnila, Franc Robič je stal pred njo.
»Tukaj sem,« je rekel s tihim glasom ter zaprl vrata za seboj;
»izvrstno si napravila, nihče ne bo sumil, ako govoriva nekaj minut. Grom in strela, govoriti morim enkrat s Teboj, kajti dovolj dolgo si se me izogibala.«
»Ti me še pogubiš,« je rekla Lola z zamolklim glasom,
»naj-li naju zopet kdo preseneti kakor v oni strašni noči v paviljonu, - ali hočeš zopet umoriti kako pričo kakor takrat?«
»In če sem to storil,« je odgovoril Robič z ostrim glasom,
»za koga sem pa storil, - zate, edino le zate! Ali naj bi prepustil, da bi Alenka povedala grofu Radivoju, da Te je našla v mojem objemu? Ne, Lola, moral sem jo spraviti spota in ker ni šlo drngače sem zgrabil za bodalo.«
Lola se je stresla, kajti oči so se mu divje vrtele, ustnice so mu drhtele in obraz mu je v razburjenju obledel.
»Lepo hvalo imava za to, kar sem storil zate,« je nadaljeval Franc Robič,
»kajti od onega dne si se me neprestano izogibala.«
»Misliš-li, da nisem tega opazil, toda jaz vem vse, slišiš, nič mi ni skrito.«
Rdečelasec je stopil tesno k Loli, plamteče oči je vglobil v njene, kakor bi hotel brati na dnu duše.
»Jokala si,« je hripavo vskliknil,
»celo pot od sodišča do gradu si točila solze? Haha, izdala se ne boš toda jaz Ti hočem povedati. Ta plavokrvni grofič je, ki so ga danes obsodili v desetletno ječo, Njegovo osodo objokuješ, čeprav bi se morala veseliti, da sva končno prišla do cilja in da je ta Mirko Višnjegorski neškodljiv.«
»Neškodljiv!« je zaklicala Lola,
»ne veseli se prehitro, Franc Robič, vrata njegove ječe se nekega dne lahko odpro in izšel bo nedolžen, kajti še živi priča, ki bo prišla z resnico na dan.«
»Da,« je zasmehljivo rekel rdečelasi lopov,
»živi še, toda danes zvečer je ne bo med živimi!«
»Morda misliš da bo vsled ran umrla,« mu je odgovorila Lola,
»v tem se lahko motiš - Alenka tudi lahko ozdravi.«
»Da, ko bi ne bilo Franca Robiča,« ji je šepnil z vražjim veseljem,
»ne, lepa Lola, ne motim se! Alenka pl. Radičeva ne bo preživela tega dne in lahko si že pripraviš žalno obleko zanjo.«
Lola je omahnila nazaj, oči so se ji z grozo napolnile, strašna slutnja se ji je čitala na obrazu.
»Franc Robič!« je vskliknila,
»grozovitež, Ti si prvemu zločinu pridružil še drugega. O videla sem Ti v očeh cel pekel Tvoje duše, ko si poprej izročil grofu steklenico, katero si iz lekarne prinesel.«
»Grom in strela, steklenico sem prinesel iz dvorne lekarne toda dovolil sem si med potom - izpremeniti njeno vsebino.«
»Strup!« je zakričala Lola in v istem hipu je planil rdečelasi zločinec k nji, jo zgrabil za roko ter ji zdrugo krepko zatisnil usta.
»Ali hočeš sebe in mene spraviti v ječo,« je besno zagrmel nad njo,
»ali se ne moreš premagati, - ali naj jaz odprem usta, ter hičim po gradu: 'Ti si osleparjen, grof Radivoj Sokolski, - lepo bitje ki jo smatraš za svojo hčer - je sleparka. - Kraljico valčka so je imenovali pri zeleni papigi, ko je bila še vlačuga in beračica.'«
Te besede so zadele Lolo kakor udarci s kolom, omahnila je ter ječe padla na stol.
»Vidiš, Lola,« ji je šepnil franc Robič,
»tako imava vsak svojo skrivnost. Sploh sem pa tudi zdaj delal v Tvojo korist. Alenka pl. Radičeva se ne sme več zbuditi, kajti ako le usta odpre ter se zave, bo mene in Tebe obtožila in to se ne sme nikakor zgoditi. Zdaj pa grem. Preden Ti pa rečem zbogom Tebi na ljubo, Ti hočem še par besed zašepetati v uho, katerih ne smeš pozabiti: Mirko Višnjegorski je sicer na veke pokopan, teh deset let ječe, ki so mu jih prisodili, ne bo preživel, torej bi jaz ne imel vzroka, biti nanj ljubosumen, ker je zdaj takorekoč mrtve, pozabljen! Toda jaz tudi tega nočem, da bi Ti nosila njegovo podobe v srcu. O jaz vem, čutim, po noči, ko se zlekneš na mehki postelji, stezaš koprneče roke po njem, obdajajo Te mamljive razkošne podobe, v katerih se združiš z njim. Te podobe hočem iz Tvoje duše iztrgati, ukazujem Ti, da ne smeš več misliti nanj. Gorje Ti, ako boš to ljubezen gojila v srcu, lahko po ostanem tudi morilec, čeprav Te ljubim. Lola, tisti dan, ko izvedem, da si se izneverila prisegi, ki si mi jo prisegla na to bodalo, tisti dan Ti zasadim mrzlo jeklo v prsi, baš tako kakor sem storil Alenki pl. Radičevi, toda Tebe - Tebe bom bolje zadel.«
Pri teh besedah je Franc Robič divje segel pod telovnik, ko je zopet pokazal, je zabliskalo pred Lolinimi očmi bodalo in groza jo opazila temne lise na nožu, - bila je kri Alenke pl. Radičeve.
»Proč z nožem!« je trepetajoč zaklicala Lola,
»ne, ne, jaz ga ne ljubim, motil si se, jaz ljubim le Tebe, toda rotim Te, pojdi zdaj, pojdi, ako Te najdejo tu, že predolgo se mudiš pri meni, vse hočem storiti, kar ukazuješ, samo pojdi, pojdi!«
»Že grem,« je odgovoril Franc Robič ter se počasi obrnil k vratom,
»toda še enkrat Ti kličem: Spominjaj se prisege!«
»O ta strašna prisega!« je zaklicala Lola, ko so se vrata zaprla za Robičem,
»ali sem bila blazna, ko sem si domišljevala, da ljubim tega človeka! Toda takrat še nisem poznala nobenega drugega moškega, ki bi bil vreden moje ljubezni. Občudovala sem na njem odločnost, toda zdaj, zdaj vem, da mora biti moški, ki ga deklica ljubi predvsem čistega srce in blagega duha, meni se Franc Robič gnusi, toda nikdar se ga ne bom mogla otresti, jaz ga sovražim in vendar se ga bojim in se tresem pred njegovim pogledom. Oh, jaz sem brez moči. Če govori z menoj, mi oledeni kri v žilah. Oh, zakaj sem tako strahopetna, ko lahko namah storim konec tej koemdiji. Oh, potem bi bila prosta, prosta, potem bi ga ne potrebovala več in ne bilo bi mi treba pred njim tresti se.«
Solze so Loli zadušile glas, ljubezen, ki se je naselila v njenem srcu, je plemenito vplivala nanjo, ljubezen velikokrat razruši trdo skorjo, ki oklepa dušo, velikokrat v duši peklenske plamene, ki plamte v človeških prsih.
Lola je padla na kolena ter stisnila od solz omočeni obraz v blazine divana. Toda hipoma je poskočila in se sama sebe ustrašila ko se je ozrla v zrcalo.
»Sveti Bog, čemu se mudim?« je vskliknila,
»tam gori, kjer leži Alenka, se v tem hipu dogaja novo hudodelstvo, nov umor! Steklenica, ki jo je lopov prinesel iz lekarne je napolnjena s strupom, ne, ne, ne bom pustila, da bi Alenka le kapljico tega užila, gori moram, malo nerodnosti z roko in steklenica se bo razlila na tleh.«
Opotekala se je k vratom, ko je pa dospela do njih, se je slabotno naslonila na nje obstala z roko na kljuki.
»Potem bom pa sama izgubljena,« je vskliknila,
»ako Alneka ne umre, ako se zbudi s polno zavestjo, potem bo izdala, da me je videla v objemu Franca Robiča, v rokah morilca, in grof začne potem sumiti, gorje mi, kaj delam, življenje ji hočem rešiti, a pri tem uničim svoje. S sramoto me bodo potem zapodili iz tega gradu, tisočkrat ubožnejša bom, akkor sem bila kedaj poprej, kajti s seboj odnesem globoko nesrečno ljubezen! Gorje mi, kdo mi pomaga, strašno mi je izbrati.«
»Ne, ne,« je vskliknila Lola po kratkem premoru,
»in naj si bom sama izgubljena, vendar moram zabraniti sramotni čin Franca Robiča. Le k nji! Morda pa ni več česa, da jo rešim, ha, ali ni zadonel obupni vsklik, ali ni nekdo zaklical mrtva? Ne, ne, samo moja razburjena domišljija mi to zrcali. Še je vse mirno v dvorani, le k nji, preden bo prepozno!«
Lola je odprla duri, plazila se je po stopnicah - kolena so se ji upogibala, večkrat je morala obstati, da si je zbrala novih močij, zdaj je dospela do bolniške sobe, vse je bilo še tiho. Hvala Bogu, prišla je se o pravem času.
Odprla je vrata, prestopila prag, tedaj je slišal grofa reči:
»Dal Bog, gospod zdravnik, da je zdravilo pravo.«
Zdravilo! S tem se je mislilo le strup, ki ga je Franc Robič izročil grofu. Da tam je stal grof Radivoj in držal odprto steklenico v roki in čez bolnico je bil sklonjen zdravnik. V roki je imel srebrno žlico, ki je bila napoljnjena z belo tekočino in zdaj je nastavil žlico Alenki na ustnice, siloma jih je potisnil narazen ter nagnil žličico.
Lola je hotela zakričati, toda klic ji je obstal v grlu, k sreči nista grof in zdravnik opazila, da je v sobi, sicer bi iz njenega obraza vse izvedela. Zgodilo se je! Alenka je odprla usta, tekočina je izginila v nji, zdravnik je odložil žlico.
Lola se je bleda kakor smrt opotekala proti postelji - tiho je zakričala, grof Radivoj se je obrnil ter jo še pravočasno vjel v naročje, sicer bi padla na tla.
»Ubogo moje dete,« je zaklical,
»kolikor viharjev mora prenesti Tvoja uboga duša. Doktor, celo dopoldne je bila poleg mene v porotni dvorani, in zdaj se kesam, da sem jo vzel s seboj, čeprav je tako silila, le poglejte, kako je bleda. Ti se jokaš, ljuba hčerka, da le razjokaj se na mojem srcu, solze prinesejo olajšavo.«
Lola je v grofovem naročju neprestano zrla Alenko.
Vsak trenotek je pričakovala, da nastopi katastrofa, komaj se je še premagovala.
Zdaj je moral strup že delovati, Alenka se bo hipoma stresla, - o kako se bosta gro in zdravnik prestrašila, ko bo smrt tako nenadoma nastopila.
Lola si je vse to slikala v duši, toda vendar se ni ganiila, vendar ni poizkušala nesrečnico rešiti, manjkala ji je duševna moč, manjkalo ji premagovanje, ni se hotela odreči sijajni osodi in sreči, katero si je s prevaro, z zločinom zagotovila.
Kaj pa je to? Alenka je bila popolnoma mirna, z zaprtimi očmi je ležala, nič ni kazalo, da bi strup zavžila, prsi so se ji vzdigovale in padle v rednih dihih, še bolj mirno je spala nego prej.
Zdravnik je pa stopil k oknu ter opazoval steklenico, ki jo je držal v roki, ter duhal vsebino in si končno par kapljic v žlico, da sam poskusi zdravilo.
Lola se je zdrznila, še ena žrtve mora torej pasti, tudi zdravnika bo zadela smrt z zastrupljenem.
»Čudna pomota se je morala pripetiti,« je rekel zdravnik ter se vrnil k grofu,
»v tej steklenici, ki je prišla kakor je napisano na nji iz dvorne lekarne, ni zdravilo, ki sem je jaz zapisal, ampak voda, prav navadna voda. Kako se je to zgodilo, ali niste poslali zanesljivega človeka v dvorno lekarno?«
»Moj kočijaš je preskrbel zdravilo,« je odgovoril grof Radivoj,
»imam ga za jako zanesljivega človeka. Sploh sem pa mnenja, da ni on kriv, saj mi je sam stisnil steklenico v roko.«
»Potem so se pa v lekarni zmotili,« je zaklical zdravnik,
»vsako steklenico očistijo poprej, preden jo rabijo in lekarnar, ki je vedel, da mora biti zdravilo čisto in prepozno kakor voda, je mislil, da je zdravilo že notri, zato je zamašil steklenico. Da se pa kaj takega ne prigodi več, bom sam vzel steklenico s seboj ter se pritožil v dvorni lekarni.«
Lola je olajšano vzdihnila, sicer ni mogel razumeti, kako je prišel Robič do trditve, da je s strupom napolnil steklenico, toda bila je presrečna, da ni Alenka pl. Radičeva umrla za strupom.
Zdravnik se je poslovil od grofa ter tudi Loli dal roko.
»Proti večeru se zopet vrnem, kajti takrat se bo gotovo odločilo ali na boljše ali na slabše.«
»Mislite-li, gospod doktor, da bo takrat Alenka pri polni zavesti?« je vprašal Radivoj.
»Prav gotovo, ako se bo obrnilo na boljše, upati hočemo, da se to zgodi.«
Kakor težak kamen je ta dan vsem leažalo na srcu.
Grof radivoj je odšel v svojo sobo in stari Martin, ki je od časa do časa v skrbeh za svojega gospoda prisluškoval pri vratih, ga je slišal z dolgimi koraki hoditi po sobi.
Oh, če bi zvesti starec slutil, kaj se je v teh urah dogajalo v duši njegovega gospoda. Grofa Radivoja je obsodba Mirkota zelo pretresla, zdaj je moral še grofu Božidarju telegrafirati, kako se je obravnava iztekla, in ko je zdaj pisal brzojavko, se mu je roka tako tresla, da je komaj držal pero.
»Obsojen v desetletno ječo,« in če bi samo to bilo!
Radivoj še to noč še enkrat moral brzojaviti in ta brzojavka bo še strašnješa od prve.
»Mirko nanadoma umrl, bo moral brzojaviti in le on - grof Radivoj bo vedel, kako je Mirko umrl.«
Sam mu je dal strup, s katerim si bo nesrečni mladenič danes zvečer kupil prostost in večen mir. To pa grofu Radivoju ni šlo iz glave, to mu je trgalo dušo, ter ga neprestano mučilo!
In čimbolj pozno je posatajalo, čim temnejše je bilo, tembolj je Radivoj nemiren postajal in tembolj se ga je polaščala razburjenost.
Zdaj, zdaj je Mirko morda že nesel strup k ustom, zdaj je priporočil svojo dušo Bogu, zdaj -
Radivoj si je z rokama zakril obljičje kakor bi hotel zapoditi strašne podobe, ki so se mu porajale v duši.
Oh, da bi nikoli ne imel strupa, potem bi ga tudi Mirkotu ne mogel dati. Pred nekaterimi dvemi leti, preden je našel svojo hčerko je bil tako zapuščen in nesrečen, je nekega dne kupil strup od nekega deriša na svojem potovanju po Egiptu. Tam mu je rekel, da strup takoj umori in nikoli ne izgubi svoje moči tudi če se ga deset let spravi.
Takrta je Radivoj misli, da bo sam rabil ta strup, da konča svoje življenje, ki mu je postalo neznosno. Toda v življenje mu je stopila hči, našel je svoje dete in vse samomorilne misli so mu izginile kakor megle pred soncem.
Čemu pa ni že davno razbil steklenice, čemu še ni zavrgel strupa, in zakaj se je dal od Mirkota zapeljati in dati častno besedo, da mu preskrbi strup, ako ga obsodijo.
Toda zgodilo se je, predrugačiti se ni dalo več in Radivoj je z globokim vzdihom zaklical:
»Izgubljen je!«
»Gospod grof, prosim gospod grof, odprite takoj!« je zaklical Martin zunaj,
»važno vest Vam imam sporočiti!«
»Mrtev je!« je vskliknil grof Radivoj ter trepetajoč vstal izza pisalne mize,
»zdaj so prinesli to novico. O nesrečnež, ravnal je prehitro; Bog bodi mlostljiv, njegovi duši!«
Smrtnobled se je obrnil k vratom ter odmaknil zapah. Pred vrati je stal stari Martin, toda na njegovem obrazu ni bilo brati žalostne novice, nasprotno veselje je ležalo v njegovih očeh čeprav se mu je glas vsled razburjenosti tresel.
»Ojači se, Martin,« mu je zaklical grof,
»kaj pa je, povej mi vse, kaj se je zgodilo?«
»Gospica, gospod grof, milostliva gospica - «
»Lola, moja hči?«
»Ne, ne, gospod Alenka pl. Radičeva, pravkar, o moj Bog, kdo bi si mislil, prav kar - «
»Izgovori vendar, kaj je z gospico?«
»Zavedla se je!« je zakričal Martin,
»popolnoma se je zavedla, govorila je že, mene je izpoznala želi govoriti z Vami, o, pojdite, gospod grof, pojdite - kakšna sreča!«
Radivoj je omahnil, pričakoval je strašno vest o smrti, in zdaj je pa sončni žarek padel v njegovo dušo.
Potisnil je starega Martina v stran, planil je gori po stopnicah, ki so peljale v Alenkino sobo, niti potrkati ni utegnil, ampak kar odprl je vrata ter vstopil.
Vsklik radosti je zadonel iz njegovih ust, potem je kakor začaran obstal, ter gledal na posteljo, kjer je nesrečna bolnica skoro štiri tedne nepremično ležala.
Tu je sedela naslonjena v blazine in podprta od rok bolniške strežnice, ki je skora nikoli ni zapustila, z odprtimi očmi, z zardelimi lici, resna trudna in mirna, a vendar, radivoj je to na prvi pogled opazil, rešena smrti!
»Alenka, moja draga, moja cenjena Alenka,« je zaklical Radivoj ter stopil k postelji,
»kako srečen, kako neizrekljivo srečen sem - «
Glas mu je zastal v grlu in ni se sramoval solz, ki so mu veselja kapale po licih.
Prijel je fine, blede, prozorne roke bolnice in jih pritisnil na ustnice in ko jo je potem zopet pogledal, je videl, kako sončno je zableščalo v očeh lepe devojke, ki se je zopet vrnila življenju in ljubezni.
Zopet so se odprla vrata in Lola je planila v sobo. Stari Martin je tekel po celem gradu ter vsakemu povedal, da je Alenka rešena.
Slaba vest je tudi Lolo gnala k Alneki, kajti v istem hipu, ko je izvedela, da sej je Alenka zopet zavedala, si je rekla:
»Zdaj je vse izgubljeno, zdaj me bo obtožila, sveti Bog, konec moje sreče je prišel!«
»Le bližje, hčerkica moja!« je zaklical grof Radivoj Loli,
»veseli se z nami, kajti velika sreča je prišla na nas. Le poglej, zbujena je, izpozna nas, govorila bo z nami, nevarnost je minila, hudičeva namera lopova, ki nam je hotel ugrabiti Alenko, se je vsled dobrote božje izjalovila!«
Radivoj je umolknil, kajti spomnil se je, da morda ni dobro, ako prehitro oživi strašen spomin v Alenkini duši.
In res, obledela je ter lahno zakričala ter se zdrznila.
»Gorje mi, kaj sem storil,« je tiho rekel grof,
»s tem veselju sem šel predaleč, Alenka, ljuba, kako se počutite, kajne saj me razumete, kaj govorim?«
Alenka mu je stisnila roko v odgovor. Da razumela ga je ter se mu blaženo smehljala. In zdaj, zdaj so se odprle ustnice, hotela je govoriti.
Kaj bo njena prva beseda? Gotovo beseda ljubezni do njega ali pa molitev do Boga, ki ji je tako vidno pomagal.
Svečana tišina je nastala v sobi. Grof se je sklonil čez Alenko, Lola je stala ob posteljnem vznožju in strežnica je stala v kotu.
In zadonel je njen glas, sicer slabotno, toda iskreno in prisrčno:
»Prosim, gospod grof, pustite me za trenutek samo z Vašo hčerko.«
Grof Radivoj je osupnil, to je bila torej prva želja, ki jo je izgovorila, z Lolo je hotela sama biti? Hm, to je bilo čudno, toda Radivoj je v svoji zaupanosti takoj našel povoljno razjasnilo.
Najbrž je hotela z Lolo o kašni zadevi govoriti morda ji blazine popravi, ali kaj tekega.
»Jaz odidem, Alenka,« je rekel grof Radivoj,
»toda kajne, saj mi dovolite, da počakam pred vrati, in dali me boste zopet poklicati?«
»Kmalu, kmalu,« je rekla bolna Alenka,
»samo eno minuto bom sama z Lolo.«
»Slišala si, hčerka,« se je obrnil grof k Loli, ki je bila bolj bela v obrazu kakor rjuha na Alnekini postelji,
»Alneka želi s Teboj govoroiti, pustim Vaju sami, pojdite, sestra!«
Grof je odšel s strežnico iz sobe, malo sekund pozneje je stala Lola pred Alenko, ni si ji upal pogledati v obraz, kakor obtožena grešnica je pričakovala besede iz Alenkinih ust.
In ta besede ni izostala:
»Lola, Lola, jaz Vas ne bom izdala.«
Lepi sleparki se je težak kamen odvalil od srce, nebeška dobrota Alenke jo je premgala, misel da se ji ne bo treba odreči sreči, ki si jo s prevaro pridobila, jo je zagrabila in potisnila k tlom.
Z zamolkilim vsklikom se je Lola zgrudila poleg postelje na kolena.
»Jaz vem,« je nadaljevala bolnica,
»tudi Ti si bila varana, oni podlež, ki se je imenoval grof Mirko Višnjegorski, Te je omrežil s peklensko zapeljivostjo, toda Bogu v nebesih bodi hvala, še si čista Lola, kajne, lahko pogledaš svojemu očetu in vsakemu dobremu človeku v oči, prisezi mi, da je tako prisezi mi!«
In sleparka je v solzah zaklicala:
»Prisegam!«
»Dobro, torej ne bom imenovala Tvojega imena, ničesar se Ti ni treba bati, pozabila ga boš, ljubila boš drugega, kajne, saj imaš moč, da si izruješ njegovo podobo iz srce?«
Alenka ni slutila, da se je to že davno zgodilo, saj je Lola nosila podobo drugega v srcu, kajpada ni izdala svoje skrivnosti, ampak odgovorila:
»Prav tako žareče ga zdaj sovražim, kakor sem ga poprej ljubila!«
»Tem bolje, torej Ti ne bo hudo, ako izročim tega lopova kazni, ki jo je zaslužil. Prosim Te, Lola, povej očetu, da ga prosim za pogovor, Lola, dovolj močno se čutim, da lahko vse povem.«
Lola je vstala, toda mesto da bi odšla, se je sklonila čez Alenko in poljubila njene roke, ter jih močila s solzami.
Da, v tem hipu je občutila globok kes, bilo ji je, da se mora vreči grofu k nogam ter mu vse priznati; ali da se mora Alenki zaupati. Ta dva dobra človeka bi se je potem usmilila, ne bi je pahnila na cesto ampak odpustila.
A ne, z grozo bi se odvrnila od nje, ko bi slišala, kdo in kaj je bila poprej v življenju, saj je dostikrat slišala iz ust svojega očeta, da more le čiste ljudi imeti krog sebe, in ona v kakšnem peklu propalosti je živela, preden se je s sleparstvom utihotapila ta grad.
»Ne jokaj več, Lola,« je rekla Alenka,
»s Teboj čutim, kaj se godi v Tvojem srcu. A bodi potolažena - mlada si in spoznala boš, da ni prava ljubezen, ki si jo občutila. Malo deklet je, ki se niso že varala v svojih občutkih, ki že niso ljubila tudi nevrednega. In veruj mi, Lola, srečne so one, katerim pravočasno odpre oči dobra prijateljica; Ti si našla to prijateljico, jaz sem, vedno Ti hočem biti.«
»Ti si angel, Alenka,« je vskliknila Lola v solzah.
Potem je vstala ter mimo korakala proti vratom, za katerimi je čakal grof Radivoj.
In vendar je vedela, da je v istem trenotku, ko odpre vrata, da pelje Radivoja k Alenkini postelji, Franc Robič izgubljen, da, vedela je, da je zdaj bila ura za rdečelasega zločinca, vedela je to in njena duša je čutila globoko, notranjo zadovoljnost.
Da, tako se bo tudi ona najbolje iznebila strahovitega moža, ki jo je vladal, pred katerim se je tresla! Haha, niti prsta ji ni bilo treba iztegniti, da uniči Franca Robiča, drugi bodo storili to mesto nje in ona bo imela korist od tega.
Kajti, ako je bil Franc odstranjen, ako je zapadel ječi ali celo vislicam, potem ne bo mogel več odkriti njene skrivnosti. Če bi pa zdaj razkril, da je sleparka, eh, kdo bo verjel človeku, kateremu je dokazan poskušan umor?
»Rešena sem,« je tiho šepetala Lola,
»rešena! Dobro torej, poguba naprej, Franc Robič, Ti izgubljen!«
In z roko, ki se ni tresla, je odprla vrata.
37. poglavje: Ta je moj morilec
Grof Radivoj je stopil v sobo in sedel poleg Alenkine postelje. Globoko ga je pretreslo, veselje še bolj nego poprej žalost in skrb.
A še vedno je z neverjetnimi očmi gledal Alenko pl. Radičevo. Komaj se je mogel privaditi misli da bo ljubka deklica ozdravela, ko se že upanje izgubili, da se reši njeno življenje.
»Gospod grof!« je šepetala Alenka s tihim glasom,
»bodite tako dobri in pokličite priče; dva ali tri zaupne može, nekaj važnega moram priznati.«
»Predvsem Ti svetujem, ljuba Alenka,« je rekel grof Radivoj,
»da se preveč ne vznemirjaš. Karkoli imaš še povedati, Te ne sme razburiti, kajti še vedno se tresemo za Tvoje življenje.«
»Ne, ne, čutim se dovolj močno, da govorim in govoriti moram, gospod grof! Oh, da bi resnica le ne prišla prepozno!«
Grof je vstal in pritisnil na gumb električnega zvonca. Skoro se je pojavil stari Martin na pragu.
»Poslušaj, Martin,« mu je zaklical grof Radivoj,
»sestra strežnica naj pride sem. Potem pa povej tudi vrtnarju Boštjanu in Francu Robiču naj takoj prideta sem.«
»Njega ne, kočijaža ne!« je vskliknila Alenka,
»ne, le tega ne!«
Radivoj je osuplo pogledal bolno devojko. Potem je hlastno pristavil:
»Torej Robiča ne, ampak - «
V tem hipu so se odprla vrata in zdravnik je vstopil.
»Oh, gospod doktor! Prišli ste ob srečni uri!« mu je zaklical grof Radivoj ter mu stisnil roko.
»Le poglejte, Alenka se je zbudila, prestala je krizo!«
»Vedel sem to!« je odgovoril stari gospod ter nežno gladil mehke svilne lase lepe devojke.
»Kako me veseli, ljubo dete, da Vas tako krepko najdem. Resnično, skoro bi se Vam ne poznalo, da ste bili bolni! Celo rdeča lica imate! Tako mora biti in tako naj vedno ostane!«
»Gospica Radičeva hoče nekaj priznati!« ga je prekinil grof Radivoj.
»Pravi, da je zelo važna stvar, brez dvoma se tiče zločina, ki se je izvršil na nji.«
»Da, gospod doktor!« je proseče rekla Alenka,
»dovolite, da govorim! Hitejše bom ozdravela, ako zvalim s prsi to breme, ako mi ne bo treba več molčati. Pravičnost zahteva, da se čimprej zgodi!«
»Čemu bi Vam branil govoriti,« je rekel zdravnik,
»saj ste dovolj močni.«
»In kajne, gospod doktor, Vi boste tudi priča moojih razkritij?«
»Prav rad, čemu pa ne!«
Nekaj minut pozneje sta vstopila Martin in Boštjan ter obstala blizu postelje.
Alenka je poizvedujoče gledala enega in drugega. Potem si je z robcem obrisala znoj z čela ter zaklicala:
»Da, le zvesti, zanesljivi ljudje me obdajajo, Vi gospod grof, gospod doktor, Lola, Martin, strežnica, ki me je izkazovala toliko dobrega, stari Boštjan, ki že toliko let služi gradu, zato hočem govoriti
Poprej mi pa še odgovorite na eno vprašanje, gospod grof,« je pristavila Alenka s skrivnim strahom,
»ali ste obvestili policijo o zločinu, ki se je izvršil na meni?«
»Gotovo, dete moje,« je odgovoril grof,
»še tisto noč je prišla policija in ker ste morilca tako natančno imenovali, ga ni bilo teško aretirati.«
»Jaz, jaz da bi imenoavala mroilca?« je zaklicala Alenka,
»moj Bog, sedaj se spominjam, imenovala sem ime v zadnjem hipu, preden sem zavest izgubila, da res je, ime! Kaj sem že rekla? Katero ime sem izgovorila?«
Radivoj je zbral vso svojo moč, v tem hipu je moral misliti na Mirkota Višnjegorskega, ki morda baš zdaj strup pije.
S pridušenim glasom je odgovoril:
»Alenka, zadnje Vaše besede, preden ste izgubili zavest so bile: Grof Mirko Višnjegorski je moj morilec!«
»Grof Mirko Višnjegorksi?« je ponovila Alenka,
»to sem rekla? Da, drugače se nisem mogla izraziti, rekel mi je, da se imenuje grof Mirko Višnjegorski, in vendar, prosim Vas, gospod grof, povejte mi kaj se je zgodilo z grofom Mirkotom? Ali so ga obsodili?«
»Da, obsodili so ga v desetlwtno ječo!«
»Deset let!« je zastokala Alenka,
»o moj Bog, zarad mene je človek obsojen v desetletno ječo! Povejte mi pa, ali niste vedno pravili, da sta z grofom Višnjegorskim iskrena prijatelja?«
»To sva tudi!« je zaklical Radivoj,
»grof Višnjegorski mi je eden najljubših prijateljev.«
»Potem bi vendar morali izpoznati njegovega sina?«
»Mladega grofa nisem še nikoli poprej videl. Njegova napaka je bila, da mi ni oddal priporočilnega pisma svojega očeta.«
»Prosim gospod grof, spomnite se,« je rekla Alenka,
»Vi ste mladega grofa vsak dan videli, več tednov je bival v Vašem gradu, le da je bil preoblečen, toda to bi morali izpoznati.«
»Grof Mirko Višnjegorski, več tednov pri meni, preoblečen. Gospod doktor, morda govori v vročici?«
»Ne, ne,« je odgovoril zdravnik,
»porok sem, da je gospica Radičeva pri zdravi pameti, vsaka beseda je premišljeno izgovorjena.«
»No torej, Alenka, izjavite se, kdo je bil preoblečen?«
»Grof Mirko Višnjegorski se je utihotapil pri Vas kot kočijaž; res si je pridjal drugo ime, kako že, aha, že vem, imenoval se je Franc Robič!«
»Franc Robič!« je vskliknil Radivoj in obraz mu je obledel, toda v očeh mu je zabliskala strašna slutnja.
»Franc Robič, pravite, kočijaž naj bi bil grof Višnjegorski?«
»Da, to pravim, ker mi je sam to povedal!«
»No, dobro, tu je le eno sredstvo!« je vskliknil Radivoj ter hlastno vstal.
»Franca Robiča morate z lastnimi očmi videti, in ker je grof Mirko Višnjegorski pravi, pristni grof Višnjegorski še v ječi, se boste sami prepričali, Alenka, da tadva moža nimate ničesar skupnega. Martin, pokliči Franca Robiča! Povej mu, da želim radi zbolelega konja z njim govoriti. Ne povej mu pa ničesar o tem, kar si tu slišal!«
Martin je naglo odšel in komaj so se za njim zaprla vrata, ko je grof Radivoj zaklical Alenki:
»Oprostite me za trenotek, takoj bom spet tukaj!«
Grozno razburjen je tekel iz sobe. Čez nekaj minut se je zopet vrnil. V žepu je imel revolver. Vprašala je z groznim glasom:
»Ali Robiča še ni tukaj?«
Tukaj so se odprla vrata in Martin je z Robičem vstopil.
Ko je franc Robič zagledal Alenko, da ni več nezavestna in okrog nje vse drugi, ki so ga tako čudno vprašujoče zrli, je takoj vedel, koliko bije ura.
Planil je nazaj in se obrnil proti vratom, v istem hipu je pa grof potegnil revolver iz žepa ter ga nameril nanj.
»Še enkrat se premaknite in ustrelim Vas! Stojte, kajti če imate čisto vest, Vam ni treba bežati!«
Franc Robič je obstal. Vsaka kaplja krvi mu je izginila iz obraza, ugriznil je v ustnice ter škripal z zobmi, pesti je stisnil, ter strmel v Lolo.
»Tudi Ti, tudi Ti si pri onih,« so govorile njegove oči,
»pri onih, ki so me zvijačno dobili v roke. Boj se me!«
Toda Lola je z očmi odgovorila:
»Jaz se Te ne bojim! Jaz Te zaničujem!«
Minuta je minila v najvešji tišini. Ta minuta je pomenila človeško življenje, čast poštenjaka in razkrinkanega lopova!
»Alenka pl. Radičeva!« je pričel s strogim glasom grof Radivoj,
»oglejte si tega človeka, jaz trdim, da je to moj kočijaž Franc Robič! Pravkar ste rekli, da se je napram Vam izdal za grofa Mirkota Višnjegorskega. Odgovorite zdaj, kdo je ta človek?«
Tedaj se je Alenka vzdignila, ne eni strani podprta od zdravnika, na drugi od strežnice.
»V imenu božjem, pri svojem življenju, katero mi je nebo tako čudezno podarilo prisegam: ta človek je - moj morilec!«
Ta beseda se je oglasila na vseh ustnicah, vsi so bili vznemirjeni, razburjeni in bilo je, kakor bi vsak prašek v sobi klical:
»Morilec, morilec, morilec!«
»Nesramni morilec!« je zagrmel potem grof Radivoj,
»v imenu posatve si aretiran! O ti lopov, radi Tebe je trpel nedolžen, pošten človek, kakor še nihče drug. Grof Mirko je bil danes obsojen v nečasten zapor, in Ti si vse vedel ter si bil dovolj bojazljiv, da si pustil njega trpeti! Toda gorje Ti, morilec, grof Mirko ne bo trpel v ječi, ampak Ti sam prideš v njo!«
»Mislite, grof Radivoj Sokolski,« je zasmehljivo zaklical rdečelasi zločinec,
»no, vedite torej, da imate opravite s Francem Robičem, kraljem tatov! Stokrat je bilo Vaše življenje v mojih rokah, lahko bi Vas oropal in umoril, toda tega nisem storil, ker Vas hočem bolje zadeti. Uničil bom Vašo srečo, ko boste mislili, da Vam je najbolj gotova, in ne z nožem ali kroglo ampak z besedo samo Vas bom zadel sredi srca, in potem boste drago plačati ta trenotek!«
»Umri torej, zločinec, preden mene onesrečiš!« je zakričal grof Radivoj divji in brezpameten. In v naslednjem jipu je počil strel - zabliskalo se je iz revolverja, in krogla je udarila v vrata, za katerimi je Franc Robič izginil.
Kajti po zadnjih besedah, ki jih je izgovoril, se je Robič bliskoma obrnil, udaril starega Martina s pestjo po glavi, in skočil čez njega skozi vrata.
Nato je planil doli po stopnicah.
»Za njim, za njim!« je zaklical grof,
»ubežati ne sme, sto kron, tisoč kron onemu, ki zagrabi morilca! Moram ga imeti, ali slišite, moram ga imeti!«
»Prepozno!« je zaklical v istem hipu zdravnik.
»Le poglejte skozi okno! Lopov je imel osedlanega konja že pripravljenega v hlevu, ako bi ga razkrinkali. In zdaj dirja na Vašem najboljšem konju! Izvrsten jahač je in mislim, da ga ne bo mogoče dohiteti.«
Peket konjskih kopit je udarjal na uho poslušalcev.
Grof Radivoj je hitel k oknu in videl Franca Robiča dirjati na svojem najboljšem konju proč. In rdečelasi zločinec se je celo v sedlu obrnil ter pozdravil zasmehljivo gledalce, in njihov krohot se je glasil kakor poziv na dvoboj za srečo.
Lola je medtem prestala strašne minute. Tisočkrat že jo je zgrabil strah, da bo Franc Robič vse priznal, da jo bo obdolžil in s seboj v pogubo potegnil. Franc Robič pa ni storil tega.
In Lola je mislila, saj je bila ženska, da je ljubezen napotila Robiča do tega! Tega si ni mogla misliti, da si je Franc Robič prihranil ta udarec na glavo grofa Radivoja za poznejše čase.
Sploh pa ni utegnil priznati, kajti pred seboj je videl nabasan revolver in ječo. Predvsem mu je bilo torej ležeče na tem, da čimprej uide iz gradu.
Zdravnik je ugasnil resnico. Lopov je imel v hlevu osedlanega konja, da ga za vsak slučaj porabi, kati že dopoldne je izvedel, da strup ni imel nikakega učinka in da je Alenka že boljša. Zato je moral podlež pričakovati, da ga Alenka izda, kadar se zopet zave. Zato si je tudi osedlal konja, da se v vsakem slučaju lahko reši.
»Ušel je!« je zaklical grof Radivoj in stopil od okna.
»Ušel je zdaj, toda božji pravici ne uide! Zdaj moramo pa predvsem izpolniti sveto dolžnost. Obvestiti moramo zagovornika grofa Mirkota Višnjegorksga, kaj se je pripetilo. Vsi ste slišali izpoved gospice Alenke pl. Radičeve. Pričali boste, da je Franc Robiča, ki se je utihotapil v grad, imenovala svojega morilca.«
»Slišali smo!« je odgovril Martin v imenu ostalih služabnikov.
»Da, gospod grof, dobro smo slišali. O, hitite, hitite nesrečnemu grofu povedat veselo novico!«
»Da, že hitim!« je vskliknil Radivoj.
»Martin, najhitrejše konje uprazite v voz! Takoj hočem, sveti Bog, prepozno! Morda je že prepozno, da se dokaže Mirkotova nedolžnost. Morda ga vesela vest ne doseže več!«
In Radivoj je zaihtel ter se zgrudil v stol.
»Ga več ne doseže?« so enoglasno vskliknil Alenka, Lola in zdravnik in slednji je še vprašal:
»Čemu, dragi prijatelj, ga vest ne bo več dosegla? Saj je v ječi, lahko boste prišli k njemu! Še danes se mora Mirkotu vrniti prostost! Ne, Ne! Nedolženga ne bodo držali nazaj. Dolžni so mu zadoščenje, da ga niti minute več ne pridrže v ječi!«
»Morda ga ni več v ječi!« je vskliknil grof Radivoj,
»proč je že, proč!«
Navzoči so mislili, da je grof zblaznil. Toda groza jih je zagrabila, ko je ta ihteč zaklical:
»In jaz, jaz sem ga umoril! Da, le glejte me! Jaz sem mu, ker je zahteval, takoj po obsodbi stisnil v roko steklenico strupa. Prosil me je, naj ne pustim, da bi plemenitaš v ječi zdihoval! Ko se bo stemnilo, se bo zastrupil, temna noč je zunaj. Le malo zvezd sveti na obnebju - in obsevajo nesrečneža! In jaz - jaz sem pomagal uničiti mlado življenje!«
In Radivoj je divje zrl krog sebe ter se obnašal kakor blazen.
»Predvsem se pomirite, gospod grof!« je rekel zdravnik,
»ni še vse izgubljeno! MOrda pa grof Mirko še ni zavžil strupa! Martin, naprezite naglo najboljše konje, tu je vsaka minuta draga! Jaz spremim grofa v ječo!«
38. poglavje: Junak dolžnsoti
Radivoj je komaj mogel vstati s stola, kamor se je zgrudil.
»Prepozno bomo prišli!« je vskliknil,
»morda se je že izvršilo. Mirko Višnjegorski je morda že umrl za nič! ISto uro, ko se je odkrila njegova nedolžnost, je morda storil najvešji greh, ki ga more človek storiti uničil je svoje življenje in jaz - sem kriv njegove smrti!«
»S tem se ničesar ne doseže,« mu je zašepetal zdravnik v uho,
»pojdite, prijatelj; dokler ne stojiva pred mrličem, lahko še uprava, kolikokrat se je že to izkazalo v moji praksi.«
Stari Martin je naglo tekel po stopnicah ter ukazal voz napreči.
V gradu je bilo vse na nogah, hlapci so letali semintja ter vlekli iz šupe vozove in vzeli najlažjega, ki se je mogel dobiti. Malo minut pozneje sta že iskra konja uprežena čakala pred gradom.
Zgoraj v bolniški sobi se je medtem grof Radivoj hlastno poslovil od Alenke in Lole, ki sta mu bili najljubši na zemlji.
»Jaz grem Alenka,« je rekel ter še enkrat stisnil bolnici roko,
»ako mi Bog pomaga, bom mogoče še rešil Mikrota.
Zbogom in prosim Vas, ne prepuščakte se mračnim mislim, da ne bo trpelo Vaše zdravje, in Ti ljuba hču, vem, da se ne boš ganila od Alenke, saj si pogumno in dobro dete.«
»Le pojdi oče,« je trepetajoč vskliknila Lola in strah, ki se je razodeval v njenem glasu ni bil hinavsk, prihajal je iz dna duše, kajti tresla se je pri misli, da bi grof Sokolski ne našel več Mirkota pri življenju.
Zdravnik je naglo potegnil grofa s seboj in hitela sta na dvorišče ter sedla v voz.
Radivoj se je ozrl na kočijaža; bil je to še mlad dečko, ki še ni bil dolgo v njegovi službi in katerega je Franc Robič večkrat obrekoval pri njem.
»Vi ste, Franjo?« je zaklical Radivoj,
»dobro, danes pokažite, kaj znate. Dirjajte kolikor se da, v dvajstih minutah moramo biti pred mestno jetnišnico.«
»Bog z vami!« je zaklical stari Martin za njimi in konja sta oddirjala po gladki cesti.
Neprijten, redek dež je pršil na zemljo, nekaj zvezd, ki so se pokazale je že izginilo, da je popolna tema vladala ne cesti.
Vendar je Franjo neprenehoma z bičem naganjal konja, česar skoro ni bilo treba, kajti konja sta dirjala, da sta se s kopiti komaj tal dotikala.
Toda za grofa je bilo še vse prepočasno, potegnil je uro iz žepa ter neprestano strmel v kazalec, ki se je precej hitro pomikal naprej.
Naposled so se pokazale mestne luči; hvala Bogu se je izvilo grofu iz prs.
Voz je ropotal čez most, na tem mostu je grof prvič videl Franca RObiča, takrat, ko je rdečelasi bandit ukrotil konja. Toda zdaj se ni nobenega nezgoda pripetila in voz je zavil v ozko ulico, po kateri se je prišlo do jetnišnice.
Tedaj se je začul glasen vrišč, zvončki so zadoneli na grofovo uho in v naslednjem hipu, sta se konja divje vspela, da jih je kočijaž komaj še o pravem času potegnil nazaj, da nista zadela v voz gasilnega društva, ki je zavil v to ulico.
»Nazaj!« je sto glasov obenem zakričalo nad kočijažem.
»S poti!«
»Naprej!« je ukazal grof Radivoj Sokolski ter se zravnal v vozu,
»mi ne utegnemo izgubiti časa, kajti gre za človeško življenje!«
Franjo je udaril konja, da bi si siloma pridobil pot skozi množico, ki je že prijela konja, da ju zapleje nazaj, kajti gasilski voz je čakal, da se mu grof umakne.
V istem hipu je zakričal grof:
»Nazaj, ljudje, Vi ne veste, kaj delate, jaz moram hiteti, vsaka minuta je draga, zato moram priti skozi ulico.«
»Tega ne morete, gospod!« mu je odgovoril višji gasilec, ki je pristopil k grofovemu vozu,
»v bližini mesta gori, človeška življenja so v nevarnosti, čuvaj na mostu nam je brzojavil, da je treba največje naglice in kakor vidite, gre le en voz lahko po tej ulici.«
»Prosim gospod,« je vskliknil Radivoj v tresoči razburjenosti,
»Vam je na tem, da ugasnite požar, jaz pa moram rešiti človeško življenje, pomislite vendar življenje dragega človeka se neda več dobiti, ako je enkrat izgubljeno!«
»Žal mi je, gospod,« je odgovoril uradnik,
»da se ne morem dlje zgovarjati z Vami, anprej, ljudje, potegnite konje na stran, naglo moramo na Sokolski grad.«
Kakor strela so udarile te besede grofa, obraz mu je obledel, vsaka kapljica krvi mu je izginila raz obraz, teško stokajoč se je zgrudil nazaj v blazine.
»V Sokolski grad?« je vprašal zdravnik,
»kaj ste pravkar rekli, ali niste govorili o Sokolskem gradu?«
»Da,« je odgovoril gasilec,
»Sokolski grad je v plamenih, pravijo, da je v drugem nadstropju bolna gospica.«
»Proč Franjo,« je zaklical grof kočijažu,
»umakni se gasilcem, anj storijo svojo dolžnsot in pogasijo ogenj, jaz pa moram naprej v jetnišnico!«
Zdravnik je objel Radivoja.
»Grof,« je zaklical,
»ali niste slišali; grad Sokolski je v plamenih, gre se za Vaše premoženje!«
»Grad naj se poruši - premoženje naj mi zgori,« je odgovoril Radivoj,
»toda Mirko se mora rešiti, kajti - jaz sem mu dal nesrečni strup v roko.«
»Toda Vaša hči, Lola, je v strašni nevarnosti!«
»Bog ji bo milostljiv, Mirko Višnjegorski se mora rešiti - to mi pravi moja vest, moja dolžnsot.«
»In življenje Alenke?« je vskliknil zdravnik,
»bolna je in ne more si sama pomagati s postelje niti sama ubežati plamenom?«
Grof je divje zakričal, zakril si je z rokami obraz in oči so mu blazno strmele.
Ko je pa pol minute ihtel kakor otrok, je vstal in zaklical:
»Ako nas Bog zapusti, bosta Alenka in Lola zgoreli v plamenih, toda vsaj pri njih je v tem hipu in jima lahko pomaga, Mirko je pa sam s svojo obupnsotjo in grozo ter s strašnim strupom, ki sem mu ga vročil! Nikogar nima, celo Bog ga je zapustil, k njemu moram! Naprej, kočijaž, pot je prosta, k jetnišnici!«
In v naslednjem hipu je kočijaž zopet udaril konja, da sta se divje vspela ter zdirjala naprej. In v blazinah voza, je slonel Radivoj s klonjeno glavo na prsih, dočim mu je solza za solzo kapala po bledih licih, zdravnik je pa gledal nanj kakor se gleda na junaka, zmagovalca ter tiho šepetal predse:
»Kakšen mož, vse pusti, naj pogine v plamenih, da stori svojo solžnsot, dolžnsot poštene vesti!«
39. poglavje: Kaznjenec
Strahovite ure je Mirko Višnjegorski preživel odkar je odšel iz porotne dvorane.
Obsojenec, v ječo zakopan, kakšna osoda! Najnižji uradnik je mnenja, da sme svojo jezo znositi nad njim, vsi okrog njega ga zaničujejo, ali je še zanj kaka pravica? Da, pravica jetnišnice, a tukaj uživa le poniževanje, razočaranje in obupnost.
Mirko je moral sesti v voz, ki je bil od vseh strani zakrit, skozi malo, omreženo okence je padala dnevna svetloba, seddel je v vozu tako na tesnem, da se mu je zdelo kakor bi bil v krsto zaprt.
Nasproti njega je sedel policijski uradnik, ki je takoj rekel, da ima nabasan revolver pri sebi in da ga takoj ustreli, ako poizkuša ubežati.
Kako bi pa Mirko mogel ubežati, ko je imel roke z verigami zvezane, in tudi sicer bi mu ne prišlo na misel ubežati.
Kam naj bi pa le bežal, saj bi mu povsod sledilo zaničevanje ljudij. Tisočkrat hujše nego verige na rokah ga je težila misel, da je odslej ožigosan, izvržen iz človeške družbe.
Z ječo kaznovan človek, zanj ni več novega življenja, pahnjen je v prepad! In če bi se pozneje zopet hotel izvleči iz njega in če bi hotel delati od ranega jutra do poznega večera, dokler bi mu roke ne krvavele, vedno in vedno bi se mu pred oči stavili jetnišnica. In ko bi misli, da je že na cilju, bi ga smejo zopet pahnili v prepad, ga zaničevali in mu zagotovili Kaznjenec si bil, kaznjenec ostaneš, nevidno nosi na čelu znak sramote.
So ljudje, ki se po prestani kazni vrnejo zopet v človeško družbo ter poizkušajo si iznova postaviti podlago, začno kako opravilo, pridni so in delavni ter se poačsi rinejo naprej. Toda oni, ki so se po prej imenovali njih prijatelji, se jih izogibajo in si šepetajo:
»Ta je prišel iz kaznilnice!«
Nesrečnik se pa zadovoljijo s tihim, mirnim življenjem, kajti z grozo se spominjajo nazaj na sivo hišo na mračno celico, kjer so poprej stanovali; za vselej se odrečejo spoštovanju ljudij in se tolažijo z mislijo,da imajo zopet svoje ime in ne številke, ki so jo imeli v ječi.
Toda mlad plemič, aristokrat, človek, ki je bil na višini človeške družbe, ako je ta prestopil kaznilnice, se ne more vrniti med svet. Tak človek je očaščen, osoda ga je vrgla na tla, da se ne more nikoli več vzdigniti. Ako zapusti po prestani kazni ječo, se ne more več vrniti v kroge, kjer je živel, kajti občevali bi z njim z zaničevanjem ter mu rekli:
»Kaj hočeš, kdo si? Mi te ne poznamo več! Aha nekdaj si bil grof Mikro Višnjegorski, ta je že davno mrtve, mrtev vsaj za nas!«
»Da, človek, ki je izgubil čast, pride iz ječe kot mrtvec, kot mrlič, ki se ga pokoplje.«
Vse to je Mirko vedel in zato se mu je vedno bolj naselila v dušo misel, da mora umreti, ubežati sramoti, to je bilo vse, kar mu je še preostalo.
Čemu naj se še obotoavlja, čemu naj počaka, da preteče deset grozepolnih let?
On ne, že prvi dan je hotel končati zgrešeno življenje, v kaznilnico pojde le, da umre v nji, in da bo pogubljen od onih ki jih je ljubil.
Ko se je voz pred kaznilnico ustavil, so ukazali Mirkotu naj izstopi.
Dva vojaka z nabasanima puškama sta ga peljala po stopnicah in skoro je stal v temni pisarni, kjer so na policah ležale dobele knjige! Pred pisalno mizo je sedel neki gospod s strogim obrazom, ki se pri vstopu jetnika ni ozrl, ampak naprej čital v debeli knjigi, bil je kanilnični ravnatelj.
Naposled je vzdignil glavo, pogledal Mirkotu v oči, kakor bi mu hotel videti v dno duše in rekel z osornim glasom:
»Vi ste Mirko Višnjegorski, obsojeni radi poizkušenega umora v desetletno ječo, takoj Vas bom dal odpeljati v Vašo celico, opozorim Vas pa poprej le še na to, da se ne bo prav nič oziralo na Vas, Vaše ime je sicer plemeniško, toda vse to zgine zdaj! S svojim zločinom ste se iztrgali iz aristokratične družbe in vseh drugih. Mirno se morate vesti v celici, ako nočete, da se strožje postopa z Vami. Prve tri mesece boste, kakor je predpisano, preživeli v samotnem zaporu, pozneje se bo Vas dodelilo v kako delavnico, naučili se boste smotke delati, upam, da boste pridni in pokorni, da se ne bo treba pritoževati čez Vas.«
Mirko ni odgovoril, zaničljivo je pogledal ravnatelja.
»Imate kako željo?« ga je potem vprašal ravnatelj.
»Željo? Da, gospod ravnatelj, dovolite mi, da smem pisati pismo.«
»Pismo - na koga?«
»Na osebo, ki me je zelo draga.«
»Hm, te prošnje Vam ne morem odreči, toda opozorim Vas, da boste prihodnje pismo šele po preteku leta smeli zopet pisati. Sploh gre pa vsako pismo skozi moje roke in jaz čitam vsako.«
»V pismu ne bo nobene skrivnosti, gospod ravnatelj. Želim, da se to pismo izroči grofu Radivoju Sokoleskume, ki je bo odposlal na pravi naslov.«
»To se bo zgodilo, zdaj Vas bodo najprej preoblekli in odstrigli lase.«
Brez obotaljanja je Mirko ustregl temu pozivu. Starec je medtem pripravil sivo platneno obleko in ni trajalo dolgo, ko je Mirko stal v tej siromašni obleki, ki je bila v kričečem nasprotju z elegantno obleko, katero je pravkar slekel.
»Tako, zdaj pa pojdi, dečko,« je rekel starec ter potrkal Mirkota na ramo,
»zdaj izgledaš kakor star kaznjenški baron, to obleko bom spravil; ali Ti je ravnatelj že dal številko?«
Mirko se je ugriznil ustnice, kajti prvikrat se ga je tikalo v tej strašni hiši, toda vedel je, da nihče ni napram kaznjencem uljuden, zato je molčal.
»No, zdaj pa pridejo lasje na vrsto,« je rekel starec,
»bojim se pa, da brivca ne bo doma, bomo videli.«
Potegnil je za zvonec in ko je stopil drug uradnik, mu je ta nekaj rekel in starec se je zopet obrnil k Mirkotu:
»Lase bomo morali šele jutri ostriči, nič ne stori en dan poprej ali en dan pozneje, pasti bodo morali!«
»In zdaj,« je potem rekel vojakoma,
»peljite ga zopet nazaj k ravnatelju, da mu bo dal številko in ga izročil ječarju.«
Mirno in udano je šel Mirko za vojakoma k ravnatelju.
»Torej oblečeni ste že,« je rekel ravantelj ter strogo motril Mirkota,
»Vašo obleko, ki ste jo zdaj slekli, dobite nazaj, kadar boste po desetih letih odšli iz kaznilnice. Ker nimajo kaznjenci imena v zaporu, Vam dam številko, vpisal sem Vas pod številko 377 v svojo knjigo. Torej če boste slišali številko 377, se morate oglasiti. No, to se pa zdaj ne bo še precej zgodilo, ker boste kakor sem že rekel, morali ostati tri mesece v samotnem zaporu. Zdaj pa še nekaj besed o kaznih, ki se Vam bodo naložćile, ako ne bomo zadovoljni z Vami.
Vaša celica ima sicer majhno, omreženo okence, toda čim boste neubogljivi se Vam bo obesila takozvana omarica na okno. S tem se bo Vaša celica popolnoma zatemnila in Vi boste morali po več dni v črni temi sedeti. Opozorim Vas, da je to zelo nepriejtna kazen, zatorej se je izogibajte. Tudi k postu se Vas lahko obsodi od enega do treh dnij. Ako vse to ne zadostuje, dobite lahko tudi udarce s palico, da se Vas biča vpriča vseh kasnjencev.«
Mirko je zatisnil oči, nič bolj ni hrepenel nego, da si bi tudi ušesa lahko zamašil. Vse te onečaščujoče stvari so mu razburile kri, zato mu je vedno bolj pregajala misel v možgane.
»Proč, le naglo proč iz te grozotne hiše, kjer je človek le številka, kjer se ga muči s postom in palicami.«
»Hoteli ste še pismo pisati,« je nadaljeval kazniški ravnatelj,
»sedite, tam na mali mizici najdete pisemski papir, pero in črnilo. Vojaka naj odideta, ne potrebujem jih več.«
Mirko je sedel k pisalni mizi, ki je tako stala, da je imel ravnatelj Mikrota vedno pred očmi. Nesrečni mladenič je prijel za držalo, najhujši trenotek njegovega življenja, je prišel. Kajti zdaj se je bilo treba posloviti od življenja, posloviti se od nje, ki mu je pomenila celo življenje, ki je je upal uživati.
Da, to pismo je bilo zadnji pozdrav, ki ga je hotel poslati med svet. Zadnjikrat je prijel za pero, nikoli več ne bo vrstice spisal, to je vedel.
Toda poslednje, kar je misli, poslednje, kar je občutil, poslednje, kar mu je šlo po duši, preden prestopi prag celice, ki postane njegov grob, je bila ona, njeno je bilo njegovo življenje, ves je bil njen, one ljubke, krasne deklice, katere podobo je nosil v srcu, edino dragocenost, katero mu je kruta osoda še pustila.
In s tresočimi rokami je Mirko napisal naslednje vrstice:
»Moja Rožica, moja oboževana, vročeljubljena devojka! Ali bo prišlo to pismo kedaj v Tvoje roke? Skoro dvomim, kajti v tem hipu niti ne vem kje si, Rožica moja in če se Ti je posrečilo ubežati iz strašne blaznice doktorja Morača. Ako se je to zgodilo, potem si že slišala o moji strahoviti osodi. Časopisi so raznesli na vse vetrove, da je grof Mirko Višnjegorski brezčasten, morilec, lopov, ki je zamahnil bodalo v prsi plemenite deklice.
Rožica, cel svet naj me obsoja, vsi, vsi, anj verujejo v mojo krivdo, in to so tudi storili, sodniki, ki so me obsodili! Le Ti Rožica moja, Ti ne smeš, ne moreš verjeti, da bi bil jaz zmožen tako strašnega dejanja, in jaz čutim v tem svečanem trenotku, da Ti ne boš verjela, ne, Ti si prepričana o moji nedolžnsoti, Ti nosiš zavest v srcu, da sem nezmožen, kaj takega storiti.
A zapri to prepričanje v svojo dušo, Rožica, nosi je do svoje smrti s seboj, potem bo zločin, ki so ga izvršili ljudje na meni, s katerim so me obsodili v smrt, tisočkrat odtehtan v mojih očeh. Kajti ena Tvoja beseda je več zame nego sodba modrih sodnikov in prokletstvo drugih ljudij.
Rožica, to pismo Ti pišem iz ječe v trenotku, ko so me oblekli v mojo celico. Deset let moram preživeti v temnem zaporu. Toda po mojem mnenju bo teh deset let celo večnost trpelo, kajti nikoli, nikoli več ne bom pozdravljal sonce prostosti, jaz nimam moči, da bi nosil to strašno breme, ki mi je je osoda naložila in zato - zato -
Ako slišiš, da sem umrl v zaporu, jokaj par solz za menoj.
Spominjaj se ubogega nesrečnega Mirkota, katermu si nekoč rekla: Jaz Te ljubim!
O naj mu sledi ta beseda tudi v grob, potem bo posatalo zrno, iz katerega bi vzcvetela cvetlica spominčica na njegovi gomili, edina cvetlica, katero mu bo kruti svet privoščil, ubogemu, pozabljenemu mrtvecu!
Solze so mi zatemnile pogled, Rožica, roka se mi trese, preveč sem si naložil, ko sem se hotel poslobiti od Tebe, zato hočem okrajšati to slovo.
Še enkrat, ljubljeno dekle, Ti povem, da sem Te ljubil, bolj kakor morejo besede povedati, ljubil, zlata, iskrena moja Rožica, z ljubeznijo, ki me bo preživela.
Da, moje telo lahko usmrtijo, lahko me zakopljejo v večno temo, toda nekaj, nekaj ne morejo kruti rablji uničiti v meni, ljubezni ki napolnuje mojo neumrjočo dušo zate, in ta ljubezen bo prišla do Tebe, ljubljena Rožica, tudi ko mene več ne bo!
Kot metuljček bo frfotala krog Tebe, kot zvezda bo bleščala v temni noči; o sledi tej zvezdi, Rožica moja, čeprav Te ne more pripeljati k sreči, zmot in izkušnjav Te bo vendar obvarovala.
In zdaj zbogom, še enkrat Te v duhu pritisnem na srce, še enkrat polhjubim Tvoje ljubljene ustnice, še enkrat, Rožica, Te blagoslavljam.
Zdaj, oprosti mi, da ne morem z lastnimi besedami povedati, toda besede pesnika mi silijo na jezik in ti Ti zakličem v slovo, kajti zdi se mi kakor bi jih oni pesnik, ki je tudi veliko trpel od sovražnikov, zate občutil, Rožica moja in kakor bi ji zate napisal:
Nikar, nikar se me ne boj, Nedolžni, nežni angelj moj, Le semkaj k meni sedi, Oko v oko mi gledi!
Pogled ti čist, oko mirno, V njem seva celo ti nebo, In meni v njem leskeče, Odsev vže davne sreče.
Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj, Ne smem, ne morem vanj nazaj, Zaklenjena so vrata, Proč, proč je doba zlata.
Proč, proč! Oh, zakaj tako hitro, ko sva se komaj našla! Srce se mi krči v bolesti a upanje me navdaja, da se enkrat zopet vidiva pred sodnim božjim stolom!
Zbogom - solze mi tečejo na papir in brišejo vrstice, to so zadnje solze, ki jih točim, tečejo zate in za izgubljeno ljubezen!
Tvoj nesrečni Mirko.«
Glava nesrečnega jetnika je padla na papir, več minut je tako ležal, pridušeno ihtenje mu je pretreslo prsi.
Ravnatelj je brezbrižno pogledal nanj ter se ozrl na uro.
»Čas, ki je dovoljen za pisanje,« je hladno rekel,
»je pretekel, zdaj Vas moram dati odpeljati v Vašo celico, pismo bom takoj odposlal grofu Sokolskemu, ko ga bom še enkrat prečital.«
Mirko je vstal, siloma je premagal ganjenost, ki se ga je poalstila, ne, neusmiljeni človek ne sme videti solz v njegovih očeh, teh svetlih solz, ki jih je posvetil slovesu od Rožice.
»Pripravljen sem, gospod ravnatelj,« je rekel Mirko in pri tem položil roko na malo stekelnico, ki je imel spravljeno na prsih, kajti že davno si je v srajco napravil majhen žep, v katerega je skril steklenico s strupom. K sreči ga niso silil, da bi tudi srajco preoblekel.
Mirko se je še poslednjič ozrl na pismo, s katerim se je poslovil od Rožice.
Pol minute pozneje je vstopil ječar z velikim svežnjem ključev v roki. Rožljanje ključev je pretresalo Mirkotu mozeg in kosti.
»Peljite številko 377 v njegovo celico!« je zaklical ravnatelj:
»Predpis Vam je znan, da se mu mora vse odvzeti, s čemer bi si lahko kaj žalega storil!«
»Da, gospod ravnatel! Pojdite, številka 377!«
Ne da bi pogledal ravnatelja, je Mirko odšel iz sobe.
Po dolgem hodniku ga je peljal ječar do konca, potem gori po stopnicah ter zopet po mnogih hodnikih, dokler ni obstal pred železnimi vrati. Ta je odprl ter ukazal Mirkotu vstopiti.
»Zbogom, svet!« je mrmral Mirko,
»zbogom na veke!«
Zdaj le še en korak in Mirkotu je bilo kakor bi ga že grob objel.
Štiri ozke stene so ga sprejele. Tla so bila kamnita, strop sivo pobeljen, malo omreženo okence, skozi katero je le prav malo svetlobe zahajajočega sonca prihajalo, postelja s temno odejo, skleda,, vrč z vodo, to - to je bilo odslej njegovo stanovanje.
»Ali hočeš še večerjo, številka 377?« ga je vprašal ječar.
»Ne!« je odgovoril Mirko s trdnim glasom.
»Nisem lačen, takoj pojdem spat.«
»To lahko storiš!« je rekel ječar,
»in svetujem Ti, da se dobro prespiš! Sploh imaš pa dovolj časa za spanje! Prve tri mesece ne boš imel nikakega opravila! Zato lahko kolikor hočeš lenobo paseš! Hej, ali si morda domišljuješ, da je to prijetno?
No, le čakaj, prijatelj, delati je hudo, toda postopati je tisočkrat hujše.«
Mirko je pri teh besedah sedel na posteljin rob, povesil je glavo, komaj je slišal, kar mu je ječar povedal.
»Da, prvi čas ugaja marsikomu lenoba, marsikdo si mane roke ter se veseli, ako je zjutraj vstal da je že končno njegovo delo, toda pozneje potare človeka brezdelj! Povem Ti, številka 377, poznal sem nekoga, ki je na kolenih prosil, naj mu dam kaj dela, kajti lenoba je prav tako kakor močno vino, ki leze v glavo in odtod v noge, da se končno ne more ne stati ne hoditi. Nekdo je neprestano metal šivanke na tla in jih pobiral. Tretji je vedno gibal z ustnicami in temno zrl pred se, in ko so ga vprašali kaj dela, je odgovoril, da šteje vsako minuto časa, da glava ne pozabi misliti.
No, trije meseci bodo že prešli,« je nadaljeval klepetavi ječar ter ropotajoč s ključi šel proti vratom.
»trije meseci niso cela večnost - no, in potem se naučiš cigare vrteti in delati, prav koristno opravilo, zlasti za one, ki potem cigare kadijo. Ko bi le ne bilo prokletega tavakovega prahu, ki sapo jemlje človeku. Nekateri delajo po tri, drugi po štiri leta, potem pa dobe jetiko, skoro vsi! In Ti, številka 377, kajne, boš sedel deset let, no povem Ti, da jih ne boš vseh presedel, častno besedo Ti dam, da ne, ako boš delal cigare!«
Vrata so se zaprla za ječarjem, Mirko je bil sam!
Sam! Kot dobroto je občutil Mirko, da mu naposled ni treba gledati nobenega človeka, nič več teh odurnih obrazov, ki so že davno pozabili usmiljenosti, ki v kaznjencu ne vidijo drugega, nego človeka, katerega lahko zaničujejo in se iz njega norčujejo kolikor hočejo.
Mirko se je zaman vpraševal zakaj ne vzamejo za kaznilniške upravitelje ljudij mehkega in usmiljenega srce, ki bi vzeli v varstvo in oskrbo kaznjence, kajti ti so bolj potebni sočutja in usmiljenje nego vsak drug siromak, kajti namenjeni so smrti ali pa blaznosti.
»Blaznosti?« je vskliknil Mikro ter korakal po celici korak lev v kletki, z isto nepotrpežljivostjo in divjostjo je begal okrog.
»Ha, blaznost, prehitel Te bom, ušel bom Tvojim krempljem! Ne, temno zidovje, Ti me ne boš dolgo imelo v sebi, skoro se boš iznebilo žalostenga stanovalca. Ne bo mi treba pobirati šivank in šteti sekund, kajti pri sebi nosim vse, kar me lahko takoj oprosti!«
Vrata so se zopet odprla in ječar se je pokazal.
»Nekaj sem pozabil,« je rekel,
»preiskati te moram, številka 377! No, le sem daj, kar imaš v svojih žepih! Nogo itak ne bo! Nobenega noža? Nič hlačnikov! Samo pas no tega moram imet! Nekdaj sem poznal nekoga - «
Toda Mirko ga je nepotrpežljivo prekinil.
»Prizanesite mi z Vašimi povestmi!« je rekel,
»prav nič me ne zanimajo! Rad Vam verjamem, da je v tej hiši dovolj ničvrednih zločincev in mnogo gorja! Toda jaz nosim svoje gorje v prsih in me ni treba spominjati na tuje!«
Izročil je ječarju svoj pas in ta mu je dal priponko, da si jo na srajci pritrdi.
»In v prsnem žepu nimaš ničesar?« je potem vprašal ter segel noter.
»Kaj naj bi pa imel v žepu?« je hlastno rekel,
»saj ni dolgo, kar sem dobil to obleko.«
»vseeno imaš lahko kaj skritega notri! Številka 377« se je smejal ječar,
»natančni moramo biti, akti mi se takorekoč bojujo z jetniki. Ali jih mi krotimo, ali nas pa oni napadejo. Kakor vidim, pa nimaš ničesar. Lahko noč Ti voščim, prvo noč v kaznilnici. Naj se ti kaj lepega sanja! Pravijo, da se zgodi to, kar se človeku prvo noč v tuji postelji sanja.«
»Moje sanje se bodo izpolnile!« je odgovoril Mirko z gotovostjo, ki je jeačrja osupnila.
»to je res, kar se mi bo danes sanjalo, mi nikoli več ne pojde iz spomina.«
»Čuden človek,« je mrmral ječar,
»takega še nisem imel tukaj! Drugi kričijo in razsajajo, da se človeku lasje ježijo! Ta je pa tako čudno tih! No, varovati se ga hočem! Takile dečki so nevarni! Nekdaj sem nekoga poznal - «
K sreči je zaprl vrata za seboj in Mirkotu ni bilo treba poslušati nove povesti.
Mladenič se je vrgel na posteljo. hotel je res zaspati in se odpočiti, kajti zdaj ni hotel izvršiti dejanja, ampak šele po noči, ko bo vse tiho! Kajti ko bi zdaj izpil strup ter v smrtnih mukah klical na pomoč, bi ga straža zunaj na hodniku gotovo slišala, potem bi ga s hitro zdravniško pomočjo še morda rešili.
Mirko pa ni hotel, da bi ga kot samomorilca rešili! umreti je hotel, kajti gorje in bolest v kaznilnici mu je bilo neznosno!
Čuti so mu otrpeli in oči so se mu zaprle. Ni dolgo trpelo in zaspal je, prijetne sanje so mu omamile duha, videl je Rožico pri svoji postelji, sklonila se je k njemu ter ga poljubila na čelo.
»Lepa vila je pri Tebi!« mu ej šepetala,
»vprašaj jo vendar!«
Toda če se je sklonil, da bi jo objel z rokami in jo poljubil, se mu je umaknila ter izginila v meglo in svetlobo.
Potem je Mirko zopet padel nazaj naq posteljo in v hipu je bila zopet pri njem ter mu zaklicala:
»Huš, huš, gozdna vila ujemi me!«
In naposled ko so sanje po Mirkotovih mislih trajale več ur, v resnici pa le eno minuto, se mu je posrečilo Rožico, lepo gozdno vilo potegniti k sebi. Zdaj je čutil njene ustnice, in zdaj se mu je brezobzirno udala, z žarečim trepetajočim telesom, da, dala mu je vse, vse, akkor bi mu še enkrat hotela privoščiti vso srečo na zemlji, preden se mu zatisnejo oči v večno spanje.
Nenadoma je sanjač videl doktorja Morača stopiti v sobo. Stopil je k Rožici ter jo hotel iztrgati iz njegovega naročja. Rožica je klicala na pomoč! Mirko ji je hotel pomagati, toda ni mogel. Roke so mu bile kakor otrpnene. Doktor Morač se je poalstil deklice ter jo hotel v naročju odnesti iz celice. Hipoma se je izpremenil dr. Morač v staro, grčavo drevo brez listja. Mirkotu je bilo, kakor bi neizmerno snega padalo z neba, in na najvišji veji je kljub mrazu, snegu in zimi sedel slavec! To je bila Rožica, in s srebrnočistim glasom je pela pesem o izgubljeni sreči!
Mirko se je zbudil, znojne kapljice so mu stale na čelu.
»To so bile strašne sanje!« je rekel samemu sebi ter se poačsi sklonil v postelji.
»Resnično toliko časa sem spal, da je noč postala. Zvezde bliščijo na nebu. Toda zdaj je prišel velik oblak, ter zagrnil zvezde, ki so pravkar še tolažijo glede name! Ha, tudi slavec je za vedno izginil iz mojega življenja, zdaj sem sam, sam.
Dobro toej, čas je prišel! Prisegel sem si, da niti prve noči ne preživim v ječi! Plemič sem in držim besedo. Z življenjem sem se spravil!
Pridi torej, prinašalec grenkih bolečin, ki si mi zdaj vendar najdragocenejši zaklad, pridi mala steklenica, ki uteši vse bolečine! Ljudje Te sovražijo ker si napolnjena s strupom, jaz Te pa blagoslavljam, kajti Ti si največja tolažba obuapanih!«
Lepi, nesrečni mladenič je izvlekel pri teh besedah iz skrivnega žepa v srajci, malo steklenico.
»Hvala, tisočera hvala, grof Radivoj,« je zaklical,
»da si mi izkazal to poslednjo ljubav! S tem si bom prihranil dolgo vrsto muk! Kako je že rekel ječar: tri ali štiri leta še vzdržijo pri narejanju smotk in potem pride jetika!
Hvala Bogu, jaz je ne bom počakal! Poprej se bom ločil od sveta, sam, z lastno močjo!«
Mirko je naslonil vroče čelo na železno omrežje malega okna, gledal je ven v noč. Velik mračen prostor se je pred njim razsporstiral.
»Ni lepa slika, ki jo vzamem s seboj iz sveta, toda hvala Bogu, da imam lepšo sliko v sebi! Na torej mislim nate, Rožica, naj si predočim TVojo podobo, ko moram zdaj umreti. Morda bo potem vedno počivala v moji duši, Ti moja sladka, ljuba nevesta!«
Zamašek stekelnice je padel na tla.
Mirko je vzdignil roko s steklenico k ustom ter pritisnil usudepolno pijačo na ustnice.
V istem hipu je slišal dobro mu znano trobentanje gasilnega društva. V največjem diru je videl gasilni voz dirjati čez prostor pred kaznilnico.
»Gori!« je tiho zaklical.
»Morda se ljudje tresejo za svojo imovino, ali se pa hiša bogatina pogreza v plamene. Ha, kako oddaljen sme od tega sveta, zdi se kakor bi že bil na dlajne bregu življenja in slišal v daljai šumenje in vršenje morja!
Nisem več na svetu, ušel sem mu! Zbogom Rožica moja, Bog Te obvari, ubogo, bledo dete, jaz grem od Tebe, toda ostane Ti boljši, zvestejši in močnejši varih, anmreč oni, ki stoluje nad oblaki, on Te ne bo zapustil, vedno naj bo pri Tebi!«
Mirko je zatisnil oči ter počasi vzdignil roko, ki je držala strup.
Gostotekoči strup se je poačsi priplazil v steklenični vrat. Že je hotela prva kapljica kaniti na ustnice mladega grofa, ko je hipoma zadonelo na njegova ušesa:
»Odprite, nedolžen je, častno besedo kot plemiv Vam zastavim. odprite, nedolžen je, kakor luč dneva!«
Mirko je zakričal, opotekel se je nazaj, steklenica mu je hotela pasti iz rok, toda Mirko jo je oklenil z zadnjo močjo.
»To je glas grofa Radivoja!« je mrmral,
»izpoznal sem ga! Nedolžen je rekel, nedolžen!, Ne, ne sanjam, le naprej, oh, ničesar več nočem pričakovati, nočem!«
»Jaz sem knezov telesni zdravnik!« je zadonel drug glas,
»jaz vzamem vse nase! Takoj mi pokažite jetnika, da govorim z njim! Pojdite po kaznilniškega ravnatelja, on Vam bo takoj isto ukazal kakor jaz!«
Mirko je omahnil proti postelji. Bled, tresoč po vseh udih, se je zgrudil ob postelji na tla. SLišal je mrmranje glasov, nato ropotanje ključev, vrata so se odprla in svit svetilke je padel v celico v ozki prostor s tako svetlobo, da je mladi grof moral zatisniti oči, ker mu je preveč bliščalo, šle za nekaj minut je zopet odprl oči.
Ne, to niso sanje, bdel je, postave iz mesa in krvi polne življenja so stale korg njega. Grof Radivoj Sokolski je hitel k njemu ter ga z veselim vsklikom pritinsil na srce.
»Še živi!« je v največjem veselju zaklical grof Sokolsoki,
»še živi! Mirko, prijatelj moj, kako srečen sem, ker Vas lahko objamem, toda tisočkrat srečnejši sem , ker Vam lahko naznanim: Vaša nedolžnost je prišla na dan! Po nedolžnem so Vas obsodili, po nedolžnem pricedli v ječo, ne ubogi, mnogoizkušeni mladenič, Vi niste izvršili krvavega dejanja na Sokolskem gradu!«
Mirko je molčal, nobene besede ni našel v odgovor, nepremično je ležal na grofovih prsih, teško dihajoč. hipoma pa je začel ihteti, britko jokati kakor otrok.
»Pomagajte mi doktor,« se je obrnil Radivoj na zdravnika,
»padel bo, jaz ga ne morem držati, le poglejte, zgrudil se je na posteljo kakor bi hotel umreti.«
»Umrl ne bo!« je zaklical zdravnik,
»od veselja se ne umre! Le pustite ga, da se zave, ojačite se, gospod grof Višnjegorski, pogumno ste se vzdržali v vsej bolesti, v vsej nezgodi, zato Vas tudi veselje ne mse zdaj premagati, bodite mož, gospod grof!«
»Da, premagal sem se,« je zaklical Mirko,
»ko me je osoda s koli vrgla na tla, toda zdaj - zdaj, ko slišim iz Vaših ust, grof Sokolski, da se je izkazala moja nedolžnost, zdaj občutim dvakrat toliko britko, da mene, grofa Višnjegorskega, smatrali za zmožnega takega zločila. Nikoli nisem ničesar storil, da bi imeli ljudje pravico me za morilca imeti in vendar, sodniki so me obsodili, lastni oče me je zapustil! O gospoda, jaz ne bom več tak kakor sem bil poprej ostavil jeeč! Življenja vesel mladenič sem bil, ko so me pripeljali v zapor. Takrat mi je še sonce svetilo, rožice so duhtele, tedaj sem mislil, da se mora vse, česae se doatknem, obrniti v mojo srečo, a zdaj! Ali ne vidite, prijatlja, kako sem star postal, o za deset let sem se postaral v tem edinem dnevu v ječi!«
Solze so zadušile Mirkotu glas, pokril si je z rokami obraz in z globokim sočutjem sta Radivoj in zdravnik zrla vanj.
Tudi kaznilniški ravnatelj, ki je poprej tako surovo in haldno ravnal z nesrečnežem, je stopil k jetniku, mu položil roko na ramo ter dejal z milim glasom:
»Sodniki, gospod grof, ki so Vas obsodili, so tudi le ljudje, in ljudje se lahko motijo. In če sem poprej trdo in surovo govoril z Vami mi morate odpustit, kajti, vidite, navajen sem, da me obdajo hinavstvo in laž, prevara in nesramnost. To napravi človeka brezčutnega in trdosrčenga in tako sem se odvadil, da bi še komu verjel. A prav raditega me tembolj veseli, ako lahko kakmeu nedolžnemu v tej hiši roko stisnem. Dajte mi roko, gospod grof, veseli me, stisniti roko poštenjaka.«
»In zdaj, gospod ravnatelj,« se je obrnil grof Radivoj k ravnatelju,
»upam, da ne boste tiščali na to, da bi nedolžen človek smao minuto še ostal v tej hiši.«
/../
2. DEL
/../
Mlada Rusinja je trenotek osupnila Rožica je bila trenotek strahovito razburjeno, kajti zdaj se je moralo odločiti, ako bo mogoče pridobiti si to nesrečnico.
Tedaj je vzdignila Natalka roko ter odgovorila v jeziku gluhonemih:
»Da, slišati in govoriti ne morem, toda razumem Te dobro.«
Rožica bi skoro zakričala veselja, toda morala je biti previdla, da bi knez ne slutil zunaj, da se z Natalko pogovarja.
Morda se že zdaj vzbuja v njem sum, ker je mlada rusinja predolgo ostala pri nji.
»Reši me,« ji je Rožica pokazala,
»nesrečnica sem, ta človek me je siloma odpeljal sem. Ako se Ti smilim me spravi iz te hiše in mi opiši pot v najbljižje mesto.«
»Ta človek je knez,« ji je odgovorila gluhonema,
»knez je mogočen in bi me umoril, ko Ti pomagam.«
»Ali hočeš biti sokriva moje smrti? O očitanje bi Te vedno peklo" Usmili se me, Ntalka, reši me iz te hiše!«
»To hočem storiti,« je odgovorila Natalka,
»meni ni več do življenja! Umrla bom, akti ako me knez ne umori, me bo oče ubil, ako njegovemu gostu prekrižam račun. Da, rešiti Te hočem kljub temu!«
»Skliči torej vaščane, povej jim, kaj se mi je zgodilo, gotovo bodo med njimi ljudje, ki mi bodo pomagali ter če treba s silo ugrabili knezu.«
»O ne, tega ne bodo storili,« je odgovorila Natalka,
»ako jim bo knez dal steklenico žganja, Te bodo še naprej vlekli.«
»Torej ne veš nikake druge poti, da se rešim?«
»Da, eno vem, ako imaš pogum.«
»Kako naj bi ga ne imela, ko se gre za moje življenje. Le povej, kaj naj storim, vse hočem izvršiti, samo pokaži mi pot k rešitvi!«
»Ali vidiš obo veliko peč? Notri pečemo navadno kruh, toda danes ni zakurjena. Od te peči pelje dimnik skozi streho, dovolj je širok zate in zame ubeži skozi ta dimnik! v njem najdeš obstrani žeelezno lestvico, po kateri prideš lahko navzgor!«
»Kaj pa potem, ko pridem iz dimnika?«
»Potem boš na strehi, na oni strani proti vrtu boš našla dolg kol, ki seza čez streho. Navadno obešam perilo nanj, po tem kolu se spusti na tla in ubeži!«
Rožico je bilo groza te rešilne poti, na kateri si lahko vrat zlomi, trnotek je že mislila opustiti to misel. tedaj se ji je pa v duši vzbudil sladek spomin na Mirkota, videla je podobo ljubljenca, zato j eodločno odgovorila:
»Da, po tej poti pojdem!«
»Pojdi torej!« ji je pomigala Natalka.
»O kako kruto občutim baš zdaj, da sem revna, siromašna,« je rekla Rožica,
»niti obdariti Te ne morem, Natalka.«
Gluhonema je nevoljno stresla z glavo.
»Vzemi torej ta poljub, naj ti prinese srečo!« je zaklicala Rožica, objela mlado Rusinjo, ter ji poljubila čelo in ustnice.
»Kakor sestra si ravnala, hvaležna Ti bom, dokler bom živela!«
Tedaj se je Rusinja sklonila, poljubila je najprej :Rožici roko ter potem pokleknila pred njo. S pobožnim pogledom, je zrla. v Rožico v kakor nadzemljsko bitje in v očeh se je jasno bralo, kaj je občutila v srcu.
»Ko sem te uzrla, sem mislila, da vidim angela božjega. V naši cerkvi je podoba, svete Device, Ti si nji podobna!«
Natoje, Natalka stekla k vratom, jih odprla in odšla.
Ko so se vrata odprla, je videla Rožica kneza Slatkina, sedel je s prekrižanima nogama na stolu ter kadil cigareto. Torej jo je stražil.
»Na delo!« je zaklicala Rožica,
»ničesar se nočem bati, Bog mi bo pomagal!«
Ljubka deklica je šla proti velikanski peči, kakršno imajo ubožnejši Rusi v vsaki hiši, kajti ta peč jih ne varuje le pred mrazom, ampak v nji pečejo tudi kruh in kuhajo jedi.
Rožica je s strohom opazovala velikansko peč. Bilo ji je, da vidi slona, na katerega se ne upa. Nato pa je odločno odprla zapah pri vratih ter potem strmela v veliko votlino, ki je bila popolnoma temna.
Z rokami je potipala notri. Ko ji je potegnila nazaj je videla, da prsti niso bili črni od saj, peč so morali malo poprej očistiti. Tem bolje, vsaj ne bo vsa umazana od saj, ki bi ji lahko tudi v oči prišle, da bi ne mogla gledati. Še kratko molitev, in Rožica se je splazila v odprtino ter videla v naslednjem hipu tudi dimnik, ki je peljal na steho. Preskrbela si je poprej užigalice in ko je eno prižgala, je opazila lestvo o kateri je Natalka govorila.
Naglo je splezala po železnih klinih navzgor. Temno je bilo, a skor ji je zavel sveži zrak nasproti, prišla je do konca. Še en klin in dihala je hladni nočni zrak.
Mraz ji je dobro del, okrepčal je njeno vstrajnost ter ojačil čute.
Previdno se je splazila iz dimnika ter stopila na streho. Skoro je iztaknila tudi dorg, o katerem je Natalka govorila. Oprijela se ga je obema rokama ter počasi spoščala navzdol.
Ivan, ki je stražil na drugem koncu hiše, ni o vsemtem ničesar opazil. Rožica ga je z zidu opazila, ko je baš kadil iz kratke pipe ter odpiral veliko steklenico, ki je bila najbrž z žganjem napolnjena.
Rožica se je z nogama dotaknila tal, mishla je, da je že premagala največjo težkočo. Še enkrat se je ozrla na gostilno ter se spomnila gluhoneme deklice, potem je že stala na cesti, ki se je vila ob gozdnem robu.
Rožica je tekla kolikor je mogla, kajti hotela je čimbolj daleč biti od kneza.
Toda groza je je bilo pred gozdom, mislila je na strašne zverine, katerim je komaj ušla. Zato je sklenila raje po cesti hiteti, saj bi bila izgubljena, ako bi jo le en volk napadel. Nobene stvari ni imela, s čemer bi pospešila svoj beg. Niimela niti orožja, niti denarja in obleka, ki jo je imela na sebi, je bila ona, katero jije Galjevka dala.
Komaj je bila četrt ure na prostem in ko se ji je razburjenost polegla, jo je že zeblo, a vendar je pogumno nadaljevala pot.
Začelo se je daniti in to jo je napolnilo z novo nado. Ljudje bodo vstali in okolica se bo oživela.
ko pa je Rožica eno uro hodila kakor hitro je mogla in pri tem vendar ničesar ni videla kot polja in travnike posute z belim srežem, je občutila, da jo je zgrabila velika vtrujenost.
veliko bolj in bolj je postajala trudna, bilo ji je, da se ji je kri v žilah izpremneila v svinec, komaj je še presatvlajla noge.
Kaj je bilo to, zakaj se je tako hitro utrudila? Že veliko daljšo pot je napravila v svojem življenju in danes baš danes je noge niso hotele več nositi in celo telo ji je bilo tako teško, kakor bi bilo prikovano na zemljo.
Bil je tako strašen mraz, v katerem je hodila. Zdaj šele je Rožica čutila, kako mrzlo je, tresla se je ter se tesneje zavila v lahko obleko.
in zdaj je začelo snežiti. Mrzla burja je zavela od vzhoda in gnala snežinske Rožici v obraz kakor bi jo kdo s šivankami zbadal. Snežinske so se prijele Rožičinih las in obleke, da je izgledala, kakor bi imela na sebi belo mrtvaško obleko.
»Gorje mi!« je vskliknila Rožica ter obstala in si pritisnila roko na burno bijoče srce.
»o, samo nekaj minut moram počivati ter potem dalje hiteti.«
Hipoma se je spomnila, da je usodepolno za onega ako v takem mrazu sede v sneg. Strahovit mraz, ki povzroča utrujenost in otrdi kri, zavodi človeka v spanje in spanec mora povzročiti v takem mrazu smrt.
Ne, morala je naprej, le ne obstati in se zgruditi.
Rožica se je ozrla, obstala je, da vidi, ako je kdo ne zasleduje. Toda sneg je že tako gosto naletaval, da se ni ničesar videlo skozi gosto kopreno.
Opotekala se je naprej. O redni hoji ni bilo več govora. Držala se je sredi ceste, toda videti ni mogla več, kje je.
Mraz pa ni ponehoval, ampak še hujši je vsako minuto postajal.
Nenudoma se je okrog Rožice izpremneil bela krajina v rdečkasto in potem v temnočrno. Bilo ji je, kakor bi kri deževala z neba. Zatinsila je oči in jih zopet odprla v nadi, da bo ta čutna prevara izginila. Toda zopet je bilo vse okrog nje zavito v rdečo tančico.
Omotica jo je prijela, zato se je z vso močjo borila proti nji. Ako bi se zdaj nezavestna zgrudila na cesto, bi bila prav gotovo plen smrti.
»O Bog, ali ni nikjer človeškega bivališča, nobene šipe, kamor bi šla pod streho? Ne, ne, vse je prazno in zapuščeno, sneg, povsod sneg! Okrog mene nič, nad menoj sivo nebo, v daljavi strašen gozd! Proč je z menoj!« je zastokala Rožica ter ječe obstala,
»nikoli več Te ne bom videla, Bog te obvari, ljubljenček!
O nikoli ne boš izvedel, kje je umrla Tvoja Rožica, nikoli ne boš stal ob mojem grobu ter jokal! Zapuščena umreti na cesti, to je torej osoda, ki me čaka. Toda boljše je to, tisočkrat boljše nego živeti v sramoti!«
Rožica je še zakričala, nato je nesrečnica počasi zdrknila v sneg ter se zleknila z globokim vzdihom, kakor bi legla k smrti.
Zaprla je oči, kajti zdaj se ni mogla ustavljati utrujenosti, ki jo je težila.
In zdaj ji je bilo, akkor bi slišala zvonenje zvona, ki je klical v cerkev, zdelo se ji je, da vidi množico pobožnih, ki so romali v cerkev. Zeleno je bilo vse okrog nje kakor spomladi, lepa vigred je prišla, sonce je pošiljalo svoje žarke na zemljo in Rožici je bilo tako gorko.
Tedaj je hipoma stal Mirko pred njo, sklonil se je k nji ter rekel:
»Vstani, Rožica, danes je najin poročni dan! Zvonovi zvonijo najini poroki! Danes postaneva srečen par!«
in Rožica je hotela vstati, a ni mogla, hotela je govoriti, in vendar ni spravila besede iz ust, Mirkota je le gledala z velikimi prosečimi očmi in pri tem ji je nevidna roka stiskala nežen vrat.
»Zrak!« je zaklicala,
»zrak, zadušim se!«
Ali je bila to smrt? Ali je prišla, da jo reši? Da, trije angeli v dolgih, belih oblekah so stali poleg nje, držali oljki v rokah ter jo dobrotno in ljubeznivo gledali. Eden angelov ji je zaklical:
»Da, Rožica, rešena si! Zemlja se umika in nebo se Ti odpira! Pojdi, uboho dete! Bog Te že čaka!«
Po gostem snegu so dirjale sanke proti kraju, kjer je Rožica sanjala smrtne sanje. Bič je žvižgal na tri konje, ki so bili po ruskem običaju upreženi pred lahke sani.
V saneh je sedel knez Boroš Slatkin. Niti kožuha ni imel na sebi, ker ga ni utegnil obleči, ko je izvedel za Rožičin beg.
Poleg njega je sedel Ivan in zadja je stal krčmar z vajeti, oni človek, pri katerem so morali ostati, oče Natalkin.
Hipoma so konji obstali.
»Nekaj mora na potu ležati,« je zaklical krčmar,
»morda pod snegom. Skočite naglo s sank, Ivan, in poglejte, če je ona.«
A preden se je Ivan še izmotal iz sank, je že knez skočil doli, vglobil je oči v sneg, dokler ni hipoma zakričal, par korakov tekel naprej ter pokazal na malo gomilo, ki je bila s snegom pokrita.
»Tukaj je človek pod snegom!« je zaklical,
»ona je, zmrznila je, nivč več je ne najdem žive.«
Tudi Ivan in krčmar sta ostavila sani ter naglo začela odkopavati sneg z lopatami, ki sta jih prinesla iz krčme.
Skoro so odkidali sneg in knez Slatkin je uvidel, da je bilo njegovo mnenje pravo, kajti res je Rožica ležala pred njim.
Ljubka deklica je bila smrtnobleda, oči osteklele, roki stisnene in prsti so se komaj dali razkleniti. Celo telo je bilo trdo in Slatkin je imel Rožico za mrtvo.
»Ugrabljena mi je torej,« je hripavo vskliknil,
»nesrečnica ni hotela drugače. Ah, ta blaznost, čudim se, da je še tako daleč prišla in ni že poprej omagala.«
Pri teh besedah je pokleknil poleg Rožice in potipal, ako ji še srce bije.
Da, pod prsti se je nekaj gibalo, prav počasi so se vzdigovale in padale deviške grudi, in knez Slatkin je s tresočim glasom vskliknil:
»Še živi, sveta mati v Kazanu bodi zahvaljena, še jo lahko rešimo, smrt še ni nastopila. Pomagajta mi naglo, da jo spravimo v sanke in potem v diru nazaj v gostilno, kolikor morejo konji teči.«
Skoro nato je ležala Rožica v saneh pokrita z gorkimi kožuhi in odejami.
Slatkin je sedel nasproti nje in zadaj sta stala Ivan in krčmar, čeprav je bilo na ozki deski komaj za enega prostor.
Toda knez je tako ukazal in Ivan se ni nobeni stvari upiral.
Sanke so nato letele v največjem diru nazaj proti gostilni in skoro obstale pred vrati.
Gluhonema Ntalka je pritekla in ko je zagledala Rožico, se je stresla in solze so ji stopile v oči.
Rožico je nesel Ivan v sobo iz katere je ubežala in jo položil na posteljo. Natalki je oče ukazal, naj Rožico drgne s snegom in krtačami.
O vsem tem ni Rožica ničesar vedela. Poplnoma se je zavedala šele čez eno uro, ko je zopet sedela v vozu, ki je dirjal z njo iznova skozi gozd.
Kovač je po noči delal in kolo popolnoma popravil. Zato se je knez naglo odpeljal iz vasi.
»Ali se zopet dobro počutite, Rožica?« je vprašal knez Slatkin s sočutnim glasom, ko je lepa devojka zopet odprla oči in ga pogledala.
»Kje pa sem?« je vprašala Rožica,
»oh, tako strašne sanje sem imela. Zdelo se mi je, da sem padla v sneg in da me je smrrt zgrabila.«
»No, tako hudo ni bilo,« je odgovoril knez,
»toda skoro, skoro bi zmrznili, ljuba Rožica.«
Zdaj šele je postalo nesrečni deklici jasno, da ni sanjala, ampak v resnici doživela. Lahno je zakričala ter se tesneje zavila v dragocen kožuh, s katerim jo je knez ogrnil.
Knez Slatkin si ej prižgal cigareto, potegnil par dimov ter se zopet obrnil k Rožici.
»Zdaj vidite, kake strašne posledice nastanejo, ako ste neposlušni; tako očetovsko nežno sem Vas svaril, da ne poskušate ubežati, ker je beg nesmiseln. In vendar ste to storili in ko bi ne prišel o pravem času, bi ležali zdaj pod snežno odejo, zmrzneni na cesti.«
»Torej ste me rešili,« je rekla Rožica,
»torej Vam imam že drugič zahvaliti svoje življenje. O Bog, zakaj me niste pustili umreti, zdaj bi že vse minilo in jaz sem tako sladko sanjala.«
»Pri tej priliki nisem samo Vam rešil življenja,« je smehljaje rekel knez,
»ampak tudi gluhonemi Natalki; ako bi jo starcu ne iztrgal iz rok, bi jo še ubil.«
»O Natalka, torej si morala radi mene trpeti!« je zaklicala Rožica,
»o knez, hvaležna sem Vam, da se zavzeli za nesrečno mutasto devojko, toda je satrec ne bo več zdaj, ko Vas ni več tam, kaznoval za to, da mi je pokazala pot v prostost?«
»Osoda Natalke Vas ni teba skrbeti,« je odgovoril knez ter si zvil novo cigareto,
»skrbel sem za to, da je Natalka enkrat za vselej rešena grozoviteža.
Nekdaj sem se vsled dolgega časa zanimal za medicino in zdaj sem opazil, da Natlka ne obsojena, da bi vedno ostala gluha in nema. Ubogo dekle so le zanemarjali, saj vest, da se kmetje boje izdatkov, ako je treba po zdravnika poslati. Tudi ta izvrstni oče ni niti enkrat dal preiskati svoje hčere. Natalki sem dal priporočilno pismo, s katerim bo sprejeta v zavod za gluhoneme, izročil sem ji tudi potrebni denar za potovanje in v teh hipu je deklica že na potu v Petrograd, kjer jo bodo na moje stroške zdravili.«
Rožici so stopile solze v oči, neverjetno je strmela v kneza.
To je storil, tako plemenito je ravnal mož, ki je njo siloma odpeljal, ki je zločinsko ravnal z njo, ko ji je ugrabil prostost.
In kako je to pravil, prav tako, kakor bi bilo po sebi umevno! Rožica je začela dvomiti v Boroša Slatkina. Zdelo se ji je, da živita dve duši v prsih tega človeka, ena polna dobrote in ljubezni do bližnjega, polna hrabrosti in plementitosti, druga polna strasti in pohotnosti, grešne poželjivosti in morda tudi krutosti.
Rožica je bila še premalo izkušena, da bi razumela nasprotja, ki se v človeški naravi dostikrat združijo toda nekaj je občutila: nemooče ni bilo, da bi se ji morda sčasoma ne posrečilo prepričati kneza o zločinu, ki ga je izvršil na nji, da mu morda omehča srce in potem ji morda sam od sebe dal prostost, katero ji zdaj tako omejuje.
V naslednjih dneh se je vse gladko izteklo. Snežni vihar se je polegel, pota so se zboljšala in ni bilo treba več po neizmernih gozdovih dirjati, kajti peljati so se mimo obljudenih mest.
Boris Slatkin je najbrž neko noč, ko je Rožica spala, brzojavil domov, kati nekega dne pri sončnem zahodu so prišle nasproti sani in Boris je Rožico pozval naj se presede v sani, ker se na kolesih ne more več priti naprej.
Zaprte sanke so bile prav tako udobno opravljene kakor voz, z istimi kurilnimi pripravami, da še celo bolj prostorne so bile nego kočija.
Rožica je na tihem občudovala Slatkinovo previdnost, kajti brezkončna snežna polja so se otvorila pred njimi, vedno redkejši so postajali obljudeni kraji, mimo katerih so prišli, cel apokrajina je drugače izgledala, celo ljudje so bili drugače oblečeni.
Boris Slatkin je je nekaga dne poajsnil to s kratkimi besedami:
»Zdaj smo v Sibiriji!«
Sibirija! To ime je vzbudilo v Rožici celo vrsto temačnih mislij. Kolikokrat ji je Jaklič, ki jo je v vsem poučeval, vse pojasnil, pravil o tej strašni deželi obupnosti in smrti, kolikokrat ji slikal trplenje nesrečnikov, ki so bili obsojeni v prognanstvo v Sibirjo.
Čemu jo je knez baš sem pripeljal, kjer bo tako daleč od onega, ki ga ljubi, edinega človeka, ki je tudi njo ljubil.
Gore in doline, gozdovi in reke, dežele in jezera so jo ločila od Mirkota in vedno globlje v Sibirijo jo knez Slatkin vlekel.
Počitka ni poznal. Brez odmora so dirjali konji noč in dan in če j evidel da so utrujeni, jih je zamenjal z drugimi, ki so na gotovih posatjah že čakali.
Neko noč se je pojavil Rožici strahovit prizor.
Sani so nenadoma začele počasi voziti in Rožica je videla, da se je kočijaž na kozlu pokrižal. Nato je slišala rožljanje verig, tiho ječanje ji je prišlo do ušes, temne posatve je ugledala na planjavi. Srečali so namreč četo sibirskih kaznjencov.
Nesrečniki so paroma zvezani drug od drugega korakali zaviti v sive plašče s rdečimi našivi. Noge so imeli s cunajami ovite, na hrbtih je nosil vsak svojo vrečo in pri svetu bakelj, ki so bili nataknjene na sulice kozakov, je Rožica lahko razločila posamezne obraze.
Kakšna brezbrižnost in malodušnost je govorila iz obraza nekaterih, iz drugih zopet obupnost! Bledi, rumeni, izmozgani so izgledali! Gotovo so trpeli lakoto in zmrzovali in vendar se jih nihče ni usmilil; kozaki so jih z biči gnali naprej, ako so začeli pešali in ako so se zgrudili na tla, potem pa gorje jim! Kdor ni mogel več vstati, je postal žrtve sibirskih volkov, ki so v gotovi daljavi sledili četi kaznjencev.
Kozaki so spoštljivo pozdravili, ko so se sanke peljale mimo njih. Knez Slatkin je stopil iz voza ter izpregovoril s kozaškim načelnikom nekaj besed, katerih Rožica ni razumela. Njabrž je prosil načelnika dovoljenja, kajti izvlekel je denarnico ter podaril vsakemu jetniku nekaj rubljev.
Nesrečniki so ga blagoslavljalo, hoteli so mu poljubiti roko, toda knez je naglo skočil v voz in ukazal kočijažu, naj požene konje. Sani so zdirjale, kakor bi jih duhovi nesli in ko se je Rožica ozrla, je videla, da se je četa zopet pomikala naprej.
Naposled so prišli iz snežnih krajev, rastlinstvo se je pokazovalo in vedno gorkejše je postajalo.
Nekega dne je knez pokazal skozi okno in rekel:
»Tamkaj je konec našega pota!«
In uro pozneje je mislila ROžica, da vidi foto morgano, ki tolikrat vara potnikw.
Sredi zapuščene planjave se je vzdigoval eleganten grad, ki bi pravtako lahko stal blizu Pariza in okrog gradi je videla nekaj koč.
opazila je tudi velik dimnik iz katerega se je valil črn din in Rožica je tudi že slišala ropotanje strojev in udarcev kladiv, ni bilo dvoma, tukaj v daljni Sibiriji je tovarna.
»Ta kraj se imenuje Barbinci,« je rekel knez Rožici ter pokazal na grad in koče,
»in vse to, kar vidite tukaj, je moje. Ime Barbinci sem dal temu kraju, ker sem vse to napravil iz nič. v oni koči stanujejo moji delavci, ki mi nič kaj prijazno ne služijo, ker so sužni, toda jaz jih nisem v to napravil. To so namreč ljudje, katere je vlada prognala v Sibirijo v prisilno delo. Ker je pr apreveč teh kaznjencev, jih daje vlada posestnikom rudokopov v najem , toda nadzoruje jih po lastnih stražnikih.
Vse to Vam povem, Rožica, da se ne boste čudili ali ustrašili, splog pa boste stanovali v mojem gradu, kjer Vam ne bo ničesar manjkalo.
Vašo ljubezen si bom prizadeval z dovoljenimi sredstvi pridobiti, jaz nočem prisiljene naklonjenosti, ampak prostovoljno se mi boste udali. Zdaj smo na cilju, prosim, oprostite, če nsite imeli na potovanju vse udobnosti.«
Ako je knez Slatkin tako govoril z njo, potem ni vedela, ali misli resno ali se le norčuje iz nje. Saj je bila njegova jetnica, čemu mu je bilo potem treba misliti na njeno udobnost in vendar njegovo ravnanje ni nasprotovalo njegovim besedam, sam si je pred potovanjem naložil žrtve in trud, le da nji ni ničeasr nedostajalo.
Voz je obstal pred gradom. Skozi vrata je prišla stara ženska, oblečena v pisano fantastično obleko. Rumena koža, velike, temne oči so pokazale, da je bila njabrž ciganka, ki je po čudnem slučaju prišla v knezovo službo.
Komaj je zagledala Slatkina, se je vrgla pred njega ter mu poljubila noge.
Toda on je zarohnel nad njo in ukazal, naj ustane. Potem je izpregovoril nekaj besed z njo v jeziku, ki ga Rožica ni razumela, a takoj vedela, da ni ruski. Po teh besedah je ciganka takoj stopila k Rožici, jo ponižno pozdravila ter ji pokazla, naj gre znjo.
»Pojdite z njo, dete,« je zaklical knez,
»ciganka Vas bo peljala v Vašo sobo. Tam Vam ne bo ničesar manjkalo in časa boste imeli dovolj, da se odpočijete od dolgega potovanja. Delate lahko vse, kar Vam je ljubo, tudi iz grada smete iti, toda opozarjam Vas, da je beg od tukaj še tisočkrat težji nego Vaš prvi poizkus. Le ozrite se, tu smo na orbu barbinske puščave, tako zvane Baraba, ki je strašnejša nego puščava Gobi, nevarnejša nego afrikanski pragozd, strahovitejša nego sibirska snežna polja, po katerih ste se peljali.
Na svidenje, Rožica, naj Vam ugaja v mojem gradu!«
Nato je knez nekaj naročil Ivanu.
Ciganka je šla naprej, nesrečna devojka je šla za njo s klonjeno glavo kakor bi jo peljali na morišče.
Po širokih, s preprogami pokritih stopnicah mimo sten z lepimi podobami sta korakali navzgor.
V prvem nadstropju so se nenadoma odprla vrta, mlad mož je prišel ciganki in Rožici nasproti.
Ko je ugledal Rožico, je osupnil; trenotek sta se pogledala z oči v oči.
A takoj je mladi mož obrnil glavo z zaničevalno kretnjo. Pogledal je Rožico z pogledom, ki jo je zadel kakor bodalo.
Bil je pogled zaničevanja, da, še več, studa!
tesno se držeč ograje, je mladenič hitel mimo Rožice, kakor da bi se ne hotel dotakniti njene obleke.
Rožica sama ni vedela, zakaj je hipoma zardela v njavečjem sramu, pogled mladega moža jo je hudo zabolel.
42. poglavje: Zaničevana!
Rožica je zamišljena sedela v svoji sobi na gradu kneza Boroša Slatkina. Nenadoma so se odprla vrata in v sobo je neslišno stopila stara ciganka, ki jo je poprej sprejela.
ROžica je doslj videla le to sobo, v kateri je bila. Ciganka se je sicer takoj ponudila, da ji razkaže vse sobe, ki so ji bile na razpolago, toda Rožica jo je prosila, naj jo pusti samo.
S starko se je lahko razumela, ker je ciganka prav dobro govorila francoski.
Ciganka je stopila bližje, prekrižala roke na prsih ter se priklonila.
»Pridite bližje!« ji je zaklicala Rožica,
»kako je Vaše ime?«
»Cefira,« je odgovorila sivolasa starka,
»stara Cefira mi pravijo.«
»Ali ste že dolgo v službi kneza Slatkina?«
»Dolgo, zelo dolgo, najbrž že dvajset let; takrat sem bila lepa in mlada, danes sem stara rumena in grda, toda ljubim ga še vedno tako, kakor sem ga takrat ljubila, mora se ga ljubiti, ako se ga pozna.«
»Ste-li vedno stanovali na tem gradu?«
»Ne gospa, poprej sem bila v Petrogradu, tam ima knez krasno palačo, o vse je v zaltu in marmorju, in pohištvo in služabniki in vozovi, da to je bilo drugačno življenje, a je minilo, človek ne more pomikati svojega življenja pred seboj kakor samokolnico, življenje ga poriva, kamor osoda hoče.«
Iz vsega se je zrcalila fatalična udanost ciganov v osodo. Ciganska je bila nekdaj lepa, najbrž je bila knezova ljubica, toda zdaj je bila stara in vela, opravljala je službo stražajke in vendar ni mrmrala bila je srečna, da je živela v bližini moža, ki ga je nekdaj ljubila.
Rožica jo je razumela, vzdihnila je in se spomnila Mirkota, oh, če bi mogla biti v njegovi bližini, rada bi se vsemu odrekla.
»Ali ste že videli svoje sobe, gospa?« je vprašala Cerifa,
»dajte da Vam jih pokažem.
To tukaj je spremna soba, takoj poleg je salon, kajne, čudovito je urejen, pohištvo iz palisandreskega lesa in vse v rumeni svili, o, knez je bogat, zelo bogat, in kogar ima rad, temu daje s polnimi rokami. Lahko zahtevate od njega, kar hočete in če bi Vam zdajle prišlo na misel po kakem lišpu iz Petrograda, bi takoj odposlal služabnike po ta lišp.«
»Že dobro, nikakega lišpa si ne želim, jaz hočem kaj boljšega!«
Rožica se je že nameravla starki zaupati ter ji povedati, da si le prostosti želi, toda boljše je smatrala, ako obdrži še skrivnost zase. najbrž še nihče v hiši ni slutil kaj je in na kak način je prišla sem. Pa tudi brez pomena bi bilo, ko bi kneza pri služabnici obtožila, ker bi je ciganka ne razumela, po njenem mnenju bi morala vsaka deklica srečna biti, ako jo knez ljubi.
»In tu poleg salona,« je nadaljevala ciganka ter odprla vrata v velik, s plavo svilo tapecirano sobo,
»tu je Vaša spalnica, ki Vam mora ugajati, ker je tako prijetna. V sobi sem zakurila in dalo se bom sladko sanjati.«
In starka je pomenljivo pogledovala Rožico, ki sicer ni razumela pogleda, a vendar - zardela.
»In skozi ta vratica,« je rekla ciganka ter odprla tapetna vrata, katerih Rožica ni opazila,
»se pride na vrt. Vrt je knez napravil, velja celo premoženje, kajti prst so morali prav iz Tomska pripeljati. O to je daleč odtod!«
»Je-li so babinci torej ločeni od vsega sveta,« je vprašala Rožica,
»ali ni nobenega mesta v bljižini?«
»Ne, gospa,« je odgovorila ciganka,
»le nekaj kozaških postaj, in na drugi strani neizmerna planjava, hu, ta je strašna, že amrsikdo se ni vrnil, ako je šel v to puščavo.«
Rožica je opazila, da je knez najbrž starki naročil, da jo svari pred stepo.
»In ali ni med to naselbino in mestom Tomsk nikake druge zveze nego kneza Slatkina vozovi?«
»Nobene druge,« je odgovorila starka,
»ako hoče knez potovati, da zapreči voz ali sanke in ako se hoče zlato prepeljati v Tomsk k vladi, zaprežejo velike vozove, katere spremljajo kozaki, da ji roparji ne napadejo.«
»Roparji?« je poizvdeovala Rožica,
»ali so v Sibiriji tudi roparji, v deželi, kjer je pravzaprav sama beda in revščina?«
Ciganka se je zasmejala.
»Glejte je , nevednico. Vi sodite o Sibiriji kakor mnogi drugi, ki ji ne pozanjo. Sibirija siromašna? Oj, to je bogata dežela, in tu je več miljonarjev nego v Londonu ali Parizu. Pat udi roparjev dovolj, cele čete se potikajo okoli, v prvi vrsti kaznjenci, katerim se je posrečilo zdrobiti svoje okove.
Huj, teh se morate varovati, gospa, ne pustite, da bi Vas kaznjenci nagovorili. Stopil Vam bodo na pot ter Vas prosili pomoči, toda to so nevredni in nehvaležni ljudje in potem, saj veste dkor pomaga sibirksmeu kaznjencu ubežati, ta je sam prognan v Sibirjo ali pa s smrtjo kaznovan.«
Starka jo je hotela najbrž ostrašiti, da bi Rožica ne stopila v zvezo z ubogimi kaznjenci, Rožica je to takoj opazila.
»In zdaj gospa,« je zaklicala ciganka,
»Vam bom prinesla kosilo, gotovo morate biti že lačni. Jaz Vam bom stregla, kajti noben služabnik ne sme stopiti v ta oddelek gradu, ker se knez boji, da bi Vas kdo ne nadlegoval.«
Knez je torej le stari Cefiri zaupal.
Starka je spremila Rožico nazaj v prvo sobo ter potem odšla. Skoro nato se je že zopet vrnila ter prinesla okusne jedi in ognjevita vina.
In Rožica je jedla in pila, ker je bila v resnici lačna.
»Te jedi je pripravil francoski kuhar Bonker iz Pariza,« je rekla ciganka.
»Iz Pariza je toej prišel?« je vprašala Rožica.
»To mora biti strašno tukaj živeti človeku, ki je bil poprej v Parizu.«
»Hm, Bonkerju ne preostane drugega, kajti v Parizu ga ima policija v črnih bukvah in je za deset let pregnan iz Pariza, ker je bil v zvezi z nihilisti. Knez Slatkin, ki je iskal zanesljivega kuharja, ga je spravil sem v prognanstvo, kjer ima še sedem let ostati.
Knez mu plačuje po dvajsettisoč frankov na leto in ker nima kuhar prilike zapravljati tukaj denar, bo imel lepo premoženje, kadar odide odtu, blagoslavljal bo kneza kakor vsak drug.«
»Torej je knez dober?« je vprašala Rožica.
»Ali še niste opazili tega? Knez daje s polnimi rokami, dober je, pa tudi strašen, kdor mu klubuje ta moraš s poti, tako ali tako!«
»Je-li knez oženjen?« je vprašala Rožica.
»Bil je oženjen, toda žena mu je umrla precej časa, pokopana je v grobnici kneza Slatkina v Petrogradu, takrat sta bila sina še tako majhna, Andrej je še komaj hodil.«
»Kaj, knez ima sinove?«
»Seveda, oba sta tukaj, šele pred eno uro je prišel lepi gregor, ki je major pri carski gardi v Petrogradu. To Vam je mož, cel oče!
In mlajšega sina Andreja, ki je voditelj tukajšnega rudokopa, ste pa že videli.«
»Jaz?«
»Gotovo, mladi mož, ki sva ga srečali na stopnicah. Ali ste videli njegov pogled? Toda zameriti mu ne smete, ker Andrej ne more trpeti nobene ženske, zalsti pa take, ki jo ima njegov oče rad.«
Zdaj je Rožica razumela pogled mladega moža in zopet se ji je krčilo srce in zopet je sramu zardela.
»Hvala, Cefira, za Vaše podatke,« je rekla,
»vedno je dobro, če se ve, v kakšni okolici živi človek. Sploh pa upam, da ne pridem z nikomur v dotiko, kajti zelo sem žalostna in želim, da bi čim manj ljudij videla.«
»Nihče se Vam ne bo vsiljeval, gospa,« je rekla Cefira,
»in če hočete iti na vrt, greste lahko po onih stopnicah, ki sem Vam jih pokazal.«
Rožici j ebil ljub ta predlog, majhen izprehod ji bo dobro del.
Skoro nato je odprla tapetna vrata ter šla po okroglih stopnicah na vrt.
Najprej je prišla skozi stekelna vrata na teraso in začudenja je vskliknila, kajti pod nogami so se ji razprostirale cvetlične gredice z dragocenimi cvetlicami. Drevesa, košati grmi, grozdje na brajdi, kipi in vodometi, vse to jo je očaralo v tej puščavi. Zelo mnogo je mroal veljati ta vrt, kajti vse je bilo umetno, nič naravnega.
Rožica je stopala po stopnicah doli, vonj pestrih cvetlic ji je zavel ansproti, a baš v tej krasoti jo je zgrabilo hrepenenje po domovini.
Spomnila se je trenotka, ko se je sešla z Mirkotom v gozdu, bil je najsrečnejši trenotek njenega življenja. Tedaj se je v njeno deviško srce naselila ljubezen ter naglo pognala globoke korenine.
Rožica je korakala proti utici, ki je bila iz rumene svile opravljena.
V utici je bilo dragoceno pohištvo in Rožica je sedla na divan. hotela je za hip sanjati z zaprtimi očmi, ni pa pe sedela minuto, ko se je pri vhodu pojavila vitka moška postava.
Rožica je poskočila, nil je knezov mlajši sin Andrej, ki je stal pred njo.
Komaj jo je ugledal, ko je že hotel oditi in Rožica je opazila, da je temno namršil obrvi ter se zaničljivo nasmehljal.
Tedaj je sveta jeza zgrabila dušo nedolžne devojke. Ponosno se je zravnala in ko se je hotel Andrej obrniti, da odide, mu je zaklicala:
»Prosim, gospod, ostanite trenotek tukaj, vprašati Vas moram nekaj.«
»Vprašati? Vi?« je rekel osorno Andrej,
»hm, tako sem radoveden, le vprašajte!«
Rožici se je glas tresel, a vendar je odločno zaklicala:
»Zakaj me zaničujete?«
Andrej se je zrdznil, vprašanje ga je presenetilo, morda ga je tudi deklica sama osupnila, zato je šele po precejšnem odmoru odgovoril:
»Zaničujem Vas, ker ste zaničevanja vredni!«
»Ako ste plemič,« je vskliknila Rožica s trepetajočim glsom,
»opravičete svoje besede, čemu sem zaničevanja vredna?«
»Ako bi ne bili, bi bili sicer tukaj? Pojasnilo zahtevate od mene, no nimam navade, da bi z ljudmi Vaše vrste govoril in sem se doslej vedno skrbno ogibal, da nisem prišel v dotiko s ženskami, ki so prijateljice mojega očeta, toda Vi ste me pozvali, torej bom govoril.
Sicer ne vem, kako ste se seznanili z mojim očetom toda boljše bi bilo, da bi ostali v Parizu, Londonu ali na Dunaju ali kjer ste že bili. V tej hiši ne boste našli prijaznega sprejema, dokler imam še jaz kaj odločevati.
Vi ste mladi in skoro bi tudi mene premotili, da bi ne mislil na to, da imam opraviti z dekletom, ki ni spoštovanja vredno. Morda boste zavrnili moj svet a vendar Vam svetujem, da se čimprej odrečete življenju, ki je zdaj živite.
Vi stojite na robu prepada. Prej ali slej boste padli vanj in nihče Vas ne bo rešil. Delili boste osodo svojih tovarišic, ki so umrle na cesti, ko je minila njih krasota, kajti še nobena ni vsled sramote srečna postala!«
Trdno in osorno so se glasile besede mladega moža, oči so mu jezno bliskale v sveti jezi, ki ga je navdajala.
Rožica j ehotela pri pričetku govora ustati, toda to, kar je govoril, je bilo tako strašno, napolnilo jo je s stidom, čeprav je napol razumela in ne da bi sama hotela so se ji solze ulile z očij in ihteč je padla v naslanjač.
Te solze so Andreja nekoliko razrožile. Mislil je, da govori s popolnoma propalo žensko, toda dekle, ki ima še solze, še ni bilo popolnoma izprideno, to se še lahko reši.
Rožicina lepota ga je deloma omamila. Tako mlada ljubka, pa že tako propala, si ji misli.
Vedel je, da njegov oče eden najhujših zapeljivcev in da mu skoro nobena ženska ni mogla ustavljati.
Andrej je pa doslej poznal samo zaničevanje vredne ljubice svoejga očeta, ženske, ki so za denar prodajale svojo ljubezen, kako si je mroal mladenič potem misliti, da Rožica ni šla prostovoljno s knezom, tega ni mogel verjeti, le ker je videl njene solze, je mislil, da še ni tako izpredena kakor druge.
Andrej je sedel nasproti Rožici.
Z rokami si je revica zakrila oči in si ga ni upala pogledati. Še nikoli ni slišala tako strašnih besed iz moških ust, celo doktor Morač ni tako zadel.
»Ali me hočete poslušati?« je vprašal Andrej,
»nekaj bi Vam rad povedal.
»Kakor Vi hočete; ako morda mislite, da imam pri tem kake sebične namene, da Vas hočem morda iz grada spraviti, rajši molčim; moja stvar ni, da bi Vam oči odprl in ako vseeno to storim, naredim morda veliko neumnost. Morda me boste, ako Vam hrbet obrnem, -zasmehovali, se norčevali iz mojih, nazorov, kajti pri pregrehi je najslabše, da si še prisvaja pravico, da sodi krepost in si domišljuje o svoji moči čez ljudi.«
Rožica mu ni odgovorila, neprestano so ji tekle solze.
Tako daleč je že prišlo z njo, da ravna človek, ki j ebilo v vsakem oziru poštenjak, z njo kakor z vlačugo in vendar ni ničesar storila, kar bi mu dalo povod do tega.
»Poslušajt me torej,« je rekel Terbič s trdim glasom,
»mladi ste in lepi; ali Vam še nikoli ni prišlo na misel, da ste zarad hipnega razkošja uničili vso svojo pruhodnost, da Vam ne bo nikoli dovoljeno izvrševati pravi poklic žene, biti dobra gospodinja in dobra mati?
Glejte, vseeno se lahko kdaj prigodi, da bi kak moški Vas prosil za roko potem imate na izbero, da ga ali nalažete, in kakšna laž je v zakonu to, kar je za bolno telo gnojna rana, ki se na eni strani zaceli, na drugi zopet odpre in končno bolnika po hudih mukah v grob spravi.
Ali boste pa možu priznali resnico ter povedali kaj ste bili poprej; potem se bo z zaničevanjem odvrnil od Vas, kajti tako življenje, tako preteklost ne more moški odpustiti, tem manj, če Vas res ljubi!
Tudi jaz sem mlad, izkušenj nimam veliko, toda to rečem, da vsi zakladi Rusije ne morejo ženski poplačati zaničevanja, ki leži v takem priznanju. In pomislite le, ako moža ljubite, ako Vas navdaja hrepenenje, postati njegova soproga, kako genko je odreči se lepemu snu, ki Vas je nekaj časa varal!
Vi ste šli za mojim očetom, jaz nisem sodnik, svojga očeta, in tudi nočem biti in gotovo bi se za vso to stvar ne brigal, ako bi vas baš semkaj ne pripeljal. Kajti prav tu, na mestu bede in obupnosti naj bi se igrala nesramna igra z najsvetejšim, kar imamo ljudje.
Gospica, ali niste videli ljudij, podobni pošastim; obložene z verigami, ki se tu opotekajo po dvorišču, ki stanujejo v onih kočah, ki delajo strašno nasprotje z razkošno opravljenim gradom, kjer so Vam odkazali Vaše sobe?
Ali veste, kdo so ti ljudje in kaj so bili?
Vsi so nekoč sedeli pri mizi sreče, skoro vsi so bili bogati in ugledni; temna ura njih življenja jih je napravila v to, kar so zdaj, - v jetnike, ki ne morejo ničesar drugega storiti za svojo prostost, nego vsako jutro in vsak večer Boga prpsiti, naj bi se več ne vzbudili iz spanja. Tu so najnesrečnejši vseh nesrečnikov.
In zdaj si mislite, gospica, ako Vas te kaznjenci ugledajo, ko se boste v bogati obleki izprehajali, morda sami kočirali male konjičke, ali pojmite, gospica, da se bo nesrečnikov polastala besnost vsled nepravičnosti osode, ki poviša vlačugo in poštenega človeka potisne v največjo bedo!«
»Vlačuga!« - komaj je Andrej izgovoril to besedo, ko je Rožica spustila roke, vstala in nič več jokala.
Solze so se ji posušile, trdno in presunljivo je uprla svoje oči v mladega moža, da je moral Trebič za hip povesiti oči.
»Gospod,« je vskliknila Rožica s trepetajočim glasom ki se je pa od minute glasil zavestnejši,
»kar ste mi pravkar povedali, je morda res; jaz ne morem tega razsoditi, ker so mi bile nekatere vaše besede nejasne, toda eno sem razumela v Vašem, govoru, Vi smatrate deklico, ki prodaja svojo ljubezen za zločinko, ali ni tako?«
»Da, tako je!« je obotavljaje odgovori Andrej.
»Za kaj pa imate onega,« je nadaljevala Rožica spovzdignjenim glasom,
»ki hoče nedolžno dekle, čegar življenje je čisto in brez madeža in ki zvesto, čisto ljubi drugega, - ki hoče to osirotela, od vsega sveta zapuščeno dekle prisiliti, da postane tako zavržena, kakor ste pravkar opisali? Za kaj smatrate tega, ki s silo izvabi dekle v svoj voz znamenom, da jo potem posili,- ter jo zavratno odpelje daleč proč iz domovine v tujo, pusto deželo, kjer niti jezika ne razume in kjer je še bolj zapuščena nego poprej. Odgovorite, gospod, kako imenujete takega človeka?«
Andrej je obledel, molčal je in teško dihal.
»No, mi nočete odgovoriti? Kako imenujete takega človeka?«
»In šeprav je moja sodba strašna,« je vskliknili mladi inžener,
»takega človeka imenujem - lopova!«
»Potem ste lastnega očeta obsodili, obtožili onega, katerega imate za življenje zahvaliti!«
»Ah, to je laž!«
Andrej je zakričal, zgrabil stolovo naslonjalo, ki se je zlomilo pod močnimi rokami.
»Recite, da ni res, kar ste pravkar rekli,« je hripavo vskliknil ter besno in sovražno meril Rožico od nog do glave,
»recite, da ste lagali, sicer Vas pri Bogu tako zmanem, kakor sem zdrobil ta stol!«
»Potem bi bili vreden sin svojega očeta,« je zaklicala Rožica,
»silo je rabil, da me je semkaj spravil, Vi hočete silo rabiti, da mi zamašite usta, ko hočem tožiti roparja svoje sreče, onega ki me je brezmejno onesrečil! - Kako nesrečna sem, vem šele nekaj minut. To mi je postalo jasno, ko ste me, ne, te nečastne besede ne bo iz mojih ust. Toda gospod, spominjajte se v svoji smrtni uri, da ste najnesramnejše obdolževali nedolžnost dekleta, ki se ne more braniti. Ko boste stali pred Bogom, boste šele izpoznali, da je bilo to dekle nedolžno!«
Le nedolžnost lahko govori tako prepričevalno, da se ji mora verjeti; ako se tudi noče.
Rožica je tako govorila. Ponosen, ljubezniv način, s katerim se je zagovarjala, je tudi Andreja prepričal. Strahovito izpoznanje se ga je polastilo.
»Ali je mogoče, - moj oče Vas je s silo odpeljal?« je vskliknil Andrej s tresočim, divje razburjenim glasom.
»Da, s silo! Obljubil mi je, da me pelje k mojemu ženinu, - mesto tega je drdral njegov voz, in dalje dalje smo se vozili, dokler nismo po dolgem, trudapolnem potovanju semkaj dospeli. Zaman sem kneza rotila, naj mi vrne prostost, - zaman sem mu oponašala nesramnost njegovega ravnanja, ni me hotel poslušati, oh, in vendar ni drugem oziru neplemenit značaj, imela sem večkrat priliko opaziti, da ima srce za človeško bedo, zakaj je moral baš mene za žrtev izbrati?«
»Ker ste lepi, gospica,« je odgovoril Andrej in globoko sočutje je ležalo v njegovih besedah.
»Toda raditega ne bom opravičeval svojega očeta, pa tudi njegov sodnik nočem biti, ker sem njegov sin. Toda rešiti Vas hočem!«
»Rešiti me hočete, gospod? O potem se me usmilite in peljite me proč iz tega gradu, iz te strašne dežele, kjer sem tako tuja in zapuščena!«
»Poizkušal bom, da Vas odpeljem Vaše ime mi pa še ni znano.«
»Rožica Jaklič mi je ime!«
»Rožica Jaklič,« je zaklical Andrej s iskrenim glasom.
»S kom pa govoriš, ljubi brat?« se je slišal glas v bližini utice.
»Aha, mlada dama? Torej si se vendar izpreobrnil?«
Bil je Gregor, starejši knezov sin, major pri carski gardi, ki se je nenadoma pokazal pri vhodu.
Videlo se mu je, da je Rožica napravila nanj globok utis.
Priznati si je moral, da tako krasne devojke v Petrogradu še ni videl in vendar je .bil med tovariši znan kot poznavalec žensk.
Andrej je skoro jezno pogledal brata, toda potem je mirno in hladno rekel:
»Dovolite, gospica Jaklič, da Vam predstavim svojega brata, majorja kneza Gregorja Slatkina. In zdaj bodite tako dobri in dajte mi roko da Vas popljem v grad.«
Rožica, ki je z lahnim poklom pozdravila Gregorja, je zaupno položila roko mladega inženerja in odšla z njim.
»To je pa zanimivo, kar sem tukaj videl,« je nevoljno zaklical Gregor, ko sta Rožica in Andrej bila že na terasi,
»ta Andrej, ki sem ga vedno imel za tepca, skriva tukaj zaklad, na katerega bi bil jaz ponosen, ko bi ga mogel pokazati svojim tovarišem v Petrogradu. Presneto, ta ženska je krasna in me je očarala. In ta Andrej naj bi vžival srečo in imel to krasno punco! Kaj še, moja mora biti!«
Ko je Gregor sam s seboj govoril, je ugledal ciganko Cefiro.
»Oh, Cefira, prišla si, kakor bi nekdo klical,« je Gregor rekel ter hitel k starki ter jo vlekel v utico,
»Tvoje pomoči potrebujem, pomagala mi boš, da si pridobim ljubezen neke deklice.«
»Katero dekle se pa more ustavljati lepemu Gregorju,« se je smejala starka,
»ako že ne ljubi drugega.«
»Tako je,« je jezno zaklical major,
»drugega že ljubi in temu ne privoščim dekleta.«
Zelo dolgo sta šepetala med seboj, posvetovala sta se, kako bi Rožico ugrabila Andreju.
43. poglavje: Kajn in Abel
Večer je nastopil, v gradu so že luči gorele, Rožica je stala v sobi in Cefira je pravkar šla do nje, da ji prinese večerjo.
Okno je bilo odprto, zadnji žarki zahajajočega sonca so se usipali vsobo.
Nenudoma je padel kamen pred Rožico, naglo se je sklonila, da ga pobere, kajti slutila je, da je nekaj od Andreja, in ni se motila.
Na kamnu je bil obvit listič z naslednjo vsebino:
»Gospica!
Sklenil sem, da vas to noč rešim. Ker je pa grad zelo zastražen in so straže radi jetnikov tudi, na zunanjem dvorišču, morava biti zelo previdna. Proti polnoči bom postavil lestev na Vaše okno, po nji pridem k Vam ter Vam pomagam doli.. Potem Vas bom peljal v utico, kjer bo že pripravljena moška obleka za Vas. To boste oblekli in potem prideva iz vrta naravnost na prosto, kjer Vas bo čakal lahek voz z iskrima konjema, ki naju popeljeta v Tomsk.
Iz tega, mesta Vam bo lahko zapustiti Rusijo in se vrniti domov. Za vse to ne zahtevam zahvale gospica, to Vam zagotovim izrecno, da ne boste kaj slabega mislili. Jaz sem poštenjak in zavest, da sem Vas rešil, me bo osrečila.
Z visokim spoštovanjem Andrej knez Slatkin
NB. Raztrgajte ta listič in na noben način se ne zaupajte ciganki Cefiri!«
Rožica pa ni takoj raztrgala lističa, poljubila ga je in zahvalila Boga; da je našla nesebičnega človeka kateremu se je smilila.
Rešena! - da danes ponoči bo zapustila grad. In v enem tednu bo morda že zopet v mestu, kjer se je seznanila z Mirkotom. Poiskala ga bo, saj jo je tako vleklo k njemu.
»Skoro ga bom zopet videla!« je vskliknila Rožica ter skoro skakala po sobi,
»edini ljubljenček moj, ležala bom na Tvojem srcu ter gledala v Tvoje ljubljene oči, o, daj Bog, da ne pridem prepozno, da pojasnim strašno pomoto, o, ne, slutnja mu pravi, da ne pridem prepozno, rešila bom Mirkota!«
V tem hipu, so se odprla vrata in Cefira je prinesla večerjo.
Bile so zopet najboljše jedi in Rožica je imela povod, biti zadovoljna s sprejemom v tej hiši, ako bi ne bila za vsem tem razkošjem in udobnostjo skrita velika nevarnost.
Komaj je povečerjala, ko je ciganka zopet prišla.
»Ali pojdite spat?« je vprašala.
»Tu smo navajeni zgodaj spat hoditi in zgodaj vstati. Pomagala Vam bom sleči se, ker knez naročil, da bom Vaša hišna.«
»Hvala,« je rekla ROžica ter korakala proti spalnici,
»nisem navajena, da bi me kdo slekel in oblekel, jaz to storim sama.«
Pri tem si je Rožica skrivaj mislila: starka ima najbrž kak skriven namen, da me hoče tako zgodaj spraviti v posteljo, no, bom pa tembolj pazljiva.
Nasprotno se pa starki tudi ni hotela ustavljati, da bi je še bolj strogo stražila kakor doslej.
Kajti doslej se je knez s tem zadovoljil, da jo je izročil Cefiri v varstvo, na katero se je lahko zanesel.
»Da, v posteljo pojdem« je rekla Rožica,
»glava me, nekoliko boli in dobro mi bo delo, ako grem zgodaj spat.«
»To je prav, to je pametno, srček zlati,« je zaklicala stara ciganka,
»samo toliko pojdem v spalnico, da odgrnem posteljo.«
»To se pravi z drugimi besedami,« si je mislila Rožica,
»da se hoče prepričati, če bom res ostala v splanici.«
Skupaj s ciganko je stopila v krasno sobo, katero ji je knez odkazal za spalnico. Ciganka je takoj šla zavese pri oknih zagrnit.
Potem je prižgala nekaj sveč ter odrgnila posteljo, ki je bila skrita med svilenimi zavesami.
»Hihi,« je kihala ciganka,
»tako se mi zdi, kakor bi pripraljala poročno posteljo. Hihi, tako lepo si, dete zalto, in škoda bi bilo, ako bi lepota ovenela, preden bi prav vzcvetela.«
Rožica je zaničljivo pogledala staro posredovalko. Sploh pa od nje ni drugega pričakovala; vedela je, da je ciganka knezova orodje.
A zadnje cigankine besede, ki so ji gotovo proti volji ušle, so dale Rožici mislit.
Mrzlo in vroče jo je spreletalo pri misli, da jo hoče knez Boroš Slatkin še to noč obiskati.
Doslej se je knez uzorno obnašal napram nji in ji nikoli še ni grozil, da se siloma polasti njene ljubezni.
Ali je morda vse to odlašal le raditega, da lahko v svojem gradu uživa svoj plen, ali si je morda izvolil to noč, da izvrši zločinske namene?
Rožico je zgrabila obupnost pri tej misli, bilo ji je, da se odpira prepad pred njo. Toda spomnila se je Andreja in njegove obljube, da jo opolnoči reši. Zato se ji je srce zopet napolnilo z nado.
Andrejev odločni, moški značaj je napravil globok utis nanjo, zaupla je mladeniču, ker ni izgledal kot lažnjivec ali bahač. Ne, vsaka njegova beseda bila je resnična iz njegovih očij, ki so tako dobrovoljno gledale v svet, je plamtel plamen odločnosti, pa tudi grozeče in strahovito so lahko gledale te plave oči.
»Pojdite zdaj,« je zaklicala Rožica ciganki,
»ne potrebujem Vas več. Kaj hočete še pri vratih?«
Ciganka je namreč šla k tapetnim vrtaom, skozi katera so peljale stopnice na vrt.
Naglo je dvakrat zavrtela ključ ter ga vtaknila v žep.
»Oprostite, ljubo dete,« je rekla Rožici,
»toda knez je strogo ukazal, naj se vsak večer zaklenejo vrata. Oh, tukaj je toliko hudobnih ljudij. Kaznjenci so sicer zaprti, toda lahko se komu posreči, da uide. Tudi v step so roparji. Knez hoče, da bi njegova oboževana Rožica mirno spala in zato se morajo ponoči ta vrata zapreti.«
Rožica je vedela, da to ni res, kar ji je ciganka pravila. Ne zarad roparjev in kaznjencev so se zaklepala vrata, ampak knez Slatkin je hotel zaprečiti s tem, da bi Rožica ne pobegla.
Rožica je bila preveč previdna, da bi temu ugovarjala, zato je mirno odgovorila:
»Hvala knezu za njegovo previdnost. Res je, bolj varno bom spala, ako so vrata zaprta. Zdaj pa lahko noč, Cefira, jutri na svidenje!«
Rožica je v tem hipu iskreno molila, da bi nikoli več ne videla ta rjavi, zviti, hinavski obraz cigankin. Ko je Cefira odšla, je Rožica še enkrat prečitala pismo.
O polnoči jo bo torej oprostil! Zdaj je bilo šele deset, torej je imela še dve uri časa.
Čeprav je Cefira zaprla vrata, skozi katera se je prišlo na vrt, je hotela Rožica vseeno poskrbeti, da bi je kdo ne napadel.
Kajti bolj nego roparjev in ubogih sibirksih kaznjencev se je Rožica bala grajskega gospodarja, kneza. Zato je zapahnila od znotraj zapah pri vratih, ki so vodila v salon.
Tako je mislila, da je varna. Zelo razburjena je čakala trenotka, ko bo Andrej postavil lestvo na okno ter jo po nji odnesel v prostost. Tedaj je nekdo hipoma potrkal na vrata.
Rožica se je prestrašila, a olajšano vzdihnila, ko je slišala Cefirin glas.
»Hihi, odpri zlata mačica, nekaj ti hočem še prnesti, knez me pošilja, naglo, odpri!«
Rožica je naglo oblekla zopet krilo in hitela k vratom.
Knez ji je nekaj poslal po Cefiri? Oh, najbrž vest, da pride danes po noči k nji.
»Naj si le drzne,« je mrmrala Rožica s tresočimi ustnicami.
»Rajši skoči skozi okno, rajši se dam ubiti od njega, le tega ne, njegova ljubica ne bom postala.«
Odpahnila je zapah in Cefira je vstopila.
Z dopadljivim pogledom je premerila ciganka ljubeznjivo devojko; ki je komaj skrivala svoje lepe oblike.
Rožica se je začudila, Cefira je držala v roki cudovito lep šopek cvetlic, nabranih na vrtu.
»Kako lep šopek!« je nehote vskliknila Rožica, kajti zelo je ljubila cvetlice in v radosti nad temi cvetlicami je celo onega pozabila, ki jih je poslal.
»Ali ti ugaja šopek?« se je režala ciganka ter obračala šopek, da bi ga Rožica od vseh strani videla.
»Kajne, da je lep in kako diši!«
»Da čudovit vonj gre od cvetlic,« je zaklicala Rožica,
»skoro omamljiv.«
»In vendar morajo do jutri zveneti;« je opomnila ciganka.
»Vidiš, da knez nate misli, in da bi Ti rad napravil veselje. Po meni Ti vošči lahko noč ter Te prosi, da postaviš te cvetlice k posteljnemu zglavju, da boš mislila nanj in sladko sanjala o njem.«
»Kajti knezu,« je pristavila Cifira,
»ni dobro, zato mora ostati v postelji. Prehladil se je na potu, zato Ti le cvetlice pošilja.«
Kako srečna je bila Rožica pri teh besedah.
Knez torej ni zdrav, najbrž bo moral nekaj dnij ostati v postelji, - to se je zdelo devojki, ki je le na beg mislila, kakor poslanica iz neba.
»S hvalo sprejmem te cvetlice,« je rekla Rožica, vzela cvetlice ciganki iz rok ter jih vtaknila v vazo na svoji nočni mizici.
»Povejte knezu Slatkinu, da sem presenečena od njegove pozornosti in da so te cvetlice edino, kar vzamem od njega.«
»Povedala bom knezu Vaše besede,« je rekla ciganka.
»Rekla mu bom, da je njegov ljubljenček s pogledom na cvetlice zaspal.«
Ciganka je neslišno smuknila skozi vrata. Poprej je pa še zasmehljivo pogledala Rožico s svojimi bodečimi očmi.
Rožica je zopet zapalmila vrata ter se vrnila k postelji.
Nato se je slekla in zlezla v posteljo. Nehote so se ji uprle oči v žareče, pestrobojne cvetlice, ki so stale pri njenem zglavju.
Bil je čudovitosladek vonj, ki je prihajal iz teh cvetlic.
Rožica je sklenila, da ostane zbujena.
Iz posteije je lahko videla kazalec na lepi uri.
Petindvajset minut čez deset, torej bo morala preteči še cela ura in petintrideset minut do polnoči.
Toda kaj je bilo to? Sveti Bog; bilo ji je kakor bi bila pijana. Hotela je vstati, a ni mogla, udje so bili kakor svinec, čutila je, da so ji trepalnice teške, da se je polašča utrujenost, kateri se ni mogla ustavljati.
Gorje čuti so ji bili omamljeni. Sen jo je obvladal in le sempatja je prestrašena skočila iz teških sanj, le mimogrede se je zopet zavedala.
»Izgubljena sem,« je zakričala Rožica in v istem hipuje zaropotalo, devojka je nehote zvrnila z roko vazo, da je padla na tla s cvetlicami vred.
Dragocena posoda je bila zdrobljena, in rože so ležale sredi sobe.
Rožica se je zbudila, vstala je, glava jo je bolela, vtrujenost se je je še vedno oklepala kakor s kleščami ter jo vlekla nazaj v blazine, a vendar je obsedela.
Čutila je, da ji je nekoliko laž]e, vtrujetiost in omama je ponehala; kri se je zopet živahnejše začela pretakati po žilah, in vedno jasnejše je lahko mislila.
»Cvetlice!« je hipoma zaklicalo v nji,
»da, cvetlice, ki mi jih je knez poslal, so krive mojemu stanju. Sveti Bog, ali so bile napojene s kako tekočino, ki človeka omami? Saj bi ne bilo prvič, da so ljudi celo zastrupili s cvetlicami. Oh, to lopovstvo, ki se je hotelo izvršiti na meni, toda Bog ni dopustil kaj takega!«
In zdaj je Rožica lahko vstala, pobrala je šopek na tleh ter ga vrgla skozi okno daleč na crt.
»Rešena sem!« je šepetala.
»O, ob kakem prepadu sem stala! Gorje mi, knez pride to noč, nameraval me je v spanju napasti. Toda hvala Bogu, v četrt ure je polnoč, potem me reši Andrej.«
Z največjo naglico se je Rožica oblekla, obula čevlje, zavila nekaj preila v zavoj in čakala Andreja.
Luna je zašla, noč je bila temna, le trepetajoč svit ene zvezde je padal v sobo lepe devojek, kakor bi ji hotel prinesti pozdrav iz domovine. Hipoma se je deklica zdrznila, zaslišala je šum pod oknom.
Da, to je povzročila lestvica, ki jo je Andrej naslonil.
Rožica je slišala tihe korake, nekaj je potrkalo na šipo in postava se je pokazala pri oknu.
Rožica je burno bilo srce; ali je prišel Andrej da jo res reši ali ima kako druge namene, ko pride o polnoči k nji?
Molče je Rožica stala, naslednji trenotek je moral prinesti odločitev. Ali je bil Andrej rešitelj, ali je pa udrl v njeno spalnico, da jo oropa edinega, kar je še imela - nedolžnosti?
»Rožica kje ste?« je zašepetal glas in v njem je ležalo toliko gorkote in dobresrčnosti, da je plašna deklica takoj zopet dobila pogum.
Človek je skočil z okna in je zaprl.
»Ne bojte se, gospica,« je rekel Andrej ter stopil k Rožici,
»rešitev Vam prinašam. Vse spi, prilika za beg je ugodna. Zato naglo, Roćica, pojdite!«
»O, kako naj se Vam zahvalim,« je srečno vskliknila devojka ter podala mladeniču roke, katere je pritisnil na ustnice. Nato se je ozrla proti nebu ter tiho molila, da bi ji vsemogočni pomagal pri begu.
»Naglo, gospica,« je silil Andrej ter jo peljal k oknu.
Previdno je pogledal doli, vse je bilo tiho.
»Nihče naju ne ogleduje, če Bog da, se beg posreči.«
Rožica se je prepustila mladeniču, ki jo je vzel v naročje ter stopal z njo po lestvi.
Spodaj sta se splazila na vrt in prišla skozi mala vrata, katera je Andrej odklenil na prosto.
»Za božjo voljo, kaj je to, zalotili se naju!« je hipoma zakričala Rožica.
»Usmiljeni Bog, zapazili so, izgubljena sem!«
Velik bradat človek se je nenadoma pojavil pred beguncema.
»Gospica, rešeni ste!« je odgovoril Andrej in vzel trepetajoče deklico v naročje,
»ta človek tu,« pri tem je pokazal na prišleca, junaško zraščenega človeka,
"Vas bo peljal odtod. Kočijaž je to, ki Vas bo skozi puščavo peljal. Zaupajte mu, zvesto mi je udan, ničesar se Vam ni treba bati.«
Iz razoranega obraza tega moža ki ga je Rožica zdaj natančneje motrila, so kljub divjosti gledale dobre zveste oči.
Skoro ponižno je stal močni, veljkanski mož pred mladim knezom, pričakujoč njegova povelja.
»Istvan,« je rekel knez,
»zaupam Ti dragocen zaklad - bitje, ki mi je ljubo. S svojo glavo si mi porok, da pride ta deklica zdrava v najbližjo železniško postajo. Ali je voz že pripravljen?«
»Da milostivi knez, upregel sem najboljše konje; kosal se bom z volkovi, tako bomo dirjali.«
»Kako, sama naj se peljem plemeniti gospod?« je zaklicala Rožica ter plašilo pogledala mladeniča.
»O Bog, tako se bojim, vožnja bo trajala več dnij, morda veliko tednov!«
»Rad bi se peljal z Vami, gospica, toda potem bi moj oče takoj izvedel, da sem Vam pomagal k begu. Vi ne poznate mojega očeta, grozovitež bi me ne samo izdedinil, v svoji strašni jezi bi me celo umoril.«
»Torej tvegate lastno življenje, ko mi pomagate do prostosti?« je šepnila Rožica in solze hvaležnosti so ji rosile lica.
»O povejte mi kako Vam to povrnem.«
»Nobene zahvale ne zahtevam, gospica,« je prostodušno odgovoril Andrej ter pritisnil Rožico nase in jo poljubil na belo čelo,
»s tem, da Vam pomagam do prostosti, popravim krivico, ki jo je storil moj oče pridni, krepostni deklici. Le dolžnost izpolnim s tem, ki mi jo narekuje srce in vest.«
»Gospod, čas je, da odpeljem,« se je bradati mož utaknil v pogovor;
»stražniki pridejo kmalu okoli gradu in bodo opazili, da pomagam gospici k begu. Tudi konji so nepotrpežljivi, ker niso navajeni dolgo stati.«
»Prav imaš, Istvan,« je odgovoril Andrej ter stopil h udobno opremljeni kočiji, ki je imela vse potrebne stvari za daljše potvanje.
»In kam se boste obrnili, gospica, ko pridete na železnico?«
Rožica je trenotek premišljevala.
»O Bog, sama še ne vem, saj nimam nobenega sorodnika na svetu; nihče se ne briga zame, brez doma sem. Morda bo najboljše, da se peljem v Pariz.«
»Uboga, nesrečna revica!« je sočutno rekel Andrej.
»Da, v Pariz,« je nadaljevala Rožica,
»tam poznam še nekaj ljudij, ki so bili znani z mojim dobrim očetom Jakličem.«
Rožica je stopila v voz.
»In zdaj zbogom, drago dete, srečno pot, ne pozabite popolnoma na Andreja in na svidenje!«
»Da, na svidenje, in dokler bom živela, se Vas hvaležno spominjala,« je šepnila Rožica in solze so ji porosile lica,
»hvala, tisočera hvala!«
V tem hipu so potegnili konji. Utisi zadnjih ur so premagali Rožici čute, kakor v omami se je naslonila v mehke blazine, spanje je objelo ljubko devojko.
»Rešena, rešena!« to so bile prve besede, ko je zopet odpila oči in videla, ko so konji v divjem galopu dirjali po neizmerni planjavi.
44. poglavje: Zadnja želja umirajočega očeta
Lahkne pomladne sapice so pihljale po cestah v Parizu. Na Elizejskih poljih so cvetlice že cvetele in kostanjev drevored je bil bel od samega cvetja.
Tudi skozi odprto okno krasne vile ne Elizejskem polju je pihljala pomladna sapica v elegantno sobo.
Toda v tej sobi ni bilo pomladi, kajti nevidno je v enem kotu sobe čepela smrt, in kjer se ta pokaže, izgine pomlad in napoči zima.
V širokem, ustaljenem stolu blizu okna je sedel popolnoma oblečen star mož z belo do prs segajočo brado. Zelo upadel obraz je imel in smrt mu je že utsinil svoje znake vanj.
Poleg bolnika so na mizici stale steklenice z zdravili. Bolnik se je sempatja zaničljivo ozrl nanje.
A še večkrat se je ozrl na uro ter se z lahnim vzdihom obrnil do drugega gospoda s plavo brado.
»Radivoj, prijatelj,« je vskliknil bolnik ter s tresočo roko pokazal na uro,
»ali je res že tako pozno, že dve? Saj ste vendar rekli, da pride vlak iz Bruslja ob 1 uri in 40 minut. Ako je tako, bi moral biti že davno tukaj. Oh, ali ni zaropotal voz? Prosim, Radivoj, poglejte če je on. Kajti videti ga hočem in ne bom poprej umrl, dokler me ne da roke v spravo.«
Radivoj Sokolski je hitel k oknu in sklonil na ulico, a takoj se je spet vrnil in žalostno odgovoril.
»Ne, voz se je mimo peljal, ni ga še!«
»Še vedno ne! O Bog, ko bi zdaj ne prišel, ko bi še vedno ostal trdovraten! Kajne, ssaj ste mu pisali, da sem na smrt bolan in da so mi dnevi šteti?«
»Bog Vam še vedno lahko podeli zdravje, ljubi grof,« je odgovoril Radivoj,
»zdravnik mi je še včeraj ugotovil - «
»Nič o tem, dragi prijatelj,» ga je prekinil Božidar Višnjegorski,
»sam vem najbolj, kako je z menoj! Niti zdravnik, niti Vi mi ne morate dati upanja. Smrt se je naselila v srcu, dihanje je vedno težje, da moči sem že mislil, da je prišel posledni trenotek in da bom moral umreti, ne da bi ga še enkrat videl. Ali se ne bližajo koraki?«
»Samo stražaj hodi zunaj gorindol.«
»Kajne, saj bo vendar prišel?« je rekel bolnik po kratkem odmoru,
»saj vendar ni mogoče, da bi moj sin odklanjal očetovsko roko, ki se mu ponuja v spravo.«
»Da res je,« je zamolklo nadaljeval Božidar Višnjegorski,
»grešil sem na Mirkotu, kajti jaz kot njegov oče, kot njegov najboljši prijatelj, bi ne smel nikoli dvomiti v njegovo nedolžnost. Toda vse je bilo zoper njega, in nesrečne besede, ki jih je izgovorila Alenka pl. Radičeva, preden se je onesvetila, oh, ko več bi lahko navedel v svoje opravičevanje, toda ne zdaj, ampak njemu samemu bom povedal. O da bi le bil tukaj, kako počasi mineva čas nesrečniku, ki je obsojen v gotovo smrt in ki ima pred smrtjo še izpolniti sveto obveznost.«
»Prosim Vas, dragi priajtelj,« je zaklical Radivoj,
»ne razburjajte se! Mirko je že na potu v Pariz, najbrž se je že prieljal in je imel med potom zamudo. Morda boste čez par minut že videli svojega sina.«
»Mojega sina?« je vzdihnil Božidar Višnjegorski,
»ali vem sploh, če imam še sina? Odkar je Mirko pustil ono strašno hišo, kamor sem ga jaz spravil, ga ni bilo pregovoriti, da bi me zopet videl. Globoka mržnja se mu je naselila v srcu, brez miru je takrat potoval po Evropi, najnežnejša pisma, ki se mu jih pisal, ga niso ganila, da bi mi odgovoril prijazno besedo. Naposled se je Vam posrečilo poizvedati njegovo bivališče. Pisali ste mu, kaj trpim, obupavam noč in dan, ko ne more umreti, dokler ne spravim z njim - in naposled - «
»Kje je?« je zadonel tresoč glas,
»kje je moj oče?«
»Mirko!« je zakričal Stari grof ter se posledmi močjo vzdignil v stolu,
»moj sin, moj sin, moj dobri, ubogi sin!«
Vrata so se odprla, Mirko v potni obleki je plan noter, a le nekaj korakov je storil, potem je kakor okamnel obstal, kajti pogled na očeta mu je vzbujala grozo.
Ko ga je poslednjikrat videl, je bil še močne postave, močne visoke postave, moč se mu je čitala na postavi, oči mu bliščal presunljivo - in zdaj! Oh, kar je tu vidu je bila le še senca očetova, to je bil še senca starček, nesrečnež, ki je stal na robu groba!
Mirko se je zdrzil, z grozo je občutil, kar lahko bi prišel prepozno, kako bi ga mržnja kljubovalnost zapeljala, da ni bi poslušal prošnje očetovo po svidenju.
Moč, ki se je zbudil v bolniku pri sinovem glas je odnehala. S teškim vzdihom se je Božidar Višnjegorski zopet sesedel v stolu, podpiran od prijatelj Radivoja.
»Mirko, sin moj,« je vskliknil grof s tresočim glasom,
»kajne, komaj me še izpoznaš, da to je postalo iz Tvojega očeta, tako se pokori za krivico, jo je storil sinu.«
»Prosim Te, oče, nič več o tem,« je zaklical Mirko ter se zgrudil k očetovim nogam,
»nič krivde, vse je odpuščeno, pozabljeno! O oče moj, ko bi slutil, kako je s Teboj, bi bil že davno pri Tebi, toda bol v srcu mi ni dala izpoznati iz Tvojih pisem TVojega stanja, šele grof Radivoj Sokolski mi je odrl oči. In ko sem dobil njegovo pismo v Bruselj, me ni nič več držalo nazaj. S prvim vlakom sem se odpeljal in hvala Bogu, še sem prišel pravočasno, da Te vidim. In zdaj, oče, se ne bom več umaknil od Tvoje strani, stregel Te bom in Te otel smrti.«
»Oči mi boš zatisnil sin moj,« je vskliknil stari grof,
»in to je zadnja usluga, ki jo zahtevam od Tebe. Oh, srečen sem, da Te še enkrat lahko vidim, svoje roke hočem položiti na Tvoja glavo in Te blagosloviti. O, reci mi še enkrat, da si mi odpustil, ko sem Te zapustil v nadlogi! O Mirko, hudo sem se pregrešil na Tebi, kako zelo nesrečen si moral biti pri misli, da Te je zapustil oni, čegar prva dolžnost je bila, da Ti stoji na strani.«
Radivoj se je po prstih splazil iz sobe, kajti nekaj mu je reklo, da morata biti zdaj oče in sin sama.
»Ne, še enkrat Ti prisegam,« je hlastno zaklical Mirko in komaj zadrževal solze,
»vse sem odpustil in pozabil. Saj vem dobro, da je bil videz zoper mene, zato nisi mogel drugače soditi. Povej mi pa oče, čemu si prišel sem v Pariz, ako si res tako bolan. Čemu nisi preživel zadnje ure na gradu svojih dedov?«
»Prišel sem v Pariz,« je odgovoril Božidar Višnjegorski,
»da povprašam slavnega profesorja glede svoje bolezni. Vedno sem še upal, da mi bo bolje, toda od dne, ko so Tebe, ljubi sin, oprosti da Te spominjam na ta strahovit čas, prijeli in v ječo utaknili sem začel bolehati. Kot potrt mož sem se vrnil domov, bolezen, ki morda še lahko deset let počivala, je izbruhnila s tako silo, da mi je telo potrlo. Odkar si pa Ti pri meni, mi je malo lažje, tudi diham bolj lahko, kajne, da ne izgledam več tako slabo?«
Mirko je skrivno boljo gledal očeta, ko je rekel te besede. Izpoznal mu je na obrazu, da je že smrt začrtala svoje znamenje vanj. Bolestno je stisnil očetovo roko, bila je ledenohladna.
»Mogoče je pa, sin moj,« je zopet začel grof Božidar,
»da me nenadoma usmrti srčna kap, prosil sem zdravnika, na mi pove resnico in on mi je zagotovil, da bi bila najbolJša rešitev moje bolezni nagla smrt! Ne, ne, nič več se ne bojim, odkar si Ti pri meni. Zdaj hočem urediti še stvari s Teboj, ki so običajne pred smrtjo, predvsem Ti moram nekaj razkriti.«
»Čujem, oče, in karkoli naj bo, mi veruj, da bom izpolnil poslednjo tvojo voljo kokor dober sin, kateremu so želje umirajočega očeta svete.«
»Ali mi priznaš, da izpolneš to, kar si bom zdaj izprosil od Tebe?«
»Prisegam Ti oče,« je odgovoril Mirko, ne da bi pomislil, da se je teško vezati s prisego, ako se ne ve kaj.
»O ko bi vedel, kako težak kamen si odvalil raz moje srce, ko mi to obljubiš,« je zaklical grof,
»in jaz mislim, da boš zadovoljen z mojo odločbo, še prepričan sem, da bo to ustanovilo Tvoje srečo.«
»Mojo srečo?« je rekel mladenič ter neizrečeno žalostno pogledal očeta,
»zame ni nobene sreče več. Toliko sem izgubil, da me življenje ne more več odškodovati.«
»Vem,« je mrmral stari grof v brado,
»še vedno trpiš pod strašno sodbo, ki so jo po nedolžnem izrekli čez Tebe.Pozabiti ne moreš strahovitih spomimov na črno hišo. Toda baš ker se čutiš samega in zapuščenega, bo moja želja balzam na Tvoje srce, kajti dati Ti hočem zvesto tovaršico za življenje.«
»Tovaršico?« je skoro osorno vskliknil Mirko ter se prestrašeno ozrl na očeta,
»oče, ali slišim prav, torej govorite o nekem dekletu?«
»Da,« je odgovoril grof s slabim glasom,
»o lepi, dobri, vrli deklici, ki sem Ti jo določil za soprogo. Poslušaj me, Mirko, preden odgovoriš. Jaz pojdem od Tebe, kliče me neizprosna smrt, in zapuščali Te samega na zemlji. Kako sladka tolažba bo zame pri miisli, da si si pridobil zvesto srce! In koliko mirnejše bom umrl, ako vem, da prideš v rodbino, ki jo visoko spoštujem, ki jo ljubim in kateri sem veliko hvalo dolžan.«
Mirko si je zaman prizadeval skriti svoj strah. Bleda lica so izdala, da ga je očetova želja kakor s kolom zadela. Že zdaj mu je bilo žal prehitre prisege in obljube ki jo je dal očetu.
»Ah ne slutiš, Mirko,« je zaklical Božidar Višnjegorski,
»koga mislim, ali Ti nič ne reče srce?«
»No, torej Te morem še enkrat spomniti najnesrečnejše ure Tvojega življenja. Ali še veš, ko so Te odpeljali v ječo, ali nisi slišal za seboj vsklika, in ali nisi videl pasti ljubke deklice, katero je Tvoja osoda tako pretresla, da je omedlela? Bila je Lola, hči najinega prijatelja Radivoja. Jaz sem mu dal roko, da Te združim z Lolo. Saj je on bil, ki Te je pripeljal k meni, in v zahvalo - «
»O ljubi oče,« je zaklical Mirko,
»ako se tiče grofa Radivoja Sokolskega, sem trdno prepričan, da ne bom imel povoda, kesati se svoje obljube. Ne, grof Radivoj je veliko preplemenit, nego da bi me zahteval za zeta, ako sliši, da njegovo hči lahko spoštujem, cenim, toda nikoli ne bi mogel ljubiti.«
»Nikoli ljubiti?« je zaklical umirajoči in glas je bil čimdalje slabši,
»nesrečni sin, zakaj bi ne mogel ljubiti Lole? Ali ni lepa in krasna kakor si malokatero videl, ali ni dobra in ljubezniva in vredna postati grofica Višnjegorska? In potem pomisli, da je iz žlahtne rodbine, ki se lahko meri z našo in na to se moraš tudi ozirati. Glej, Mirko, Ti si poslednji grof Višnjegorski. Ako zaprem svoje oči, boš Ti kot samotno debelo rastel. In to deblo mora zeleneti, cveteti, v njem se mora obnoviti naš rod, da nikoli ne izumre.
O Mirko, TVoji pradedi zro v tem hipu nate, Ti si njih nada, živeli so zaman, ako se ne poročiš z deklico, ki je Tebe vredna.
Toda ne! Jaz vem, da ne boš tega storil, prisegel si mi Mirko, prisegel, in sam si rekel, da Ti bo ta prisega sveta.«
»Da, to sem storil,« je vskliknil Mirko s pridušenim glasom, ter se izognil očetovemu pogledu,
»toda ravnal sem prehitro. Nikoli bi ne smel priseci, ne da bi vedel, kaj zahtevaš od mene. Ako bi zahteval življenje od mene, bi Ti je dal z veseljem, ako bi mi rekel, da moram odslej trdo delati, kakor najnižji delavec, ki dela od zgodnjega jutra do poznega večera, tudi to bi rad vzel nase. Vse, vse hočem storiti zate, le tega ne zahtevaj od mene. Jaz ne morem darovati svoje srce deklici, najsi bo najboljša, najplemenitejša, ne morem, oče, ker je moje srce že oddano.«
Tresoče roke umirajočega so se trdno oklepale stola, še enkrat se je malo vzdignil ter uprl oči v svojega sina.
»Oddano, praviš?« je z muko vzdihnil Božidar Višnjegorski.
»Oh, pa vendar ni ona deklica, ona tujka, ki še vedno napolnuje Tvoje srce. Nerad bi v zadnjih hipih svojega življenja mislil z mržnjo v srcu na kakega človeka.«
Mirko je molčal.
O strašno je trpel, očeta ni hotel žaliti in vendar ni mogel Rožice zatajiti, svoje Rožice, katero je zaman iskal že leto dnij po celi Evropi, in ki je izginila kakor bi jo zemlja požrla.
»Ti mi ne odgovoriš, Mirko?« je zaklical grof ter stisnil roke na suhe, upale prsi,
»Ti molčiš? O potem vem dovolj. Torej stoji še vedno ona tujka med Teboj in menoj, ona deklica, ki je bila pravzaprav vzrok Tvoje nesreče. O da bi je nikoli ne bil srečal! Nikoli bi se ne zgodilo, da bi Te tako dolgo pridrževal v blaznici doktorja Morača in Te obtožil umora.«
»Da in ko bi me še zdaj obtožil,« je vskliknil Mirko ter vzdihnil roko kakor k prisegi,
»tudi to bi zarad Rožice rad prenašal. Kajti ljubim jo še vedno kakor sem jo ljubim od prvega hipa, ko sem jo zagledal. Oče, jaz ne morem pozabiti krasnega obraza, njen sladkodoneč glas mi zveni v ušesih tudi ako je ne vidim. In čeprav sem jo izgubil, čeprav je nisem več našel, ko sem prišel iz zapora in čeprav sem jo zaman iskal, hočem vendar vse svoje življenje delati nato, da jo zopet najdem. In ako mi bo Bog v nebesih milostljiv, da najdem Rožico, potem bo postala grofica Višnjegorska, ona in nobena druga, to prisegam - «
»Ne prisegaj!« je vskilknil umirajoči z glasom, ki je pretresel Mirkotu mozeg in kosti,
»kajti stem bi prisego prelomil. Nesrečnež, Ti me siliš, da Ti vse povem, kar bi Ti tako rad zamolčal.
A biti mora, čutim da me moči zapuščajo, kakor megla se je usedlo na moje oči, Mirko smrtna ura je prišla, daj mi roko, sin, saj me ne boš zapustil, ko se poslovim od življenja.«
»Ne, pri Bogu v nebesih, ne bom Te zapustil, oče,« je zaklical Mirko in se vrgel k nogam umirajočega.
»Glej, Tvoje roke držim v svojih, grejem jih, dati Ti hočem svoje življenje, svojo kri. In Bog mi je priča, da bi rad umrl zate, toda svoje ljubezni ne morem žrtvovati, ne morem oče!«
»In vendar mora biti! Vedi torej Mirko, mi smo siromašni, stojimo ob prepadu!«
»Oče!« je zakričal Mirko,
»oče, kar praviš, je nemogoče, ne more biti! Sveti Bog, kako je to prišlo, česar ne morem pojmiti?«
»Jaz sem kriv! Bil sem bogat, imel sem miljone, toda dal sem se zapeljati v velike špekulacije, častihklepnost me je gnala k temu. Moja podjetja so pa ponesrečila, zato sem podvojil zneske in vse izgubil.«
»Mirko,« umirajoči se je sklonil k mladeniču, ki je strahu in groze kakor otrpnel klečal pred njim,
»Mirko, sramota bi lahko prišla čez našo rodbino, ko bi ne našel plemenitega rešitelja. Ali Ti moram imenovati njegovo ime?«
»Grof Radivoj Sokolski,« je zastokal Mirko,
»Lolin oče!«
»Da, on je!« je šepnil bolnik.
»Ali umeš, da sem mu dvojno, trojno zahvalo dolžan? A ne sodi ga krivo; nikoli bi Radivoj ne zahteval zahvale od mene, ki bi se ne zlagala s Tvojo življensko srečo. Toda plemenitaš kakor sva midva, mora biti hvaležen tudi, če se ga ne sili v to. Lola Te ljubi, ljubi Te tako globoko in iskreno, da ne more živeti brez Tebe. Priznala je to očetu in ta mi je povedal in tedaj sem mu, dal častno besedo, da se poročiš z Lolo in z nobeno drugo. Ali hočeš svojega očeta na laž postaviti, Mirko? Ali me hočeš kot lopova pustiti v zemljo?«
»O oče, srce mi trgaš,« je zakričal Mirko,
»ali je bila ustvarjena ta ura, da me pogubi? Tebe izgubim, izvem, da sem berač, in zdaj naj dam še srce tej, ki je ne ljubim? Oče, to je preveč, preveč, jaz ne morem prenesti tega!«
»Mlad si še, sin moj, Ti še ne slutiš, kaj človek vse lahko prenese. Mirko, moje minute so štete, ako mi hočeš mir dati v grob, položi svojo roko v mojo in prisezi, da hočeš hčer grofa Sokoleskega vzeti za ženo.«
Mirko se je ozrl na umirajočega očeta, videl je, da grof ni preveč rekel, ko je govoril o svojih poslednjih minutah. Smrt se je že oklepala njegova srca, stezala je koščeno roko, da mu stisne grlo, tu ni smel več premišljevati, mroal se je odločiti.
Rožice ni našel, čeprav jo je vstrajno iskal. Morda je sploh ni več med živimi. Sam je bil berač, ki je dolžan veliko zahvalo grafu Sokolskemu. Moral je poplačati dolg svojega očeta! Resnično, dlje se ni smel obotavljati in da samo pomiri umirajočega očeta, moral mu je obljubiti, kar je ta zahteval.
Toda iskrica nade je še ostala Mirkotu. Ako se obveže, peljati hčer grofa Sokolskega pred oltar in ako ga ta zavrne, potem mu ni bilo treba izpolniti prisege.
Pred Lolo je hotel stopiti ter ji popisati svojo vročo ljubezen do Rožice kakor tudi obupnost, da ne more postati njegova ljubljenka. Saj je bila Lola plemenitega srca, ker je Radivojeva hči! Ali se bo mogla ustavljati njegovim solzam, njegovim prošnjam? O gotovo ne, dala mu bo prostost in potem bo vse dobro!
»Dobro torej, oče moj!« je vskliknil Mirko in temen sklep je zaplamtel v njegovih očeh,
»svojo roko položim v Tvojo, da, prisegam Ti pri vsemogočnem Bogu v nebesih, pri otroški ljubezen, ki si mi jo usadil v srce in katero sem Ti dolžan, da prisegam, nobena druga nego hči grofa Sokoleskega bo moja žena. In ako ona ne more biti, hočem sam ostati in zapuščen živeti!«
Komaj je Mirko izgovoril te besede, ko je zaihtel in skril svojo glavo v naročje umirajočega očeta. Krčevito ihtenje mu je pretresajo vitko telo;· grof je blagoslavljajoče položil roke na njegovo glavo.
»Ti si dober sin, Mirko,« je zaklical umirajoči z votlim glasom,
»blagor očetu, ki ima takega sina. Oh, kako mi bo zdaj smrt lahka, Ti dobri otrok, si zapodil smrtni strah od mene, hvala Ti, moj Mirko, nebo Te bo blagoslovilo za ta sklep! In zdaj prosim, pokliči Radivoja, obvestiti ga hočem o Tvojem sklepu in se posloviti od njega. Hiti torej, kajti komaj še diham!«
»Ali hočeš zdravilo, oče? Morda Ti malo odleže?«
»Nič več zdravila!« je zaklical Božidar Višnjegorski,
»saj bi me le podaljšalo muke. Saj hočem umreti, sin, in Tebi tudi ni treba jokati po meni, našel bom mir v rodbinski grobnici.«
45. poglavje: Usodepolna prisega
Mirko je videl, da ne sme izgubljati časa. Oči umirajočega so bile že napol zaprt, hropeče je dihal, katastrofa lahko vsak hip napoči.
Mirko je naglo hitel ven in našel strežaja svoejga očeta v solzah.
»Pojdi naglo noter, starec,« mu je zaklical
»moj dobri oče umira. V kateri sobi je grof Sokolski?«
Služabnik je pokazal na vrata nasproti bolniške sobe.
Mirko jih je odprl, toda ko je hotel vstopiti, je osupel obstal na pragu.
Grof Radivoj ni bil sam, mlada krasna devojka je stala poleg njega. Oblečena je bila v črno obleko in imela okrog vratu mehko belo kožuhovinasto boo. Bila je Lola.
»Tudi Vi tukaj, kontesa?« je zaklical Mirko zelo presenečen.
Ko se je malo ojačil, je šel z nestalnimi koraki proti Loli in rekel:
»Dovolite, da Vas le kratko pozdravim, kajti Vašemu gospodu očetu moram povedati naj gre v bolniško sobo, ako hoče še živega videti svojega prijatelja, moj oče je že pri koncu!«
»Mirko!« je zaklical Radivoj ter stisnil mladeniču roke,
»v kako pomembni, strašni uri se zopet vidiva. Tudi mojo Lolo je skrb za Vašega očeta gnala semkaj doma ni mogla prestati, vedeti je hotela, kako je z bolnikom. Pojdi Lola, daj mi roko, gotovo se hočeš tudi Ti posloviti od grofa. Ali hočeš pa morda rajši, da ne vidiš smrti, ki bi otemnila Tvoja dušo?«
»S Teboj pojdem,« je hlastno odgovorila Lola,
»smrt je strašna le za onega, ki nima čiste vesti. Jaz sem pa imela grofa od srce rada in bi mu še enkrat rada stisnila roko, preden umre.«
Malo minut kasnej so stopili Radivoj, Lola in Mirko v bolniško sobo.
Teško dihanje bolnikovo jih je skrbelo. Za stolom umirajočega je stal služabnik in mu otiral znoj.
»Pridite bližje, otroci,« je zaklical bolnik in poskušal smehljati se.
»Radivoj dajte mi še enkrat roko. Skoro Vas več ne vidim, tako temno mi je pred očmi. Da, noč bo postala, neskončna noč!«
Radivoj je stisnil roke umirajočega, govoriti ni mogel, ker je bil preveč ganjen.
»Hvala, moj Radivoj!« je rekel umirajoči,
»hvala za vse, kar ste storili zame. Bili ste mi resnični prijatelj! Oh, tako redko se dobi na zemlji pravega prijatelja kajne, tudi mojemu sinu boste izkazovali tako ljubezen?«
»Da, prav gotovo,« je odgovoril radivoj s solzami v očeh,
»oče mu hočem biti, ako hoče biti moj sin.«
»Hoče, hoče!« je zaklical umirajoči z močjo, ki je bila zadnji plamen pojemajočega življenja.
»V pravem pomenu besede hoče biti Vaš sin. Obljubil sem Vam, da bo moj sin poročil Vašo hčer. Mirko izpolni z veseljem prisego svoejga očeta. Lola, hči mojega najboljšega prijatelja na zemlji, daj mi roko. Tako, hvala, zdaj pa še Ti svojo, Mirko! Tako, položim jih skupaj, da bosta združena, dokler Vaju Bog ne loči! Bodita srečna, ljubita se otroka in recita, da se hočeta vzeti. Vpričo smrti bodita združena!«
Mirko je čutil mehko, nežno roko Lolino v svoji najprej se je plašno dotaknil, potem jo je krepko stisnil, v njegovih očeh je zažarelo, ustnice so se mu odprle.
Ne, ne,Rožice ni mogel zatajiti. V tem hipu se je samemu sebi zdel zločinec, ki igra nevredno dvojno igro. Kot slepar se je zdel, prisege očetove ni mogel izpolniti.
»Mirko,« je zadonel Lolin glas na njegovo uho,
»ljubi, ljubi Mirko, vedno sem Vas ljubila in ko ste bili nesrečni, sem gorke solze prelila!«
Kako izrednolepa je bila ta Lola. Kljub bližini smrti se mu Lola še nikoli ni zdela tako lepa! In vendar, njena lepota se mu je v primeru z ono od Rožice zdela malenkostna. Oh, Rožica, njeno ime samo se mu je zagreblo v srce kakor nož, da je krvavelo.
»Mirko, ali hočete biti moj?« je nadaljevala Lola z iskrenim glasom,
»ali smem popraviti to, kar so ljudje zakrivili na vas? O to bi bila lepa, sveta naloga, kateri bi se posvetila z vso svojo dušo. Mirko,« glas se ji jestrastno tresel,
»Mirko, le eno besedo in Vaš oče bo umrl z zavestjo, da zapušča dva srečna človeka, ki ju je združil s svojo poslednjo besedo k najvišji sreči.«
»Mirko, moja hči Vas ljubi,« je zaklical Radivoj ter položil svojo roko na mladeničevo ramo,
»ako kaj govori v Vašem srcu za mojo hčer, potem srečen blagoslovim to zvezo, kajti kot sin in prijatelj ste mi ljubši od vsakega drugega.«
»Zrak, zrak!« je hipoma zakričal umirajoči in oči so mu stopile iz jamic.
»Zrak, Mirko, besedo daj, prisego, Mirko, še lahko slišim, a skoro ne bom več mogel. Le življenju se lahko zaupa srečo, a ne smrti! Odloči se, Mirko, ali hočeš poročiti edino hčerko grofa Sokolskega?«
»Da, to hočem,« je zaklical Mirko in glas mu je hripavo zvenel.
»Hči Tvojega prijatelja bodi moja žena!«
Z vsklikom blaženosti se je zzgrudila lepa sleparka na prsi mladeniča, ki jo je s tresočima rokama objel.
Oh, prvikrat je mehko in gorko naslonila svojo glavo na njegovo srce, prvikrat so se oklenile njene roke njegovega vratu, prvikrat so se bočil njene ustnice njemu v poljub.
Počasi se je sklonila Mirkotova glava. Zaprl je oči, v ušesih mu je šumelo, bilo mu je, da se mora udreti vesoljni kaos, da potopi vse človeško, in vendar mu je iz tega sijala nasproti Rožicini podoba in zdelo se mu je, da jo vidi v cunje zavito, bedno, siromašno, dočim objema zdaj drugo.
In v istem hipu, ko je hotel pritisniti svoje ustnice na njen, je zaklical Radivoj Sokolski z žalostnim glasom:
»Mirko, Vaš oče je pravkar umrl, grof Božidar Višnjegorski je mrtva!«
Nežno je Mirko odrnil trepetajočo deklico od sebe, prijel očetove roke, ki so bile ledenohladne! Oče osteklele, usta odprta, kakor bi hotel še ziniti eno besedo! Proč, proč, Mirko ni imel več očeta!
Nekaj minut je kakor okamenel stal, smrt se ga še nikoli ni tako blizu dotaknila.
Nato je zaprl očetu oči ter mu lahno poljubil belo čelo.
»Molimo!« je rekel grof Radivoj ter počasi pokleknil poleg stola. Mirko in Lola sta storila isto, in v ozadju je tudi molil stražaj.
Skozi širokoodprto okno je še vedno vela pomaldna sapica in v mrtvaško sobo se je čulo živahno življenje in vrvenje pariško. Kakšno nasprotje med smrtjo in vriskajočim Parizom!
»In zdaj pojdite, Mirko,« je rekel Radivoj, ko so vstali,
»dogovorimo se glede pogreba, dajte roko svoji nevesti!«
Nevesti! Šele pri teh besedah se je Mirko zbudil iz hudih sanj. Nevesti? Imel je torej nevesto, bil je zaročen, navezan na drugo! Bilo mu je, da mora zakričati ter se upreti zoper to besedo, ki je za vsakega drugega najlepša, najsrečnejša!
»Pojdi, Mirko,« je slišal Lolin glas,
»kajne, zdaj smem vse deliti s Teboj, zdaj Tvojo bol, pozneje Tvoje veselje!«
Prav počasi je z roko ovila njegovo in ko sta korakala proti vratom, je čutil dotik njenega vitkobujnega telesa. Toda pri tem ga ni navdajal občutek blaženosti, ne, bilo mu je, kakor bi z Lolo vlekel skalo, ki je prikovana nanj in ki ga mora zvleči v prepad.
Vsi trije so potem šli v salon in ljubka Lola je potegnila zaročenca poleg sebe na mehek divan.
»Prosim Vas, gospod grof,« se je obrnil Mirko ter zopet vstal,
»da bi me par hipov pustili samega s konteso!«
»Razumem,« je rekel Radivoj,
»naravno je, da se hočete zgovoriti z mojo hčerjo. Že grem in upam, da bo ta pogovor še tesnejše združil Vajino vez. Grof Božidar mi je naročil, naj takoj po njegovi smrti zapečatim papirje in njegova volja je bila, da bi bil v Parizu pokopan. To je raditega določil, ker j emislil, da se boste svojo mlado soprogo naselili v Parizu.«
»S svojo soprogo!«
Oh, te besede so Mirkota kakor nož zadele. Zbudile so ga iz otrplosti! Ne, ne, oprostiti se je moral iz spon, v katere se je dal ukovati vsled ganljive prošnje umirajočega. K temu je potreboval le kratek pogovor z Lolo! Prav nič ni dvomil, da ga bo njeno plemenito srce takoj izpustilo, ko izve, da ima srce že oddano.
Radivoj je odšel in mlada človeka sta ostala sama.
Lola je slonela v kotu divana.
Glavo s temnimi, svilenomehkimi kodri je naslonila na roke. In ko je tako sanjavo počivala na mehkih blazinah, tedaj si je moral Mirko priznati, da je lepa, tako da bi vsakega moškega spravila v omamo reče! Le njega, ki je nosil podobo druge v srcu, ni mogla razvneti.
»Lola!« je vskliknil Mirko ter tako blizu nje stal, da so se jima kolena dotikala,
»poslušajte me! Besede poštenjaka bom govoril z Vami, besede ki bodo obenem odločile najino srečo! Prosim Vas, Lola, da sprejmete te besede tako resno, kakor so mišljene. Vaša vesela, brezskrbna mladost še ničesar ne ve o prepadih življenja. Predvsem bi Vas svaril, da ne bi izpoznali tudi senčnih strani življenja. Poslušajte me torej, Lola!«
»Kako svečan uvod, Mirko!« je zaklicala lepa mlada deklica, vzdignila glavo ter ga s temmmi, plamtečimi očmi tako pogledala, da ni mogel prenseti njenega pogleda.
»Ali se tako začenja ljubavna izpoved? Mislila sem, da bom slišala sladke besede ljubezni od Vas, besede, ki bodo v najinih srcih vzbudile vigred ljubezni? O Mirko, Vi mi lahko prinesete vigred in mi jo boste gotovo prinesli!«
»Vigred?« je vskliknil mladenič,
»ne lola vigred ljubezni je minila, listje je odpadalo od dreves, lahko sapice ne pihaljajo več zame, v mojem srcu je postala zima.«
»Naj bom torej jaz Vaše sonce, ki Vam da novo življenje!« je zaklicala Lola in vstala. Nato je naglo, ne da bi se mogel Mirko braniti, položila obe roke na njegove rame. Bila mu je v tem hipu tako blizu, da je čutil njene grudi na svojih prsih in srce na svojem.
»Mirko!« je zaklicala Lola in krasna rdečica sramežljivosti ji je zalila lica.
»Mirko, Vi ne slutite, koliko sem trpela zarad Vas. Tako trpi le ženska, le ljubezen, ki hrepeni po ljubljencu! Jaz sem bila, Mirko, ki sem vedno in vedno prosila očeta, naj se zavzame zate, da boš oproščen in da se izkaže Tvoja nedolžnost. In ko je še vedno bila Tvoja osoda temna in negotova, oh, kako sem točila vroče solze zate, in kolikokrat sem iskreno prosila Boga, naj odpre vrata Tvoje ječe, da postaneš srečen in jaz s Teboj!«
»Lola, za božjo voljo, kaj naj to pomeni?«
»To naj pomeni,« je nadaljevala Lola s trepetajočo strastjo,
»da Te ljubim, kakor le more ljubiti ženska ljubenca svoje duše! tvojo podobo nosim v srcu tako iskreno, tako trdno, da bi je nič, vzemi to besedno, prav nič ne moglo iztrgati iz mojih prsi. Tresla sem se pred blaženim trenotkom najine združitve, in umreti bo morala, ko bi ne nastopil! Toda zdaj je prišel, Mirko! Zdaj je tu trenotek, zdaj si moj, ki si jo prisegal umirajočemu očetu! Skoro bo najina poroka, peljal me boš na svoj dom in Tvoja bom. Prisegam Ti, da Ti bom zvesto udana soproga, da Te bom obdajala z vsem veseljem in saltjo življenja! Vsako željo Ti hočem brati iz očij, kajti ljubim Te, ljubim Te, ljubim Te!«
Zopet se ga je oklenila z mehkimi polnimi rokami in zdaj se Mirko ni mogel braniti, da ga je stastno, žareče poljubila na ustnice, poljubila s tako poltno strastjo in žarom, kakor ne more devica nikdar poljubiti.
Na Mirkota je leglo kakor sladek sen, kakor oblak vijolčnega vonja in sončnega svita. V tem hipu mu je bilo, da mora lepi izkušnjaki, ki ga je držala objetega, pasti k nogam, ter jo prižeti z divjo gorečnostjo nase!
Toda ko je pogledal Loli v oči se je zbudil.
Kajti to ni bilo ono čisto, deviško oko, ki je krasilo njegovo Rožico. Te oči sam si ni vedel razločiti kako, so ga spominjale one sleparke, ki ga je v blaznici doktorja Morača imela vjetega, oči one lepe, bujne črnolase ženske, ki mu je takrat stregla v obleki nune.
Tudi ona si ga je poželela, tudi ona ga je večkrat pogledala s tem divjim, poželjivim pogledom, in ta pogled se je utisnil v njgeovo dušo, in studil se mu je!
Naglo se je izvlekel iz njenega objetja.
»Prosim, poslušajte me, kontesa!« je rekel s suhim glasom, ki je bil velikem nasprotju s tresočo strastjo lepega dekleta.
»Pravkar ste pritisnil poljub ljubezni na moje ustnice to je zadnji, Lola, ki ste mi ga dali.«
»Zadnji poljub!« je zakričala Lola ter omahnila nazaj kakor bi ne razumela teh besed.
»Mirko, saj sva šele pri začetku dolge vrste sladkih slastij, blaženega razkošja in Ti govoriš o zadnjem poljubu! Tega bom pritisnila na Tvoje ustnice šele, ko bom blizu smrti ali če se Ti posloviš od življenja, kajti poprej se ne ločiva drug od drugega!«
»Srce mi krvavi, kontesa, ko Vam moram iztrgati it te omame! Da, to so iluzije, nežne, pisane cvetke ki morajo umreti, ako pade prva rosa nanje! Lola, zaročil sem se z Vami, ker je bila to žellja mojega očeta in ker umirajočemu nisem hotel odvzeti grobnega miru. Toda pri tem sem računal na to, da me boste Vi odvezali obljube, čim slišjte žalostno povest mojega živijenja.«
Vsaka kapljica krvi je izginila Loli z lic, ko je slišala te besede. Z belo fino roko se je naslonila na stol, ki je stal poleg njih.
Mirko je videl, kako so ji razkošnolepe grudi valovale pod črno kožuhovino, teško je dihala, ker ni mogla verjeti, kar je pravkar slišala.
Ko je pa izgovoril odločilno besedo, je bilo Mirkotu kakor bi se mu kamen odvalil od srca. Zdaj je hotel govoriti in Loli vse povedati.
»Lola, da me ljubite, mi je v veliko čast. Vsakega mora s ponosom napolniti, ki je ljubljen od take deklice in zaželjen od nje za soproga. Toda jaz ne morem deliti z Vami občutkov, ki jih imate do mene, baš raditega, ker sem ta lepi plemeniti občutek ljubezni že drugi zastavil, tako trdno in varno zastavil, da mi ga še smrt ne bi mogla vrniti! Lola, jaz ljubim drugo! O da bi mogla v tem hipu stati na moji strani, bi mi prav gotovo s solzami v očeh vrnila besedo. Toda ni je tukaj, zato jo Vam hočem samo popisati. Torej jaz ljubim dekle, ki se glede lepote ne da z Vami primerjati - toda tudi njo je narava obdarila z vsemi krasotami v največji meri. Kar je pa najlepše, najbolj občudovanja vredno na tem dekletu je njeno čisto, plemenito srce! To srce si je pridobilo moje zaupanje, to srce bije zame tako nesebično, tako veselo, da mu ne morem odreči, iztrgati tega, kar mu je Bog namenil in dal. Ne, Lola, Vi ne boste tega zabranili! Jaz nebi ravnal kot plemič, osramočen bi bil v Vaših očeh in bi me tudi ne ljubili, ko bi vedeli, da sem zvestobo prelomil«
Lola je vzdignila glavo, v temnih očeh ji je zaplamtelo, hotela je govoriti, toda Mirko je s strastjo s skoro ponižnim glasom nadaljeval:
»lola, vendar ne boste onega dekleta hoteli onesrečiti, ako Vam povem, da ima samo mene na celm božjem svetu. Sirota je, zapuščena od celega sveta, brez doma in siromašna, dočim ste Vi blagodarjeni od vsega pozemeljskega blaga, ki ga more mlado srce želeti. O, pomislite na beračico, ki potrka na vrata Vaše hiše, ali ji boste odrekli miloščino. Nesrečnica govori skozi moja usta k Vam: Vse Ti hočem dati, celo svoje cunje hočem odložiti in Ti dati, le da mi daš njegovo srce, pusti mi to srce, ne ugrabi mi ga!
Lola, te besede Vam nevidno govori ona deklica. Ni je tukaj, zato moram biti jaz njen zagovornik in obenem sem tudi sam svoj! Vidite, ljubezen je edino in vse premoženje one deklice! In tudi jaz, lola, bi ne mogel na strani kake druge srečen biti, niti minute sreče bi ne vžival pri nji. In vest-li, kaj pomenja zakon brez ljubezni? Pekel na zemlji, najstrašnješe, kar lahko doleti človeka. Vsak dan se videti, vsak dan si hliniti neko naklonjenost in pri tem podobo druge nositi v srcu, o, fej, fej, takega položaja si za dolgo ne morem misliti, in jaz si ne morem predstvaljati zakona, v katerem bi Vi, Lola igrali tako žalostno ulogo! Zdaj sem Vam vse povedal, in zdaj leži moja osoda v Vaših rokah. Očetu sem obljubil da Vas vzamem za ženo pod pogojem, da me Vi marate. Toda po tem kar ste pravkar slišali, me ne morete marati! Kajne nemogoče je, da bi me silili, naj Vas peljem pred altar! In zdaj mi dovolite, da pokličem Vašega očeta v sobo in mu povem, da sva se v miru in v lepem, plemenitem prijateljstvu rašla, v prijateljstvu, ki stoji višje nego ljubezen, ki bi morala naju združiti.«
V trepetajoči razburjenosti je stač Mirko pred njo. Odkril ji je skrivnost svoje ljubezni. Ljubeče srce in krvavečo dušo je položil v svojo ganljivo prošnjo. Ali je mogoče, da ni takoj izgovorila rešilne besede?
Kakor nepremično je stala s prekrižanima rokama na valujočih grudih, oči tako temne, zakrite so bile strahotno uprte vanj, globoka blednost lic, lahno trepetanje nosnic, in trdno stisnjena usta, to vse mu nič dobrega prorokovalo.
/../
»Vi zahtevate, Lola,« je zaklical z grozovitim glasom,
»nekaj nemogočega, nesrečnica, Vi ne veste, kaj delate! Ljubezen se ne da prisiliti! Človeško srce ni sužen, ki trpi gospodarja. prosto hoče biti in prosto ljubiti! In gorje, trikrat gorje onemu, ki si upa človeka z nerazdružljivimi sponami prikleniti nase! O Lola, kako strašna beseda: spone, verige, ki so tisočkrat trdnejše kovane nego železne verige, ko morajo vendar cvetlične spone oklepati duše. Ne, ne, nisem prav slišal, nisem Vas prav razumel, Lola, tako nesrečnega me nočete storiti in tudi same sebe ne! Kar sem Vam zdi danes zabljivo, kar Vam pomenja danes srečo, se bo pozneje izpremenilo v neznosen jarem. In ljubezen, najlepši pojav v človeškem življenju, se Vam bo zdelo najstrašnejše zlo, od katere se boste z grozo odvrnili. Še enkrat, lola, dajte mi besedo nazaj, saj lahko to storite!
Vas je odvisno, ako bova oba nesrečna celo je! Dekle, ni mogoče, da bi imel pogum sesuti tempel svoje sreče sezidati na razvalinah sreče drugega. In ako le hočeš to storiti, boš nekoč žalujoč stala na razvalinah tega templa.«
»Vse posledice svojega ravnanja bom nosila,« je rekla lepa sleparka z neupogljivim ponosom,
»jaz ne pustim od Tebe, tudi če bi se morala bojevati zate! In storila bom to, Mirko, in vsako sredstvo, vsako sredstvo mi bo v tem boju dobro, /../
»Kontesa, vi govorite, česar ne čutite!« je zaklical grof Mirko,
»kaj Vi lahko sovražoite ono nesrečo, uboga devojka, ki nima drugega nego mojo ljubezen! O to bi bilo neusmiljeno, to bi bilo kruto!«
»Tudi ljubezen je lahko kruta,« je odgovorila Lola in v tem hipu se je Mirkota zazdela z bledim obrazom s temnimi očmi in črnimi kodri, ki so kakor kače letale njeno glavo, kakor lepi zlobni duh,
»ljubezen lahko ognjevito ljubi, pa tudi ognjevito sovraži! Moja ljubezen do Tebe je taka, da Te bom ali najsrečnješe storila med zemljani, ali bom pa pogubn aza vse, zame, zate in za ono, ki se je urinila med najina srci. In kakor si očetu prisegel, da me poročiš, tako Ti zdaj jaz prisegam, da boš moj, dokler bom živela in da Te ne pustim, ako me tudi življenje stane. In zdaj, moj zaročenec, moj ženin, se boš z mojim očetom dogovoril, kedej naj se vrši najina poroka.«
Komaj je Lola izgovorila te besede, ki so Mirkotu kakor mrtvaško zvonenje donele na uho, se je obrnila in odšla iz sobe. Mladenič je stal več minut kakor okamenel, obraz mu je mrtvaško obledel.
Nato se je srce pretresujoče zakrohotalo, zgrudil se je na divan in zaklical z groznim glasom:
»To je bila poslednja beseda! Zdaj, osoda, udari tako, neobčuten bom za vse Tvoje udarce, neranljiv bom odslej, kajti groza je obdala mojo dušo z nevidinim oklepom. Toko torej izgledajo srca plemenitih deklic! Tako govori nedolžnost, takega mišlenja je svet! O le pojdi proč, zadnji ostanek moje vere za človeštvo. izropan in orpoan sem vsega, kar sem imel ljubezni in zaupanja v Boga in ljudi, odšlo je v svet zla!«
»Jaz sem torej ženin!« je zaklical po dolgem premoru Mirko ter vstal,
»haha, vendar moram stopiti pred ogledalo ter videti, kako ženin izgleda! Haha, kakor smrtni kandidat, pri Bogu, nič drugače!«
In pri tem je Mirko strmel v zrcalo med oknima. Ko ga je našel grof Radivoj, ki je tiho vstopil.
»Mirko, moj sin,« je zaklical Radivoj ter pomolil mlademu grofu obe roki.
»lola mi je pravkar povedala, dogovorila sta se že in sta odslej srečno zaročen par.«
»Da, srečna, zelo srečna!« je vskliknil Mirko.
»Zato bom tudi ustregel Tvoji želji, da se poroka pospeši,« je nadlajeval Radivoj, ki je mislil, da je Mirko bled in prepaden, ker je očeta izgubil.
»Ti nočeš čakati, da bi žalno leto minilo, ampak se že v štirih tednih poročiti! No, prav imaš! S tem ne boš nikakor zasenčil spomin na očeta, ker je sam želel, da se pospeši vajina zveza. Danes je 28. april, ako Ti je prav naredimo 25. maja poroko.«
»25. maja torej,« je šepetal Mirko te besede in te besede je izgovoril z glasom, kakor bi bil zanj dan smrti.
»In zdaj zbogom, sin moj,« je rekel Radivoj enkrat stisnil roko mlademu možu,
»zdaj Te prepustim Tvoji bolesti: Lola se je že poslovila od Tebe, pričakuje me spodaj v vozu. Upam pa, da Te danes še vidim. Moja hiša Ti je po sebi umevno vedno odprta, saj si naš, moj sin si in postaneš mož moj ljubljene hčere.
Objel je Mirkota ter odšel iz sobe.
Mirko je bil sam. Prestal je njahujšo izkušnjo. Večkrat je že imel trpek odgovor na jeziku, ko je ga radivoj tako ljubeznivo z njim govoril. Skoro hoče pri Radivoju iskati usmiljenja, ki se mu že pri odrkelo.
A ne, prisege, ki jo je prisegel očetu, ni smel prelomiti. Edino Lola bi ga lahko oprostila od nje. Ko pa tega ni storila, je bilo zdaj vse izgubljeno.
Mirko je planil v sobo, kjer so služabniki medtem položili očeta na divan.
Strai strežaj je sklenil svojemu gospodu roke na prsih ter mu Križanega potisnil med trde prste.
Ihteč se je Mirko zgrudil poleg očetovega trupla. In z glasom kakor bi hotel mrtveca iz spanja zbuditi zaklical:
»O oče, oče, kaj si mi storil! Nesrečnega me napravil za celo življenje! O oče, zakaj si odvzel strašno prisego. Obsodil se mi, da ljubim drugo, tujko, za katero moje srce ničesar ne čuti, in nikdar čutilo ne bo. Oh, Rožica moja, Rožica sladka vročeljubljena, oče te mi je vzel! O oče, bolj si me udaril nego sodniki, ki so me v ječo obsodili, zakon brez ljubezni je ječa brez konca!«
46. poglavje: Modistovka
»Gospica Roza!«
»Ukazujte, gospa?«
»Odložite svoje delo! Prosim, pridite k meni, neki važen posel Vam imam izročiti!«
Te besede so se govorile v zadnji sobi neke prodajalnice klobukov, ki je stala pa italijanskem bulvaru v Parizu in ki je zlasti poglede dam vsled lepe izložbe vlekla nase.
V obeh velikih izložbenih oknih so viseli na lesenih lahkih podstavkih najlepši in najkrasnejši ženski klobuki, ki jih more človeška roka ustvariti. Vse je bilo podobno sanjam lepe gospe, ki si misli, da je v nebesih sredi najmodernejših in najukusnejših klobukov.
Modna trgovina gospe Dupres je bila ena najslavnejših v celem Parizu. Za dober ton so smatrale dame, nositi na glavi klobuk, ki so ga napravile umetnice v trgovini gospe Dupres. Kajti madami se je moralo priznati, da je jemala le najboljše delavke in jih tudi dobro plačevala, - in te gospice so bile lahko zadovoljne s svojo službo.
Madame Dupres še niti trideset let ni imela. Bila je čudovito lepa brinetka južne bujne krasote, ko je bila še dekle in vzbudila je takrat pozornost nekega častnika.
Ta jo je vzel, a dolgo nista živela skupaj. Po treh srečnih letih so poslali stotnika Dupresa v Alžir na boj zoper divje roparje, kjer je tudi pustil svoje življenje.
Toda gospa Dupres ni sklonila tilnika pred osoodo. Bila je takrat siromašna kot cerkvena miš, kajti opravo, ki sta jo imela, so probali stotnikovi upniki. Nič drugega, bi je ne preostalo nego postaviti svojo lepoto na trg, ako bi ne bila dovolj delavna in podjetna. Nekoč je bila modistovka ter se preživljeala kakor se je že dalo z delanjem klobukov. Tudi zdaj je popradala svoje dragocenosti in lišp in začela malo trgovino, in ni dolgo trpelo, da je imela več naročnic, kot si jih je položila v najimenitnejši oddelek Parixza, kjer so stale vse večje trgovine. Skoro je imela tudi celo armado delavk v službi.
Madame Dupres je bila znana, da je jako dobra napram svojim nastavljancem, toda včasih je bila tudi zelo strogo. Zlasti ako je opazila, da se je katera na stavljenka udala slabemu življenju, tedaj jo je takoj zapodila. Kajti gospa Dupres je imela navado reči:
»Sveti trdi o nas, da smo za lahko življenje vnete, pokažimo mu torej, da je to laž.«
V tem trenotku je stala gospa Dupres v mali pisarni za delavnico. Pravkar je pisala naslov na košček paprija.
Nastavljenka, katero je poprej poklicala, je prišla in obstala pri vratih, čakajoč povelja.
»Pojdite bližje, gospica Roza,« je rekla gospa Dupres, imenovana tudi 'kraljica klobukov',
»danes imam nekaj za Vas, ki pravzaprav ne spada v Vašem področje. Toda upam, da mi storite uslogo, za katero Vas prosim.«
»Gotovo, gospa,« je odgovorila mlada delavka z nežnim glasom, ter vprašujoče uprla svoje lepe, čiste nedolžne oči v gospodinjo.
»Vzemite ta kovček,« je nadaljevala gospa,
»v njem je več najlpeših in najdražjih klobukov. Z njimi pojdite k imenitni dami, ki hoče videti te klobuke. Gre se namreč za ženitvovanjsko opravo, zato glejte, da bo čim več nakupila. V tem namn vzemite voz, kajti kovčka ne boste sami nesli, najbrž bo dama, ki se imenuje kontesa Lola Sokolska, naročila tudi poročni pajčolan in poročni venec. Dogovorite se z damo kakor se vam <di najbolje.«
»Hvala, gospa, za zaupanje, ki mi ga s tem izkazujete. Upam, da bom storila svojo dolžnost,« je rekla Roza.
»O, ljubo dete, saj storite že itak več nego svojo dolžnost in baš raditega sem Vas že hotela karati.«
»O gospa - «
»Res je res in zato si boste že zdravje pokončali, zdaj ste osem tednov pri meni in ni bilo še večera, da ne bi dlje delali kakor je bilo potrebno. Sicer spoštujem pridnost, toda msiel, da bi kdo v moji službi škodoval svojemu zdravju, mi je mučna.«
»Torej ste zadovoljni z menoj, gospa?«
»Tako zelo, da Vam prihodnji mesec povečam plačo za dvajset frankov; torej boste imeli odslej stoindvajset frankov.«
»O gospa, to je več nego zaslužim,« je zaklicala devojka,
»Vi ne slutite, kako sem srečna, da sem v Vaši hiši. Oh, gospa,« je potem pristavila Roza in dve debeli solzi sta se ji potočili po licu,
»že toliko žalostnega sem doživela, da mi je delo res v razvedrilo, kajti potem ne premišljujem toliko o svoji boli, zato Vas prosim, da mi ne odtegujete dela.«
»Ali pa ne veste ničesar drugega početi zvečer?« je vprašal gospa Dupres,
»ali nimate nobenih sorodnikov v Parizu?«
»Ne, gospa,« je odgovorila deklica,
»na celem svetu nimam sorodnika.«
»In tudi prijatelja ne?«
»Tudi prijatelja ne, gospa!«
»In starši?«
»Sirota sem, gospa! Že zgodaj me je neki dobri človek prinesel v Parizu. Tukaj me je vzgojil in pozneje sem šla iskat svojo mater v Avstrijo, a nisem je mogla najti. Oh, najbrž je ni več med živimi!«
Gospa Dupres je bila ganjena, stisnila je devojki roko ter prijazno rekla:
»Res je hudo, če je tako mlado dekle kakor ste Vi samo na svetu. Toda lepi ste, ali Vam še noben moški ni rekel, da Vas ljubi?«
Skoro proseče je iztegnila mlada deklica roke ter rekla:
»O gospa, meni je kakor bi govorila s svojo materjo. Torej Vam hočem povedati resnico: Da, izpoznala sem plemenitega moža, ki si je pridobil moje srce in me hotel vzeti za ženo. Toda nesrečen slučaj je naju ločil, nič, več ga nisem videla. Preteklo leto siloma gnana v daljno Rusijo, kjer sem mnogo strahovitega doživela. Oh gospa, čudež je, da sem še danes živa! Ko bi vedeli, ko bi slutili - «
»Vse to, ljubo dete,« jo je prekinila gospa Dupres,
»mi boste povedali prihodnjo nedeljo. Obiskati me morate, potem pijevi skupaj skodelico čaja in povedali mi boste obširno svojo osodo. In zdaj pojdite in se skoro vrnite!«
Nekaj časa potem se je mlada delavka peljala s kovčkom po Parizu in voz je obstal pred dvonadstropno vilo. Deklica je šla iz voza in pozvonila.
Takoj so se odprla vrata in vratar v zlatoobšiti livreji je vprašal kaj želi.
»Gospa Dupres me pošilja k kontesi, ki me pričakuje. Prosim, naznanite me.«
Vratar je sporočil to drugemu strežaju in medtem je prinesel kočijaž kovček v vežo, odkoder sta ga dva služabnika nesla v prvo nadstropje. Tudi mlado delavko so peljali gori ter je morala počakati v elegantnem salonu. Skoro je stopila lepa, mlada deklica noter.
»Ah, Vi ste modistovka!« je zaklicala stopivša Lola Sokolska ter se začudeno ozrla na mlado, lepo deklico,
»zelo so mi hvalili madame Dupres. Poglejmo torej, česa je zmožna; treba mi je več klobukov za poročno opravo.«
Roza je odprla kovček in Lola je začudenja vskliknila.
»To je pa zelo lepo,« je zaklicala,
»vidim, da mi niso rekli preveč o madami Dupres. kako mi prostoja ta klobuk z zeleno slamo in bruseljskimi čipkami?«
»Jako dobro Vam stoji, kontesa,« je odgovorila devojka,
»toda tega klobuka bi Vam ne priporočila, ker so presvetle barve in zato ne pristoja vsaki dami.«
»Prav imate! Toda ta klobuk, to je nekaj izrednega, tega vzamem na vsak način!«
»Kontesa, jako dober ukos imate in ta klobuk je najlepši, ki smo ga izdelale.«
Lola je izbirala še več klobukov ter se odločila večinoma za take, katere ji je modistovka svetovala, kajti takoj je videla, da ima ta fin in zbran ukus.
»Madamo Dupres so mi priporočili tudi, da si tam pri nji napraviti poročni pajčolan,« je živahno zaklical Lola,
»ta mora biti iz pristnih čipk, kar se po sebi razume. In tudi poročni venec mi lahko napravite!«
»Hvala, milostiva kontesa, radi Vam bomo tudi poročni venec in pajčolan pripravili. Za kateri dan pa potrebujete te stvari?«
«Poroka se vrši petindvajsetega tega meseca.«
»Torej že pojutranjem! Potem se moramo požuriti! Toda zanesite se, kontesa, da bo vse točno preskrbljeno!«
»Ali boste te reči Vi prinesli?«
»Ne vem,« je odgovorila mlada modistovka,
»o tem bo gospa Dupres odločila.«
»Jaz pa želim, da mi Vi prinesete pajčolan in venec,« je zaklicala Lola,
»in še neko drugo prošnjo imam do Vas. Dokazali ste tako fin ukus ter ste zelo pripravni, dočim mi moja hišna prav ničesar ne stori po volji. Že zdaj se tresem pri misli, da mi na poročni dan ne bo ničesar prav storila, ko bi me oblekla. Zato bi Vas prosila, da me pridete obleči. Zlasti mi morate venec pritrditi v lase in pajčolan razviti. Po sebi je umevno, da Vas bom za to uslugo plačala.«
»Milostiva kontesa, srečna sem, da me izpoznate vredno, da Vam storim to uslugo. Jaz bi za to uslugo ne sprejela nobene plače, toda v službi gospe Dupres sem in ona ima razpolagati z mojim časom.«
»O če je le to, potem bom takoj napisala nekaj vrstic za madamo Dupres, kajne saj vzamete lahko s seboj ta listič?«
»Gotovo!«
»Pojdite torej z menoj v mojo sobo ter malo zajutrkujte, ko bom pisala. Zunaj je malo hladno, torej Vam bo čaša čokolade dobro dela.«
Lola je takoj odšla z modistovko v svojo opremljeno sobo. Tu je rekla Rozi, naj sede, ter pozvonila. Vstopivšemu služabniku je naročila, naj prinese gospici čokolado.
Lola je nato sedla k pisalni mizi ter napisala par vrstic.
Ni pa še končala, ko je služabnik prinesel na srebrnem pladju še kadečo se čokolado, ki je razširjala dober duh.
»Tako, zdaj se oktrepčajte, ljuba gospica,« je rekla Lola,
»in potem se vrnite domov in izročite gospe ta listič. Gotovo Vam bo dovolila, da me na poročni dan oblečete.«
Lola je pri teh besedah sama nalila čokolado, od katere je Roza malo popila in na prigovarjanje kontese pojedla tudi majhen kolaček.
»Oh, gospica,« je zaklicala Lola,
»Vi ne veste, kako sem jaz srečna! Pojutranjem se poročim in jaz sem dovolj samoljubna, da Vas vprašam; ako niste radovedni podobo mojega ženina. Vi ste tudi mlado dekle se gotovo zanimate za kaj takega. Ali še niste nikoli ljubili, lepi ste, povejte, ali še niste spoznali koga, ki bi Vas ljubil in Vi njega?«
»Moje srce je zapuščeno!« je odgovorila ljubka, ki se je v svoji priprosti obleki zelo razlikovala od elegantne mlade grofice.
»Zapuščeno?« je vskliknila Lola,
»o Bog, potem se mi smilite iz celega srca. In Vi ste vendar tako lepi in pravijo tudi, da pariškim deklicam nikoli ne manjka častilcev.«
»Jaz pravzaprav nisem Parižanka, ampak iz Avstrijskega,« je vskliknila lepa Roza.
»Iz Avstrijskega, potem sva pa iz iste države,« je prikinila Lola,
»zelo mi je žal, da Vas nisem že poprej spoznala. Povejte, ali bi opustili službo pri madami in stopili k meni v službo? Jaz bi zelo tako hišno, ki je olikana in pripravna kakor plačala bi Vam trikrat toliko kakor gospa Dupres. Premišlujte moj predlog, gospica!«
»Premislila si še bom,« je odgovorila modistovka,
»toda madama Dupres je bila tako dobra napram mened da - «
»Jaz Vam bom tudi dobra,« je zagotovila Lola,
»kakor v nebesih se Vam bo pri meni godilo. Veste prav odkritosrčna hočem biti, pravzaprav sem tudi jaz zapuščena, to se pravi, prijateljice nimam nobene in bi rada imela kako zaupno osebo, na katero bi se lahko zanesla, in na Vas bi se lahko.«
»Ako stopim v Vašo službo, bodite zagotovljeni, da Vam bom zvesta.«
v tem trenotku so se odprla vrata in noter je prišel grof Radivoj Sokolski.
»Oh, papa, dobra da prideš!« je veselo zaklicala Lola ter hitela očetu naproti,
»le oglej si to ljubko mlado deklico, nastvljenka je pri gospe Dupres od katere sem nekaj klobukov kupila. Odkar sem izpoznala to mlado damo, sem vsa zaljubljena v njo, in v glavo sem si vbila, da mora biti moja hišna. prosim, papa, prigovrjaj ji, da zapusti gospo Dupres in da pride k meni.«
Mlada modistovka je vstala, počasi je stopil Radivoj Sokolski k nji.
Toda v istem hipu, ko je bil le še malo korakov od nje, je kakor okamnnel obstal. Z roko si ej potegnil čez oči, kakor bise hotel prepričati, da ne sanja, kakor bi hotel prepodoti podobo, ki se mu je hipoma pojavila pred očmi. Nato je še enkrat pogledal mlafo devojko ter rekel s svojim prijetnim glasom:
»Oprostite, gospica, ako povem najprej važno stvar svoji hčerki, potem pridem takoj na Vajino stvar. Lola pravkar sem dobil od gospice Alenke pl. Radičeve pismo, da je že skoro ozdravela. Bivanje v italiji ji je dobro delo, da še danes odide z juga in dospe na Tvojo poroko.«
»Oh, kako sem srečna, papa,« je rekla hinavska sleparka,
»da ne bo manjkalo te dobre Alenke na moj poročni dan. Zdaj pa reci gospici, da se ne bo kesala, ako stopi v mojo službo?«
»Veš, vprašati je treba, ljuba hči, ako sploh hoče mlada gospica nastopiti odvisno službo. Povejte mi najprej, kako Vam je ime, gospica?«
»Gospica Roza mi pravijo.«
»Moji hčeri zelo ugajate in zato združujem svoje prošnje z njenimi, ostanite pri nas, da, ostanite, prosim Vas.«
Kako čudno ganjem je bil glas grofa Radivoja Sokolskega, kako žalostno in obenem proseče je uprl svoje oči v obraz mlade deklice.
Pa tudi devojka ni mogla oči odvrniti od visokega, lepega moža, čegar dober obraz ji je tako ugajal in v čegar bližini se je tako dobro počutila, kakor še nikoli v življenju. O kako rada bi položila svojo roko v njegovo, kako rada bi takoj rekla, da ostane, toda ona je bila ena onih ljudij, ki vidijo v hvaležnosti največjo krepost.
Ali more zapustiti gospo Dupres, ki je tako plemenito in velikodušno ravnala z njo, ter ji dala dela in dober zaslužek, ko je brez vinarja prišla v kruti Pariz?
»Gospod grof,« je odgovorila gospica Roza ter se globoko prikonila, ker so ji oči solzne postale,
»gospod grof, v čast si štejem Vaš predlog in rada bi služila kontesi. Toda ne mroem kar tako pustiti gospe, pri kateri sem zdaj bila, bila je tako dobra z menoj, pomagala mi je v stiski ter mi dala dela. In vidite, gospod grof, najti delo je za ubogega, zapuščenega človeka veliko in mora se biti hvaležen onemu, ki mu je dal delo.«
»Dolžnost in hvaležnost!« je ganjen zaklical Radivoj.
»Zdaj, po tem odgovru, šele prav zahtevam, da ostanete v Lolini bližini. In če dovolite, bom sam govoril z gospo Dupres, kajpada, v naslednjih dveh dneh ne bo mogoče, ker sem preveč obložen s pripravami za poroko, potem pa takoj.«
»Jaz sem že za dopust za gospico prosila!« je zaklicala Lola,
»naznanila sem gospe Dupres, da mi stori veliko uslogo, ako mi gospica Rozo prepusti za dva dni. Zdaj pa pojdite in mi prinesite odgovor. Saj sem vam hotela pokazati podobo svojega ženina,« je Lola hlastno pristavila,
»to pa morate videti, pojdi v mojo spalnico, tam visi podoba v dragocenem okvirju. Prepirčana sem, da boste priznali, ko vidite podbo, da ni nobenega dekleta na svetu, ki bi ji ugajal moj zaročenec.«
Gospiza Roza se je nekako zaničljivo nasmehljala ne da bi jo kdo videl, kajti o svojem ljubljenčku je mislila isto kakor Lola.
»No, torej na svidenje!« je zaklical grof Radivoj ter ponudil mladi modistovki roko,
»ne rečem Vam zbogom, ampak na svidenje!«
Počasi je segla devojka v grofovo roko in v istem hipu, ko so grofovi prsti njene oklenili, je čutila trdi pritisk, bilo je, kakor bi ji hotel resni, molčeči ponuditi svoje prijateljstvo. Njneo dušo je v tem hipu napolnil občutek, ki ga še nikoli poprej ni imela, bilo ji je, kakor bi ne bila več zapuščena na zemlji.
Radivoj je še enkrat pogledal lepo devojko, ki je odšla za Lolo, in svileni zastor se je zagrnil za deklicami.
Grof radivoj je pa nepremično obstal na mestu, kjer je mladi delavki zaklical:
»Na svidenje!«
Sledil je mladi deklici s pogledi, dokler jo je še videl. Potem se je zdrznil, pritisnil roki na sence ter z razburjenim glasom vskliknil:
»Zakaj še vedno ne morem pozabiti edini pregrešek svojega življenja! Zakaj me opominja previdnost na oni greh, ki sem ga storil na ubogi Minki, s tem da mi pripelje na pot človeka, ki se mi zdi, kakor bi mladost ustala pred menoj, kakor bi videl pred seboj Minko, ko je bila še mlada, lepa in veselje vseh, ki so jo videli.
Da, ta devojka, ta tujka, je podobna moji ubogi Minki! To so njene oči, to so njeni bogati lasje, njena vitka, lepa postava! Ne, ne, blazen sem postal, - med to deklico in Minko ni vendar nobene zveze! Slučajna podobnost je ki mi jo morda le bolna domišljija predočuje. In vendar, v srce se mi je uselilo to ubogo dekle z utisom, ki se ne bo tako hitro izbrisal!«
47. poglavje: Okvir brez podobe
Hipoma se je začul iz sosednje sobe vik, potem se je odgrnil svileni zastor in Lola se je pokazala z dragocenim okvirom v roki.
»Papa!« je zaklicala in lepi obraz ji je bil pokrit s temno rdečico jeze,
»papa, poglej, podoba mojega ženina je ukradena iz okvirja. Kakor veš je stala na mali mizici pri zaglavju moje postelje, še včeraj zvečer sem jo poljubovala, zdaj je pa izginila.«
Z glavomajaje je motril grof Sokolski prazni okvir.
»Kdo bi se pa tako zanimal za podobo, da bi jo ukradel?« je mrmral,
»zveste služabnike imamo, na katere se lahko zanesemo. Ali si danes zjutraj videla podobo?«
»Z gotovostjo ne morem trditi tega, - toda mogoče je lahko, da je bila podoba še danes v okvirju.«
»Ali so bila vrata Tvoje spalnice odprta, ko si odšla iz nje?«
»Kajpada, oče! Toda gotovo vem, da danes dopolndne še nihče ni bil v moji sobi. Sama sem se oblekla, ker nisem zadovoljna s svojo sedanjo hišno ter je nočem nič več videti. Zato ji pa tudi nisem pozvonila, ko sem zjutraj vstala. Nato je prišla gospica Roza. Služabnik, ki mi jo je naznanil, ni prišel v spalnico, ampak mi povedal iz stranske sobe.«
»In okna spalnice?« je poizvedoval grof Radivoj.
»Ta sem odprla, ko sem odšla v sobo, kjer me je čakala gospica.«
»Potem moremo le to sklepati,« je nevoljno zaklical grof Radivoj,
»da je prišel tat, ki je ukradel podobo skozi okno v spalnico. Takoj bom poizvedoval, če je bil kak tujec na vrtu. To pa dvomim kajti vrtnar bi ga moral videti.
Sicer pa ta izguba ni tako huda. Ti bo pa Tvoj ženin dal drugo podobo. Zdaj pojdem pa takoj vprašat vrtnarja, če je videl kakega tujca v hiši.«
Radivoj je naglo odhitel ter še poprej začudeno in nemirno pogledal mlado modistinjo. Celo na pragu je še enkrat obstal, jo pogledal ter zmajal z glavo; potem je izginil za vrati.
»O moja ljnbijena podoba,« je žalostno zaklicala Lola,
»no, zdaj Vam pa ne morem pokazati svojega ženina. Če pa stopite v mojo službo, ga boste videli, seveda bo že potem moj mož.«
»Okrito Vas obžalujem, kontesa,« je odgovorila gospica Roza,
»podoba Vam je bila po sebi umevno zelo draga. No, zdaj je pa prišla v druge roke, to je neprijetno!«
»In morda v umazane, hudobne roke!« je vskliknila Lola.
»Vidite, to me najbolj vznemiri. Zaman se povprašujem, kdo bi podobo ukradel. Prepričajte se sami, ta okvir je sestavljen iz samih dragih kamnov. Tat, ki bi prišel v mojo spalnico, da naropa dragocenosti, bi gotovo vzel ta okvir. Tatu bi bilo več na okviru ležeče nego na podobi.«
»Res je!« je rekla modistinja.
»Toda baš dragocenega okvira ni vzel, samo podobo si je prisvojil in to mi da misliti,« je nadaljevala Lola.
»Ali imate morda kako tekmovalka, kontesa?« je hipoma ušlo mladi delavki; ne da bi pomislila, kaj govori; da, celo zardela je in rada bi videla, da bi ne izgovorila teh besed. Toda bile so izgovorjene in Lola jih je blastno pograbila.
»Tekmovalko?« je vskliknila.
»Da, gospica Roza, zadeli ste! Nekje na svetu je dekle, ki si drzne prisvajati si pravico do mojega ljubljenca. Jaz ne poznam vlačuge in je tudi nočem videti. Toda če je kdo imel zanimanje do tega, da mi je ukradel podobo, je bila ona. Ali bi pa bilo mogoče, da je to dekle v Parizu? O tem bi mi moj ženin že kaj povedal. In če bi bila tukaj, ali bi si upala, ulomiti v mojo spalnico. Gorje ji, če jo dobim. Brez usmiljenja bi nastopila zoper njo! V ječo bi morala, v hišo nesramnih vlačug! Čimbolj bi jo mogla pogubiti, tem večje bi bilo moje zadoščenje.«
Tako sovraštva polno in brez usmiljenja je Lola govorila, da je mlada delavka osupla odskočila ter začudeno gledala Lolo od nog do glave.
Ali je bila res še to lepa, mlada, ljubeznjiva grofica, ki jo je videla pred seboj? Ženski zli duh se ji je zdela, zato je zdrhtela in rekla s tresočim glasom:
»Ne jezite se na nesrečnico, morda je tudi ljubila Vašega ženina, saj se ljubezni ne da zapovedati! In čeprav bi bila velika krivica od nje, če se je polastila njegove podobe, vendar se to, ne more imenovati tatvina.«
»Jaz pa imenujem to tako!« je zaklicala Lola,
"in. hvala Vam, da ste mi namignili, kje naj zasledujem. Papa mora še danes k policijskemu ravnatelju v Parizu, saj je dobro znan z njim, ta bo potem že pojasnil; če je to dekle sploh v Parizu. Ah, pojdi, dragoceni okvir, nočem se Te več dotakniti, ker te je morda ona držala z rokami. Oh, kako zvito od nje, da ni vzela okvirja s seboj, da bi se je ne moglo obdolžiti tatvine na dragocenostih. Iz tega izprevidite, kako zvita in rafinirana je ta punca.
Zdaj pa pojdite, ljubo dete, in se vrnite čimprej,« je nadaljevala Lola z mirnim in dobrovoljniin glasom,
»kajti zdaj ko vem, da v lastni hiši nisem varna, Vas šele prav potrebujem za tovaršico, nerazdružljivi bova. Vrnite se skoro, nesite gospe Dupres moj listič in ona Vas bo gotovo pustila.«
»Milostiva kontesa,« je odgovorila gospica Roza,
»danes ne morem več priti, ker moram še nekaj zasebnih stvari urediti, ako hočem stopiti v Vašo službo.«
"No dobro, pridite torej jutri zjutraj, in če bi Vam tudi jutri ne bilo mogoče priti, Vas pojutranjem prav gotovo pričakujem. V veliko zadrego bi me spravili, ko bi mi ne pomagali na poročni dan obleči.«
»To Vam lahko z gotovostjo obljubim.«
»Torej najkasneje pojutranjem zjutraj?«
»Da, na Vaš poročni dan! In hvala Vam, kontesa, prijazen vsprejem.«
Lola je spremila mlado delavko do vrat; tam se je še prav prisrčno poslovila od nje.
Nekaj minut kasneje se je Lola že odpeljala z vozom domov.
Madama Dupres se ni malo čudila, ko ji je Roza o vspehu njenega obiska v grofovski hiši, pazljivo je brala listič kontese Sokolske.
»Že vidim ljubo dete,« je rekla gospa skoro žalostno,
»da Vas moram izgubiti. Sijajno ponudbo Vam stavijo, ali Vam je znana? Ali veste, kaj Vam mlada grofica ponuja, ako stopite k nji v službo?«
»Ne, gospa, vsebina lista mi ni znana!«
»Pri meni bi s prihodnjim mescem imeli stodvajset frankov na mesec,« je odgovorila gospa Dupres,
»grofica Vam pa obljublja petsto frankov na mesec.«
»Petsto frankov,« je skoro osuplo vskliknila ljubezniva devojka.
»O gospa, to je preveč!«
»Nikakor, ljubo dete,« je odgovorila gospa.
»Olikane mlade dame, ki so v službi bogatih kneginj, grofic in drugih imajo včasih sijajno plačo. In ker ste na ta način lahko prav srečni, mi ne pride na misel, da bi Vas zadrževala.«
»Gospa dupres, jaz ostanem pri Vas, ako me potrebujete.«
»Ljuba gospica Roza,« je odgovorila lepa, mlada gospa,
»zelo Vas bi potrebovala, ker ste res moja napripravnejša in najbolj nadarjena delavka. Toda jaz nisem taka, da bi samo nase mislila ter se nič ne ozirala na koristi drugih ljudij. Ne, tu Vam ponuja sreča roko. Prijeti jo morate, kajti le redkokedaj se kaj takega zgodi. Kdor zamudi pravo priliko, se večkrat kesa do smrti.«
»Torej me podite proč?«
»Jaz Vas ne podim, toda prigova1jam Vam; da nastopite to službo. - Saj ste mi sami rekli, da ste siromašni. In verujte mi, da se mora tudi na lastno korist ozirati. V hiši grofa Sokolskega si lahko prihranite premoženje. To je posebno takrat prijetno, ako se gre za deklico, da se omoži z vrlim možom, majhna dota je vsakemu moškemu dobrodošla.«
»O gospa, jaz se ne bom nikoli omožila!«
»Nikoli?« se je smehljala gospa Dupres.
»No, tako resno mislim da ni. Sploh ste mi pa še dolžni svoje živlejnje opisati, in ker Vas zdaj najbrž delj časa ne bom videla, kajti najbrž pojdete z mladim parom na potovanje in boste raditega odšli iz Pariza, bi mi bilo ljubo, ako pridete danes zvečer k meni na dom, morda ob devetih. Kramljali bova in malo večerjali. Ali Vam je prav?«
» Da, gospa! In zelo sem Vam hvaležna, da mi odprete svojo hišo, ko sama nimam doma, hvaležno se bom izkazala tega zaupanja.«
»Že dobro, in jutri nastopite službo pri kontesi.«
»Ne, gospa, pojutranjem šele, kajti jutri moram še obiskati grob svojega krušnega očeta, ker je jutri njegov god. Ovenčati mu moram gomilo.«
»Vi ste dober, ljub in vrl otrok!« je ganljivo vskliknila gospa Dupres,
»Da, le okrasite njegov grob ter prosite na njem Boga, da Vam pomaga, v prihodjem življenju.«
Mlada delavka je prijela gospejino roko in jo poljubila.
In ko je gospa Dupres potegnila roko nazaj, je ležala debela solza na njenih prstih in solnčni žarki, ki so padali skozi okno, so razsvetlili to solzo, da se je bliščala kakor briljant.
48. poglavje: Žalostni spomini
Ko je gospica Roza ta večer ob deveti uri stopila v tsanovanje gospe Dupres, ki je obsegalo osem sob, se je začudila udobnost, ki je tu vladala od stopnic do notranjih sob.
Gospa Dupres ji je prišla z največjo prijaznostjo nasproti ter peljala devojko v obednico, kjer je že stala mrzla večerja in pa samovar poleg, iz katerega je že prijetno dišalo.
Tu v stanovanju je bila gospa Dupres vsa drugačna nego v prodajlnici. Bila je le ljubeznjiva gospodinja, ki ni več mislila na trgovino.
Posadila je ljubeznivo obiskovalko v usnjen stol, sedla nasproti nje ter kramljala, dočim sta večerjali, o navadnih rečeh.
Gospa Dupres je s svojim soprogom precej veliko popotovala in iz teh izkušenj je mnogo pripovedovala gospici Rozi, o čemer je mislila, da jo zanima.
Ko je pa služabnica pospravila mizo ter jo pogrnila s svilenim prtom, ji je rekla gospa, naj leže spat, da je več ne potrebuje, nato se je obrnila k mladi obsikovalki ter rekla:
»Zdaj mi pa pripovedujte ljubo dete, kar se Vam zdi, da smem vedeti iz Vašega življenja. Mene ne žene radovednost, ampak naklonjenost do Vas in pa želja, da Vam morda lahko pomagam z dejanjem ali svetom.«
»Vem, gospa,« je zaklicala ljubezniva deklica ter hvaležno stisnila gospe Dupres roko,
»vem, da ste mi prijazno naklonjeni, zato Vam pa tudi ničesar nočem zamolčati. Vse, vze Vam hočem povedati. Saj sem si že dolgo želela, da bi svojo bedo in skrbi zaupala človeški duši, ki me razume.«
»Prizadevala si bom, da Vas razumem, začnite torej. Kajne Vaše ime je Roza Jaklič?«
»Tako me je imenoval oni, ki me je vzgojil, oni častiti starček, ki me je iz Austrije prinesel v Pariz ter mi bil tukaj oče. Najrajši me je imenoval Rožica.«
»Rožica, to se prijetno glasi. Tudi jaz Vam bom odslej imenovala Rožica,« je zaklicala gospa Dupres.
In zdaj je pripovedovala Rožica žalostno povest svoje otroške dobe ter ljubavni roman svoje matere, kolikor ji je bil znan.
»Ti ljubi Bog,« je rekla gospa Dupres,
»to je stara povest: zaupala je, bila je vrana in žalostna posledica teži kakor teško breme rame otroka, ki je nastal iz tega razmerja.«
»O ne očitajte moji materi ničesar,« je zaklicala ROžica s solzami v očeh,
»saj ni mogla zato, ako jo je mož, ki ga je iz vsega srca ljubila, nezvesto zapustil. Pa tudi tega ne vem gotovo, ako je moj oče brezvestno ravnal ali če so bili njuni vzroki, da je moral zapustiti mojo mater.«
»Mož ne sme nikoli zapustiti ženske, kateri je prisegel ljubezen in zvestobo,« je strogo zaklicala gospa Dupres,
»povejte mi pa naprej, rekli ste, da je Vaša mati znorela ter so jo spravili v norišnico.«
»Da, v blaznico doktorja Morača. O gospa, kako strahovita hiša! Oprostite mi, ako moram trenotek zbrati svoje misli, kajti groze se tresem pri spominu na to blaznico.«
In res je trajalo nekaj minut, da si je Rožica toliko opomogla in povedala gospe Dupres povest svojega življenja od trenotka, ko jo je doktor Morač pridržal v blaznici ter jo zasledoval s svojimi grdimi ljubavnimi ponudbami.
Tudi Mirkota je omenila, a imenovala ga je le po lastnem imenu. Bilo ji je, da nima pravice razodeti njegovo ime, ne, to je hranila na dnu svoje duše kot najslajšo skrivnost, ki jo je imela.
Gospa Dupres je pazljivo poslušala. Sempatja je ogorčeno vskliknila, zlasti ako je Rožica opisovala trplenje v hiši doktorja Morača. Da, gospa je celo poskočila s stola ter stopila pred Rožico in zaklicala:
»In ta podlež je vendar dobil zasluženo kazen. O ne odgovorite mi z Ne! Saj ni mogoče, da bi bila na svetu tolika hudobnost nekaznovana.«
»Jaz ne vem, kaj je postalo iz doktorja Morača,« je odgovorila Rožica,
»kajti od takrat še nisem bila v onem mestu. Dovolite le, da Vam povem, kako sem prišla iz blaznice.«
Tudi to je Rožica povedala resnično, kakor se je zgodilo.
Omenila je Galjevko in prišla na kneza Boroša.
In zopet je zamolčala pravo ime in le krstno ime Boroš omenila.
»Torej ste preživeli strašne tedne v strahoviti puščavi, ki se imenuje Baraba?« je zaklicala gospa Dupres.
»O niti deseti ne pozna tega imena. Toda moj soprog, ki se je veliko pečal z zemljepisnjem, mi je nekoč opisal Barabo. Jaz vem, da je to strašna planjava, kjer je komaj sempatja kako drevo, temmanj sad ali žito.«
»Da, gospa,« je odgovorila Rožica in obledela,
»strahovita je Barba in grozna in srečen oni, ki se ne seznani z njo!
Toda vsaj sama nisem bila v tej strašni stepi, Kočijaž, zvest, vrl človek, ki je vodil divjega konja, je bil moj zaščitnik. Toda doletela ga je strašna osoda!«
Rožica se ni mogla dlje vzdrževati, vroče solze so ji lile iz očij in bila je tako nemirna, da jo je morala gospa Dupres tolažiti.
»In kako se je zgodilo?« je rekla lepa gospa,
»da ste izgubili kočijaža?«
»Konja so volkovi raztrgali! Le z največjim naporom sva s kočijažom ušla nevarnosti, da tudi naju niso razmesarili! Potem sva peš potovala po Barabi in nikoli še nisem priživela tako strašnih ur. Ničesar nisva imela, nič hrane, kajti volkovi so vse požrli, kar sva s seboj vzela.
Še bolj sva pa občutila, ker nisva imela orožja. O gospa, kako naj Vam opišem trenotek, ko naju je neko noč, ko sva legla pod staro grmovje, zbudil grozno tuljenje tigra v neposredni bližini.
Zdaj je prišel trenotek, katerega sem se bal, je zaklical moj hrabri spremljevalec. Toda bodi mirna Rožica, preden bo Tebe dosegel tiger, naj mene raztrga na kose.
Mož me je tikal, kakor je povsod tam navada.
Pri teh besedah je kočijaž potegnil dolg nož, edino orožje, katero je imel.
Svetoval mi je, naj bom čim najbolj mirna in tiho v nadi, da pojde tiger mimo najinega skrivališča. Toda hipoma so se veje razgrnile in dvoje plamtečih očij se je oprlo v naju v nepopisni požrešnosti.
Kočijaž, ime mu je bilo Istvan, je ležal na kolenih poleg mene, dočim sem jaz ležala na tleh. Z očmi mi je pomigal, da se ne smem premikati, ako hočem biti izgubljena.
Toda tudi tiger je bil miren, bil si je svest, da ne moreva uiti.
Zver je najbrž izbirala, koga od naju hoče najprej požreti.
Od groze sem zatisnila oči, Istvan je pa poskušal z očmi tigra premagati, a zaman, tiger je strahovito zatulil ter se pripravil za skok.
Obupno je Istvan oklenil nož ter me z levico pritinsil na tla, boječ se njabrž, da bi vstala.
In tiho, mrtvaškotiho je bilo vseokrog, nobene pomoči nobene nade na rešitev!
Tedaj se je hipoma tiger zagnal, črno maso sem videla viseti nas Istvanom, kratka sekunda in potem -
hripav vik je zadonel po stepi, črna masa je padla na Istvana in ga pokopala pod seboj.
V istem hipu je pa zadonel Istvanov glas, deloma bolestno. Nisem mogla umeti, ko mi je zaklical: Rešena sva, tigru sem nož v srce zasadil!
Videla sem, kako je tiger zasadil svoje kremplje prsi kočijaža in bila sem otrpnena, ničesar nisem storila nego trpela in Boga prosila. In ta strašni boj je trpel še dve minuti, dve minuti, gospa, ki pomenijo v takih razmerah celo večnost. Potem se je pa tiger stresel kakor bi ga strela zadela ter se ni več ganil. Mrtve je ležal na tleh, toda tudi Istvan je ležal z zaprtimi očmi. Mrtvaškobled mu je bil obraz iz več ran mu je tekel rdeči življenski skok - kri.
K sreči so bile rane bolj lahke. Skoro je zopet vstal, se pri studencu umil in jaz sem ga obvezal.
Umorjeni tiger je bil velikansk, nisva ga mogla vzdigniti. Toda dobro je nama došla njegova smrt, kaj z njegovim mesom sva si potolažila lakota.
Jedla sva tigrovo meso! O gospa, ko bi vedeli kako se mi je gnusilo! Toda lakota me je silila, da sem kaj zavžila. Istvan je nataknil na lesen drog kos mesa in ga spekel, dišalo mi je še precej dobro.
Todaa čakala je naju nova nevarnost. Duh po sveže pečenem mesu je privabil druge zveri iz puščave manjše, ki sicer niso tako krvoločne.
Prišli so šakali in velike sibirske podgane, potem lisice, roparske ptice so poletovale nad najinima glavama ter vedno nižje priletele ter se končno spustil k najinim nogam. Komaj je pretekla ura, sva bila prisiljena opustiti najin plen, kajti sicer bi se morali bojevati s sto živalimi, ki posamič sicer niso bile nevarne, toda združene bi naju lahko premagale.
Najprej je Istvan odganjal nesramne usiljivce. Suval jih z nogami ter jih nekaj z nožem zaklal. O kaj je pomagalo zoper množico, ki je vedno iznova prihajala bližje.
Komaj sva se odstranila nekaj korakov od tigra ko sva videla, da so se zveri polastile trupla. Iz zraka so se zagnale roparske ptice, šakali so planili na plen, bilo je, kakor bi se ta kraj hipoma oživel vrišč roparskih ptic ter tuljenje šakalov je odmevala v tiho noč.
V grozi sva zbežala ter tavala vedno globje v puščavo. Nič več nisva vedela, kje sva.
»Četri dan je bilo,« Rožicin glas se je tresel in in solze so ji prišle v oči,
»tedaj se je zgodila velika nesreča, ki mi je ugrabila tovariša.
Pot po stepi ni bil brez težav, kajti skozi gosto grmičevje sva si ga morala siloma delati.
Grmovje je bilo s trnji nasajeno, ki so bili kakor nožne konice ostri. Tem previdnejše sva morala odstranjevati grmovje, ker je v onih krajih grm, ki je strupen. Ena sama rana lahko povzroči takojšnjo smrt.
Istvan je rabil svoj nož. Odrezal je veje, ki so zabranjevale pot in tako je prišlo, da sva večkrat rabila celo uro za prav kratek pot. Drugje zopet sva lahko hitela po planjavi ter potem zopet zašla v gosto grmovje. Proti poldnevu četrtega dne je Istvan zopet z nožem delal pot, ko je hipoma zakričal ter pokazal na krvavo prasko na levi roki.
Ranjen si, vrli človek, sem zaklicala, toda hvala Bogu, da ni huda rana, ki se bo skoro zacelila, saj so rane na prsih od tigrovih krempljev še hujše, pa se tudi že precej zacelile, tem hitrejše se bo s to rano zgodilo!
Toda pogled v Istvauov obraz me je poučil, da se je moralo nekaj strašnega pripetiti.
Še nikoli ga nisem videla tako bledega in prepadenega, obraz je bil podoben belemu marmorju in le oči so govorile strahupolno, žalostno govorico. ,Izgubljen sem!' je vskliknil Istvan, strupen trn mi je zadrl v meso. Zdaj mi je le na izbero dano, si naglo odsekam roko ali pa da počasi umrem. Jaz vem, da prinese ta strup gotovo smrt.
Ne, ne, ni res! sem zakričala, to ni mogoče, gotovo. Istvan, ljudje, ki so Ti to pravili, so pretiravali. Glej vendar, tako nedolžno izgleda ta trn. Pusti, ne dotikani se ga! je zakričal Istvan, dovolj je ena žrtev, kajti kako boš sama prišla po tej puščavi! In če res prideš, kaj Te pa čaka v Mandžuriji, kjer Te bodo obdajali tujci, katerih jezika in običajev ne poznaš! O Bog, v kakšno pogubo si nas izpeljal.
Prvič, odkar sem ga poznala, je Istvana premagala obupnost. Zatisnil si je z rokami oči in debele solze so mu polzele skozi prste. Ne strah pred smrtjo in skrb za svojo osebo, ampak zvesto srce za mene, katero mu je izročil dobri gospod, mu je težila srce. Zame se je tresel, zame je klical Boga na pomoč!
Če ni druge pomoči, sem zaklicala skoro blazna, si odsekaj roko! Rajši roko nego življenje!
Roko! je vsklinil Istvan ter strahotno pogledal levico, roko, da, še je bilo čas! Hočem, da hočem! Gorje mi, ne morem, Rožica, moči mi manjka!
Pogum, Istvan, sem ga prosila ter pokleknila pred njega, mora biti. Ko se bo zgodilo, Ti hočem zavezati roko, samo ohrani si življenje!
Dobro, naj bo! Tukaj je drevesni parobek, nanj položim roko! Zbogom, uboga roka, ki si mi tako dolgo zvesto služila!
Obrnila sem se proč, ter jokala obpuno.
O da bi imele moje solze zdravilno moč! sem zaklicala, kako rada bi Te omočila z njimi, Ti pogumna roka, ki me je tako zvesto vodila, tudi jaz Ti kličem zbogom!
Prosim Te, Rožica, je stokal Istvan, stopi za grm od katerega sem trnje odstranil. Ti ne smeš tukaj biti in ako me slišiš kričati, si zatisni ušesa. Rožica, meni je kakor bi se za vedno moral posloviti od Tebe!
Vrgla sem se nesrečnežu na prsa, poljubila sem ga na čelo, potem me je potisnil od sebe. Zadnje kar sem videla, je bil strahovit, grozepoln prizor, ki se mi je utisnil v spomin, tako neizbrisno, da me še zdaj zasleduje v sanjah.
Zgrudil se je poleg drevesa, levica mu je že ležala na parobku, z desnico je zamahnil nož. Bežala sem za grm, padla na tla ter poslušala, kajti pri prvem klicu sem hotela hiteti k njemu, potem bi potreboval moje pomoči, saj bi se siromak ne mogel sam obvezati, in predvsem je bilo treba kri ustaviti.
Toda, vse je ostalo tiho! Ali še ni našel poguma, da se odloči? Zdaj, ne, samo domišljija mi je pričarala bolesten klic! Še vedno vse tiho, minute, četrt ure je minilo, mučna večnost zame! Tedaj sem se ojačila, predrla sem grmovje stopila na kraj, kjer sem Istvana pustila. Vskliknila sem, Istvana ni bilo več!
Parobek je bil prazen, nobene krvi, ne roke ni bilo videti! Torej si ni odsekal roke!
Kje pa je ostal moj prijatelj, zakaj mi ni povedal, da se odreče grozni žrtvi? Tavala sem eno, dve, tri ure po puščavi kakor izgubljena ovca, klicala sem njegovo ime, a od nikodar mi ni odgovoril. Ko je napočila tema, tedaj se mi je zasvetila strašna gotovost, da sem zapuščena, sama v strahoviti puščavi Baraba.
Ta zavest me je skoro usmrtila. Kajti če mi je bila puščava že grozovita na Istvanovi strani, me je zdaj prevzel smrtni strah, da so mi otrpeli udje.
Če je le kaj zašumelo sem se v strahu zdrznila in mislila, da zblaznim. Tuljenje zverij v daljavi, vriščanje ptic, padanje listja, odmev mojih korakov, vse me je pretresalo. O groza me je tresla in čutila sem, da se me polašča mrzlica.
Da, napadla me je res huda mrzlica, ki nastane vsled parov, ki se vzdigujejo iz Brabe in nihče ne hodi delj časa po tej puščavi, da bi se ga ne prijela, razen, ako ima šotora in blazin.
Najprej mi je mrzlica zvišala odločnost, da mi je kri kakor ogenj krožila po žilah. Skoro se ej pa pridružil strahovit mraz. Udje so postali kakor svinec teški, komaj sem se plazila naprej. Celo noč sem preživela zlaknjena na tleh v divjih fantazijah, ko človek ne ve, ali bdi ali spi. Ko se je zdanilo, sem komaj vstala. In vendar sem morala naprej, da ne poginem v tem kraju.
Požirek vode iz studenca me je malo pokrepčal toda hrane nisem nikake imela. K sreči pa vsled mrzlice nisem nobenega teka imela, torej vsaj lakote nisem trpela.
Do opoldne sem počasi tavala ter se po nekaj korakih vedno morala ustaviti, da sem dobila nove moči. Glava mi je žarela, žile so udarjale, oči so v vročici bliskale, jezik je bil suh in vendar me je neka sila gnala naprej!
Naprej, naprej, sicer je vse izgubljeno!
Sempatja sem obstala ter klicala Istvanovo ime, v nadi, da ga morda kje zasledim.
A nobenega sledu ni bilo po njem! Nič nisem vedela, kje sem, ali se bližam Mandužuriji, ali se oddaljujem od nje. Šla sem naprej, ker sem imela občutek, da še ni vse izgubljeno, dokler morem le malo gibati, kajti ako se zgrudim, potem je vsaka nada proč!
Kadar sem dospela do kake vode, sem se malo okrepčala. To me je vendar vzržalo na nogah. Toda sem mislila, da je prišla moja poslednja ura.
Noge me niso več nesle, otekle so mi. Čevlje je trnje raztrgalo. Duh mi ni mogel več jasno misliti, videla sem stvari, ki jih v resnici ni bilo. Mislila sem, da sem še v gradu kneza Boroša, potem sem bila zopet v blaznici doktorja Morača ter zaman poiskušala odpreti vrata, skozi katera bi prišla v prostost. Površno sem imela tudi sladek občutek, da me moj Mirko drži v naročju ter ljubeznivo z menoj govori.
Toda sladek sen je minil! Vedno groznejše so se podile pošasti po mojih možganih. Nenadoma mi je prišlo, kakor bi ne bila več na suhem, ampak kakor bi me obkroževali valovi divjega morja. Tla so se mi majala, nog nisem mogla več trdno postavljati, še par korakov in zgrudila sem se na tla.
To je moj konec, sem tiho šepetala in skoro sem Boga zahvalila, da sem dosegla konec življenja. Čemu naj bi se še nadlje mučila? Čemu se še nadalje varala ničvrednimi nadami? V Barabi ni bilo rešitve zame, tukaj me je le smrt čakala.
In že se mi je bližala! Temno mi je postalo pred očmi, še enkrat sem si z vsemi močmi predstavljala svojega ljubljenca, potem je postala noč okrog mene!
Ko sem se zopet zbudila, sem ležala v mali koči na mehkem ležišču. Poleg mene je stal belobradi mož, oblečen po evropejsko. Malo dalje sem opazila nekaj Kitajcev, ki so bili najbrž njegovi služabniki. Mož se je ljubeznivo sklonil k meni ter me skrbno vprašal, če mi je bolje.
Bil je angleški naravoslovec Edvard Lovel.
Jaz nisem bila več v Barabi, ampak v Mandžuriji. Nedoželjnost je prignala Angleža v te kraje in s seboj je imel nekaj Kitajcev, ki so mu pomagali nabirati cvetlice in zelišča.
Kočo je nalašč v ta namen postavil, da bi lahk dlje časa tukaj bival.
Edvard Lovel mi je pripovedoval, da me je našel nezavestno in že blizu smrti. Zelo se je trudil, da me je zopet obudil v življenje. K sreči je imel precej kinina s seboj in to zdravilo me je ozdravilo. Jaz nisem takrat vedela, naj se-li zahvalim Angležu za njegov trud ali ne, kajti kaj naj počnem sama v puščavi. Bila sem beračica, imela sem samo obleko na telesu, drugega nič, torej me ni drugega pričakovalo nego beda in skrbi sama, zapuščena sem bila na celi zemlji.
In vendar bi morala biti Bogu hvaležna, da sem našla človeka, ki mi ni samo telo ozdravil, ampak mu v obupano dušo vlil tudi balzam.
Ko sem Lovelu tožila svojo bol, mi je rekel, da ima vsak človek dolžnost živeti in da se mora bojevati za življenje. Ta človek je bil zelo učen, pa tudi čudak. Čeprav zelo dobrosrčen, je bil tudi strog in neprijazen, zlasti proti svojim kitajskim služabnikom. Plačeval jih je dobro, toda zelo strog je bil z njimi, ako mu niso česa prav storili.
Lovel se je namenil zopet vrniti v Mukden, ker je že izpolnil svojo botanično zbirko. Vzel mu je s seboj ter kakor oče skrbel na potovanju zame.
Ko sva dospela v Mukden me je vprašal, kaj nameravam storiti. Sam se ni hotel vrniti v Evropo in meni se je zdelo, da sovraži ljudi. Moja želja je pa bila da se čimprej vrnem med omikane ljudi, zato sem ga prosila, naj mi pomaga k vrniti. Že drugi dan mi je sporočil, da pojde francoska ladija iz Nijučvanega v Bordo.
S kapitanom sem se že dogovoril, mi je rekel Lovel. Dobili boste dobro kajito na ladji. Kapitana poznam že dolgo in lahko se zanesete nanj v vsakem oziru. Zahvalila sem Lovela za to dobroto ter se poslovila od njega. Dolgo je držal mojo roko v svoji ter me gledal s pogledom, katerih še nisem opazila na njem. Naposled mi je rekel z mehkim glasom:
Dobro, le pojdite od mene gospica Roza. Hitel sem, da Vam preskrbim udobno vožnjo v Evropo, ker ničesar neumnega napraviti. Prelepi ste, da bi imeli v bližini moških, ne da bi se ti zaljubili v Vas. Pojdite, Bog Vas ščiti!
Spravil me je na krov ladije ter me izročil kapitanove oskrbi. Skoro nato smo odpluli z Nijučnega in dobrotnik je ves čas, dokler sem ga mogla videti, mahal z rokami. Potem sem bila zopet sama!
Parnik, na katerem sem se peljala, je zelo naglo peljal, in tudi drugače se nisem imela v ničemer pritoževati. Kapitan in moštvo na ladji so se zelo spoštljivo obnašali proti meni in moja kajita je bila elegantna in prostorna. Tudi vreme je bilo ugodno. Le ena skrb me je mučila in ta je zadevala mojo prihodnost.
Lovelu si namreč nisem upala priznati, da nimam denarja in on pa tudi ni mislil nato, kako bom potovala od Bordoa dalje. Tudi na kapitana se nisem hotela obrniti, ker nisem hotela povedati, da sem beračica.«
»No, ta ponos je bil kaj malo upravičen!« jo je prekinila gospa Dupres.
»Prav lahko bi se zaupali kapitanu, kajti vrli mož bi Vam rad posodil toliko, da bi prišli do pariza.«
»O gospa,« je zaklicala Rožica,
»prav imate, gotovo ne smela biti tako ponosna. Toda ljudje so me napravili tako plašno in nezaupno, da sem sklenila, da nikogar ne naprosim kake usluge, kajti usluga zahteva protiuslogo. Tako sem prišla v Bordo in ko sem stopila z ladije, sem brez denarja stala v tujem mestu, kjer nisem nikogar poznala in ne vedela, kje bi dobila košček kruha. Sploh sem imela le eno samo reč, ki je bila nekaj vredna. Bila je to mala, kitajska, z zlatom vdelana skrinjica, katero mi je dal Lovel v spomin. SPominjala naj bi me na ure, katere sem priživela z njim. Zelo teško sem se ločila od te skrinjice, toda moralo je biti. Izbrati mi je bilo le dvoje, ali se usmrtiti, ali pa prodati skrnijico in dobiti denar za potovanje v pariz. V Bordou smo dospeli po dnevu. Takoj sem šla k trgovcu z umetninami in mu ponudila skrinjico na prodaj. Upala sem nekaj malega dobiti, toda kako sem se začudila, ko me je trgovec plačal zanjo dvesto frankov. Tako sem imela veliko več denarja nego sem pričakovala. Nakupila sem si nekaj obleke ter se takoj odpeljala v Pariz.
Dospela sem v Pariz, v mesto zabave in razkošja, a tudi bede. Poznala nisem nikogar, ki bi mi gostoljbuno odprl hišo in tudi vedela nisem, kako je pariz nevaren mladim deklicam, ki so lepe. K sreči sem se spomnila neke ženske, ki je bila nekdaj postrežnica mojega rednika. Stanovala je v predmestju Batiguelles. Obiskala sem jo in bila je takoj pripravljena, deliti z menoj svojo sobico. Toda že drugi dan mi je izjavila, da me le pod tem pogojem obrdži pri sebi, ako si najdem pošteno službo in zalužek.
Zaslužek! Kako lahko in kako teško je tega v Parizu dobiti. O gospa, Vi sami ste že izkusili, ker ste imela neprijazno življenje, ko Vam je soprog umrl. treba je bilo trkat na vrata in iskati zaslužek. Znala sem šivati in klobuke delati, zato sem poizkušala z zadnjim ter napravila v hiši stanujočim gospem nekaj klobukov. Zelo so hvalile moje delo in dobila sem precej naročil, za malo plačila, da bi se s tem niti preživeti ne mogla. Misliti sem morala na kak stalen zaslužek, zato sem se ponudila v nekatere trgovine. Pri tem iskanju sem opazila, da ja za mlado dekle, ki ima prijeten obraz, lepota prekletstvo.
Vi iščete dela, mi je šepetal neki poslovodja, če je človek tako lep, mu ni treba tičati in ždeti v zaduhli sobici in si boste bele roke! Pridite, danes zvečer v drevored konec te ulice. Tam Vam bom stavil predlog, ki Vam bo do lepšega življenja pripomogel.
Zbežala sem pred takimi besedami, toda oh, kolikokrat so jih slišala moja ušesa! Ako je pa imela kaka žensak odločilno besedo, me je sumljivo motrila od nog do glave ter mi odgovorila: Za Vas nimam ničesar!
Ljubosumnost je govorila iz njih, ker so se najbrž bale, da posatnem nevarna njih soprogom ali sinovom.
Štirje tedni so minili. Denar mi ježe zmanjkoval in le še osem dnij bi shajala z njim.
In zopet sem tavala po ulicah! Naposled me je usmiljeno nebo pripeljalo k Vam in Vi ste postali moja rešitlejica! Dali ste mi delo ter mi rekli: Jaz Vas ne vprašam, odkod in kdo ste, ampak kaj znate.«
»Da, to sem Vam rekla!« je zaklicala gospa Dupres in prijela Rožico za roko,
»in ko ste pred mojimi očmi izgovorili klobuk, sem vedela, da imam mojstreco v narejavanju klobukov pred seboj. In nič več Vas nisem pustila iz rok, toda zdaj Vas bom pa morala pustiti ter se posloviti od Vas, kajti si boste srečo naredili, ko stopite v službo grofice Lole Sokolske! Zato Vas ne držim nazaj, ampak voščim Vam veliko srečo, ljuba Rožica!«
49. poglavje: Pariški zločinci
Enajst je že bilo, ko se je Rožica poslovila od gospe Dupres. Obe sta čutili, da ju je ta večer združil v iskreno prijateljstvo.
Rožica je odprla novi prijateljici svojo dušo in gospa Dupres jo je razumela.
»Veliko teškega ste izkusili v življenju,« je rekla ter še enkrat pri vratih objela ljubeznivo deklico,
»toda ne obupajte! Našli boste onega, ki ga ljubite, kajti kakor ste mi ga opisali, Vam bo pravtako ohranil zvestobo kakor Vi njemu. In zdaj, lahko noč, ljubo dete, teško mi je, da Vas moja sluažbnica ne mroe spremiti domov.«
Šen en stisk rok in Rožica je potem naglo hitel po ulici ter gledala, kje bi našla kak voz.
Srečala je precej ljudij. Marsikdo jo je pogledal in Rožica je potem zardela pod pajčolanom, katerega si je potegnila čez obraz. Nesramneži in usiljivci so jo nadlegovali ter pričeli govoriti z njo, tofa ona ni odgovorila na nobeno vprašanje ter mirno šla svojo pot. Olajšano je vzdihnila, ko je dospela na velik trg, ki je bil razsvetljen kakor po dnevu.
Noč je bila hladna, zato se jeRožica tesnejše zavila v svoj plašč. Pred njo sta stopala dva moška, ki sta bila zelo različno oblečena. Eden je bil zelo elegantno oblečen in vitke postave, kaj čuden je bil pa njegov tovariš.
Star, od maščobe umazan svršnik je odeval kratko debelo telo, okrog vratu je imel volnen robec in na glavi s zmršenimi, sivimi lasmi, umazano kučmo.
Rožica je hotela naglo mimo, toda v hipu, ko se jima je približala, je slišala slovenske besede:
»Torej lahko računam na Vas, Jastreb, boste že izpoznali pravega.«
»Na prvi pogled,« je odgovoril mali debeluhar z neprijetnim kričečim glasom.
»Saj ste mi pokazali njegovo sliko, in kadr vidim enkrat obraz, ga potem med tisoči zopet izpoznam. To mi je ostalo iz prejšne službe, ko sem bil privatni policist na Dunaju in sicer deset let.«
»Ne govorite tako glasno o Dunaju,« ga je elegantni človek tiho prekinil,
»ne pozabite, da Vam je policija za petami, tiralico so gotovo že poslali v Pariz, no, zelo ste jim prirasli na srce, Jastreb.«
»To je res,« se je smejal debeluhar,
»da, radi bi me imeli na Dunaju, da bi obračunali z menoj. Pa naj le gledajo, ujeli me ne bodo. Tu v Parizu sem tako varen, kakor v Abrahamovem naročju, kajti znane so mi vse luknje, skrivališča in ulice, čeprav živim šele tretje leto tukaj. Poznam vsakega zločinca in vsak zločinski krčmar me vzame pod streho in skrije, ako moram za par tednov izginit. Tudi rešpekt imajo že pred mano in najbolj divji zločinci vedo, da ni dobro črešenj zobati z Jastrebom. Rajši so mi prijatelji in ako zažvižgam, mi je petdeeste dečkov na razpolago, ki gredo z menoj čez drn in strm.«
Rožica se je prestrašila, vsaka beseda ji je ostala v psominu. Ker sta možza govorila slovenski, sta najbrž mislila, da jih nihče ne razume, zato sta tudi glasno govorila.
Iz teh besed je Rožica izpoznala, da ima opraviti z dvema zločincema, članoma strahovite družbe tatov, morilcev in roparjev, ki niso nikjer tako nevarni kakor v Parizu.
Rožica je najprej nameravala izogniti se zločincem ter oditi na drugo stran ulice, toda to kar je zdaj slišalo jo je poučilo, da nameravata lopova še danes izvršiti kak zločin. Zato je ostala za njima, hotela je še več vedeti in če mogoče zabraniti hudodelstvo.
»Jaz vem, da ste med zločinci na jako slavnemu glasu,« je odgovoril človekv elegantni obleki,
"in raditega sem Vas izbral, da izvršitem oje naročilo. Vragu tritisoč frankov zaslužite, ako dobro opravite svojo stvar.«
Rožica je prebledela pod pajčolanom. Glas človeka, ki je zdaj govoril; se ji je zdel tako znan, nekje ga je že morala slišati, toda v tem hipu se ni mogla spomniti, kje. Toda neprijetni glas ji je krčil srce, kajti spominjal jo je strahovite ure v življenju.
»Tritisoč frankov,« je odgovoril Jastreb,
»Veste prijatelj, to je pa bagatela, če moram mokro delalti.
»Mokro delati, kaj se pa razume pod tem Jastreb?«
»No, ali se da suho delati, ako teče kri,« se je smejal debeli Jastreb z grdim smehom,
»in to bo menda, hej, ali pa Vas morda nisem razumel, Franc Robič.«
Franc Robič! Kakor strela je to ime razjasnilo Rožici dušo. Torej je bil to oni nesramnež, katerem je prisluškovala v blaznici doktorja Morača, ko je hteval strup za Alneko pl. Radičevo. To je bil torej ta lopov, za katergea je moral njen Mirko trpeti v ječi.
Rožica se je zdrznila, v naslednjem hipu je sklenila, slediti temu človeku, da pride še globje v njegovo skrivnost in da izve, kakšno novo hudodelstvo zopet namerava.
»Govoriva jasno med seboj,« je nadaljeval Jastreb,
»odstraniti hočeva človeka, to se pravi z drugimi besedami umoriti ga. Jaz mislim, da bo sunek z nožem dovolj, kajti jaz zadanem dobro.«
»V tem se strinjam z Vami,« je odgovoril Robič,
»da mu je treba za vedno zamašiti usta, toda način, kako hočete to storiti, mi ne ugaja. Sunek z nožem je vedno dvomljiva stvar, kako lahko se zgreši. Pa tudi če zadanete, še vedno lahko zakriči, in tak vsklik Vam privabi policijo na vrat.
Sam sem imel pred nekaj časom neprijetno stvar, ko sem rabil nož. Prisegel bi bil, da je nož zadel srce, po temu ni bilo tako, ženska, ki sem jo hotel umoriti, živi še danes.«
»Alenko pl. Radičevo misli,« je tiho šepetala Rožica,
»o njen govori in lopov omenja to stvar tako mirno kakor nekaj vsakdanjega.«
»Ne,« je nadaljeval Franc Robič,
»ni treba, da bi tekla kri, veliko lažje se lahko spravi človeka na oni svet.«
»Ali mi niste obljubili, da ste grobarju Piferonu in njegovemu sinu naročili, da mi pomagata.«
»Tako je, Piferon pričakuje naju na vogalu ceste, ki ste mi jo Vi imenovali, v četrt ure bova pri njem. Priferon je znan, da vrže iz vrvij spleteno zanko tako ročno okrog vratu svoje žrtve, kakor Indijanec svoj laso.«
»Res je, umetnik je v svoji stroki. Ta zadene tako gotovo z zanko, kakor drugi s puško. In ako koga prime ga, drži trdno in mu zadrgne vrat tako hladnokrvno, kakor bi jaz vrabcu krk zadrgnil.«
»No, torej pustite Piferonu, da opravi to delo, in ko umorite tega človeka, ga vrzite v Seno. Mislili bodo, da je sam skočil v vodo, če bodo truplo sploh dobili.«
»Dobro, naj ga pa grobar zadavi! Toda ali ne boste Vi navzoči, Franc Robič? Hudiča, čemu se pa skrivate, saj Vam sicer ni nič do tega, ako je treba koga umoriti.«
»Čemu vprašate,« je prevzeto odgovoril Robič,
»ako bi ne imel denarja, bi najbrž sam opravil delo, toda jaz Vas plačam, zato tudi lahko izostanem. Da bi le izpoznal človeka, kajti zmotiti se na noben način ne smete.«
»Hudiča, kolikokrat naj Vam povem, da ste lahko mirni v tem oziru? Saj sem Vam rekel, Franc Robič: prinesite mi njegovo podobo in če jo morate ukrsati. In res ste jo ukradli in mi jo prinesli. Vse drugo je moja stvar! SPloh ste pa lahko skriti kje v bližini in ko ga zadavimo, ga poglejte v obraz. Tako se lahko prepričate, da smo pravega ujeli.«
Rožici je tolklo srce. Slišala je govoriti o ukradeni sliki, in nehote se je spomnila dogodka v spalnici kontese Sokolske. Videla je dragocen okvir, iz katerga je nekdo sliko ukradel. Zdaj ji je bil ta tat znan, Franc Robič je vzel to sliko.
Sveti Bog, od te misli je prišla na drugo, pri kateri ji je kri oledenela v žilah.
Z grozo je izpoznala, da se gre tu za ženina grofice Lole. To jo je še bolj potrdilo v mnenju, ko je slišala Jastreba reči Robiču:
»Na desno, po stranski ulici pridemo v rue de Rivoli.«
Zdaj je Rožica vse vedela. Pred grofovo palačo bodo čakali nesrečneža, katerega je sklenil franc Robič na grozovit način umoriti.
In uboga žrtve sramotnega napada ni ničesar slutila. S srečnim srcem se bo ženin vračal od neveste, s katero je preživel blažen večer, proti domu in zdaj so ga zasledovali morilci, mali debeluhar z nožem, grobar Piferon z zanko. O Bog, kako zavratno lopovkso hudobnost in propalost ljudij!
Rožica je šla za zločincema v stransko ulico, bila je sicer oddaljena od njih, toda tako, da ju ni izgubila iz očij.
Zaman se je ozirala po kakem policaju. V tej ulici ni bilo nikogar videti. Da bi poiskala koga v drugi ulici, ni bilo svetovati, ker bi se medtem že lahko izvršil zločin.
Preostalo ji ni drugega, nego slediti lopovoma, ko bo zaklicala v odločilnem trenotku, bosta morilca gotovo ubežala.
Franc Robič in Jastreb sta dospela do konca ulic. Rožica ni mogla mimo, da bi je ne opazila. Skrila se je torej za zid in čakala, da bosta lopova nadaljevala pot. Toda obstala sta Jazbec je dvakrat tiho zažvižgal in na to znamenje sta stopila iz teme dva človeka, kakor je Rožica mislila, Piferon in njegov sin.
»Oba sva tukaj,« je odgovoril tanek glas,
»ali je to naš naročitelj, ki je pri Tebi?«
»Kajpada, ali ga ne poznaš, Franc Robič je!«
»Franc Robič!« je zaklical grobar ter ponudil elegantno oblečenemu gospodu roko,
»sicer Vas še nisem videl, toda Vaše ime je znano. Imenitno ste delali v Londonu in v Avstriji. No, v Parizu Vam ne bo manjkalo dela, kajti tu je obsežno polje za naše rokodelstvo, če kdor razume gšeft postane lahko bogat.«
Grobar Piferon je bil baš nasproten od svojega tovariša, malega, debelega Jastreba.
Bil je dolg in suh kakor prekla in tenke noge so ga komaj nosile. Obraz je bil podoben mrtvaški glavi, kosti so mu gledale z lic, oči so globoko v jamicah leažale, usta so bila označena z dvema črtama, ki sta se vlekli od enega ušesa do druegega. Zoba ni imel grobar nobenga. Obraz, čelo in vrat je imel ves naguban. Oblečen je bil v dolgo, črno suknjo in prav take hlače, Belega ni imel nič na sebi, kajti mesto ovratnika je imel črn robec zavezan okrog vratu.
Njegov sin, ki je imel kakih šestnajst let, j ebil zelo podoben očetu, led da ni imel tako grdega obraza. Vendar se mu je na obrazu čitala vsa hudobija in lokave oči so izdale, da mu je bil oče dober učitelj.
»Ali imaš žično zanko pri sebi?« ga je vprašal Jazbec.
»Tukaj je,« je odgovoril grobar in potrkal na prsni žep,
»pred kratkim sem jo zopet popravil, zdaj se lažje zadrgne, da mi nihče ne more uiti. Ali jo bom danes rabil?«
»Da,« je odgovoril Franc Robič,
»zanesem se na Vašo izurjneost; mož, ki ga umorimo, ne sme zakričati.«
»Prav tako malo bo kričal, kakor kokoš pela,« je odgovoril Piferon,
»svoje reči sem gotov kakor vedno. Ste se-li zmenili že zarad cene?«
»Franc Robič nam plača tritisoč frankov, za to ceno moramo vse sami izvršiti in truplo vreči v Seno.«
»Tritisoč frankov!« je zaklical grobar in grdo namrdnil usta,
»pri kosteh mojih ljubčkov in pokopališču Montmarte, to ni veliko! Za tako ceno še nisem delal zanko.«
»Zato Vam pa vse prepustim, kar najdete pri mrtvecu,« je rekel Franc Robič,
»izropajte ga, preden ga vržete v Seno.«
»To je po sebi umevno,« se je vtaknil grobarjev sin v pogovor,
»saj ga moramo do nagega sleči, da se ga ne izpozna, obleka naših žrtev je vedno naša.«
»Ali se gre za kakagea imenitnega gospoda?« je poizvedoval starec, ki je nosil rjavo lasuljo in jo vedno premikal, da mu je skoro vedno stala po strani.
»Da, zelo imeniten,« je odgovoril Franc Robič,
»in prav gotovo je, da ima veliko denarja pri sebi. Sploh pa ne utegnemo več veliko govoriti. Naprej, ulica RIvol ni več daleč odtof, pojdimo tja.«
Možje so odkorakali in v istem hipu je zabrnelo iz bližnjega zvonika dvanajst udarcev.
»Dvanajst je ura,« se je oglasil grobar,
»najlepši čas!«
»in baš ob tem času odhaja dotični do svoje neveste,« je zaklical Franc Robič,
»podvizati se moramo, da nam ne uide.«
ROžica je tudi zapustila svoje skrivališče, ter šla za moškimi; komaj so jo noge nesle, tako slabo se je čutila. Tresla se je pri spominu na hudobije, ki jih je slišala, toda trdno je sklenila, da prepreči zločin.
Svetilke v ulici RIvoli so le motno svetile skozi meglo, razločno je videla Rožica hišo grofa Radivoja Sokolskega.
»Tamle je hiša,« se je oglasil Franc Robič,
»najboljše bo, ako ne greste preblizu hiše, ampak ostanete nekoliko oddaljeni. Jaz Vas tukaj pričakujem in ko ga boste zadavili, mi pridite povedat, da se prepričam, ako ste pravega.«
»Ravnali se bomo po gotovem načrtu,« je odgovoril Jastreb.
»Najprej, Piferon, na svoje mesto in tudi Ti, Lojzek, že veš, kaj Ti je storiti.«
»Že vem,« je odgovoril groabrjev sin,
»zgrabil ga bom za noge, da hitrejše pojde. Ko mu bo vrgel starec zanko za vrat, ga bom prekucnil kakor sneženega moža.«
Rožica je zopet obstala za debelim stebrom, kjer je možje niso mogli videti.
Preteklo je pet minut. Jastreb je sam hodil gorindol pred grofovo hišo.
Štiri okna v prvem nadstropju so bila razsvetljena. Tudi luči v salonu so le slabo brlele skozi goste zastore.
Zdaj so se odprla vrata. Rožica je natanko videla, kako ej stopil vratar, isti, ki jo je zjutraj sprejel, na ulico ter mimo sebe pustil človeka, ki je imel klobuk na čelo potisnjen in bil zavit v širok plašč.
Vratar se je spoštljivo priklonil ter potem izginil za vratm, katera je zaprl za seboj.
Mož v plašču se je pripravljal,da prekorači prostor pred grofovo palačo, najbrž z namenom, da zavije na levo. Ko pa je prišel do srede trga, je stopil Jastreb k njemu.
Rožica se je pripravila, da hiti k človeku in ga svari, toda morala j eiti mimo Franca Robiča, ki je slonel na cestnem oglu.
Rožica je slišala, ko je Jastreb zaklical:
»Usmilite se me, gospod, šest malih otrok imam, nič kruha, nič dela!«
Mož ej hotel najprej korakati, pa najbrž ga je usmiljenje premagalo, zato je obstal ter izvlekel iz žepa denarnico.
Najbrž je pa v temi ni hotel odpreti, zato je mignil Jastrebu, naj stopi z njim k svetilki, ki je bila le malo korakov oddaljena od njega.
Dočim se je mož sklonil čez denarnico ter iskal drobiž, sta se od zadaj priplazila grobar in njegov sin.
Kakor dve vrani, ki skačeta po polju, da bi se polastili kake mrhovine, sta se bližala zločinca nič slutečemu človeku. V grobarjevih rokah je Rožica videla usodepolno zanko.
Rožica je planila naprej, stekla je mimo Robiča, ki se je pri njenem pogledu zdrznil, kakor zver, ki sreča lovca v gozdu. A ne da bi ga pogledala, je Rožica planila naprej.
V istem hipu, ko je grobar zamahnil, da vrže zanko na glavo svoje žrtve, se je Rožica od strani zaletela vanj.
Pozneje s eni mogla nikoli spomniti, kje je vzela korajžo in moč, da je to izvršila, kar je zdaj storila. Sunila je grobajra v prsi, da je nekaj korakov odletel na stran, in v istem hipu je zaklicala z glasom, ki ni bil nič podoben njenemu:
»Varujte se, gospod, bežite, od morilcev ste obdani!«
Učinek teh besed je bil osupljiv.
Sunek je grobarja tako zadel, da se je opotekel ter se zgrudil na tla.
Njegov sin mu je naglo prišel na pomoč, toda spotaknil se je na njem in oba sta se valila po tleh.
Ko je Jastreb videl, da se je izjalovil morilni načrt, jo je naglo pobral. Le franc Robič ej kakor okamnel obstal pri oglu ter potegnil revolver.
Vzdignil ga je in pomeril, že je viselo življenje človeka, ki ga je Rožica obvarovala zanke grobarjeve na lasu, tedaj je franc Robič zaslišal za seboj enakomerne korake. Naglo se je ozrl in videl vojaško patruljo, ki je prihajala po ulici.
Načelnik je najbrž slišal Rožicin glas, zato je pripeljal vojake po ulici Rivoli.
Ko je Franc Robič videl vojake, je nagloo vtaknil revolver v žep ter bežal kolikor so ga noge nesle na trg.
Tu se je skoro zadel v grobarja in njegovega sina, ki sta se medtem pobrala s tal. vsi trije zločinci so naglo zbežali v stransko ulico.
Pa tudi Rožice ni bilo več na mestu, kjer bi se skoro izvršil grozen zločin.
Rešitev je namreč izvršila v hipu navdušenosti, ko sama ni vedela, kako je to prišlo. Ko bi bila normalno čutila bi najbrž ne imela poguma planiti na grobarja in ga podreti. Toda prišlo je čez njo kakor božji ukaz in njeno naglo, pogumno dejanje je imelo lep uspeh.
Toda komaj se je zgodilo, komaj je videla, da je mož v plašču rešen, ko jo je prijela groza, kajti mislila je, da se bo zdaj zločinec vrgel nanjo.
Saj pravzaprav ni vedela, kaj se vrši krog nje. V gosti megli se je vse nerazločno videlo in tudi čuti so jo zapustili.
Od smrtnega strahu in misleča, da bo Piferon vstal ter ji vrgel zanko krog vratu, je planila Rožica v največji naglici na drugo cesto ob desni strani Sokolske palače. Tekla je kolikor je mogla, ker je še vedno mislila, da so zločinci za njo, skoro ji je sapa zastala, kolena so se ji tresla in tako je tekla kakih pet minut.
Naposled je obstala. Ozrla se je, hvala Bogu nihče ni šel za njo.
Vtrujena se je naslonila na svetilko. Naglo je dihala ter občutila, da jo bode v prsih. Ni čuda, saj še nikoli ni tako naglo tekla.
Srce ji je bilo napolnjeno s hvaležnostnjo od Boga. Izbral si jo je za svoje orodje, da reši človeško življenje.
Oh, Rožica je bila tako srečna, da je vsaj enkrat storila človeštvu dobro delo.
In ko bi mogla slutiti, koga je rešila, o kakšno blaženost bi potem občutila v srcu! Ko bi vedela, kdo je mož v plašču, ki ga je rešila grozovite smrti, da, potem, potem bi mislila na previdnost božjo, kajti v resnici je rešila baš življenje, ki ji je bilo najdražje na zemlji.
Rožica kajpada ni slutila, da rešeni gospod ni bil nihče drug nego Mirko, Mirko Višnjegorski, ljubljenec njene duše, človek, za katerega je vsak dan zjutraj in zvečer molila, ki ga je tako vroče in iskreno zaželela, Mikro, edini in obenem najdražji prijatelj, ki ga je imela.
Toda ROžica, to plemenito bitje, j ebila že dovolj zadovoljna, da je sploh človeka obvarovala smrti in čeprav naj je bil to tujec, ki ga morda nikoli več ne bo videla.
Toda temu ni bilo tako, kajti ROžica je gotovo vedela, da je bil Lolin zaročenec, ki ga je rešila, in v tem se tudi ni motila.
Oh, bil je obenem Lolin ženin, in njen ljubljenec!
A hvala bogu, to odkritje je bilo ROžici zazdaj še prihranjeno in zato je bila nekaj minut zalo srečna.
»Zdaj pa domov!« si je rekla Rožica,
»moj Bog, gotovo je že pozno. Kaj si bo dobra starka mislila pri kateri stanujem, ni navajena, da pridem tak pozno domov. In voza ob tem času tudi ne bom dobila, torej mi ne ostane drugega nego peš iti v predmestje.«
In Rožica se je odpravila na pot ter kljub temu, da so jo ponočnjaki še večkrat nadlegovali, srečno dospela v svojo stanovanje v predmestju Batinjol. Tiho je stopila v sobico, da bi ne zbudila dobre starke.
Ko je to noč legla na svojo siromašno postelj, je z iskreno molitvijo zahvalila Boga, da ji je pomagal do tako lepega odbrega dela.
Potem je naslonila glavo v roko in premišljevala, če je tujec res Lolin zaročenec.
»Če je bil on,« si je rekla Rožica,
»mora biti zelo lep mož. Sicer nisem mogla videti njegovega obraza, toda pod plaščem se je skrivala vitka, lepa postava.
In njegovo obnašanje in način, kako se je kretal, vse to me spominja na Mirkota! Oh Mirko, sladki moj ljubljenec, vedno moram nate misliti in le nate! Vedno Te vidim pred seboj in vidim Tebe v drugem! O Mirko, kedaj Te bom spet potisnila na srce! O pridi, pridi in osreči svojo ubogo Rožico!«
Hrepeneče je razprostrla lepa devojka svoje roke, dočim ji je srečen smehljaj krasil ustnice.
50. poglavje: Ženski v boju za ljubljenčka
V krasni poročni obleki, katero je dal grof Sokolski napraviti za svojo hčer pri slavnem krojaču pariškem pri Worthu, je stala Lola v svoji sobi, in ROžica ji je urejala gube pri pajčolanu ki je kakor morska pena se zlival od glave do nog.
Rožica je občudovala lepo konteso, ki bo danes dosegla največjo srečo, ki jo doseže dekle na zemlji namreč združuje z ljubljenim možem.
Da, Lola je bila lepa, vsako oko je morala očarati, vsa njena krasota je prišla v fini, beli, svileni obleki, ki je obdajala njeno vitkobujno telo, k veljavi venec iz mirt, ki ej obdajal temne kodre, morda še nikoli ni krasil lepše glave.
Lola se je zadovoljno ozirala s ponosnim občutkom samoljublja v visoko zrcalo ter motrila v istem svojo postavo.
»Ali sem lepa, Roza?« je vprašala,
»nekaj bleda se zdim.«
»Ali ni ta bledica naravna?« je odgovorila Rožica.
»Gotovo ste zelo razburjeni, kontesa. Saj je navažnejši prak v življenju, ki ga danes storite.«
»Najvažnejši korak!« je zaklicala Lola,
»da, prav maš, dete. Obenem je pa zame tudi korak v paradiž.
O Roza, kako bom srečna na strani svojega moža! Ti ga še vedno nisi videla, toda danes ko pride po mene, da me odpelje pred altar, ga boš videla, in prepričana sem, da boš tudi Ti mnenja, da ni lepšega moža na svetu od njega.
Prosim Te, pritrdi mi bolj pajčolan na venec, slaboznamenje bi bilo, ko bi mi venec ali pajčolan padel z glave.«
»Vam ni treba verjeti v taka znamenja, kontesa! Kdor je tako lep, mlad, bogat in srečen kakor Vi, česa se mu je pa bati v življenju?«
»Da, prav imaš,« ej smehljaje rekla lepa sleparka,
»česa naj se bojim, saj sem na cilju sovjih želj, in ko danes pročim z ljubljencem, potem si ne morem ničesar več želeti.
Toda nekaj mi še ostane za želeti,« je hlastno pristavila in vedro, jasno lice ji je preletela temna senca,
»ali veš, kaj bi potem prosila osodo?«
Pričakujoč je zrla Rožica mlado grofico.
»Ako bom poročena,« je hripavo vskliknila Lola,
»ako ga bom popolnoma imela, tako, akkor le more biti moj, potem hočem vsak dan osodo prositi, naj umre ono deklico, ki je moja tekmovalka.«
»O kontesa,« je ogorčeno zaklicala Rožica,
»kaj morate imeti tako neusmiljeno željo! Na poročni dan morali imeti srce odprto le za vse dobro, plemenito veliko! Nikar torej ne mislite na ono deklico, ki morda prav danes tako nesrečna, kakor nihče drug na zemlji. Mogoče je, da ljubi Vašega ženina z odkrito srčno ljubeznijo, in predstavljajte si, kake muke mora trpeti njeno srce.«
»Oh, hotela bi, da pogine v teh mukah,« je zaklicala Lola ter jezno udarila s čeveljčkom ob tla.
»Neusmiljena s to nesramnico, ki si je drznila vzdignili oči k možu, ki g ajaz ljubim, jaz, grofica Lola Sokolska nočem misliti nanjo. Čemu bi še žalostnila raditega! Kako pozno je že, ljubo dete?«
»Še deset minut manjka do dveh,« ej odgovorila Rožica, ko se je naglo ozrla na uro.
»Torej pride v desetih minutah, da me poplje k altarju. Gostje so se že vsi zbrali, kajne? O kako mi bije srce, ako pomsilim, kako kmalu se bodo odprla ona vrata in potem bo prišel on na strani mojega očeta, dal mi bo roko, peljal me ven k vozu, ki naj popelje v cerkev. Rožica, saj boš navzoča pri moji poroki, kajne? Da, moraš biti, jaz hočem, iskatla Te bom z očmi po cerkvi.«
»Pa veš tudi, Roza,« je nadaljevala Lola ter resno pogledala mlado hišno,
»da bi se skoro moj sen razpršil v nič? Da, ko bi nebo ne bilo tako milostno bi ne stala danes v poročni obleki pred Teboj in pričakovala ljubljenca, da me popelje v cerkev. Kajti, pomisli predsinoči, ko sva krasen večer preživela skupaj je komaj odšel iz naše hiše, ko ga je neki berač angovoril. Usmiljenega srce kakor je moj ženin je hotel dati miloščino beraču. Toda ta berač je bil lopov, tat, morilec, in ko je moj ženin še iskal drobiž, sta se priplazila beračeva tovariša ter mu hotela vreči zanko okoli vratu.
V istem hipu je planila tuja deklica iz stranske ulice, se vrgla na napadalca, ga vrgla na tla in sreča moja je bila rešena.«
Rožica je zdrhtela, ko je slišala svoje plemenito dejanje iz Lolinih ust. Toda niti z besedo, niti s pogledom se ni izdala, da je ona, kateri dolguje Lola tako veliko hvaležnsot.
Ne tega Rožica ni mogla storiti, ker bi to izgledalo kakor bi pričakovala plačila. Zadostovala ji je zavest tega, kar je storila in to je nosila v srcu.
In zdaj, ko je videla lepo nevesto v poročni obleki pred seboj, z vročim hrepenenjem pričakujočo ljubljenca, zdaj je še bolj blagoslavljala nebo, da si jo je izbralo za rešiteljico bodočega Lolinega soproga.
Tako je Lola že vnaprej za vse dobro zahvalila in povrnila, kar bi ji ta morda pozneje izkazala, in čeprav mlada grofica tega ni vedela, kaj pa je na tem?
»Še pet minut manjka,« je zaklicala Lola ter nepotrpežljivo gledala na uro.
»Oh, veš, Roza, da mi je tesno pri srcu. Vedno mi je, kakor bi se nekaj postavilo med menoj in izpolnitvijo mojih vročih želj, kakor bi se morala še nekaka ovira nagromaditi na potu v cerkev.«
»Ta strah je le izvir Vaše velike razburjenosti, kontesa,« je odgovorila Rožica,
»ne, nobene ovire se Vam ni treba bati.«
»Čuj, koraki,« je vskliknila Lola,
»on je! Rožica, ne spodobi se, d abi ga v Tvoji navzočnosti sprejela. Ako ga hočeš videti, stopi tamle v kot za zastor, potem ga lahko vidiš, ne da bi Te on videl.«
Toda še preden se je mogla Rožica skriti so se odprla vrata in na pragu je stal služabnik.
Bil je star Martin, ki svojega gospoda sicer ni spremenil v Pariz, toda Radivoj Sokolski je pisal ponj, da bo navzoč pri poroki grofice Lole.
»Milostiva kontesa,« je rekel Martin ter občudovanje ozrl Lolo,
»pravkar je prišla neka dama, ki želi nujno z Vami govoriti.«
»Z menoj, zdaj? Nemogoče!«
»oprostite, milostiva, toda zdi se mi, da boste skoro morali sprejeti to gospo. Prišla Vam je namreč čestitati k poroki v imenu avstrijskih žensk, ki so naslejene v Parizu.«
»To je nekaj drugega,« je vskliknila Lola,
»potem moram seveda damo sprejeti. Pelji jo torej v rumeni salon. Ali ve moj oče o tem?«
»Ne, gospod grof je pri gostih in ga nisem hotel motiti, zlasti ker je gospa rekla, da želi le z milostivo konteso govoriti.«
»Dobro, že grem. Roza, je-li moja obleka v redu? Hvala, tukaj me pričakuj.«
Lola je vzdignila dolgo vlečko, izpod katere so se videla s finimi čipkami obšita spodnja krila. Gracijozno je prehodila krasna nevesta nekaj sob ter potem stopila v rumeni salon, ki se je zarad rumenega pohištva tako imenoval.
Sredi razkošno opremljene sobe je stala visoka imponujoča ženska. Bujne oblike so se razodevale v tesnem do nog segajočem plašču.
Obraz obiskovalke je bil pokrit s temnim pajčolanom, da se poteze niso mogle izpoznati. V roki je imela dama krasen šopek s širokimi trakovi.
Lola se je ponosno nasmehljala, zelo laskavo ji je bilo, da je prišla ta dama čestitati v imenu drugih dam.
Da, res je daleč prišla ona, ki se je včasih kot kraljica valčka "Pri zeleni papigi" vrtela v nesramnem izzivajočem plesu, zdaj jo je cel svet častil, in celo tuje osobe so prišle čestitat.
»O gospa,« je zaklicala Lola ter se smehljaje približala tujki,
»zelo sem srečna, da Vas vidim. Kako ljubeziljivo, od Vas, da mi prinašate pozdrave mojih krajanov. Ponosna sem, da sem Avstrijka, zato Vam kličem dobro došli!«
»Motiš se,« je zadonel hrIpav, razburjen glas izza pajčolana,
»splazila sem se s pretvezo v to hišo, kajti želim s Teboj govoriti.«
Pajčolan se je razgrnil, Lola je lahno zakričala ter omahnila.
»Tiho, ne izdaj me,« je rekla bujnolepa ženska, katere temne, presunljive oči so skoro sovražno zrle Lolo.
»Nevarno je zame v tej hiši, zato zakleni vrata.«
»Mati!« je zaklicala Lola s tresočim glasom,
»mati, Ti?«
»Haha, torej se res še spominjaš, da imaš mater?« je zasmehljivo nadaljevala Arabela,
»to je zelo milostno od kontese Sokolske, da se še spominja tega. Sicer si me pa popolnoma pozabila. Nič več se nisi spominjala mene, čeprav sem Ti jaz pomagala do tega, kar si zdaj. Jaz sem Te izvlekla iz blata ter Te posadila na to mesto, kjer si obdana od časti, bogastva in sreče.«
Lola je bila še vedno tako osupla od nenadnega prihoda Arabele, da ni mogla besede spraviti iz sebe, lovila je sapo, in grudi so se vzdigovale v burnih dihih.
»Zakleni vrata!« je ukazovala Arabela z glasom, katermu ni bilo ugovarjati.
Lola se je plašno ozrla v mater; videla je tako odločnost na njenem obrazu in nemo a strašno grožnjo v Arabelinih očeh, da je kakor ubogljiv otrok tekla k vratom ter jih zaklenila.
»Tako,« je zaklicala Arabela ter zaničljivo vrgla šopek na stol,
»zdaj sva sami, zdaj se lahko pogovorivi.«
»Mati, prosim Te,« so izpregovorili tresoče Loline ustnice,
»odidi iz hiše, ali hočeš sebe in mene nesrečno storiti?«
»Tebe? Saj si pravkar na potu do najvišje sreče! Kajne, nato nisi mislila, da bi se nenadoma pokazala Tvoja mati ter Te spominjala hvaležnosti, katero si ji obljubila in prisegla?«
»hvaležnsoti? Jaz Ti bom hvaležna, saj veš, kaj sva se dogovorili. Kadar umrje moj oče, si bova dediščino delili.«
»Tvoj oče?« se je hudobno zakrohotala Arabela.
»haha, ko bi vedela, kdo je Tvoj oče. Mož, ob čegar strani zdaj živiš in ki Te obdaja s knežjim bogatstvom je pravtako malo Tvoj oče kakor bo Mirko višnjegorski Tvoj mož!«
Lola je smao mogla iztegniti roke, glas ji je zastal, za besedami matere se je skrival grozen pomen, da se je zdrznila v strahu.
»In zdaj pa tudi veš, čemu sem prišla. Danes hočeš poroko praznovati. Odloži poročno obleko, kajti pred altar ne boš stopila, ta poroka se ne o vršila ne danes ne jutri, sploh nikoli!«
»In kdo, kdo jo bo zabranil, mati?«
»Jaz!«
»Ti, mati? Ne razumem Te. Čemu si mi hipoma tako sovražna, ali si me le raditega povišala, da me čimbolj ponižaš?«
»Povišala sem Te.« je odgovorila Arabela,
»ker sem upala, da najdem v Tebi poslušno orodje, ker sem mislila da se boš zadovoljila s srečnim življenjem v bogastvu. Vidim pa, da sem se motila v Tebi, postala si mi presamostojna, punčka moja, popolnoma si se ločila od mene, preveč si se zasanjala v lepe sanje kot grofica Sokolska.«
»In ako sem to storila,« je zaklicala Lola,
»ali sem raditega pregrešila zoper Tebe? Najini dogovori so veljavni, toda trenotek, da se izpolnijo, še ni prišel. Še živi grof Radivoj in doslej še nisi od mene zahtevala, da bi - «
Lola ni končala stavka, z rokami si je zakrila oči, kajti nekaj strašnega je šlo v tem hipu po njeni duši.
»Ne, doslej še nisem zahtevala,« je odgovorila Arabela,
»da bi umorila grofa Radivoja. Zdaj vidiš, da razločno govorim s Teboj, govorila bom pa še razločnejše. K temu nisem Tebe določila, ampak Franc Robič bi moral izvršiti, kadar bi se mi zdela ura ugodna. Toda preveč drzen je bil. Mesto da bi zadel grofovo srce, bi skoro prebodel srce Alenke pl. Radičeve in bi mu je na Sokolskem gradu zlomilo vrat. Toda nisem prišla sem, da Ti odkrijem svoje načrte, ampak da Ti enostavno povem, da se Tvoja poroka z Mirkotom Višnjegorskim ne sme vršiti.«
»In zakaj ne, mati?« je vprašala Lola ter kakor rezumna zrla mater,
»kaj imaš ugovarjati zoper mojo možitev z Mirkotom Višnjegorkim? tem gotovejše naju to spelje do cilja, kajti kot žena sem lahko mnogo odločnejšsa nego kot dekle, potem, mati, če vse to ne bilo, ko bi ta zakon tudi ne bil ugoden najinim namenom, Mirko mora biti moj, mati, jaz ga ljubim!«
V Arabelinih očeh je plamtel grozoten ogenj, stopila je k svoji hčeri ter vglobila svoje oči v njene.
»Vedeti hočeš od mene,« je vskliknila z zamolklim glasom,
»zakaj se ne smeš poročiti z grofom Mikrotom in se tudi poročila ne boš! No, povedati Ti hočem odkrito hočem govoriti, kajti nikoli se ne boš morala pritoževati, da nisem bila odkritosrčna s Teboj. Ti ne smeš biti Mikrotova žena, ne smeš biti njegova, kajti on je moj!«
Ko bi se v tem hipu odprla tla, ko bi mahoma zazijal pred Lolinimi nogami strašen prepad, ko bi strela strop razbila nad njo, ko bi nastal potres, ki bi uničil ves Pariz, Lola bi na noben način ne mogla biti bolj osupla in prestrašena.
»Tvoj?« je naposled vskliknila z mukkopolnim glasom ter pritisnila roke na mrzlične senci,
»Tvoj, praviš mati? Jaz Te ne razumem, Mirko Tvoj? Ha kakšna misel! Ali je Mirko morda moj brat?«
Zaničljivo se je Arabela zakrohotala.
»Da, Tvoj brat!« je potem zaklicala,
»toda molči zdaj, neumnica, kajti Ti me razžališ! Ali si morda domišljuješ, da sem prestara za ljubezen, prestara, da bi mogla moža, kakor je Mirko, osrečiti! Neumnica, baš zrele ženske so, ki omamljajo čute mladeniča. Da ljubezen, ki jo damo, je sad, po katerem hrepenijo. Mesečni sij ne ohranjuje življenja s svojo bledo svetlobo, ne, sonce, gorko žareče sonce hočejo pritiskati na srce, sonce, ki s svojimi žarki požge, pa še potem dobro stori. Da jaz ga ljubim,« je nadaljevala Arabela po kratkem premoru ter sovražno pogledala Lolo,
»ljubim ga z žgočim žarom, s strastjo, katere Ti niti ne slutiš. Jaz sem ga že imela, in le slučajno mi je ubežal. In jaz naj bi si ga zopet ne pridobila? Vedi torej, nesrečnica, v sebi čutim moč, vse zidove podreti, ki me ločijo od Mirkota. K njemu hočem hiteti, k njegovim nogam se vreči, odpreti mu hočem paradiž ljubezni, toda Ti ne smeš stati med njim in med menoj! Gorje Ti, če se to drzneš storiti!«
Lola se je z zamolkilm vsklikom zgrudila v stol, debele solze so ji lile iz očij. Nevesta v solzah, nevesta v grozi!
Njena mati je stopila pred njo, ne da bi jo videla na ta častni dan, ne da bi pritisnila dete na srce ter mu voščila srečne želje, ne, mati je prišla, da ji ugrabi ljubljenega ženina in ga otrga od nje še na altarjevih stopnicah ter si ga sama položi na srce, da si ga sama osvoji.
Lola se je ozrla na Arabelo, priznati si je morala, da bi boj s to žensko za ljubljenega moža ne izpadel na vsak način dobro zanjo. Mati je bila lepa, še vedno lepa, čeprav šestintirdeset let stara, bila je tako lepa, kako redko katera ženska v njeni starosti. Ohranila si je še ves mladostni čar ter si pridobila k temu še zrelo lepoto, ki je v moških očeh bolj zaželjena nego lepota - device.
In Lola ni ogorčeno poskočila ter hladno zavrnila Arabelo, obupavala je pri misli, da ji lepa tekmovalka lahko ugrabi ljubljenca, topila se je v solzah, ker se ni čutila dovolj močno, da bi srečno dovršila ta boj.
»Končajvi!« je zaklicala Arabela ter odurno prijela Lolo za ramo,
»sicer ne zaslužiš po žalitvi, ki si mi jo storila, da bi se še nadalje brigala zate. Morala bi Ti potegniti krinko raz obraz, ter grofu Radivoju Sokolskemu odpreti oči, da nisi nič drugega nego sleparka, ki sem jo jaz speljala v hišo, da se maščujem nad njim. Toda, pod gotovim pogojem Ti hočem pomagati.«
»In ta pogoj?« je vskliknila Lola ter vsa prepadena vstala,
»ta pogoj, ma - «
Ne, imena mati ni mogla spraviti iz ust, v tej ženski ni mogla več videti matere, odkar je vedla, da je njena rivalinja.
»Ta pogoj,« je odgovorila Arabela hladno in mirno,
»Ti hočem povedati. Poprej Ti povem: Danes ko pride Mirko, d aTe popolje v cerkev, mu moraš reči, da ga ne moreš vzeti za moža! Rekla mu boš, da si se premislila. Izmisli si kak izgovor, kako pretvezo, saj si sicer v laganju dobro podkovana. Z lažjo in prevaro se Ti je posrečilo ostati v tej hiši, da, znala si se prilizniti gorfu Radivoju Sokolskemu, torej tudi ne boš v zadregi za kak izgovor. Vsaj preložiti morajo poroko! Povej, da si bolna, hlini se, da trpiš, s tem si pridobiva čas. Vse drugo bom potem jaz storila, znala si bom pridobiti Mirkota, in če Te j ekedaj sploh ljubil, kar pa dvomim, Te bo pustil z veseljem. Da imam le štiri nedelje časa.«
Lola je izvedela te besede iz ust svoje matere kakor obsojenec, ki sliši svojo smrtno obsodbo, sklonila je glavo na prsi, in obupana premišljevala, kaj naj počne.
Toda naglo je vzdignila glavo in oko je presunljivo pogledala Arabelo, je rekla z ostrim glasom:
»In če ne izpolnim ta pogoj, kaj potem?«
Arabela je pričkovala to vprašanje ter takoj odgovorila:
»Ako ne pustiš Mirkota, ako se pelješ danes z njim v cerkve, ako izsiliš poroko zoper mojo voljo, mojo prošnjo, potem ne boš danes niti kontesa Sokolska, niti grofica Višnjegorska.«
»Oh, Ti me hočeš izdati!« je zakričala Lola in bele roke so se ji stinsile v pest in bilo je kakor bi hotela udariti z njimi po materini glavi.
»Kaj, mati, Ti bi se drznila sleparijo, katero si si sama izmislila in vpeljala, odkriti?«
»Vse storim, ničesar ni, kar bi mi bilo sveto ali vredno, ako se gre za Mirkota. Jaz sem Te povišala, lahko Te tudi ponižam, rodila sem Te in te bom tudi uničila. Kajti od onega hipa, ko posatneš grofica Višjegorska, si moja sovražnica! Tvoja poroka je poziv na boj! Nič sprave s Teboj, dokler ne boš premagana!«
Po teh besedah je postalo tiho v sobi, več minut sta si stali mater in hči nasproti, ter se gledali sovražno. Bilo je kakor bi se zveri bojevale med seboj ter malo prenhale, da si pridobi novih močij.
In zdaj je Lola prva našla besede, ledeno hladen je bil njen glas, ko je rekla:
»Uničiti me hočeš? Dobro, stori to, psokušaj!«
Ta mir, ta hladnokrvnsot Lolina je Arabelo skoro razorožila. Ustrašila se je, z gotovostjo je računala na uspeh svoje grožnje, mislila je, da ji bo Lola vse dovolila, in zdaj je stala lepa, izpridena deklica pred njo z zasmehljivim obrazom, z očmi, v katerih ni bilo ne sledu bojazni ali groze.
»In ti se ne bojiš mojih odkritij?« je vskliknila Arabela s tresočim glasom,
»Ti ne trepetaš pred trenotkom, ko Ti potegnem krinko raz obraz. Oh, morda si nisi na jasnem glede posledic? Kar se mene tiče, mi je popolnoma vseeno, kaj se potem zgodi z menoj. Sploh bom pa že skrbela, da pridem pravočasno v varnsot. Toda Tebe bo grof Radivoj spravil v ječo, kot sleparka boš ožigosana, najlepša leta svoje mladosti boš preživela v ječi. Da, taka bo Tvoja osoda, ako se ne udaš svoji pameti ter se odrečeš možu, ki je moj in ki si ga hočem priboriti naj velja, kar hoče.«
»Motiš se!« je rekla Lola ter počasi šla nazaj proti vratom ter jih z rokami na hrbtu odklenila,
»česa naj se pa bojim Tebe, kaj pa moraš grofu povedati od mene?«
»Predvsem, da nisi njegova hči! Morda misliš, da si postala grofu Radivoju, ki je mehkočuten, že tako potrebna, da Te tudi potem ne bo pahnil od sebe, ko izve resnico. Toda motiš se, groza in stud bo zgrabil grofa, ko bo slišal, da si s Francem Robičem plesala v nesramni družbi pri Zeleni papigi, ko mu bom popisala Tvoje življenje pri Galjevki. Ako Mirko sploh kaj čuti zate, je kvečjem Tvoje devištvo in čistost, ki ga veže nate. Kajti moški mislijo, da jih taka ženska, ki še ni nikoli ljubila, bolj osreči nego ona, ki je že upeljana v skrivnost ljubezni. Toda si Ti to, za kar se izdajaš? O čista devica iz Zelene papige, devica v naročju Franca Robiča! Vlačuga si in ves aristokratski duh, ki Te je preveval v poslednjem letu, ni zadušil cestnega smradu, ki je na Tebi. In zdaj še enkrat: ali hočeš pustiti Mirkota, ali hočeš postati moja igrača, kakor si bila doslej? Odloči se!«
Počasi je Lola stopila tesno k materi, za hip jo je motrila od glave do nog, skoro krvoločen smehljaj se je pojavil na ustnicah lepe sleparke:
»Ne!« je potem vskliknila s hripavim glasom,
»jaz nočem, ali sliši, jaz nočem!«
In v istem hipu se je Lola vzravnala, in z ukazujočim glasom je zaklicala tako glasno, da sej je jelahko slišalo skozi več sob:
»Kaj hočete od mene, zakaj me razžalite s svojo pristnostjo, pojdite, pojdite, pravim, z Vami nimam ničesar opraviti!«
In preden se je Arabela oprostila strahu, preden si je mogla razložiti kakšen pomen imajo Loline besede je zbežala Lola k vratom, jih odprla in zaklicala z donečim glasom:
»Oče, papa, sem k meni! Prosim Te na besedo!«
Več vrat se j odprlo ter zaprlo, hlastni koraki so se bližali sobi, kjer se je vršil ta pogovor. Skoro nato se je pojavil grof Radivoj Sokolski na pragu, kjer sta Lola in Arabela še vedno stali nasproti.
»Vi ste, Vi?« je vskliknil Radivoj Sokolski ter tesnejše pritisnil Lolo nase,
»kaj hočete tukaj? Kako se drznite priti v mojo hišo? Ne oskrunite hiše s svojo navzočnostjo, pojdite, danes ne bi bil rad preveč jezen!«
Toda Arabola je stala kakor prikovana, tega ni pričakovala in v tem hipu ji je manjkala moč, da bi se otresla osuplosti ter odkrila strašno skrivnost, s katero je Loli grozila.
Grof Radivoj ji pa tudi ni dal časa, akjti ko je videl, da se Arabela ne premakne z mesta, je nadaljeval s povzdignjenim glasom:
»Ako se takoj ne odstranite, pokličem služabnika, da Vas vrže na cesto. Kaj, še vedno ne greste? Oh, razumem, morda ste prišli, da bi na danšnji dan dobili miloščino od mene. No, vse pariške berače sem obdaril in tudi Vi ne smete oditi s krbmi iz moje hiše! Zapomnite si pa, da nimate pravice do mojih dobrot, in le slavnosti današnjega dneva se imate zahvaliti, da Vam dam podporo. Tu, nate to denarnico z zlatom je napoljena in njena vsebina bo zasodstovala, da Vas za več let obavaruje bede in skrbij. Toda v roko Vam je ne morem dati, kajti Vaših prstov se ne dotaknem.«
Nato je Radivoj položil denarnico na mizo, ko je poprej izpustil Lolo iz objema.
Zaltniki so zažvenketali na mizi, a v ta žvenket se je mešal krčevit, srce pretresojoč krohot.
Arabela se je zasmejala, v naslednjem hipu je skočila k mizi, zgrabila denarnico in jo vrgla Radivoju pred noge.
»Zalto mi daš!« je zakričala,
»ha, kratkovidni, prevarani bedak, skoro bo prišla ura, ko bi mi rad vse svoje zaklade položil pred noge za edino besedo, katere pa ne izpregovorim. Toda izpregovorila bom to besedo in kakor strela bo uničila vso Tvojo srečo. In ko bo zagrmela ta beseda, boš stal pred menoj, kakor stojim na videz jaz danes, kot berač, revnejši, tisočkrat revnejši nego najubožnejši siromak, ki se bo danes nasitilna Tvoje stroške. Zopet me boš videl, grof Radivoj in tudi lepa grofica Sokolska me bo zopet videla, in tedaj, tedaj bo oba zadelo Arabelino maščevanje!«
Kakor nočna pošast je šumela ven, zavita v plašč, ki ga je s tresočo roko potegnila čez bujne grudi. Na pragu je obstala, se še enkrat ozrla s takim pogledom, da sta oba ostrmela in otrpnila.
Lola je zaihtela ter se zgrudila na stol. Zdaj, ko je minila prva nevarnost, je začela tako zelo in neprestano jokati, da je Radivoj obupno vil roke.
»O ženska, ženska, kaj si mi storila!« je zaklical,
»mojemu ljubljenemu otroku si najlepši dan življenja izpridila, mesto nevestinega smehljaja, katerga nedolžno bitje zdaj v solzah. Nikdar se ne jokaj, ljuba Lola, ona ni vredna, da prelivaš zanjo solze. Ta ženska je tako zlobna, da ni na vsteu hudobnejšega bitja. O ko bi Ti vse vedela! A danes na Tvoj najsrečnejši dan Ti nočem resnice povedati. Pozneje, dete moje, pozneje boš vse izvedela. Slišala boš, kako je ta ženska zastrupila moje življenje, da sme bil najnesrečnejši človek na svetu do onega hipa, ko sem Tebe našel. Obriši si solze, saj ni vredna niti ene solze.«
Lola je vstala, solze so ji nehale teči, v svoji bolesti je še lepša izgledala nego poprej.
»O oče!« je zaklicala,
»odpusti mi, da sem T poklicala, toda nič več nisem mogla poslušati teh strašnih stvarij, ki mi jih je ženska pravila. Za cel svet bi Ti tega ne povedala! Ne, oče, ne zahtevaj, da bi Ti zaupala, kajti mene je sram, sram!«
Naslonila je lepo glavico na grofovi prsi, Radioj bi sam najrajše jokal, kajti nedolžnsot hčerke ga je ganila.
»Pozabi grde stvari, ki Ti jih je obrekljivka šepetala v uho,« je rekel in gladil temne Loline kodre,
»sicer ne vem, kaj Ti je pravila o meni, toda prisegam Ti, da ni res, v mojem življenju nič, česar bi se mi bilo treba sramovati, razen enega pregreška. Toda pokaži mi človeka, Lola, ki bi ne storil nobenega pregreška. Najplemenitejši človek se včasih uda izkušnjavi in jaz sem tudi le človek!«
»Ti si najplemenitejši, najzvišenejši človek na zemlji!« je zaklicala Lola ter ljubeznivo pogledala lepega moža,
»to čutim, to vem, o tem sem prepričana. Toda oče, prav tako kakor je mene nalagala, tako stopi nekoč tudi lahko pred Tebe in poskuša z lažjo očrniti mene. tega se bojim, oče! To mi odslej ne bo dalo miru in mi bo zastrupilo življenje! O kako sem nesrečna, mirtov venec na glavi se je hipoma izpremneil v trnjevo krono!«
»Bog naj obvari to,« je zaklical Radivoj,
»ne, mirtov venec nosiš s svteo pravico, in nihče Ti ga ne sme ugrabiti!«
»Torej mi obljubi, oče, prisezi mi, da ne boš poslušal te ženske, ko se Ti bo spet približala. Ali če Ti bo pisala, ne odpri njenega pisma, kajti prineslo bi Ti nesrečo in bedo.«
»Da, dete moje,« je odgovoril Radivoj,
»to Ti obljubim, in z mirnim srcem Ti dam besedo: karkoli bo ta ženska zoper Tebe pravila, ji ne bom verjel. Njenih pisem ne bom odprl, ne bom je več sprejel, ne bom je imel več mar in dolžnsot mi je, da tudi Mirkota opozorim, da isto stori. In zdaj, dete moje, pojdi z menoj, ženin Te čaka. Ali slišiš zvoniti, zvonovi Te kličejo k altarju, kličejo Te v novo življenje.
No torej, dete, pojdi in bodi srečna. nebo naj mi bo priča, da prosim vso srečo v tej svečani uri na Tvojo glavo. Kar more očetovska ljubezen storiti, bom storil ter branil vsakmeu, da ne moti Tvoje in Mikotove sreče. Blagoslov tvojega očeta je na Tvoji glavi in kakor resnično si hči moje uboge Minke, tako resnično naj izpolnejo moje želje za Tvojo srečo.«
Radivoj Sokolski je položil roko na Lolino glavo, ni opazil pri tem, kako je lepa sleparka zdrhtela pri njegovih besedah.
»In zdaj pojdi, hči moja,« je potem rekel,
»vrni se v svojo sobo, skoro bom z ženinom pri tebi, kajti navada zahteva, da Ti ga oče pripelje.«
Še enkrat je poljubil Lolo na belo čelo ter jo spremil k vratom. Lola je odšla in radivoj je tenotek sam postal v sobi.
»O ljudje, ljudje, kako ste hudobni!« je vsklinil grof Radivoj ter žalostno pogledal,
»ali mi hočete še poslednje ugrabiti, kar mi je preteklost pustila, nedolžnost mojega otroka, čisto, nepokvarjeno srce, ki ne ve ničesar o prepadih živlejnja? O Bog, hvala Ti, da si me še pravočasno pripeljal sem, da prekrižam Arabeline načrte!«
Radivoj se je zdrznil in si z roko potegnil čez oči.
»Proč, grde misli!« je zkalical,
»danes je častni dan moje hčerke, danes hočem le na vse dobro in plemenito misliti! O zakaj je morala baš danes zopet stopiti v moje življenje ta Arabela! Toda zapodil sem jo in nikoli več se ne bo vrnila. Toda ne vem, ko sem se ozrl v njen spačeni obraz, mi je, kakor bi nekaj hudega grozila moji sreči.«
V tem hipu je nekdo potrkal na vrata in preden se je Radivoj odzval, je Mirko stopil v sobo.
Kako bled je izgledal! Temna, proočna obleka, ki jo je imel in ki e vse vrline vitkega telesa odkrivala, se še bolj kazala bledino njegovega obraza, poteze so mu bile utrujene. Oči so tako žaslotno gledale, kakor bi moral iti na pogreb kakega dragega sorodnika, ne pa stopiti z elpo, krasno in bogato deklico pred altar.
Ko bi se moglo pogledati v njegovo od tisoč bolestij raztrgano dušo, bi se videlo, da se je grof Mirko Višnjegorski res pripravljal pokopati to, kar mu je bilo najdražje, najsvetejše: svojo ljubezen in z njo celo svojo srečo.
Pri pogledu na svojega zeta se je grof Radivoj nasmehljal, toda ta smehljaj je bil trpek in žalosten, bilo je kakor bi se Mirkotova bol zrcalila v Radivojovem obrazu.
»Gostje čakajo, oče,« je rekel Mirko z votlim glasom,
»nepotrpežljivo tolčejo konji pred poročnim vozom, zvonovi zvonijo v cerkvi, skrajni čas je že!«
»Da, čas je moj sin,« je zaklical grof Radivoj,
»takoj pojdemo v cerkve. Pa kako bled si, kako mrzle so Ti roke! Ali tako izgleda srečen ženin? Ali si bolan, saj Te mrzlica trese!«
»Ne oče,« je odgovoril mladi grof,
»prav zdravega se počutim. Najbrž je le razburjenost zadnjih dnij kriva morda posledice nesramnega nočnega napada od predsinočnjem.«
»Da, to je bilo nesramno hudodelstvo,« je zaklical grof Sokolski,
»ali pa ničesar ne slutiš, kdo je hotel to izvršiti? Kakor si mi pravil, se ni šlo toliko za Tvojo denarnico, kajti napad je bil predobro pripravljen.«
»Temu hudodelstvu ne prisojam jaz velikega pomena,« je odgovoril Mirko.
»taki napadi niso nič redkega v Parizu. Toda spomin na to, da so me napadli in me najbrž hoteli umoriti, me ne muči toliko kakor misel, da se nisem mogel zahvaliti deklici, ki me je rešila.«
»To razumem,« je zaklical Radivoj,
»kdor je toliko hvale dolžan kakor Ti neznanki, bi se rad hvaležnega izkazal z dejanjem ali vsaj z besedami. Toda saj je sama kriva, ker je ubežala.«
»Da, kakor veter je ubežala. Hotel sem iti za njo toda preden sem se zavedal iz osuplosti je že izginila in od nje ni ostalo drugega kakor tole!«
Mirko je pri teh besedah vzel iz žepa košček pajčolana temnomodre barve.
»Ali misliš, da je Tvoja rešiteljica izgubila ta pajčolan?«
»Da, o tem sem prepričan. Zločinec, ki ga je sunila, jo je najbrž poskušal zgrabiti. Pri tem jo je prijel za pajčolan in ga raztrgal. Ta košček je ostal na mestu zločina in tam sem ga jaaz našel.«
»Morda najdeš s tem pajčolanom svojo rešiteljico,« je zaklical Radivoj,
»saj lahko po poroki naznaniš v vse časopise, da nja se deklica oglasi. V dokaz, da je res ona, naj prinese ostanek pajčolana seboj.«
»Malo upanja imam, da bi jo našel na ta način,« je odgovoril Mirko ter zopet spravil v žep pajčolan.
»Če jo bom kedaj mogel videti ali ji roke stisniti, hvaležen ji bom vedno v srcu. In zdaj, ljubi oče, še eno prošnjo!«
»Prošnjo! Zagotovljena Ti je že naprej, ljubi sin!« je zaklical Radivoj.
»Kaj zahtevaš?«
»Prosim, da mi dovoliš z Lolo pogovor, še preden sedemo v poročni voz. Saj razumeš, oče, da si morata človeka, ki se zvežeta za celo življenje, še enkrat v oči pogledati.«
Radivoj se je začudeno ozrl na Mirkota.
»To se glasi zelo resno in svečano!« je potem rekel,
»po mojih mislih sta si z Lolo že davno na jasnem glede svojih občutkov. Toda, Tvoja prošnja je brez dvoma opravičena, in Ti jo rad izpolnem. Pojdi sin, spremi me, posikati hočeva Lolo in na potu v salon, kjer čakajo gostje, se lahko še sam pogovoriš z njo.«
»Hvala, dragi oče,« je rekel Mirko ter sklonil glavo na prsi. temna odločnost se mu je v tem hipu brala v očeh, grozoten plamen, katerega bi se Radivoj gotovo ustrašil, ko bi ga videl.
ko se je Lola vrnila v svojo sobo, kjer jo je čakala Rožica, se je zelo prestrašila, ko se je ozrla v zrcalo. ROže, ki so ji pred pogovorom z Arabelo cvele na licih, so izginile in zato so bila lica skoro mrtvaškobleda.
Blaženo, poročno pričakovanje, ki je svetilo poprej iz njenih očij, se ni več nahajalo v njih. Prepadena je izgeldala in le z največjim trudom in naporom je skrivala Rožici svojo razburjenost.
»To je bilo res nepotrebno nadlegovanje!« je zaklicala Lola,
»da bi le nikoli ne vedela te ženske! Držala je okrog govor ter mi voščila srečo in stala sem kakor na žarečem oglju. Venec se mi je zvil in pajčolan nima več elegantnih gub. Naglo mi zopet uredi, kakor je bilo poprej!«
Dočim je Rožica popravljala venec in pajčolan, se je Lola počasi pomirila in vedno mirnejše je dihala.
»Že prideta!« je hipoma vskliknila Lola,
»moj ženin in moj oče se bližata. Naglo, Rožica, skrij se za zastor, da boš lahko vse videla in slišala.«
Rožica se je naglo skrila med svilene zastore in takoj nato so se odprla vrata in na pragu se je pojavil grof Radivoj Sokolski.
52. poglavje: So-li to sanje?
Rožica je lahko videla po celi sobi. Radovedna je bila zelo videti onega, ki ga Lola tako iskreno ljubi in o katerem je toliko govorila. Oh, niti dvomila ni, da bo videla srečnega človeka, kajti mož, ki je dosegel roko in srce bogate deklice, je moral biti zelo srečen.
Toda Rožica se ni mogla videti ženinovega obraza, grof Radivoj je stal v tem hipu tako pred mladim možem, da ga je popolnoma zakrival.
»Kako svečan trenotek!« si je mislila Rožica,
»in kako srečna, zavidenja vredna je deklica, kateri pripelje oče ljubljenca tisti dan, ko se izpolnijo najsrečnejše nade in želje dveh ljubečih src!«
»Oh, da bi tudi jaz mogla kdaj to doživeti! Oh, proč je proč, odvzet mi je in noben oče mi ga ne more pripeljati, celo če bi - «
Rožica je v tem hipu slišala, ko je grof Sokolski rekel hčeri:
»tako je torej prišel svečani, vzvišeni trenotek, dete moje, ko zapuščaš mojo hišo. Tu sem Ti pripeljal Tvojega izvoljenca, moža kateremu boš odslej zaupala svojo bodočnost. Resnično, z mirnim in veselim srcem lahko položim njegovo roko v Tvojo, kajti prepričan sem ,da bi ne mogla dobiti boljšega in plemenitejšega moža. V tej uri ne izgubiš nobenega srca, nežno in zvesto očetovo srce le zamenjaš z drugim srcem. K ljubezni, ki Ti jo je Bog doslej dal, si pridobiš še drugo, morda bolj vročo in iskreno ljubezen.
Daj torej svojemu ženinu roko, Lola, peljal Te bo v božjo hišo, kjer Vaju pričakuje duhovnik, da Vaju združi v večno zvezo. V cerkvi govori Bog, tam mora celo oče molčati, le tihe molite lahko pošiljam k Bogu Vsemogočnemu. Toda tu zadnji trenotek, ko še bivaš v očetovski hiši, tu položim še enkrat svoje na Vajini glavi, da Vas blagoslovim. S tem blagoslovom gresta lahko na morje življenja, očetov blagoslov bo Vama zvezda, ki Vaju bo varno vodila, k nji se ozirajta, ta zvezda ne bo nikoli zašla.«
Solze so zadušile Radivoju glas, tudi Rožici so postale oči mokre, toda zatajila jih je, ker se ni smela izdati, da je skrita.
Zdaj je stopil Radivoj nazaj, - visoka možka postava se je pojavila pred Rožico, bled obraz se je pokazal in slišala je glas:
»Ako je torej od Boga in ludij določeno, mi dajte roko, Lola, pojdiva po potu, ki naju pelje v novo, neznano življnje.«
V tem hipu se je premakinil zastor kakor valovi razburjenega morja, bilo je kakor bi vihar potegnil skozi sobo, tresoče Rožicine ustnice so lahno zakričale, ime, vročeljubljeno ime je sililo na njene ustnice, toda potem -
Črno ji je postalo pred očmi, kakor črn oblak jo je zagrnilo. Hotela je kričati, ani mogla, hotela je planiti naprej, a noge so ji odrekle, s tresočo roko je poiskušala odgrniti zastor, toda v istem hipu je minila zavest, počasi je zdrknila za zastorom na tla.
Zadnja misle, ki je napolnjevala raztrgano srce nesrečne deklice, je bilo čustveno brezmejne bolesti, ki se je izrazila v besedah, katere je Rožica komaj slišno šepnila:
»Našla in izgubila! Mirko, moj Mirko, z drugo gre pred altar!«
Niti zaročenca niti Radivoj niso slišali pridušenega glasu strte človeške duše, - bili so preveč zatopljeni v lastne misli.
S ponosno, skoro oblastno kretnjo je položila Lola svojo roko v Mirkotovo. Da, svoj cilj je dosegla, zdaj - zdaj ji nihče več ni mogel ugrabiti ljubljenca. Celo najbolj nevarno tekmovalko je spravila s pota, celo mati, ki bi jo lahko pognala iz paradiža se ji je morala umakniti.
Zdaj je bila pot prosta, in v polni zavesti svojega zmagoslavja se je hotela povspeti na vrtoglavo višino svojih želj.
Mirko jo je počasi peljal proti vratom. Sicer je čutila, da se mu trese roka, - bilo ji je, da sliši burno bitje njegovega srca, tudi bledost obraza je dobro opazila. Toda kaj ji je bilo do tega, čeprav se zdaj še upira sreči, skoro bo v njenih blaženih poljubih in objemih pozabil ono dekle, ki mu je bilo nekdaj drago. Haha, saj je tako lahko, senco premagati, in ona deklica ni bila za Lolo nič drugega nego pena, postava brez mesa in krvi, kot pošast iz preteklosti, ki jo bo zapodila od praga svojega doma.
V istem hipu, ko sta dospela Mirko in Lola do vrat, se je ganilo nekaj za zastorom.
Rožica se je zopet zavedla, naglo se je stresla omedlevice, in zdaj je sklenila, da nastopi zoper nezvestega človeka.Da, vsaj ve naj, kako nesrečo je storil človeško srce; s podobo deklice, katero je uničil, naj pojde k altarju! Ha, ali bo tudi potem imel pogum, prositi Boga za blagoslov zase in za Lolo, bo-li potem mirno in odločno izgovoril: "Da"?
Rožica je razgrnila zastore, s sklonjeno glavo uprla oči na Mirkotov obraz, hotela je planiti nanj, mu zaklicati: "Nazaj!" toda v istem hipu se ji je zoperstavil ponos, občutek sramu se je je polastnil, ne, kot beračica ne bo stala pred človekoma, ki sta jo oropala živlejnjske sreče, ne bo prosila za miloščino ljubezni tam, kjer lahko zahteva s sveto pravico prve ljubezni. Bila je preponosna, da bi sis nazaj pridonila srce, ki je je moglo tako hitro pozabiti!
In dočim je še prem1šljevala, omahovala, je pretekla cela minuta, - minuta, od katere je bila odvisna vsa njena življenska sreča, minuta, ki je bila na veke izgubljena, ako se ni takoj izrabila; v tem sta Lola in Mirko prekoračila prag in grof Radivoj je zaprl vrata za njima in za seboj.
Tedaj se Rožica ni mogla več zdržati, gora se je zvalila strašna bolest iz njenega srca, krčevito ihtenje ji je pretresalo telo, kakor blazna je planila v sredo sobe, tu se je zgrudila na koleni ter stokajoč zaklicala:
»Mirko! Mirko! Zadel si me v srce! Dal si mi smrtni sunek, oropal si me vere v človeštvo! Mirko, spomni se svojih priseg, svetega trenotka, ko sem Ti ležala v naročju in si mi obljuboval, da boš le moj! Moj si, moj! Nazaj! Ne daj, da obupam! Mirko, saj me velja življenje, ako se Ti moram odreči.«
»Poročni šopek!« je zaklical v tem hipu grof Radivoj pred sobo.
»Kar, pojdita, grem jaz. ponj!«
Pri teh besedah je odprl vrata, toda glas mu je zastal v grlu, ko je sredi sobe videl klečati lepo, ljubko deklico, katero je kot hišno svojo hčere vzel v hišo, ono ljubeznivo devojko, ki je pri prvem pogledu napravila nanj tako globok utis.
»Za božjo voljo, kaj pomeni to?« je vskliknil grof Radivoj.
»Vi ste, Vi, gospica Roza, zakaj na kolenih, in v solzah? Dekle, kaj se Vam je zgodilo?«
Hitel je k nji, njegovo dobro srce ni moglo prenesti, da bi kak človek v hiši na poročni dan njegove hčerke bil tako nesrečen, kakor je bila ta devojka.
Prijel jo je za roko, hotel Rožico vzdigniti, ta ta se mu je z divjo kretnjo iztrgala ter zaklicala s srce pretresujočim glasom:
»Pustitre me, za božjo voljo, pojdite, prosim Vas pojdire, ne vprašujte me ničesar, spremite hčer v cerkev. Poslušajte, zvonovi zvonijo, kličejo k altarju. Ne, ne, to zvoni k pogrebu, v tem hipu se odpira grob in njega polagam svojo ljubezen, zavito v mrtvaško rjuho. tako tiha je, tako mrzal, spi, uboga moja ljubezen, spi nikoli več se ne zbudiš, o nikoli v življenju, nikoli več!«
»Zblaznela je,« je osuplo zaklical Radivoj ter se še globlje sklonil k Rožici,
»nesrečen otrok, kakšni viharji so Ti razsajali v duši, da si se tako grozotno izpremenila!«
Rožica je naglo vstala, mramornatobel ji je bil obraz, toda koraki so bili trdni, ko je stopila k stolu, na katerem je ležal pozabljeni poročni šopek. Bil je samih rož napravljen, le tupatam je bilo par vijolic raztresenih. Krasen vonj se je razširjal iz teh cvetlic.
»Kontesa je pozabila poročni šopek, gospod grof,« je vskliknila mlada deklica s tihim glasom ter ponudila Radivoju šopek,
»nesite ji ga, kakor žare te rože, tako tudi mnogo srce v ljubezni, tode zažari te rože zvene gospod grof, in tako je tudi mnogo človeško srce obsojeno, da zvene.«
Le obotavljale je vzel Radivoj šopek iz tresoče roke mlade devojke, še vedno je stal kako otrpnjen, kaj so ga v tem hipu brigali gostje, še celo Lolo in Mirkota je menda pozabil, ko je videl to ljubko deklico, ki ga je tako zelo spominjala na ubogo Minko, tako smrtnožalostno stati pred seboj, tako obupano v globini duše, tako trudno življenja.
»Ne, jaz ne grem prej, drago dete,« je zaklical grof Radivoj,
»dokler mi ne poveste, kaj Vas boli. V očeh Vam berem, da nosite v srcu globoko bol. Toda v čem je ta bolest? Ali se Vam je krivica delala v moji hiši? Zaupajte se mi, povejte mi vse, in skrbel bom, da Vas nihče ne bo več žalil.«
»O ne, gospod grof,« je rekla Rožica,
»zelo ljubeznivo kakor sestra s sestro je ravnala Vaša hči z menoj. Prosim Vas še enkrat, gospod grof, ne poizvedujte, ne izkušajte izvedeti moje skrivnosti.«
»In ako vendar storim, nesrečni otrok, meni je kakor bi imel sveto dolžnost, Vam pomagati. Zaupajte mi, in mislite si, da stoji Vaš oče pred Vami in govori z Vami, pred njim, upam, bi ne skrivali svoje bolesti. Glejte, roko Vam ponujam, primite jo, zvesta prijateljska roka je!«
Nepremagljiva sila je gnala Rožica, prijela je roko viteškega moža ter jo trepetajoč stisnila in nenadoma je začela tiho a srce pretresujoče jokati, da je grof Sokolski globoko ganjen gledal nesrečno deklico.
»No, torej,« je rekel,
»ali boste še nadalje skrivali skrivnost človeku, ki očetovsko sočustvuje z Vami.«
»Ne, ne, nočem, ne morem!« je zaklical Rožica morem dlje ostati v Vaši hiši. Poslušajte, gospod grof ljubila sem, z vso udatnostjo, z močjo prve ljubezni sem videla na možu, ki mi je bil vse, in on, Bog, tudi on me je ljubil, prisegel mi je, da sem mu najdražja, stvar na zemlji. Sovražna osoda je pa naju razdružila, in zdaj, zdaj sem ga spet našla, le, da ga vidim na strani druge.
»To je v resnici žalostna osoda, ubogo dete, je zaklical Radivoj,«
»in komaj morem razumeti, kako more mož, ki je dosegel Vašo ljubezen, dati prednost drugi, in če bi res prisegel, bi moral prisego - «
Radivoj je umolknil. Podoba uboge, blazne Minke mu je pojavila pred očmi. Ali ni tudi on nezavestno ravnal z njo, ali je ni, ko ga je tako ljubila in se sem zaupno udala, tudi sam pahnil v bedo in sramoto, pri Bogu, nobene pravice ni imel, obsojati drugega.
»Ne obsodite ga!« je zaklical Rožica s solzami očmi,
»jaz sama si bom prizadevala, da mu odpustim, toda kajn, gospod grof, sami izprevidite, da nemorem dlje ostati tukaj, kjer bi ga morala vsak dan srečati, da ne morem s tem človekom bivati pod isto streho!«
»Ne, gotovo; tega ne smete!« je zaklical grof,
»to bi bilo neznostno življenje za oba. Tega Vam pa tudi ni treba, ostanite pri nas, saj veste, da Vas je moja hči zaklenila v svoje srce, v hiši ne bosta njena sabnica, ampak prijateljica.«
»Lolina prijateljica!« se je zasmejala Rožica z grenkim nasmehom,
»gospod grof, angel nisem, samo človek, iz mesa in krvi sem. Gospod grof, med ženski, ki ljubita istega moža, ne obstoji prijateljstvo, za te je le boj življenje in smrt ali pa izogibanje!«
Radivoj je obledel, stopil je nekaj korakov nazaj, ki je držala šopek, se mu je zelo tresla.
»Ali sem Vas prav razumel,« je zaklical,
»Vi ste ga ljubili? Mož, o katerem ste pravkar govorili, je, je - «
»Grof Mirko Višnjegorski!« je zaklicala ROžica dočim so ji debele solze lile po licih,
»da gospod grof, zdaj me zapodite iz svoje hiše, zdaj med odstranite iz bližine svoje hčerke kakor hitro mogoče. Jaz ljubim moža, ki pravkar pelje Vašo hčer k altarju, ki posatane v pol uri Vaš zet. Kajne, gospod grof, zdaj sem izgubila še posledenje, kar mi je še ostalo, Vaše prijateljstvo, Vaše spoštovanje? Zdaj vidite tu Vi v meni sovražnico in mi pokažete vrata!«
Radivoja je pretreslo, bilo mu je kakor bi se mu prepad odprl pred nogami. Zarad tega torej je Mirko tako bled in žalosten na svoj poročni dan, ljubil je to krasno deklico, ni je mogel pozabiti.
Radivoju je bilo, kakor bi se mu vsa njegova sreča razbila na tisoč črepinj! Ali ni njegova dolžnost, da poroko še v zadnjem hipu prepreči, ali naj pusti, da pride njegova hči v zakon, kjer najde le razočaran. Bo-li Mirko mogel kdaj pozabiti prvo ljubezen, ki z zmagojočo močjo naseli v človeško srce in notri kraljuje, akotudi ramere zahtevajo, da se jo skriva po celim svetom, da se jo zatre in jo oropa pravic? O Radivoj je le predobro vedel, da ni mogoče pozabiti prve ljubezni. Saj je sam , še ko ej že živel na Arabelini strani, moral vedno in vedno misliti na Mirkota. Vsi ognjeni poljubi Arabele, vsa blaženost in slast jo je užival v njenih rokah, na njenih prsih, ni moč izbrisati podobe nesreče, pognane ženske.
Trenotek je Radivoj nem obstal, bojeval sam s seboj, omahoval je med ljubeznijo. Njegovo dolžnost bi bila, da stopi zdaj do Mirkota in mu reče:
»Ti ljubiš drugo, ona Te čaka, s solzamu in žalostjo Te čaka. Pojdi in izpolni prisego!«
Toda Radivoj je le predobro vedel, da bi dal s tem smrtni udarec svoji hčeri, in rajši bi dal lastno življenje nego da uniči življenje svojega otroka.
Ne, to je presegalo človeško moč, to dolžnost izpolnit je bilo preteško, ni se ji mogel uklonit, ni mogel postati morilec sreče svoje hčere, rajši postane prvič v živlejnju nepravičen.
S tresočim glasom se je obrnil k Rožici ter rekel:
»Poslušajte me, ljubo dete, minute so dragocene, zato se moram kratko izraziti, toda utisnite si vsako besedo: Jaz ne dvomim, da ljubite zvesto in odkrito Mirkota, tudi Vašim besedam verjamem, da Vas je nekdaj ljubil, toda priznati mroate sami, da obstoji med Vami in njim prepad, ki je nepremostljiv. Grof Mirko Višnjegorski se lahko poroči le z deklico, ki je njegovega stanu. Tudi je očetu na msrtni postelji obljubil, da postane Lolin soprog. Ali hočete zdaj v njegovo dušu vreči baklo, da ga uniči? Jaz Vam ne branim, stopite pred Mirkota, še je v hiši, še lahko preprečite poroko ter vzpremenite slavnost veselja v slavnost solz in razočaranja. Toda kaj bi s tem dosegli? Mirko ne postane nikoli nezvest sveti prisegi, ki jo je očetu na smrtni postelji prisegel, ne bo se mogel z Vami poročiti, mojemu otroku bo srce počilo, in tako postanejo vsi nesrečni, vsi, in jaz, jaz čutim, da me to spravi v grob. Vse to je zdaj dano v Vaše roke, vrata so odprta, jaz Vam ne branim. Govorite, ako hočete, da zvene prezgodaj rože v tem šopku. Toda če more človeška prošnja ganiti Vaše srce, ako morejo prošnje moža, ki nima ničesar drugega na svetu razen sreče svojega otroka, omeči Vaše srce, o potem ne govorite, nosite potrpežljivo, kar se ne da izpremeniti, vsi ljudje ne moremo biti srečni, eni morajo po soncu hoditi, drugi po senci, kakor Bog hoče.«
53. poglavje: Prepozno!
Več minut ni mogla Rožica odgovoriti na dobre in ljubznjive grofove besede. Neprestano so ji tekle solze kakor bi se hotela raztopiti v njih.
»Ne jokajte, ljubo dete,« je rekel grof Radivoj.
»Bodite stanoviti, boditi pogumni! Velik sklep morate storiti in Bog naj Vas razsvetli! Ne motite miru rodbine naše! Premagajte naravni občutek po maščevanju, ki morda razsaja zdaj v Vaši duši! Pustite,da postane moj otrok srečen in odputite Mirkotu, ako je res prelomil prisego, katero je takrat resno menil, katere pa ne more držati, ne sme držati, ker obstoji na svetu stara postava, da se le enako z enakim lahko združi.«
»Da se le enako z enakim lahko združi?« je vskliknila Rožica in vsaka beseda jo je globoko zadela v srce, kajti solze so ji hipoma nehale teči in v očeh ji je čudno zaplamtelo.
»Pravite, da se le enako z enakim lahko združi? Kajne, sirota, beračica, ki nima doma, za katero se noben sorodnik ali priajtelj ne briga, te se ne sme ljubiti, in če se jo ljubi, se je ne sme k altarju peljati. Lahko se prisega ljubezen, hlini ljubezen, toda dati resnično ljubezen, to nasprotuje staremu zakonu! Ako je tako, gospod grof,« glas nesrečne deklice je trepetal v največji strasti,
»ako je res taka postava na zemlji, potem je to velika, nečastna goljufija stvarstva, ki je vse ljudij enako ustavrila. Bog noče, da bi ljubezen vprašala po plemstvu, Bog noče, da gleda ljubezen na obleko, v katero je zavita ona, kateri se približa! Ljubezen naj gleda v srce in kaj vidi notri, od tega naj se da voditi.«
Radivoj je stopil korak nazaj.
Dekeltova strast ga je oplašila. Začel se je iznova bati za srečo mladega para, ki pojde v naslednjem hipu k poroki.
»Gospica Roza!« je vskliknil,
»prosim Vas, premagujte se, če bi Vas slišala ženin in nevesta ali gostje!«
»In če me slišijo!« je zaklicala Rožica ter se ponosno zravnala.
»Čemu naj se zatre glas pravice? Ne, govoriti hočem, gospod grof, takoj hočem prerezati gordijski vozel! Poslušajte, gospod grof: jaz zahtevam pogovor z Mirkotom, preden pelje Vašo hčer k altarju! Prosim Vas za to in vem, Vi ste plemenit, pravičen človek in mi te prošnje ne boste odrekli! To je prošnja obupanke! Vi ne veste, kaj se boste imeli zagovarjati, ako mi odrečete ta pogovor.«
Tako je ena sama beseda, ki jo je Radivoj nepremišljeno izgovoril, vse pokazila.
Že so bliščale solze ganljivosti v očeh ljubke deklice, že je Radivoj upal, da se bo dalo v miru urediti, in zdaj se je dotaknil mesta v Rožicinem srcu, ki je bilo zelo ranjeno, kajti vsak sled skromnosti je izginil iz njenega obraz!
Oči so ji plamtele, grudi so ji hropeč valovale, in kakor pripravljena na boj, je ponosno stopila pred Radivoja.
»Slišali ste torej, gospod grof,« je vskliknila Rožica,
»za kaj sem Vas prosila. Bodite tako dobri in recite grofu Mirkotu, da želim z njim govoriti. Le nekaj minut časa potrebujem in zagotovim Vas, da se bo tu odločilo, kajti ni me volja, da bi se me potisnilo na stran, čeprav sem le delavka, dekle, ki ne ve niti imena svojih staršev, ampak le to, katero ji je dal dober starček. Rada bi vprašala grofa Mirkota, če je tudi on mnenja, da se sme le enako z enakim družiti! Pri tem mu bom gledala v oči, gospdo grof, v iste oči, ki so meni gledale v srce, v srce beračice in sirote!«
»Gospod grof,« je v tem hipu zaklical zunaj stari Martin,
»gostje in zaročenca Vas čakajo, zadnji čas je že.«
»Ali ste slišali, dete moje!« je vskliknil Radivoj s pojemajočim glasom.
»Poslušajte, poslušajte, zopet me kličejo - «
»Prosila sem Vas, gospod grof, in čakam da ustežete moji prošnji,« ga je prekinila Rožica.
»Vem, kaj želite, pogovor z Mirkotom, ne mogoče, popolnoma nemogoče zdaj v tem hipu, morda pozneje, morda - «
»Haha, pozneje?« je hlastno vskliknila Rožica,
»pozneje se pravi v tem slučaju prepozno! Kajti ako Mirkota ne spomin zdaj na sladko, nepozabno uro, ko me je prvikrat videl, ako ga zdaj ne morem videti, potem je vse, vse izgubljeno!«
»No, torej,« je hripavo stokajoč rekel grof Radivoj,
»počakajte nekaj minut v tej sobi. Govoril bom s svojim zetom, skoro, skoro se vrnem.«
»Čakala bom, gospod grof,« je odgovorila Rožica,
»le ne pustite me predolgo čakati in oprostite, če sem bila predrzna. Toda kdor vsled gotovih stvarij ne izgubi pameti, ta je sploh nima. Poslušajte, gospod grof, moje življenje, mojo srečo držite v rokah! Meni naj pa Boga pomaga, jaz ne morem več!«
Radivoj je z žalostnim pogledom na Rožico odšel.
Še enkrat se je obotavljal, kakor bi hotel nesrečno deklico nekaj prositi. Ko je pa videl s stisnjenimi ustnicami, je opustil svoj namen, in v naslednjem hipu je izginil.
Rožica je hitela k oknu. Da, prepričati se je hotela, če sta ženin in nevesta že v vozu. Videla je kočijaža s šopki in okrašene konje in kočije.
Služabniki v galaoblekah so stali pri glavnim vhodu, kjer je bila pregrnjena dragocena preproga.
Za poročnim vozom je ugledala nepregledno vrsto ekvipaž, ki so bile določene za goste.
Zdaj šele se je Rožica prav zavedla. Hladen zrak, ki ji je vel nasproti, ji je dobro del, hladila si je vroče čelo in naposled je zbrala svoje misli. Ne, niti trenotka se ni kesala tega, kar je storila. Hotela je govoriti z Mirkotom, iz njegovih ust je hotela slišati, da ji je postal nezvest. In ko bo od njega samega slišala, da se je le igral z njo, kaj pa potem?
»Potem,« je hripavo vskliknila nesrečnica,
»kaj drugega nego kar je že toliko varanih žensk in deklic storilo! V vodo! Na dnu reke, tam je osoda ne bo več zasledovala, tam bo našla mir in počitek za vedno!«
Zopet so ji solze napolnile oči.
»Siromašna in uboga sirota sem prišla na svet! Niti tega, kar ima skoro vsak človek, mi ni dala osoda, namreč ljubečih starišev. In zdaj, ko sem mislila, da sem našla srce, ki bi bilo popolnoma moje, zdaj se tudi to izkaže kot kruta prevara! Zdaj sem še mnogo bolj zapuščena nego poprej, in nikoli, nikoli več se ne bom mogla smejati! Jokala bom, jokala, dokler ne bom nobene solze več imela, in potem bom umrla in pozabljena bom.«
Stopila je proč od okna, ter z nemirnimi koraki hodila po sobi.
Vsak hip lahko Mirko vstopi. Čakala je medtem si je popravila lase, ki so ji padali na čelo. Ljubljencu je hotela dopasti, morda ga bo pogled nanjo ganil.
O tem ni prav nič dvomila, da bi se ne kosala z Lolo. Ako je primerjala svojo lepoto z Lolino, je mislila, da se ne more meriti z njo. In vendar je bila v resnici tisočkrat bolj ljubka in ljubezniva nego Lola Sokolska, ta lepa sleparka, ki ji je vse, celo srce ljubljenega moža ukradla.
Čuj, ali se ne bližajo koraki durim? Ne, motila se je. Ni še prišel in vendar je preteklo že pet minut odkar je odšel Radivoj Sokolski.
Čuj, kaj je to? Spodaj pred vhodom se je slišal šum več glasov. Ne, ni mogoče, ne more biti. Odpeljejo se, oba sta zdaj stala pred vrati. Mirko, Lolo vodi ob roki, ne ogleda se gori, hladen in nem koraka. Gostje stojijo ob strani, služabniki odpirajo kočije, Mirko pomaga Loli v voz.
»Mirko! Mirko!« je zakričala Rožica in strmela doli,
»Mirko pojdi k meni, k svoji ljubljeni Rožici!«
Prepozno, voz se je zaprl za njim, kočijaž je vzdignil s cvetlicami okrašen bič, voz je zadrdral po kamnitem tlaku. Prepozno, prepozno, kočija je izginila za cestnim oglom.
Z obupnim vsklikom je Rožica omahnila od okna. Ruvala si je lase, grudi so ji valove kakor bi hotele obleko raztgati, glasno je zakričala ter vskliknila:
»Izgubila sem ga za vedno! Da, varana, goljufana sem, celo od častitega, tako očetovski govorečega moža, na katerega bi zidala svet. Tudi on me je prevaral in postal lopov na meni. O grof Radivoj Sokolski, zakaj si mi tudi Ti ugrabil vero v človeštvo, prepozno, prepozno, vse je izgubljeno!«
Skoro bi se Rožica zgrudila, toda siloma se je vzdržala po koncu.
Hoteli so ji vzeti njeno sveto pravico, odrekli so ji zadnjo prošnjo, pogovor z Mirkotom. No, dobro, odločila se je za najskrajnejše, v cerkvi hoče stopiti pred ljubljenca, in preden bo izgovoril odločilno da, mu hoče zaklicati: Ti si moj!
Oh, kako je bilo Rožici teško odločiti se k temu, kako so se ji upirali vsi občutki zoper to, kako se je ustrašila misli, da povzroči škandal v cerkvi in prekine sveto opravilo duhovnikovo. Toda, saj ni bilo druge poti odprte! Ako noče, da bo popolnoma izgubljena, da ne zakoplje svoje ljubezni za vedno, je morala kreniti proti cerkvi.
»Proč, proč odtod!« je zaklicala,
»o, le še k temu mi podeli moč. Usmiljeni v nebesih, ne pusti, da pridem prepozno, saj ni mogoče, da bi se zgodilo, s Tvojim blagoslovom se ne more izvršiti ta poroka. Morda se mi posreči, da ganim Mirkota, saj se borim za sovje življenje, ljubi Bog, kajti to sem izgubila, ako izgubim ljubezen, in vendar sem še tako mlada, in ne bi še rada umrla! O Bog pelji me, vodi me, bodi z menoj v tej uri, potem še vse lahko dobro postane!«
Kakor blazna se je ozirala po sobi, iskala je svoj klobuk, spomnila se je, da ga je prinesla v to sobo, ko je Lola poslala še nekaj kupit in se je potem vrnila. Da, tam v kotu na stolu je ležal njen klobuk, s tresočo roko si ga je dejala na glavo.
Nato si je s pajčolanom zakrila obraz, pa šele zdaj je opazila, da je raztrgan.
Ni se mogla spomniti, kje bi se to zgodilo. šele po dolgem premišljevanju ji je prišlo na misel, da je oni večer, ko je rešila Mirkota, kajti zdaj ej vedla, da je bil Mirko mož v plašču, katerega je pravočasno svarila pred napadom, da jo je takrat strašni grobar Piferon zgrabil za obraz in pri tem najbrž zgrabil za pajčolan.
Doslej ni imela vzroka, da bi zakrila obraz, pajčolan je imela zavit poleg klobuka. Tako je šele zdaj opazila, da je košček iztrgan. Pa kaj ji je bilo na tem ali je pajčolan cel ali ne, saj je bilo tudi njeno srce raztrgano! Le naglo, naglo iz hiše, precej dolga pot je do cerkve Noterdam in konji, ki so peljali poročni voz, so bili tako hitri, oh, tako hitri!
Rožica je planila k vratom in ko jih je hotela odpreti, je z grozo nekaj opazila.
Pritisnila je za kljuko, toda vrata se niso odprla, bila so zaklenjena. Grof Radivoj Sokolski ji je na ta način sam hotel zapreti pot do svojega zeta.
Rožica je omahnila in zakričala, globoka mržnja in nevolja ji je v tem hipu napolnila dušo zoper moža, ki ji je to storil.
Torej ji je bila zadnja možnost odvzeta, da bi še enkrat stopila pred Mirkota, bila je zaprta v to sobo, bila je vjeta, in medtem, usmiljeni Bog, je mineval čas, zvonovi v Noterdam so se oglasili, skoro bodo zabučale orglje in duhovnik bo položil roke drugo v drugo, in Mirko bo izgovoril da, oni strahovi da, ki ga bo za vedno vezal na Lolo.
S pridušenim glasom se je zgrudila v stol, toda le eno minuto je ostala nepremična, brez vsake moči, potem je poskočila ter kakor besna planila proti vratom.
»Umakni se, odpri se!« je kričala nesrečnica,
»oh, strla Vas bom, saj nisem tako slaba, ljubezen in obupnost mi bosta dali moč, da zdrobim ključavnico, hočem - «
Zaman je napela vse svoje moči, vrat ni mogla odpreti.
»No, dobro,« je Rožica skoro obupno zaklicala,
»če ne morem skozi vrata, pojdem skozi okno. Skočila bom ven in če si razbijem glavo ali zlomim noge. Naj me pa tako peljejo v cerkev in preden umrem, moram mu še enkrat pogledati v oči. In če bi tudi govoriti ne mogla, v očeh naj mi bere, kaj mi je storil in da je on kriv moje smrti!«
Rožica je hitela k oknu, vsa zbegana je bila, čutila je, da se je blaznost polašča. Brez dvoma bi izvršila svoj namen, ko ne bi v istem hipu, ko se je hotela vspeti na okno, zarožljal v ključavnici ključ in vrata so se odprla.
Stari Martin je vstopil ter se s sočutnimi pogledi bližal Rožici.
»Gospica,« je rekel starček,
»prihajam po naročilu grofa Sokolskega, on je sam zaklenil ta vrata.«
»In sam Vam je naročil, da mi to poveste?« je zaklicala Rožica z grenkim smehom,
»to bi ne bilo treba, prijatelj, kajti ni treba dosti pameti, da sme to uganila.«
Po teh besedah je hotela hiteti mimo Martina, ta jo je pa prijel za roko in jo pridržal.
»Še trenotek, gospica,« je skoro proseče rekel,
»nisem še izvršil svojega naročila, gospod grof Vam po meni naroča, da globoko obžaluje in oproščenja prosi, da je rabil silo napram Vam. Ni mogel drugače ravnati, je rekel in potem, mir njegove hčere mu je nad vse.«
»Mir njegove hčere! Haha, taki so ljudje, toda po miru tujega srca ne vpraša nihče!«
»In gospod grof Vas iskreno prosi,« je nadaljeval Martin,
»da se pomirite in potem je, je rekel - «
»Kaj je rekel?« je nepotrpežljivo prekinila starca,
»bodite kratki, jaz ne utegnem.«
»Gospod grof je namreč misli,« je jecljal starec in očividno mu je bilo teško izvršiti naročilo,
»da ne morate dlje ostati v tej hiši, čeprav je gospod grof izrecno zatrdil, da Vas visoko spoštuje, da, še več, da Vas ima zelo rad.«
»Rad? To ni res; nihče na svetu me nima rad!«
»O gospica, tako lepi in dobri ste,« je odgovoril stari Martin,
»da ste se nam vsem priljubili, čeprav ste šele malo časa v hiši. Gospod grof mi je dal tudi zavitek, ki naj ga Vam izročim. A to je le za prvi hip in lahko vedno nanj računate, kajti on je Vaš prijatelj.«
»Moj prijatelj!« je zasmehljivo zaklicala Rožica ter iztrgala zavitek starcu iz rok,
»videla bom, kaj mi ima moj prijatelj povedati!«
Raztrgala je ovitek in s hripavim vsklikom je držala Rožica v rokah pest bankovcev.
»Ali vidiš, sivolasi starec,« je zaklicala staremu Martinu,
»tako izgleda človeško prijateljstvo! To je vse, kar mi ima prijatelj povedati! Denar, ničvreden denar, plačilo, obliž na krvaveče srce, to je resnično prijateljstvo!
No recite gospodu grofu,« je nadaljevala Rožica,
»da mi ni treba te tolažbe. Ti bankovci so moji, in ker ste se trudili zame, vrli starec, vzemite teh tisoč frankov od mene kot napivnino!«
S proč obrnjenim obrazom je ponudila Rožica starcu denar, ki ga je vzel s tresočimi rokami z namenom, da ga pozneje vrne gospodu grofu, kajti na tem denarju ne more biti blagoslova, za nobeno ceno bi ga starec ne obdržal.
In zdaj je planila Rožica ven. kakor naglo so jo noge nesle, je zapustila hišo, kjer je toliko strašnega doživela. Oh, s kakšnimi nadami je stopila v to hišo! Mislila je, da je konec potikanja po svetu in da najde tukaj svoj dom. In zdaj se ji je tukaj odprl prepad, na čegar robu je z grozo tavala.
Bilo je že dvajset minut čez dve, pariške ceste so bile obljudene, skoro siloma si je morala Rožica delati pot med množico, jasno sonce je svetilo po cestah, na drevesih je bilo prvo cvetje, pomlad je kraljevala v naravi, pomlad v človeških srcih, le v Rožicini duši je bila zima, puščobna, temna zima!
Rožica je bila tako v svoje misli zatopljena, ko ej naglo tekla po ulicah, da bi jo skoro neki voz povozil, ko bi kočijaž naglo ne ustavil konj. A nji ni bilo nič mar, morda bi bila še rada prišla pod konje in voz. Oh, saj ga je hotela le še enkrat videti, še enkrat brezvestnežu zreti v oči, in v njih brati, če je res mogoče, da jo je Mirko, njen Mirko prevaral. In potem naj bo iz nje kar hoče.
Zdaj je videla ponosno cerkev Noterdam pred seboj, ono slavno častito cerkev, ki je tako tesno spojena s francosko zgodovino. Ljudje so jo oblegali, že od daleč je zagledala vozove, ki so čakali goste. Bila je le še dvajset korakov oddaljena od cerkve, skozi široko odprta vrata so svečano bučale orglje, pospešila je korake, množica ljudij ji je zastavila pot. Rožica si ji s komolci delala pot ter pri tem razločno slišala, ko je neka ženska rekla drugi:
»Kajne, ženin je čudovitolep mož, kako plemenit in ponosen je izgledal!«
»Gotovo, toda nevesta ga je bila pa tudi vredna. Še nikoli nismo videli lešega dekleta v Parizu.«
»Da, nevesta ga je vredna,« je mrmrala Rožica s trepetajočimi ustnicami,
»on me je varal, nevestno oče me je varal, torej ga je vredna!«
Le z veliko težavo se je Rožica prerinila do stopnic, ki so vodile v cerkve. Zdaj je dospela do prvih stopnic, videla je berače ob strani čepeti, ki so kakor običajno prosili miloščine nevesto, ženina in goste. Tudi pri nji so vzdigovali roke ter stokali, toda Rožica je naglo hitela mimo njih ter si mislila:
»Jaz sem tisočkrat siromašnejša od Vas! Vi niste berači, ampak jaz!«
Rožica je stopila v cerkev. Velikanski prostor cerkve z neštevilnimi svečami, svetimi podobami in stranskimi dragocenostmi se ji je zdel kakor velik grob, grob njene ljubezni!
Tudi cerkev je bila napolnjena z radovednimi gledalci, ki so stali od velikih vrat prav do altarja.
V daljavi je videla ROžica sveče plapolati, ugledala je duhovnika v lepi obleki, srce ji je hotelo obstati, pri tem pogledu, ko je videla zaročenca stati pred duhovnom.
A svečana ceremonija še ni bila končana, odločilni da se še ni izgovoril, še je bil čas, še je upala, da ga bo njen pogled ganil in zanjo pridobil. In z vso močjo je skušala podreti človeški zid.
Nevoljno mrmranje se je oglašalo, ko si je ROžica počasi a uspešno delala pot skozi množico. Jezno so jo gledala, a ona se ni brigala. Oh, naj jo imajo v tem hipu za kar hočejo, v njenem ubogem, raztrganem srcu ti ljudje niso mogli brati, niso vedeli, kaj jo je pripeljalo sem, kaj jo je napotilo, da je prekršila sveto tišino božje hiše, ki je v tem trenotku napolnjevala cerkev.
Naprej, k njemu, njemu! To je bila edina misel, ki je napolnjevala Rožico ter jo gnala naprej kakor bi bile pošasti podzemlja za njo.
In zdaj, zdaj je slišala, ko je duhovnik glasno rekel:
»Grof Mirko Višnjegorski, ako ste se odločili vzeti grofico Lolo Sokolsko za zakonsko ženo ter se združiti z njo v zavesti ljubezni za celo življenje, odgovorite glasno da.«
Rožica je bila v tem tenotku le še malo korakov oddaljena od altarja, povabljeni gostje v praznični obleki so ga obdajali, videla je grofa Sokoleskag, v čegar očeh so solze bliščale, razločno je izpoznala bledo Mirkotovo obličje, o, niti pol minute ni smela izgubiti, kajti ako se je odločilni da enkrat izgovoril ga ni mogel nihče več nazaj vzeti, potem je bil Mirko Višnjegorski zvezan z Lolo za celo življenje, in ona je bila izgubljena zanj kakor on zanjo, potem je imel ženo, soprogo, tovarišico za življenje, in ona mu potem ne more več biti nego tujka, morda le površen spomin na sladko uro v preteklosti, morda niti to ne!
A kaj je bilo to? Duhovnik je stavil Mirkotu odločilno vprašanje in on ni odgovoril, molčal je.
Strahotna, soprana tišina je nastala v cerkvi in se razširila čez tisočglavo množico, ki je bila navzoča.
»Grof Mirko Višnjegorski!« je duhovnik še enkrat zaklical ter se nižje sklonil k ženinu,
»čakam Vašega odgovora. Ako ste se odločili, vzeti konteso Sokolsko za svojo soprogo, odgovorite glasno in razločno: da!«
V tem hipu je Rožica opazila, ko je grof Sokolski stopil k Mirkotu in mu nekaj zašepetal v uho. Mirko se je stresel.
Rožica je vzdignila tresočo roko, hotela je zaklicati:
»Ne izgovori, ne reci, Mirko, samega sebe, mene in njo storiš nesreče!«
Tedaj, Rožicic je bilo, kakor bi ji kdo bodalo potisnil v srce, tedaj se je Mirko siloma zravnal, strahoten plamen mu je zabliskal v očeh, nato je obrnil obraz v stran, kakor bi iskal človeka, ki bi mu v odločilnem trenotku pomagal, in razločno se je slišalo iz njegovih ust:
»Da, da!«
Rožica ni ničesar več videla ne slišala, migljalo ji je pred očmi, šumelo v ušesih, kakor bi udrlo morje ter jo požrlo, bilo ji je kakor bi vihar tresel velikanska cerkvena okna, zdelo se ji je kakor bi doneli in brneli zvonovi, toda to niso bili glasovi zvonov, ki kličejo pobožne vernike k službi božji, to se je glasilo, kakor gromki udarci zvona, ki naznanja vihar, vihar za celo živlejnje, gorje mu, ki se mu zdaj ne ustavi.
Lola je medtem najbrž že tudi izgovorila odločilni da, akjti ko se je Rožica zbudila iz omame, je videla da sta novoporočenca pokleknila in jih je duhovnik blagoslavljal. Slišala je pobožno molitev dohovnika k Bogu v nebesih, ki je molil za blagor para, ki ga je združil pri altarju božjem za celo življenje.
»Ljubite se, kajti tako hoče Gospod!« je zaklical duhovnik,
»naj ne bo nikoli nič krivičnega, zamolčanega med Vama, ničesar kar bi Vaju ločilo. Kajti odslej sta si namenjena do zadnjega diha, združena sta vsled volje božje, tako živita tudi po njegovi volji kot mož in žena, ena duša in eno telo, dve duši in ena misel, dve srci en udar!
Amen!« je končal duhovnik in kakor šepetanje je potem šlo po celi cerkvi:
»Amen, amen iz celega srca!«
»Amen!« je zakričala tudi Rožica z ihtečim glasom,
»amen, izgovorili ste ga na mojem grobu, prstena grud pada na mojo krsto, amen, izgubljena sem!«
Toda okrog stoječi niso slišali vsklika, ki je izvil iz potrtega srca nesrečne deklice, kajti v istem hipu so zabučale orglje in njih zvoki so napolnili širni prostor.
Rožica je začutila steber poleg sebe, krepko se ga je oprijela, sicer bi se zgrudila.
S smrtnobledim obrazom, z velikimi, plamtečimi očmi je strmela v altar, in kar se je zdaj tam vršilo, ji je kakor nož rezalo v srce.
Grof Radivoj Sokolski je najprej pritisnil Lolo na srce, s solzami v očeh je poljubil svojo hčer, potem pa je ponudil roko svojemu sinu, kajti to je zdaj Mirko postal, ga potegnil na srce in tako je držal zdaj oba na veke združena človeka v anročju, kakor bi jih hotel še enkrat združiti, ter ju čuvati pred nevidnim zlomom, ki je viselo nad njunima glavama.
Tudi drugi gostje so prihiteli ter voščili srečo mlademu para, in Rožica je opazila, kako je Lolin obraz bliščal v zmagoslavju blaženega veselja. Toda opazila je tudi, kako je bil Mirko bled kakor smrt, videla je iz njegovih žalostnih očij in trpkih pogledov, da ni srečen, da se je sploh odločil, to je bilo, česar Rožica ni mogla razumeti.
Ali ji ni rekel in prisegel, da je njen za celo življenje ali ni zarad nje šel v strašno blaznico doktorja Morača, da jo reši, ali se ni zanjo bojeval in trpel? In zdaj je bilo vse pozabljeno, kakor izbrisano iz spomina, zdaj je imel ženo, zvezan je bil z njo z nerazrušljivimi vezmi.
Ljudje so hiteli proti vratom in Rožico potegnili s seboj.
Udala se je, kajti zdaj ni imela ničesar več iskati v cerkvi. Vse je videla, kar je hotela videti, vse slišala, kar je bilo slišati, zdaj ni imela ničesar več v življenju, zdaj ji je ostala le še smrt!
Med berače, ki so čepeli na cerkvenih stopnicah je prišlo življenje, kajti na ta trenotek so čakali, mladi mož, ki si je pravkar priboril srečo za celo življenje, bo gotovo radodaren ter jih bogato obdaril.
To je star običaj, da mora oni, ki se poroči v tej cerkvi, iztresti svojo denarnico med berače, ko stopi iz cerkve. To vedo berači dobro, zato pridejo v velikem številu pred cerkev, čim slišijo, da se bo vršila bogata poroka.
Mirkotu je bil znan ta običaj, zato je vzel veliko drobiža s seboj.
Ko je zdaj stopil z Lolo iz cerkve, so berači navalili nanj. Onemogli starci, ženske, bolniki, otroci, pohabljenci so stali na obeh straneh stopnic ter moleli roke, klobuke in kape; in ko so zagledali poročenca, zaklicali enoglasno:
»Bodita srečna in spomnita se revežev!«
»Spominjam se jih!« je rekel Mirko ter metal z obema rokama zlati in srebrni drobiž med berače.
Lola v sneženobeli obleki, s srečnim smehljajem na ustnicah, z rožami na licih, se je nežno pritisnila mladega soproga in tiho rekla:
»Kako lepo je, da začneva novo življenje s tem, drugim dobro storiva!«
»Ako je človek sam nesrečen,« je tiho odgovoril Mirko,
»še tembolj občuti nesrečo drugih in če se lahko olajša, se tem rajši stori!«
»Nesrečen,« mu je šepnila Lola v uho,
»Ti nisi, ljubljenček, Ti si le domišljaš, da si! Toda skoro, skoro se Ti bo pokazala sreča v najlepši obliki, in rad jo boš pritisnil na srce, ter tako blaženo in mirno počival na njenih grudih!«
Ni slišala, ko je Mirko sklonil glavo ter tiho zašepetal predse:
»Nikoli!«
Peljal jo je doli po stopnicah. Poročni voz je stal spodaj in služabnik je držal odprta vrata s klobukom v roki.
V istem trenotku pa, ko je hotel Mirko stopit v voz, mu je bližala sklenjena mladostna ženska.
Mirko jo je le mimogrede pogledal, potem je segel v žep in izvlekel dva zlatnika, tudi to revico je hotel obdarovati.
»Vzemite, revica,« je rekel ter pomolil mladi ženski cekine.
Počasi je ženska vzdignila glavo, Mirko je videl, da je imela obraz s temnoplavim pajčolanom pokrit. Komaj je zagledal ta pajčolan, je kakor od strele odskočil. V tem hipu je Lolo čisto pozabil, strmel je v mlado deklico s široko odprtimi očmi, in hipoma je segel v naprsni žep ter izvlekel košček blaga, in čudno, blago je bilo iste barve kakor pajčolan, bil je oni košček, ki je manjkal pri pajčolanu.
Lola je prijela Mirkota za roko, hotela ga je potegniti v voz, toda nestrpno se ji je iztrgal.
»Prosim, pusti me!« je vskliknil,
»ta deklica, ki tako nemo in nepremično pred menoj stoji, ki se mi je na videz približala, da prosi miloščine, ima največjo pravico do moje hvaležnosti, kajti njo imam zahvaliti za življenje, ona je zapodila morilce, ki so me zalezovali. Kdorkoli si že, čudno dekle, hvaležen sem Ti neizmerno, in srečen sem , da Ti izkažem hvaležnost. Ob času, ko pričenjam novo živlejnje. Tako ne bom dolga nosil v novo živlejnje, zato reci, kaj naj storim zate? Kakor se vidi, si ubožna, si morda nesrečna? O kako naj Ti poplačam, kar si storila zame?«
Deklica je še vedno nepremično stala. Tedaj pa je počasi prijela za pajčolan, ga vzdignila in s trdim, hladnim glasom je rekla:
»Star dolg vzameš iz svojega starega v novo življenje, grof Mirko Višnjegorski, dolg, ki je tako velik kakor moja bolečina, dolg, ki naj Ti ga Bog enkrat odpusti.«
Blazno je zakričal Mirko. Odskočil je kakor bi videl pošast in blede, tresoče ustnice so izgovorile besede:
»Rožica, Rožica, ne, ne, ni ona, ne more biti, to je njen duh, duh, ki me je prišel spominjati prisege, ki sem jo danes prelomil pred božjim altarjem.«
»Za božjo voljo, kaj se tukaj godi?« je vskliknil grof Radivoj Sokolski ter stopil med Mirkota in Rožico,
»za božjo voljo, pojdi v voz, Mirko, gostje so že pozorni postali na Tvoje čudno vedenje, rotim Te, sin moj - «
»Pusti me, oče,« je Mirko tiho a ostro vsklinil,
»ali ne vidiš, da se je vrnila ona, ki ima edina pravico do moje ljubezni? Proč, grof, Rožica se je vrnila, moja Rožica. Oh, zdaj je ni več, hipoma je izginila!«
Grof Radivoj je stopil nazaj, bil je bled, žalosten, ves prepaden, toda za srečo svojega otroka se mu ni bilo več bati.
Kati tam, kjer je stala Rožica, ni bilo ničesar več videti. Samo ostali del pajčolana je ležal na traku, in veter ga je zagrabil in odnesel, kakor bi hotel odnesti zadnji spomin, ki je še Mirkotu ostal, kakor bi mu ne ostalo nič drugega od nje nego mučna, boleča misel, da zopet našel Rožico le da jo na veke izgubi.
Malodušnsot brez primere se je polastila Mirkota, ko je zaman iskal v množici ljubljenke, ne da bi je našel. Sedel je k Loli v voz, ki se je zaprl. Konji so potegnili in ga odpeljali z mesta, kjer je še enkrat srečal Rožico, morda poslednjič v življenju.
Oči je držal zaprte, solze so mu silile noter ter mu kapale po licih. Ni videl, da je Lola odgrnila zastor pri oknu ter se ozrla na cesto, kjer je videla Rožico izginiti za oglom.
»Ona je torej!« je siknila lepa sleparka,
»ona, ki sem jo sama vzela v službo! Ha, kakšna sreča, da se je razkrinkala, preden bi mi postala nevarna! Toda zdaj jo poznam in gorje ji, če še enkrat križa moja pota, haha, tekmovalka, jaz Te bom že zadela!«
Nato se je Lola obrnila, ljubeznivroče je pogledala moža poleg sebe, prijela je njegovo roko in jo hotela pritisniti na prsi.
Tedaj se je je pa Mirko otresel kakor kače ter zaklical s hripavim, pridušenim glasom:
»Pusti me, pusti me! Zapisal sem se Ti s krvjo in telesom, toda ne s svojo dušo, kajti ta je od uboge, nesrečne deklice, katero sem gnal v obupnost in smrt!«
54. poglavje: Zadnji boj
V obupnost in smrt! Ko je Mirko Višnjegorski izgovoril te besede, morda ni vedel, kako bodo resnične postale.
Obupnost je razsajala Rožici v duši, ko je planila proč od cerkve, in kakor blazna je tavala po ulicah brez cilja, brez namena, ne vedoč, kam naj se obrne.
Vrniti se domov, v siromašno, podstrešno sobico, kjer je dozdaj stanovala, še enkrat začeti bedno življenje, katero je imela, preden je prišla v hišo grofa Sokolskega? Ne, tega ni hotela!
Udano je nosila svojo osodo, delala je od zgodnjega jutra do poznega večera, dovolj trdo si je služila svoj kruh. Toda vse to je storila, ker je še vedno imela iskrico upanja, da vidi morda zopet Mirkota in se združi z njim za celo življenje.
Ta iskrica nade je zdaj ugasnila in globoka tema ji je napolnila dušo. Našla je zopet ljubljenca na strani druge, videla ga je zopet pri altarju, kjer se je poročil z drugo. Izgubljen je bil zanjo, upanje ji je izginilo iz življenja, ljubezen se je izpremenila v bolečino! O kaj pa še hoče na zmelji, ki ni imela drugega zanjo nego razočaranja.
Od prihodnosti ni imela ničesar upati, sedanjost ji je bila zaastrupljena, preteklost je bila zavita v temno kopreno. Zanjo ni bilo nobene ure sreče razen one, ko je srečala Mirkota na gozdnem robu, ko jo je imenoval krasno gozdno vilo, ko jo je pozneje pritisnil na srce in prisegel, da jo bo večno ljubil.
Večno! To je bila torej večnost, o kateri ljudij govorijo, kratek sen in strašno zbujanje! Rožica je čutila tako globoko mržnjo v svojem sicer tako plemenitem srcu, da je le s težavo kletev, ki je bila namenjena vsemu človeštvu.
Ne, nepravična ni hotela biti. čemu naj kolne svet in ljudi, ako je le eden grešil! In celo Mirkota ni hotela popolnoma obsoditi, tako bled, tako žalosten je izgledal, prav nič tako kakor srečen ženin! Njabrž se je poročil le s krvavečim srcem, morda primoran. Naj bo že akkor hoče, Rožicine nesreče ni moglo to izpemeniti.
Nerazdružno je bil mirko vezan na Lolo in čeprav se morda danes nesrečnega čuti, kajti ROžžica je dobro opazila, kako se je zdrznil pri njenem pogledu ter se skoro zgrudil, čas leči vse rane! Tudi Mirko se bo privadil novega življenja, katero je nastopil. Kras mlade, cvetoče soproge, dobrota njenega očeta, bogastvo, udobnost, s katero ga bodo obdajali, vse se bo združilo, da napravi iz Mikrota srečnega človeka.
»In to zadovoljnost naj bi kedej motila?« je zaklicala Rožica,
»ne, ne, nikoli nočem stopiti med njega in Lolo. Danes me je poslednjikrat videl! Bežati hočem zdaj tja, kjer me ne more najti in kamor ne more iti za menoj, kjer bom pa dobila nebeški mir in počitek.«
Ne da bi sama vedela, je dospela Rožica na breg reke Sene. Nenadoma je stala na mostu, ki vodi čez reko.
Njabrž je več ur tavala okoli, kajti že se je temnilo.
Temne sence so plavale ćez reko, bilo je kakor bi se velkanske počasti valile po reki.
Ali so bili to duhovi onih, ki so nekdaj, kakor Rožica zdaj, stali na mostu ter se bojevali z mislijo: V reko ali nazaj v življenje? Ali so bili to strahovi onih, ki so v Seni iskali zadnje pribežališče? Ali so bili duhovi onih, katerim po burno doživetem živlejnju ni ostalo drugega nego skok v reko, ki jih je odnesla daleč noter v morje?
Rožica se je naslonila na ograjo in gledala v reko. Videla je valove prihajati in odhajati, vedna igra, ki jo je še bolj zmešala.
Bilo ji je, kakor bi se valovi razgrnili in da vidi postave, ki so stegovale svoje roke po nji. Da, zdelo se ji je, da sliši glasove, ki so ji klicali:
»pridi, pridi doli k nam, tu najdeš mir, ubogo srce, smrt je le trenotek, ki mine in potem Te čaka večna blaženost.«
Nihhče ni opazil lepe, blede deklice, ljudje v svetovnem mestu hodijo hladni in tuji mimo nesrečnika, in ne vprašajo po njegovi bolečini. Vsak nosi svoje skrbi, vsak se peča z lastno osodo, kaj mu je potem ubog, nesrečen človek!
Dve uri sta minili, Rožica je še vedno kakor okamnela stala pri ograji. Bilo ji je, kakor bi nebilo več življenja v nji, kakor bi bila že zdaj mrlič.
Mrak se je umaknil noči, ta je razprostrla kreljuti čez veliko mesto, toda neštevilno lučij je zaplamtelo.
Do Rožice pa svetloba ni prodrla, tu je bilo temno, še tisočkrat temnejše je bilo pa v njeni duši.
Ha, ali ne done zvoki iz Sokolske palače, kjer se je praznovala ženitev mladega para. Veselo, le veselo, vzdignite čase in žvenketajte na zdravje novoporočencev.
»Pojte, smejajte se, plesajte,« je šepetala Rožica,
»jaz vem vendar za mesto, kjer me ti glasovi ne dosežejo, spodaj na dnu reke ni poročnih glasov in godbe, tam je večni mir!«
Policaj je šel počasi mimo ROžice ter jo od strani pogledal.
Mož je najbrž mislil, da si hoče dekle življenje vzeti, toda ker se ni obnašala sumljivo, ni imel pravice, o nagovoriti.
»Ti ljubi Bog,« si ji mislil policaj,
»vsak naj sam s seboj obračuna. Kdor hoče na vsak način umreti, naj umre, življenja vsakega ne moremo obvarovati.«
In mirno je šel mimo nje dalje.
Ponižen glas je zadonel poleg Rožice; ozrla se je in videla v cape zavito žensko z otrokom na prsih in drugega vodeč za roko.
»Beračica!« si je mislila Rožica.
»Bog je sicer sklenil mojo smrt, toda hoče mi še enkrat dati priliko, da storim dobro delo.«
Izvlekla je denarnico in vse, kar je imela, stresla roko beračice, ki se je skoro ustrašila velikega daru.
»Bog Vas obvari!« je mrmrala beračica,
»tisočkrat naj Vam povrne, kar ste meni storili.«
Rožica je stisnila ustni, da se ne bi grenko zasmejala. Potem se je ozrla na vse strani, ljudje so se že razšli, le malo ljudij je še hodilo po mostu, trije delavci so s pipo v ustih korakali tesno mimo nje, za njimi je šla visokoraščena mlada ženska, ki je menda bežala pred moškim, ki je šel za njo.
Pri pogledu na tega človeka se je Rožica stresla, spoznala je Franca Robiča. Globoko je sklonila glavo na prsi, da bi je ne izpoznal. Toda najbrž je imel oče za lepo mlado rdečelaso žensko pred seboj, in Rožica je opazila, da je Franc Robič imel namršeno čelo in se besno smehljal.
Potem je še videla, ko je Robič stopil k rdečelasi ženski ter ji zašepetala nekaj besed. Toda v istem hipu je zbežala rdečelasa ženska na drugo stran mostu.
Franc Robič je jezno udaril z nogo ob tla, potem je pa zopet zasledoval žensko. Oba sta se izgubila v megli, ki se je privalila čez mesto.
Iz zvonika bližnje cerkve sv. Nikolaja je bila ura k nesrečnici, ki se je še vedno bojevala s strašnim sklepom, nato je začela igrati v zvoniku stare cerkve godba, ki je že od nekdaj gori in Rožica je slišala harmonično ubrane zvoke. Bil je pobožen koral in Rožica je poslušala, dočim so ji solze tekle po licu.
»O nebeško petje,« je potem zaklicala z ihtečim glasom,
»kakor olajšujoč balzam mi hladiš srce, meni se zdi, kakor bi slišala angele peti. Nebo se odpira anglei mi gredo nasproti v dolgih belih oblačilih s palmovo vejico v roki. Da, to je pravi trenotek za ločitev. O dobri, usmiljeni oče, odpusti mi greh, ako ga sedaj naredim, toda breme življenja em preveč teži.
Oh, ako odidiem zdaj iz življenja, nebo nihče niti solze potočil za menoj. Nihče ne bo opazil, da je uboga sirota šla odtod, da se nikoli ne vrne. Tam v višavah, kjer so Tvoji angeli, dobri Bog, bom morda zopet našla svojo mamico, na zemlji mi je niso privoščili, o naj jo vidim po smrti, združi me z njo! Usmiljeni Bog pomagaj mi, da lahko umrem! Mati, mati, meni je, kakor bi stala zdaj na moji strani, o daj mi svojo roko, pelji me, vodi me!«
In zopet se je nesrečnica obupno ozrla okrog sebe, nihče je ni gledal. Naglo ej stopila na mostno ograjo ter tam počepnila.
Divje je šumela reka, silen veter je pihal po valovih, visoko so pluskali valovi, kakor bi hoteli iztegniti roke in ne mogle počakati, da primejo ljubko, angelsko deklico na ograji in jo potegnejo v prepad.
»Odpuščam vsem, ki so mi kaj žalega storili,« je glasno zaklicala Rožica,
»da vsem, naj bodo srečni, tudi Lola, njegova žena! O Bog, daj ji vse, kar ji razveseljuje srce, nji in njemu, vročeljubljenemu Mirkotu! Vzemi duh, naj hodim nevidna poleg njega, ter ga varujem vskega koraka, ki ga stori. O kako lepo, kako krasno bo to zame!«
Rožica je naslonila glavo nazaj, lasje so se ji razvezali in vrgla je še klobuk z glave, da je padel v vodo, le pol minute ga je videla Rožica plesati na vodi, potem je izginil.
Izza temnih oblakov, ki so črno prevlekli nebo, se je pokazala zvezda. Rožica se je ozrla k nji. Oči so ji bile napolnjene z nadzemskim ognjem, ki ni imel nič posvetega več na sebi.
Razprostrla je roke, grudi so se ji vzdigovale padale, silile so proti nebo. V tem hipu si je nesrečnica še enkrat predočila podobo ljubljenega moža, zato je glasno zaklicala:
»Bog naj mi bo milostljiv, življenja ne morem več prenašati, zbogom, Mirko! Zbogom Mati! Pomagaj mi Ti!«
»Nazaj!« je zaklical osoren glas in skozi meglo je planil stražnik, ki je zagledal Rožico na ograji čepeti.
»Nazaj, nesrečnica, kaj hočete storiti?«
Stražnik, je skokoma tekel, videl je še pred seboj bledi, angelskolepi obraz, videl je dvoje oči, te so bili vprašujoče uprte vanj, potem je omahnila postava, nagnila se je, stražnik je zgrabil z obema rokama, toda prijel je praznoto.
Vsklik je zadonel, visoko so plusknili valovi Sene in divje udarjali na stebre, ki so jim stali na potu. Potem pa, kakor bi hoteli izpustiti svoj srd na drugi stvari, so zgrabili dekliško postavo, ki se je zopet pojavila na površini, ter jo potegnili s seboj z nepremagljivo močjo.
»Pomagajte!« je zaklical stražnik,
»tu ej ženska skočila v vodo! Sem, ljudje, vrgli ji bomo rešilno vrv, tam je privezan čoln, poskušajmo jo rešiti!«
Oni trije delavci, ki so šli poprej mimo Rožice, so naglo tekli zdrugega konca mostu, kjer so se po govoru ustavili.
»Kaj, to rešiti!« je zaklical eden, vzel pipo iz ust ter pogledal čez most,
»pri tej pridemo prepozno, ta je že izdihnila! Le poglejte, kako nepremično je voda nese naprej!«
»Potem rešimo vsaj njeno truplo, da jo ponesem na pokopališče,« je menil drugi.
»Da bodo zdravniki imeli nekaj za rezati,« je grenko odgovoril prvi delavec,
»ne, za kaj takega pa že nočem ganiti prsta. Tisočkrat je za nesrečnico boljše, da počiva njeno telo na dnu reke, nego da bi jo dejaki rezali. Gotovo je bila tudi naše vrste, in le take pripeljejo v morguo.«
Stražnik si ni upal sam s čolnom na reko. Izpred videl je tudi, da pride tukaj vsaka človeška pomoč prepozno, kajti komaj je še videl truplo na valovih, tako daleč so jo že odgnali.
»Morda imate prav, gospodje,« se je obrnil k delavcem,
»boljše je že, če se več ne pokaže. Ena samomorilka več, ena mnogih, ki si vsak dan vzamejo živlejnje. Zapisati si hočem!«
Izvlekel je službeno knjigo in napisal vanjo:
»Danes 25. maja, ob 8. uri 15 minut je neznana ženska skočila z mostu Pont des Arts v Seno. Rešiti je ni bilo več mogoče.«
»Tako, to je narjeno!« je zaklical stražnik,
»pa tudi moja služba se danes konča. Prebito, ko bi tega ne bilo, bi zdaj šel lahko domov, tako moram pa iti še na policijo naznanit. Stoj, še enkrat moram pripomnit naznanilu. Razločno sem slišal, ko je ženska zaklicala neko ime.«
In stražnik je še pripisal v knjigo:
»Preden je skočila, je zaklicala ime "Mirko".«
Nato je zopet spravil knjigo in vzel cigaro iz žepa.
»Imate užigalice, gospodje?« je vprašal delavce.
»Tako, lepa hvala! Pojdimo, to je bila le malenkost! Ženska, ki skoči v Seno, je nekaj vsakdanjega! Lahko noč, gospodje!«
55. poglavje: Lolina poročni noč
V palači grofa Radivoja Sokolskega so ugasnile luči. Veselica na čast novoporočencema se je zgodaj končala. Poročenca sta se že pred deseto uro odpeljala v palačo Mirkota Višnjegorskega.
Radivoj je še enkrat objel svojo hčerko, jo spremil do voza in jo posadil vanj. Potem je Mirkotu stisnil roko ter ga proseče pogledal, kakor bi mu hotel zaklicati:
»Osreči moje dete, dal sem Ti najboljše kar sem imel, zvesto ščiti zaklad, ki sem Ti ga zaupal!«
Gostje so ostali do polnoči skupaj in zdaj sta bila le še Radivoj in Alenka pl. Radičeva v malem salonu. Alenka je prišla prepozno, da bi bila še lahko pri poroki. Toda prišla je med ženitovanjem in Radivoj jo je z veseljem in radostjo sprejel.
Viharno je objela Lolo ter jo poljubila in ji voščila vso srečo za mladi zakon.
Ko je Mirkotu stisnila roko, se je ustrašila njene hladnosti, in bledi obraz jo je poučil, da mladi mož nikakor ni tako srečen, kakor je pričakovala.
Alenka je sedela pri peči ter zamišljeno gledala v prasketajoči ogenj, ko je Radivoj ustopil.
»Odšla sta,« je brezglasno rekel Radivoj in sedel na stol,
»in zdaj sem sam - sam!«
»Niste sami, dragi prijatelj,« je zaklicala Alenka in stopila k Radivoju,
»saj niste izgubili svoje hčerke - nasprotno, pridobili ste si še sina, in kako plemenito srce!«
»Da, Mirko je plemenitaš v pravem pomenu besede,« je odgovoril Radivoj,
»in če je morda svojo mladost užival, kdo naj mu zameri?«
»Ne razumem Vas, gospod grof,« je zaklicala Alenka,
»ali ste kaj našli v Mirkotovi preteklosti, da mu to lahko očitate?«
Radivoj je molčal; ni vedel, anj-li pove Alenki oni prizor, ki ga je imel z nesrečno deklico kratko pred poroko, z ono lepo devojko, kateri je Mirko nekdaj rekel, da jo ljubi.
»Neko tajnost mi skrivate,« je rekla Alenka,
»in Bog ne daj, da bi jo jaz hotela vedeti. Videla sem pa, da ni vse tako v hiši kakor sem upala. Lolo sem sicer našla srečno, toda grof Mirko je bil zelo bled in truden. Če je mislil, da ga nihče ne opazuje, se mu je obraz, celo zatemnil. In Vi sami prijatelj moj, na Vašem čelu vidim oblak skrbi. Toda tega ne sme biti, tam naj kraljuje le sonce sreče in miru. Proč s temi oblaki, ne morem jih videti!«
Alenka je s svojo belo roko potegnila po grofovem čelu in ta je prijel vitke prste, ter jih poljubil. Nato je vstal ter povedal Alenki vse, kaj se je kratko pred poroko zgodilo. Povedal ji je, kako je gospica Roza, poznal jo je le pod tem imenom, prišla v njegovo hišo in kako jo je v trenotku, ko je Mirko peljal Lolo k vozu, našel v sobi svoje hčere na kolenih in vso v solzah. Potem ji je natanko povedal svoj pogovor z deklico, in med pripovedovanjem je postajala Alenka vedno resnejša in nekak strah se je zrcalil v njenih očeh.
»In kaj ste storili, gospod grof, da doseže ta nesrečna deklica svojo pravico?« je vprašala Alenka.
»Prisegam Vam, Alenka, da sem bil popolnoma zmešan. Končno sem mislil, da moram najprej skrbeti za srečo svoje hčere, kajti ona deklica bi najbrž v cerkvi povzročila škandal; kaj takega se ja večkrat prigodi. Zato sem se s teškim srcem odločil, da jo za malo časa zaklenem v ono sobo. Toda poslušajte me najprej do konca! Alenka, zdi se mi, da mi zamerita. Takoj potem sem ji po Martinu dal zopet prostost in sem Martinu izročil zavitek, katerega naj ji da. v njem je bil namreč denar, ki bi nesrečnico vsaj za nekaj časa obranil skrbi in bede.«
»Kaj to ste storili, gospod grof?« je zaklicala Alenka s tresočim glasom, stopila korak nazaj ter očitajoče pogledala Radivoja.
»Jaz Vas res ne poznam več, gospod grof.
»Kako ste mogli nesrečni deklici, ki ima prav tako pravico do sreče in ljubezni, kakor Vaša hči, ugrabiti možnost, da bi zopet videla Mirkota? Vi niste bili opravičeni, reči temu dekletu: Pokoplji vse, svoje nade, on Te ne ljubi več! Ne, to bi moral Mirko sam storiti! Le iz njgeovih ust je smela to slišati.«
Radivoj je prestrašeno gledal, obraz se mu jo potemnil, bil je prepošten človek, da bi se domišljeval, da je v tem slučaju ravnal po pravici in po svoji vesti. Ne, oziral se je le na svojo hčer.
»Prav imate, Alenka,« je vskliknil Radivoj,
»zdaj izprevidim, da sem siloma segel v človeško osodo, k čemur nisem bil upravičen. Da je bil pa moj strah opravičen, izprevidite lahko iz tega, da je nesrečnica še enkrat poskušala približati se Mirkotu. To se je zgodilo pred cerkvijo.«
Radivoj ji je opisal ves dogodek, ki se je vršil pri prihodu iz cerkve.
Alenka je prebledela in resno zmajal z glavo.
»In kaj se je potem zgodilo z dekletom?« je vprašala.
»Ne vem,« ji je moral Radivoj odgovoriti.
»Planila je proč ter se izgubila med množico.«
»Pomislite, gospod grof, da je nesrečnica morda šla v smrt!«
»V smrt! Sveti Bog, prosim, rotim Vas, vzemite to strašno besedo nazaj! Ne, ne, tega nesrečnica ni storila.«
»In zakaj bi ne storila tega,« je bolestno odgovorila Alenka.
»Kaj pa preostane še ubogemu dekletu, ki je vso svojo nadostavila na prisego moškega? Prva ne bi bila, gospod grof, in zadnja tudi ne, katere bi prelom zvestobe ne gnal v smrt!«
Radivoj je nemirno korakal po sobi, znojne kaplje so mu stale na čelu.
»To je ja popolnoma nemogoče!« je hipoma zaklical.
»Kajti če bi bilo res tako kot pravite, bi deklica ne vzela denarja, ki sem ji ga dal. To je najboljše znamenje, da se deklica ne misli ločiti od življenja.«
»To bi bilo res dobro znamenje za Vas, gospod grof!« je odgovorila Alenka,
»in upati hočem, da je Vaše mnenje pravo. Toda nekdo je že večkrat potrkal na vrata. Kdo pa je?«
Radivoj je stopil k vratom in jih odprl. Martin je ostal pred njim.
»Oprostite, gospod grof,« je rekel,
»ako še tako pozno motim, toda dozdaj še nisem imel prilike, da bi neopaženo govoril z Vami. Izročiti Vam moram namreč še te bankovce.«
Radivoj je odskošil, kakor bi mu Martin ne ponujal neškodljivih bankovcev, ampak strupeno kačo. Pa tudi Alenka je lahno vskriknila ter hitela k Radivoju.
»Ti bankovci,« je rekla Alenka,
»kdo Ti jih je dal, nesrečnež?«
»Gospica Roza!« je odgovoril Martin.
»Kakor je gospod grof ukazal, sem dal gospici Rozi zavitek, ko ga je pa odprla in videla bankovce notri, tedaj - «
Stari Martin je umolknil, ni vedel, kaj naj bi rekel o vedenju nesrečne deklice, ne da bi razžalil svojega gospoda.
»Govori dalje, Martin! Povej mi vse! Kaj je rekla, kaj je storila nesrečnica, ko je ugledala bankovce?«
»Ti ljubi Bog, kaj je že rekla, kaj je storila?«
»V prvem hipu sem mislil, da je izgubila pamet, strmela je v denar, katerega bi se vsak drug veselil. In potem je tako čudno govorila ter mi stisnila bankovce v roko rekoč, naj jih obdržim kot napivnino.«
»Kot napivnino!« je zaklical Alenka ter pritisnila roke na grudi,
»kakšna obupnost, kakšno zaničevanje sveta se izraža v tej sami besedi! Ta nesrečnica bi z denarjem lahko več mesec živela brez skrbi in vendar ga je dala Martinu kot napivnino!«
Radivoj je proseče pogledal alenko, bilo je, kakor bi hotel prositi, naj mu prizanese, potem se je obrnil k Martinu.
»In kaj je potem gospodična storila, ko Ti je dala denar nazaj?«
»Potem,« je odgovoril stari služabnik,
»je planila mimo mene ve, in s svojimi starimi nogami nisem mogel za njo. Toda mislil sem si: Ti ljubi Bog, deklice ne vidiš več, kajti gledala je tako kakor taka, ki ji ni nič več do življenja.«
Grof Radivoj je glasno zastokal, pokril si je z rokami obraz, več minut je nepremično stal, in na trepetajočih prsih mu je bilo videti, kaj se godi v njegovi notranjščini.
Alenka je pomignila staremu Martinu, naj odide in ko je bila sama z Radivojem, je šla k njemu, mu položila roko okrog rame ter mu šepetala s tihim, iskrenim glasom:
»Prosim Vas, Radivoj, en vzemite si preveč do srca, saj še ni dokazano, da si je dekle kaj hudega storilo, toda tudi če bi to bilo, niste Vi zakrivili obupnega čina.«
»Toda jaz ne morem prenesti misli,« je zaklical Radivoj,
»da sem nesrečno, ubogo dekle še žalil. Da, izprevidim, da sem zelo sebično ravnal, in mislil sem nase oziroma na Lolo! O Bog v nebesih mi je priča, jaz nisem mogel stvaiti sreče svoje hčere v nevarnosti. Ako bi dekle govorilo z Mirkotom, bi nastala strašna nesreča. Toda popraviti hočem, kar sem zakrivil, dal bom nesrečnico iskati in ako jo najdem, jo hočem ponuditi odškodnino.«
»Denar!« je odgovorila Alenka,
»saj ste videli, da je to dekle preponsno, da bi se dalo obdariti in si odkupiti dušno bolečino.«
»Drugič tudi ne bom tako nespameten, dabi jo z denarjem razžalil,« je odgovoril Radivoj,
»sama se je napram meni izrazila, da je sirota brez doma. Ali ji morem ponuditi boljšega nego dom?«
»Da, to je misel!« je zaklicala Alneka z bliskajočimi očmi,
»poiščite to dekle, Radivoj, in ko jo najdete, jo vzemite v svojo hišo in jo obdajte z ljubeznijo! Saj prav to manjka ubogi deklici, malo ljubezni, malo naklonjenosti in dom, kjer bo doma! O naj Vam poljubim roko, Radivoj, grešili ste, toda hitro je našlo Vaše srce pot, s katero popravite pregrešek. In zdaj lahko noč, dragi prijatelj, spite mirno, Bog v nebesih bo Vam pripeljal ono deklico in potem boste ubogi siroti postali drugi oče in zvest vodnik! In jaz ji hočem biti dobra prijateljica. Potem Vam bo dekle enkrat hvaležno ter Vam odpustilo, kar ste ji danes storili.«
Alenka je dala Radivoju roko, katero je ta iskreno poljubil, potem je odšla.
In potem je Radivoj roko, katero je ta iskreno poljubil, potem je odšla.
In potem je Radivoj še dolgo stal sam v sobi ter gledal pojemajoči plamen v peči.
»To je bil drugi pregrešek,« je mrmral,
»skrbeti hočem, da ne storim tretjega. O tudi dober človek lahko tava po temi, kajti Ti veš, Bog v nebesih, da sem vedno dobro hotel in vendar, plemenito žensko srce sem že potrl! Zabrani, Oče v nebesih, da bi mi ne bilo še eno življenje na vesti.«
Med tem pogovorom med Alenko in Radivojem je dospel voz z mladima poročencema v njih stanovanje.
Prostori, kjer je bival poprej grof Božidar, so bili popolnoma prenovljeni. Nič lepšega se ni moglo misliti nego ta gradič, obdan od zelenih dreves, ki je ležal v srcu žumnega Pariza.
Vrata, vhod in stopnice so bile s cvetlicami okrašene, v velikih lestencih je gorela luč, ko je mladi par dospel do svojega doma.
Mirko je počasi vodil mlado soprogo po stopnicah, služabnik so ju v veži spošljivo pozdravili, toda Mirko jim je kratko ukazal, naj odidejo spat.
V jedilnici je bila pogrnjena miza z mrzlimi jedili in hladnim šampanjcem, praznično je bila razsvetljena soba.
Toda niti Mirko, niti Lola se nista brigala za to, nemo sta korakala mimo mize, prehodila sta več sob ter dospela v sobo, ki se je imenovala intimen salon.
Svileni stolčki in naslanjači, majhni in pripravni, so stali okoli, lepe podobe so krasile stene, svilneni zastori so viseli ob oknih, korakov se ni slišalo, kajti noga se je do gležnjev udirala v mehke preproge.
Na mali marmornati mizici je gorelo v srebrnem svečniku pet sveč, soba je bila na ta način zavita v udobno poltemo.
Na desno in levo so vodila visoka vrata, nad katerimi so bili naslikani igrajoči angeli. Sredi sobe je Mirko obstal, še vedno je bil v črni obleki, v kateri je stal preed altajem. Tudi Lola je še imela poročno obleko, še vedno je venec iz mirt krasil njeno glavo, pajčolan se je vil čez vitkobujno postavo.
Mirko je prekrižal roki na prsih, več minut je nepremično stal, nato se je obrnil in stopil k kaminu.
Strmel je v ogenj, počasi je iztegnil roke, kako bi se hotel greti na njem.
»Tu sva torej doma,« je rekla Lola z lahno trepetajočim glasom,
»kako lepo je tukaj, kako prijetno, oh neizmerno bova srečna tukaj.«
»Misliš?« je vprašal Mirko, ne da bi obrnil glavo.
»Da, mislim in upam in čutim!« je zaklicala lepa, temnokodra ženska,
»glej, zelena drevesa gledajo skozi okna, in tako tiho je tukaj, da se prav nič ne sliši šumno pariško vrvenje. Resnično, pred malo tedni še bi si domišljevala, da bi sploh ne mogla vstrajati v tej tihi hiši. Toda danes, o kako sem srečna danes na tem mirnem kraju, kajti saj sem pri Tebi!«
Umolknila je, pričakovala je odgovor, toda Mirko se je le malo sklonil čez ogenj, ki mu je z žarno rdečico razsvetlil obraz.
»In odslej bom vedno pri Tebi!« ej nadaljevala Lola ter se počasi bližala ljubljenemu možu,
»zdaj šele dobiva moje živlejnje pomen, niti ure, niti minute ne bom ločena od Tebe, vedno ti bom gledala v ljubljeni obraz in držala Tvoje roke v svojih. O Mirko, Mirko, ko bi vedel, kako sem hrepenela po tem trenotku! Oh, morda bi Ti ne smela reči, kako Te imam rada, kako Te obožujem in kako sem srečna. Toda te blažene tajnosti ne morem ohraniti, moram, moram Ti povedati, Mirko, da si Ti moje vse, in morda tisočkrat Ti ponavljam, da bi brez Tebe ne mogla živeti.«
»No, postal sem Tvoj,« je grenko odgovoril Mirko,
»zdaj stojiš na zaželjenem cilju in umevna mi je Tvoja kipeča blaženost.«
»Umevaš jo toda ali jo tudi občutiš?«
»Ne!«
»In, zakaj ne, ljubi Mirko?« je šepetala Lola ter poskušala objeti ga okrog vratu in potegniti njegovo glavo k svoji,
»zakaj nočeš biti srečen? O razumem, na ono deklico misliš. Tudi zdaj še misliš nanjo, celo v tej pomembni, srečni uri, v kateri tudi najnižja žena iz ljudstva svojega moža popolnoma in brez zadržka ima. Glej, moj Mirko, kako bi me osrečil, ako si iztrgaš podobo one deklice iz srca.«
»Je že iztrgana iz moje duše,« je zamolklo vskliknil Mirko.
»Ali nisi videla, kako je bila obupana, ali nisi opazila, kako strašen sklep se ji je bral na obrazu? Da, dočim obdaja naju sijaj in bogastvo, tava morda ona skozi noč kakor bogi, plašni, zapuščeni ptiček, ki je padel iz gnezda. Ha, ali ne slišiš njenega glasu, zdelo se mi je, da je klicala moje ime!«
In res, ko je Mirko govoril te besede, je bilo ob istem času, ko je Rožica iz mostu pont des Arts z imenonom Mirko na ustnicah skočila v Seno.
So na zemlji slutje, ki ne varajo, med ljubečima dušama obstoji skrivnostna zveza, ki povzroči, da se oglasijo strune v eni, ako druga poči. Ta zveza med ljudmi, ki so ločeni v veliki daljavi drug od drugega, ki se ne morejo videti, spada med uganke stvarstva, katere človek nikoli ne bo pojasnil.
Mirko se je stresl, kakor bi se ga dotaknila pošastna roka, hlastno se je obrnil in s topimi očmi se je ozrl po sobi, potem si je z rokami zatisnil oči, strepetal je kakor v mrzlici.
»Hladno Ti je, Mirko,« je zaklicala Lola,
»o daj, položi svojo glavo na moje prsi, daj se okleniti od mojih rok, dati Ti hočem gorkoto od svoje gorkote, življenje od svojega življenja. O Mirko, ne zamerim Ti, da si ljubil ono deklico, saj to se vedno primeri v življenju mladeniča, toda v trenotku, ko si človek izbere ženo in se poroči z njo, mora slika one obledeti, one, ki je bila vendar le sen! Danes si moj, Mirko, in ljubim Te preiskreno, da bi Te delila s kako drugo, tudi v mislih ne.«
In zopet ga je objela, burno bijoče grudi so počivale na njegovih prsih, na licih je čutil dišeč dih njenih ustnic, in bila je tako lepa v tem trenotku, tako zapeljiva, tako krasna, ta sleparka, in z njenega telesa je šel tak ogenj, ki bi vsakega drugega moškega omamil, da bi navdušen se zgrudil k njenim nogam ter bil srečen, ko bi mogel to razkošno bitje poučiti v skrivnostih ljubezni.
Toda Mirko se je naglo izvil iz objema ter hladno rekel:
»Prosim Te, pusti to, zdaj sva sama, tu lahko govoriva tako, kakor pristoja najinem razmerju.«
Lola je najprej zardela do ušes, nato je pa obledela kakor poročna obleka, ki je oklepala njene vitke ude.
»Proč me odrivaš?« je osrono zaklicala.
»Ti zaničuješ mojo ljubezen?«
»Nočem Te razžaliti,« je odgovoril Mirko,
»toda storim to, kar sem Ti danes povedal z malimi besedami, preden sva stopila pred altar. Ti me nisi izpustila, torej sem držal besedo in se poročil s Teboj, željo umrlega očeta sem izpolnil, odslej bova živela drug poleg drugega, toda ne skupaj! Tam na levi strani so Tvoja vrata, Lola, tam je Tvoja spalnica, in tu,« Mirko je pokazal na desno,
»tu bom jaz spal in ta soba, v kateri sva zdaj, bo naju ločila, bo meja med nama, katere ne bom nikoli prekoračil.
Žal mi je Lola, da Ti moram vse to povedati, sam čurim, da Ti hodo storim s tem, toda ne morem drugače, nisem gospodar čez sebe, od deklice sem, katero sem ljubil, ko sem bil še prost in katero tudi zdaj še ljubim, ko sem vezan v spone, katere so mi neprostovoljno naložili, spone, katerih sem se branil kakor se spodobi plemiču. Od tebe je bilo odvisno, da me oprostiš! Ti pa nisi hotela, bila si samoglava, no, dobro, izpolnil sem Ti željo, Tvoj mož sem, toda več ne smeš zahtevati od mene.«
»Mirko, Mirko; vzemi nazaj te besede, prestrašno je, da bi bilo resnično.«
»Le preresnično in dobro premišljeno sem to izgovoril,« je odgovoril bledi mož ter sočutno gledal Lolo, nato je nadaljeval z mehkim glasom:
»Vidiš, nesrečno dekle, svaril sem te pred tem zakonom brez ljubezni, ter Ti rekel, da postane za naju oba pekel na zemlji. Ti, Ti, mi pa nisi verjela! Lepa si, ljubezniva si, vsakega drugega bi osrečila, mene si pa s svojo samoglavostjo naredila zelo nesrečnega. Ne misli pa, da bom kedaj drugače mislil in čutil. Kar sem Ti danes povedal, Ti nikoli več ne bom rekel, kajti sedlo bo v Tvoje srce kakor počasi delujoč strup, kakor huda bolezen. Danes moram tako govoriti, v bodoče bom tih. Toda nikoli, prisegam Ti, nikoli ne bom drugačnega mnenja! O jaz trpim, Lola, zelo trpim, in čutim, da me to trpljenje, spravi pod zemljo.«
Mirko je umolknil, glava mu je trudno padla na prsi, in kakor je tako stal pred njo, bled, z razmršenimi obrvmi, z žalostnimi očmi, bil je še lepši, še bolj hrepenenja vreden nego poprej.
Lolino telo je zdrhtelo, najrajši bi glasno zakričala od besnosti in razočaranja. In vendar, vedela je, da se mora premagovati, da ga le z nežnostjo lahko pridobi, ako bo sploh mogoče, da mu iztrga žalostne misli iz srce ter usadi vanj veselje, hrepenenje in ljubezen.
Obupno si je z rokama zakrila obraz, tiho je začela ihteti, a Mirko je žalostno zmajal z glavo.
»Kaka beda!« je zastokal,
»zdaj nisem ne le sam nesrečen, ne, s svojo nezmiselno željo si tri ljudi pahnila v nesrečo, samo sebe, mene in ono drugo! Nikoli ne more to drugače postati, kajti vei, ki si jih nama naložila, se ne dajo raztrgati. Niso to rožne psone, ampak železne verige, ki naju tlačijo k tlom in zato morava oba poskušati, da jih nosiva kakor bo že šlo! In zdaj,« počasi je korakal Mirko k mali mizi, kjer je stal srebrni svečnik, vzdignil ga je, da je plapolajoči plamenček obsvetil njegov mrtvaškobledi obraz,
»in zdaj lahko noč - to bo žalsotna poročna noč, in tako žalostni bodo vsi dnevi najinega življenja, pusti se bodo pomikali do konca in potem - potem bova zaman živela, lahko noč, Lola, lahko noč!«
Stopil je nekaj korakov proti svoji spalnici, toda v istem hipu se je Lola zdrznila, optekla se je proti njemu, a preden je dospela do njega, se je zgrudila, in obdana od razkošne krasote je ležala pred njim, proseča, hlepeča po ljubezni!
»Mirko, Mirko, iskreno ljubljeni mož!« je zaklicala s skrajno razburjenim glasom in česar ni razodel glas, so izdale njene s strastjo napolnjene oči, glej, pri Tvojih nogah ležim in prosim Za Tvojo ljubezen. Ali se more dekle bolj ponižati pred svojim ljubljencem, ali morem kaj več storiti nego ponižati se pred Teboj?«
»Prosim Te, ustani Lola!« je osuplo vskliknil Mirko,
»ne, ne, pred menoj ne smeš klečati, le tega ne! Toda če bi Te tudi umreti videl pri svojih nogah, ne bi mogel drugače ravnati, ostati mora pri hladnem pozdravu, lahko noč, ki se še nikoli ni tako strašno glasil pri novoporočencih.«
»Mirko, moje življenje je Tvoje!« je prosila lepa ženska in razprostrla roke ter z vročimi poželjivimi očmi gledala k njemu,
»glej, mlada sem in Te ljubim, žarim v ljubezni, vse čutnice kipijo k Tebi, moj Mirko, vzemi me vendar v svoje naročje, pusti mi, da zrem srečo v Tvojem obrazu; ali veš, človek, kaj pomeni, ako me zavržeš, pri Bogu, to je sramota, ki je ženska nikoli ne pozabi, sramota, ki bo ležala na meni, dokler živim, to je beda, na kateri bi morala umreti, Mirko.«
»Tudi jaz nosim svojo bedo, in se ne bom zgrudil pod njo!« je zaklical Mirko,
»nositi morava vsak svoj del krivde, ki sva si jo naložila na današnji nesrečni dan nase!«
»Jaz pa nočem nositi, česar mi ni treba nositi!« je vskliknila Lola s pomnoženo strastjo in iz glasu je donela vsa divjost njenega značaja,
»ali slišiš, Mirko, jaz nočem. Saj si nisem raditega spletla venec v lase, da postane trnjeva krona zame, ne, raditega ne! Proč torej, lažnjivi cveti, ki ste mi predočevali lažnjive sanje, nič več Vas ne maram, z nogami Vas poteptam!«
Naglo si je iztrgala iz las poročni venec, ga vrgla na tla ter v naslednjem hipu, preden je mogel Mirko zabraniti, začela teptati po ubogih cvetkah, ki ji vendar niso nič zalega storile.
»Umrite, izginite kakor je izginila moja sreča, odslej se ne bom krasila z mirtami, ampak z belimi rožami, ki so znamenje groba, in z njimi si bom okrasila grob svoje ljubezni!«
»Lola, prosim Te, rotim Te - «
»In ti bliščeča mreža, ki si mi služila kot znamenje nevestine sreče,« je nadaljevala črnolasa ženska ter si z obema rokama iztrgala z glave pajčolan ter ga raztrgala,
»tudi ti - pojdi! Krasil si srečno nevesto in zdaj se ne boš norčeval iz zasmehovane, zavržene in zapuščene žene. Izročim te plamenom! Plapolaj, žareči ogenj in uniči pajčolan, bolj vroč je še ogenj, ki ga nosim v prsih, toda ugasnil bo in se izpremenil v led! Ha, meni je, kakor bi se mi že zdaj vsa kri izpremenila v led. Gorje Ti, nesrečni mož, ustrašil se boš, ko boš pogledal v mojo dušo in videl, kaj si napravil iz mene!«
Mirko si je z rokami zakril obraz, tresel se je tako silno, kakor bi vihar divjal okrog njega. Tudi ni branil, ko si je Lola trgala dragoceno obleko s telesa.
»Proč, vse proč, jaz nisem več nevesta, poročne melodije so utihnile, izpremenile so se v grozotno godbo groba, ta hiša je odslej le velika krsta, kot jama v katero so me zakopali, da pokopali, to je prava beseda. Življenje sem mislila najti ob Tvoji strani, in zdaj si mi dal smrt! Človek, Ti ne veš, kaj si storil! Toda groza Te bo enkrat zgrabila, ko si boš na jasnem, akj pomeni igrati se z žensko!«
Obleka je padla na tla, zaničljivo jo je z nogo porinila v kot. V čipkasti spodnji obleki je stala pred njim, cel paradiž krasote se je Mirkotu odprl, proste in nezakrite so mu kipele snežno bele grudi nasproti, temnikodri so se razpustili ter se vili po belem vratu na alabasterna ramena, polne, mehke roke so se steazale k njemu, vse na nji je dihalo življenje, ljubezen razkošje! Toda on se ni zmenil za ta paradiž, z naglimi koraki je ubežal.
Ali ni bila Lola v tem hipu podobna lepemu demonu? Kako so ji bliščali beli zobje izza bledih ustnic, kako so ji fosforescirali oči, kako divje so bile njene kretje! Bilo je, kakor bi se hotela vreči nanj in ugrebsti nohtove v njegovo meso, ga potegniti na srce in si ga osvojiti. In zdaj je stopila pred njega ter zaklicala s hripavim glasom:
»Še enkrat, zadnjikrat, Mirko, Te vprašam: Ali me hočeš napraviti za svojo ženo, se samo po imenu, ampak tudi z ono ljubeznijo, ki združuje človeka z nerazdružljivimi vezmi? Ali me hočeš žrtvovati senu, ničli, spominu na malo ljubezen, ki si jo imel s pritepeno deklico? Mirko, vse je Tvoje, nobene zvestejše ženske ne bo od mene, v mojem objemu boš našel nadzemsko veselje! Ako boš truden, boš počival na mojih grudih, in ako boš žalosten, hočem smehljaj pričati na Tvoje ustnice in če boš imel skrbi, Ti jih hočem s smehom odpoditi. In ako moraš umreti, hočem s Teboj umreti, vse, vse, moj Mirko, boš imel, samo ljubi me, ljubi me, ne zapodi me blaznosti v naročje!«
In zopet se ga je oklenila, in zdaj je čutil njene krasote na telesu, ovila se ga je kako bršljan okrog drevesa, in kri mu je vroče zaplula pri srcu.
A v naslednjem hipu jo je odurno pahnil od sebe ter zaklical s pridušenim glasom:
»Ne, ne, ne boš me omamila, lepa izkušnjavka, jaz nisem Tvoj, Ti si me le ukradla, Rožica je moja in jaz njen, samo njen bom posvetil svojo ljubezen; vse kar sem, kar mislim, kar čutim, je njeno, in ko bi Te le enkrat v ljubezni pogledal ali Ti roko stisnil, bi bil to rop na nji in jaz bi bil zločinec!«
»Pojdi, Lola, pojdi, ne bodi še bolj nesrečna nego si že, in ne ponižaj se pred možem, ki Te ne more ljubiti, da Te ne bo zaničevali. Lahko noč, nesrečnica, lahko noč, moli, da Ti bo Bog pomagal, kakor ga bom jaz prosil, naj mi da moč, da prenesem starhovito breme.«
»Mirko, Mirko, ne hodi, jaz - «
Prepozno! Že je prišel do vrat ter izginil v svojji spalnici, v naslednjem hipu je Lola slišala, da so se vrata zaloputnila in da se je ključ dvakrat obrnil v ključavnici.
Grozotno se je zakrohotala s smehom, ki je bil hujši nego tisoč kletvic.
Na mizi poleg nje so gorele sveče, plapolale so kakor bi pihal veter, toda vrat ni bilo nobenih odprtih in tudi okna so bila zaprta.
A kaj je to? Počasi so se odprla tapetna vrata, katerih Lola ni poprej videla.
Lola, ki je še vedno ležala na tleh, je obrnila glavo, hotela je zakričati, toda pridržala je vsklik.
Na pragu je stala ženska, oblečena v črno obleko, bila je Arabela.
Počasi je stopila k Loli, v roki je imela majhen ključek, s katerim je vrat aodprla, priskrbela si ga je, ko so še delavci delali v hiši. Krut smehljaj zadoščenja ji je igral na ustnicah.
»Ti, Ti si?« je vskliknila Lola ter s širokoodprtimi očmi, v katerih se je zrcalila groza, strmela v svojo mater.
»Ti, Ti si vse slišala?«
»Vse, vse, in zdaj sem maščevana!«
Zaničljivo se je pri teh besedah zasmejala. Tesnejše se je zavila v črnosvileni plašč in s sovraštva polnim pogledom na hčer je zaklicala:
»Ako bi Ti dala počasi delujoč strup, bi moje maščevanje ne bilo tako popolno, in ako bi Te razkrinkala pred Radivojem Sokolskim, bi vse še nič ne bilo. Toda vedeti, kako praznuješ svojo poročno noč, najblaženejšo noč v življenju ženske, to me odškoduje za vse! Kaznovana si strahovito, življenje polno obupnosti Te čaka.«
Nato se je črna postava obrnila in odšla skozi skrita vrata, ki so se prav tako tiho zaprla za njo, kakor poprej odprla.
Lola ni vedela, ali je vse to le sanjala ali je bila strašna resnica. Kakor bi jo furije gnale, je poskočila, hitela v svojo spalnico ter se vrgla na postelj.
»Poročna noč!« je zaklicala skoro blazna,
»poročna noč, haha, poročna noč, svojo poročno noč praznujem z obupnostjo v srcu!«
56. poglavje: Človek s sivimi očmi
Pred neko hišo v ulici dela paix se je ustavil voz. Livriran služabnik je odrl vrata elegantne kočije in mlad, eleganten človek je skočil iz voza. Stopil je k vratom ter pozvonil. Nad zvonec je visela tablica, na kateri je bilo napisano: Edvin Lister.
Kmalu so se odprtla vrata in stara snažno oblečena ženska je vprašala mladega gospoda, kaj želi.
»Z gospodom Listrom želim govoriti,« je ta odgovorila.
»Obžalujem,« je rekla gospodinja,
»z gospodom Listrom se ne more kar tako govoriti.«
»Potem mu izročite mojo vizitko,« je odgovoril tujec in dal ženski karto, na kateri je bilo natisnjeno ime grof Mirko Višnjegorski.
Ženska je peljala Mirkota v malo sobo v pritličju.
Skoro nato se je zopet vrnila in peljala gorfa po stopnicah v prvo nadstropje ter pokazala na vrata rekoč:
»Tu je delovna soba gospoda Listra. Prosim, vstopite!«
Mirkotu je v strahu in upanju utripalo srce, kajti za temi vrati je vladal čarovnik, ki je že veliko napravil za mogoče, kar je drugim bilo nemogoče. Tu je stanoval človek, na katerega so nekateri z občudovanjem in veseljem zrli, drugi pa s strahom in grozo.
Kdor ni imel čiste vesti, kdor je hodil po potu hudodelstva, za tega je pomenilo ime Edvin Lister strah in grozo, kajti v celi Evropi ni bilo nobenega skrivnega policaja ali detektiva, ki bi se meril z Edvinom Listrom.
Po rojstvu Anglež se je Lister stalno naselil v Parizu, ker je kakor znano, Pariz središče mednarodnih zločincev gozd, kjer se človeške zveri najrajši nahajajo in jih je torej najložje loviti.
Pa tudi Lister sam je bil skrivnostna oseba, kajti njegovo življneje je bilo več nego čudno.
Bil je kakih štirideset let star in oni, ki so ga poznali, niso mogli prehvaliti njegove elegantne zunanjosti. Nekateri so trdili, da je podoben visokemu aristokratu, drugi, zlasti ženske, ki os prišle z njim v dotiko, so rekle, da je čudovitolep mož iz juga. Njegovi črnokodrasti lasje, plavočrna brada, ki mu je obkroževala obraz in segala do prsi, ga je izdalo za Španca. V čudnem nasprotju s črnimi lasmi in slonokoščeno poltjo so bile velike, sive oči, ki so imele čudovit pogled.
To je bil mož, pred čegar vrati je stal mladi grof Mirko Višnjegorski. Poiskal ga je ker ni vedel drugega sredtva, da b i utešil svoj kes in nemir v duši. Mirko je potrkal na vrataa in takoj se je odzval zelo lepo doneč glas:
»Naprej!«
Soba, v katero je Mirko stopil, je bila posebno čudno opravljena, da je ladi grof za hip kakor okamnel obstal na pragu. Še nikjer ni videl tako čudne oprave v noebni palači, v nobeni navadni hiši ne v koči! Bilo je, kakor bi bila cela soba z žalostjo napolnjena, kakor grobnica, v kateri ne biva živ človek, ampak mrtev.
Črno je bilo vse kakor noč! Tapete so bile iz črne svile, v katero je bil uvezen fin zlat vzorec. Zastori so padali v črno svilenem plišu iz oken in vrat. Tudi pohištvo je bilo tapecirano s črno svilo, in samo zlat pramen je sempatja delal malo razlike.
Skoro sredi sobe je stala velika črna pisalna miza. Pred njo je stal visok črn naslanjač z mrtvaško glavo na vrhu. Glavo je napravila umetna roka strugarjeva iz slonove kosti.
Ob stenah so stale črne omare, napolnjene s knjigami. Pa tudi te so bile vse črno vezane.
Sredi sobe je stal Edvin Lister, ki smo ga že opisali.
Mirko je že videl slike tega človeka, zato ga je takoj izpoznal. Veliki francoski in angleški časopisi so večkrat prinesli sliko tega slavnega detektiva. In vendar je tako čudno, plašljivo uplival na Mirkota, da je nemo uprl pogled na bledi, skoro mrtvaški obraz čudnega človeka.
Edvin Lister je napravljal sredi temne oprave svoje sobe utis sence, mrtveca, ki je stopil iz groba in v čegar žilah ni več krvi.
Bil je podoben skrivnostnemu vampirju, o katerem si praznoverni ljudje pripovedujejo, da gre vsako noč iz groba in si izbere kakega človeka, da mu izpije kri, največkrat si poišče lepo dekle, ki pa mora biti devica.
Tudi obleka se je ujemala z okolico. Lister je nosil črno obleko, do brade zapeto. Pod ovratnikom suknjiča se je le malo videl platneni ovratnik. Tudi kravata je bila črna ter se izgubila pod lepo brado.
Pa sve to ni Mirkota v tako veliki meri vezalo, da mu je bilo skoro nemogoče prestopiti praga, preden mu ni gospodar dovolil.
Oči so bile, oči Listrove, te velike sive oči, katere je detektiv poizvedujoče uprl v Mirkota. Omamile so ga, da, za trenototek je celo pozabil, kaj želi od tega človeka, kaj ga je pravzaprav dovedlo k njemu.
»Vidim, gospod grof, da ste začudeni!« je hipoma slišal lepo doneč glas.
Mirko se je pri tem glasu zdrznil kakor iz spanja.
»Gospod, Vi niste prvi,« je nadaljeval Lister,
»ki je osupnjen pri vstopu v mojo sobo. Vidim, da Vas je oprava sobe nekako zbegala! Po mojih mislih je pa dobro, da se človek zgodaj privadi misli, kaj ga čaka: namreč grob in smrt!«
»Toda stopite bližje. Pozdravljam Vas srečno in čeprav ne vem, kaj Vas je dovedlo k meni, Vam storim rad vsako uslugo!«
Čudno! Ta človek s eje premikal in kretal prav tako neslišno kakor je govoril.
Mirkotu je bilo kakor bi ga detektiv z malo besedami obdal z nevidno mrežo. In vendar se Lister ni ganil z mesta in vendar je brez vsakega naglasa z njim govoril in vsebina njegovih besed je bila prav navadna.
»Gospod,« je rekel Mirko ter z lahnim poklonom stopil bližje,
»prihajam k Vam kakor bolnik k zdravniku, v katerega stvari svoje zadnje upanje, ki mu edino še more svetovati in pomagati. Prihajam k Vam kakor prijatelj k prijatelju, kateremu se brez ovinkov zaupa. Gospod, glas, ki gre o Vas po deželi, me je napolnil s tako velikimi nadami in pričakovanji, da se skoro tresem pred tem pogovorom z Vami. Kajti, ako bo ta brezuspešen, ako bi mi morali, kakor zdravnik bolniku, ki zahteva resnico, povedati, da ni nikake rešitve več v mojem slučaju, potem - «
»Potem Vam ostane edino le eden, ki Vam more pomagati!« je odgovoril Lister.
»Bog!« je zaklical Mirko.
»Ne! Vi sami! Da, le čudite se, gospod! Kajne čudno se sliši to iz ust človeka, ki je znan kot dober setovalec mnogih ljudij, da Vas opozori na Vašo lastno moč. Pa ni drugače! V težavnih položajih življenja si ljudje večkrat drug drugemu ne moremo pomagti! Prosim, sedite k pisalni mizi. Pozorno Vas bom poslušal ter Vam s svojimi slabimi močmi rad pomagal.«
»Hvala, hvala Vam!« je zaklical Mirko ter sedel na stol.
»O gospod, prosim Vas, ne podcenjujte svojih močij, ko ste že želi toliko zmag, triumfov in uspehov.«
»Moram, da nimam protiteže zase,« je odgovoril Lister.
»Ljudje me precenjujejo. Torej mi ne preostane drugega, nego da si sam o sebi slabše mislim. Toda povejte mi zdaj vse! Mislite si, da sedite v izpovednici in da imate izpovednika pred seboj. Menda mi ni treba še poseboj povdarjati, da bom vse, kar mi zaupate, ohranil zase kakor izpovedno skrivnost. Kajti to je moje opravilo.«
»Jaz sem grof Mirko Višnjegorski,« ej začel Mirko,
»in sem sin umrlega - «
»Grofa Božidarja Višnjegorskega,« ga je prekinil Lister,
»ki je imel bogata posestva.«
»Imel jih je?« je rekel Mirko z negotovim glasom.
»Da, imel jih je, sem rekel,« je odgovoril Lister,
»kajti v tem tenotku imate le še rodni grad. Vaš oče je imel velike izgube in je bil prisiljen prodati vsa posestva.«
»Kako, gospod, to veste?«
»Jaz sem detektiv, in sicer detektiv Edvin Lister, to pove dovolj! Vi se čudite, da vse vem? Ko bi ne vedel, ko bi ne poznal ljudij znotraj in zunaj, bi ne bil to, kar sem. Poslušajte dalje, gospod grof, neprijetne izkušnje imate za seboj. V nekem mestu na Avstrijskem so Vas obdolžili poskušenega umora na neki dami in sicer na gospici pl. Radičevi, družabnici v hiši grofa Sokolskega, kajne?«
Mirko se je od minute do minute bolj čudil. Kako čuden človek je bil ta detektiv, ki je vedel za najvažnejše skrivnosti drugih, ki Alenke pl. Radičeve morda nikoli ni videl, o kateri je kvečjem slišal!
»In dalje,« je nadaljeval Lister,
»krivično so Vas obsodili v desetletno ječo in grof Sokolski Vas je že prvi dan oprostil iz ječe.
Odtakrat ste potovali po svetu ter končno prišli v Pariz, baš o pravem času, da ste očetu lahko zatisnili oči za vedno. Pred včerajšnjem ste se poročili z grofico Lolo Sokolsko v cerkvi Noterdam. Zdaj ni mate ne le ene najlepših žen v Parizu, ampak tudi hčer zelo bogatega očeta. Torej bi iz tega kdo drug sklepal, da ste srečni!«
»O gospod, kako prav imate, da dvomite v mojo srečo!« ej vskliknil Mirko.
»Brez dvoma,« je nadaljeval Lister,
»imate skrbi! Videl sem Vaše poteze okrog ust, gledal sem v Vaše oči, gospod grof, in povedati Vam moram: na dnu svojega srca skrivate hudo bol! Toda nič o tem bi kaj dokazovalo! Poznam ljudi, gospod grof, ki so malo bledi, toda sicer popolnoma zdravi. Poznam tudi ljudi, pri katerih se ne more videti bolestnega smehljaja, ki pa vendar niso srečni! Da ste Vi nesrečni, se je pokazalo raditega, ker ste v moji hiši pri meni, kajti semkaj prihajajo le nesrečni ljudje! Toda zdaj sem se dovolj bavil z Vašo osebo,« je nadaljeval Lister,
»bodite tako dobri in povejte, kaj Vas je dovedlo k meni.«
»Gospod,« je zaklical Mirko ter si prizadeval, da bi bil kolikor mogoče miren,
»pred svojo poroko sem - «
»Drugo Ljubil!« ga je Lister prekinil,
»to bi ne bilo nič nenavadnega. Vpraša se le: ali ljubite to še po poroki ali jo sovražite? Ali se je hočete iznebiti?«
»Gospod, Vaš um je bister kakor nož!«
»A ima prednost pred nožem,« je smehljaje rekel Lister,
»da ne uvede bacilov v rano, katero reže. Vidite, da mislim dobro z Vami! In zdaj naprej: ona deklica, ki ste jo ljubili pred poroko - «
»O, angel je bila!« je zaklical Mirko v blaženem spominu.
»Ne glede na to, to dekle si hočete zopet prisvojiti, kajne, gospod grof?«
»Ne, o Bog, tega nočem!« ga je nevoljno prekinil Mirko.
»Saj ste sami poprej rekli, da sem oženjen z grofico Lolo Sokolsko. Mislite morda, da sem tako brezčasten, da bi varal ono, s katero sem se pred dvema dnevoma poročil?«
»Tu v Parizu ljubi skoro vsak zakonski mož na dve strani,« je mirno odgoril detektiv.
»Torej ona devojka., ki ste jo ljubili - «
»Ki jo še ljubim,« je Mirko popravil,
»živi v Parizu, kajti stopila je pred mene v onem hipu, ko sem s svojo soprogo prišel iz cerkve po poroki.«
»Narediti je hotela škandal, kajne?«
»Kaj - kaj pa mislite? Saj sem Vam rekel, da je angel! Samo za trenotek se mi je pokazala, z objokanimi očmi me je pogledala, tako bleda, upadla, tako bedna, trpeča, in potem je zopet izginila. Odtakrat nisem mogel nesrečnice več pozabiti! Jaz hočem in moram deklico zopet najti! Ker sem trdno prepričan, da je še v Parizu, sem prišel k Vam s prošnjo, da mi jo pomagate najti. Revice ne morem prepustiti bedi in če mi ni dano, da bi bila moja, hočem vsaj skrbeti zanjo. Rožice ji hočem stlati na potu, hočem - «
»Z eno besedo,« ga je prekinil Lister,
»Vi hočete devojko obvarovati revščine. Toda, gopsod grof, na to še niste mislili, da bi nesrečno dekle, kateremu ste delali obljube - «
»Več nego to, prisegel sem ji tudi, da se poročim z njo.«
»In ta prisega?«
»Sem prelomil! Žal, da sem moral! Moj oče me je na smrtni postelji prisilil v to.«
»Dobro, ne govoriva več o tej prisegi. Toda tega še nisva vpoštevala, da je morda od Vas prevarano dekle šlo in si življenje vzelo.«
»O moj Bog, to je ta strašna misel, ki me muči, da ne morem zapreti očij. O to je strup, ki me greni življenje, to je pošast, ki neprenehoma stoji pred menoj!«
»Takoj bom poizvedel,« je rekel Lister,
»ako si je kaj storila. Kako pa je bilo deklici ime?«
»Rožica Jaklič!«
»In kako je izgledala?«
»Kakor angel!«
»Angel? S tem je še niste opisali. Prosim, da ostanete pri stvari! Kako izgleda?«
»Zelo lepe rasti je, vitka a plemenitih oblik, s čudovito krasoto obdana, ima purpurne ustnice - «
»Dovolj, rad bi vedel posebne znake!«
»O gospod, teh pa nima!«
»No dobro, poskušati hočem, če bodo ti podatki zadostovali,« je rekel Lister in vzel iz predala debelo knjigo. Listel je v nji in po preteku petih minut, ki so bile za mirkota zelo mučne, je rekel:
»V morgvi (javna mrtvašnica, kamor postavijo samomorilce na ogled) ni nobene take deklice. Niti ene ženske ne najdem v svojem zapisniku, ki bi bila podobna Vašemu opisu. Torej je niso pripeljali v mrtvašnico.«
»Hvala Bogu, kamen se mi je odvalil od srca, gospod Lister!«
»No, prenaglo se ne smeva veseliti,« je rekel detektiv.
»Toliko ljudi je ubitih ali se sami umorijo v Parizu, katerih trupla se nikoli ne najde. S tem še ni nič rečeno, ako kako truplo ne prinesejo v morgvo. Iskati moramo še dalje.«
Stopil je telefonu ter se zvezal s policijsko prefekturo. Iz besed, ki jih je govoril, ni mogel Mirko izpoznati ničesar.
Toda hipoma se je Lister obrnil in rekel z resnim obrazom:
»Ko bi Vam bila ta deklica neljuba, bi imel zdaj povod, da bi Vam sporočil veselo novico. Ker je pa baš naspotna, Vas prosim, gospod grof, da se pripravite na novico, ki bo za Vas bolestna.«
»Moj Bog!« je vskliknil Mirko ter skločil s stola,
»kaj bom moral slišati! Povejte mi, rotim Vas, povejte mi vse! Ne glejte me tako žalostno! O ne glejte me tako s svojimi neuganljivimi očmi!«
»Naše slutnja se je potrdila,« je odgovoril Lister,
»vsaj z gotovostjo lahko trdim, da se v policijskem raportu gre za ono deklico, ki ste jo pred cerkvijo Noterdam poslednjič videli. Povejte mi pa, gospod grof, ali se spominjate, da je ta deklica imela majhen klobuk s pajčolanom, ko je stopila po poroki pred Vas?«
»Da, res je!« je rekel Mirko s pridušnim glasom,
»majhen klobuk s temnoplavim pajčolanom, in ta pajčolan - «
»Je bil malo raztrgan!« ga je prekinil detektiv,
»košček ga je manjkalo.«
»Tudi to veste že?«
»No, to ni posebna umetnost. Klobuk in pajčolan sta se našla, in sicer, premagujte se, gospod grof, so ju ujeli v valovih Sene.«
Mirko se je opotekel, zgrudil se je v stol in ni mogel več pridržati solz.
»O moj Bog, kako sem nesrečen! To, to je trd udarec zame, ki ga ne bom prenesel! Klobuk in pajčolan v valovih Sene, pravite! O potem - potem - «
»Potem ni nikakega dvoma več, da je nesrečnica skočila v Seno,« je rekel Lister s tihim glasom,
»da ta domneva je skoro očividna. Na policijskem komisarijatu stražnik videl, kako se je deklica, ki se strinja z Vašim opisom, skočila v Seno.«
»O Rožica, uboga, ljubljena moja Rožica!« je zaihtel Mirko.
»A vendar, saj ni res, ni mogoče, da bi moglo biti, vse čuvstvo se upira, da bi to verjel, ona ni mrtva, ona živiv, živi! Ali ni morda kako drugo dekle, katero je videl stražnik skočiti v vodo? Ali niso podobnsoti, katere varajo? Ali se ne zgodi dostikrat v Parizu, da si nesrečnice poiščejo rešitev v valovih, ako jim življenje ne da, kar želijo? In so-li našli njeno truplo, da vidim še enkrat njo, da jo še enkrat poljubim in potem na veke položim v grob!«
»Trupla še niso našli!« je hlastno odgovoril Lister,
»toda da je res Rožica Jaklič, ni nobenega dvoma več, ker so dokazi tu.«
»Dokazi?« je trepetajoč vskliknil Mirko,
»kakšni dokazi?«
»Zadnja beseda, ki jo je nesrečnica izgovorila preden se je z mosta zagnala v vodo, dokazuje, da je Rožica.«
»Kaj, gospod, to besedo so slišali in jo naznanili?«
»Da, oni stražnik je to storil. Mož je s svojem proočilu izrecno zapisal, da je nesrečnica z besedami: Mirko, moj Mirko! skočila v vodo.«
Zdaj se grof ni mogel več premagovati. Ni več zatajeval svojih solz, britko je jokal kakor otrok in Lister je bil dovolj rahločuten, da mu je dal časa, da se je izjokal.
Lister je stopil k oknu, odrl gardine, da je sončna svetloba prišla v sobo, kjer je sicer le svetilka svetila sempatja se je ozrl na cesto.
»Gospod,« je napodled zaklical mladi grof,
»zdaj nimam ničesar več iskati pri Vas, zato Vam rečem zbogom in se zahvalim za zanimanje, katere ste mi pokazali. Moja zadeva je urejena. Ona, ki sem jo hotela z Vašo pomočjo iskati, je mrtva. Torej ne potrebujem več človeške pomoči.«
»Motite se, gospod grof!« je odgovoril Lister.
»Res je sicer, da je Rožica Jaklič skočila v vodo, toda s tem še ni dokazano, da je že mrtva.«
»Kaj Vi mi dajate še upanje?«
»Dam Vam, da premišljujete, to je vse! V takih rečeh imam velike skušnje, zato ne vržem takoj puške v koruzo, da skoro tretjina vseh samomorov ostane le poskušen samomor, in da samomorilci redko dosežejo svoj namen. Ali se ne bi tudi Rožica Jaklič lahko rešila, ko so jo zgrabili valovi Sene?«
»Mogoče,« je odgovoril Mirko,
»toda potem bi se že v zadnjem trenotku moralo vzbuditi v Rožici veselje do življenja.«
»In to je najbrž tako,« je zaklical Lister,
»zdi se mi, da se oni, ki si hočejo življenje vzeti, v zadnjem hipu skesajo. Ako se ustrelijo, prosijo potem one, ki jim prihitijo na pomoč, naj pokličejo zdravnika. Oni, ki skočijo v vodo, poskušajo plavati. oni pa, ki se obesijo, se pa ne morejo tako lahko rešiti. Toda stavim kolikor hočete, da si v poslednjim hipu želijo, da bi kdo prišel in prerezal vrv.«
»Strašno! Kaj morajo nesrečniki trpeti!« je vskliknil Mirko.
»Toda gospod Lister, Vi mislite, da je mogoče Rožica še živa? O potem mi povejte: kakšnih sredstev in potov se moram poslužiti, da jo najdem.«
Lister je skomignil z rameni.
»Skrbno jo moramo iskati, to je vse, kar lahko rečem v tem trenutku, in to ni nikakor tako teško, kakor si morda predstavljate. Pariz je res velik, toda ne pozabite, da teče Sena le po gotovih delih Pariza. Treba nam je stanovalce ob bregu povpraševali, ako ni reka pripravila kako truplo.«
»In to hočete prevzeti, gospod Lister?«
»Gotovo, saj je to moje opravilo!«
»Prosim pričnite takoj in rotim Vas bavite se le z mojim naročilom in izvedite, ako je Rožica Jaklič še živa. Naj izpadejo Vaše poizvedbe kakor hočejo, poplačal Vas bom kneževsko, in ako morda želite, da Vam že zdaj dam večji znesek - «
»Prosim, gospod grof, da me ne razžalite. Najprej storim in potem šele se dam plačati.«
V tem hipu je nekdo potrkal na vrata. Lister je malo odprl vrata in gopsodinja mu je pomolila karto. Popolnoma miren se je detektiv ozrl na ime ter potem rekel:
»Dotična dama naj malo počaka.«
Gospodinja je odšla in Mirko je vedel, da ne sme dlje muditi človeka, ki ima toliko opravila.
»Jaz odhajam,« je rekel,
»čeprav z globoko bolestjo v srcu, vendar ne brez upanja. Vem, da se boste s uspehom zavzeli za mojo zadevo, kajti reklo se mi je, da sprejmete le malo naročil, da se pa tem popolnoma posvetite in jih vpešno izvršite.«
»Niso Vam rekli preveč, gospod grof.«
»Zbogom torej in Bog naj vodi Vaše korake.«
»Prosim še trenotuk, gsopod grof!« je rekel hipoma Lister, ki je trenotek premišljeval.
»Za slučaj, da najdem Rožico Jaklič, bi rad imel od Vas potrdilo, da mi lahko popolnoma zaupa. prosim Vas, da mi napišete par vrstice, ki morajo prav iz srca biti napisane, sicer bi gospica morda ne šla z menoj.«
»Oh prav imate, Vi mislite res na vse, gospod Lister. Ali smem sesti k pisalni mizi, da napišem listek?«
»Prosim!«
Nekaj minut pozneje je Mirko izročil detektivu listič, na katerem so bile s tresočo roko napisane naslednje besede:
»Rožica! Objokujem Te, kes me moči! Ako si še živa, zaupaj temu, ki Ti izroči ta listič, peljal Te bo k meni, v moje naročje. Vse se lahko še popravi. Tvoj Mirko.«
»Ali pozna dama Vašo pisavo?«
»Da!«
»Dobro, potem zadostuje samo podpis Mirko. In zdaj se poslovim od Vas, gospod grof, in bodite prepričani, da boste skoro dobili poročila od mene. Še nakaj, pod kakim naslovom naj Vam pošiljam pisma, kajti zdi se mi, da hočete najbrž skrivati pred drugimi, da iščete mlado damo?«
»Gospod Lister, kar storim, zastopam pred svojo lastno vestjo in torej tudi pred vsakim drugim. Toda prav imate! Ne bilo bi dobro, ko bi moja soproga vedela, da se še tako iskrno trudim za ono nesrečno deklico. Toda v Parizu nimam nobenega prijatelja, kateremu bi lahko poslali pisma. Da bi pa sam šel na pošto po nje, bi bilo preveč zamudno.«
»To je res! Zato Vam bom pisma pošiljal naravnost na Vaše ime v zavitku, na katerem bo natisnjeno ime kake znane tvrdke. Takih trgovskih pisem ne pogleda nobena žena, ko bi tudi sicer imela slabo lastnost, da bi odpirala soprogu pisma.«
»Kaj takega se pri meni ne godi!«
»Tembolje, gospod grof! Slišali boste od mene.«
Lister je spremenil mladega grofa do vrat. Tam sta se še enkrat oba priklonila, nato je Lister zaklenil za grofom vrata. Potem je hitel nazaj k pisalni mizi, pritisnil na neki gumb in tapetna vrata na desni steni so se odprla.
»Prosim, stopite bližje, gospa!« je rekel Lister vitki,ljubki ženski, ki je imela s pajčolanom zakrit obraz,
»poslali ste mi svojo karto, zato vem, kdo ste ter Vas pozdravljam v svoji hiši, v kateri boste našli pomoči, milostiva grofica Lola Višnjegorska!«
Ko je Lister izgovoril to ime, je vzdignila lepa ženska pajčolan in bil je res čudovitolep obraz lepe sleparke Lole, ki se je Listru odkril.
Lister je pokazal na stol, na katerem je pravkar še Mirko, njen mož, sedel ter britko jokal za Rožico.
»Milostiva,« je rekel Lister ter uprl svoje sive, neprodirne oči v Lolin obraz,
»meni je že znana zadeva, zarad katere prihajate k meni.«
»Nemogoče!«
»Nemogoče ni ničesar, gospa grofica, razen tega, ako bi kdo poskušal ustavljati se Vaše lepoti. Dovolite, da Vam povem, kaj Vas je dovedlo k meni: Vi sovražite neko osebo, o kateri se bojite, da bi Vam vzela srce Vašega soproga.«
Lola je temno zardela, skoro bi skočila s stola, le s težavo je mir obdržala.
»In to to veste Vi! Res je, resnico govorite, gospod, jaz sovražim nekega človeka in ker ste mi to v obraz povedali, Vam nočem tajiti.«
»In ta oseba, za katero se gre,« je nadaljeval Lister,
»je deklica, in sicer lepa, a uboga brez starišev in sorodnikov.«
Lola ni mogla spraviti besede iz grla, tako jo je osupnila vsevednost Listrova. Pa tudi njegove oči so jo vezale, neprestano mu je morala zreti v nje.
»Ono dekle se imenuje Rožica,« je nadaljeval Lister s strahotnim mirom,
»in Vaš soprog ljubi zapuščeno dekle, zato jo Vi sovražite.«
»Vi ste čarovnik, gospod!« je vskliknila Lola in skočila s stola.
»Ne, ampak začaranec, vsaj v tem trenotku!« je galantno odgovoril Lister.
»Kajne, Vi hočete iskati to dekle, gospa grofica, pa ne da bi ji postali angel, ampak da jo uničite?«
Lola se je zdrznila.
V istem hipu ji je Lister zaklical z zaupnim glasom:
»Gospa grofica, zaupajte mi popolnoma in odkrito; mislite si, da govorite z izpovednikom.«
Iste besede je rekel Lister Mikrotu.
»No, hočem,« je rekla Lola steško sapo;
»prav imate jaz sovražim to dekle in jo hočem uničiti; o gospod, ne obtožujte me, in ne imejte me za hudobno! Jaz ljubim svojega soproga, vroče in iskreno ga ljubim, in ne morem prenesti misli, da bi kdo drug imel kako pravico do njega. In ko bi ono videla mrtvo pred nogami, ne bi imela usmiljena z njo.«
»Kaj naj se pa zgodi z njo,« je poizvedoval detektiv,
»ako jo najdemo v Parizu?«
»Proč mora iz Pariza, niti minute ne sme ostati tukaj, tudi na Francoskem je ne morem trpeti. O gospod, hvalili, so mi Vašo bistroumnost in izkušnje, dajte mi sredstvo, da si zopet pridobim dušni mir.«
»To sredstvo je prav enostavna, gospa grofica! Ona deklica se mora odstarniti in ker se hudodelstva najbrž strašite, namreč umora, do katerega Vam itak ne pomagam, torej moramo misliti na kako drugo sredstvo.«
»Da, to moramo. Toda jza sem v tem oziru zelo uboga na mislih, kaj naj storim, da ta deklica nikoli več ne sreča mojega soproga? O povejte mi in kraljevsko Vas hočem obdariti.«
»Plačila se višajo,« si je Lister mislil,
»soprog mi je obljubil kneževsko plačilo in ona kraljevsko. No, bom videl, kaj se da storiti, da bom končno še cesarsko dobil.«
»Gospa,« je rekel Lister po kratkem odmoru, dočim je na vse mislil,
»gotovo sredtvo je, d apostane dekle za moža nemogoče, tudi če je je poprej še tako ljubil.«
»Povejte mi to sredstvo, in dovolim Vam vse, kar zahtevate od mene.«
»Vse? Dobro, gospa, spomnil se bom te obljube. Toda poslušajte. Ako najdemo to deklico, v kar sploh nič ne dvomim, bomo tako naredili, da bo skoro imela kakega drugega.«
»Kaj, ali Vas prav razumem? Ono punico hočete zvezati z drugim, jo omožiti?«
»Omožiti? to je že predaleč mišljeno. Toda spravil jo bom v družbo, kjer mora duševno in telesno propasti. In ako jo cestno blato obrizgne, potem zastavim Vam častno besedo, je tudi za Vašega soproga izgubljena.«
»Izvrstno! Vidim, da ste človek, ki ga rabim. Ali Vam smem dati malo predplačila?«
»Gospa, najprej delam, potem se dam plačati!« je odgovororil Lister.
»Sploh se pa lahko zanesete, da ste svojo zadevo izročili pravim rokam, pa tudi v najzvestejše in najbolj čiste roke. Sporočal Vam bom, kaj bom storil, in da moja pisma ne pridejo v roke Vašega soproga, Vam bom pošiljal poročila v zavitku trgovkse firme. Taka pisma tudi najbolj ljubusumen soprog ne odpira.«
»Potem Vam rečem zbogom in Vas prosim, da ohranite mojo tajnost.«
»Gospa, to je moje opravilo! Prosim, da odidete skozi ta tapetna vrata, ker gotovo nočete koga srečati v moji hiši.«
»Gotovo ne!« je zaklicala Lola ter si s pajčolanom zakrila obraz.
»Zbogom gospod, in ko najdete deklico, me obvestite.«
Lola je izginila in Lister je ostal sam. Hripavo se je zakrohotal.
»Izvrstno!« je zaklical.
»Lahko sem zadovoljen s svojim opravilom. Ta stvar mi bo nesla tisoče, ali pa morda stotisoče. Ako imata mož in žena skrivnsoti med seboj, potem sta meni zapadla!«
Gospodinja je potrkala na vrata in naznanila, da je še sedem oseb v predsobah, ki želijo z gospodom Listrom govoriti.
»Kako pozno je že?« je zaklical Lister ter pogledal na uro, ki je bila tudi črna kakor vse drugo.
»Že šest je? Danes ne sprejmem nikogar več! POvejte gospodi, ki čaka, naj pridejo jutri!«
Gospodinja je odšla in Lister je skrbno zaklenil vrata za njo. Nato je šel v drugo sobo, ki je bila najbrž njegova spalnica. Nepotrpežljivo je slekel suknjo in jo vrgel v kot.
»Dovolj komedije za danes!« je zaklical.
»Dovolj vsakdanjosti, ki niso ničesar drugega nego iskanje denarja. Zdaj nisem več Edvin Lister, zdaj sem oni, ki uživa sadove, ki jih je Lister nabral. Dan je minil, Pariz se pripravlja k uživanju! Tisoč zabav gre od hiše do hiše, zrak je napolnjen z godbo, šumi, vrši in pleše kakor v čarovniškem kotlu. Haha, noč se pričenja in z njo razkošje! Edvin Lister je za dvanajst ur mrtev! Živio zdaj signor Satanelo!«
32. poglavje: Signor Satanelo
Z veselim smehljajem na ustnih je stopilLister v stransko sobo, ki je bila isto tako črno opravljena kakor ona, kjer je sprejemal obiske.
Odprl je omaro, ki je bila napolnjena z vsakovrstno obleko in ko bi ne vedelo, da stanuje tukaj detektiv, torej človek, ki se mora večkrat preobleč, ako hoče zasledovati zločince, bi se gototvo mislilo, da je to garderoba kakega igralca v gledališču.
Poleg, elegantne, najnovejše modne obleke je bila v omari, tudi razstrgana in razcapana beračeva, ki nima doma ter je prisiljen v kaki veži prenočevati.
Tu so se zopet bliščale dragocene, z zlatom obšite uniforme, pa tudi meniška in duhovniška obleka je bila poleg.
Kdor bi se hotel v mornarja preobleči bi takoj našel v omari vse potrebno. Tudi ciganska obleka in sploh za vsakovstne stanove, za vsako statost je bilo obilo oblek.
Lister je vzel iz omare elegantno obleko lahkoživca ter se pred visokim zrcalom skoro preoblekel v takega.
Kdor bi Listra zdaj videl v sivih hlačah v pisanem telovniku, elegantni, po najnovejši modi ukrojeni suknji s sneženobelo srajco, z briljantnim prstanom na roki, lepo počesanimi lasm, dolgo, modročrno, brado, ta bi gotovo stavil, da je ta človek iz kake zelo ugledne francoske rodbine in da se je vse svoje življenje kretal le v onih krogih, kamor zahajajo najuglednješi gospodje v Parizu, in da spada v ono vrsto lahkoživcev, ki hočejo le uživati, strastno uživati in ki večkrat prostovoljno vržejo življenje od sebe, ako jimle to ne nudi več užitka.
Lister si je djal svilen cilinder na glavo, oblekel svršnik svetle barve in svetlorujave rokavice, vzel palico s srebrnim ročajaem in bil je tak, kakor bi bil vedno le tako oblečen. Nato je kot signor Satanelo odšel iz hiše.
Satanelo, tako hočemo odslej imenovati skrivnostnega človeka, je šel najprej na vrt ter stopil na cesto.
Na vogalu je stal zaprt voz.
»K Rdečem mačku,« je Satanelo zaklical koćijažu, ki je takoj prijel vajete in bič.
Bledi, črnobradi človek se je naslonil v svilene blazine voza, čudno se smehljajoč je zrl skozi šipe na nočne pariške ceste.
»Vse Vas poznam in gospodujem nad Vami,« je vskliknil z vražjim smehom Satanelo ter gledal mimoidoče, na v svilo oblečene vlačuge, na raztrgane berače, na gospode v bogatih oblekah, ki so napolnjevali ulice, eni, da idejo na rob na denar, drugi na rop za ljubezen,
»haha, vse Vas imam na vrvici, kajti kdor od Vas nima opraviti s signorjem Satanelom ta mi prej ali slej pade v roke kot detektivu Listrju.
Zdim se kakor šepasti hudič, ki je po noči v Madridu strehe odkrival in z vrha gore gledal v vse hiše, da izve človeške skrivnosti po noči. Da, pariške skrivnosti poznam kakor nihče drug in znam jih porabiti.«
Voz se je po kratki vožnji ustavil v ozki ulici. Signot Satanelo je takoj izstopil in šel v vežo dvonadstropne hiše.
Ta hiša je bila znana v celem Parizu zarad slabega glasu. Imenovali so jo Rdeči maček. Ako je šel človek, ki ni vedel zanjo mimo, ni nikakor mogel slutiti, kakšnemu namenu pravzaprav služi.
Kajti izgledala je zelo skormno, in v prednji hiši so stanovale male rodbine, katerim se kakor vsem prebivalcem te ulice ni moglo dosti dobrega očitati.
Ako se je pa prekoračila vežža kakor je Satanelo zdaj storil z gotovostjo človeka, kateremu je znan vsak kotiček, se je prišlo na razsvetljeno dvorišče in zagledalo se je poslopje, ki je lahko vzbujalo presenečenje v tej okolici.
Bila je takorekoč steklena hiša, kajti imela je tako velika in široka okna, da je cela hiša izgledala kakor steklena palača.
Skoro čarobno se je odlikovala v siromašni okolici, kajti morje svetlobe je napolnjevalo stekleno hišo, in za visokimi stekli se je opazilo čudne, fantastične postave, ki so se v divjem plesu vrtele. Na dvorišče so se slišale šumeče melodije vročega plesa, da bi bil človek, kateremu niso bile znane razmere te hiše v največji meri presenečen vsled tega.
Toda vsak lahkoživi Parižan je vedel, da se stekleni palači pravi Rdeči maček in da je ena najslavnejših plesnih hiš v Parizu, eno onih mest, kjer se vsako noč združujeta uživanje in pregreha, kjer se vršijo orgije, o katerih mora navadni meščan komaj sanjati.
Rdeči maček pa ni bil navaden plesni lokal, ni ga bilo primerjati z neštevilnimi plesišči, ki so vsako noč v Parizu odprta pohotnosti in uživanju in katera obiskujejo ljudje, ki so že navajeni grehu.
Gostje Rdečega mačka niso bili samo slaboglasne ženske in njih častilci, ampak tu so se shajali tudi oni elementi, ki so čez dan nosili pobožno krinko.
MLade gospe boljših stanov, celo najuglednejših družb, celo take, ki hodijo s povešenimi očmi ter pri vsaki besedi, ki najmanj ne odgovarja dostojnosti zardijo, ki pa skrivaj vroče kopernenje po uživanju in zabavi, po grehu in razkošju v sebi nosijo, so se skrivaj plazile po noči v Rdečega mačka ter skrile pod krinko svoj obraz.
Možje, ki os zavzemali visoke službe in katerim se le poštenost more oponašati, ki so pa skrivaj baš nasprotje od tega, kakor izgledajo, taki poštenjaki s esplazijo po noči z zakritimi obrazi v Rdečega mačka.
Tu so se shajali, tu so uživali, tu so praznili kozarec veselja ter potem preden je petelin zapel, hiteli domov ter zopet nosili hinavščino na obrazu, krinko brezmadežne žene, deviške deklice, ali poštenjaka, ki sovraži in zaničuje greh.
Ko je prišel signor Satanelo v stekleno palačo, je nastopil pravkar odmor v plesu.
Godba je sicer še vedno igrala dalje. Toda vtrujene od divjega, razposajenega bahantičenga plesa, kateremu sos e pravkar udajale, so počivale ženske s kipečimi grudmi in teško sapo v blazinah mehkih divanov, ki so stali ob stenah. Njih častilci so sedeli poleg njih, jih držali za roke, jim gledali v oči še omamljeni od plesnega razkošja, ki so ga pravkar uživali.
Pred bufetom koncem dvorane je stalo veliko število gostov ter se krepilo z vinom ali delikatesami.
Tu so se smejali, kramljali, kozarci so žvenketali, in mnoga drzna, le preveč odkrita beseda je padla, ne da bi vzbudila rdečico sramu na licih lepih žen in deklet.
»Signor Stanelo je prišel!« je hipoma šlo od ust do ust, in vseh oči so se obrnile v bledega, črnobradega moža, ki je počasi korakal po dvorani.
V naslednjem hipu je Satanela obkolilo več dam, ki os ga prijateljsko pozdravile in vsaka ga je hotela prijeti za roko,
Toda pogled iz sivih očij jih je zadel a oplašil.
»Danes ni dobre volje,« so si rekle ženske.
»Ti veš, da se ga je treba varovati, če ni dobro razpoložen.«
»Prav imaš,« je rekla druga, bujnolepa, plavolasa mlada ženska, katere morskazelena obleka je kazala vse grudi in del hrbta,
»jaz se ga sploh bojim in mu ne morem pogledati v oči.«
»No, saj nisi edina, ki trpeta pred temi očmi,« so odgovorile druge,
»sive oči signorja Satanela so v Parizu slavne.«
Stanelo se ni brigal za te govorice.
Oči so mu zrle po dvorani, kakor bi iskale gotovo osebo.
In hipoma jo je našel, kajti nameril je korake proti stebru, ob katerem je stala visokoraščena, čudovitolepa devojka, ki je temno zrla pred se. Njen obraz ni kazal razposajnega veselja, ki je sicer trepetalo po vsej dvorani.
Ta deklica, h kateri je Satanelo hitel, je bila čudovitih oblik, plemenitega obraza, glava ji je komaj nosila bujno breme svilenih rdečih las.
Zatopljena bila v sanje, akkor se je videlo, da je pozabila okrog sebe, poteza pikrosti je bila videti na lepih, bujnih usntnicah.
V istem hipu je nehote začutila bližino človeka, zadrhtla je, vzdignila glavo in ko je zagledala bledega, črnobradega moža, je hotela ubežati.
Toda že jo je zadel pogledal iz sivih očij Satanela in kakor okamnjena je obstala, nepremično, kakor bi bila podvržena volji človeka, zoper katerega se je zaman bojevala.
»Govoriti mi je s Teboj, Calestina,« ji je šepnil Satanelo,
»v četrt ure Te pričakujem v Tvojem stanovanju.«
»In ako ne pridem,« mu je odgovorila Calestina,
»ako Vam prepovem, prestopiti prag mojega stanovanja, da se poslužite ključa, ki ga imate od onega nesrečnega časa, ko sem, o Bog, ne smem nato misliti, sicer zblaznim. Ali ej mogoče, da j ebil čas, ko sem Vas s hrepenenjem pričakovala v onem stanovanju?«
»Blazna si, Calestina,« je odgovoril Satanelo s tihim, a ostrim glasom,
»ako se drzneš v tem tonu govoriti z menoj, ako si domišljuješ, da se odtegneš mojemu uplivu, potem - V četrt ure Te hočem videti, sem rekel in vem, da tudi prideš!«
Z globokim pogledom je uprl sive oči v njene. Vitkobujna deklica je zadrhtela, glava se ji je sklonila na prsi in tiho so ji šepetale ustnice:
»Pridem!«
Satanelo se je obrnil od nje, korakal skozi gnječo ter stopil k bufetu.
Zahteval je kozarec šampanjca.
Krčmar Rdečega mačka mu je sam podal kelih, ki se je penil, in v istem hipu, ko je Satanelo vzel kozarec iz njegove roke, je zašepetal krčamrju, suhemu, golobrademu človeku, ki je imel le eno oko:
»Govoriti hočem s Teboj! v nekaj minutah pridi v malo sobico za dvorano.«
»Toda moji gostje, prav zdaj imam polne roke dela, ker je odmor.«
»Prišel boš enooki,« je rekel Stanelo z ukazujočim glasom,
»in ako se še enkrat drzneš ugovarjati mojem povelju, te spravim tja, kamor spadaš in kjer bi še bi ko bi Te moja močna roka ne speljala v prostorst.«
Satenelo je nato z enim požirkom izpraznil keloh ter ga postavil na pladenj, kajti krčmarjeve roke so se silno tresle.
»Pojdite najprej, signor,« je jecljal enooki krčmar,
»v malo minutah bom pri Vas.«
Zadovoljno je pokinil skrivnsotni mož, kateremu bi bilo tukaj vse pokorno kakor se je videlo. Nato je korakal proti malim vratom, ki so bila zagrnjena z zeleno zaveso.
Odprl je vrata ter stopil v malo sobico, v katerem je stala le pisalna miza, majhen divan in zrcalo. Na stenah so viseli zemljevidi in papir. Svetilka nad pisalno mizo je le skromno razsvetljevala prostor.
Satanelo je sedel na divan, vzel je srebrno do/../ in si zvil cigareto.
Ni je še izgotovil, ko se je že enooki krčmar Rdečega mačka pojavil pred njim.
»Tukaj!« je rekel z globokim, udanim poklonom.
»Kaj želite od mene signor?«
»Kateri naših tovarišev je v tem trenotku v Rdečemu mačku?« je vprašal Satanelo in prižgal cigareto.
»Franc Robič je tu,« je krčmar odgovoril,
»potem mali, debeli Jastreb, stari Piferon in njegov sin. Ali jih hočete videti?«
»Naj pridejo sem,« je odgovoril Stanelo,
»nekaj jim moram noročiti. Pa tudi Ti mi prideš sem, da boš slišal moja naročila.«
Nekaj minut pozneje so stali štiri možje, o katerih je bil govor, pred Satanelom, kateremu se niti vredno ni zdelo, da bi vsatl, ampak le ponosno jim je pokimal, ko so vstopili.
»Zakleni vrata, enookec,« je zaklical Satanelo,
»in potem me poslušajte. V tem hipu se ne gre za kako hudodelstvo, katero bi skupaj izvršili, ampak naročiti Vam imam nekaj posebnega:
Neko deklico iščem, ki je 29. maja torej pred dvema dnevoma skočila z mostu Pont des Arts v Seno, ki pa po mojem mnenju ni utonila. S tem Vam ukazujem, da jo iščete povsod in da vse naše agente obvestite, da mi takoj sporoče, ako najdejo kak sled te deklice.
Ti, Franc Robič, poveš to vsem pariškim tatovom in vlačugam. V vsako zločinsko gnezdo moraš iti in povpraševati, ako jo je kdo videl. Opis deklice Vam tam pozneje vsem skupaj dal. Ali se lahko zanesem nate, Franc Robič?«
»Prav lahko, signor,« je odgovoril Franc Robič z udanostjo, katere bi nobenemu drugemu ne izkazal.
»Dobro, potem lahko računaš na mojo hvaležnost.«
»Kar se Tebe tiče, Jastreb, boš na obeh bregovih Sene po celem Parizu poizvedoval, ako je samomorilko reka splavila na suho. Dalje obvestiš beraško zvezo pariško, ki šteje petdesettisoč članov, povedal jim boš kako izgleda deklica, in če bi jo kdo srečal, naj mi takoj sporoči!«
»Jutri s ebo vse zgodilo, signor,« je odgovoril Jastreb,
»srečen bom, ako vam prinesem dobre vesti.«
»In Vi, Piferon, oče in sin,« je zaklical Satanelo,
»Vidva si oglejta pokopališča. Vedeti morate natanko, če bi bila v teh dneh pokopana neka ponesrečenka, ki so jo izvlekli iz vode. Ali sta v tem oziru že kaj izvedela?«
»Deklet so dovolj pokopali,« je odgovoril stari Piferon ter skremžil obraz.
»Samomorilk je bilo v zadnjem času dovolj, toda take, da bi 29. maja skočila v vodo, ne, take ni bilo med njimi.«
»Ali mi to lahko z gotovostjo trdiš?« je vprašal Satanelo,
»Ti veš, da ne ljubim pomot.«
»Z vso gotovostjo, signor,« se je izjavil starec.
»Dobro, torej naročam Tebi in sinu, da skrbno pazita na vsakega mrtveca, ki ga bodo v prihodnjih dneh pokopali, zlasti pa na one, katere bodo na ubožnem pokopališču zakopali.
Imejta oči odprte, jaz Vama ukazujem!
In kar se Tebe tiče, enookec,« se je Satanelo obrnil na krčmarja Rdečega mačka,
»moraš stopiti z vsemi svojimi tovariši v zvezo, z malim krčmarji v Parizu, ki imajo beznice, kjer se shaja beda in siromaštvo.
Vprašaj, ako so videli tako deklico, kakor Ti jo bom jaz popisal. Obvesti nadalje vse zastavnice v Parizu ter jih pozovi, naj Ti takoj poročajo, ako kdo pri njih zastavi perilo, ki je morda zaznamovano s črkami R in J, dobro si zapomni črki in jih ne pozabi.«
»Ne bom jih pozabil,« je zagotovil krčmar.
»R in J. Vse, kar ste zapovedali, se bo zgodilo.«
»Torej preostane le še,« je nadaljevel Satanelo,
»da Vam opišem deklico, katero Vam je iskati. Jaz sem je nisem nikoli videl, toda od zaupne strani se mi je zagotovilo, da je deklica izvanredno lepa.
Ima temne svilenomehke kodre, plemenit obraz, čudovitolepe temne oči, krasno, ljubko postavo, in kar je glavna stvar, ime ji je Rožica Jaklič!«
Satanelo ni vedel, da se je Franc Robič pri teh besedah zdrznil. Toda rdečelasi lopov se je takoj ojačil in ni izdal, da mu je ime znano.
»Zdaj veste, kaj Vam je storiti,« je nadaljeval Satanelo,
»in upam, da bo eden izmed Vas našel deklico. V tem sluačju me mora takoj obvestiti ter povedati, kje se Rožica Jaklič nahaja.
Ona kajpada ne sme slutiti, da s ejo išče, naj ostane tam, kjer se jo najde, vse drugo bom že jaz ukrenil. In zdaj pojdite, prijatelji, in ne dajte se motiti v zabavi. Ako me bo kdo potreboval, bo že vedel, kje me najde. Kakor veste, je osoda Vas vseh v mojih rokah, da mi je le treba iztegniti roko, da uničim onega, ki brezpogojno in slepo ne izvrpi mojih ukazov. In zdaj pojdite, videli se bomo spet.«
Nemo kakor so prišli, so možakarji tudi odšli. V pogledih, s katerimi so motrili Satanela, je ležalo nekaj plašnega, bojazljivega. Tako morda gleda lev ali tiger svojega krotitelja, katerega bi rad raztrgal, na katerem bi rad poskušal svojo divjo moč, ako bi se ne bal njgeove železne volje.
»Našel jo bom,« je mrmral Satanelo, ko je bil zopet sam,
»na ta način mi ni more ostati v Parizu skrita. Ako jo pariške vlačuge in hudodelci ne srečajo, bodo berači, ki se splazijo v vsako hišo, gotovo našli kak sled. piferon in njegov sin bosta stražila pokopališča, noben mrtvec ne uide njih pozornosti. In tudi enooki krčmar, bo storil svojo dolžnost. On bo vse male pariške krčmarje in zaustavnice obvestil, eden jo bo že staknil, kajpada če je še med živimi.
In zdaj k nji, četrt ure je preteklo, Celestina me pričakuje.«
Satanelo je pogledal na uro ter potem skozi mala vrata odšel po stopnicah navzgor.
Stopnice so končale v dolg hodnik, ki je vodil nad dvoriščem v prednjo hišo, ki je skrivala Rdečega mačka.
Ta hiša z mnogobrojnimi stopnicami in neštevilnimi vrati je napravljala pravi utis ubožne kosarne.
Za vsakimi vrati je stanovala drugačna beda, vse je izgledalo siromašno in zanemarjeno.
Satanelo je dospel v drugo nadstropje, stopil je k vratom, ki so zapirala hodnik na desno stran, pritisnil za kljukko in v naslednjem hipu vstopil v sobo, kjer ga je čakal čudovit prizor.
58. poglavje: Ubogi sestri
Soba je bila kakor vsi prostori te hiše prav enostavno opremljena. Razločevala se je pa vendar od drugih stanovanj v tem, da je vladala tu največja snažnost. Očrnelo sivo zidovje je bilo nalepljeno s slikami iz ilustriranih časopisov, čez široko postelj je padal pisan zastor, miza in stoli so se bliskali snažnosti, nikjer nobenega prahu ali madeža.
Zastor na postelji je bil odgrnjen in v blazinah je ležala kakih 18 let stara deklica, ki se je pri vstopu Satanela malo vzdignila.
To dekle je moralo še pred kratkim biti čudovitolepo. Plemenitega obraza, obkroženega s temnimi kodri, se je že smrt dotikala s hladno roko. Upala lica, globoko ležeče lepe, žalostne in trpkootožne oči in upala prsa to vse je kazalo, da je nesrečno bitje zapadlo smrti in da ta že stoji pri posteljnih nogah.
Pred posteljo je klečala v solzah in globoko utopljena lepa, rdečelasa Calestina, v zdravju bujna, mlada ženska, ki smo jo videli v steklu Rdečega mačka.
3. del
/../
»Novoporočenca, lepa Lola in grof Mirko se ne smeta najti. Njih srci se morata še bolj oddaljiti. Le tedaj lahko zasledujem svoje načrte, le tako bo Lola Višnjegorska nekega dne moja in z njo neizmerno premoženje grofa Radivoja Sokolskega.«
Tenke ustnice signorja Satanela so se smehljale, ko je premišljeval ta pekelnski načrt, ki se mu je naselil v duši, čim je Lolo prvikrat videl.
Da sklenil je, da si osvoji lepo mlado grofico. Svoje zločinsko življenje je hotel skleniti z ugledno ženitvijo, ki ga ne bo samo napravila za najbogatejšega moža, ampak tudi za soproga najlepše ženske v Parizu.
Ko se je Calestina zopet zavdla, je ležala na raztrganem divanu v podstrešni sobici in njena sestra je bleda in trda počivala s sklenjenima rokama na postelji. Na glavi ji je krasil temne lase venec rdečih rož.
Nekaj korakov od Calestine je stal Satanelo s prekrižanima rokama na prsih.
»Ojači se, Calestina,« je rekel,
»prenašajte dostojno svojo nesrečo. Vaša sestra je mrtva in zdaj morate misliti sami nase!«
»Na sebe?« je vskliknila Calestina s pridušenim glasom,
»ne me Vam ni treba misliti, signor Satanelo, jaz vem, kaj mi je storiti.«
»Neumnost!« je zaklical bled črnobradi človek,
»Saj si vendar ne mislite življenja vzeti? To bi bila največja neumnost, ki jo morate storiti. Kdor je tako lep kakor Vi, temu se ni treba življenju odreči. Ubogemu otroku pa na mrtvaškem odru bi bilo s tem malo pomagano /../«
»Vse sem slišal, kajti stal sem pri vrtaih, ko Vam je Anica na srce položila svojo poslednjo željo. Tudi za Aničin pogreb hočem skrbeti, imela bo takega kakor hči boagtih staršev. Na grobu Vaše sestre bodo svetele vijolice in spominčice, in marmornat kamen z njenim imenom jo bo otel pozabljenosti.«
»Torej vendar niste tako hudobni, kakor sme mislila,« je v solzah vskliknila Calestina,
»in če Vaz živ človek ne more ganiti, stori to vsaj mrtvec.«
»Hudoben ali dober,« je odgovoril Satanelo,
»ne delam se boljšega nego sem. Jaz sem človek, Calestina, ki zre življenje s praktičnimi očmi. Zato mi dovolite, da Vam pomagam začeti novo živlejnje. Ne, Calestina, nič Vam ne bo treba več hoditi v Rdečega mačka, ter se tam v naročju zopernih moških vrteti v plesu. Nekdaj sem Vas ljubil in Vi ste se mi udali, Calestina, zato sem takorekoč odgovoren za Vašo bodočnost.«
/../
»Službo sem Vam že našel,« je odgovoril Satanelo.
»Poznam zelo plemenito damo, mlado grofico, ki me je pred kratkim prosila, da ji preskrbim mlado dekle, na katero se lahko zanese. Toda dlje ne more čakati nego do jutri. Zato boste morali skrb za po»greb Vaše sestre meni prepustiti, ako hočete to službo nastopiti.«
»In niti k pogrebu bi ne smela spremiti sestre,« je zaklicala prestrašena Calestina,
»ne, raje se odrečem lasni prihodnosti. Jaz hočem stati pri njenem grobu in prvo prst vreči na njeno krsto. To je zadnja usluga, ki jo sestri lahko storim, saj ji drugega itak ne morem ničesar več storiti.«
»Sporočil Vam bom, kedaj se vrši pogreb,« je odgovoril Satanelo in grofica Vam bo dala dopust. Skrbel bom za voz, ki Vas bo peljal na pokopališče. Zadovoljni boste z menoj v vsakem oziru. Zdaj bom pa napisal par vrstic, katere ponesete jutri zjutraj grofici Loli Višnjegorski, to je namreč gospa, ki Vas bo vzela v službo.«
»Signor, jaz Vas ne poznam več,« ej zaklicala Celstina,
»saj skrbite zame kakor brat.«
Satanelo je vzel iz žžepa papir ter napisal s svinčnikom naslednje besede:
»Grofica! Vzemite deklico, ki Vam prinese ta listič, takoj v službo, spretna hišna Vam bo. Sploh bo pa služila najinim namenom. Upam, da skoro najdem Rožico Jaklič. Edvin Lister P.S. Sežgite takoj ta listič!«
»Imate kak zavitek v hiši?« je vprašal Satenlo Calestino.
Ta je vstala. Odrpla je miznico ter dala bledmu črnobrademu človeku, kar je zahteval. Satanelo je zložil listič v zavitek, ga skrbno zapečatil, anpisal naslov na grofico Lolo Višnjegorsko ter ga vročil Calestini.
»Zdaj držite svojo srečo v rokah,« je zaklical,
»oblecite se priprosto ter pojdite jutri ob dvanajstih dopoldne k grofici. Ako Vas ne spustijo k nji, ji pošljite to pismo in prepričan sem, da se Vam bodo vsa vrata odprla.«
»Ubogala Vas bom,« je odgovorila Calestina,
»in hvala Vam, da me spravite k dobrim ljudem. Oh, vse hočem storiti, da mi le ne bo treba vsako noč plesati v Rdečem mačku ter se tam smehljati s krvavečo dušo.«
»V tej hiši boste lahko v miru živeli,« ji je odgovoril Satanelo,
»in kar se tiče tega mrliča,« ej nadaljeval ter stopil k mrtvaškemu odru,
»ga bom dal še danes odnesti.«
»Odnesti? Vsemogočni Bog, kam?«
»Kam? Nepotrebno vprašanje! Kam se pa spravi mrtvega človeka? V pokopališko mrtvašnico, kjer bodo pokopali to nesrečno deklico. Najprej, Calestina, pol ure imate čas, da se poslovite od svoje sestre, potem jo pridejo iskat.«
»Pol ure!« je zaihtela Calestina.
»O to je malo! Uboga Anica, oh tako hitro Te mi ugrabijo, tako hitro Te bodo odnesli na hladno pokopališče, kjer bo razpadlo Tvoje telo in kjer boš počivala celo večnost.«
»To je človeška osoda,« je rekel Stanelo z globokim glasom.
»Kdo ve, če se z nami ne bo jutri prav tako zgodilo. Zbogom, Calestina in pomislite, da imate še pol ure časa za slovo od Anice.«
Odšel je, vrata so se za njim zaprla, Calestina je sama ostala z mrtvo sestro.
Neutolažljiva deklica se je vrgla ob postelji, kjer je počivala mrtva Anica, na kolena, prijela ledene roke ter gledala z bledim obrazom v mrtvaško lice.
»Da, Tebi je dobro, Anica!« je zaklicala lepa, rdečelasa Calestina z jokajočim glasom.
»Sestra, sestra, Tebe se mora zavidati, odšla si, in tam kjer si zdaj, kraljuje večni mir, tam se Ti ni treba bati zlobnosti in zavisti ljudij, ušla si vsemu pozemeljskemu, in to se pravi da si srečna. Jaz sem pa ostala na mrzli, neusmiljeni zemlji, potovati moram služiti kruh. Kso ve, kje bom umrla in kdo mi bo zatisnil oči kakor jaz zdaj Tebi storim.«
Vsa solzna je zatisnila Calestina mrtvi trdne oči ter ji tudi usta zaprla. In zdaj je izgledal Aničin obraz lep in s svetim mirom napolnjen kakor bi spala.
Pol ure je preteklo, Calestina je brez solz strmela v mrtvo sestro, niti enkrat ni genila ustnic k molitvi.
Kaj naj si pa še izprosi od Boga, ko ji je vzel edino, kar je imela na zemlji?
Za Anico ni bilo treba več moliti, bila je v božjem varstvu, in sama, oh sama je že izkusila, da molitev le tedaj pomaga, ako je lastna volja dovolj močna.
Calestina se je zdrznila kakor iz teških sanj. Nekdo je potrkal na vrata.
Opotekla se je k vrtaom ter jih odprla.
Zunaj sta stala črnooblečena človeka, ki sta imela nosilnico pri sebi.
Bila sta grobarja Piferon in njegov sin.
»Vstopita,« je rekla Calestina,
»prišla sta prav, tam počiva moja uboga sestra.«
Grobarja sta položila Anico na nosilnico ter jo hotela zaviti v črno rjuho, ki sta jo imela s seboj. V istem hipu se je Calestina še enkrat ihteč vrgla na ljubljeno sestro, jo objela ter poljubila blede ustnice.
»Zbogom, zbogom, ljuba sestra,« je zakričala,
»zbogom, tam gori se zopet vidive, oh, hotela bi, da bi bilo že kmalu!«
Mladi Piferon je pohotno pogledal lepo deklico ter skremžil obraz, hoteč reči, da si temu ni treba smrti želeti, ki je tako lep.
Calestina je vsa potrta vstala, glavo je držala sklonejno na valujoče grudi, rdeči lasje so se ji razvezali ter padali kakor plašč iz zlata prav do nog.
»Naprej!« ej ukazal stari grobar.
»Primi dečko, teško ne bo, kajti punca je lahka.«
Zavil je Anico v črno rjuho in vzdignila sta nosilnico. Calestini je bilo, kakor bi zamolknil koraki grobarjev zadeli njeno srce, njeno ubogo, trepetajoče sestersko srce.
Nemo je zrla za črnima človekoma, ki sta ji odnesla najljubše, videla je, kako sta izginila z nosilnico, slišala je, kako so se zaprla vrata, nato se je zgrudila ter ihteč še zaklicala:
»Sama, zapuščena!«
59. poglavje: Valovi vzamejo, valovi dajo!
Koncem stopnic, ki so vodile iz podstrešnega stanovanja, je pričakoval Satanelo grobarja. Na njegov ukaz sta za trenotek postavila nosilnico na tla.
»Pa sta hitro prišla,« je tiho rekel Satanelo grobarjema,
»nisem pričakoval, da pojde tako hitro. Ali Vama je prostovoljno dala mrliča?«
»Da, gospod,« je odgovoril Piferon.
»Sicer je zdihovala ter se vrgla na truplo, toda nisva se dolgo mudila, zavila sva jo v črni prt ter jo odnesla. Kam pa hočeva odnesti truplo? Ali je bova res pokopala? Pravzaprav je škoda za lepo telo. Poznam zdravnika, ki bi mi tristo frankov plačal za tako telo.«
»Zaslužili boste tioč frankov, Piferon,« je tiho rekel Satanelo,
»ako vestno izpolnita moje ukaze.«
»Tisoč frankov? Hm, to se da slišati. Kar ukazujte, milostivi gospod!«
»Nesita to truplo na pokopališče Montmarte,« je rekel Satanelo.
»Tam je položita v krsto, saj bosta že katero dobila?«
»No, take skrinje nama nikoli ne manjka, gospod,« je odgovoril Piferon,
»dovolj krst imava, da lahko pol Pariza pokopljeva.«
»Dobro, ko položita mrliča v krsto, pustita pokrov odprt, ali ga pa le prislonita, kajti v debh urah bom jaz z nekim gospodom prišel, ki hoče truplo še enkrat videti. Čim me bosta z onim gospodm zagledala, se morata skriti, akjti sam hočem biti z gospodom. Kje pa najdeva mrtveca?«
»Signor Satanelo,« je odgovoril Piferon,
»prav poleg mojega stanovanja je koridor, kamor postavljajo trupla ubogih, dokler jih ne pokopljeno. Njabolje je, če truplo tjekaj neseva.«
»Koridor mi je znan,« je rekel Stanelo,
»v dveh urah pridem z onim gospodom tja. Zdaj vesta natanko kaj želim od Vaju in upam, da bosta točno izvršila moje ukaze. Pazita dobro na mrliča, kajti večje vrednosti je zame nego desettisoč frankov.«
»Razumem,« se je režal stari Piferon,
»dotični gospod je dekle najbrž ljubil, jo morda uničil, in zdaj hočete - «
»Kaj Vas briga, kaj hočem,« ga je osorno prekinil Satanelo,
»kakor veste, nimam rad, ako drugi premišljujejo, kaj jaz delam. Pojdita zdaj, in pazita na mrliča. Gorje Vama, ako mi ga v devh urah zopet ne pokažeta!«
»Lahko se zanesete na naju,« je odgovoril stari Piferon.
»Hej, dečko, primi, po najkrajšem potu ob bregu Sene hočeva priti na pokopališče.«
Grobarja sta zopet vzdignila nosilnico, in Satanelo je naglo odkril črni prt ter se prepričal, da imata pravo truplo.
Nato je sam korakal pred grobarjema, odprl vežna vrata ter počakal, da sta Piferon šla mimo in izginila za cestnim oglom.
»Vse mi gre po želji,« je mrmral Satanelo ter počasi odhajal od hiše,
»še to noč se bo grof Mirko Višnjegorski prepričal, da je našel Rožico Jaklič, toda le kot mrliča. Potem ne bom dalje poizvedoval. In ako se res še enkrat pokaže ako je Sena ni požrla, ampak da je še živa, tedaj bo moja. Ta deklica je dragocena, kajti kdor jo ima, od tega je obenem tudi lepa grofica Lola Višnjegorska, dedinja Sokolskih milijonov.«
Satanelo je tiho zažvižgal in njegov voz je zavil okrog ogla.
»Kam?« je vprašal kočijaž, ko je Satanelo stopil k vozu.
»V palačo grofa Mirkota Višnjegorskega!« je odgovoril Lister.
Nato je sedel v blazine in konji so potegnili ter oddirjali.
Piferona sta medtem korakala z nosilnico ob bregu reke Sene.
Šla sta res po najbližjem potu na pokopališče, toda ta pot je bil precej težaven, kajti breg je bil na tem mestu zelo ozek in grobarja sta morala biti previdna, da se nista izpotaknila in padla v vodo.
Poleg tega je bila noč temna, in neprijeten veter je pihljal grobarjema okrog ušes.
»Prokleta noč,« je mrmral stari Piferon ter pomignil sinu, da sta za trenotek postavila nosilnico na tla,
»tu pri vodi je mrzlo, da gre prav do kosti. Čakaj, dečko, požirek iz steklenice nama bo dobro del.«
»Starec, Ti si že dovolj pil,« je zaklical sin,
»boljše storiš, ako pustiš steklenico v žepu. Toda prav imaš, mrzlo, je res, in požirek naju bo ogrel in pokrepčal.«
»Požirek?« je zaklical stari Piferon ter skoro polovico steklenice izpil,
»dečko, celo življenje sem bil zadovoljen z enim požirkom. Jaz prenesm deset takih steklenic, čeprav sem se že v Rdečem mačku napil vina. Ah, to stori dobro, to greje, na, pij!«
»Prav imaš, oče,« se je smejal šestnajstletni fant, ki je bil že tako pokvarjen, kakor star hudodelec,
»žganje je dobra iznajdba. Hej, starec, ali bi ne bilo dobro, ko bi steklenico še enkrat napolnila, tamle vidim odprto beznico. Zdi se mi, da se bova morala še parkrat pokrepčati, preden dospoeva na pokopališče.«
»Tako je, dečko,« je pritrdil stari Piferon,
»saj si do dna izpil, za to morava skrbeti za novo kurivo. Ostani Ti pri mrliču, jaz pojdem v beznico. Da se mi ne umakneš od trupla, saj veš, da nama je signor zapovedal paziti na deklico, in s črnobradcem se ni dobro šaliti!«
»Črnobradec,« je rekel Lojzek, grobarjev sin ter se zaupno pritisnil k očetu,
»povej, stari, kak človek, pa je to pravzaprav, zakaj imate vsi tak respekt pred njim in zakaj storite vse, kar Vam ukaže? Hudiča, z nami govori kakor bi bili mi njegovi služabniki in on naš gospod, in pri tem je pa vendarle tudi hudodelec kakor mi.«
Stari grobar je sina sunil pod rebra in skoro besno zaklical:
»Drži jezik za zobmi! Ali se hočeš spraviti obglavo, ali hočeš nas vse spraviti v nesrečo! Povem Ti, Satanelo sliši vse, kar se govori v Parizu, on ve vse, kaj se godi v Parizu, in zna razložiti prijatelje od sovražnikov.
Kdo je ta človek? Da, ko bi sam to vedel. Toda nihče ne ve. To je baš najbolj skrivnostno in ravno zato je nam vsem tako strašen. Samo to vem od njega, da je ta človek zmožen, vsakega spraviti v ječo ali ga ugrabiti iz nje, le to vem, da je že rešil hudodelce, ki so bili obsojeni na smrt. Zadnjo noč, ko so jih že peljali na morišče, jih je še iztrgal in dosegel pomiloščenje zanje. In druge, ki se niso pokorili njegovi volji, je spravil na vislice za hodudelstva, katerih sploh niso izvršili. Dečko, rečem Ti, ta Satanelo nosi po pravici svoje ime. To je satan v človeški podobi, tega se mora ubogati, temu se mora po volji storiti, ako se noče prezgodaj v pekel.«
»Tako je ta stvar?« je jecljal Lojzek z boječim glasom, kajti še nikoli ni videl svojega očeta tako resnega in plašnega nego zdaj, ko je govoril o Satanelu.
»No, potem je res bolje, da se v miru živi s tem velikim gospodom. Ali se pa res ne ve, kako je njegovo pravo ime?«
»Satanelo je mu ime, in velik gospod je,« je odgovoril stari grobar ter si mel mrzle roke.
»In kar je res, je res, radodaren gospod je, kajti že marsikomu je z denarjem pomagal, da je ubežal. Pa ne samo denarja, tudi lažnjive ponarejene dokumente daje s katerimi se lahko pride po vsem Francoskem in po celi Evropi. Več Ti pa ne povem o njem, Ti si še premlad in bi lahko kaj izblebetal. A zdaj hočem po žganje, Ti pa dobro pazi na truplo.«
»Le pojdi oče, oči bom imel odprte,« je zagotovil Lojzek.
»Glej, na nosilnico sedem in rad bi videl, kdo mi jo odnese.«
Stari Piferon je zadovoljno primikal, potem se je s precej negotovimi koraki opotekal v stransko ulico, kjer se je svetila še zelena luč, ki je naznanjevala, da je tu beznica še odprta.
Te beznice so pravzapra žganjarnice, kjer se napaja ubožnejše pariško prebivatelstvo z žganjem in vsemogočmi likerji.
Lojzek je gledal za očetomin ga videl, ko je izginil za vrati beznice.
»Stavil bi,« je mrmral,
»da starca nebo tako hitro. Mirno bo povžil par steklenic zelenega, jaz naj pa medtem zmrujem pri mrliču.«
Za šepastega Lojzeta ni bilo nič prijetno čakati, kajti čez Seno je pihal hladen veter ter časa do časa odgrnil črni prt, ki je zakrival truplo.
»Škoda za mlado žensko, da jo bodo kar tako pokopali,« je mrmral Lojzek,
»ta bi nam nesla še tristo frankov. Kaj takega kupijo zdravniki zelo radi, in poznam še druge ljudi,« je pristavil z grdim smehom,
»ki bi radi dali tisoč frankov za tako truplo, kajti zdi se mi to je truplo device.«
Ta misel je mladega Piferona tako napolnjevala, da je odgnil prt in s pohotnimi pogledi zrl lepo, bledo Aničino obličje.
»Da, to bi bilo pravo blago,« je rekel,
»to bi lahko rabili za gotove ljudi. Ko bi stari ne bil tako neumen ter se en bal signorja Satanela kakor hudiča, potem, pa čemu si belim glavo? Starega itak ne morem poučiti, da bi bilo bolje, ako prodava to truplo. Pokopali je bodo na pokopališču in črvi je bodo zglodali, in tisoč frankov, ki bi jih lahko zaslužil, pojde k vragu.«
S takimi mislimi je končal Lojzek svoj samogovor in ker je bil truden, je sklonil glavo ter zadremal.
Toda spati ni hotel, vseeno ga je premagalo žganje, katero je poprej popil, in začel je glasno smrčati.
A hipoma je poskočil, kajti slišal je korake, ki so prihajali ob bregu reke.
V trenotku se je otresel zaspanosti, akjti kot zločinec je bil navajen, da se je takoj zavedel in pazil, ako se je kaj sumljivega pokazalo.
Bila je vojaška patrulja, prihajajoča ob bregu; šest vojakov z narednikom na čelu je morala skrbeti, da se v tem delu Pariza ni nič slabega prigodilo.
»Hudiča!« je mrmral mladi Piferon,
»patrulja prihaja, starega pa ni od nikoder. Kaj naj jim odgovorim, ako me vprašajo, na kak način sem prišel do tega trupla. Ali mi bodo verjeli, ako jim zagotovim, da mso jo prinesli iz Rdečega mačka ter jo nameravamo odnesti na pokopališče Montmarter?
Ej, saj so še daleč, lahko bi mrliča skril!«
In Lojzek se je ozrl na velik širok grm, ki je rasel tesno ob bregu ter bil zelo pripraven kot skrivališče za kako večjo stvar.
Šepasti Lojzek je slipal od vsoejga očeta, ki ga je izobrazil za hudodelca, da dobrega sklepa ni treba dvakrat premisliti, in ker je bila patrulja še precej oddaljena, je razgnil črno rjuho, prijel truplo ter je naglo nesel proti reki.
Hitel je proti grmovju, katero si je izbral za skrivališče. Mrtva deklica ni bila teška. Nesel jo je z močnimi rokami, da je skoro čutil ni. Ko je dospel do grma, se je ozrl ter videl, da je patrulja le še kakih trideset korakov oddaljena od nosilnice.
Zato je naglo splezal pod vrbovo grmovje ter skril truplo v njem.
Videl je, da je voda skoro pokrivala truplo, toda ker Sena na tem kraju ni bila deroča, je bil mnenja, da ne bo odensla trupla.
Nato je mladi grobar zopet skočil iz grma ter veselo žvižgajoč z rokami v žepu šel nazaj proti nosilnici.
A še preden je prišel do nje, je že bila patrolja tu. Narednik je sumljivo motril Piferona.
»Hej, kaj pa delate tukaj?« je zaklical narednik,
»česa iščete tako pozno po noči na bregu Sene, in kaj je s to nosilnico?«
»Nosilnica? Zdaj mi prav dobro služi, da se bom malo odpočil. Ali hočete morda tudi Vi sesti? Morda ste trudni?«
»Dečko, ako mi boste tukaj tako odgovovarjali, Vas dam odpeljati. Kdo ste in odkod pridete?«
»Kdo sem?« je odgovoril Lojzek s nesremnim pogledom,
»ako slišite moje ime in zveste, kakšno opravilo izvršujem, bom Vam gotovo prijetneše, ako ne boste ničesar imeli opraviti z menoj. Jaz sem sin grobarja Piferona s pokopališča Montmarter.«
»Oh, torej pogrebec mrličev!« je mrmral narednik.
»No, potem mi je umevno, čemu služi ta nosilnica. Gotovo ste kakega mrliča odnesli?«
»Tako nekako bo!« se je norčeval Lojzek.
»Sami pa vendar niste mogli nesti nosilnice, kjer pa imate spremljevalca?«
»Mojega očeta mislite? Ta je v onile beznici, katere luči se semkaj vidijo. Skrbel bo, da nama ne bo premrzlo pri najinem opravilu. Vi ne vestem, gospod narednik, koliko gorkote je treba, če se ima opraviti z mrliči!«
»Torej pravite, da je z mrličem vse v redu?« je zaklical narednik.
»Vraga tudi, glejte, da se spravite odtod. Huda sapa brije danes in ob Seni je še bolj mrzlo. Puške na ramo, marš!«
Ko je patrulja odšla, je Lojzek zopet korakal k reki.
Razgrnil je vrbe in se sklonil, da nese nesrečno Anico zopet nazaj na nosilnico.
Toda v istem hipu, ko je zlezel v grmovje ter roko iztegnil po truplu, je rozovito zakričal in odskočil kakor bi ga korgla zadela; trupla ni bilo več v grmovju, izginilo je, reka je je odnesla.
V prvem hipu je Piferon sam hotel skočiti v Seno. Hotel je vsaj poiskusiti, da bi plaval za truplom, ki še ni moglo biti daleč.
Ko se je pa ozrl po vodni površini, ni nikjer ugledal plavajočega trupla.
In ko je tu stal ter vil roke vsled nesreče, ki se mu je prigodila, je začul za seboj hripavo petje in ko se je obrnil, je videl očeta, ki je prihajal k njemu.
Starec je dobro porabil čas v beznici, akjti opotekal se je dosti bolj nego poprej in obraz mu je žarel v nenaravni rdečici.
V eni roki je držal zeleno steklenico z žganjem ter jo neprestano vrtel nad glavo.
»Naprej, dečko,« je zaklical z jecljajočim glasom,
»dobro ga potegni in potem odidiva. Signor Satanelo bo naju že pričakoval na pokopališču.«
»Kje je truplo?« je hropel s hripavim glasom in vodene oči so mu osteklelo strmele na nosilnico.
»Kje je mrlič? Lopov, kaj si storil z mrličem? Jaz ga ne vidim!«
»Oče!« je zakričal Lojzek,
»prisegam Ti, truplo sem hotel skriti pred patruljo. Ko je pa patrulja odšla in sem hotel truplo vzeti, tedaj, tedaj je je reka odplavila, nič več ga nisem videl! O gorje, saj si mi skoro glavo razbil!«
Satri Piferon je komaj slišal sinovo samoobtožbo, ko mu je že vrgel steklenico v glavo.
»Lopov!« je kričal starec,
»priznaj, Ti si truplo prodal, zabarantal si je doktroju Palafreme! Priznaj, plačal Ti je tristo frankov za mrliča!«
»To ni res, oče!« je zaklical mladi Piferon.
»Čakaj, vtopil Te bom kakor mačka!« je zakričal starec skoro brez pameti,
»jaz Te ne potrebujem! Ti mi uničuješ moj obrt! Ti si upaš za mojem hrbtom delati, Ti pes?«
Pri teh besedah je planil k svojemu sinu in ga zgrabil za grlo. Toda ta je stresel starca s sebe.
»Oče, daj mi mir ali se pa izpozabim,« je zatulil mladi Piferon, ter pri tem starca tako sunil od sebe, da se je zvalil doli po bregu.
Stari Piferon je najbrž izprevidel, da se ne gre kosati s sinom, besno je zaklel ter zopet splezal nazaj.
»Lopov, tisoč frankov, ki bi jih morala dobiti za truplo, je šlo k vragu!« je iznova tarnal starec.
»Morda je še najdemo,« je odgovoril Lojzek ter bistro gledal na vodo.
»Takoj morava preiskati breg, truplo še ne more biti daleč.«
Starec si je moral priznati, da je boljše ako preišče breg, nego da se prepira s sinom.
Oba sta se torej spravila iskat. Vsak grm ob vodi sta skrbno razgrnila ter pogledala, če se truplo ni morda ujelo v vejah.
KO sta že kake pol ure preiskovala breg, je Lojzek veselo vskliknil:
»Da, oče, tam, tam, ali ne vidiš?«
Starec je napel oči, toda kljub jasni mesičini ni mogel ničesar videti.
»Tepec!« je zmerjal stari grobar,
»Tebi se sanja!«
Lojzek je medtem skrbno odmikal veje.
»Oče, oče,« je zaklical,
»ali res ne vidiš?«
Stari grobar je odrl oči.
»Prokleti bedak!« je besno zmerjal.
»Kaj pa delaš tu? Pusti vendar to truplo, kaj naju pa briga ta ženska! Poiščiva raj enajino truplo!«
»Dolgo še ni mrtva,« je menil Lojzek,
»mlado dekle je, najbrž samomorilka. Kdo ve, kaj jo je gnalo v smrt?«
»Pusti žensko, kjer je,« je kričal stari Piferon,
»in glej, da najdeva izgubljeno truplo.«
»Oče, anjbrž bova zaman iskala, najin mrlič se je najbrž potopil, ali ga je pa reka odplavila.«
»Hudiča, potem je tudi tisoč frankov šlo k vragu, lep denar, ki ga je nama hotel Satanelo dati.«
»Tisoč frankov,« je zamišljeno ponovil Lojzek,
»morda se pa da denar še rešiti! Kaj praviš, oče, ko bi temu truplu slekla obleko ter je zavila v črno rjuho ter jo prinesla Satanelu?«
»Dečko Ti si od vraga!« je zaklical starec,
»dobro je vendar, da Te nisem ubil ali utopil. Poizkušati hočeva, kaj pa, če Stanelo opazi prevaro?«
»Neumnost oče, Satanelo niti opazil ne bo, da mu bova podtaknila durgo truplo, kajti tale je tudi mlada devojka, pri tem lepa, čudovitolepa. Glej, kako lepo telo ima.«
»Da, čudna ženska,« je potrdil stari Piferon,
»tej bi ne bilo treba smrti iskati. Bi se že našel kak mož, ki bi jo ne pustil, da bi lakoto trpela.«
Mladi Piferon je začel slačiti truplo.
»Prokelto lepa ženska, tako nežnega, krasnega telesa še nisem videl,« je rekel, ko so se mu razkrile lepote trupla.
»Stavim, da je to devica. Morda jo je hotel kdo zapeljati, zato je skočila v Seno. In čudno, nobene rane nima, tako izgleda kakor bi ne bila mrtva, ampak da bi spala. Dolgo ni bila v vodi. Morda jo je zgrabil kes, ko je že skočila v vodo, zato je plavala proti bregu in se tu vsled utrujenosti zgrudila.«
»Mora že biti tako!« je mneil stari Piferon.
»Kdo ve, morda je to ona deklica, katero išče signor Satanelo, toda molčala bova o tem, Stanelo mora misliti, da mu prineseva truplo, katero je nama izročil.«
Naglo sta šla po nosilnico ter zavila truplo v črni prt. Nato sta vzdignila nosilnico ter namerila korake proti pokopališču Montmarter, kjer ju je hotel Satanelo pričakovati.
60. poglavje: Ob krsti ljubice
Grof Mirko se je to noč nemirno premetaval po postelji, nikakor ni mogel zaspati. Oh, kakšna dobrota bi bilo zanj globoko spanje, zanj, ki je bil zdaj neprenehoma v nekaki vročici in odkar je zopet Rožico videl, ni našel miru svoje duše.
Podoba vročeljubljene deklice mu je vedno stala pred očmi. Bilo mu je, kakor bi ga vedno in vedno obdajal prizor pred cerkvijo Noterdam. Videl je Rožico pred poročnim vozom z bledimi lici, z vlažno se blestečimi očmi, ki so bile tako neizmerno žalostno uprte vanj. V enem samem pogledu je izprevidel vso njeno globoko bolest. Ta pogled mu je rekel:
"Kaj sem jaz brez Tebe, kaj bo izmene, ako ne boš moj, Ti, ki sem Te bolj ljubila nego sama sebe, Ti, kateremu sem zaupala in ki mi je s sveto prisego zastavil svoje srce!«
In zdaj je drugo videla na njegovi strani, in ta druga je imela venec iz mirt v laseh in bila je srečna nevesta!
Oh, kako je moralo to izpoznanje napolniti nesrečno deklico z grozo! Kaj je morala Rožica občutiti, ko ga je ugledala na strani druge ženske, ki se je z njim kot soproga na veke zvezala pred altarjem.
Da, tedaj je morala obupnost zgrabiti Rožico! Od cerkve je šla najbrž v smrt. Saj mu je bilo že znano, neizprosno znano, da je skočila v Seno!
In ali jo je reka res požrla, je-li končala njeno bol? Skoro bi bila gotovost tolažba za Mirkota, kajti trepetal je pri misli, da je Rožica morda živa zopet prišla na breg. V kakšne roke bi potem prišla?
»Veliki Bog!« je zakliacal nesrečni mladi mož, se sklonil v postelji ter pritisnil roke na sence,
»ko bi se Rožica rešila iz vode, potem, potem bi bilo lahko še vse dobro. Vezi, ki sem si jih sam splel, bom raztrgal, ako lahko o srečim Rožico!«
Mirko je umolknil. Pogledal je proti vratom. Ali ne bi lahko Lola tam stala ter ga poslušala?
»Nesrečnica, ki me je prisilila, da sem ji dal svoje ime, ha, ona me ne more siliti, da bi ji dal tudi svojo ljubezen in srce!
Gorje, da sem umirajočemu očetu prisegel! S tem Rožico gnal v smrt. Kajti imeti me mora za brezvestneža in nezvestega in zato ji je srce počilo. Imela se je za prevarano! In Lola, ta nesrečnica, nima nikakgea dobička od svoje zamge, ki si jo je pridobila. Zdaj je moja žena in se imenuje Lola Višnjegorska. Toda že v poročni noči je postala udova! Žena je in obenem še devica! Nikdar, nikdar je ne bom pritisnil na srce! Kako žalostno življenje, živeti ob strani žene, katere se ne ljubi!«
Mirkota ni več trpelo na postelji. Skočil je z nje, si ogrnil temen nočen plašč ter stopil k oknu, katero je s tresočimi rokami odprl.
Zrak je moral imeti, da, ta mu je dobro storil, sveži pomladni zrak, ki mu je pihljal okrog senc.
Zrl je doli v park, čegar drevje je nemo ležalo pred njim, kakor bi spalo pomladansko spanje!
Tedaj je Mirko opazil med drevjem voz, kakor velike, goreče oči so se mu zdele svetilke na njem.
Voz je drdral bližje, Mirko je hotel odstopiti od okna. Tedaj se je kočija hipoma ustavila baš pred njegovo palačo.
Mirko je kakor okamenel obsatl. Srce mu je burno vtripalo v prsih, kajti slutil je, da je ta voz v nekaki zvezi z njegovo duševno boljo.
Kdo bi pa prišel po noči k njemu?
Bilo ni nič čudnega, da ga Lolin oče še tako pozno obišče.
Morda je Lola tožila očetu svojo bol, ali mu je povedala, kaj se je med njo in mladim grofom pripetilo proočno noč, ali mu je pravila, dajo je Mirko zavrnil?
»Da pri Bogu!« je vskliknil mladi grof z mukepolnim glasom.
»Le grof Radivoj je! No, naj le pride, resnico mu hočem povedati. Ne, on ni,« je hipoma zakričal,
»to je nekdo drug! Dolg, črn plašč, črn klobuk globoko potisnjen na obraz, oh, to je Edvin Lister, detektiv.«
V naslednjem hipu je hitel Mirko iz sobe ter klical svojega stražarja, ki je nekaj sob dlje spal.
»Fran, Fran!« je zaklical služabniku, ki je zaspano gledal svojega gospoda,
»nekdo je prišel, pravkar trka na vrata, govoriti moram z njim! Ne vprašuj, kdo je, jaz že vem. Pelji ga v mojo delovno sobo. Medtem se bom hitro oblekel.«
Roka se je grofu tako tresla, da se je komaj oblekel.
»Gospod grof,« je zaklical strežaj,
»gospod v plašču že čaka v sobi.«
»Že grem!« je odgovoril Mirko,
»v malo minutah bom pri njem! Sveti Bog, kaj mi ima povedati?« je vprašal Mirko, ko je bil zopet sam.
»O Rožica, ljubka, sladka moja Rožica, ako si še živa, potem, o potem hočem hiteti k Tebi ter Te na kolenih prositi, da mi odpustiš! In potem zlomim sovražne verige, ki sem si jih sam nadel, kajti prost hočem biti, prost zate, moja Rožica!«
Nekaj minut pozneje je stopil mirko v svojo delovno sobo, kjer je strežaj medtem prižigal več sveč, ki so strahotno razsvetljevale bled obraz detektivov, ki je stal sredi sobe.
»Torej ste res Vi, gospod Lister,« je vskliknil Mirko ter stopil bližje,
»in tako pozno pridete po noči? Torej mora biti Vaš obisk velike važnosti!«
»Tako je, gospod grof!« je odgovoril Lister z globokim glasom.
»Upam, da mi prinašate veselo vest,« je nadaljeval Mirko zelo razburjen,
»kajne, Rožica živi, našli ste jo in vsaj odkrili kak sled po nesrečnem dekletu? Hvala, tisočera hvala, gospod Lister, da ste se sami oropali spanja in mi prinesli vest. Dovolite, da Vam roko stisnem!«
»Bojim se, gospod grof, da Vam prinašam veselo, a obenem žalostno vest.«
»Oh, gospod Lister, za Vašimi besedami tiči strašen pomen! Našli ste Rožico, in vendar je zame na veke izgubljena. Rožica Jaklič je - «
»Mrtva!« je pritrdil detektiv, ko je Mirkotu vsled bolesti zastal glas.
Nesrečni, mladi grof se je prijel z obema rokama za srce, potem se je opotekel kakor bi mu tal zmanjkalo pod nogami. Z zamolklim vsklikom se je zgrudil v stol.
Detektiv je stopil malo nazaj, kakor bi hotel ubogega, obžalovanja vrednega moža prepustiti njegovi bolesti. Tako Mirko ni mogel vedeti, da se je Lister zaničljivo in posmehljivo smejal.
»Mrtva, torej res mrtva!« je zaihtel Mirko, kajti neznanske bolesti, ki mu je napolnjevala prsi, ni-mogel več krotiti.
»O torej je nikoli več ne bom videl, nikoli več stisnil na srce! Oh, Bog, kako strašna me kaznuješ, da mi vzameš priliko, da popravim svoj pregrešek na lepem, sladkem dekletu. Mrtva! O zdaj bo temno okrog mene, večna noč, nobena zvezda mi ne bo več svetila, kajti Rožica, moja Rožica je mrtva!«
Kako resnična, kako plemenita je bila ta bolest, primerna, da gane vsako človeško srce, in vendar je molčal mož, ki bi z eno besedo lahko končal Mirkotovo bolest. Muke Mirkotove so ga še veselile, čeprav mu mladi grof ni nikoli nič žalega storil.
Toda na svetu so človeški demoni, katerim je prava potreba, da vidijo druge žalostne in trpeče, propali človeški značaji, ki živijo od nesreče drugih, ki se zabavajo na obupnosti svojih sočlovekov.
Mirko se je jokal. Več minut je trajalo preden so mu nehale solze teči; A še vedno so se bliskale kakor dragoceni biseri, ko je vstal in počasi stopil pred detektiva.
»Oprostite, gospod,« je rekel z mehkim glasom,
»da ne morem premagovati svoje bolesti. Pravijo, da se moški ne sme jokati razen pri pogrebu svoje matere. Toda jaz sem izgubil edino bitje, katero sem ljubil, edino srce po katerem sem hrepenel. V temm dekletu sem izgubil vse, vse, v kar sem upal in na kar sem zidal svojo bodočnost. Zdaj gotovo razumete, čemu sem jokal?
Zdaj se pa čutim dovolj močnega, da izvem vse od Vas. Kako ste jo našli, kje jo je reka vrgla na breg, in kjer je njeno truplo v tem hipu? Kajti ako s tako gotovostjo govorite o njeni smrti, se gotovo našlo njeno telo. O bila je predobra zato zemljo, zato ji je ubežala ter prah pustila, ki ga ni mogla s seboj vzeti.«
»Da, gospod grof,« je odgovoril Lister ter si gladil dolgo, črno brado,
»hitrejše smo jo našli nego sem mislil. Neki agent mi je sporočil, da so valovi priplavili mrtvo truplo na breg, odkoder so jo potem nesli na pokoplaišče in je izročili grobarju Piferonu, kateremu je policija naročila, da mora truplo še danes pokopati.«
»Še to noč?« je trepetajoč vskliknil Mirko.
»O kako hitri so ljudje s pokopom lepote in duševne dobrote!«
»Zato sem Vas sklenil po noči obiskati,« je nadaljeval Lister z nevidezno sočutnim glasom,
»mislil sem si, da si želite nesrečnico še enkrat videti.«
»O gospod Lister, v srce ste mi videli!« je zaklical Mirko.
»Da, še enkrat jo hočem videti, poslednjič ji stisniti roke ter ji reči zbogom za vedno!«
»V tem trenotku stoji krtsa, kjer je njeno truplo, v mrtavšnici pokopališča Montmarter. Ko se bo zdanilo jo bodo pokopali. Ako ste torej pripravljeni, gospod grof, še enkrat videti dekle, ki je bilo Vašemu srce drago, me spremite in peljal Vas bom s svojim vozom na pokopališče.«
»Da, grem!« je vskliknil Mirko.
»O moj Bog, meni je kakor bi teške sanje legle na moj duh. Jaz, grof Mirko Višnjegorski, moram zdaj v temni noči na pokopališče, da zakopljem svojo Rožico, katero sem pred par dnevi videl živo in cvetočo. O kakšna je človeška osoda! Ljudje se razhajajo in si zakličejo Na svidenje, toda živih se več ne vidi. Jokajoč in žalostni stojijo ob mrtvaškem odru, toda z vsem jokom in tožbami ne obudijo mrtveca.«
»Oprostite, gospod grof, da Vas pripravim že naprej na neko okolnost, ki se mi zdi važna,« je rekel Lister.
»Pravkar ste rekli, da ste Rožico Jaklič poslednjikrat videli zdravo in cvetočo. V tem oziru bi Vas nehote] presenetiti. Nesrečnico boste našli kruto izpremenjeno. Kajti ne glede na to, da ugrabi smrt človeškemu obrazu lepoto in ljubkost, ko se ga dotakne z ledeno roko, so poleg tega trupla onih, ki najdejo smrt v vodi, zelo izpremenjena.«
»Torej ne bom Rožice niti v prejšnji podobi več videl, ampak le njeno truplo, ki me bo nanjo spominjalo.«
»Morda niti to ne, gospod grof,« se je oglasil detektiv,
»na vsak način se morate pripraviti na strašne izpremembo obraza, ki se Vam je tako lep zdel.«
»Strašen!« je zakljcal Mirko.
»To je torej osoda človeške lepote, preminiti mora in ničesar drugega ne ostane od nje nego spomin, ki ga človek zvesto obdrži v spominu. Toda pojdite, gospod Lister, predolgo sva se že mudila. Tri je ura. Jutro ni več daleč in rekli ste mi, da jo bodo ob jutranji zori pokopali. Oprostite še trenotek, le plašč si še oblečem.«
Mirko je hitel iz sobe. Detektiv je dolgo in zasmehljivo gledal za njim.
»Dovolj je pripravljen, da najde povsem drugo nego ono, katero pričakuje,« je mrmral Lister, v svojo črno brado.
"Haha, prevare gotovo ne bo zapazil, ločil se bo od trupla s prepričanjem, da Rožice Jaklič ne vidi več v tem življenju. Čudno, ta grof mi še nikoli ni nič žalega storil in vendar občutim v sebi veselje, da ga vidim tako nesrečnega. Toda bogat je in bogatine sovražim. Vedno sem se bojeval zoper bogat in srečne ljudi.«
»Pripravljen sem,« se je Mirko oglasil pri vratih.
Ogrnjen je bil v črn plašč ter imel širok klobuk na temnih kodrih.
»Pojdiva! Meni je, kakor bi me tisoč skrivnostnih nitij vleklo k ljubljenem mrliču.«
Detektiv in grof sta odhitela po stopnicah. Mirko je še strežaju naročil, naj ugasne sveče ter nikomur ne pove, da je tako pozno po noči šel iz hiše.
Potem sta sedla v voz, ki ju je v najhitrejšem diru odpeljal.
Ni dolgo trajlo in voz se je ustavil pred železnimi vrati in detektiv je zaklical Mirkotu, ki je bil v globoko premišljevanje zatopljen, da sta na cilju.
Mirko je stopil iz voza. Mesec je razsvetljeval široko peščeno stezo, po kateri sta šla z detektivom. Črnobradi, bledi mož je pokazal na nizko poslopje in rekel:
»Tam jo boste našli.«
Grof je pospešil korake in skoro sta dospela do tega poslopja.
Pri kamnitem stebru je stal človek, ki se je pri prihodu naših znancev približal.
»To je grobar Piferon,« je šepetal Lister svojemu spremljevalcu.
»Mož zakrivi pravzaprva prestopek svoje dolžnosti, ko nama dovoli, da smeva videti mrliča. Toda z denarjem sem vseeno podkupil.«
Mirko je nagnil glavo. Kaj mu je pa bila zdaj postava? Haha, naj se le kdo drzne postaviti se med njim in Rožico, za vse je bil pripravljen, da le še enkrat vidi ljubljeno bitje.
»Dober večer, gospoda,« je zadonelo z grobnim glasom poleg njih,
»to je torej gospod, ki hoče še enkrat videti mlado deklico, katero so izvlekli iz Sene. Skrajni čas je, dajo pokopljemo.«
»Že dobro, prijatelj,« je odgovoril Lister ter pomižiknil Piferonu,
»ta gospod se hoče posloviti od deklice, ki mu je bila v življenju zelo draga. Zato je najboljše, ako ga za nekaj minut samega pustite.«
»Da, pojdite prijatelj,« mu je zaklical Mirko z zamolklim glasom,
»pojdite, kajti nobenih človeških obrazov nočem videti, le enega, ko bo tudi skoro izginilo pod zemljo.«
»Kje imate truplo?« je vprašal Lister.
»Tam gospod,« je odgovoril Piferon in pokazal na črno krsto na lesenem podstavku,
»krsta je res siromašna, nobenega venca, nobena cvetlica je ne krasi. Toda bila je samomorilka, in cerkev ter policija zahtevata, da se ne napravlja nikakih ceremonij.«
»Samomorilka!« je ponovil Mirko in ta beseda mu je kakor nož zarezala v srce.
»Rožica samomorilka. In jaz sem jo gnal k opbupnemu koraku! Moja je vsa krivda!«
Naposled je Mirko premagal grozo, ki jo imel pri misli, dabo zdaj videl mrtvo ono, ki je bila tako lepa in ljubka v življenju. Stopil je k krsti.
Črn prt je bil pokrit čez truplo in zakrival to pogledom mladega grofa, ki je drhteč stal pred odrom. Lister je stopil poleg njega, kajti prepričati se je hotel, če se bo prevara popolnoma posrečila.
»Odstranil bom prt,« je rekel z otlim glasom Mirkotu.
»Ojačite se, gospod grof, kajti mora biti!«
Srebrnobeli sij polne lune je zasvetil v mrtvašnico ter obdajal s tresočimi žarki črno krsto.
Lister je iztegnil roko, da odgrne prt, pod katerim je truplo ležalo.
Tedaj ga je Mirko prijel za roko in skoro sirovo potisnil proč.
»Prosim, pustite to meni,« je rekel Mirko z odločnim glasom, ki ga detektiv še ni slišal od njega.
»Sam bom odgrnil mrtvaški prt, kakor hitro bom sam z mrtvo Rožico. prosim, gospod Lister, prepustite me samemu sebi, žal, da sem Vam že preveč svoje bolesti izdal. Toda to, akr bom zdaj občutil, ko se bom ozrl na bledi, spačeni obraz ljubeljene mrtve, tega se sme nihče videti in izvedeti, tudi Vi, prijatelj moj, ne. Zato me pustite samega!«
Lister se je le nerad udal pozivu, toda obotavljati se ni smel, da ne vzbudi sumnje v Mirkotu.
»Odšel bom, gospod grof,« je rekel,
»in Vaša bol mi je popolnoma umevna!«
Nato je s tihimi koraki odšel do stebra, kjer je poprej slonel Piferon: odtam je še lahko popolnoma videl Mirkota v obraz.
Mirko se je s tugepolnim obrazom in solznimi očmi sklonil čez krsto, ki je shranjevala najljubšo stvar. Počasi je odgrnil prt. Tedaj se je od mesečine obsijan pokazal bledi obraz mrličev in z bolestnim krikom je Mirko zaklical:
»Rožica! Moja Rožica, da, Ti si! Tako torej Te zopet vidim!«
In ihteč je padel obupani mladi mož na truplo ljjubljenke ter položil glavo na njene prsi.
»Vse gre izvrstno!« si je v tem hipu rekel Lister ter uprl svoje sive oči v nesrečneža, o katerem je mislil, da ga je tako kruto prevaral.
»Haha, česa ne stori vse domišljija! Uboga Anica gotovo ni sanjala, da se bo zanjo prelilo toliko solz in poleg tega iz oči uglednega lepega moža! Da, tako umetnost dovrši le Satanelo!«
Mirko je z obema rokama prijel ljubljenkino glavo ter jo vzdignil. Strmel je v njo s sirokoodprtimi očmi ki so bile z grozo, bolestjo in obupnostjo napolnjene. Kakor lahen dih so mu šepetale ustnice:
»O sladko moje dekle, ljuba Rožica, saj ni mogoče da si mrtva! Ali slišiš, Rožica, jaz govorim s Tebo jaz, Tvoj Mirko! Ali veš še, ljubljenka, da sva obljubila, da bova skupaj živela, skupaj umrla! O kako drago moram plačati svoj pregrešek - kak drago to neumnost, da sem se dal ukovati v spone, jih nikoli - o Rožica odgovori mi vendar! Le en edino besedo! Glej, s solzami Te prosim, obupno me žene blaznosti v naročje! O Rožica, zate hočem živeti, le zate, toda zbudi se, odpri oči! Zastonj ne sliši me, mrtva je, ugrabljena mi je, za vedno sem izgubil svojo Rožico!«
Odtegnil je roke in glava nesrečnice je padla nazi na trdo vzglavje, kjer je poprej počivala.
Mirko je tako silno ihtel, da se mu je celo telo kakor v krču treslo, videlo se je, kakor bi mu hotela duša v solzah toniti.
Od solz oblito obličje mladega, lepega moža je bil mrtvaško bledo; zmršeno so mu viseli lasje na čelo, oči so mu v strahotnem blesku plamtele.
»Oh, kaj pomagajo solze!« je zaklical z globoko trpkostjo.
»Solze ne morejo oživeti one, katero smo usmrtili! Kesanje je prepozno, in ne zbudi več Rožice. S tolažbami ne bom več mogel odpreti teh lepih očij. Nikoli, nikdar več me ne bo pogledala z nedolžnim pogledom, akkor takrat, polna ljubezni in čistega hrepenenja! Zbogom torej, Rožica! Počivaj v miru v mrzli zemlji! Mene pa puščas tukaj kot obupanca, kot človeka ki tem živijenju nikoli vec ne bo zrl sreče, kajti med menoj in srečo stojiš Ti, ubogo, bledo dete! In ko bi se kedaj hotel zopet smehljati, bi videl Tvoj obraz, Rožica, Tvoj bledi mtvaški obraz, in smehljaj na ustnicah bi otrpnel. In ako bi se se kedaj hotelo kaj gibati v tem srcu, kar bi bilo podobno ljubezni, tedaj vstopi iz groba in mi zakliči:
»Ljubezen usmrti! Spomni se one, ki si jo z ljubeznijo usmrtil!«
»Da, le zgrabite me, furije kesanja, za menoj stojite, Vašo bližino čutim, koščene roke stezate po meni in vroča sapa Vaša mi veje v vrat! Toda potrpljenje! Le še malo minut, potem sem Vas za celo življenje! Toda teh par minut mi se darujte, da se enkrat lahko pritisnem ustnice na bleda, ljubljena usta, na sladka usta, ki sem jih poljubil s tako veliko nado na srečo in življensko veselje! Zadnji poljub, Rožica moja, zadnji v tem življenju, vzemi ga, vzemi ga od svojega Mirkota, ki je bil Tvoj z vsako žilico svojega srca, z vsakim živcem svojega življenja, in ki Ti je vendar nezvest postal, ker so ljudje tako hoteli, ker je moral neusmiljenemu očetu priseči neumno prisego, ker si ga je druga poželela! Da, Rožica, ako gledaš z nebes zdajle name, ptem boš videla, da nisem tako kriv, kakor sem s Tebi zdel na zemlji! In ker živi duša, čeprav je umrlo telo, mi odgovori v tem zadnjem poljubu, ki Ti ga pritisnem na blede ustnice, odgovori mi, da si mi odpustila!«
Mirkotova glava se je sklonila, roke so se mu nprle na krsto, in ustnice je položil na ustnice mrtve Rožica. A v naslednjem hipu se je Mirko divje vspel in z glasom blaznega je zakričal, da je strahotno odmevalo po pokopališču:
»Še živi! Ni res, da je umrla! Čutil sem njen poljub! Zadnji poljub, dala mi ga je nazaj! Moja Rožica živi!«
61. poglavje: Njeno srce hočem!
Satanelo se je silno prestrašil, ko je slisal ta vsklik.
Ali se je motil, ali morda Anica ni bila mrtva, ali je bila le tako zelo nezavestna ali navidez mrtva? Ne, to ni bilo mogoče, to ni moglo biti res! V življenju je videl že toliko mrtvih, da se ni mogel zmotiti. Ubogo, nesrečno dekle, ki je umrlo v podstrešni sobici „Rdečega mačka," je imelo vse znake smrti na sebi, gotovo se torej ne bo več zbudila.
»Lister, Lister, poslušajte me!« je klical Mirko ter se opotekal kakor blazen proti detektivu,
»čutil sem njen poljub, moja Rožica ni mrtva, ne, ne, še živi! Torej me slutnja vendar ni varala, vedna mi je rekla, da ni mogoče, da bi mi bila Rožica ugrabljena. Pojdite, Lister, pogleje sami! O če bi se je dalo se rešiti, kaji vse svoje, premoženje dam onemu, ki mi reši to dragoceno živijenje.«
»Pomirite se, gospod grof," je zaklical Lister,
»ojačite se, oglejte si stari kakor so v resnici, in ne tako, kakor bi si Vi želeli. Nesrečnica, ki je skoila v Seno, je mrtva in se neda vec obuditi v življenje.«
Mirko se je naslonil na steno in Lister je nadaljeval:
»Nesrečnica je in ostane mtva, ne dvomite v to! Privoščite nesrečni deklici mir uboge duše!« Nepremčno je Mirko stal; bled obraz obrnjen proti nebu je zaklical s pridusenim glasom:
»Da, prav imate, Lister! To, kar sem mislil, da sem čutil, ne more biti res! Smrt ne vrne več žrtve in si ne da ugrabiti plena. Bolna moja domišjija je bila, ki mi je vse to predočila. Le enkrat se hočem pogledati svojo Rožico, še enkrat držati njene mrzle roke v svojih potem, potem poveznite pokrov čez njo, in lepota tega sveta naj izgine v nočni temi groba.«
Solze so zadušile glas mladega grofa in ne kot človek polni moči življenja, ampak kakor starček se je opotekal nazaj k krsti.
»Prositi Vas moram, gospod grof, da se končno poslovite od mrtve deklice,« mu je zaklical Lister,
»grobar je nepotrpežjiv, v eni uri bo ze solnce izšlo.«
»Da, sonce bo izšlo,« mu je odgovoril Mirko s trpkim glasom ter se zopet sklonil čez ljubico,
»toda nji ne bo nikoli vec sijalo.«
»Poslušajte me, Lister,« je nadaljeval Mirko,
»veliko hvalo sem Vam dolžan, da ste me sem pripeljali ter mi dali priliko, da se poslovim od soje vročeljubljene deklice. Toda noprej ne grem odtod dokler ne vzamem spomina na njo s seboj.«
»Vzemite si torej nekaj las,« je odgovoril Lister,
»ali če se s tem ne zadovoljite, sem pripravljen, da hitro naslikam s svinčnikom njen obraz. precej dober risar sem in upam tako dobro očrtati njeno glavo, da jo Vam pozneje izurjen slikar lahko na platno naslika.«
»Nič o tem,« ga je Mirko prekinil,
»rad bi imel spomin, ki mi bo tisočkrat bolj vreden nego lasje ali njena slika. Poglejte me, Lister, povejte, ali sem hipoma zblaznil, ali me je obupnost zmešala pamet? Lister, komaj si upam izgovoriti in vendar, ne mogel bi živeti, ko bi ne imel tega, jaz hočem, zahtevam njeno srce, ki me je tako zvesto ljubilo in katero sem tako kruto strl.«
»Njeno srce?« je rekel Lister z osornim glasom ter stopil korak nazaj,
»ali sem Vas prav razumel, gospod grof, Vi hočete nesrečnici srce izrezati iz telesa? Ne, ne, tega ne mislite resno, to bi bilo neusmiljeno nečloveško!«
»Nečloveško?« je glasno zaklical Mirko,
»kruto je ako ljudje to, kar so ljubili, zakopljejo v grob ter prepustijo črvom. preden se pa to zgoji, hočem imeti spomin, ki me bo vsak dan spominjal mojega hudodelstva, katero sem izvršil na tej nesrečnici, na oni strahoviti pregrešek, skaterim sem uničil cvetoče človeško življenje. Da, Lister, Rožicino srce zahtevam, vsak dan je hočem videti, vsak dan si reči: Ono srce Te je zvesto ljubilo, je bilo Tvoje, a Ti si je zavrgel, brezvestno si je zapustil! Tako hočem pokoro vzeti nase, njeno srce hočem in nič drugega na svetu ne bo imelo večje vrednsoti zame.«
Lister se je ustrašil, kajti bilo je res kakor bi blaznost zgrabila mladega grofa, besede so mu vrele iz ust kakor pšice, ki zadenejo v črno, gledal je z očmi, ki so dokazovale detektivu, ki je bil dober poznavalec ljudij, da je sklep mladega grofa neizporsen.
»Gospod grof,« se je obrnil na Mirkota, da vsaj poskuša, ako bi se dal odvrniti od tega sklepa,
»kakor veste, ne utegnemo, kakor bi bilo zdaj mogoče izvršiti operacijo, vsled katere bi dobili njeno srce iz telesa?«
»Oh, to ni dolga operacija, to izvrši zdravnik v malo minutah! Jaz nisem prvi, ki zahteva srce ljubice, da je shrani do zadnjega diha. Ženske, ki so zvesto ljubile in katerim je bil ugrabljen ljubček, so že večkrat kaj takega zahtvale. Vojvodinja Sagan je skrila srce onega nesrečnega Radzivila, ki ga je francosko ljudtvo umorilo na Menu, v dragoceno čašo ter ga v domači kapelici na altar postavila. VSak dan je tam molila v solzah, vsak dan je gledala njegovo srce in ko je umrla, so morali srce z njo vred pokopati v isti krsti. Njeno srce hočem, ali slišite, jaz hočem in nobena zemeljska moč mi ne bi branila, da bi še to noč ne izvršil svojega sklepa.«
Lister je izprevidel, da ne sme ugovarjati besnemu grofu. Premišljeval je tudi, da je grof še živjenje čutil v prsih mrtve deklice. Ako je uboga Anica res se živela, bo prav gotovo umrla, ako se ji srce izreze iz telesa. Že iz tega vzroka se Lister ni ustavljal grofovi želji.
»Dokazal Vam bom, gospod grof,« je torej rekel,
»da hočem vse storiti za Vas. Govoril bom z grobarjem ter ga z denarjem podkupil, da odloži še za nekaj časa pogreb. Medtem bova poiskala zdravnika, da izreže srce.« „
»Le pojdite in pokličite grobarja, oh, že prihaja, stopite bližje, prijatelj,« je rekel grof.
Stari Piferon se je ponižno približal.
»Kaj ukazujete, milostivi gospod?« je rekel ter se globoko priklonil pred grofom.
»Želim, da se odloži za nekaj ur pokop tega mrliča da mi dovolite, da spravim truplo k kakemu zaravniku, ki jo bo se enkrat preiskal, kaji prepričati se hočem, ako je res mrtva.«
»Oh, to, to zahtevate, gospod?« je rekel stari Piferon in lopovsko nakremžil gol obraz,
»sicer nisem študiran doktor, toda mrtvega znam ločiti od živega. No, zagotovim Vam, da je to dekle mrtvo kakor le more biti umrli človek.«
»To hočem slišati od kakega dravnika,« ga je ukazujoče prekinil Mirko ter izvlekel denarnico,
»vzmemite ta denar, prijatelj, in poplačate se za uslugo, ki ste mi jo storili.«
Piferonove roke so se stresle, ko je prijel polno denarnico Mirkotovo, toda preden je odgovoril, se je spogledal s Satanelom, ker je od njega hotel vedeti kako naj odgovori.
Signor Satanelo ali detektiv Edvin Lister je prikimal z glavo.
»Milostivi gospod,« je hlastno zaklical stari Piferon
»popolnoma sem Vam na uslugo. Ukažite in midva s sinom poneseva truplo k zravniku, čegar hišo boste pokazali.«
Mirko je bil zdaj v zadregi. Kateremu zdravniku naj se zaupa? Tu ni bilo treba vprašati kakega slavnega zdravnika, ampak takega, ki stanuje blizu pokopališča in ki je molčljiv.
Mirko je sklenil, da na slepo srečo poišče prvega zdravnika, zato je rekel grobarju:
»Prosim, položite krsto na nosilnico in pojdite za menoj, peljal Vas bom in v naslednji ulici bomo že našli stanovanje kakega zdravnika. Vi pa, Lister, me pričakujte tukaj, v eni uri pridem nazaj!«
Zakaj ni hotel Mirko vzeti s seboj človeka, kateremu se je doslej brezpogojno zaupal! Zakaj je hotel sam biti na potu? Zakaj je pustil detektiva na pokopališču ter sam šel iskati zdravnika?
Mirko si ni cedel odgovoriti. V duši se mu je hipoma pojavila nekak mržnja do človeka, ki ga je sem pripeljal in ki je komaj čakal, da se Rožica pokoplje.
Mirko še ni ničesar sumil, ni se se zavedel, da ne sme Listru zaupati. Toda Mirkotu je bilo, da ima le on sam pravico spremiti Rožico na zadnjem, žalostnem potu in kakor bi vsak drug človek oskrunil ta pomenljivi korak.
Stari Piferon je poklical svojega sina in grobarja sta položila pokrov na krsto, ne da bi ga pritidila. Nato sta ga dvignila in starec je zaklical Mirkotu:
»Gotova sva, pojdimo, gospod!«
»Da pojdimo,« je odgovoril grof, ter se tesnejše zavil v plašč,
»pojdita za menoj in Vi, Lister, me počakajte tukaj!«
Lister mu ni odgovorjal, bilo mu je celo ljubo, da je lahko ostal na pokopališču, kaji vseeno je bila čudna zahteva, ki jo je mislil Mirko staviti do zdravnika.
Skoro nato se je žalostna ceta pomikala s pokopališča.
Mesec je razsvetljeval pot in so se lahko čitale tablice na hišah, toda zdravnika se ni nobenega bralo.
»Stopimo v stransko ulico, je zaklical Mirko grobarjema,
»morda najdemo tukaj, kar iščemo.«
»Da, gospod,« se je oglasil stari grobar,
»zdi se mi, da tu stanuje zdravnik.«
In res, ko so zavili v stransko ulico je Mirko nenadoma obstal.
Na mali, eno nadstropni hiši je videl tablico, na kateri je bilo napisano ime: Doktor Hinko Golar.
»Tukaj smo,« je rekel Mirko,
»postavita krsto na tla ter me počakajta, da Vaju pokličem. Dobro pazita na truplo!«
Mirko je potegnil za zvonec in ksoro je odmeval po hiši, za nekaj minut so se bližali koraki k vratom.
Vrata so se odprla in stara častita dama z sivim lasmi, oblčena v spali plašč je stala s svetilko v roki na pragu.
Začudeno je gledala madega moža, ki jo je spoštljivo pozdravil.
»Najbri želite z mojim sinom govoriti,« je rekla dama,
»prosim, stopite bližje, moj sin je šele pred eno uro prišel domov, toda zbudila ga bom, ker želi, da ne sme nihče oditi od njegovega praga,«
Kako zaupno so se glasile te besede! Mirkotu je bilo gorko pri srcu, občutil je, da je pri dobrih ljudeh.
Stopil je v čedno, a preprosto vežo. Gospa je odprla vrata ter ga povabila v sobo.
»Prosim, sedite za trenotek,« je rekla stara gospa, takoj zbudim svojega sina da pride k Vam. Ali potrebujeto Vi sami zdravniške pomoči?«
»Ne, gospa,« je odgovoril Mirko,
»prišel sem, da zaupam Vasemu sinu važno operacijo. Hvalili so mi njegovo izurjenost in ne dvomim, da je pravi človek za to.«
»Torej so hvalili mojega sina?« je odgovorila gospa in se srečno nasmehljala.
»Da, izvrsten zdravnik je pa žal, teško mu je tukaj, ker nima se dosti bolnikov. Oprostite za par minut!«
Gospa je naglo odšla ter pustila luč na mizi. Mirko je z utripajočim srcem korakal po sobi, ter zamišljeno položil roke na hrbet. Priznati si je moral, da je nekaj nenavadnega, kar je hotel doktroju izročiti.
Ali bo zdravnik zadovoljen z njegovo željo, ali se bo kaj pomišljeval, ustreči njegovi želji?
Pa vendar ne! Čemu bi se pa zdravnik pomišljeval, mrtvi srce izrezati? Saj ni bilo hudodelstvo, temveč dejanje pobožne naklonjenosti. Gotovo mu bo doktor Golar rad izpolnil željo.
Vrata so se odprla, na pragu se je pojavil mlad mož kakih trideset let star. Polna rujava brada mu je padala na prsi in modre plave oči so mu gledale iz obraza.
»Gospod,« je rekel mladi zdravnik in počasi stopil k Mirkotu,
»jaz sem doktor Golar in sem Vam na uslugo. Ali naj grem z Vami k bolniku? Od matere sem slišal, da se gre za operacijo.«
»Gospod doktor,« je rekel Mirko,
»odkrito in pošteno hočem govoriti z Vami, kakor se spodobi poštenjaku. Pred nekaj minutami se nisem poznal Vašega imena in le slučaj me je privedel v Vašo hišo. Iskal sem zdravnika in ga našel tukaj. Gospod doktor, tu se ne gre za operacijo pri živem človeku. Tu se ne vprašuje, ali boste rešili drago življenje ali ne, kajti to življenje je izgubljeno na veke! Gospod doktor, zunaj stoji na nosilnici krsta. V nji počiva mrtva, lepa, nesrečna deklica, ki sem jo ljubil kakor nobeno drugo bitje na zemlji. Zdaj ko bi jo moral pokopati in se ločiti od nje, je nastalav moji duši čudna želja, zahteva, katere ne morem premagati.«
Mirkotov glas se je silno tresel, velike znojne kaplje so mu stale na celu, Hinko Golar ga je pa naglo prijel za roko, mu jo gorko stisnil ter rekel:
»Kdorkoli ste že, gospod, pomirite in ojačite se; povejte mi brezobzirno, kaj želite od mene. Jaz vem, da nič zlobnega ali hudodelskega ne zahtevate od mene, govorite, akj lahko storim za Vas?«
»Gospod doktor,« je vskliknil Mirko s priduššenim glasom,
»dajte mi srce moje ljubice!«
»Srce — Vaše ljubice? Kako naj to razumem, gospod?«
Veliko začudenje je donelo iz doktorjevega glasu, in za trenotek je nezaupno zabliskalo v njegovih očeh. Toda to je takoj izginilo, ko je Mirko s prosečim, skoro s ponižnim glasom nadaljeval:
»Rekel sem Vam že, gospod doktor, da nameravam pokopati truplo svoje ljubljenke. Toda ko sem jo tako videl v krsti pred seboj, me je zgrabilo, vroče koprenje, da bi vsaj nekaj obdržal od nje, nekaj kar bi mi bilo vedno drag in svet spomin! Sklenil sem torej, da shranim njeno srce v dragoceni časi, isto srce, ki je toliko ljubezni in zvestobe storilo zame. Gospod doktor, izpolnite mi to prošnjo in knežovsko Vas hočem poplačati. O vem, da niste človek, ki se ga pridobi z denarjem. Toda jaz stojim pred Vami kot nesrečnež, kot obupanec, ki se oprijemlje izpolnitve te posledne želje kakor utapljajoči slamnate bilke. Gospod doktor, jaz moram imeti srce svoje ljubljenke, dajte mi je! Malo truda Vas bo veljalo, ako je vzamete iz prsij, kjer je tako zvesto utripalo. Saj s tem ne oropamo mrtve deklice, njeno srce je bilo itak moje, jaz zahtevam le sojo lastnino nazaj.«
»Dobro, gospod,« je zaklical doktor Golar,
»izpolniti Vam hočem željo, čeprav bi morala poprej policija dovoliti. Toda zaupam Vam in se nadejam, da me ne boste pahnili v nesrečo.«
»O hvala, tisočera hvala že naprej,« je zaklical Mirko ter vroče stinsil roke mlademu zdravniku,
»nikoli Vam ne pozabim usluge, katero mi hočete storiti. Povejte mi, kako dolgo bo pa trpela operacija? Kajne, saj se lahko v malo minutah izvrši. Potem bom srce s seboj odnesel truplo naj pa grobarja odneseta na pokopališče in tam pokopljeta.«
»Operacija bo trajala najmanj ena uro," je odgovoril doktor Golar.
»Zato bi Vam svetoval, da zapustite mojo hišo in se šele za eno uro vrnete. Zdaj je ura štiri, ob petih bo vse izvršeno. Potem naj tudi grobarja prideta po truplo.«
»Odšel bom ter se takoj vrnil,« je odgovoril Mirko.
»Svojega imena Vam se nisem povedal in prosim, da ga ne zahtevate od mene, toda prisegam Vam, da imate s poštenjakom opraviti, ki ne bo nikol zlorabil Vaše dobrote.«
Mirko je potem stopil k oknu ter poklical Piferona in njegovega sina, da sta prinesla truplo v hišo. Postavila sta je v prostorno sobo prvega nadstropja, kjer je doktor sprejemal bolnike. Doktor Golar je pokazal na veliko mizo sredi sobe, kamor sta Piferona postavila krsto.
»Pridita ob petih nazaj,« je rekel zdravnik grobarjema,
»potem Vama bom zaprto krsto s truplom zopet izročil. Krsto bom sam zaprl, ko izvršim operacijo, ker nočem, da bi se kdo videl zemeljske ostanke nesrečne deklice. Vi pa, gospod, pridite tudi ob petih, da Vam bom dal to, kar želite.«
»Dobro,« je rekel Mirko,
»poprej naj pa že enkrat pogledam mrtvo deklico, samo enkrat še!«
»Poslovite se torej,« je zaklical mladi zdravnik ter sam vzel pokrov s krste.
V istem hipu, ko je zagledal deklico v krsti, je osupnil, kajti nikoli poprej ni videl bolj ljubkega dekliščega obraza, nikoli še mrtve, ki bi tako mirno speč ležala kakor nesrečno bitje, akteremu bo izrezal srce iz prsi, da ne strohni.
Mirko se je sklonil k deklici, ji poljubil čelo in oči, ustnic se pa ni upal dotakniti, da se ne bi zopet kruto varal.
»Zbogom!« je tiho in v solzah šepetal,
»zbogom, Rožica! Od mene si šla, toda najboljše, najplemenitejše, kar je živelo v Tebi, to si obdržim, Tvoje srce, Tvoje zvesto, ljubezni polno srce! In ko bom sam umrl, Rožica bodo moje oči uprte na posodo, kjer bo shranjeno Tvoje srce, — in potem se mi bo zdelo, kakor bi bila živela z menoj in nikoli ne bila umrla. Zbogom, ljubica, na svidenje!«
Mirko je omahnil od krste proč, še enkrat je ihteč šepnil: Na svidenje,— potem je hitel iz sobe in mladi zdravnik ga je spremil.
Piferona sta že poprej odšla:
Pri hišnih vratih sta stala zdravnik in grof.
»Ob petih torej,« je rekel doktor Golar nesrečnežu, ki je potrt stal pred njim, ter mu stisnil roko,
»jaz Vas pričakujem.«
»Pridem gotovo,« je zaklical Mirko.
»Toda misli ne bom mogel prenesti, da se bo Vas nož zarezal v krasne prsi, ki so bile še pred kratkim napolnjene z življensko gorkoto. Toda mrtveci ne čutijo več nobene bolečine.«
»Gotovo ne!« je odgovoril Golar,
»kralje in cesarje zadene ista osoda kakor nas. Tudi te reze zdravnika no, kadar, zatisnejo oči, kaji njih telo se mora čim dalje obvarovati trohnobe.«
»Razumem,« je rekel Mirko,
»in hvala Vam za tolažbo. Toda prosim Vas, bodite pazljivi z mojim ubogim, ljubljenim srcem in oprostite mi, da sem Vas danes po noči poklical k tako strašnemu opravilu.«
»Jaz izpolnim le svojo dolžnost, zbogom!«
»Zbogom,« je odgovoril Mirko in vrata so se zaprla za njim, in opotekel se je kakor pijanec v temno noč, vročica ga je tresla, človek, ki ne zna ločiti sanj od resnice.
In ko je hitel po pariških cestah, zavit v plašč in z na čelo potlačenim klobukom, je vedno in vedno mrmral z drgetajočimi ustnicami:
»Izgubljena je na veke zame! Toda njeno srce mi ostane! Reši sem je, to ubogo, zvesto ljubljeno dekliško srce.«
63. poglavje: Nepravo srce
Doktor Golar se je počasi vrnil od vežnih vrat proti stopnicam, ki so vodile v prvo nadstropje.
Ko je pa hotel iti gori, so se odprla vrata in njegova mati je hitela k njemu.
»Vse sem slišala, sinko moj,« je zaklicala stara gospa z drhtčim glasom,
»kaj hočes storiti? Ali si pomislil, da ravnaš zoper postavo? O sin moj, ne onesreči naju, ne stori ničesar, kar lahko postane Tvoja poguba!«
Ljubezni polno je mladi zdravnik objel boječo mater.
»Mamica,« ji je rekel,
»bodi mirna. Kar hodem storiti, lahko zagovarjam pred svojo vestjo. Res je, bi moral imeti policijsko dovoljenje, preden zabodem truplo, ker mi ni znano, kedaj, kje in na kaki bolezni je umrla. Toda si-li pogledala moža, ki mi je adl to naročilo?«
»Zelo skrivnostno naročilo, dragi sin!« je zaklicala mati z drhtečim glasom,
»in ravno to je, kar mi ne ugaja. Zakaj pride po noči, zakaj se boji luči, zakaj želi, da se vsa zadeva tako hitro reši? O sin moj, ko bi bilo to hudodelstvo, kar misliš storiti? Ali nisva že dovolj nesrečna, da sva zarad sramote očeta morala zapustiti domovino ter morava tu med tujci živeti siromašno življenje? O dragi sin, ne pojdi v nevarnost, da še tega ne izgubiš, kar imaš sedaj!
»Prosim Te, ne jokaj mati,« je zaklical zdravnik ter ji poljubil solze na očeh.
»Nesrečni mladi mož, je prinesel truplo k meni, je ljubil deklico. Zdaj je noče poprej pokopati, dokler ne dobi od nje trajen spomin, zato zahteva njeno srce! Ta želja ni baš tako nenavdana in jaz jo lahko brez pomisleka izpolnim. Pusti me torej, da grem doli in izvršim opracijo. Tisočkrat bolje rezati človeka, ki ne čuti nobene bolečine več, nego rezati živo, drheteče meso.«
Doktro Golar je nato stopil an stopnice in stara gospa je še zaklicala za njim:
»Ali Ti lahko pomagam, Hinko? Meni je, akkor bi Te ne smela samega pustiti z mrtvo deklico.«
»Ne, lezi nazaj na postelj, mati, stara si in potrebna počitka in mrtva deklica s emi ne bo ustavljala torej ne potrebujem pomoči.«
Vrata so se zgoraj zaprla, stara gospa je še dolgo stala spodaj ter šepetala:
»Ljubi Bog v nebesih, vzemi mojega otroka v svoje varstvo, ne cpelji mojega sina, v izkušnjavo. Oh, dal si mi ga kot veliko tolažbo v neizmerni boli, ki sem jo trpela na zemlji, torej mi ne vzemi zadnjega kar še imam. Amen!«
Gospa je nato odšla v svojo spalnico.
Toda ni legla, ampak vzela je sveto pismo v roke ter čitala evangelij, ko je Kristus obudil Jajrovo hči v življenje.
Mladi zdravnik je medtem odgrnil vse zastore pri oknih, da je polna luna vso svetolbo lila v sobo, kajti menil je, da mu bo mesečina bolje služila nego motno brleča svetlika.
Potem je odrl omarico in vzel nekaj nožev iz nje. Položil jih je na mizo ter potem stopil k krsti.
Zopet se ni mogel otresti čarovnimoči in lepoti mrtve devojke.
»Kako lep je ta obraz,« je šepetal zdravnik ter motril s črnimi kodri obdano obličje,
»da, rzumem potrtega mladega moža, ki je izgubil ta biser. Karkoli tudi mu je bila ta deklica v življenju ljubica ali nevesta, gotovo je ne bo nikoli pozabil. Čudno, še nikoli ni nobeno dekle moglo s svojo lepoto omamiti moje srce. Toda ako gledam to mrtvo deklico, mi je, kakor bi se prvič nekaj gibalo v mojem srcu, kaj je podobno hrepenenju po ljubljenem bitju.
Toda proč z besastimi mislim,« je nadaljeval mladi zdravnik in si z rokami potegnil čez oči,
»tu se gre za mrtvo osebo, ki bo kmalu pokopana. Toda tudi, če bi bila živa, bi ne mogla biti moja, ker jo je imel drugi in je tega ljubila. Zdaj pa na delo!«
Zdranik je previdno vzdignil truplo iz krste ter vrgel prt pod mizo.
Lepo dekliško telo, ki je bilo tako trdo in nepremično, je položil na mizo.
In čudno, srce mu ni dalo, da bi glavo njeno položil na trdno mizo, šel je k zofi ter prinesel mehko blazino, katero je položil mrtvi pod glavo.
Nesrečnica je bila oblečena samo v dolgo, belo srajco, akjti Piferon in njegov sin sta vzela ostalo obleko.
Doktor je odpel srajco na prsih, čut čiste dostojnosti je spremljal vsako nejgovo kretnjo, in ni hotel razkriti celo gornje telo kakor bi moral. Le deviške grudi je razkril, le ono mesto, kjer je moral urezati da dobi srce iz prsij.
Toda ko sta mu krasna lilijska grička deviških prsij zasvetila, ko je videl nežno, polno oblost ramen nepopisno sladko obliko rok, ko je vdignil eno rok ter opazil oblo globino pazduhe, pokrito z mehkin lasmi, je drhtelo telo mladega zdravnika in roka, ki je nož držala, mu je omahnila.
»Lepa kakor sen!« je mrmal zdravnik,
»in tolik krasote mora izginiti z zemlje! O osoda je venda večkrat neusmiljena, najlepše cvetke uniči! Ubogo dete, kdo ve, kako potreben Ti je počitek, kdo v kako so Te živijenski viharji tresli! Morda Ti je prišla smrt kot rešitelj, morda si jo sama poiskala, da s skriješ pred neusmiljenostjo sveta. Pokaži se torej ubogo človesko srce, ki si nosilo ljubezen in gorje, si izpoznalo največjo blazenost človestva in najbritkejši bolečino ter najhujšo obupnost. Zdaj ne utriplješ več toda za človeka, za katerega si bilo v vroči ljubezn bos ostalo vedno svet spomin.«
Madi zdravnik je počasi nagnil nož na brsteč dekliške grudi, konica je že prerezala kožo, tod zdaj se je tresla doktorju roka, ko je hotel zabost. Toda moralo je biti, roko je pritisnil in -
Doktor Golar je hipoma odtegnil roko, za hip je omahnil, bilo mu je, da ga nočejo ve nog nositi.
A ze v naslednjem hipu se je zopet ojačil. Vrgel je nož daleč od sebe, se sklonil čez nesrečno deklico ter zaklical s tresočim glasom:
»Usmiljeni Bog v nebesih, deklica ni mrtva, ne, ne, varali, preslepili so me, živo so mi prinesli v krsti, pogum, mir, prepričati se moram, ako se en motim, ko se mi je zdelo, da čutim lahno utripanje srca.«
Plavolasi mož je še bolj sklonil glavo ter položil uho na krasne, marmornatobele grudi, zadrževal je sapo ter poslušal.
»Gani se, gani, ubogo srce!« je šepetal z drhtečimi ustnicami,
»slišati hočem Tvoje bitje, oglasi se vendar, ubogo srce, samo en utrip, in vedel bom, če je se kaj življenja v tem krasnem telesu. Tiho, le tiho, zdaj, o kakšna sreča, kakšna blaženost, utripa, bije, srce deluje, tihi in lahni so udarci, ki jih sliši moje uho, toda to so udarci življenja, glasovi upanja.«
Hipoma je doktor Golar odskočil, naglo je planil vratom, jih odpri ter glasno zaklical po hiši:
„Mati, mati, pridi, teci, ona z živi, živi - «
Zdravnik je hipoma umolknil, glas mu je zastal, kaji misel, ki jo je pravkar izgovoril, se mu je zdela drzna.
Mati je hitela kolikor so jo noge vesle v prvo nadstropje. Ko je zagledala teško dihajočega sina, ki je slonel ob vratih, je sklenila roke in zaklicala s tresočim glasom:
»Hinko, kaj se Ti je zgodilo? Tako bled izgledaš, kakor bi se TI duh prikazal.«
»Saj sem ga videl!« je vskliknil mladi doktor,
»videl sem človeka, krasno deklico, ki je ustala od smrti, ker hoče še uživati življenje. Mati, ona nesrečnica, ki so mi jo prinesli v hišo, da ji izrežem srce, živi, živi!«
»Živi!« je zakričala stara gospa,
»vsi dobri duhovi slavijo Gospoda! Sin, ako so Tvoje besede resnčne, potem so Te preslepili, potem so Te hoteli napraviti za morilca. Računali so s temno nočjo, s Tvojo zaspanostjo in naglico, v katero so Te hoteli zapeljati, mislili so, da boš ubogi deklici zasadil nož v prsi, ne da bi poprej deklico preiskal. Ljubi Bog v nebesih, uslišal si mojo molitev, ohrani si mojega sina strahovitega hudodelstva, katero bi skoro nehote izvršil. Gospod, Tvoje ime bodi češčeno na veke, amen!«
»Dạ, mati, prav imaš,« je vskliknil doktor Golar,
»čimboli premišljujem, tembolj Ti pritrjujem. Mojo zdravniko umetnost so hoteli zlorabiti v lopovske namene. Toda zdaj ne izgubljajva časa, rešiti jo morava! O ko bi vedela mati, kako je lepa! Pogled v sladek obraz Te bo poučil, da je angel čistosti! Pojdi, mati, pomagaj mi, da jo neseva na gorko ležišče, zdaj ne vem, če se mi posreči, poklicati jo zopet v življenje. Toda slišal sem utripanje srce, o ljuba mati, pridi hitro, pomagaj mi!«
Prijel je staro gospo za roko in jo vlekel s seboj k mizi, kjer je ljubka deklica nepremično lezala.
»Da, lepa je kakor angel,« je zaklicala gospa Golar,
»toda tako bleda! Skoro bi se mislilo, da je že mrtva. Primi jo v naročje in jo nesi v mojo spalnico, tam jo hočeva položiti v mojo postelj. Posrečilo se bo dobro delo, le veruj mi, rešila bova nesrečno deklico smrti!«
MInuto pozneje je nesel doktor ljubko deklico v naročju po stopnicah, pritisnil jo je na prsi, glava s svilenomehkimi kodri je počivala na njegovi rami. Desno roko ji je držal na obraz, da bi ji luč, aktero je mati nesla, ne prišla do oči.
Stara gospa je zmajala z glavo, ko ješla za sinom, takega ga še nikoli ni videla.
Mirno in tiho je živel na njeni strani, nikoli ni pokazal globokejšega zanimanja za kako žensko, s katero je prišel v dotiko.
Da, gospa Golar je skrivaj že dvomila, da bi sin sploh kedaj izpoznal ljubezen. In to jo je na skrivnem zelo bolelo. Zato je molila k Bogu, da bi ji sin vendar pripeljal v hišo kako ljubeznjivo deklico, ki mu bo udana v ljubezni.
Ali je morda slučaj zdaj pripeljal zaželjeno hčer?
Stara gospa si ni upala odgovoriti na to vprašanje. Saj tujke niti poznala ni, ničesar ni vedela o nji, prišla je na tak čuden način v njeno hišo, da je lahko sklepala, da je s to deklico skrivnost v zvezi. Pogled v dekliški obraz jo je poučil, da ta deklica nima nobene krivde na sebi, da je čista in brez madeža.
Ni dolgo trajalo in lepa tuja deklica je počivala na postelji, skrbno odeta z blazinami in odejami. Doktor je povedal materi, kako mora ravnati z navideznim mrličem.
Ko je doktor odšel, da pripravi v svoji sobi zdravila, o katerih je pričakoval najboljsi učinek, je drgnila vrla starka neutrudljivo stopala nesrečne deklice z gorkimi robci in potem tudi celo telo, da bi kri zopet začela krožiti.
Zdravnik se je vinil, prinesel je malo steklenico in vil nekaj tekočine deklici v usta.
»Mati,« je srečen vskliknil,
»srce bije še močnejše, žile začnejo utripati, krč se umika! O mati, gotovo jo bova rešila, ozdravila bo, ustala bo od mrtvih!«
Neutrudljivo sta si vrla človeka prizadevala z mrtvo deklico in po preteku pol ure je rekel doktor:
»Zdaj se je krč umaknil, mati, organi so zopet začeli delovati, glej, temne svilene obrvi se premikajo, oči se vzdigujejo, zbudila se bo in govorila.«
»Kaj naj ji pa rečeva?« je odgovorila stara gospa,
»ako naju vpraša, kako je prišla v našo hišo? Saj ji resnice ne moreva povedati, ne smeva ji reči, da jo je neki nesramnež prinesel sem, da jo da usmrtiti.«
»Za božjo voljo, nič o tem!« je razburjeno rekel doktor Golar,
»tega ne sme izvedeti, vsaj tako dolgo ne, dokler visi še med življenjem in smrtjo. Tiho premika se! - Glej, mati, pogledala je naju, o, kakšne oči, kakšne nebeške oči!«
»Čudovitopolne oči so se res odprle, in bilo je kakor bi mračna megla smrti, ki je še pravkar ležala na bledem obrazu, izginila od nebeške luči teh očij.
Lepa, nesrečna deklica je pogledala staro gospo, potem je obrnila soje poglede k mlademu doktorju, zmajala je z glavo, kakor bi ne mogla razumeti, kje je. Nato je malo temno namršila obrvi, najbrž je premišjevala, na kak način je prišla sem.
»Kje pa sem?« je tiho kakor bi dihnila vprašala,
»ali nisem mrtva, ali ne počivam na dnu Sene, ali ni vse proč, ali nimam še miru in pokoja?«
»Pri poštenih ljudeh ste,« ji je odgovoril mladi doktor,
»ne bojte se, gospodina, prosim Vas, ne vznemirjajte se zdaj, počivajte, spite, midva hočeva čuti pri Vas.
»Pri poštenih ljudeh?« je tiho in iskreno odgovorila,
»o ko bi to res bilo, oh, tako sem trudna, spati hočem, meni je, kakor bi več dnij tavala po neskončni puščavi. Spati? Spati hočem, kajti to se pravi pozabiti.«
In glava, katero je malo vzdignila, je padla nazaj v blazine in v istem hipu so se sklopile tudi njene oči Doktor je pomigal materi, da se ne sme ganiti z mesta, kajti vedel je, da je dekletu predvsem potreba okrepčujočega spanja.
Četrt ure sta nepremično stala mati in sin, potem je pa mladi doktor prijel mater za roko ter ji šepnil:
»Glej, mati, kako si ji nežne grudi vzdigujejo in padajo v rednih dihih, to je spanje, in spanje pomeni v tem slučaju rešitev, ozdravljanje. Toda zdaj jo lahko prepustiva sami sebi, spala bo morda več dnij. V tem spnaju bo prestala krizo svoje bolezni, kajti bolna je, zelo bolna in silna razburjenost ji je razjedala dušo. Te besede, ki jih je izgovorila, so izdale, da je trepela in si morda sama hotela končati življenje. Obvrarovati jo morava vročice in posrečilo se bo nama! Ako sem sploh kedaj človeka ugrabil smrt, hočem zdaj storiti! Za to drago življenje se hočem bojevati, amti, Bog ni zaman pripeljal te nesrečnice v najino hišo. Poklical je naju, da ohraniva to življenje in pri vsem, kar je nama sveto, bova to storila! A zdaj pojdiva,« je pristavil doktor in vlekel mater proti vratom,
»urediti imava važno zadevo. Ura je zdaj pol petih v pol uri prideta grobarja po truplo. Moža ne smeta izvedeti, da se je deklica zbudila v življenje. Prevarati ju morava, mati, in upam, da se bo nama posrečilo. rekel sem jima, da bosta dobila zabito krsto nazaj. Torej jima morava narediti da bosta mislila, da imata truplo v krsti.«
»Nič lažjega nego to,« je odgovorila mati,
»otežiti hočeva krsto iz blazinami in grobarja ne bosta opazila, da sta bila varana. Bolj težavno bo pa, kako se boš vedel napram onemu človeku, ki pride tudi ob peti uri po srce!«
»O mati, najrajši bi tega nesremneža izročil policiji,« je zaklical mladi doktor in oči so mu v plemeniti jezi zaplamntele, ali če tega ne storim, ga bom počil z roko po obrazu ter mu zaklical: Vi gospod ste lopov!«
»Prosim Te, ljubi sin,« je v skrbeh odgovorila starka,
»ne stori niti enega niti drugega. Ne nakoplji si sovraštva. Ta gospod je najbrž ugleden človek in ako si predstvaljam njegov obraz, ne morem razumeti, kako se more tako dobrohoteno in plemenito izgledati, pri tem pa tako hudoben in propal biti. Toda so ljudje, ki nosijo hinavsko krinko in ki skrivajo svoje misli. Prosim Te, ne izdaj temu človeku, kaj se je zgodilo. Mislil bo, da so odnesli truplo na pokopališče. Toda kar se tiče srca - «
»Naj bo z njim tako prevaran, kakor je mene hotel prevariti,« je prekinil mladi doktor mater.
»Dati mu hočem srce, pa ne ono, katero je zahteval!«
Mati in sin sta zopet šla v prvo nadstropje in ni dolgo trajalo, da sta napolnila krsto z odejami in blazinami, ki so bile tako teške kako poprej dekliško telo. Ravno sta pribijala pokrov na krsto, ko je spodaj nekdo potrkal na vrata. Gospa Golar, ki je hitela k oknu, je zaklicala sinu:
»Naglo končaj, - grobarja sta že tu!«
»Naj vstopita, mati!«
Skoro nato sta stopila oba Piferona ter sprejela krsto.
»Poslušata, dobra človeka,« jima je rekel zdravnik, ko sta mislila krsto odnesti,
»nekaj Vama imam sporočiti, česar ne smem zamolčati. Ali veste, na čem je nesrečnica, ki počiva v tej krsti, umrla?«
Osuplo je pogledal stari Piferon zdravnika in šepasti Lojzek je nehote stopil nekaj korakor nazaj od krste.
»Sicer ne vem na kak način sta prišla do tega trupla je nadaljeval doktor Golar, toda povem Vama, da je nesrečnica umrla za črnimi kozami, ki se pa še niso popolnoma pokazale. Preiskal sem njeno kri in imam dokaze, da je umrla na tej kugi.«
Grobar in njegov sin sta odskočila, ni dosti manjkalo in zbežala bi.
»Grom, hudič in strela!« je zaklical starec in na obrazu se mu je čital smrtni strah,
»kdo bi si to mislil! In midva sva truplo še prijela in položila v krsto. Tisoč vragov, lahko sva si nakopala to strašno bolezen.«
»To bi ne bilo nemogoče,« je odgovoril Golar,
»kajti nič ni bolj nalezljivega nego ta kuga, ki zavratno napade človeka ter ga takoj umori.«
»Oče,« je zaklical Lojzek in se stresel, kakor bi mu kuga že v mozeg prešla,
»stari, zdi se mi, da bom umrl.«
»Strahopetec!« mu je zakričal stari Piferon,
»ali sem se jaz manj pečal s truplom nego Ti? Oba pojdeva k vragu, če ni drugače.«
»No, najhujšega se vam ni treba, takoj bati,« je potolažil doktor Golar grobarja,
»ako še zdaj nista zbolela, potem se Vaju koze tudi ne bodo prijele. Toda dam Vama dober svet, nikar ne odprijata več krste ampak pokopljita jo čimprej.«
»Gospod,« je zaklical Piferon,
»tako hitro še ni bil noben človek na pokopališču Montmarter pokopan kakor bo ta ženska. Grob je že izkopan, treba je le v krsto noter spustiti in potem čim več prsti gori. Vpol ure bo vse gotovo. Pojdi Lojzek, da greva domov. Gospodu doktorju ne morem zameriti, ako noče dlje imeti trupla pod streho.«
Grobarja sta vzdignila nosilnico ter šla z njo po stopnicah na ulico. Ko je doktor Golar pogledal za njima, ju je videl, kako sta tekla z nosilnico, kakor bi jima pod nogami gorelo.
»Tadva gotovo ne odpreta krste,« je rekel sivolasi materi;
»bodi daj tako dobra in pojdi k naji bolnici. Sicer si trudna, toda vseeno bi Te prosil, da čujes pri dekletu, kajti jaz imam se važno opravilo. Ko pride človek, ki me je skoro za zločinca napravil, ne govori z njim, ampak pošiji ga takoj k meni, jaz bom kmalu gotov z njim.«
Stara gospa je odšla; slišala je še, ko je sin zaklenil vrata, hotel je torej biti sam.
Deklico, katero sta s sinom na tako čudovit način rešila gotove smrti, je našla v globokem spanju, in ko je motrila angelskolep obrazek, je šepetala predse:
»Ali je prišla z njo sreča v naso hišo, - da daj Bog!«
Čert ure pozneje je nekdo trikrat pozvonil pri vežnih vratih, bilo je, kakor bi vročino razburjena roka vlekla zonec.
»Kdo je?« je vskliknila stara gospa ter šla vrata odpret.
Bil je mladi grof, ki je brez namena taval okoli ter se zdaj vrnil, da vzame ljubljenkino srce, srce, ki bo odslej edini spomin na Rožico.
Gospa je pokazala na stopnice in Mirko je takoj razumel, da ga čaka doktor v delovni sobi. Oprijemal se je ograje, kaji večkrat je bil na tem, da pade nazaj.
Bil je skrajno vtrujen, mraz in vročina sta ga obenem tresla.
Oh, koliko je trpel v teh dveh urah, ko je po Parizu taval okoli, od ulice do ulice, od trga do trga. In najhujše je bilo, da ga je z nepremagljivo močjo vleklo k onemu mostu, od koder je Rožica skočila v Seno. Mraz ga je stresel pri pogledu na ta kraj. In vendar se ni mogel ustavljati želji, da bi ne videl strašnega mesta. Da, ko je prišel na most, si je dal od stražnika pokazati mesto, odkoder se je Rožica zagnala v valove.
In tu je stal na mostni ograji ter zrl v temno plazečo se reko. In bilo mu je kakor bi videl Rožico spodaj plavati, zdaj prišedšo na vrh, zdaj zopet potapljajočo se. Z neukrotljivo željo ga je zgrabilo, da bi isto storil ter iskal miru in pokoja na dnu Sene kakor ona.
In le misel, da ne bo našel Rožice spodaj, ga je odvrnila, da ni takoj skočil.
Potem se je splazil nazaj v hišo doktorja Golarja in stal zdaj pred vrati, za katerimi se je primerila strašna operacija. še malo minut in videl bo Rožicino srce. Oh, v krčeviti boli se je njegovo srce zvleklo, kakor bi mu hotelo poditi, tako ga je bolelo in tako mono utripalo. A vendar, pred doktorjem ni hotel biti slaboten, saj mu je sam ukazal, naj mu da ljubljenkino srce.
Vrata so se odpra, Mirko je vstopil.
Jutro je že napočilo, negotovi mrak jutranje zarje je plaval v sobo ter storil, da je Mirko se bledejši in propadel izgledal.
»Ali je vse končano?« je vprašal Mirko z mučnim glasom.
»Da, vse!« je odgovoril dr. Golar, ki ni hotel pogledati Mirkota, ker ga je imel za sleparja.
»In truplo?«
»So že odnesli na pokopališče.«
»In srce, srce?« je zakričal Mirko,
»kje, kje?«
»Tukaj!«
S temi besedami je odprl doktor omarico, in v naslednjem hipu je zabliskala v njegovi roki podolgovata steklenica in v nji je bilo krvavordeče človeško srce.
»Vzemite!« je zaklical dr. Golar s hripavim glasom ter s proč obrnjenim obrazom pomolil Mirkotu steklenico,
»vzemite in pojdite, gospod!«
Mirko je omahnil naprej, roke je iztegnil, da bi prijele steklenico, toda odrekle so mu in brez moči visele. Ob boku, od slabosti se je zgrudil s slabotnim vsklikom na kolena.
Glava mu je padla nazaj, s skremženim obrazom in osteklenimi oči je gledal ljubo dragocenost, ki je plavala v steklenici.
»Prosim, vzemite vendar,« je se enkrat rekel doktor Golar,
»izpolnil sem Vam željo. Toda premagovati sem se moral, kaji teški pomisleki so mi stali. Pojdite zdaj jaz ne zahtevam ne plačila ne denarja.«
Vsklik, ki ni imel nič cloveskega na sebi, je zadonel po sobi. Mirko je poskčil, naglo iztrgal zdravniku steklenico iz rok ter jo pritisnil na ustnice in na srce.
»Troje drago srce imam," je zakričal nesrečnež z blaznim smehom,
»s seboj je odnesem, Ti nepozabna moja ljubljenka! Haha, naj mi je poskuša kdo ugrabiti! Sicer sem z drugo poročen, toda le Tvoj, edino Tvoj sem, Ti ubogo, mučeno srce! Za ono bom imel hladnost in zaničevanje do groba, — toda zate ljubezen, oboževanje do posledjega diha!«
Mirko je planil k vratom, steklenico s rcem v trepetajočih rokah. Na pragu je še enkrat obstal , obrnil bledi, upali obraz k doktorju ter rekel:
»Doktro, ne mislite, da ste izvršili hudodelstvo, to ni tatvina na truplu, kajti to srce je bilo moje ko je še čutilo. Ko je bilo še s hrepenenjem, veseljem, ljubeznijo in bolestjo, napolnjeno, je bilo moje, moje z vsakim udarcem, z vsakim glasom, z vsako žilico. Zato je tudi moje zdaj, ko je mrtvo, mrzlo, to srce moje ljubljenke!«
Doktor je stal tu kakor omamjen. Besede, ki jih je izgovoril tujec v blazni strasti, so mu pregnale vse misli sumničenja in nezaupnosti, ki so se mu naselile v duši. Dr. Golarju je bilo, kakor bi se raztrgala koprena, ki mu je visela na očeh, — kakor bi hipoma jasno videl ter razumel razmere, ki so mu bile poprej tuje. Mrzel znoj mu je stopil na celo in ko je Mirko planil iz sobe ter so za njim zaropotala vežna vrata, je vtrujen sedel v stol.
»Gorje mi, kaj sem storil,« je hripavo vskliknil ter si obupno grabil lase,
»ta človek, ki je šel od mene, ni slepar, ampak jaz — jaz sem! Resnično, - nedolžen je, on ne sluti, da je nesrena deklica še živela, ko jo je k meni, prinesel. Ko bi vedel, da ljubljenka njegovega srca še zdaj živi in da je le par vrat bila ločena od njega! Odšel je v obupnosti in grozi, in jaz nisem ničesar storil, da bi mu odvzel neznansko bolečino! O lahko bi mu sporočil rešilno vest: Ona živi, zopet jo boš videl!
Srce, katero je nesrečnež odnesel, katero bo odslej shranjeval kot najdražji zaklad, katero bo obozeval kot svetišče, — ha, ha, — kako kruta, ironija človeške osode, to je bilo srce propalice, vlačuge, katero so pred nekaj dnevi našli v vodi. Jaz sem vzel njeno truplo, da na njem študiram. O kruta prevara, o žalostna pomota! K srcu ceste vlačuge bo molil! Njazlobnejše, z grdimi občutki napolnjneo srce bo imenoval svojo najljubšo stvar!«
Glava mladega doktorja je padla na mizno ploščo in komaj zatajevano ihtenje soe mu je izvilo iz prs.
»Čemu sem molčal, zakaj sem izvršil to velikansko prevaro?« je nadeljaval za nekaj minut,
»ne, ne, nočem samega sebe varati, tega nisem storil, da kaznujem onega človeka, ne, ker je pravica in poštenost na moji strani, ampak, bodi pošten, Hinko, samemu sebi, dal sem mu nepravo, mrtvo srce, da ohranim živo zase, kajti jaz ljubim tujo deklico, katero mi je danes pekel ali nebo pripeljalo v mojo hišo. Nebo ali pekel, dober angel ali hudič! Oh, kdo ve! Morda me bo živo srce, po katerem hrepenim, tisočkrat nesrečnejšega storilo, kakor je tujca napravilo nepravo zdaj mrtvo srce, k kateremu bo molil!«
63. poglavje: Zakon brez ljubezni
Tri mesece je preteklo od dneva, odkar je bil Mirko Višnjegorski uprežen v spone, ki so mu prizadevale tako globoke rane. In res, vezi njegovega zakona niso bile iz rožic spletene ampak iz trde kovine, kakor jih nosi le najnesrečnješi jetnik. Nevidnih verig se večkrat najtežje nosi!
Toda ako je Mirko trpel, ako se je večkrat globoko nesrečnega občutil, je še bolj trpela tudi Lola.
Mirko je živel vsaj notranje življenje, ki ga svet ni videl. Z vso močjo svoje duše se ej oprijel sladkega, nepozabnega spomina. Sicer je trpel, toda bile so tudi ure, ko je vsaj v spominu bil srečen.
Lola pa ni imela ničesar, valovi strasti so jo gnali semtertja, in nikoli ni videla rešilnega brega. Dospela je na cilj sojega hrepenenja, vsaj navidez, kajti postala je grofica Višnjegorska, Mirkotova žena, imela je moža, ki ga je ljubila moža, ki si ga je želela, ki si ga je izmed tisoč drugih izbrala. Svet jo je imenoval srečno soprogo, da, zavidali so jo za lepega mladega soproga, ki je veljal v Parizu za najzanimivejšega, najljubeznivejšega moža. Tisož žensk je bilo, ki bi si ničesar bolj ne želele nego menjati z Lolo ter biti na njenem mestu. Da, na zunaj je bil njen zakon srečen, — živijenje sijajno, — osoda zavidanja vredna. Toda bilo je podobno lepemu jabolku, katero je črv grizel, — ki izgleda na zunaj rdeče in zapeljivo. Ko bi se pa moglo noter pogledati, bi se s strahom zapazilo uničenje, katero je črv izvršil, in z obžalovanjem bi se vrglo lepo ničvredno jabolko proč.
Gotovo se ni nikoli lepa, mlada, zapeljiva ženska imela nesrečnejsega živijenja nego Lola v onih treh mescih, ki so pretekli od dneva, ko se je združila z Mirkotom. Zakon brez ljubezni je pekel na zemiji, to je Lola v onem času sama na sebi izkusila. Toda nikoli ni slutila s kako strasnimi plamen ge pekel človesko dušo, nikoli ni vedela, kako strastno je, koga ljubiti in od tega zaničevan biti, ga vroče in iskreno želeti in ne smeti ljubčeka stisniti na srce.
Lola je bila res zlobna in propala narava, kajti dala se je od matere zlorabiti v nesramno prevaro, katero je tudi izvrstno, izpeljala. V svoji propalosti je celo lastno mater Arabelo, ki jo je spravila tako visoko, pahnila od sebe.
Toda njena ljubezen od Mirkota je bila resnična, pristna in globoka, ta ljubezen ji je napolnjevala vso dušo ter srce z vstrajnostjo brez primere.
Lola je ljubila svojega soproga z vsemi čuti, mislimi in vsakim gibom sojega srca, ljubila ga je, če ga je videla, ljubila ga je, ako ga ni bilo pri nji, ljubila ga je, ako je laden in tuj sedel poleg nje pri bogato obloženi mizi. Ako je bila v družbi obdana od častilcev, ki so se ji vi zdeli poleg njega malenkostni in neznatni, ljubila ga je, ako je po noči sama sedela na svoji postelji. O te noči, te strašne noči ki jo bi skoro blazne storile, o kako se je mlada žena bala strahotne samote teh nočij!
Čez dan je se prenašala svojo nesrečo, kajti tisoč in tisoč drugih stvarij jo je odvračalo od mislij, toda če je potem legla v svoji spalnici na posteljo, ako je zažarela rdeča svetilka ter risala sence na preproge in ako ji je velikansko zrcalo, ki je stalo nasprot njene postelje, kazalo njeno zapeljivo, krasno, razkošno podobo, njeno postavo, ki je bila tako zelo ustvarjena za ljubezen, njene čare, ki bi vsakega moškega osrečili in v nebo povzdignili, in ako je potem mislil da edini, kateremu je vso to množino krasote, slasti razkošja hotela podariti, da jo ta editi zaničuje; potem, potem -
Da, potem ji je bilo, kakor bi ji blaznost zasadila kremplje v njene uboge možgane, potem je skočila s postelje ter tavala po sobi, potem je s tresočim rokami ogrnila lahko obleko ter se splazila skozi sobo, ki je ločila njeno spanlico od Mirkotove, do vrat, katerim je Mirko spal. In pri teh vratih je čepela tiho po več ur, oči uprte v kljuko, roko pritisnjeno na srce kakor bi hotela premagovati srce, da bi z burnim utripanjem ne izdalo, da sedi mlada lepa žena tu kot breačica, ki prosi miloščino ljubezni.
A zaman je čakala! Nikoli se niso odprla vrata paradiža, nikoli se ni nič oglasilo za temi vrati, kaj bi ji obljubilo najvišjo srečo živijenja, tiho je ostalo v Mirkotovi spalnici, in le od časa do časa so se slišali koraki, s katerimi je Mirko nemirno kakor ona korakal po sobi.
»Zakaj ne spi?« se je vprašala Lola,
»zakaj čuje tudi on, na kaj misli v teh nočeh?«
A tega vprašanja ni bilo treba, saj je poznala njegove naskrivnejše misli, saj je vedela, da povečuje vse svoje čutenje in mišljenje eni deklici, ki ni bila več živa, ki ji je pa se zdaj bila tekmovalka, katere bi mogla premagati in odstraniti.
Da, Loli je bilo, kakor bi se morala boriti s pošastjo, z duhom, z bitjem, ki ni imelo več telesa, in bojevala se je s tem bitjem, katerega ni mogla prijeti in vreči na tla, - kajti vedno je bila premagana tem boju!
In ako je Lola proti jutru zaspala, so jo vedno mučile hude sanje. Niti tega ji osoda ni privoščila, da jo vsaj v sanjah pustila z Mirkotom skupaj. Hotela prisiliti, zato je mislila na ljubljenega moža, ko zatisnila oči in zaspala. Ko pa je začenjala sanjati, bile gre spake, ki jih je videla, nikoli pa ji ni bil dodeljen sladki trenotek, da bi počivala v Mirkotovem objemu, niti v resnici niti v sanjah.
Lola je potem navadno spala prav dolgo, in ko je stala in se oblekla, je izvedela, da je soprog ze odšel hise. Mirko je imel navado jahati v pariško okolico vračal se je šele pozno popoludne, in tako sta se soproga videla le pri skupnem obedu, pa se tu nista bila skoro nikoli sama.
Mirko ej navadno povabil goste k obedu, izogibal se je samote z Lolo in kjer je mogel se je je izognil.
Zaman je skušala mlada soproga pridobiti si njegovo srce, krasila se je z vso ljubkostjo, oblačila se v fine toalete, vso sojo ljubenjivost je poskušala pri Mirkotu, bila je nežna, ponižna žena, ki mu je vsa željo čitala iz očij, a vse je bilo zaman, kar je stori Mirko je bil napram nji vedno hladen, vedno se je izogibal dotika z njo. Ako ji je dal roko, je čutila, da je bila hladna kakor led, in vedno je roko takoj nazaj potegnil, kakor bi se dotaknil kače.
Spremljal je lepo soprogo v gledališče, v koncertih na plese, — a bilo je kakor bi vse to le mehanično delal, vse, kar je govoril z njo ali z drugimi, se glasilo tako površno, kakor bi navse kaj druge mislil. Brezbrižno je gledal, ko je letela iz objema enega plesalca v drugega, z mirnostjo, ki je bila žaljiva za Lolo, je gledal, ko je bila obdana od kroga častilcev, obdana od moških, ki so ji dvorili, ki so se vsi prizadevali, da vzbudijo njeno pozornost ter dosežejo kako naklonjenost. Nikoli ni bil ljubosumen.
Da, ko bi mogla to doseči, da bi le enkrat vid v negovih očeh plamen, ki izdaja ljubosumnost, o potem bi bila srečna, kajti ljubosumnost vedno pomeni ljubezen.
In Lola je skušala zbuditi, kar ni hotelo zrasti v Mirkotovem srcu, dala si je dvoriti, odrivala je posamezne moške, najglasovitejše lahkožive je imela v svojo okolici, — najlepši možje so ji ležali pri nogah, odlikovala in vabila je lepe mlade umetnike. Mirko jih je videl prihajati in odhajati, mirno je duhal dragocene šopke, katere so drugi moški pošiljali njegovi soprogi, niti trenil ni z očmi, po volji mu ni bilo, a tudi nevolje ni kazal, pustil je Loli popolno prostost v njenem ravnanju.
In baš to jo je v besnost spravijalo, ter zbudilo so vražjo silo strastij v nji.
Oh, bila bi najsrečneja žena pod božjim solncem, ko bi ji Mirko zaklical:
»Ti si moja sužnja, Ti mi moras služiti, poklekni pred menoj, daj da Ti nogo postavim na glavo!«
Od blazenosti bi potem pokleknila pred njega in poljubila nogo, ki bi jo tako ponižala.
Toda ta brezbrižnost od njegove strani to je Lolo skoro blazno storilo. Oh, čutila je, da se ji bliža blaznost in iskala je lečilo zoper njo.
Gotovo bi našla tako zdravilo:
»Jaz Te ljubim!« iz Mirkotovih ust, stisk negove roke, poljub. Da, to bi jo ubranilo mračne melanholije, katero jo je zdaj celo po dnevu grabila. Ker pa ni našla tega zdravila, je iskala drugo. Udala se je vrtincu zabav, začela je s polnimi rokami razmetavati denar, postala je zapravljivka!
Ni dolgo trpelo in ves Pariz je govoril o lepi grofici Višnjegorski, — o Loli, hčeri grofa Sokolskega.
Vse, druge modne dame je prekosila s sijajem in bliščem, z dragocenimi oblekami, z lišpom in najrafiniranimi toaletnimi sredstvi. Njen voz in krasni konji, katere je z lastno roko kočirala, so bili njalepši, kar se jih je videlo v Parizu. V lastni hiši je prirejala plese, o katerih čarovnem blesku se je po vsem Parizu govorilo. Postala je kraljica mode, bila je kraljica plesa, čim se je pokazala na plesišču. Vse druge dame, celo najlepše, je postavila v senco, vladala je v Parizu in imela zvestejše podložnike nego predsednik republike.
Bilo je jasno, da bo taka zapravljivost spravila grofa Višnjegorskega na kant. Tudi najglobokejši vodnjak usahne, celo knežje bogatsvo gre v nič, ako tolčejo male, bele ročice zapravljive ženske nanj.
Lola je mislila, da povzroči s svojo divjo zapraljivostjo Mirkotov odpor, pa tudi v tem se je motila. Pri največji pariški banki ji je nakazal kredit, da denarja ni nikoli manjkalo. Nikdar ji ni očital, - nikoli je ni opozoril, da mora njena zapravijivost požreti miljone, katere je njen oče dal mlademu paru na razpolago. Bilo je, kakor bi se ne smatral za posestnika teh miljonov, kakor bi mu bilo vseeno, de je danes bogat in jutri siromak. Vse račune, ki so prišli iz prodajalnic, od zlatarjev in juvelirjer je radovoljno plačal. Lola niti vedela ni o tem - -
Tudi v tem trenotku je stala Lola oblečena pred visokim zrcalom svoje sobe in gledala svojo čudovito lepo postavo.
»Da, lepa sem,« je šepetala Lola ter trpko pogledala v zrcalo,
»da, sem, zrcalo govori to. A kaj mi koristi ta lepota, ako ne more ganiti srca ljubljenega moža, - oh, raje bi imela, da bi bila grda in kozava in da bi me on ljubil.«
Stopila je od zrcala ter pozvonila.
Lolina hišna je prišla. Bila je visokoraščena, lepa mlada deklica, ki je komaj nosila obilne rdeče lase na glavi.
»Dajte mi klobuk in pajčolan, Celestina,« je ukazala Lola,
»ali je voz pripravljen?«
»Da, milostiva gospa grofica, — toda pravkar se je pripeljal drug voz, — grof Sokolski je prišel.«
»Oh, moj oče!« je zaklicala Lola ter se prestrašila.
V zadnjem času se je izogibala grofa kolikokrat je mogla, ni mogla prenesti grofovih poizvedujočih pogledov, ki so videli in lsutili, kako izgleda v njenem srcu.
»Kje je moja hči?« je zunaj zaklical glas.
»Aha, tụ v sobi! — Lola, — jaz sem, Tvoj oče, — in zdi se mi, da imam pravico, tukaj stopiti.«
»Oče, ljubi oče!« je zaklicala Lola ter hitela očetu naproti, - takoj sta se iskreno objela.
Čudna izprememba se je izvršila v Lolinem srcu, odkar je na Mirkotovi strani postala tako nesrečna. Poprej ni v Radivoju nič drugega videla nego človeka, ki ga je prevarala in ki ga je se nadalje hotela varati, da postane enkrat dedinja njegovega premoženja. Zdaj jo je pa ganila njegova ljubezen, njegova nezna naklonjenost, — saj je sama izpoznala, kako teško je, pridobiti in vzbuditi si ljubezen.
Hišna Celestina, sestra mrtve Anice, je naglo odšla. Toda komaj je prišla v stransko sobo, ko je izvlekla malo beležnico ter napisala na listič:
»Danes dne 19. avgusta ob 6. uri je grof Sokolski obiskal svojo hčer!«
To knjižnico je Celestina vsak teden oddala signorju Satanelu, ki je na ta način natanko izvedel, kaj se je godilo o hiši Mirkota Višnjegorskega.
Radivoj je prijel Lolino roko in s trpkim pogledom zrl lepi mladi ženi v obraz.
»Lola, danes sem prišel prav sem k Tebi,« je potem rekel ter jo potegnil k sebi na mehki divan.
»Priznati Ti moram, da sem morda prvič v živijenju nekako previdno diplomatino ravnal, ko sem si izbral tako uro, ko Tvojega soproga ni doma.«
»In zakaj nočeš Mirkota videti ljubi oče?« je vprašala Lola ter se plašno ozrla v grofa.
»Ker hočem sam govoriti s Teboj,« je rekel grof Radivoj ter odložil palico in klobuk na stol poleg divana,
»da, sam, kajti enkrat se morava dogovoriti do jasnega. Lola, Ti nekaj skrivaš, — Ti nosis s seboj neko tajnost, v katero ne smem pogledati, in vendar, ljubo dete, bi mi morala zaupati. Ali nisem Tvoj oče? Kdo naj Ti pomaga, ako jaz ne storim, — kdo naj Ti svetuje, če jaz ne bom mogel, kdo naj Te ščiti, ako bi Te jaz ne mogel?«
Lola je počasi povesila oči, žareča rdečica sramu ji je zalila lica, kaji sramovala se je, da je zaničevana, in ni mogla priznati, da je le po imenu Mirkotova žena.
»Dolgo sem premišljeval,« je nadaljeval Radivoj,
»dokler se nisem odločil, da Te vprašam. Toda Alenka pl. Radičeva mi je rekla: Vaša dolžnost je, gospod grof, da poizveste, ali je Vaša hči srečna ali ne. Rešiti morate žalostno uganko, ki jo vsak dan beremo v Lolinih očeh.«
»Dobra Alenka!« je zaklicala Lola,
»da ona mi je resnčna prijateljica!«
»To je tes, ljubi otrok,« je potrdil grof Radivoj,
»in bila bi Ti se več, ko bi ne stala med nama ona blazna ženska, ki je Tvoja mati.«
Radivoj ni opazil čudnega pogleda, ki mu ga je Lola pri teh besedah vrgla. On ni slutil, da se je lepa sleparka bala trenotka, ko ji pove, da se poroči z Alenko. Lola ni odobravala tega Radivojevega koraka iz umljivih vzrokov. Saj je računala na miljone, na velikansko premoženje grofov Sokolskih, ako se oče poroči z Alenko, bo izgubila Lola precejšen del tega premoženja.
»Da, dragi otrok,« je nadaljeval Radivoj,
»dolgo sem se posvetoval z Alenko, ali naj s Teboj odkrito in brez ozirov govorim, ako imam sploh pravico, mešati se v Tvoj zakon! Končno sva sklenila, da kot oče nisem samo opravičen, ampak da je tudi moja dolžnost izvedeti, zakaj izgledaš nekaj časa tako bleda in žalostna in zakaj nisi prav nič srečna? Upam, da je Mirko s Teboj kakor mož z žena kar se tiče ljubezni in spoštovanja? Ne tega ne verujem, da bi bil drugačen, kajti dobro vem, da je Mirko izvrsten človek, in Ti si lepa, in ljubezjiva! Nemogoõe je, da bi Tče moj zet ne ljubil.«
Lola je zardela in povesila oči, — grudi so ji valovale, — bojevala se je sama s seboj. Ali naj Radivoju vse prizna, — ali naj se mu zaupa, da jo je Mirko zavrgel, da ne ljubi nje, ampak drugo, drugo, ki ima starejše pravice do njega?
»Lola,« je nadaljeval grof z mehkim glasom,
»povej mi vse, rotim Te, priznaj mi, vse, celo resnico! Kaj Te tako žalosti? Iz katerega kota se je privlekel oblak nad Tvoj madi zakon? Veruj mi, dete, če se pravočasno odloči, se lahko zapodi tak oblak. Ako se ga pa ne vpošteva, se zgosti, in nekega dne udari strela iz njega! Odgovori mi torej, Lola, ali ljubiš Mirkota?«
»Jaz, — o oče, jaz ga ljubim bolj nego morem z besedami povedati!« je strastno zaklicala Lola in oči so bile se zgovornejše, da je grof, Radivoj takoj videl, da govori hči resnico.
»Torej ga ljubiš? In on, ali Ti ne izkazuje dovolj pozornosti in naklonjenosti?«
»O oče, ko bi Ti vse vedel,« je vskliknila Lola,
»objokoval bi me!«
In pri teh besedah so se ji vile solze iz očij; tako silno in strastno, da se je Radivoj globoko prestrašil.
»Lola,« je vskliknil s pridušenim glasom ter jo prijel za roko,
»torej se nisem varal, - Ti si nesrečna postala, uboga hčerka!«
»Brezmejno nesrečna in bedna! Najbolj obžalovanja vredna žena v Parizu sem!«
»Saj ni mogoče!« je vskliknil grof Radivoj,
»kaj naj bi pa prišlo med Vaju, ko sta vendar kako ustvarjena drug za drugega. Oba sta lepa, mlada in bogata! Vedno sem si domišjeval, da znam čitati v človeskih srcih, a tu stojim pred uganko, od katere ne, morem naji rešitve, ako mi Ti ne pomagaš. — Govori torej, kdo je od Vaju kriv tega prepira, kajti odtujila sta se že zelo drug drugemu!«
»Tako zelo, ljubi oče,« je odgovorila Lola,
»da ne živiva tako kakor mož in žena, - in da sploh nikoli nisva tako živela!«
Radivoj je skocil s stola ter korakal po sobi. Zamišljeno je sklonil glavo na prsi ter naposled zopet obstal pred Lolo.
»Torej Te zametava?« je Radivoj hripavo in osorno vskliknil, da se je Lola prestrašila, kajti svojega dobrega očeta še ni nikoli slišala tako govoriti.
»Da, zaničuje me, oče!« je glasno zaklicala Lola ter skočila z divana.
»Prvo noč, ko sva prisla v ta dom, mi je bladno in neusmiljeno rekel, da me ne ljubi, ker ker; o zblaznela bom pri tej misli, - ker ljubi drugo!To je ona deklica, ki se je pojavila pred cerkvijo Noterdam, ko smo si od poroke. Da, ona, katero sem nič slute vela v hišo, ona modistovka, ki je bila poprej v službi pri gospe Dupres! O moj oče, jaz ne vem, če je to dekle se živo, toda če bi bila; potem - potem bi morala obupati! Kaji potem ne bo Mirko nikoli moj, in je njegovo srce zame na veke izgubljeno!«
»Tudi jaz ne vem,« je odgovoril grof,
»če je deklica, še v Parizu ali ne! Toda poizvedel bom, ljubo dete! Sploh se mi pa zdi najbolje, ako odkrito in pošteno govorim s Tvojim soporogom. Kajne, Mirkota zdaj ni doma? No, počakati ga hočem! Ti pa pojdi, kamor si namenjena! Pojdi z Bogom in prepusti meni, da vse uredim! Ne, lepe oči moje hčerke ne smejo točiti solz, razen solz veselja! To belo celo ne smejo kvariti gube in če moram se žrtvovati! Svojo hčer hočem srečno videti!«
Pri teh besedah je pritisnil lepo sleparko na srce ter jo iskreno poljubil na čelo in lica. Ko je Lola naposled odšla, je skrbipolno gledal za njo ter šepetal:
»Da, Tvoja sreča, dragi otrok, bodi skrb mojega življenja! Gorje možu, ki Te onesreči!«
Nato je korakal po sobah. Čimbolj je premišljeval o zakonu svoje hčere in zeta, tembolj je prihajal do prepričanja, da mora odkrito in pošteno govoriti iz Mirkotom.
Srce se mu krčilo pri misli, da njegov otrok ni srečen, — njegova Lola, ki je vendar tako lepa in sreče vredna.
Nenadoma je dospel Radivoj v Mirkotovo sobo, ne da bi vedel kako. In ker je bil že tu, je sklenil, da tukaj počaka Mirkota.
Gledal je nebrojno vrsto knjig na policah iz ebenovine. Da si prežene čas, je na slepo srečo potegnil eno knjigo iz police. Bila je debela knjiga in vezana.
A v istem hipu, ko je Radivoj hotel odpreti knjigo, je z velikim začudenjem zapazil, da to ni bila knjiga, kar je držal v roki, ampak iz lesa napravijena škatlja, popolnoma podobna knjigi.«
»Ali sem kaki tajnosti prišel na sled?« je rekel Radivoj iz glavo majaje.
»Ali Mirko morda kaj skriva notri, česar ne sme nihče videti? No, dobro, torej se nočem vmešati v to skrivnost, raje položim knjigo zopet nazaj!«
V istem hipu pa, ko je nameraval to storiti, je nevede pritisnil na skrivno pero na škatlji in glej, pokrov je odskočil in Radivoj je stal kakor okamnel. V škatlji je ležala steklenica iz rezanega stekla in v nji človesko srce!
Ni dosti manjkalo in steklenica bi se skoro izmuznila iz Radivojevih rok ter padla na tla.
V nasledjem hipu je pa grof hitel pisalni mizi, vzdignil steklenico ter jo s tresočimi rokami držal proti luči.
»Človesko srce, — resnično, ne motim se, človeško srce je!« je mrmral z drhtečimi ustnicami,
»pri Bogu, to srce je nekoč utripalo v človeskih prsih, kako strahovita najdba!«
Strašne misli so rojile po grofovi glavi.
»Ne, ni res, — Mirko ni zmožen kakega hudodelstva! On ni morilec kakega človeka! Če pa to ni, zakaj pa skriva srce med knjigami na tako skrivnosten način?«
»Nesrečnež, kaj si storil?« je v tem hipu zadonel glas.
In z bledim, spačenim obrazom je planil Mirko k očetu svoje soproge.
64. poglavje: Ali je vse bilo le prevara?
»Kaj sme storil?« je odgovoril Radivoj, ki se je pri nenadnem Mirkotovem prihuodu sicer prestrašil, a takoj se zopet zavedal.
»Pravkar sem prišel na sled neki skrivnosti, za katero moraš dati odgovor!«
»Odgovor?« je jecljal Mirko z grenkim nasmehom, iztrgal grofu steklenico iz rok ter jo postavil na mizo.
»Torej tudi to še? Od mene se zahtevaš odgovor? To trohico sreče, ki sem si je še zagotovil, mojo najsvetejšo skrivnost, te se s surovo roko dotikajo! O jaz vem, ravnali ste po naročilu svoje hčere. O nikoli, nikoli bi ne pričakoval, da bi se celo do ogleduha ponižali!«
»Do ogleduha ponižal?« je zakričal Radivoj Sokolski ter zravnal sojo visoko postavo.
»Ogleduh praviš? Ko mi je storiti, — toda Tebi, tebi odpustim to zahtev, ker si moj sin,« je pristavil Radivoj z mehkim glasom,
»Tebe pozivam, da imej zaupanje de mene! Mirko, za božjo voljo, kaj se vrši tu, kaj pomeni to: srce in odkod ta hadnost, ki je nastopila med Tebe in Lolo? - Čudno reč sem našel v Tvoji knjižnici, ki mora imeti globoko zvezo s Tvojim življenjem.«
»To je srce one deklice,« je odgovoril Mirko z zamolklim glasom,
»ki sem jo ljubil, da, oče, ki jo še zdaj ljubim in ki jo bom ljubil, dokler ne bo moje srce postalo tako trdo in brez življenja, kakor to ubogo mrtvo srce!«
Dolg odmor je nastal po teh besedah.
Hipoma je grof Radivoj obe roki pomolil zetu ter rekel s tresočim glasom:
»Mirko, drug drugemu si imava odpustiti, — in jaz storim to s celim srcem! Priznam odkrito, da sem za hip imel grozovito misel o Tebi! In Ti, si-li mogel misliti, da me je Lola poslala v to sobo, da mi pokaže; tukaj skrivaš? O prijatelj, grof Radivoj se še nikoli ni ponižal tako, da bi se ne strinjalo z njegovo častjo! In tega bi ne storil, če bi tudi s tem dosegel srečo svojega otroka! Toda zdaj odtsrani to srce iz hiše! Ti ga ne smeš dlje gledati, poiskušati moraš, da pozabiš preteklenost! O moj sin Mirko, Lolo sem Ti zaupal, ker sem mislil, da sta ustvarjena drug za drugega! Ne stori mene in mojega otroka nesrečnega! Mirko, ljubi Mirko, ako ona deklica, katero si ljubil, ni več živa, si iztrgaj spomin na njo iz srca, ker Ti vedno muke pripravlja.«
»Da, ko bi si jo mogel iztrgati!« je zaklical Mirko ter si z rokami zatisnil oči,
»da, oče, ko bi se moglo pozabiti! O daj mi piti iz one reke vodo, ki stori, da človek na vse pozabi. Kako bi Ti bil hvaležen!«
»Toda jaz ne morem pozabiti in ne morem, dragi oče!« je pristavil in vzel steklenico v roko,
»s tem se bom uničil! Spomni se vendar, Radivoj prijatelj moj, tisočkrat bolj pristno se glasi, ako Te imenujem: prijatelja nego očeta, — spomni se, da sem Ti pripovedoval o deklici, ki sem jo izpoznal na gozdnem robu blizu dr. Moračeve blaznice!«
»Torej je ona deklica?« je vskliknil Radivoj,
»ona devojka, ki si bil z njo skupaj v blaznici dr. Morača?«
»Da, ona je, — nesrečnica, ki so mi jo ugrabili ko sem nedolžno prišel v zapor in v tem času nisem ničesar mogel zanjo storiti. To krasno ljubko bitje je hipoma osvojilo moje srce. Takrat sem ji prisegel ljubezen in pri Bogu držal bi prisego, ko bi umirajoč oče, toda kako je prišlo, da sem postal Lolin soprog, Ti je znano. In zdaj si predoči mojo grozo ko se je ona devojka, ki je izginila in katere nisem mogel nikjer najti, prikazala v onem hipu pred menoj, ko sem šel z Lolo od poroke!«
»Ali si pa prepričan,« je rekel Radivoj,
»da je to dekle Tebe vredno? Vidiš jaz sem storil od Tebe, in sumljivo gledam življenje, morda je kaka sleparka, ki se je hotela obesiti nate? Povej mi, kaj jo je pa vleklo v blaznico Morača? Kajti jaz ne verujem, na slučaj Vajinega prvega snidenja.«
„O Radivoj, kako zelo se motiš, ako le trenotek dvomiš v to deklico, — v čistost njene duše! Devojka je prišla v Moračevo hišo, da izpolne sveto dolžnost, so bile njene laste besede. Prišla je iz Pariza, da reši iz blaznice svojo mater, ki je sedemnajst let dihovala notri.«
»Sedemnajst dolgih let?« je zaklical Radivoj ter sedel k pisalni mizi.
»Sedemnajst let, praviš, so imeli mater v hizi dr. Morača zaprto? Čudno! Znan mi je podoben slučaj! Ta lopor Morač je torej več oseb storil nesrečnih.«
»To je res storil!« je zaklical Mirko,
»in nikoli bi deklica ne izvedela, kakšna osoda je zadela njeno mater, To bi ji vrl star mož, ki je zanjo že kot otroka skrbel, ne odkril te skrivnosti, to je bil vrli Jaklič!«
Počasi je grof Radivoj vstal. Roka, ki je bila oprta na pisalno mizo, se je zelo tresla. Presunljivo je gledal mladega, bledega moža, ki mu je ves potrt vse to pravil.
»Kakšno ime si pravkar imenoval?« je hripavo vskliknil grof Radivoj.
»Mirko, ali nisi rekel, da je vrl človek, z imenom Jaklič poslal ono dekle iz Pariza v ono glavno mesto? Ali nisi rekel, da ji je on odkril skrivnost njene matere, ki je 17 let dihovala v blaznici?«
»Gotovo, ljubi oče; rekel sem, da je bil Jaklič povsod, da je šla Rožica na Avstrijsko.«
»Rožica? - Rožica? je vskliknil grof Radivoj Sokolski ter pritisnil roki na sence, minuto dolgo je nepremično stal, potem je pa skočil k Mirkotu, ga prijel za roke ter ga pritegnil tesno k sebi.
Vglobil je svoje oči v njegove kakor bi mu hotel na dnu duše brati.
»Rožica!« je se enkrat ponovil Radivoj,
»kako tako se je imenovala ona deklica, ki je zdihovala v blaznici doktorja Morača.«
»Usmiljeni Bog, zakaj si pa tako strašno razburje vsled tega imena?« je začudeno vskliknil Mirko,
»gotovim Ti ona deklica, ki sem jo našel, ob gozanem robu, ki sem jo imenoval svojo gozdno vilo, sem jo spremil do Moračeve blaznice, in ki je bil tam od hinavskega lopova vjeta, — se je imenoval Rožica Jaklič in je prišla iz Pariza.«
Radivoj se je kakor od strele zadet zgrudil na stol.
»Ali sem zblaznel?« je zaklical z drhtečim glasom.
»Ali sanjam? Ne, ne, Ti stojiš pred menoj, Mirko, Tvoj roko držim v svoji. In Ti si mi pravkar pravil, da si ljubil deklico, ki se je imenovala Rožica Jaklič in prišla iz Pariza in njena mati je bila blazna ter zdihova v blaznici doktorja Morača. Haha, - Mirko, govoril si v vročici, ali pa je prišlo nekaj kakor blaznost čez Tebe, kajti Rožica Jaklič iz Pariza, katero vzgojil vrli Jaklič, - hči nesrečne blazne ženske, je ta Tvoja suproga, — Tvoja poročena žena!«
Mirko je lastno odtegnil grofu roko.
»Prosim Te, ljubi oče,« je rekel in nevoljno stop nazaj,
»ne šali se z mojimi najsvetejšimi občutki, noruj se iz globoke žalosti, ki mi napolnuje srce. Ona delica, ki se je imenovala Rožica Jaklič in katero sen ljubil ter še vedno ljubim, ni postala moja žena, ona nesrečnica je mrtva! To srce, ki stoji pred Teboj v steklenici, — je bilo v njenih prsih.«
Grof Radivoj je z grozo strmel v srce, - potem se je ozrl na Mirkota, vstal s stola ter korakal po sobi, hipoma je hitel k mlademu grofu ter ga objel.
»Ubogi moj Mirko!« je zaklical.
»Zdaj mi je vse jasno! Ne nisem se poprej motil, ko sem Ti rekel, da bi bilo mogoče, da Te je sleparka hotela imeti. Jaz sem Ti prijatelj, Mirko, in v tem trenotku govorim kot tak s Teboj in ne kot Lolin oče. Jaz Ti svetujem in Te prosim pozabi ono deklico, kaji bila je sleparka!«
»Radivoj! - Ne onečasti mi spomina na edino bitje, ki mi je bilo drago!«
»Mirko, celo na nevarnost,« je glasno zaklical Radivoj,
»da, na nevarnost, da se danes ločita najina pota; Ti še enkrat zakličem svarilo: Pozabi jo, kaji ni bila vredna Troje ljubezni!«
»Ta nivrednica Ti je pravila,« je nadaljeval grof Sokolski čimdalje bolj razburjen in zgovoren,
»da jo je vzgojil stari Jaklič in ji odkril skrivnost svoje matere. Vse to je ta deklica najbrž slučajno slišala, — in prišla je v naše mesto sleparskim namenon, da se izda za drugo. A tu se vidi, da Bogu ni ugajalo sleparstvo, zato si je izbral doktorja Morača za svoje orodje in ta je pridržal sleparko v blaznici, - medtem je pa prava Rozica Jaklič nasla pot hišo svojega očeta. Izvedi torej, kar Ti je bilo doslej skrivnost: Lola, moja hči je, ki se je nekdaj imenovala Rozica Jaklič, njena mati je uboga blazna ženska, ki je 17 let dihovala v blaznici doktorja Morača in katero sem sam rešil iz nje. Lolo je Jaklič tukaj v Parizu vzgojil, prinesla mi je pismo, katero sem jaz pred dolgimi, dolgimi leti pisal njeni materi in ki je najboljši dokaz, da je prava. - O dragi sin, ujel si se v mrežo zvite komedijantke, toda Bog noče, da bi Te ta ljubezen uničila, — po meni Ti je oči danes, odprl, da Te reši prepada zlobnosti, na čegar robu si z ono deklico hodil roko v roki.«
»Ali misliš, oče,« je zamolklo zaklical Mirko po dolgem odmoru,
»ali res misliš, da je bila Rožica, moja Rožica sleparka? Dobro, ugovarjal Ti ne bom, kajti donesel si mi dokaz, ki ga ne morem razveljaviti. Toda prosim Te, ljubi oče, pusti me zdaj samega, kajti preveč je prišlo name, vsega tega ne morem takoj umeti. Prosim Te, pusti me samega. Pojdi, drugikrat, bova več govorila o tem!«
»Da, grem,« je rekel grof ter stisnil Mirkotu roko,
»umevno mi je, da si zelo razburjen. Teško je, to zaničevati, kar si pravkar še ljubil in oboževal. Toda prevdari vse, Mirko, in izprevidel boš, da si bil neumen; da si le minuto dolgo žaloval za tem dekletom. Privoščiva ji večni mir, toda njena senca ne sme več temniti Tvojega živijenja! Obljubi mi to, dragi sin!«
»Kaj naj storim?«
»Obljubi mi, da hočes od te minute izbrisati spomin na ono deklico iz svojega življenja.«
»Oče, tega ne morem! Da, ko bi imel dokaze, da je Rožica res kriva, — da si je prisvojila nepravo ime, da je prišla z namenom v glavno mesto, da Tebe vara, — da sede na mesto druge, a, potem dokaze hočeš?« je zaklical Radivoj z zmagoslavnim glasom.
»Hvala Bogu, lahko Ti pokažem dokaz, da ne boš, nobenega dvoma več imel. Pravil sem Ti že o onem pismu katero mi je Lola prinesla. Vedi torej: dete nesrečne, blazne Minke je nosilo to pismo na prisih, ko je je Jaklič opeljal iz blaznice. Ali priznaš, da je, to pismo pristen dokaz?«
»Na vsak način!« je osuplo vskliknil Mirko,
»in ona, ki je imela to pismo in Ti je prinesla, je tudi Tvoja hči!«
»In misliš-li Mirko, ima zaupanje do mene, da bi v tako sveti zadevi prišla kaka neresnična beseda iz mojih ust?«
»O Radivoj, nate verujem kakor na evangelij, jaz vem, da me Ti ne bi mogel varati!«
»Dobro, ljubi sin; prisegam Ti, da mi je Lola prinesla ono pismo. In v dokaz, poglej sem, ta dragoceni dokument, po katerem sem izpoznal sojo hčer, nosim vedno na prsih, tu je pismo! Toda ni Rožica, ni ga ona deklica, katero si srečal na gozdnem robu, položila v moje roke, ampak Lola, moja hči!«
S tresočimi rokami je Radivoj odpel suknjo in iz skritega žepa je izvlekel preperelo pismo, katero je nekdaj kot mladenič pisal Minki.
Mirko je prijel pismo, je bral, položil jo je na mizo a zopet vzel ter gledal.
»In to pismo je pristno?« je vprašal,
»to ni poneverjeno?«
»Bog mi je priča, da govorim resnico,« je zakričal grof Sokolski,
»da, jaz sam sem pisal to pismo, vsako vrsto, vsako črko poznam dobro, in ako držiš ta papir proti luči, bos videl vodno znamenje, ki kaže moj grb! Pismo je pristno, za to živim in umrjem!«
»Pismo je pristno!« je otlo vskliknil Mirko in dokument mu je padel iz rok.
»Lola je torej Tvoja prava hči, in ono dekle; v katerem sem videl angela, — me je prevaralo, — bila je le strahopetna komedijantka, ki si je hotela prisvojiti tuje bogastvo, tujo srečo! Ah, proč od mene spomin, ki si me toliko časa trpinčil! Da, oprostiti se Te hočem; oče, odpusti mi, da sem Lolo nesrečno storil, da ji nisem dal tega, kar ju gre po božji in človeski pravici, - nameč ljubezen, ki sem jo zapravljal na nevredni ženski. Oče, osrečiti hočem Tvojega otroka, kajti zdaj, Lola, sem Tvoj, edino le Tvoj!«
Iteč se je vrgel lepi mladi mož Radivoju, ki se ni mogel zdržati solz, na prsi.
»Ubogi sin!« je zaklical grof Radivoj ter pritisnil Mirkotovo glavo nase,
»ubogi, teško izkušeni sin, kaj si vse trpel! Toda zdaj, zdaj zahvalim Boga v nebesih, da Ti je odprl oči, da si izpregledal! Ti si prost Mirko, prost vezij, ki so Te tako mučile.«
Mirko ni odgovoril. Jokajo je lezal v objemu odeta svoje soproge, ki je bil tudi njegor najboljši prijatelj. Grof Sokolski je peljal ihtečega moža k divanu ter ga posadil nanj.
Nato je po prstih stopil proti vratom, da prepusti Mirkota lastnim mislim, bil je plemenit, da bi mučil krvavelo dušo mladega moža.
Ko je Radivoj že držal kljuko v roki, mu je Mirko hripavo zaklical:
»Oče, — oče, vzemi s seboj, vzemi, pravim, — jaz ga nočem ve videti!«
Mirko je te besede obupno vskliknil.
»Kaj zahtevas od mene, dragi prijatelj?« je zaklical Radivoj.
»Kaj naj vzamem s seboj, česa nočeš več videti?«
»Tam!« je zaklical mladi mož od groze in bolesti napolajen.
»Srce, izdajalsko srce! O vzem je in odnesi proč，一in daj je pokopati v kak kot, kjer ga ne bo nikoli več najti. O vzemi srce, — kajti meni je, kakor bi ječalo in dihovalo in mi klicalo: Ni res, - jaz sem nedolžno, ubogo in trpinčeno človeško srce, katero se v smrti obrekujejo in zasledujejo!«
Počasi je stopil Radivoj k mizi, prijel je steklenico, jo skril v škatljo ter jo zaprl.
»Skrbel bom, ljubi sin,« je rekel,
»da ne boš nikoli več videl tega srca! Zbogom! Zdi se mi, da je bila to od Boga dana ura!«
Mirko ni odgovoril, — glavo je naslonil na divan, imel je zaprte oči, — nepremično kakor mrtvec je ležal z bledim obrazom.
Vrata so se zaprla za grofom Sokolskim, toda Mirko se še vedno ni ganil.
Hipoma je pa poskočil, — se opotekal k knjižnici ter topo zrl na polico, kjer je bila praznota med drugimi knjigami, kjer je stala skrivnostna škatlja s spravljenim srcem.
Nato je hitel k pisalni mizi, - roke so nekaj iskale po nji, — nato si je položil roko na čelo, obupno je vskliknil in krčevito začel ihteti.
»Nepravo srce!« je zaklical Mirko v globoki bolesti.
»Prevarijivo, izdajalsko srce! In vendar je bilo moje srce! Vzeli so mi je, in zdaj mi je, kakor bi bilo moje življenje le še velikanska puščava, po kateri moram truden potovati, dokler ne omagam! Izginila si iz mojega živijenja, ljubka podoba, katero sem gledal kakor k Bogu. Za malika so te ponižali, — in zdaj Te hočem, Te moram pozabiti! Še več, zaničevati Te moram! Toda srečen sem vendar, — oh tako srečen, ko sem bil od Tebe varan in goljufan! O da bi me nikoli ne bili vzbudili mojih sanj, — bile so tako, sladke, tako mile! Gorje mi, zdaj sem se zbudil, in zdaj šele vem, ko sem nesrečen brez, svoje ljubezni!«
65. poglavje: Usodepolno snidenje
Lola je po pogovoru z očetom odšla iz hiše ter se lastni ekipaži odpeljala v Luver, v ono slavno modno prodajalnico, ki je veselje vsake pariške dame. Voz je pustila akati ter sama hitela po čudovitih dvoranah, kjer je bilo vse nakopičeno, s čimer se lepotičijo ženske.
Bilo je svileno blago iz Azije in južne Francoske angleško volneno blago, klobuki z Dunaja in Florena krasni čevlji iz Novega Jorka in Filadelfije; čipke iz Bruslja, rokavice iz Gentan Holandskega, plašči iz Berlina, pajčolani iz Španske, dragocena kožuhovina iz Petrograda, Moskve in Nižjega Novgoroda. - Vse da vse, kar more v ženskem srcu zbuditi veselje in slast, je bilo razgrujeno v veliki množini pred očmi lepe obiskovalke.
Ni čuda, da so te dvorane od zgodnjega jutra poznega veera napolnjene z zastopnicami ženskega spola.
Lola je bila stara znanka v tej prodajalni, prodajalci in prodajalke so jo pozdravljali, ako je ponosno v svoji lepoti hodila mimo njih, gospodarji se ji ponižno klanjali, kajti malokatera dama je prihajal ki bi se tako malo brigala za ceno nakupljenih reči.
Več ur je bila Lola danes v Luvru. Prijeten ji je bil ta duh od nakopičenega blaga, prijal ji je tu šum in govorjenje tolikih ljudij, ki so hodili gorindol. Vsaj ji pri tem ni bilo treba misliti na lastno bol, in za par hipov je tako vsaj pozabila Mirkota, moža ki ga je ljubila in ki jo je zametaval.
Čim je pa zagledala kakega moškega, ki je bil malo podoben Mirkotu, ji je minil dušni mir, zopet zaplamtela bol v srcu in bilo ji je, da mora hiteti domov se mu vreči k nogam ter prositi za njegovo ljubezen.
Prositi? No, preponosna je bila, nič več mu ni ponujala svoje ljubezni, — ha, mislila je že na kakšna sredstvo, da se maščuje nad njim.
Ljubezen in sovraštvo, kako blizu sta si v ženskem srcu, kolikokrat rodi ljubezen sovraštvo in sovraštvo ljubezen.
A Lola si je zaman prizadevala, da si izmisli, čim bi Mirkota zbudila iz brezbriznosti. Tudi zdaj zaman premišljevala, s čim bi mu poplačala sramoto, ki jo je storil.
Ha, — naposled je vedela, s čim bi ga lahko globoko in smrtno zazžalila. Znana ji je bila pot, po kateri naj hodi, da mu enako z enakim vračuje, da mu pravtako brezsrčno porine meč v srce, kakor je on zatrupil njeno živijenje — toda manjkal ji je pogum, da bi se poslužila tega sredstva.
Ako bi ga varala z drugim moškim, ko bi kdaj vedel, da je njegovo ime zlorabila, da se je ponižala pred kom drugim, ona, grofica Višnjegorska, - hạ ako nesrečen bi bil potem!
Lola si je vse to v duhu predočevala, ko je hodila po prodajalnici, kakšen krut udarec bi bil to za Mirkota uderec osode, ki bi ga zelo občutno zadel.
Toda različni nagibi so jo zadrževali, da ni uresičila svojega namena.
Najvažnejša ovira, ki jo je zadrževala, je bila ta, se ji je gnusilo pred dotikom drugega moškega, kaji ljubila je le enega, ljubila in oboževala je samo Mirkota.
Stresla se je pri misli, da bi se kdo drugi le njene roke dotaknil. In ako je mislila, da bi kdo drug pritisnil svoje ustnice na njene, kdo drug jo objel in nase pritisnil, tedaj ji je bilo, kakor bi morala bežati daleč, daleč proč. Toda tudi če bi premagala gnus in stud, kateremu moškemu naj bi se pa zaupala?
Nikogar ni poznala, ki bi bil tako pogumen, da bi v grešni ljubezni vzdignil oči k nji, grofici Višnjegorski.
O, moški so takoj pripravljeni lepo mlado gospo zapeljati, toda prebojazljivi, da bi se lotili srečne soprog. Kakor šakali sa bližajo zanemarjeni, od soproga izdani ženi, in kjer zavohajo nesrečen zakon, frfotajo okrog lepe žene kakor veše okrog luči. Toda Lolin zakon je veljal kot varen zakon, vsi so bili mnenja, da živita Mirko in njegova lepa gospa v najslajšem, najboljšem sporazurmljenju, in zato ni imel nihče poguma, da bi varal Markota.
Bila je tudi preponosna, da bi si kar prvega izbrala ki bi je prišel na pot. Biti bi moral mož, ki bi se lahko meril z Mirkotom, toda takega ni bilo v Parizu. Loli je postalo vroče v Luvru, tisoč in tisoč električnih luči so prižgali, — vroča sopara jo je obdajala, bil skrajni čas, da se vrne domov, kajti postal je že večer.
Odšla je iz prodajalne, in ko je prišla na cesto ter videla množico ljudij, ki so po končanem delu hiteli proti domu, ko je opazovala velikansko vrvenje na trgu, jo je prijela želja, da bi tudi sama prosta in ovirana hodila po ulicah.
Rekla je kočijažu, naj se pelje brez nje domov.
Nato je zašla med ljudij in z njimi vred je prišla na operni trg.
Kavarne in restauracije, ki so bile na tem trgu ze elegantne, so bile napolnjene z obiskovalci. Glava pri glavi so sedeli gostje v kavarnah ter čitali najnovejše časopise, natakarji so švigali od mize do mize, mali raznaševalci časopisov so se gnetli med mizami mimo se ej valila nepregledna množica izprehajalcev.
Čudno, Lolo je odšel hipoma občutek divje prostosti. Bilo ji je kakor ptiču, ki je bil dolgo vjet v zlati kletki in kateremu se je posrečilo, da je sfrotalo skoro odprta vratica v prostost.
Bilo ji je kakor bi bilo leto, v katerem je veljala kot hči grofa Sokolskega, izbrisano iz njenega spomina, kakor bi ne bila več grofica Visnjegorska, ampak lepa Lola, poprejšnje kraljica valčka pri „Zeleni papigi."
V žilah ji je začela valovati nemirna kri, grudi so se ji širile pri misli, kako lepo in krasno je, tako brez skrbi tavati okoli.
»O ko bi postala zopet pustolovka, kakor nekdaj« je mrmrala z drhtečimi ustnicami,
»ko bi zopet padla nazaj v blato, kdo bi bil kriv temu? Samo on; le Mirko! O moral bi me vdigniti k sebi, v njegovih rokah bi postala mehek vosek, vse bi lahko storil z menoj, kar bi hotel, plemenito, dobro, pobožno ženo bi iz mene napravil, toda on me je zavrgel in zdaj naj me vzame, kdor me najde!«
V istem hipu ko je Lola izgovorila te besede, se je hipoma stresla.
Kakor okamnela, začarana je obstala, ni mogla odvrniti pogleda od človeka, ki je s časopisom v roki sedel v elegantni kavani ter gledal na cesto.
»On je!« je šepetala Lola,
»sveti Bog, Franc Robič je!«
Hotela je naglo bežati iz njegove bližine, - toda noge je niso nesle, — bilo ji je kakor bi bila prikovana na zemljo. Mož, ki ga je, kot dekle ljubila, je zbudil v nji tisoč spominov. Bala se ga je a vendar jo je nekaj vleklo k njemu, hotela je pogledati v stran, toda morala ga je zreti kakor bi imele njegove oči magnetično, privlačno silo.
Tudi Franc Robič jo je izpoznal, o tem ni bilo dvoma.
Počasi je odložil časopis, vrgel natakarju denar, a očij ni odmaknila od Lole.
V naslednjem hipu je stal ter hitel k nji.
»Torej si res Ti, lepa Lola,« ji je tiho šepnil,
»resnično, skoro bi Te ne izpoznal več, postal si se veliko krasnejša, kakor takrat, ko si v mojem objemu plesala pri „Zeleni papigi". Ali še veš, — godba je morala za naju igrati najhitrejši valček, — in mesto zelene oblekce, ki si jo takrat s takim ponosom nosila, Te obdaja zdaj dragocena svila. — Da, časi se izpreminjajo, iz Lole, kraljice valčka je postala grofica Višnjegorska.«
»Nesramnež,« si je mislila Lola,
»z namenom vzbuja vse te spomine na preteklost, — spominja me „Zelene papige"; na moj divji, blazni ples, — na mojo obleko, le da bi me ponižal.«
»Da, jaz sem!« je odgovorila Lola,
»in ker veste, kaj je postalo iz mene, torej ne boste zahtevali, da me z Vami skupaj vidijo. Ali ste pozabili, da Vas zasledujejo? Ve se, da ste hoteli umoriti Alenko pl. Radičevo.«
»Draga‚ Lola,« je odgovoril Robič,
»čemu toliko govoriš o taki malenkosti, ki je že napol pozabljena? Sploh pa nismo več v onem malem mestu, kjer so me poznali kot pisanega psa, ampak tu v velikem Parizu, kjer se lahko brez sledu izgine. Daj mi roko, nekaj časa lahko greva skupaj, kajti veliko si morava povedati.«
Ponudil ji je roko in Lola je imela premalo moči, da bi se uprla njegovi volji. In ko je položila svojo roko v njegovo, ko je četrt ure hodila z njim po ulicah in ji je on pravil reči, katere so jo vsaka posamezna spominjale na pustolovski, strašni a vendar lepi dekliški čas, tedaj je bila zopet njegova, tedaj mu je zopet zapadla.
»Prav srečna ne izgledaš,« je smehljaje rekel Robič ter ji ostro pogledal v oči,
»Tvoj zakon z Mirkotom Višnjegorskim mora biti precej dolgočasen?«
Ni mu odgovorila, bilo ji je kakor bi hotel oskruniti svetišče, ko je tako zaničljivo govoril o njenem zakonu z Mirkotom.
»Ali bi Te ne bila volja, Lola,« je nadaljeval Franc Robič,
»da bi zopet preživela lep, srečen večer? Stavil bi, da Ti še niso znane pariške skrivnosti? Hej, tu so še vse, drugane zabave nego pri „Zeleni papigi"! Kaj, ko bi Te danes uvedel v skrivnosti svetovnega mesta? Bodi prepričana, da Ti bom izvrsten vodnik, - in vsaj smejala in plesala boš lahko zopet. Upam, da še nisi pozabila valčka, - nameč takega, pri katerem drhti srce, ko vre kri in valovajo grudi kakor razburkano morje.«
»Oh, o čem govoriš, — nikoli ve nočem doživeti takah zabav, jaz sem poštena soproga.«
„Haha, — ali si morda domišjujes, da ne bos našla tam poštenih žen, kamor Te popeljem, vse so poštene, toda se gre za to, da se skrivaj uživa. Stori tudi Ti tako, Lola, preživiva skupaj ta večer, — saj Ti ne bo teško najti kak izgovor doma.«
»Ne, ne, — tega si ne upam, čeprav," beseda ji je zastala, ni hotela izgovoriti svoje misli.
»Čeprav? - Najbrž danes Tvojega moža niti doma ni?«
»Človek, ali veš za skrivnosti naše hiše? Pa res, Mirko je povabljen danes k avstrijskemu poslaniku.«
»No, vidiš, da se Ti potem ni treba ničesar bati. Torej, lepa Lola, danes si moja, pri meni ostaneš, najprej bova večerjala in potem Te peljem v Rdečega mačka.
Kajpaada boš imela krinko na lepem obrazu, da Te ne bodo izpoznali, tudi sem ljubosumen in nočem, da bi se Ti kdo drug približal.«
Loli je bilo kakor bi slišala zvoke poskočnega valčka, kakor bi slišala šumenje svilenih oblek, — kakor bi donel srebrnočist, razposajen smeh, na njeno uho, — domišljevala si je, da diha oni zrak kakor v „Zeleni papigi", zrak ki je bil nasičen od izhlapevanja znojnih ljudij.
Da, enkrat, še enkrat je hotela nazaj v lepo blato, le enkrat če pogledati noter, — ha, že misel da bo ona, grofica Lola Višnjegorska plesalala v „Rdecem mačku"; že ta misel je zadostovala njenemu maščevanju. Da, Mirkota Višnjegorskega žena v pariškem javnem plesišču, — to je bil udarec v srce grofovske mogočnosti.
»Dobro naj bo,« je rekla Lola teško dihajoč,
»s Teboj hočem iti, - staro živijenje si hočeva zopet to noč oživiti in zopet srečna biti. Toda obljubiti mi moraš, Franc, da bom opolnoči že doma.«
»Obljubim,« je brez obotavljanja odgovoril Franc,
»in zdaj pojdi, - vidiš, slučaj je naju pripeljal skupaj kakor dve snežinki, - zato hočeva tudi kakor svež sneg to noč prestati ter ob jutranjem svitu izginiti.«
Frane Robič je poklical voz in ukazal kočijažu, naj zapelje v znano restavracijo.
Skoro se je ustavil voz pred palačo Royal. Franc Robič je peljal s Lolo v mal kabinet, ki je bil s svilenimi zastori ločen od velike obednice.
Natakarji so prinesli dobra jedila, peneče vino je kipelo v kazarcih, in ko je Lola izpraznila par kozarcev, ko je ognjeno vino učinkovito v nji, ni nič več mislila na to, da je s tem korakom in z obiskom Rdečega mačka, kamor je še mislila iti, prerezala nit z dosedanjim življenjem, tedaj ni več slutila, da je pomolila hudiču mažinec in da jo bo ta gotovo zgrabil za celo roko.
Da, ta Franc Robič je bil hudič v človeški podobi le, zapeljiv hudič, ki je razumel Lolo vedno bolj zase pridobiti.
Lepa mada žena ni več umela, zakaj se je odrekla Francu Robiču, zakaj ga je tako zaničevala. Morda ker je kri prelil? Ti ljubi Bog, saj je vedno vedela, da zločinec. In končno, takrat je Alenko pl. Radičevo zabodel, ne da bi sebe branil ali zase kaj pridobil, ampak da njo obvaruje izdajstva da ne bo kot sleparka razrinkana. Imela je torej več povoda biti mu hvaležna, nego pahniti ga od sebe.
»Franc,« je zaklicala Lola ter ga prijela za roko,
»ali mi mores odpustiti? Nisem prav ravnala s Teboj, s Teboj bi morala držati, ko si bil v nevarnosti.«
»Ej, Ti si ženska - in ženske so vedno nezanesljive,« ji je odgovoril,
»sploh pa ni bilo nič hudega, da takrat tako naglo popustil grofovo Sokolsko službo. Medtem se mi je prav dobro godilo.«
»Torej imaš dosti denarja?«
»Denar, hm, denar se vedno lahko rabi. Ako boš mela kedaj priliko, da mi pripraviš vstop v blagajno svojega soproga, Ti bom zelo hvaležen. Toda zdaj govoriva o tem, — kupčije so grde, živio veselje, živio ljubezen, tri z menoj, lepa Lola!«
Kelihi so zažvenketali, — Lolino obličje je že žarelo od povžitega vina, ni se branila, ko je položil Franc obišje roko okrog njenega vitkobujnega telesa ter jo potegnil nase.
»Kaj delaš Franc?« je zaklicala Lola in glava ji je padla na njegove prsi,
»jaz sem, — jaz sem ja „Žena drugega!"« jo je smehljaje prekinil Robič,
»saj vem to, toda že kot deček sem deseto božjo zapoved, zalo teško izgovarjal, in zdaj sem jo že popolnoma pozabil. Sploh pa, ali nisi bila že moja, preden Te je Mirko Višnjegorski vzel? Ali nimam starejših pravic do Tebe?«
Lola mu ni odgovorila, toda v očeh ji je strahotno zabliskalo, ko je slišala Mirkotovo ime.
Zdaj je imela maščevanje, po katerem je tako željno hrepenela; prišlo je za njo po cesti, hudobno, zavratno maščevanje. Zdaj je ležala v objemu drugega ter trgala grofovsko neoma deževano ime v koščke kakor bi bilo iz slabega papirja izgotovljeno. Naj jo Franc poljubuje, naj si jo osvoji, saj Mirko ni hotel drugače!
In vendar, ko se je Robičeva glava sklonila k njeni ko so se njegove ustnice prižele na njene v dolg, vroč poljub, da je v razkošju zdrhtela, tedaj je Lola zatisnila oči in v ognjeviti domišljiji si je Lola predstavljala, da jo Mirko poljubuje. In nikoli — nikoli poprej se ji poljub rečelasega moža ni zdel tako sladek kakor zdaj.
»Poljubi me še enkrat!« je zaklicala, ko je vzdigni glavo, pri tem se ga je oklenila s polnimi, mehkimi rokami ter ga zopet potegnila k sebi.
»O poljubi me kakor si me pravkar poljubil, ljubljenček, poljubi me sanjam, - ah, kako sem srečna -«
Zopet je gorel zareč, pohoten poljub na njenih ustnicah, — grudi so ji kipele zločincu nasproti ter ga pritiskale.
Tiho je postalo v sobici, — zunaj so hiteli natakarji semtertja, — vedeli so, da ne smejo noter, ako jim ne pozvoni.
In duhovi šampanjski, ki so se vzdigovali iz dna steklenice, mali hudički, ki bivajo v kipečem vinu so videli: poljube, žareče poljube, vročepoželjive poglede, straste objeme.
Bilo je ze deset ura, ko je Lola odprla oči. Ležala je na divanu in spala, — vinski duhovi so jo omamili.
»No, si se zbudila?« ji je rekel Frane Robič, ki je stal pred visokim ogledalom ter si vihal črne brke,
»si se že nasanjala?«
Da, - sanje so ji minile, — sladke, lepe sanje, ki so jo držale v Mirkotovem objemu. Vse, kar je dovolila Francu Robiču, poljube, ki mu jih je dala v blazenosti, — vse, kar je od njega vzela, — vse to se je pijani domišljiji dogajalo med njo in Mirkotom, kakor mislila. In zdaj ko se je zbudila in ni videla Mirkota, ampak drugega človeka, zdaj ji je bilo kakor bi morala zaihteti vsled gorja, ker je mislila da je izgubila, kar je tako skrbno shranjevala - kar bi tako rada, tako brezmejno rada dala možu, čegar ime je nosila.
Toda Mirko je to božanstveno darilo z nogami teptal in zavrgel, in zato je bil sam kriv, da jo je vrgla v blato, ni se smel čuditi, ako ni bilo več čisto in brezmadežno.
»Čas je!« je zaklical Franc Robič ter pogledal na uro,
»ako hočeva se v „Rdečega mačka", je skrajni čas! Sploh pa si hotela opolnoči že doma biti, Lola.«
»Da, pojdiva,« je vskliknila Lola,
»Pelji me v „Rdečega mačka", plesati hočem, — biti vesela, - smejati se hočem, — godbo poslušati, ljudi videti! Naglo Franc, žeja me po divjem valčku, v katerem se vse pozabi.«
Ko se je pa Lola ozrla v zrcalo, se je ustrašila, lasje so ji bili razmršeni, — mali kodrčki so ji viseli na čelo, obleka ji je bila v neredu.
Naglo si je vse porpavila ter malo počesala lase.
»Kako lepa si!« je Robič začuden vskliknil,
»en poljub, Lola, naglo še en vroč, sladek poljub.«
Objel jo je od zadaj, toda ko ji je hotel obrniti glavo da pritisne svoje ustnice na njene, se je naglo izvila objema in zaklicala:
»Zdaj ne, — pojdiva v „Rdečega mačka", misli, opolnoči se morava lotiti.«
»Ločiti, - pa ne za vedno, Lola,« je zaklical Franc Robič,
»kajti zdaj se bova večkrat videla.«
»Oh, to bo komaj mogoče, — jaz ne morem več ostati z doma, danes je bila izjema, da je Mirko sprejel povabilo, kajti navadno vsako odklone.«
»No, če Ti ne prides k meni, pa pridem jaz k Tebi!« je zaklical Franc Robič.
»Ti k meni? Nesrečnež, ne drzni se kedaj prekoračiti praga moje hiše, izpoznali bi Te! Kaj, Ti se drznil stopiti človeku pred oči, katerega v ječo spravil?«
Frane Robič je zaničljivo skomignil z rameni.
»Saj me ne bo izpoznal,« je rekel,
»in sploh bi pa le dobro preoblečen prišel v njegovo hišo. Lola, od te misli se ne dam odvrniti, jaz moram dobiti pristop v hišo grofa Mirkota Višnjegorskega. Tam bom morda srečal Radivoja Sokolskega, morda Alenko pl. Radičevo, — pa to nič ne škoduje!«
Smehljaje je položil Loli plašč okrog rame, pokrila si jes pajčolanom obraz, — in ponosno sta grešna človeka korakal skozi veliko obednico, kjer so gosti občudovaje zrli za njima.
»To je lep par!« so šepetali za njima.
Trenotek pozneje sta sedela v vozu ter se peljala v Rdečega mačka.
66. poglavje: Divja noč
Godba, ples in vrišč je donel Loli nasproti, ko je dospela la na zloglasno plesišče.
Bati se ji ni bilo treba, da bi jo kdo tukaj izpozal kajti Frane Robič ji je še v vozu privezal krinko na obraz; - izposodil si jo je od enookega krčmarja.
Frane Robič je izpregovoril nekaj besed s kapelnikom, nato so zadoneli zvoki poskočnega dunajskega volčka.
Takoj je objel Robič lepo ženo, ki je pri vseh zbudila pozornost s svojo lepo postavo in ljubkimi kretanjem. Lola mu je padla na prsi in kakor nekdaj pri Zeleni papigi sta se vihtela tesno združena v divjem vročem plesu, kakor bi bila eno telo in ena duša.
Lepi par je vzbudil splošno pozornost. Zlasti se je oseba v zeleni halji zanimala zanj.
Izpod krinke je strmel ta človek vitko, lepo plesalko ter je tudi ni izpustil iz vida, ko je Robič peljal Lolo k stolu, kamor je vsa vshičena sedla.
Rankošje plesa je drhtelo v nji, — gibalo njene grudi in trepetalo po vsem životu.
Spodnji del obraza, ki ni bil pokrit s krinko, je pokrivala krasna rdečica razburjenja.
Človek v zeleni halji je stopil v neki kot ter odtu opazoval zločinca in lepo spremljevalko.
»Hudiča,« jo mrmral zase,
»kaj je neki s to lepo plesalko, katero Franc Robič tako zmagonosno vodi po Rdečem mačku, s katero se je pravkar vrtel po parketu kakor bi satan držal zavrženega angela v objemu ter ga tiral v prepad.
To žensko moram poznati, — to postavo sem že enkrat občudoval, — ta rast, ki združuje toliko krasote in ljubkosti, mi je že poprej vzbudila pozornost. Kakor potem, — lepa okrogla bradica, - bujne ustnice ustvarjene za poljub, — ne, ne, ni mogoče, — in vendar, ha prepričati se moram.«
Toda če bi bilo res, če bi bila morda le kaka zveza med Francem Robičem in to ugledno damo, kaj potem?
»Potem pa,« je končal človek v zeleni halji svoj samogovor s hripavim smehom,
»potem mora ta Robič čimprej izginiti, spraviti ga moram pod ključ, da ga več let ne bo več na prosti zrak. Kajti s tem bi ulomil v moje lovišče ter se polastil divjačine, katere hočem sam imeti.«
Človek v zeleni halji je nato šel v malo sobo, kjer je sedel enooki krčmar „Rdečega mačka". Vzel je krinko raz obraz — bil je signor Satanelo.
»Hej, enooki škilec," je hlastno vprašal,
»kdo je ona dama, ki je prišla s Francem Robičem in s katero je pravkar plesal?«
»Lepa, mlada ženska je, to je res,« je odgovoril krčmar,
»toda njeno ime mi ni znano.. Robič mi ga ni povedal, toda zdi se mi, da mora posebnega biti, rdečelasi lopov ima prokleto srečo pri ženskah.«
»Ali si je krinko že tukaj izposodilla, ali jo je s seboj prinesla?«
»Tu si jo je izposodila, Franc Robič ji jo je nesel v voz in preden je stopila iz njega, si je z njo zakrila obraz.«
»Torej sta prišla z vozom?«
»Da, z navdnim izvoščkom, ki še stoji pred vrati. Franc Robič je kočijažu naročil, naj ga počaka do polnoči.«
»Izvrstno,« je zaklical signor Satanelo ter vrgel zeleno haljo raz sebe.
»Molči, da sem poizvedoval po tej dami in glej, da Franc Robič ne izve tega! Niti besedice, — jaz ukazujem!«
»Molčal bom kakor riba,« je odgovoril enooki krčmar in nato je Satanelo odšel.
V ozki ulici pred prednjo hišo „Rdečega mačka" je čakalo kakih deset voz.
Nekateri kočijazi so sedeli na vozlu ter spali, drugi so stali pod svetilko ter kadili in kramljali, drugi zopet so se krepčali v mali gostilni nasproti „Rdečemu mačku".
Kočijazi pod svetilko so se baš pogovarjali, ali je bila Francoska bolj srečna pod cesarstvom ali pod republikansko vlado. In star kočijaš s sivimi lasmi je pravkar razkladal tovarišem, da je bilo cesarstvo za fijakarje boljše, kaji takrat se je sramotno zdelo, ako je kdo peš hodil, zato se je vsakdo peljal, če je le mogel. Tedaj se je nekdo oglasil poleg njega:
»Prosim, par besed, kočijaž, - ali ste Vi pred dobro uro pripeljali elegantnega gospoda in lepo mlado damo v ‚Rdečega mačka'?«
Bil je signor Satanelo, ki je stavil to vprašanje sivolasemu kočijažu.
»Elegantnega gospoda in mlado damo?« je odgovoril starec ter počasi vzel pipo iz ust,
»ne ta nisem bil jaz, ampak Margelot, saj sem ga se opazoval, ko je pripeljal tega gospoda in in mlado damo.«
»Kje pa je tovariš Margelot?«
»Pri Zlati kaplji sedi. Izpoznali ga boste takoj, gospdo, brazgotino na čelu, katero so mu prokleti Prusi prizadeli v vojski.«
»Dobro, hvala Vam!« je odgovoril Satanelo ter odšel proti Zlati kaplji.
Kočijaž Margelot je sedel v mali sobi pred polno časo. Kadil je ter gledal za dimom cigare.
»Ako ste Vi gospod Margelot, imam govoriti z Vami v važni zadevi,« je rekel Satanelo ter stopil k mizi.
»Toda kakor vidim, pijete slabo vino, — natakar, prinesite steklenico šampanjca.«
»Oho, Vi se pa postavite,« je zaklical Margelot,
»najbrž želite kaj važnega od mene, zastonj se le smrt dobi.«
»Kmalu se boste prepričali, ljubi Margelot, da ravno tako dobro ukazujem kakor želim,« je odgovoril Satanelo,
»toda ljubše mi je; ako sem z dobrim Francozom priatelj.«
Natakar je prinesel šampanjca. Satanelo je natočil kozarca ter vdignivši svojega zaklical:
»Živijo Francoska, naj poginejo Prusi, ki so nam sekali rane!«
Globoka brazgotina na kočijaževem čelu je temno zardela, oči so mu plamtele.
»Gospod,« je zaklical,
»kdorkoli ste že, - te besede so naju naredile za prijatelja. Živio Francoska, - oh, da bi se zopet začelo, z veseljem bi Prusom zavil vratove!«
»Dobro, toda govoriva nekaj drugega. Kajne, poprej ste pripeljali mlado, lepo damo in elegantnega gospoda v ‚Rdečega mačka', ali ni tako?«
»Em, — da, res je,« je odgovoril Margelot, se naslonil nazaj ter sumljivo pogledal Satanela.
»Čemu pa vprašate, imate-li kako pravico?«
»Morda! Kje sta pa omenjena stopila v Vaš voz?«
»Tega Vam ne odgovorim, gospod,« je odgovoril Margelot,
»saj si lahko mislim, kdo ste. Morda kak zavržen ljubimec mlade dame, ali pa njen soprog. Toda kočijaži smo molčeči in znamo obraniti skrivnosti, mi vidimo vse, a ne izdamo ničesar.«
»Tako, torej nočete govoriti? - No, potem Vam moram že pojasniti, s kom imate opraviti. Jaz sem Edvin Lister, in tu je moja izkaznica kot skriven policaj.«
Satanelo je pomolil kojažu izkaznico pod nos.
Pa še bolj nego ta dokument, ki je bil res podpisan od policijskega prefekta v Parizu in imel tudi njegov pečat, je imel učinek pogled iz sivin očij, s katerimi je Satanelo strmel v prestrašenega kočijaža.
»Oprostite,« je zaklical Margelot, vstal s stola ter se priklonil,
»ako je tako, potem Vam vse rad povem, kar mi je znano. Le vprašujte, gospod!«
»Odkod ste pripeljali gospoda in mlado damo?«
»Pri palači Royal je, stopila v moj voz.«
»Ali ste videli, da sta prišla iz te restavracije?«
»Da, najbrž sta tam večerjala, kajti dama je izgledala, kakor bi veliko tegale izpila,« — pri teh besedah je kočijaž pokazal na šampanjsko steklenico.
»Ali ste slišali, kaj sta se pogovarjala med vožnjo v vozu? — Saj je znano, da kočijaži lahko slišijo skozi malo odprtino, kaj se govori v vozu.«
»To je tudi potrebno, gospod detektiv,« je kočijaž odgovoril,
»voz je moja hiša in zato moram vedeti, kaj moji gostje notri delajo. No, slišal sem, da sta se poljubala, in potem sem tudi slišal, ko je dama rekla gospodu: Rotim Te, spravi me do polnoči domov!«
»In ko sta potem pred Rdečim mačkom izstopila, se Vam je naročilo, da počakate?«
»Da, reklo se mi je, da mi nikakor ne bo treba dlje čakati nego do polnoči.«
»Dobro, prijatelj, poslušajte me zdaj. Za vožnjo, za katero Vas je gospod naročil, mi morate prepustiti voz. Dali mi boste Vas plašč in klobuk ter lahko ili brez skrbi domov. Jutri zjutraj bo stal voz pred Vašo hišo.«
Ko je kočijaž na ta predlog osuplo odskočil, je Satanelo pristavi:
»Koliko cenite voz in konje? No, tako približno? Denimo torej, da bi ga prodali za tritisoč frankov. Tu imate ta denar v bankovcih, - toda zavezati se morate, da mi vrnete ta denar, ako dobite voz in konje nazaj, - toda obdržite si lahko sto frankov za porabo voza.«
»Z veseljem sprejmem ta predlog,« je zadovoljno rekel Margelot ter spravil bankovce v žep.
»Kupčija je sklenjena, tu imate moj plašč in klobuk ter naslov mojega stanovanja.«
»Počakajte, - plašč in klobuk mi daste zunaj na ulici. Potem bom takoj sedel na kozla, da Vaši tovariši ne bodo ničesar opazili.«
Toda ta strah je bil neopravičen. Kajti ko sta Satanelo in kočijaž stopila na ulico, so se že vsi vozovi odpeljali in le zaprta Margelotova kočija je še stala pred „Rdečim mačkom".
Naglo si je Satanelo oblekel kojažev plašč, djal njegov klobuk na glavo ter splezal na kozla.
»Pazite na desnega konja,« je zaklical Margelot.
»Že dobro, ukrotil sem že bolj divje konje, le pojdite, lahko noč!«
»Lahko noč, gospod! Oh, akko bo moja žena vesela, ko se bom nepričakovano vrnil k nji.«
S temi besedami je Margelot izgnil za oglom za ta večer je napravil dobro kupčijo.
67. poglavje: Franc Robič se pokaže v pravi luči
Manjkalo je se pol ure do polnoči, ko sta Franc Robič in Lola zapustila „Rdečega mačka".
Lepa mada žena je de žarela kakor roža od plesa ter obilo zavžitega šampanjca, - nji je se vedno drhtelo razkošje, da je iznova okusila sramoto in greh.
Kdor je enkrat okusil sladek strup, ta ga ne more več opustiti. Lola se je s polnimi požirki in brezobzirno udala veselju, da je zopet živela med vlačugami in drugimi dvomišljivimi eksistencami.
Tudi to jo je mamilo in očaralo, da je bila med toliko ljudmi najlepša in najbolj vredna občudovanja in vendar vsem neznana.
Vsa dobra čustva, ki so morda Lolino dušo zadnje leto napolnjevala, — vsi dobri sklepi, s katerimi si je pot bodočnosti nastlala, odkar je postala kontesa Sokolska, — vsi načrti ter želje, da postane ravno taka kakor vrstnice, ki so bile rojene in vzgojene kot grofice, vse, vse se je danes porušilo v nič kakor hiša iz kart.
Zadostovalo je, da ji je prišel Frane Robič, njen tovariš v vseh prejšnjih grehih le enkrat na pot, in Lola je takoj zapustila stezo poštenosti, — postala je to, kar je, že skoro poprej bila, — lepa vlačuga!
Da, vlačuga in propalica! Kajti do tega trenotka se je z grehom le igrala! Do one ure, ko je šla s Francom Robičem v mali kabinet palače Royal ter se združila iz njim v grešni ljubezni, je le mislila na greh, ga želela in koprnela po njem. Toda zdaj se je je greh polastil, jo vrgel na tla ter pritisnil pečat na njeno belo čelo. In čeprav se to znamenje sramote še ni videlo, pride vendar enkrat čas, da bo vidno onim, ki se ne dajo varati od belega čela lepe ženske, ampak ki vidijo tudi v angelskem obrazu vtisnen pečat sramote.
»Tamle stoji najin voz,« je zaklical Franc Robič, ko sta stopila z Lolo na ulico,
»dobri prijatel, peljite se sem!«
Kočija se je takoj premaknila z mesta:.
Frane Robič je odprl vrata ter vzdignil krasno tovaršico v voz.
»Kam?« je prašal kočijaž izza ovratnika plašča, ki mu je pokrival cel obraz.
Že je Frane Robie hotel odgovoriti: V palaČo grofa Mirkota Višnjegorskega na Elizejskem polju, - ko mu je Lola naglo zatisnila usta ter tiho rekla:
»Za božjo voljo, ne do hiše, — samo do pričetka Elizejskega polja!«
Robič je nato narčil kočijažu naj ustavi v prvem drevoredu Elizejskega polja.
»Ona je!« je šepetal Satanelo zase ter pognal konja,
»hiša grofa Višnjegorskega leži na Elizejskem polju, Lola Višnjegorska je, ki je današnjo noč plesala z Robičem v Rdečem mačku.«
Toda Satanelo si vendar ni bil svest, da je to res. Zato je sklenil, da posluša, kaj se bosta pogovarjala Robič in Lola v vozu. Konja sta le v počasnem trabu vozila in Satanelo je pritisnil uho na malo odprtino poleg sedeža. Zdaj je lahko vse slišal, kaj sta se v vozu pogovarjala.
»Torej res še ni polnoči?« je šepetala lepa Lola, ki je bolj sedela v Robičevem naročju nego na blazinah.
»Oh, ko bi vedel, kako se bojim, ko bi Mirko poprej prišel domov nego jaz!«
»In če bi to bilo,« je odgovoril zločinec,
»ali nisi Ti ženska in ali ne zna zvita ženska vlec svojega moza za nos? Tisoč izgovorov Ti je na razpolago, da lahko opravičiš svoj izostanek. Reci mu, da si se zamudila pri prijateljici, — ali da si obiskala opero ter pozabila voz naročiti, — in končno, ako Ti noče verjeti, ako bi mrmral, se posluži orožja, s katerim mlada lepa ženska vedno zmaga, — jokaj se in pritisni ga na prsi!«
»Na prsi!« je tiho rekla Lola, da je Robič ni mogel slišati.
»Jaz da bi ga pritisnila na prsi, o saj me ne mara, zaničuje me! Sicer sem pa lahko brez skrbi,« je potem glasno rekla spremljevalcu.
»Kaji ako je Mirko res že domov prišel, je gotovo šel v sojo sobo ter služabnikov niti vprašal ni, če sem jaz že doma.«
»Ali sta tako?« je zaklical Robič,
»torej živita drug poleg drugega? — Haha, saj sem si mislil! No, tem bolje, torej Ti odslej ne bo teško, ako se bos večkrat sešla, z menoj.«
»Ne, ne, to se ne sme zgoditi Franc!« je rekla Lola.
»Prosim Te, rotim Te, ne pridi nikdar v mojo hišo, ne piši mi nikoli, — ne poročaj mi, kje si! — O človek Ti si mi nevaren kakor nihče drug, kajti v Tvoji bližini čutim hrepenenje po prostosti, po divjih dogodkih in po pustolovskem življenju, katero sem poprej imela.«
»No, torej se udaj temu hrepenenju! Hudiča, saj si tudi kot grofica lahko pustolovka!«
»To pa nočem biti!« je rekla Lola z drhtečimi ustnicami. Ali slišiš, Franc, jaz nočem, da bi me zopet potegnil v blato!«
»In današnja noč?« je zasmehljivo vprašal Robič.
»Današnja noč? O, kar se je zgodilo, se je zgodilo in se ne da več predrugačiti! Nekaj sem storila, kar mi je zdaj žal! Udala sem se Ti, Franc, toda bila sem omamljena, blazna! O Franc, prisezi mi, da ohraniš najino skrivnost. Ako imaš le iskrico moške časti v sebi, mi obljubi, da nikomur niti besedice ne zineš o tem, kar se je danes med nama prigodilo!«
Franc Robič je molčal; stisnil je ustnice in Lola je videla, da so se mu oči vražje bliščale v temi.
»Da bi bil norec!« je vskliknil z grozečim glasom.
»Ali misliš, lepa Lola, da sem Te le raditega imel v objemu, da Ti z ustnic ugrabim sladke poljube? O ne, gospa grofica, midva imava se mal račun poračuniti, - kajti Franc Robič ne pozabi, če se ga je z nogami teptalo.«
»Franc, Franc!« je v grozi vskliknila Lola ter hotela skočiti z blazine, - toda v istem hipu jo je rdečelasec, grabil z močno roko ter jo potegnil nazaj na sedež.
»Molči! Poslušaj kaj Ti povem!« ji je šepnil s strašnịm glasom.
Lepa grofica Višnjegorska se je tresla strahu, kajti videla je v očeh moža, s katerim se je peljala, kako je grozeče zablikalo, — da, pogled, s katerim jo je pravkar pogledal, je bil prav tak, kakor takrat, ko je povedal, da je prinesel. Alenki pl. Radičevi namesto zdravila - smrtonosen strup.
Franc Robič se ji je približal, kolikor je mogel. V temi je videla pred seboj njegov bled obraz, - videla je, kako je segel v žep in v naslednjem hipu je glasno zakričala, kaji v roki rečelasega zločinca je zabliskalo bodalo.
»Ne boj se!« je zasmehljivo rekel Franc Robič,
»saj Ti ne gre za življenje, - nimam namena, da bi Te umoril, kajpada ako ugodiš vsem mojim zahtevam! Toda to bodalo Ti pokažem, ker je Tvoj stari znanec, lepa Lola: Ali se spominjaš ure, ko si mi na to bodalo prisegla, da ne bos nikoli vzela drugega moškega nego mene, — svojega ljubka, ki sem Te speljal med svet, a sem Ti bil takrat, ko se ničesar nisi slutila o grofih, o bogati dediščini, o živijenju v sreči in bogastvu, - dovolj dober! — Hej, saj Ti je znano to bodalo?«
»Znano, znano!« je šepnila Lola in v tem hipu se je videla v malem kabinetu pri „Zeleni papigi" je roko polozila na bodalo.
In ona prisega, s katero se je z dušo in telesom zapisala Francu Robiču, ji je donela zopet v ušesih kakor trobneta sodnjega dne.
»Te prisege, nisi držala!« je nadaljeval Robič.
»Seveda, ako prisegajo ženske, store to z namenom, da pri prvi priliki prelomijo prisego! - Moli, pusti me, da izgovorim; kajti dovolj dolgo sem že molčal. Postala si bogata, ugledna, srečna, — in jaz sem Te ljubil tako iskreno in vroče, da sem šel služit kot kočijaž na Sokolski grad, česar me je še zdaj sram. Toda ako sem Te videl, — ako sem slišal Tvoj glas, sem bil odškodovan za, vse kar sem trpel, - poniževal sem se ter snažil konje! — Toda storil sem zate se več. Nisem se obotavljal, to bodalo zasaditi v pri oni, ki je neki večer zasledila Tvojo skrivnost. Pobil, sem Alenko Radičevo v istem hipu, ko bi Ti bila lahko nevarna! Ali nisem zato zaslužil Tvojo hvalo? — Ali bi Te to ne moralo še bolj potrditi, da mi ostaneš zvesta? Govori, zdaj zahtevam odgovor od Tebe!«
»Te usluge Ti nisem nikoli pozabila!« je odgovorila Lola ter vzdignila tresočo roko kakor bi se hotela braniti; kajti mislila je, da se bo Franc Robič kljub obljubi vrgel nanjo ter ji prebodel srce z bodalom.
»Da, bila si mi hvaležna, — izredno hvaležna!« je nadaljeval z vražjim zasmehom Robič.
»Ničesar nisi storila, da zabraniš moje razkrinkanje, in ako sem danes prost in na varnem, se mi je zahvaliti le naglici, s katero sem zapustil Sokolski grad. Pa vse to sem Ti odpustil. Rekel sem si, da nočes svoje sreče zarad mene staviti v nevarnost, kajti ljudje smo vsi egoistieni, jaz tudi. In ker sem hotel zate, Lola, — da zate nezvesta ženska, vse žrtvovati, če bi bilo treba deset umorov izvršiti, ako bi Ti s tem kaj kuristil, sem bežal in Te izgubil iz vida. In neki dan sem slučajno izvedel, da si s svojim očetom, — dovoli neumen oče, ki se da od Tebe varati, — v Parizu. Pa to še ni bilo vse, neko jutro sem čital, časopisu no na belem, da si postala izdajalka na meni, — bila je namreč Tvoja zaroka z grofom Mirkotom Višnjegorskim!«
»Prisilili so me, da sem ga vzela!« je zaklicala ko se je zopet, malo zavedla ter mislila s temi besedami Robiča potolažiti.
»Prisilili? - Lažes, kajti Mirko Višnjegorski ljubi drugo! — Ti si grofa prisilila, da Te je vzel, - haha, Jaz vem vse, zato Te svarim, da me ne nalažes več!«
Lola je zatisnila oči, mislila je, da je izgubljena! In ali se ta strašna vonja ne bo nikoli končala? In zakaj je konja vozil: po temnih, neobljudenih ulicah? Zakaj ne po razsvetljenih trgih, kjer je bilo ob tem času še vedno na stotine ljudij, tam bi lahko ubežala, odprla bi vrata ter skočila z voza! A ne, voz je zopet zavil v temno ulico in Lola je bila v oblasti Franca Robiča.
»In zdaj poslušaj, kaj zahtevam od Tebe,« je zaklical Franc Robič,
»kaj zahtevam od Tebe kot plačilo, da sem Ti podaril življenje. Ti boš moja, ne pa onega s katerim si poročena. Kolikorkrat Te pokličem, prideš k meni, naj bo po dnevii ali po noči. Vedno moraš najti izgovor, kako zvijačo da odideš iz hiše. Tudi svoje bogastvo boš delila z menoj, — jaz potrebujem denar in Ti mi ga moraš preskrbeti. V tem trenotku bi mel rad 300.000 frankov na razpolago, kaji nameravam se v Parizu kot visok gospod urediti, in to velja denar, mnogo denarja, kakor veš. Policija me zasleduje v tem hipu so mi morda že za petami. Kdo ve, morda bi pa ne ušel zasledovalcem. Toda privzel bom naslov grof, igral bom plemiča ter si najel celo palačo v najimenitnejšem oddelku mesta. Potem čem si svest, da me policija ne bo dobila, kaji ta išče svoje ljudi le po zločinskih beznicah, v siromanih staovanjih in tam; kjer kraljuje beda. Toda one, ki se dragocenih kočijah vozijo mimo njih, pušča v nemar. Ako bodo kolesa moje ekvipaže kakemu policistu brizgnila blato v obraz, se bo najraje se hvaležno priklonil ter mu ne bo prišlo na misel, da se je zloglasni rane Robič peljal mimo njega. Torej slišiš, moja lepa Lola, za palačo, ki si jo bom najel, - za pohištvo, za služabnike, za konje in imenitno živijenje, katero hočem meti, potrebujem 300.000 frankov, — to se pravi zdaj, kajti dolgo časa ta denar ne bo trpel, - potem moraš drugega preskrbeti teh 300.000 frankov moram že jutri imeti in Ti, — Ti mi jih boš prinesla.«
»Nemogoče!« je vskliknila Lola.
»Čemu nemogoče? Tebi mora biti vse mogoče ako jaz ukažem. Morda mi hočes reči, da nimaš 300.000 frankov na razpolago, torej jih vzemi svojemu soprogu pod kako pretvezo, to mora biti vendar lahko.«
»Jaz ne morem Mirkotu reči,« je zaklicala Lola, kajti jaz ga še nikoli nisem ničesar prosila. Sama sem pa zapravljivo živela in to je zelo sušilo njegovo blagajnico. Ne, ne, morala se bi ponižati pred njim, morala bi ga prositi, in tega ne storim in tudi nočem storiti.«
»Ti se boš ponižala pred njim!« je ukazal Robič in srahotno so mu bliskale oči v temi,
»prinesla mi boš 300.000 frankov ali bo pa jutri Tvoj soprog izvedel, da se ni poročil z grofico Sokolsko, ampak z izvrškom z ceste, z vlačugo iz Zelene papige.«
»Usmiljeni Bog! Izgubljena sem!« je vskliknila Lola ter zatisnila z rokami oči,
»padla sem v hudičevo oblast!«
»Da, hudič lahko postanem, ljuba moja, ako ne bi plesala kakor bom jaz žvižgal. In veruj mi, plameni mjega pekla Te bo uničil in od Tvoje mogočnosti, Te zdaj obdaja, ne bo prav nič ostalo!«
Pri tem se je Robič hripavo zakrohotal.
»Ali si pa morda želiš,« ji je šepnil v uho,
»da povem Tvojemu možu, kaj se je med nama danes zgodilo v palači Rojal? Ali naj mu pokažem oni kabinet, kjer si se mi udala? Hahaha, Ti misliš, da naju ni nihče poslušal? Natakarji, ki so nama stregli, Te bodo zopet izpoznali, in potem imam v rokah tu dokaz, ki uniči vsak dvom, toda o tem pozneje, ako boš res tako pogumna, da bi mi hotela kljubovati.«
»Toda če tudi ugodim Tvojim željam,« je odgovorila Lola s pridušenim glasom,
»ne morem, kajti Mirko mi do jutri ne bo mogel pripraviti 300.000 frankov.«
»Torej se obrni na očeta, saj ima miljone, in grof Radivoj Sokolski ne bo odrekel svoji hčeri, haha, svoji hčeri, nobene želje. On ne bo pustil, da se te oči solzele, kajti saj je zaljubljen čez ušesa v lepo hčerko, haha, v lepo sleparko, ki se je zna splaziti v njegovo srce in kateri je norec dal svoje ime. Haha, rad bi videl dobrega grofa Sokolskega, kakšen obraz bo delal, ko dobi nekega dne pismo z vsebino: Ona, ki jo smatra za svojo hčer, je drugi ukradla ime, neki drugi, ki -«
»Dospeli smo do cilja gospod,« je zaklical kočijaž skozi odprtino v voz,
»ali boste tukaj izstopili?«
»Počakajte!« je ukazal Franc Robič, potem se je obrnil k Loli, jo prijel za roko ter jo pritegnil tesno k sebi, - in uglobivši svoje oči v njene, ji je šepetal:
»Tukaj moras izstopiti, golobica, saj imas le se par minut do palače Višnjegorske. Toda ne pozabi, jutri zvečer ob sedmih Te počakam pred kavarno, pred katero sva se danes sešla, in prinesla mi 300.000 frankov v bankovcih. Potem bova skupaj večerjala in s poljubi Te bom zahvalil da se mi izpolnila želje.«
Še enkrat jo je pritisnil nase, — še enkrat ji je pritisnil divji, demoničen poljub na usta, — toda zdaj, ko je izpoznala celo propalost tega človeka, ko je vedela, da je le igrača zanj in da jo je vzel le, da postane njegova sužna in vir denarnih dohodkov, zdaj jo le streslo pri dotiku njegovih ustnic in občutila je le stud in gnus pred njim, zato ga je potisnila daleč od sebe.
»Torej prideš?« ji je de enkrat zaklical.
»Da!« je v strahu šepnila.
Nato je odprla pri vozu vrata, skočila ven kakor bi bežala pred ognjem, ki je nastal za njo in katerega je kuril zasmehljivo se krohotajoč hudič Franc Robič.
Imela je res še kakih pet minut hoje od doma, toda Loli je bilo nemogoče iti domov, brez namena je tavala po drevoredu in parku, misli so ji bile tako strašne, da je mislila, da mora znoreti.
Kaj je storila, - kako globoko se je ponižala, kam jo je želja po maščevanju zapeljala?
Francu Robiču se je udala, ona, ki je le edinega ljubila! Najdražje, najsvetejše, kar je imela s čemer je hotela ljubljenčka osrečiti, je vrgla lopovu v naročje, zločincu, ki je vzel to od nje le, da izkorišča njeno voljnost in izpreša zlato iz nje.
Solze kesanja in sramu so Loli napolnile oči ter ji tekle po licih.
Divja obupnost jo je zgrabila. Bilo ji je, da mora umreti. Še enkrat je preživela strašne dogodke zadnje noči in proklinjala je trenotek, ko je zagledala Franca Robiča v kavarni.
Ha, posmehljiva osoda ji je morala baš tega človeka pripeljati na pot, bas njega, in ona je bila dovolj slepa, da je Robičevo laskanje in galanterije imela ljubezen, dočim je lopov le čakal trenotka, kako bi po nji obogatel. In zdaj ji ni preostalo drugega nego iz politi negove želje.
Ali ji ni rekel: Ti moraš plesati, kakor bom jaz godel, ako nočes, da Te požge, ogenj mojega pekla! Ha, ničesar več mu ni smela odreči. Ako je bo poklical, se bo morala k njemu splaziti kakor strahopetna žival in če bo zahteval denar, ga mu bo morala preskrbeti tudi če postane sama tatica: In Franc Robič je bil v tem nenasitljiv. Danes je zahteval 300.000 frankov, jutri morda cel miljon! Lola je izprevidela, da se mora obrniti na očeta, kajti pred Mirkotom se ni hotela ponižati. Oh nikoli več ne bo imela vesele, mirne ure, kajti neprestano bo morala izpolniti nenasitljivo poželjenje tega človeka po denarju in ljubezni.
»Tako zmago sem si torej danes izvojevala!« je obupno zakricala Lola ter se naslonila na drevo,
»mislila sem se maščevati nad Mirkotom, ko sem se udala drugemu, — in zdaj sem se prodala, volkodlaku, ki ne bo prej miroval, dokler mi ne izpije zadnje kaplje krvi, in ki me bo, ko ne bom ničesar več imela, vseeno uničil. Kajti pazabil ta Franc Robič ne bo nikoli, da sem mu prelomila prisego zvestobe. Ne, — ne, - jaz čutim, da me drži na železni verigi, plesati moran kakor bo on žvižgal, - bičal me bo kolikor bo hotel, dokler me nekega dne ne potegne na verigi v prepad - in potem je vse — proč! - Potem me bo Mirko zaničeval, - potem bo grof Radivoj Sokolski lahko po pravici rekel, da sem sleparka. Morda - morda se bodo potem odprla vrata ječe pred menoj — in sijajnemu žiljenju bo sledil konec bede in obupnosti. - O ko bi vendar imela moč, da bi si sama koncčla življenje. Toda živeti moram, dokler se bo Robiču zljubilo. To je torej postalo iz Tebe, lepa Lola. Mož, ki ga ljubis, Te zametava in sužna si onega, ki ga sovražiš in zaničuješ!«
Njena moč je bila pri kraju, - niti misliti ni mogla več. Trudna, bleda in otrpla, z mršenmi lasmi, z odprtim plaščem se je plazila proti hiši.
Toda čim bližje je prila, tem bolj se je bala, da bi Mirkota ne srečala. — Ali se je že vrnil domov? Trepetajo se je ozrla na njegova okna.
Hvala Bogu, — v njegovi sobi je bilo temno, torej je Mirko že spal ali ga pa se ni bi bilo domov.
Na vsak način ga danes ne bo videla in to je bila velika tolažba za njo, kajti v svojem obupnem, mukepolnem duševnem razpoloženju bi se Mirkotu morda ne mogla ustavljati, — morda bi mu vse priznala. Ne, ne, le tega ne! O sramoti, ki si jo je danes naložila, ne sme ničesar izvedeti. Rajši hoče za Robiča krasti in ropati varati in goljufati, — a tega ni smela nikoli doživeti nameč da bi Mirko izvedel, da je postala ljubica zločinca.
Zdaj jo je, Mirko zametaval, — toda kako bi jo zaničeval, z nogami teptal, ko bi vedel, kaj se je zgodilo.
Saj ni samo sebe oskrunila ampak tudi ime, čisto ime Mirkotovo.
Lola ni šla skozi glavna vrata v hišo, ampak plazila se je na vrt ter, odtu šla skozi mala vrata noter.
Srce ji je bilo do vratu, — komaj si je upala dihati ko je šla zdaj po elegantnih sobah. Počasi se je premikala naprej, da se kam ne zadene ter povzroči ropot. Vsemu se je hotela izogniti, kar bi moglo Mirkota zbuditi ali kakega služabnika opozoriti, da je prišla gospa šele po polnoči domov.
Bala se je tudi, da bi je hišna ne videla, - Celestina je morda se čula in jo čakala.
Zdaj je dospela Lola v predsobo, - tedaj je osupla obstala, kaji pri svetli mesečini je videla Celestino ležati na divanu, - lepa, rdečelasa deklica je zaspala, - najrž zoper svojo voljo, ker je nameravala počakati gospo.
Čudno, — danes je Lola prvič opazila, kako čudovito lepa je pravzaprav njena hišna. Te krasne poteze na obrazu, ti bujni svileni lasje, močna, ljubka in vendar bujna postava, resnično, vsak moški bi moral biti očaran od te lepotice.
Lola je hotela iti mimo speče Calestine, da bi ta ne izvedela, kedaj je šrišla domov. V istem hipu pa, ko je hotela hiteti mimo Calestine, je kakor okamnela obstala in z velikimi, širokoodprtimi očmi je strmela na spečo deklico.
Celestina je v spanju govorila, toda teh par besed, ki jih je Lola slišala, je bilo vzrok, da je grešna žena strepetala kakor trepetlika, ter se ni mogla z mesta ganiti.
Celestina je bolestno dihnila v sanjah, — izraz strahu in studa se ji je pojavil na bledem licu in izustila je besede:
»Ne, ne, — nič več nazaj v „Rdečega mačka," nočem — nočem se vrniti med vlačuge „Rdečega mačka".«
Loli je bilo kakor bi se ji sodba izrekla.
»Nič več nazaj med vlačuge „Rdecega macka!"« je speča deklica vskliknila, - in ona, gospodinja te deklice, ona, grofica Višnjegorska, je prišla pravkar iz tega zloglasnega plesišča.
Tam je plesala ter imela na sebi še vedno oni duh po grehu, človeškem znoju in pijači.
»Torej je tudi nji znan „Rdeči maček",« je šepetala Lola,
»tudi lepa Celestina je obiskovala to mesto greha. - In čudno, — detektiv Lister jo je spravil v mojo službo.«
Lola je sklenila, da Celestini odslej ne bo vsega zaupala. Dekle, ki je znano v „Rdečem mačku", je lahko nevarno. Tiho se je splazila mimo Celestine ter odprla duri svoje spalnice, silno se je prestrašila, ko so duri malo zaškripale.
Nato je prekoračila prag, potem je hipoma z vsklikom skočila nazaj, - rdeči sij ampole je motno razsvetljeval spalnico in sredi nje je stal njen soprog!
68. poglavje: Prepozno!
»Lola, — Lola, — odkod pribajaš?«
Toda Mirko je moral se trikrat, staviti isto vprašanje, preden se je lepa; grešna ženska toliko ojačila, da je mogla govoriti. Ko bi Mirko, Višnjegorski bolje poznal ljudi, ali če bi ne imel tako plemenitega, nič slutečega srca, ki ni moglo kaj slabega misliti ali slutiti, bi lahko takoj spoznal po obnašanju Lole, njeno grozno krivdo, odkril bi njeno sramoto v izrazu njenega obraza in drhtenju, ki je pretresalo njeno lepo telo:
»Lola, odkod prihajas?« je še enkrat izpregovoril, toda ne očitajoč, — v teh besedah ni bilo čuti nikakega suma.
Lola je globoko dihnila. Kakor bi jo stresalo, zavila se je tesnejše v plašč, — njene roke so se pri tem tresle, ko bi hotela prikriti kak zločin. Stopila je počasnih korakov proti Mirkotu, toda v istem trenotku jo je premagala slabost, — in padla je z glavo nazaj na vrata.
»Lola, Ti si bolna!« je zaklical Mirko ter hitel k nji, da bi jo prijel,
»da da, Ti si bolna — kajti nikdar Te še nisem videl tako blede! - In kako mizlično se Ti svetijo oči! - Pojdi, sedi tja na divan, - opiraj se name, - hočem Te, peljati.«
Lepa gresnica se je zdrznila. Se nikdar, odkar sta bila z Mirkotom poročena, ni govoril z njo tako ljubeznjivo, tako pristno, - še nikdar ni pokazal za njo toliko sočutja, toliko zanimanja.
Kolikokrat je po mukepolni, prečuti noči prišla bleda in upala k zajtrku. Mislila je, da ji mora poznati, koliko trpi in koliko solz pretaka in kako vroče hrepenenje ji razjeda dušo. Toda on je bil nem, niti enega vprašanja sočutja ni imel za njo. In danes, - ravno danes, ko niti zaslužila ni, da se je z roko dotakne, — ravno danes, ko je oskrunila in z nogami poteptala njegovo ime, — ravno danes je gledal ljubeznjivo in s sočutjem nanjo. O, — še večeraj, - je pred nekaj urami bi bila srečna, če bi videla bliščati sočutje v njegovih očeh, ako bi čutila njegovo roko, s katero jo je objel, da jo je peljal k divanu, — toda zdaj, - daj ji je bilo, kakor da bi se njegove roke je ovile, da jo zadušijo.
Pustila je, da jo je peljal k divanu, kjer se je z zamolklim glasom zgrudila.
»Prosim Te, Lola,« je skrbno zaklical Mirko,
»reši mi uganko, — polnoči je proč, - odkod prihajaš. Kje si bila tako dolgo? S Teboj se je nekaj zgodilo, česar ne morem raztolmačiti. Prosim Te, — imej zaupanje do mene, - povej mi vse, — slišiš, Lola, vse, jaz hočem, moram vse vedeti!«
Vedno silnejši je bil njegov glas, iz katerega se je slišala iskrena prošnja. Nesrečnež se ni ničesar slutil, on ni mislil, da je goljufan!
V tem trenotku je premišljevala Lola, kako bi našla laž, s katero bi opravičila svoj pozni prihod, - zbrala je so svojo pretkanost, poklicala svojo popačenost na pomoč, da bi varala svojega soproga. Toda vsi zli duhovi, ki so ji bili sicer vedno na uslugo, so ji sedaj odpovedali službo.
Ko bi Mirko pred njo stopil osoren, grozeč, sovraštva poln, ko bi bil zapovedajoč zahteval odgovor, ni dvoma, potem ji bi bilo lahko ga prevarati. Toda njegova dobrota, njegova ljubeznivost in ksrb, ki se je brala v njegovih očeh, je Lolo razorožila. Ljubki in proseči glas, katerega je tako dolgo zaman pričakovala ji je zaprl usta.
Že je hotela Mirkotu vse priznati, odprla je v brezmejni osuplosti usta in mu povedati, da jo je tiral v objem drugega moža, da ga je goljufala, onečastila - da ni njega vredna, — toda hipoma ji je prišel nenavaden slučaj na pomoč.
Zvečer je malo deževalo in ker je Lola tavala po Elizejskem polju, so ji čevlji postali mokri in blatni. Slučajno je Mirko to videl.
Tedaj se je zdrznil, - skočil je z divana ter globoko obledel, - in s hripavim glasom je zaklical:
»Nesrečnica, — meni sezdi, odkod prihajaš! Ha zdaj, zdaj mi je vse jasno, -zdaj vem, zakaj nočeš govoriti, Lola, — kajne, bila si 'na bregu reke?«
Umolknil je in čakal odgovor.
Toda ko je Lola še vedno molčala in ko je videl, da ji napolnuje duševna bol obraz, je zaklical s tresočim glasom:
»Da, vse, — vse vidim zdaj! - Nesrečnica, mislila si že umreti! Stala si na bregu Sene z namenom, da si končaš živijenje, — da se s skokom v vodo, oprostiš neznosnega životarenja na moji strani. Toda Tvoj dobri angel Te je pripeljal nazaj v moje naročje. Kajne, Lola le priznaj, moja hladnost, moja osornost, moja nepravičnost, s katero sem Ti odrekel, kar si bila upravičeva zahtevati, Te je gnala v obupnost! Ker sem Ti odrekel ljubezen, sveto ljubezen skrbečega moža, sem Te skoro tiral v smrt. Zato si skoro celo noč tavala okoli, zato si obupno stala pri reki ter zrla v valove. O Lola, Lola, kako lahko bi postal Tvoj morilec! Ali mi moreš odpustiti, ljuba žena?
Zamolknil padec, — in lepi vročeljubljeni mož je ležal pri njenih nogah, — razprostrl je roke, — z bledim obrazom je zrl k nji in posamezne solze so mu polzele po licih, — še enkrat je odprl ustnice in še enkrat je zaklical:
»Ali mi moreš odpustiti, Lola?«
Loli je bilo, kakor bi sanjala, — da, v svojo pamet dvomila! Mislila je, da postane blazna, kajti osoda se je kruto igrala z njo.
Ona je bila kriva, z grehi obložena! Kot zločinka je sedela pred svojim soprogom, pred človekom, kateremu je morala odgovor dajati o svojem ravnanju, pred človekom, ki ga je nesramno goljufala. Nobene besede še ni zinila, da se opraviči in vendar jo je zalotil, da se je po polnoči, ko se poštena ženska ne pokaže več sama na cesti, vrnila domov! Lahko bi ji očital, lahko jo poklical na odgovor, — toda mesto tega ji je sam pokazal pot rešitve, — sam ji je dal v roke obvezo, s katero mu zaveže oči, da ne bo mogel gledati v prepad hudobije, iz katerega je pravkar prišla. Mesto očitanja, obdolževanja le nežne, ljubeznjive besede, katerih ni zaslužila. Prvič je govoril milo in dobro z njo, — prvič se je glasila iz njegovih ust ljubezen, iskrena, proseča ljubezen, na katero je tako dolgo čakala in upala. In danes, na dan njene sramote, ujetega greha, ji je bila podeljena ta ljubezen, - ob uri, ko se je sama na veke onečastila.
Zdaj šele se je Lola zbudila iz svoje osuplosti, iz sojih sanj, — zdaj je poskočila, — haha, zdaj je zopet dobila moč lagati in goljufati. - Mirko ji je sam potisnil orožje v roke.
»Rekel si!« je rekla ter očitajoče zrla bledega moža, ki je še vedno ležal pred njo na kolenih,
»da, Ti si me gnal v obupnost in smrt! Jaz Ti bi nikoli ne izdala tega, ko bi sam ne videl. — Da, danes sem odšla iz doma s trdnim sklepom, da se nikoli ve ne vrnem. Oditi sem hotela od Tebe, ker sem zate le breme. Nič več Te nisem hotela motitiš svojo prisotnostjo, katere si se ogibal. Nič več nisem hotela biti beračica za Tvojo ljubezen! - Ne, Mirko, tega živijenja nisem mogla več prenašati, in zato sem se nenadoma, sama nisem vedela kako, sem stala ob reki ter se pripravila, da skočim v valove.
»V smrt?« je zastokal Mirko,
»o Lola, ne govori dalje, kajti vsaka beseda me silno zadene!«
Toda Lola ni bila dovolj plemenita, da bi prihranila globoko čutečem možu ponižanje, zato je nadaljevala:
»Da, to živijenje sem hotela kot ničvredno breme vreči od sebe, kaji Ti veš, da sem Te ljubila, samo Tebe edinega na zemlji. Brez Tvoje ljubezni nisem mogla in ne hotela biti, — in ker si je nisem mogla pridobiti, bi bilo tisočkrat bolje zame, da bi izvršila svoj namen. Potem bi zdaj že počivala na dnu reke in valovi bi šumeli čez mene ter mi peli večerno pesem in jaz bi ničesar ve ne vedela o vsem, — spala bi že mirno. — Toda v istem hipu, ko sem nameravala skočiti, me je odzadaj zagrabila roka ter me vlekla proč od vode. — Mlad gospod je bil, katerega je slučaj privedel na breg. Prosil me je, naj grem z njim. Toda storila sem le par korakov, potem sem se nezavestna. zgrudila na tla.«
»Nezavestna? - Ti, — moja soproga, nezavestna, in nihče drug pri Tebi nego oni rešitelj?«
»Da, moj rešitelj, to mi je res postal,« je nadaljevala Lola,
»nesel me je v naročju, ker nisem mogla sama hoditi, in ko sem se zavedala sem bila v strašni hiši, kamor me je mladi gospod prinesel. Toda bila je edina hiša v bližini, bilo je plesišče Rdeči maček. Krčmarja je rešitelj prosil, da me za par trenotkov položil na divan v njegovi privatni sobi.«
Kako lepo je znala sleparka združiti laž in resnico!
Lolini duši je nastala misel, da se bo s to pravijico obvarovala okritja in da Franca Robiča vsaj za nekaj časa preskrbi z denarjem.
»Rdeči maček!« je zaklical Mirko ter vstal,
»slišal sem že o tem zloglasnem plesišću. — O to je grda hiša, kamor pošten človek ne zahaja.«
»Ali morem zato, da so me nezavesto nesli tja!« je zaklicala Lola,
»morda pa plemeniti mladenič ni vedel za drugo hišo, ki bi bila se odprta. Oh, v prvem hipu sem mislila, da od sramu umrem v njegovem naročju. Ali hočes njega ali mene obtožiti, da sva prestopila oni prag?«
»Ne, ne, — nikogar ne obtožim. Govori dalje, povej ime onega mladeniča, da se mu zahvalim, da.«
»Da, zahvaliti se mu morava,« je odgovorila Lola, in zdi se mi, da storiva to najlažje, ako ga rešiva siromastra. - On mladenič, a mi je rešil živijenje; sicer pa ne vem, če ima to kako vrednost zate, - torej oni, mož je mlad slikar z imenom Alfred Ruben, — katerega le siromaštvo ovira, da ne more postati slaven. O kako ganjivo mi je pravil o svojih slikah, ko me je spremijal domov, — kako srce pretresujoče mi le slikal svojo bedo, toda bil je preveč ponosen, da bi me česa prosil. - Jaz pa nočem, da bi mi zastonj rešil življenje. Moj oče je bogat, — jutri ga poprosina, naj da tristotisoč frankov. S tem denarjem hočem Alfreda Rubena poplačati.«
»In zakaj hoes očeta prositi za ta znesek?« je ponosno odgovoril Mirko.
»Ali Ti nisem jaz bližji, jaz, Tvoj mož?«
»Ti? — Rajši prosim očeta, kajti odvadila sem se da bi Tebe za kako star prosila.«
»No torej,« je Mirko skoro hlastno zakliçal,
»jaz Ti ne dovolim, da bi očeta nadlegovala za denar. Sam Ti ga hočem jutri dati, kajti Ti si moja soproga, moja žena! Ako je kdo Alfredu Rubenu hvale dolžan, sem jaz tisti! — Jutri opoludne dobiš teh 300.000 frankov. Potem lahko povabiš mladega slikarja ter mu v moji navzonosti izročiš ta znesek. Sam se mu bom se iskreno zahvalil, da Ti je otel življenje.«
»Ti ukazuješ — in jaz moram ubogati!« je od govorila Lola ter konketno povesila glavo na prsi.
»Zda mi pa dovoli, da grem počivat, kajti razburjenost današnje noči mi je vse moči utrudila.«
»To se pravi z drugimi besedami,« je odgovori Mirko,
»da naj Te zapustim! — Da, Lola, zaslužil sem da tako govoriš z menoj. Toda Ti srce ničesar ne pove da Tị imam sporočiti važno vest, — tu v Tvoji spalnici, kamor se nikoli nisem prišel?«
»Nikoli!« je, zasmehljivo odgovorila lepa sleparka,
»pa res, — nikoli!«
Mirko si je potegnil čez oči z roko ter se potem odločno zravnal in skoro s prosečim glasom rekel lepi svoji ženi:
»Ali me hočes še par minut poslušati, Lola, mnogo Ti imam povedati.«
»Saj Te moram poslusati,« je odgovorila,
»saj si ja - moj mož!«
»O ne ta glas, Lola, — ne ta ponosna zavrnitev!" je nepotrpežljivo vskliknil Mirko,
»prišel sem sem z najboljšo voljo in s trdnim sklepom, da odstranim vsako nerazporazumljenje, ki se je usililo med njau. Zdaj Te pa prosim in rotim, ne delaj mi preteške ovire! Vzemi moje pošteno priznanje kot mišljeno, saj je tako lepo odpustiti, ako se ljubi.«
Prijel jo je za roko ter jo zopet posadil na divan.
Nato je postavil stol pred njo ter sedel nanj, - tako sta nekaj minut molče sedela ter se motrila z očmi.
Resnično, Mirkotu ni bilo lahko, povedati vse, kar je hotel Loli reči, kajti storil je Loli veliko krivico in če radi deklice, ki je bila že davno mrtva.
Toda ako je nato mislil, da ga je ta deklica prevarala in nalagala, — da je igrala strašno komedijo njim, — da se je za nekaj izdala, kar ni bila, - da mu je povedala krivo ime, — da mu je pravila ganljivo povest, le da zbudi sočutje pri njem, morda da ga zvabi v svoje mreže, oh, potem ga je premagala groza in stud, potem se je samemu sebi zdel velik grešnik, ker je zametaval Lolino ljubezen, - ljubezen čiste ženske, ki ni bila možna prevare.
In Lola? — Še vedno se je vpraševala, so-li to sanje? Stala je pred uganko, - ni si znala razložiti, kako se je ta izprememba z Mirkotom tako naglo izvršila?
Ali je bil res to še oni človek, ki včeraj niti pogleda ljubezni ni imel zanjo? Ali je bil res se oni, ki jo je plašno in ponosno zavrgel, — oni, ki nikoli se ni prestopil praga njene spalnice, čeprav je bil njen mož?
In z ono bistroumnostjo, s katero so sleparke nadarjene, si je rekla:
»Nekaj odločilnega se je moralo izvršiti, - nekaj na mojo korist.«
»Poslušaj torej, Lola, kaj Ti imam povedati,« je vskliknil Mirko in globoka alost se mu je zrcalila v očeh.
»Ti veš, da sem Te napravil za svojo soprogo le, ker sem umirajočemu očetu prisegel, da Te poročim — Tega Ti nisem zamolčal, da je moje srce oddano drugi, — opisal sem Ti ono deklico, ki me je z ljubkostjo in nedolžnostjo pridobila, ono ubogo deklico kateri sem bil zavezan, kakor sem mislil. Prosil sem Te za svojo prostost, - prosil, da mi izpustiš, - toda Ti nisi storila tega in tako sem postal Tvoj soprog. — O Lola, ko bi vedela, koliko sem o takrat trpel, — ko bi si mogla predstavijati, kako je bilo teško, da sem tako hladno nastopal proti Tebi, Tebi, ki si tako lepa in ki zaslužis najboljšega moža. - Toda podoba one nesrečne deklice je stala med nama, in vedno, ko sem se Ti hotel bližati, mi je bil kakor bi me nevidna pošastna roka potegnila nazaj ter mi tiho šepetala:
»Ti si moj,- Ti je ne smeš ljubiti!«
Mirkotova glava je padla na prsi, globok vzdih mu de izvil iz prsij in očeh so mu stale solze.
»Vse to vem,« je tiho zaklicala Lola,
»in če si trpel; sem jaz trpela se tisočkrat bolj. - Toda če si prišel danes ter mi vse to pripoveduješ, - zakaj stikaš po tej rani? - Ali mi hočes nove bolečine pripraviti, — ali me hočes do tega gnati, da izvršim svoj sklep, ki se je danes le vsled čudeza preprečil?«
»Lola, - pri vsem, kar Ti je sveto, Te rotim; ne izgovori več te strašne besede. — Ne, Ti moraš živet Lola, — moraš in odslej boš srečna. Kajti zdaj, Lola,« je nadaljeval Mirko s tresočim glasom ter z mrzličnini očmi, v katerih se je je zrcalila brezmejna žalost, strmel v njo,
»zdaj Lola vem da sem le prazno peno zasledoval, zdaj vem, da je ona deklica kateri sem hotel biti zvest, čeprav je že mrtva — «
»Mrtva?« je zakričala Lola in komaj je skrivala svoje vražje veselje,
»ta deklica je mrtva?«
»Da, — mrtva in pokopana! Toda v mojem srcu bi naprej živela in nikoli bi midva ne postala srečna, ko bi mi Tvoj oče danes očij ne odprl. — Gotovo ni bil samo slučaj, da sem danes izgovoril ime one deklice; ne bila je božja previdnost, ki ni hotela, da bi se dlje zihoval v vezeh sleparke.
Komaj sem očetu Tvojemu imenoval njeno ime, ko me je poučil, da je bila ona nesrečnica sleparka in komedijantka, kajti, - poslušaj, Lola, in čudi se, — Tvoje lastno ime mi je imenovala; — in Tvojo osodo mi je pripovedovala ter me ganila. Rožica Jaklič se je imenovala, — in ko sem jo prič srečal, me je nalagala. Pravila mi je, da je prišla iz Pariza, — da jo je vrli stari Jaklič poslal, da prosti svojo mater iz blaznice doktorja Morača. In vse to, Lola, vse to ni bilo res, — vse to je morala slučajno izvedeti, kajti saj si Ti, samo Ti si se imenovala Rožica Jaklič, ko nisi vedela, da imas pravico, imenovati se grofica Sokolska.«
Lola je zakričala, — tako neznanska razburjenost se je je polastila, da bi se skoro izdala.
Rožico Jaklič je torej Mirko ljubil, - ona, kateri je sama ukradla ime, bogastvo in stan, je bila njena tekmovalka! - Ha, omotica jo je grabila, — bilo ji je kakor bi se hipoma odprl prepad pred njenima nogama.
Ane, — ne, nji ni bilo predpisano, da pade v ta prepad, trdno je stala, s prevaro in lažjo si je sezidala le predobro podstavo! Toda ona nedolžna, prava kontesa Sokolska, se je zgrudila v prepad ter ležala na dnu — kot mrlič!
Lola je razumela vse. V, naslednjem hipu se je zopet toliko ojačila, da je lahko naprej igrala svojo komedijo.
Stopila je k Mirkotu, mu položila roke na ramo ter mu z blaženim pogledom zrla v oči, s pogledom, katerem se je zrcalilo sočutje in trpkost in žalost.
»Ubogi Mirko,« je potem tiho rekla,
»torej si žrtvoval svojo srečo prazni peni, — torej sva oba trpela za prazen nič! Sleparka, ki niti Tvojega spoštovanja ne zasluži, mi je ugrabila Tvojo ljubezen! - O Mirko kako objokujem izgubljeni čas, kako mi je žal nesrečnega nerazporazumjenja, čegar žrtev sva oba bila. Toda še je čas, da si lahko opomagaš od krutega udarca, ki Te je zadel. - Ona deklica je kakor praviš mrtva torej jo pozabi, Mirko! Na njenem grobu si hočem sezidati svojo srečo. Treba je le malo poštene volje, Mirko, - in kjer je ljubezen, tam je tudi sreča. - Kaj vidim, — Ti jokaš?«
»Da, jokam,« je zaihtel Mirko,
»odpusti mi; — moje solze veljajo oni pokvarjeni deklici! — kako se more biti tako lep, tako jubek, tako nedolžne bi imeti in tako zvest glas, — in vendar pri tem tako sleparski, lažnjiv in zločinski!«
Lepa sleparka je nato odgovorila zaslepljenemu mozu:
»Le prevečkrat, ljubi Mirko, nas vara lepo lice! In oči tudi niso, kakor se trdi, ogledalo duše. - Glej, Mirko, - vem sicer, da se ne morem z ono deklico glede lepote meriti, - toda hliniti se: tudi ne znam tako kakor ona! Ko bi mi mogel pogledati na dnu duše bi vedel, da ni tam nič varjivega, da sovražim in zaničujem laž. Da, ko bi mi mogel pogledati v notranjost, bi tudi se nekaj drugega videl, Mirko, — ali naj Ti povem? Da, da, — naj bo, pa zadnjikrat! - Prisegam Ti, zadnjikrat se hočem ponižati pred Teboj in Ti izdati: Našel boš ljubezen v mojih prsih, Mirko, ljubezen, ki je tako globoka kakor morje, — tako ognjevita, kakor zareče solnce, - tako svetla in jasna kakor svit zvezd, - ljubezen, ki ne premišljuje in tehta, ne omahuje in se ne obotavlja, ljubezen, ki samo ljubi，- ljubi - ljubi!«
»Lola, — Lola, kako sem bil slep,« je zakrical Mirko in si z rokami pokril oči,
»Lola, kako me osramotiš! - Lola, zakaj nisi poprej tako govorila k meni, - ali zakaj se mi niso poprej oči odprle, da sem celo živijenje privezal na nesramnico. Tako blizu sem imel srečo, — treba mi je bilo le roko iztegniti, da jo primem in pritisnem na srce, — in jaz norec, zaslepljenec, sem šel mimo nje. Nisem je videl in ne našel, kajti oh iskal sem jo v tujini ter preobračal grobe, da jo izvlečem na dan. — Pri tem bi pa skoro srečo zamudil! — Morda sem jo že zamudil in izgubil, kajti Ti mi neboš nikoli mogla odpustiti tega, kar sem grešil v svoji hladnosti.«
Tedaj je Lola naslonila svojo glavo na njegovo ramo in hipoma začela krčevito ihteti. Jokala je tako britko, da jo je Mirko vznemirjen objel, kajti mislil je, da je sam zakrivil te solze in da tečejo za izgubljeno srečo.
In res te solze, ki jih je Lola jokala, so bile poštene solze, — toda tekle so iz drugega vzroka nego je Mirko mislil.
Čudovitolepa ženska je jokala tako srce pretresujoče kakor bi vsa duša hotela splavati v solzah. Vse tolažilne besede, ki jih je Mirko govoril, - vsa zagotovljenja, da se prične zdaj drugo življenje zanj in zanjo, - vse prisege in ljubovanja niso mogla olajšati Loline bolesti.
»Ali mi res ne moreš odpustiti, ljuba Lola,« je zaklical Mirko tudi skoro v joku,
»o govori, reci eno besedo, da se vse poravna med nama.«
»Da, odpuščam Ti,« je zakricala Lola,
»odpuscam Ti iz celega srca. — Vse naj bo pozabljeno! - Toda zdaj prosim Te, - Ti ljubi, dobri moj, - pusti me samo! - Pojdi, ali slišis, odidi, - zblaznela bom, če me ne pustiš same!«
»Že grem,« je odgovoril Mirko,
„Čeprav bi bilo zate morda boljše, da ostanem pri Tebi. Toda kajne, Lola, jutri - «
»Jutri bo vse dobro!« je rekla,
»jutri da, od jutri naprej se prične sreča, - solnce jo prinese, zlato solnce, ki bo skoro s svojimi žarki razpodilo noč. — Glej, se že dani, — o pusti, da grem počivat, tako trudna sem — lahko noč, Mirko, — lahko noč in bodi blagoslovljen za to uro!«
»Lahko noč!« je šepetal Mirko ter potegnil nase lepo, čarovito ženo, — in prvič odkar se je porčil je hotel ustnice pritisniti na njene, toda v istem hipu ga je z vsklikom pahnila od sebe ter kakor blazna zaklicala:
»Ne poljubuj me, — ne, ne danes, — ne danes! Nočem, da me poljubiš, kaji lahko se zastrupiš!«
»Lola!« je zakrical Mirko, nato je pa mirno in zamolklo nadaljeval:
»To sem torej zakrivil, da bi skoro zblaznela! — Toda privoščiti ji hočem počitek, kajti ne more se tako nenadoma najti v novo srečo. - Jutri torej, Lola, — spančkaj sladko!«
Hitel je iz sobe, ne da bi se še enkrat ozl. Toda smrtno bi se prestrašil, ko bi videl bledi, skremženi obraz, s katerim je Lola strmela za njim, strahovit izraz v očeh, s katerim mu je Lola sledila.
Ko so se zaprla vrata za Mirkotom, se je Lola opotekala proti postelji. Pred to je pokleknila, - zagrebla solzni obraz v blazine in zopet ji je razkošno telo stresalo ono obupno ihtenje, v katerem se je razodevala njena bolest.
»To je torej sreča,« je naposled vskliknila s hripavim glasom,
»da, da, prišla je, — on me ljubi, — ljubi, — in meni se ni treba več bati one druge, - njegovo srce je moje. — Toda prepozno, — prepozno je prišla sreča - prepozno sva se našla, kajti jaz nesramnica sem oskrunila svetice, ki je bilo samo njegovo, - dala sem svojo čast, svojo nedolžnost lopovu, zločincu in zdaj, - zdaj ne bom nikoli — nikoli več srečna!«
Vstala je, — potegnila si je z rokami oči in poravnala lase, ki so ji mršeno viseli na čelo, - kakor blazna je tavala okrog po sobi v rdečem svitu ampele.
»Ne — nikoli več srečna!« je nadaljevala z drhtečim ustnicami,
»kajti nad menoj visi me uničenja, — in ako Franc Robič iztegne roko, pade meč doli, prereže mojo srečo ter me umori. — Zdaj sem, dana v njegove roke, — njegova sužnja in orodje, s katerim lahko naredi kar hoče, sem. In ako bom ležala v Mirkotovem objemu, me bo misel nanj gnala proč in da se bom v razkošno sladki sreči prepustila Mirkotovim poljubom, potem mi bo Robičevo povelje donelo na uho:
»Pridi k meni, - bodi moja, - ubogati me moras!«
Oh, dvojno življene bom morala živeti, - brezkončna bo prevara in nekega dne ne bom več mogla zadovoljiti to zverino Robiča, nič več nasititi z zlatom in bankovci — in potem me bo raztrgal in - «
»Pismo, milostiva grofica, — pismo! Pravkar ga je nekdo izročil za gospo grofico!«
Lola se je zdrznila, — na pragu spalnice je stala Celestina.
»Pismo — tako pozno? — Nemogoče, - kdo ga je prinesel?«
»Ne vem, gospa grofica!« je odgovorila Celestina ter z začudenjem gledala popolnoma oblečeno gospo, o kateri je mislila, da je že davno v postelji.
»Oprostiti se moram, gospa grofica, sama sem v predsobi zaspala. Hipoma je pa stal bradat mož pred menoj. Ne vem, kako je prišel noter in de ga je vratar noter spustil. Pomolil mi je ta listek ter rekel: Nesite takoj to pismo gospe grofici, — ako spi, jo zbudite!«
»Dobro, Celestina,« je rekla Lola v strahu,
»pojdi zdaj spat!«
Hišna je odšla.
S tresočimi rokami je Lola odprla pismo ter vrgla ovitek na tla.
Pod ampolo je brala od moške roke napisanih par vrstic.
Zakričala je, zakričala olajšano, veselo, radostno, kaji čitala je:
»Grofica Lola Višnjegorska! Nebojte se ničesar! Pravkar so Franca Robiča zaprli v ječo, škodovati Vam ne bo več mogel! Edvin Lister.«
69. poglavje: Lisica v pasti
Frano Robič se je z vozom, ki ga je Lola zapustila, mirno dalje peljal, — naslonil se je v mehke blazine z obrazom človeka, ki je zelo zadovoljen sam s seboj.
Pa res, danes je zelo veliko dosegel. Koristno je zvezal s prijetnim in se ni samo maščeval nad Lolo ampak si tudi zagotovil znaten vir dohodkov.
»Lola je moja!« si je rekel ter prižgal cigareto,
»meni je zapadla, — in kdor vlada ženo, vlada tudi moža. — Grof Mirko Višnjegorski je bogat, — de velje premoženje ima pa Radivoj Sokolski. Odslej bom oba skubil, kolikorkrat se mi bo ljubilo. Samo pomignil bom in Lola mi bo služila, bo moja udana sužna!
Voz je z veliko hitrostjo dirjal po ulicah, - Robič je ukazal kočijažu, naj ustavi pred neko hišo v predmestju. Tu pa ni bilo njegovo stanovanje, kamor ga je kočijaž peljal. Robič se je ozrl skozi okno, toda v temi ni mogel izpoznati, v katerem delu Pariza je, zato se je zopet naslonil v blazine in se udal sojim mislim. Bile so zelo prijetne, kaji videl je pred seboj bodočnost, ki ga je napolnjevala z največjim zaupanjem Avstrijskih oblastij se mu v Parizu ni bilo treba bati, kajti ušel jim je in se skril med pariškimi zločinci. In tu je imel toliko zvez, da se mu ni moglo ničesar primeriti.
V zadnjem času mu je posel denar. Zato se je podvrgel osebi, ki mu pa ni ugajala. Ta skrivnostna oseba se je imenovala signor Satanelo. Franc Robič je sovražil tega človeka, čeprav je v zadnjem času z njim skupaj delal. Doslej se je moral, de je hotel ali ne, podvreõi Satanelovim ukazom, kajti ta je imel tak vpliv med zločinci, da se brez njega ni moglo ničesar ukreniti.
»To bo moje prvo delo,« si je rekel Frane Robič,
»da se otresem tega Satanela. No, prav kratek proces bom napravil z njim. Kakor hitro mi Lola prinese tritisoč frankov, — in to se godi jutri zvečer, - mu odpovem svojo prijateljstvo. Haha, saj se mi ga ni treba bati, kajti kakor hitro imam denar, sem mu kos. Hudiča, - zakaj je pa kočijaž nenadoma ustavil?«
Voz se je hipoma ustavil. Robič je odpri okno, se nagnil ven in vprašal kočijaža po vzroku.
»Oprostite, milostivi gospod,« je rekel kočijaž, čegar obraza se ni videlo, ker je imel ovratnik čez ušesa,
»toda luči so mi v svetilkah ugasnile in ker, je strogo predpisano, da morajo po noči goreti si hočem v tej hiši, preskrbeti par užigalic.«
»Te Vam lahko jaz dam,« je zaklical Frane Robič ter izvlekel iz žepa škatljico z užigalicami,
»tu imate, - prižgite hitro, — mudi se mi domov!«
Robič je sicer slišal, kako je kočijaž drgnil užigalice ob škatljo, toda luči ni videl.
»Nate nazaj, gospod,« je rekel kočijaž,
»užigalice niso dobre, za svetilke potrebujem druge, samo trenotek počakajte, takoj bom nazaj.«
Kočijaž je nato pozvonil in skoro so se zaprla velika vrata.
Robič se ni brigal več zanj ter se je zopet naslonil nazaj na blazine. Saj dolgo itak ne bo trpelo in vožnja se bo nadaljevala že v malo minutab se je kočijaž vrnil.
»Tako,« je zaklical,
»zdaj se lahko peljemo naprej. Ali nočete zapreti okna, ker dežuje?«
Robič je nato zaprl okno.
Kočijaž je zopet skočil na kozla, obrnil konja in Robič bi se zelo začudil, ko bi videl, da je kočijaž zavozil skozi široko odprta vrata na dvorišče.
Komaj je bil voz notri, so se vrata že zopet zaprla.
»Kaj, ali voz de spet stoji?« si je rekel Robič,
»hudiča, kaj pa je to?«
In odprl je okno s tako silo, da se je šipa zdrobila.
»Kočijaž, — hej, kočijaž!« je jezno zaklical.
»Takoj, milostivi gospod, — takoj pridem!«
Nato je Robič videl, da so se odprla vrata, ki so vodila po malih stopnicah. Luč je razsvetila dvorišče, in zločincu je kri skoro oledenela, lasje so se mu jezili, mislil je, da sanja hude sanje, - hipoma je videl, da so uniformirani ljudje obkolili voz. Bili so policijski stražniki.
»Hej, kje pa sem, — kam si me pripeljal, lopov?«
»Na dvorišče policijskega ravnateljstva,« je mirno odgovoril kočija.
»Udajte se, Franc Robič," je zaklical drug glas,
»le ena sumijiva kretnja in ustrelimo Vas.«
Vrata pri vozu so se odpra. Dvajset rok se je iztegnilo, da zgrabi Franca Robiča. — V tem hipu je Robič vedel, da je zašel v past in da je moral biti čuden kočijaž, kateremu je sebe in Lolo zaupal.
Za pol minute se je Robič zopet ojačil:
»Stopite nazaj!« je zarohnel nad policisti, ki so stali okrog voza,
»ne dotaknite se me, tu se je zgodila pomota. Jaz nisem ta, čegar ime ste pravkar imenovali.«
»To se bo že izkazalo,« se je oglasil oni, ki je izgovoril prve besede,
»le ven iz voza, dečko, že dolgo Te iščemo in slutili smo, da se skrivaš v Parizu. Na Avstrijskem se tudi zanimajo zate. Le ven, potem se bo že vse našlo.«
Robiču ni preostalo drugega nego zapustiti voz.
Komaj je to storil, so ga že na obeh straneh prijeli. Kljub temu, da se je ustavljal, so ga vlekli po stopnicah po — in minuto pozneje je bil v policijski pisarni, kjer je pred pisalno mizo sedel visok, bradat mož, najor višji, policijski uradnik.
Ob strani tega gospoda je stal, - Franc Robič ni mogel verjeti svojim očem, kočijaž. Pravkar si slačil plašč.
Ko je to storil, je Franc Robič strmel v obraz signorja Satanela, — onega moža, čegar tovariš je bil že več tednov.
»Oh, Satanelo je tu,« si je rekel,
»potem je lahko še vse dobro, — gotovo me bo izmazal, — ne, ne, saj ni tako hudoben, zdaj še nisem izgubljen.«
»Stopite bližje, Franc Robič," je zaklical policijski uradnik, napravil bom z Vami zapisnik, — potem Vas bodo peljali v ječo.«
»Kaj si dovoljujete, gospod?« je, zaklical Franc Robič z nesramnim, izivajočim glasom.
»Odločno si prepovem, da bi me nagovarjali z imenom, ki je znano kot zločinsko. Moje ime je Viljem Brand, - porojstvu sem Anglež, in ako me takoj ne izpustite, bo angleski konzul skrbel, da se to jutri zgodi. Potem bom pa tožil za odškodnino.«
»Ne, trudite se,« je odgovoril uradnik,
»natančno vemo, s kom imamo opraviti. Ta gospod,« pokazal je na Satanela,
»bo potrdil, da ste Franc Robič, ki ga v Aystriji zasledujejo zarad poskušenega umora, tisti Robič, ki je kot ponerejvalec znan londonski polciji. Vi ste zelo nevaren dečko in lahko si častitiamo, da smo Vas ujeli.«
»Oho, ta gospod,« je vskliknil Robič in pokazal na Satanela,
»da ta gospod bo povedal resnico ter Vam potrdil, da sem jaz Anglež.«
»Anglež, — to je res!« je zaklical Satanelo s sonorim glasom,
»s tem jaz pričujem, da je ta človek Franc Robič, kateremu privijo tudi, kralj tatov'!«
Robič je omahnil. — Ali je Satanelo zblaznel, da ga je ravno on obdolžil? Kaj pomeni ta komedija, - kedaj se bo končala?
»Torej ste pravkar slišali,« je nadaljeval uradnik,
»gospod Edvin Lister, slavni detektiv, Vas je pravkar: izpoznal za Franca Robiča. Sploh je pa tudi porok, da se ni zgodila pomota. Torej Vas v imenu postave aretiram, Franc Robič!«
»Jaz protestiram proti temu!«
»Odpeljite moža!« je ukazal policijski uradnik strazniku.
Tedaj je Franc Robič poskočil in ni dosti manjkalo, ne pa bi skočil čez ograjo, ki ga je ločila od Listra in policijskega uradnika. Iz očij mu je plamtel besen ogenj, tako silno se je tresel, da je le grgral besede iz sebe.
»No, dobro,« je zaklical,
»ako moram biti zaprt, hočem pa resnico povedati. — Da, jaz sem Franc Robič, kralj tatov, — toda ta tu, ki mu pravite Edvin Lister, o katerem trdite, da je slaven detektiv, — haha, je moj tovariš, — ime mu je signor Satanelo! — Ako moram jaz v ječo, zasluži tudi on isto osodo!«
»Signor Satanelo!« se je zasmejal policijski uradnik ter zaupno namizknil detektivu,
»že dobro, vemo dovolj, detektiv mora imeti več imen, in ako se je proti Vam imenoval signor Satanelo, bo že imel svoj vzrok. Vas se mora dolgo zasledovati, da se pride do Vaših skrivnosti. Proč torej z njim, ta človek se mora zapreti v ječo z dvojnimi vrati, in posben stražnik naj se to noč postavi pred njegova vrata.«
»Bodite prokleti, signor Satanelo!« je zatulil Robič,
»to Vam hočem poplačati, lopov! Haha, Edvin Lister detektiv? Torej je vse bilo laž in prevaral! Jaz hočem - «
Dalje Robič ni prišel, stražniki so zgrabili benega zločinca ter ga odpeljali.
Pet minut pozneje je sedel Franc Robič v svoji celici, v kateri se je komaj gibal. Železna vrata so ga ločila od zunanjega sveta.
Noč, ki se je tako prijetno pričela zanj in ki mu je Lolo pripeljala v objem, ki mu je odprla bogato prihodnost, se je strahovito končala zanj, lisjak je sedel v pasti.
70. poglavje: Častna ponudba
Odkar je Rožica zapustila varni dom, ki ga ji je pripravil dobri Jaklič, — od onega dne, ko je vrlemu starcu, ki ji je postal drugi oče, zatisnila oči ter ga pokopala v mrzlo, bladno zemljo, ki ne vračuje mrtvecev, — se še nikoli ni tako dobro in mirno počutila kakor zdaj.
Živela je v hiši doktorja Hinkota Golarja in je našla v mladem zdravniku pravega prijatelja, v njegovi materi pa ljubenjivo varuhinjo, katera ji je bila udana z materinsko nežnostjo in ljubeznijo. Vrla gospa je Rožico skoro tako rada imela kakor lastno hčer. Seveda prve tedne dobra človeka nista prav vedela, kaj naj si mislita o nesrečnem dekletu, katero je tako čuden in strašen dogodek pripeljal v hišo.
Vročica, katera bi morala po mnenju mladega zdravnika pri Rožici nastopiti, se k sreči ni pojavila. Mladostnokrepka narava mladega dekleta je le to odpodila, — in tako je že drugi dan lahko vstala.
Toda plašna in bojazijiva, nezaupna in mračna je tavala okoli. In čeprav je mladi zdravnik in njegova mati nikakor nista nadlegovala z vprašanji glede njene preteklosti, se je Rožica vendar držala nazaj.
Ni čuda, — uboga deklica je bila prevečkrat varana in goljufana, — izpoznala je ljudi od preslabe in zaničljive strani, da bi mogla kar tako vsakemu zaupati.
Tudi je hotela takoj, ko je komaj stala na nogah, zapustiti hišo doktorja Golarja. Toda gospa Golarjeva jo je pridevala ter jo prosila, naj saj toliko časa ostane, da pride k moči.
»Kaj pa hočete začeti, ako pridete tako slabotni v veliki neusmiljeni Pariz,« ji je rekla stara gospa,
»morda iskati dela? Ljubo dete, k temu je treba moči, kaji morda že veste, da je ena najtežjih nalog, najti v Parizu delo. Ako boste nekega dne, ko Vam zmanjkajo moči, padli na cesti, Vas bodo sicer pobrali ter Vas nesli v kako bolnišnico. Moj sin naj Vam pove, kakšno živijenje imajo bolniki v pariških bolnišnicah. Tam jih čakajo poniževanja in razočaranja, ne glede na to, da mnogi bolniki vsled pomanjkijive postrežbe je bolj zbolijo, nego pridejo noter, — da, nalezejo se se nalezljivih bolezni, na katerih umro. Ne, ljubo dete, le ostanite pri nas, nihče Vas ne goni proč, in ako se morda bojite, da niti enkrat ne bomo poskušali, razjasniti temo, ki je za nas Vaše življenje.«
»Toda temu me hočete obdržati pri sebi?« je vskliknila Rožica skoro kljubovalno,
»čemu?«
»Ker nočemo da postanete še bolj nesrečni nego ste že, - ker smo kristjani in nam ljubezen do bližnjega ni tuja.«
»Ljubezen do bližnjega?« se je grenko nasmejala Rožica,
»gospa, jaz ne verujem več v človeško ljubezen. Jaz ne verujem več, da bi bili ljudi na vsetu, ki se usmilijo nesrečnikov le zarad Boga.«
»Potem Vas je le obžalovati otrok,« je zaklicala gospa Golar ter nagnila sivo glavo na prsi,
»potem ste se bolj nesrečni, nego sem mislila. Jaz in sin sva bila mnenja, da je le Vase telo zbolelo, a zdaj izprevidim, da je Vasa duša se bolj potrebna zdravja!«
Tako dobre, odkritosrčne besede niso zgrešile svojega upliva.
Rožica ni bila od narave samoglavna, - ni bila nezaupna, — le hude izkušje so ji omradile dobro dušo. Toda besede gospe Golarjeve so uplivale na skorjo, ki se je naredila okrog srca, kakor solnce na sneženo odejo. Vsa kjubovalnost se ji je stopila v solzah in jokajo je podala gospe Golarjevi roko.
»Vi ste tako dobri, gospa,« je rekla,
»in tudi Vaš sin se je tako človekoljubno zavzel zame. — O odpustite mi, da sem domila v Vajo plemenitost, — toda ko bi vedeli, ko bi slutili!«
»Tiho, dete moje,« je blastno zaklicala sivolasa gospa ter položila pret na usta,
»ničesar nočem, vedeti. Poprej se morate bolje seznaniti z nami, preden nama izkažete svoje zaupanje. Kajne, saj ostanete? Toda malo sebičnosti leži tudi v moji prošnji. - Moj sin je vsled zdravniškega poklica večkrat z doma in potem sem jaz sama doma. Tedaj bi bilo zame prav dobro, da bi imela prijateljico, tovaršico okrog sebe, ki bi mi malo v gospodinjstvu pomagala. Ali hočete, dete moje?«
»O kako rada, gospa,« je zaklicala Rožica,
»oh ko bi delala za Vas od jutra do večera, bi mi bilo to v veliko veselje, da, to bi bila velika sreča zame, ker sem brez doma. In ako me obdržite pri sebi, mi daste nekaj, česar Vam s hvaležnostjo in zvestobo celega življenja 'ne morem povrniti.«
Gospa Golar je razprostrla roki, - Rožica se ji je ihte vrgla na prsi, — in sivolasa žena in ljubka deklica sta se dolgo časa držali v objemu.
V tem hipu so se odpra vrata in doktor Golar je vstopil. Ko je videl Rožico v objemu svoje matere se je veselo zdrznil in lahno zakričal.
»Da pridi sem,« je zaklicala gospa Golar,
»veseli se z nama, led se je stajal in solnce sije. Rožica ostane pri nama in daj je tudi mnenja, da je pri dobrih ljudeh.«
»Pri dobrih ljudeh!« je zaklicala Rožica,
»da, to sta Vi dva, — resnično, Bog je dobro mislil z menoj, ko me je pripeljal v to hišo.«
Od tega hipa so imeli Rožico v hiši doktorja Golarja kot člana rodbine, - in vedno iskrenejše je bilo razmerje med temi osebami, ki so stanovale pod isto streho. Zlasti stara gospa je od dne do dne bolj cenila Rožico, - na tihem je občudovala pridnost in vajenost made deklice, ki nikakor ni postopala po hiši, ampak se zelo trudila, da povrne dobrote, katero sta ji doktor Golar in njegova mati izkazala s tem; da sta ji zagotovila miren dom.
Gospa Golar je večkrat imela hudo naduho zlasti ob neugonih letnih časih, kar je sina napolnjevalo z globoko bolestjo. In čeprav je kot zdravnik lajšal materi bolečine, si vendar ni mogel zamolčati, da se ljubljena mati lahko v takem napadu zaduši. Prej ali slej je morala bolezen, ki je zdaj se zavratno tičala v telesu, postati resna. In pri vsem svojem znanju bi ni mogel odvrniti katastrofe.
Iz tega vzroka si je Golar že večkrat na tihem želel, da bi dobil materi pomočnico, kako mlado deklico, ki bi ji lalko prevzela dolžnosti gospodinstva, pa ji tudi delala druščino ter ji odganjala večkrat žalostno voljo.
A doslej se ni mogel doktor Golar kaj pripravnega dobiti, bil je v preslabih gmotih razmerah. Le z veliko varčnostjo si je držal še precej dobro gospodinjstvo. Kot tujcu v Parizu mu ni bilo lahko, doseči trdna tla tukaj. Z nezaupnostjo in sumljivo so se obračali bolniki do njega in tudi tovariši zdravniki, ki so stanovali v tem delu mesta, so mu delali ovire in teskoče. Izkušati so mu izodbiti dobro ime, — po hudobnih ljudeh so ga večkrat naznanili sodišču kot mazača, ker bi radi dosegli, da se mu prepove izvrševanje zdravniške prakse.
Toda Golar je vse intrige preprečil. Sodniki mu niso mogli ničesar dokazati ter so morali priznati, da je značajen človek in izvrsten zdravnik.
Počasi si je pridobival vedno trdnejša tla. Ozdravljeni bolniki so mu pripeljali druge in ti so ga zopet dalje priporočili. In danes je imel mladi zdravnik že toliko opravila, da si je lahko uredil dobro življenje.
Ko je Rožica privolila, da ostane v hiši, ni bilo treba mademu doktorju več skrbeti za pripravno postrežnico in družabnico, kajti Rožica je z vnemo prevzela te dolžnosti. Lastna hči bi ne mogla bolj skbeti za gospo Golar, kakor je to Rožica storila.
Rožica je imela v hiši majhno, lepo urejeno podstrešno sobico. Ko je zvečer spravila staro gospo v posteljo, ter je doktor, ali študiral v svoji sobi ali pa bil poklican k bolnikom, se je Rožica čutila prosto, - potem šele je bila sama zase, - in stene njene sobice so videle večkrat teči njene solze, - in stare slike so žalostno zrle na lepo, ljubko deklico, ki jim je razkrivala svojo bol.
Ako je bila Rožica sama, tedaj je morala jokati in obžalovala je svojo preteklost. — Večkrat se je obupno vpraševala:
»Čemu živim pravzaprav, - Temu ves ta trud, ta muka, to trpljenje? Bodočnost leži pred menoj kot z mrtvaško rjuho pokrita, črna in neprodirna in sedanjost!«
Oh, Rožica je imela, zdaj zavetje, kjer je bila varna, kjer ni čutila živijenjskega boja. Toda vsa dobrota, vsa ljubezen, s katero jo je obdajala gospa Golar, — je ni mogla odškodovati za neznansko bolest, katero je pretrpela v živijenju, — ni ji mogla nadomestiti izgube, ki je obstajala v tem, da ji njeno srce ni, več moglo biti in ljubiti.
To je za vselej minilo, si je Rožica mislila, enkrat je ljubila, a je bila ostavljena; enkrat je zaupala, a je bila prevarjena. Enkrat je udala vso svojo dušo človeku, in ta se je igral z njo ter potem drugi podaril roko in srce. Tega taka narava kot je bila Rožica ni mogla preboleti, ne pozabiti to je uničilo vso njeno srečo in nado.
Resnično, Rožica ni mogla več verovati v Mirkota; saj je z lastnimi očmi videla, kako je peljal sojo lepo, plemenito nevesto, iz cerkve Noterdam, kjer sta bila poročena.
Toda hudovala se ni nanj, — nikoli ji ni prišlo v srce čuvstvo nevoščljivosti in sovraštva, toda njneo gorje je bilo globokejše nego neizmerno morje in višje nego nebo. V srcu je nosila rano, ki ni nikoli nehala krvaveti in ki se nikoli ne bo zacelila - do smrt.
Poletje je minilo, — nastopila je jesen. Lepi jesenski dnevi, na katere so Parižani z gotovostjo upali, so zdaj razočarali prebivalci francoske prestolnice. Rašji mesto lepih dnij so osorni viharji razsajali, silen veter je pihal po ulica — listje je venelo in njim se je igral veter. Pa tudi pri gospe Golar je nastopila bolezen poprej, nego sicer.
Nekega dne, — mladi doktor je ordiniral v prvem nadstropju in Rožica ji je čitala z knjige, — je zgrabil staro gospo bud napad, da je Rožica mislila, da mora njena dobrotnica že v naslednji minuti umreti.
V grozi je hitela deklica v prvo nadstropje ter poklicala sina. Temu se je posrečilo, da je omejil napad ter od vrnil najhujše, a prikriti si ni smel, da je bila nevarnost zelo velika.
Gospa je ostala v postelji in zdaj šele je Rožica pokazala vso svojo pridnost ter hvaležnost.
Ni se umaknila od postelje, dajala je bolnici zdravila, ji popravljala blazine, jo prelagala z ene strani na drugo. Ko se je gospa bolje počutila, ji je čitala - iz knjige ali pa je delala kako ročno delo ter razveseljevala, bolno gospo z veselim kramljanjem.
Pri vsem tem ni zanemarjala gospodinstva, kajti dekle niso imeli. Kuhala je, umivala, - pospravljala sobe, — kratkomalo vse je storila z dvema rokama, za kar bi se pravzaprav šest rok potrebovalo.
S kakšnim občudovanjem je zrl doktor Golar; angelskolepo deklico, kako je rasla v njegovem srcu od dne do dne iskrena, globoka naklonjenost, katero je že od prvega hipa občutil za lepo devojko.
Z grozo se je spominjal na oni hip, ko je držal nož na cvetočih deviških grudih, in na tihem je večkrat zahvaljeval Boga, da mu je pravočasno odprl oči, da ima živo telo pred seboj.
Hinko Golar je grenko občutil, da mu osoda ni dala bogastva in da si s svojo pridnostjo še ni pridobil malega premoženja. Kajti ali je smel v teh pamanjklivih okolnostih ponuditi Rožici svojo roko, ali je smel v takem položaju stopiti pred Rožico ter jo vprašati, ako hoče deliti z njim življenje? Bil je sam ubog in prevesten, da bi lepo mlado devojko, ki lahko doseže veliko srečo, zamrežil v svojo uboštvo.
In vendar! - Ako je pomislil, da bi ga Rožica lahko nekega dne zapustila, da potem ne bo več mogel gledati njenega sladkega obličja, srebrni zvok njenega glasu, ako si je celo predstavljal, da bi jo kdo drug - ne to se ni smelo zgoditi, — o tem si je bil na jasnem: Rožica je morala biti njegova, samo njegova, postati mora negova žena in sicer v kratkem.
Nekega dne je nastopil slučaj, ki je mladega zdravnika napolnil z najboljšimi nadami, da uresniči svoje načrte.
Gospa Golar je bila boljša, da je lahko ostavila posteljo. Sedela je zdaj z Rožico pri kosilu a jedli še nista, ker sta čakali, da se vrne doktor Golar.
Tedaj so se odprla vrata in doktor je vstopil. Njegovo lepo, s plavo brado okrašeno obličje ni nikoli moglo ksrivati kake misli. Zato mu je mati takoj videla, da se je moralo nekaj nenavadnega pripetiti in sicer nekaj prijetnega.
»Hinko!« je zaklicala stara gospa ter hitela sinu nasproti,
»kaj se Ti je pripetilo? - Govori, povej mi!«
»Velika sreča!« je zaklical mladi zdravnik ter objel svojo mater ter pogledal tudi Rožico,
»sreča me je vendar našla. Ljuba mati, pripravi se na veselo novico! Toda kajne, prestrašila se ne boš?«
»Ne, ljubi sin,« je odgovorila sivolasa gospa,
»prav gotovo ne, — pripravijena sem, le govori!«
»Sicer ni tako posebnega« je nadaljeval Hinko.
»Saj se spominjaš, mamica, da sem v zadnjih mescih veliko delal in večkrat si me oštela; da ne smem celo noč brskati po knjigah. Danes Ti lahko priznam, - spisal sem razpravo: Blaznost in njeno lečenje, kjer sem pokazal nova pota in načine, kako se umobolni zravijo. Ker pa nisem vedel s tem spisom kaj pričeti, sem ga poslal velikemu časniku ki izhaja vsak teden in se mnogo bere.«
»In zdaj?« je radovedno vprašala mati.
»Tednik je priobčil moje delo ter razširil moje ime. In danes, ljuba mati, mi je najslavnejši zravnik za umobolne v Parizu pisal celo laskavo pismo, v katerem me vabi na obisk.«
»Ali ste šli k njemu?« je hlastno vprašala Rožica.
»Da, pravkar prihajam od njega!« je odgovoril Golar.
»Veselita se z menoj, - sijajna praksa se mi odpira, da ze pričela se je! Toda, ljuba mati,« je nadaljeval mladi zdravnik po kratkem odmoru,
»da si utrdim svojo srečo in slavo, se moram ločiti od Tebe, čeprav le za štirinajst dnij.«
»Kako, ljubi sin,« je vskliknila stara gospa,
»odpotovati hočes?«
»Moram, mamica!« je rekel Hinko,
»gre se za važen slučaj, ki me ne bo prinesel le denarja ampak tudi slavo. Profesor Kurtenaj, ki me je povabil, me je zelo prijazno sprejel ter me imenoval veščaka na zdravnškem polju. Prorokoval mi je slavno bodočnost ter me končno vprašal, ako hočem svoje znanje izkušati pri teškem slučaju. Lahko si misliš, mati, da sem takoj odgovoril z da. Nato me je profesor opozoril, da bolnica, za katero se gre, ni v Parizu, ampak da živi na Avstrijskem in da moram tjakaj odpotovati. A zagotovil me je, da me bo oni grof, pri katerem živi umobolna, kneževski poplačal.
Ko sem slišal o potovanju,« je nežno nadaljeval zdravnik,
»sem ze hotel opustiti vse, kajti spomnil sem se Tvoje bolezni. Ko sem pa izvedel o bogati plači, me je prijelo hreperenje, da bom lahko bolše skrbel zate nego doslej. Ako bi potovala na jug, bi to zelo olajšalo Tvojo, bolezen, toda doslej mi ni bilo mogoče pribraniti si toliko denarja. — Torej pojdem za štirinajst dnij na Avstrijsko, — in ko se vrnem, se pelješ z gospodično Rožico v Italijo, kajti potem bo denarja v izobilju. A zdaj poobedujmo hitro, ker moram iti se k nekemu uglednemu človeku, kjer bom vse natančno izvedel. Profesor Kurtenaj mi je dal karto zanj, — tukaj je!«
Mladi zdravnik je pri teh besedah vzel iz žepa koverto, na kateri je bil napisan naslov.
»To je najbrž ime onega gospoda,« je zaklicala stara gospa,
»ljuba rozica, berite Vi ime, ker nimam očal pri sebi.«
Rožica je prijela ovitek, stopila z njim k oknu, kjer se je bolje videlo, pogledala papir, — toda v naslednjem hipu je omahnila, - roke, ki so držale ovitek, so se tresle, — zaprla je oči, kakor bi jo zgrabila omama, kakor bi stala na robu prepada.
»Berite vendar!« je zaklicala gospa Golar,
»ali je tako teško izgovoriti to ime?«
»Zelo teško!« je šephila Rožica in nato je polglasno nadaljevala:
»To pismo je namenjeno - grofu Radivoju Sokolskemu!«
Oh, s tem imenom je hipoma stala vsa beda njene osode pred njo. Bilo ji je kakor bi s tem imenom udaril svetel blisek v temo njenega gorja.
Grof Radivoj Sokolski, — ta je bil Lolin, oče, - in Lola je bila soproga moža, ki ga je Rožica ljubila, - ki ga še zdaj ljubi, — morda se z bolj vročo in hrepenečo ljubeznijo.
Rožica se je v tem hipu videla v Lolini sobi, v palači grofa Radivoja Sokolskega, — videla se je stati pri oknu, skrito za zastorom. Videla je Lolo v poročni obleki, z mirtovim vencem na glavi, — in zdaj so se odprla vrata in od Lole teško pričakovani ženin, ki jo bo peljal k oltarju, je vstopil; - oh, skrij se solnce na nebu, — stresi se zemlja, Mirko je!
»Rožica, — Rožica, kaj Vam je?« je zaklical doktor Golar ter planil k devojki, ki se je bleda kakor mrlič zgrudila na stol.
»Rozica, za božjo voljo, kaj Vam je? Nezavestra je postala, — vodo, mati, vodo!«
Gospa Golar je naglo hitela iz sobe, čeprav je bila bolna. Zdravnik je prijel Rožicine roke ter s trepetajočo skrbjo gledal bledi, sladki obrazek, čegar oči so bile zaprte. Sklonil se je in položil uho na deviške grudi ter z radostjo opazil, da ji srce še utriple.
»Rožica, Rožica, zbudi se!« je potem zaklical ter ji pogladil temne kodre s čela. In ko jo je tako videl pred seboj, ljubljeno devojko, tako bledo, tako lepo, - ga je premagalo, — ni se mogel ustavljati izkušnjavi, sklonil se je čez nezavestno devojko ter jo iskreno pobožno poljubil na ustnice.
»Čenk!« je zaropotal za njim in z vsklikom se je vstal je materi nasproti, kateri je od začudenja vsled tega kar je videla, padel kozaree iz rok.
»Hinko,« je zaklicala starka tiho,
»Hinko, - kaj pomeni to?«
»To pomeni, draga mati,« je zaklical mladi zdravnik z ganjenim glasom,
»da boš skoro, — skora objela ljubljeno hčerko, - to pomeni, da bom nasrečneši vseh ljudij, ako bom smel imenovati to deklico svojo ženo; svojo nadražjo tovaršico! - In kajne, tudi Ti, ljuba mati, jo, bos ljubila, — ah, saj jo ze zdaj ljubiš! - O mati, mati, prosi zame pri nji!«
Tedaj je stara gospa objela svojega lepega, velikega sina ter ga pritisnila na srce in zaklicala:
»Blagoslavijen bodi, ljubi sin, za to uro, za ta sklep, nisi si mogel izbrati boljše kakor je ta.«
»Tiho, zbudila se bo,« je zaklical zdravnik ter pokazal Rožico, ki je počasi odprla oči. Ko je videla skrbne obraze pred seboj, je vstala in rekla:
»Saj ni nič, - majhna slabost me, je obšla. Tukaj je pismo, gospod doktor, vzemite je!«
»Rožica,« je zaklical doktor Golar,
»skoro bi mislil; da moje potovanje ne bo imelo dobrega vspeha, ker ste Vi pri prvem pogledu na ime človeka, v čegar grad pojdem, postali nezavestni. Ali morda poznate grota Radivoja Sokolskega, — ali ste že kaj slišali o njem ?«
Rožici se je krčilo srce, — privikrat v živjenju je morala neresnico govoriti. Pa koliko bi morala, povedati mlademu zdravniku, da bi razumel njeno bolest za Radivoja, — a ne, boljše je, da skrije svojo bol v prsih. Zato je odgovorila, ko je zardela povesila oči:
»Ne, jaz ne poznam grofa Radivoja Sokolskega!«
Med obedom je bila Rožica zelo tiha.
»Dovolite mi, da odidem za nekaj časa v svojo sobo, se je obrnila na staro gospo, zame je samota najboljše zdravilo, - in ena ura samote, mi bo zopet pregnala glavobol.«
»Da, pojdite, Rožica, in lezite v posteljo,« je ljubenzjivo rekla gospa Golar,
»in Ti, ljubi sin, greš zdaj k grofu?«
»Da, mati, - grof Sokolski me pričakuje,« je odgovoril mladi doktor, ko je pogledal na uro,
»skrajni čas je, da grem k njemu.«
Rozica je odšla v sojo sobico. Doktor Golar je ko se je preoblekel za obisk, še enkrat stopil v materino sobo, da ji reče zbogom. Gorko ji je stisnil roke ter zašepetal:
»Mamica, rad bi videl; da bi bilo se pred mojim odpotovanjem vse v redu. Saj veš, kaj mislim, draga mati! Govori z Rožico, povej ji, da nič bolj ne hrepenim nego da postane moja ženka. In ker se mi zdaj odpira lepa prihodnost; imam pravico, da priklopim njeno osodo k svoji. Povej ji, mati, da jo ljubim in da jo hočem osrečiti.«
»Govorila bom z njo,« je odgovorila gospa Golar,
»in ko se vrneš z obiska, Ti povem, kaj mi bo odgovorila. Ti ljubi Bog, kaj naj mi pa odgovori! Srečna bo, da lahko postane Tvoja soproga. Kako naj bi Te ne ljubila, Tebe, katerega vsak ljubi!«
Nato je poljubila sina, in ga spremila do hišnih vrat. Z materinskim ponosom je zrla za njim, ko se je v najetem vozu peljal proti palači grofa Sokolskega.
Grof Radivoj je ze pričakoval mladega zdravnika, kajti stari Martin ga je sprejel z besedami:
»Ako ste gospod doktor Golar, pojdite takoj z menoj k grofu, ki mi je naročil, da Vas peljem v njegov kabinet.«
Skoro nato je stal Golar pred grofom.
Prijateljstvo se večkrat sklene na prvi pogled, kakor se tudi ljubezen na pri pogled vzbudi. Moža, ki sta se zdaj pozdravila, sta imela občutek, da morata biti odslej prijatelja.
Z iskreno ljubenjivostjo je podal grof Radivoj zdravniku obe roki ter mu zaklical:
»Udarite, gospod doktor, meni je, kakor bi si midva bila že od nekdaj prijatelja. Vi ste velik učenjak in človekoljub. Čital sem Vašo razpravo in Vi ne veste, kako me je razburila. Doma imam umobolno žensko, za katero sem iskal lek že pri vseh slavnih zdravnikih, — toda blaznost se noče umakniti od nje.
Oh, ljubi gospod doktor, ako bi Vi pomagali nesrečnici kako bi Vam bil hvaležen!«
Potegnil je zdravnika k oknu, kjer sta stala dva stola. In ko sta si sedela nasproti, je Radivoj pravil doktorju o ubogi, nesrečni Minki, ki je stanovala na Sokolskem gradu. Opisal mu je pričetek njene bolezni, ne da bi mu povedal pravega vzroka, da je namreč on kriv temu.
»Gospod doktor,« je potem zaklical Radivoj,
»ker sem Vam povedal stanje svoje uboge bolnice, mi zdaj odkrito povejte: ali mislite, da je mogoče jo ozdraviti, ali mi morete dati upanje, da se moja Minka vrne med zdrave ljudi?«
»Gospod grof,« je odgovoril mladi zdravnik,
»navaden mazač bi bil, ko bi Vam nato vprašanje odgovoril z da ali ne, ne da bi poprej videl bolnico. Baš umobolne je treba natančno opazovati, kajti ta strašna bolzen nastopa v tolkih razlikah, da je pravzaprav vsak slučaj posebna bolezen. Nekaj Vam pa lahko povem z mirno vestjo: Nemogoče ni zdravljenje nikoli, ako niso možgani zadeti. Ako bi Vaša bolnica bila na možganih bolna, bi morala že davno umreti. - Ker pa že toliko let kljub bolezni živi, more, - gospod grof, mora biti ozdravljiva.«
»Potem Vas moram le še, to prositi,« je zaklical Radivoj ter gorko stisnil zdravnikovo roko,
»potuj te čimprej na Avstrijsko, - živite nekaj časa na mojem gradu v bližini moje uboge Minke. Še danes bom brzojavno ukazal; naj Vam pripravijo nekaj sob za stanovanje. Ko se, boste potem vrnili v Pariz, mi povejte, če je še kaj upanja. — Ako bo pa potreba, da bi morali dlje časa biti na Sokolskem; recimo, eno leto, Vas prosim da mi tudi ta čas žrtvujete. Jaz sem bogat in noben znesek mi ni previsok za onega, ki mi resi Minko!«
»Gospod grof,« je odgovoril doktor Golar,
»še danes zvečer odpotujem iz Pariza na Sokolski grad. Zaupanje, ki je imate do mene, je častno zame in opravičil je bom.«
»Potem nimam ničesar več pristaviti,« je rekel Radivoj,
»samo prosim Vas, da vzamete s seboj to denarnico, ki Vas bo nekoliko odškodovala za potovanje in zamudo časa.«
Hinko se je zahvalil in ne da bi pogledal, spravil denarnico v žep. Nato se je grofu priporočil in ta mu je se enkrat zatrdil, da mu hvala ne bo poznala meje ako se doktorju posreči, rešiti Minko blaznosti.
Ko se je potem doktor Golar peljal zopet proti domu, je pregledal denarnico in preštel denar, ki mu ga je grof vročil.
15.000 frankov mu je grof dal! To je bilo več denarja, nego je dravnik kedaj skupaj videl, - več nego je v zadnjih treh letih zaslužil.
»To je srečen dan danes!« je zaklical in spravil listnico.
»Od teh 15.000 frankov bom le neznaten del porabil za potovanje, — ostalo bom pa porabil, da se stanu primerno uredino. Zdaj je vse dobro, zadnja ovira je premagana — in zdaj je Rožica lahko moja.«
Zdravnik ni slutil, kaj se je v tem trenotku vršilo med njegovo materjo in Rožico. Rožica je prej prišla iz svoje sobe nego je gospa Golar pričakovala, ter je pripravila kavo.
Tedaj je stara gospa objela ljubko deklico ter ji rekla:
»Rožica, govoriti mi je z Vami. Odgovorite mi, ali se dobro počutite pri nas?«
»O, kako morete to vprašati?" je Rožica takoj odgovorila.
»Odkar je vrli mož, ki me je vzgojil, zatisnil oči, da nisem imela občutka, da sem doma. V Vaši hiši sem zopet našla dom.«
»In če Vam najina hiša res postane dom,« je nadaljevala gospa Golar,
»ali bi Vas to osrečilo? - Ne, kar odkrito hočem govoriti z Vami. Moj sin me je prosil, naj Vas nekaj vprašam, česar še noče vsaj zdaj sam storiti. Morda je tudi bolše, da to iz mojih ust izveste: Hinko Vas ljubi, in Vas želi za ženo imeti, - ali hočete biti njegova, — ali hočete postati moja ljuba hči, Rožica?«
Tedaj je ljubka deklica silno obledela, oči so ji topo zrle in grudi zdrhtele.
»No, govorite vendar, Rožica,« je zaklicala gospa Golar ter stopila korak nazaj,
»razburjeni ste; umevno mi je, da Vas je to vznemirilo - Kajne, tudi Vi imate Hinkota radi in boste srečni kot, njegova soproga?«
»Poslušajte me, gospa Golar,« jo je prekinila Rožica,
»oh, kaj bi dala zato, da bi ne izgovorili tega, kar ste mi pravkar povedali. Bila sem srečna tukaj, ker sem mislila, da sem daleč od ljubezni. Bog mi je priča, da ni bil moj namen, prinesti nesrečo tej hiši Golar, prašali ste me, če ljubim Vašega sina. Prav tako odkritosrčno Vam odgovorim: Ne, ne ljubim ga. Globoko spostovanje, iskreno prijatelistvo me veže nanj, toda ljubezen — ne! Draga mati, tako Vas morda smem imenovati, — ljubi se le enkrat v življenju, - in ako se to ljubezen pokople, - potem nikoli več ne vstane. Brez tolažbe se kleči na grobu ljubezni, a ta se ne pokaze več. — Ljubila sem, gospa Golar, - in pri tem morala doživeti britko prevaro. Odtakrat sem se tej sreči odrekla. Vem, da bi bila velika sreča zame, ko bi postala soproga Vašega sina, da je tisoč in tisoč deklic, ki bi se veselile, ko bi jim Hinko ponudil roko. Lahko bi morda rekla da, kajti človek premaga vse in prenese veliko, - toda naj li varum plemenitega moža ki ga globoko spoštujem? In naj si-li s prevaro pri svojim najdragocenejše v življenju moškega, njegovo srce, ne da bi mu tako vrnila, ki bi imelo isto naklonjenost do njega? Ne, in zopet ne! Vaš sin se mora poročiti z deklico, katera še ni nobenega moškega ljubila, deklico, kateri bo šele on odrl za paradiž, ki ga ustvari ljubezen v človeškem življenju. Taka nevesta je njega vredna! Ne jaz, gospa Golar, — ne jaz, ki sem iz svoje duše napravila veliko krsto, kjer počiva truplo moje ljubezni.«
Solze so ji udušile glas, — Rožica je zakrila z rokami oči ter ihte sklonila glavo. Pa tudi oči vrle gospe, zdravnikove matere, so se napolnile s solzami.
»Ali je tako?« je tiho rekla,
»potem mi odpustite, Rožica, da sem odprla rano Vaše duše. Moj ubogi sin, kako neizrečeno bo potrt, ko mu povem najin pogovor, in vendar, — biti mora!«
Pa, gospa Golar ni mogla povedati sinu vse, resnice, ko je četrt ure pozneje vse srečen prišel domov ter ji zaklical:
»Mamica, ugani, kaj nosim na svojem srcu? Premoženje, - resnično, veliko premoženje, petnajst tisoč frankov, katere mi je pravkar izročil gospod grof Sokolski. In ako se tega veselim, se zgodi to iz dveh vzrokov, prvič, ker Ti s tem denarjem lako pridobim dobro postrežbo, katero si morala do danes pogrešati, drugič, ker ni zdaj nobene težave več za mojo poroko Rožico. Povej mi, ali si govorila z Rožico, ali si ji povedala, da jo bolj ljubim, nego lastno življenje?«
Gospa Golar je globoko vdihnila. Sklonila je glavo na prsi ter tiho odgovorila:
»Da, ljubi sin, govorila sem z Rožico toda zaprosila si je pomislek.«
Hinko se je lahno zdrznil.
„Pomislek? - Ljubezni si pravzaprav ni treba pomišljevati! Toda razumem, moje priznanje je Rožici nepričakovano prišlo in potem me še premalo pozna. Teh par mesecev, odkar stanuje v naši hiši, ni zadostovalo da popolnoma izpozna mojo osebo. Čas za pomislek praviš? Kako dolgo si hoče pomisliti?«
»Dokler se ne vrneš iz Avstrije,« je odgovorila gospa Golar, ker ji v prvem hipu ni prišlo drugega na misel.
Nato je doktor Golar odšel v svojo sobo, - da se pripravi za potovanje. V mali kovček je spravil obleko perilo ter vse, kar je za štirnajst dnij potreboval. Že hotel kovček zakleniti, ko je hipoma zaklical:
»Ne, tako ne morem oditi odtod, — spomin nanjo moram s seboj vzeti in ali je lepši in boljši spomin od slike, katero sem naslikal od ljubke deklice?«
Zdrznil se je kakor bi se ustrašil lastnih besed, potem je hitel k vratom ter zapahnil zapah od znotraj.
»Ona ne ve, da je njena slika v mojih rokah,« nadaljeval svoj samogovor,
»čeprav znam le malo slika se vendar nisem mogel ustavljati izkušnjavi, da ne bi lepo Rožico naslikal. Zdi se mi, da sem jo prav dobro zadel. Slika, ki sem jo ponoči, ko so vi spali in ko je mati mislila, da študiram, naslikal, je prav dobro izpadla.
O pojdi sem, sladek dekliški obrazek, - jemljem Te s seboj na Astrijsko, kjer bom bival celih štirnajst dnij, ne da bi je mogel videti. In Ti, ljuba slika, me boš tolažila.«
Pri teh besedah je doktor odprl omaro, v kateri bile sicer same knjige. Znotraj na vratih je bila pritrjena slika v ozkem okviru.
Bila je slika Rožice. Ako je Golar trdil, da le mazač v slikanju, je govoril to v svoji skromnost kajti ta slika je bila res umetniško dovršena.
Rožicin obrazek s posebnim, resnim in trpkim izrazom je gledal doktorja. To so bili njeni voljni svilenomehki, plavi lasje, to so bile njene velike temnomodre oči, to so bila njena za poljub ustvarjena usta, okrogel podbradek, krasno oblikovan vrat, — da, je bila Rosica, kakor v resnici, — Rožica, njegova bodoča nevesta.
In kako izvrstno je slikar pogodil pogled, ki je poživljal njene oči, — pogled njene nedolžnosti, srčne dobrote in le teško prikrite žalosti. - In res, kdor je motril to podobo, je moral imeti občutek, da se ji bodo odprla purpurna usteca ter izpregovorila besedo.
Mladi zdravnik je vzel sliko z veliko previdnostjo doli z vrat ter jo položil v kovček.
Preden je pa sliko položil v kovček, je pritisnil ustnice na Rožicina usta ter šepetal:
»O ko bi vedela, da jo, čeprav le na sliki, polubujem!«
Nato je djal podobo, v kovček, ga zaklenil in ključ spravil.
Ker je tako vse pripravil za potovanje in ker ni več pričakoval bolnikov, je odšel v materno sobo, da preživi prosti cač, ki mu je preostal, z njo.
Tudi Rožica je prišla v sobo ter pokrila mizo za opoldansko kavo. — Ko jo je doktor Golar pogledal, je opazil, da je jokala in da je globoko potrta.
»Te solze so tekle zame,« si je rekel,
»morda so solze srce in veselja! — O ljubljenka mojega srca; ako hočem poljubiti vsako solzo s Tvojih obrvij, ko postaneš moja, ko Te bom smel imenovati svojo ženo. o tem, ljuba Rožica, ne boš nikoli več jokala, noben oblak ne bo motil neba najine sreče, — jasno solnice bo sijalo na najino pot življenja.«
Rožica je bila zelo tiha in najbrž v veliki zadregi, kajti na njegova vprašanja je le tiho odgovarjala in bila sploh zelo raztresena.
Ko so popili kavo, je zapustila gospa Golar sobo in mladi zdravnik je bil z Rožico sam. Tedaj se j ojačil, stopil k njenemu stolu ter ji tiho rekel:
»Rožica, — moja mati Vam je vse povedala, govorila je zame pri Vas in jaz ne dvomim, da je storila z veliko vnemo. Morda me je tudi hvalila; toda prostite ji, kajti moja mati je.«
Rožica je molčala in povesila oči.
»Vem, da ste si izprosili čas za pomislek, da uvažujete mojo ponudbo. To se mi zdi prav, da hočete na tanko prevdariti najresnejši korak živijenja. Jaz sem pa že dovolj prevdaril — Rožica, od prvega hipa, k sem Vas videl, Vas ljubim, — in od onega trenotka sem trdno sklenil, da Vas vzamem za soprogo. - Sicer nevem, če se mi bo posrečilo, pridobiti si Vašo ljubezen, toda če se to godi, tedaj Ti prisegam ljubljeno dekle, da Te hočem na rokah nositi skozi življenje. Potem bos občutila krepko varstvo moža, ki je v stanu vse storiti za ljubljeno ženko. — Da, v sebi čutim mọč da storim nekaj velikega, nenavadnega iz sebe, ako me hočes kot zvest tovariš stati na strani. - Ljubljeno dekle, nočem siliti v Te, nočem pospešiti Tvoj sklep, toda reči mi eno besedo, samo eno besedo v slovo!«
A Rožica ni našla te besede. Kaj naj pa reče tem človeku? Ali ga sme varati, ali mu sme dati upanje ki se nikoli ne more izpolniti? - Ne, v to je bila preresnicoljubna in preodkritosrčna.
Madi zdravnik pa tudi zdaj se ni razumel njenega molka. Mislil je, da je mlada deklica preskromna in v zadregi.
Naglo jo je prijel za roko, jo je pritisnil na ustnice ter potem zaklical:
»Zbogom, ljubo dekle, v štirinajstih dneh se zopet vrnem in potem pridem po odgovor. Bog, naj vodi tvojo dušo, da bo Tvoj sklep zame in zate srečen.«
Pretresjivo je bilo slovo od matere. — Poljubovala objemala sina, kakor bi ga nikoli več ne videla. Morda je bila tako vznemirjena, da je zopet začelo njenih prsih grgrati in pihati, kakor v uri, ki ne gre prav.
»Mamica, mamica!« je zaklical mladi zdravnik,
»prosim Te, premaguj se, ne stori mi preteško slovo!«
»Jaz ne vem,« je odgovorila gospa Golar,
»meni kakor bi Te nikoli več ne videla. - Bog Te obvaruj, ljubleni sin! Kjerkoli boš, blagoslov Tvoje matere je pri Tebi! - Zbogom, — zbogom, - vedno mi bil dober sin!«
In sama ga je porinila skozi vrata.
In ko so se zaprla za njim, tedaj se je stara gospa hteč zgrudila na stol in ko jo je Rožica nekaj minut pozneje tam našla, se je prestrašila, ko jo je tako bledo zrla. Bilo ji je, kakor bi se v malo minutah izvršila strahovita izprememba z njeno dobrotnico. - Prvikrat je Rožica z grozo opazila, da je smrt pravzaprav že pritisnila svoj pečat na njen obraz, — prvič je izprevidela, da ne bo več dolgo uživala njenega varstva.
Najrajši bi Rožica hitela za doktorjem Golarjem ter ga poklicala nazaj k materi.
71. poglavje: Njen otrok!
Da bi bil mladi zdravnik sprejet z vso častjo in da bi mu ničesar ne manjkalo, se je grof Radivoj Sokolski odločil, da pošlje starega Martina domov na grad.
Staremu možu je bilo to naročilo gospodovo zelo po volji, — v Parizu se ni nikoli dobro počutil, - dolgo si je želel, da obrne hrbet temu mestu in da se vrne na Sokolski grad.
»Pariz je lep,« je večkrat rekel,
»pa le za mladega človeka, ki ima se moč, da uživa lepoto.
Meni pa prav nič ne prija v francoski prestolnici meni je vedno, kakor bi bili vi ljudje, ki jih srečan na ulici, le preoblečeni mrlič, ki skujajo prikriti svoj stanje. Tečejo, kakor bi bila v njih ura navita, - toda hipoma se zgrudijo, — ura je potekla. In ker vedo da minevajo kakor bi bili pošasti, s katerim je usojeno le med polnočjo in med jutranjo zarjo bivati na zemlji — zato uživajo z mizlično naglico vse, kar se da uživati, ker mislijo, da stoji smrt za njimi in jim kliče: Podvizaj se, skoro se preseliš v moje kraljestvo teme in onemelosti!«
Tako nekako si je stari Martin predstavljal Pariz. Oddahnil se je, ko je sedel na železnici in srečnega se je čutil, ko je dospel na, Sokolski grad.
Dan pozneje je dospel tudi doktor Golar na grad - Martin ga je pričakoval z vozom na kolodvoru sam je spremil gosta svojega gospoda v grad. Z ono dostojnostjo, ki jo imajo boljši služabniki, ga je vodil po gradu ter mu razkazal sobe, ki so bile odmenjene doktorju za stanovanje.
»Že dobro!« mu je rekel Golar,
»hvala Vam, ljubi starec, da ste vse tako skrbno pripravili zame. Pa vse to bom še lahko pozneje gledal ter se veselil. Zdaj me pa naglo peljite k bolnici, in sploh mi je pa žal, da sta se toliko trudili s pripravljenjem sob, kajti jaz ne bom stanoval tu v gradu.«
Stari Martin je obstal ter z odprtimi usti strmel v zdravnika.
»Torej nočete stanovati v gradu, - gospod doktor, — kje pa torej?«
»V vrtni hišici, pri ubogi umobolni! Moja soba mora biti poleg njene, da jo lahko noč in dan opazujem. — Na vsak način moram biti vedno v njeni bližini kajti le tako si lahko ustvarim sodbo, o njeni bolezni, — le tako jo morda še ozdravim.«
Doktor Golar je dal takoj odnesti svoj kovček v vrtno hišico.
Ni dolgo trajalo in uredil se je v dveh sobah vrtne hiše kolikor se je dalo udobno, — in preden, je še poiskal in se seznanil z nesrečno umobolno ter se prepričal o njenem stanju, se je malo osnažil ter preoblekel.
Ko je v ta namen odprl kovček je najprej zagledal Rožicino sliko. Vzel jo je ven ter jo z bliskajočimi očmi motril.
»Dobrodošla, draga mi devojka!« je zaklical ter se uglobil v pogled sladkih, nedolžnih potez,
»o kako sem srečen, da si me spremila semkaj čeprav le v sliki. Poljubljam, vas, ljubljene ustnice, - poljubljam vas, krasne oči, — da, nad mojo pisalno mizo moraš viseti, Ti moj dragoceni zaklad, kajti tu Te lahko vsakemu pokažem. - Nihče ne ve, koga predstavlja ta slika; no, in če me kdo vpraša, se bom malo zlagal ter rekel, da je to moja sestra!«
Golar je pritrdil Rožicino sliko nad pisalno mizo, - in več minut je se stal s sklenjenimi rokami prod podobo ter mislil nanjo, ki bo skoro njegova.
»Za, kakega sanjača lahko napravi ljubezen človeka!« je hipoma zaklical,
»tu stojim, gledam to sliko sem spravil vse; kar je bilo potrebno za potovanje. Ko sem to delal v stranski sobi, sem slišal grofa v njegovi sobi ihteti in jokajočega gorindol hoditi. Vedno in vedno je klical s srce pretresujočim glasom: Saj ni mogoče, — ne more biti! — Ako me je ona prevarila, komu naj pa potem se verujem v življenju? Oh, kako rad bi tedaj, hitel k njemu, - se mu vrgel k nogam ter mu zaklical: Verujte ji, - zaupajte ji gospod grof, - njene oči ne znajo varati, — njeno srce ni goljufivo!
Toda vidite, gospod doktor, služabnik mora znati tudi molčati. Ne sme se vmešavati v zadeve svojega gospoda. In končno sem si mislil, da se je vršil le majhen prizor ljubosumnosti, ki se med zaljubljenci često dogaja.
Zvečer sva pa z gospodom res odšla iz mesta.. Potovala sva v solnčno Italijo, — inšele ko sva imela mejo za seboj, sva se prvič ustavila.
V Milanu sva se nastanila in vela krasne sobe. In ko sem mesto videl, sem si mislil: Tukaj se bo Tvoj gospod pomiril. Ves čas med vožnjo je namreč slonel v kotu ter tiho gledal pred se. In tako prepaden mu je izgledal obraz, da sem se bal za njegovo pamet.
Ko pa je prišel večer, je postajal moj gospod čim-dalje bolj nemiren, Vprašal sem ga, de hočem iti po zdravnika, kajti v isti minuti se je smejal in jokal ter glasno govoril nastranejše reči. Na moje vprašanje mi je zaklical: ,Kaj mi bo zdravnik, — ta ne more ozdraviti moje duše, - sam hočem biti!
Ušel mi je iz sobe ter taval celo noč po mestu. Šele drugo jutro je, zopet prišel ter padel v smrti podobno spanje.
Tako je šlo naprej na celem potovanju. Bil sem ves obupan in nisem vedel, kaj naj storim, kajti moj gospod je od dne do dne propadal.
Nekega dne pa, ko sva sedela v vozu med Florenco in Bolonjo, je dal grof ustaviti voz pred neko kapelico. Stopil je noter ter se vrgel pred altarjem na kolena ter jokal in molil. Opazil sem, da mu je to dobro storilo.
Od tega dne je hitel moj gospod, kadar se ga je polastila obupnost, vedno v cerkev. In vidite, gospod doktor, Vi se boste morda smehljali temu, — pa vendar je bil redno mirnejši, kadar je šel v cerkev.
Skoro celo leto sva ostala v Italiji, - počasi je opustil grof Radivoj mirnjo do ljudij ter se iskreno spoprijateljil z grofom Božidarom Višnjegorskim, katerega sva dobila v Rimu.«
»Ali je med tem časom dobival grof pisma od Minke?« je vprasal mladi zdravnik.
»Niti vistice ne!« mu je odgovoril stari Martin,
»nikoli ni omenil njenega imena, — prizadeval si je, da pozabi preteklost. A žal drugih pisem je dobil več nego dovolj, pisma od druge. In ta je bila, ona, s katero se je grof pozneje poročil, ter postal zelo nesrečen v tem zakonu.«
»Kdo je bila ta ženska?«
»Grofica Arabela,« je odgovoril stari Martin in potem povedal doktorju o nesrečnem zakonu Radivoja z Arabelo — opisal mu je ono grozno noč, ko je grof Radivoj z bičem nagnal svojo ženo iz grada.
»Kako je pa prišla Minka v ta grad?« je vpraseval Golar,
»kako jo je grof našel? Ali je bila, že blazna takrat, ko jo je našel?«
»Da, gospod doktor, takrat je že bila,« je odgovoril stari Martin.
»Ob onem času, ko je moj gospod zapodil nezvesto ženo, je moral gotovo nekaj strahovitega izvedeti, kajti skoro nato mi je ukazal, naj ga peljem v blaznico doktorja Morača. — Od tam smo pripeljali Minko domov! Pa nič več ni bila podobna poprejšnji Minki! Kot krasno cvetoo žensko sem jo zanjikrat videl, — in kot starko, s snezenobelimi lasmi, upadlo, suho, blizu smrti sem jo zopet našel.
Zdaj, gospod doktor, veste vse,« je končal Martin svoje žalostno pripovedovanje,
»zdaj jo boste sami videli, nesrečnico. In če je, v Vaših rokah, gospod doktor, da jo rešite, da ji odpodite blaznost, o potem, gospod, storite to! Verujte mi, bolezen te nesrečnice je temna senca v živijenju mojega gospoda. V duši ga muči kes in celo življenje ne postane vesel, dokler se Minka ne ozdravi ali dokler - «
»Pojdiva,« je hlastno rekel doktor Golar,
»videti jo hočem! - Odprite vrata, Martin!«
Takoj so se odprla vrata brez ropota in doktor Golar je stopil na prag.
Prizor, ki se muje nudil, je bil res pretresijiv. Celo njega zdravnika, je grabila groza in globoko sočutje obenem.
Doktor Golar je zrl v jako udobno opravijeno sobo. Dragoceno pohištvo, svileni zastori, so jo krasili; v ozadju so vodila vrata v spalnico.
Po sobi je bila razprostrta debela, mehka preproga in sredi na nji je čepela oseba, pri katere pogledu so doktorju solze, stopile v oči.
Podobna, je bila otroku, morda desetletnemu, suhemu otroku, toda s snežnobelimi lasmi. - To je torej postalo iz Minke, iz ljubke, krasne deklice, ki je osrečevala grofa Radivoja.
Vsako leto ji je vzelo nekaj lepote in nekaj moči.
Zdaj ni bilo njeno telo nič drugega nego samo okostje prevlečeno s tenko, fino kožo. Obraz je obdržal ljubek izraz, neolžne poteze so postale zopet otroške, ako ne bilo topih, pošastno plamtečih velikih očij.
Dolgi sivi lasje so ji padali od temena do pasu. Blazna ženska ni trpela, da bi jih kdo česal. In kar je se boli povzdigovalo strahotnost njene osebe je bila dolga, bela obleka, v katero je bila zavita.
Tako je sedela na preprogi ter držala v naročju punčico s plavimi lasmi. Objemala jo je in poljubovala, jo pritiskala na upale grudi ter ji pela uspavajočo pesem.
Čeprav sta doktor in Martin skoro neslišno vstopila ju je nesrečnica vendar slišala. Takoj je vdignila oči, - pogledala moža, položila potem prst na usta, ter šepetala:
»Pst, - ne zbudita mi otroka, — stopajte tiho, - tako dolgo je bil bolan in zdaj spi. — Glejta, moj sladki ljubljenček spi v naročju.«
In potem je pela s tihim, drhtečim glasom, da je poslušalcema srce trepetalo:
»Ajaj, ajaj, ljubček zalti, sladko spančkaj, nič se ne boj. Zate čuje Tvoja mati. Ajaj, ajaj, ljubček moj!
Kdo je, dete, bil Tvoj oče, oh ne vprašuj me nikdar, on za naju vedet noče, če živiva, ni mu mar!
Jaz sem ga srčno ljubila, on se z mano je igral. Kar je želel, sem storila, potlej me ni več poznal!«
»Ostanite pri vratih, Martin,« je zašepetal doktor staremu Martinu,
»govoriti hočem z njo.«
»Oh, prestrašila se bo,« je vskliknil stari služabnik,
»ko bo videla tuj obraz. V zadajem času se je popolnoma, zakopala v to sobo in se boji, če se ji pride preblizu.«
Doktor Golar je tiho stopil naprej, se sklonil k nesrečnici in ji rekel z lepo donečim glasom:
»Dober dan, gospa Minka!«
Tedaj je nesrečnica vdignila glavo, — naglo je vrgla lasje nazaj, da so ji padli čez hrbet, — skoro sovražno je pogledala mladega zdravnika ter drhteč pritisnila punčico nase.
»Kdo pa ste, — kaj hočete?« je zaklicala,
»ha, Vi ste morilec, ki so ga, najeli, da mi umori otroka. Ne, ne, ne ugrabite mi ga! Ako ste človek, se me usmilite, — saj je to edino, kar imam na zemlji. Poglejte vendar ta sladek, nedolžen obrazek! Ajaj, ljubček ajaj, ne bodo Te vzeli, ne! Kralj je prepovedal! Rajši dam živijenje nego otroka! - Na pomoč, — pomagate, — morilec je. tu!«
Zdaj kričeč in vriščeč, zdaj jokajoč in mehko je govorila. Pri zadnjih besedah je poskočila ter s punčiko iz voska, katero je imela za svoje dete, odbežala v kot. Počepnila je in se stisnila vanj in trepetanje je obšlo njeno telo in groza se ji je, brala na obrazu.
»Martin,« je zaklical dostor,
»stopite za trenotek k meni ter mi odkritosrečno in brezobzirno odgovorite. Kajne, razmerju grofa Radivoja s to nesrečnico se je rodil otrok?«
»Da, gospod doktor, in to je naša grofica Lola, ki se je pred kratkim omožila z grofom Mirkotom Višnjegorskim.«
»Ali le ta edina hči?« je vprašal doktor Golar.
»Da, le ta!«
»Čudno, ako ta hči živi, — in nesrečnica lahko pritisne otroka na srce, - zakaj se potem igra s to punčiko! - Toda, — neizvedijiva so pota blaznosti, - dalj časa jo moram opazovati.«
Nato je Golar počasi korakal k Minki, ki se je čedalje bolj tresla. Eno roko je držala prosece iztegjeno, kakor bi ga hotela rotiti, naj se ne dotakne njenega otroka.
»Ne bojte se ničesar, gospa Minka,« je rekel Golar,
»jaz sem zdravnik, ki ste ga poklicali.«
»Jaz,« je jecljala Minka,
»jaz sem Vas dala poklicati?«
»Ej gotovo! — Ali se ne spominjate, da ste staremu Martinu naročili, naj me pokliče, ker je zbolel Vaš otrok? In zdaj sem prišel, da pomagam Vašemu detetu, da ostane pri živjenju. In zdaj bežite pred menoj in mi nočete pokazati otroka?«
Blazna Minka je počasi vzdignila glavo ter neverjetno gledala doktorja delj časa, nato je pa hitela njemu in mu previdno držala, punico.
»Oprostite, gospod doktor,« je potem tiho rekla,
»da Vas nisem takoj izpoznala. Da, prišli ste, da pomagate mojemu dekletu. Kajne, bolno je, — zelo bolno! — Saj mi vendar ne bo umrlo? — Ne, ne,« je strastnim vsklikom nadaljevala,
»umreti mi ne sme Doktor, kaj pa bo iz mene, ko ne bi imela več mojega bitja? Doktor,« prav tiho je šepetala,
»jaz Vam hočem zaupati, — otroka so mi zastrupili, — naglo, pomagajte mi, — rešite ga! - O glejte, kako je že mrzel: Doktor, — dajte kako rešilno zdravilo!«
»Torej mislite, da so Vam zastrupili otroka?« je zaklical doktor Golar ter prijel voščene roke punčike, kakor bi ji hotel žilo potipati,
»kdo bi pa bil tako zločinski?«
»Povedati Vam hočem," je zaklicala ter sumljivo pogledala Martina po strani,
»ona je, - črnolasa grofica. Saj mi je tudi njegovo srce ugrabila ter me drži tukaj vjeto! Vsako noč pride k meni, — mi položi roko na srce ter potipa, če še bije. In vsako noč, kadar po čivajo grofine hladne roke na njem, utriplje počasi in plašno to ubogo srce! — Oh, skoro, skoro bo obstalo!«
»Ozdravil Vam bom otroka,« je odgovoril doktor Golar,
»zanesite se na to. Saj ni tako bolno kakor mislite, — rešil ga bom!«
Tedaj se je nesrečnica sklonila ter doktorju, preden je mogel zabraniti, poljubila roko.
»Bog Vas blagoslovi,« je potem zaihtela,
»kakor Vas jaz blagoslovljam! - Uh, kdor reši moje dete reši tudi meni življenje! In kajne, — kralju boste rekli da nisem tako hudobna. — Jaz nisem vlačuga, - saj sem ga ljubila, — tako zvesto in iskreno ljubila, kakor se nikoli ni ženska moža ljubila. Toda kralj noče, da postanem njegova žena, - in ona, ona tudi noče. In zdaj mi hočejo še poslednje ugrabiti, kar imam, moje dete, moje ubogo, sladko dete!«
In zopet je pritisnila punico na srce ter jo obsipala s poljubi. Nato je zopet počasi sedla na preprogo ter začela z melanholičnim glasom peti.
Golar je zazdaj vedel dovolj. Prvega obiska pri bolnici ni hotel čez mero podaljšati, in spremljevan od Martina je odšel v svojo sobo.
Že je hotel zapreti vrata, ko je slišal za seboj glas starega služabnika, ki mu je ihteč zaklical:
»No, gospod doktor, kaj mislite, — kakšno je Vaše mnenje? Ali je ozdravljenje še mogoče, ali je blaznost že preveč se razširila?«
»Ljubi moj Martin,« mu je odgovoril mladi zdravnik,
»na to vprašanje Vam ne morem kar tako odgovoriti. Ta nesrečnica je res zelo bolna, ker ima teške domišljije. Toda njeno trpljenje je duševno in telesno. Treba bo natanko določiti, na kak način je prišla do tega, da so se ji možgani mešali. Navadno se tako bolezen odpravi z drugimi fantazijami, ki se vzbudijo v duši bolnice. Strup se odpravi s protistrupom. Storil bom svoje, kar bom mogel, - toda zdaj jo moram neprestano noč in dan opazovati.«
Martin je prikimal in odšel.
Ko je bil potem mladi zdravnik sam v sobi, je blastno z rokami na hrbtu hodil gorindol.
Bil jé zelo vznemirjen še nikoli ga ni noben bolnik tako pretresel kakor uboga Minka.
»Jasno je,« je zaklical doktor Golar,
»duševna bolezen je nastala vsled otroka. Grof Radivoj mi je pravil, da so ji ga v blaznici vzeli in da je pozneje vrl starček, čegar imena mi ni imenoval, otroka vzgojil. Več let je morala nesrečnica pogrešati hčerko, dokler je ni, srečen slučaj privedel v naročje očetovo, to je grofa Radivoja. Pa ravno to je zelo čudno in meni popolnoma nerazumijivo, da grofica Lola, - kakor mi je grof zagotovil, — ni niti najmanjšega vtisa napravila na bolnico. Rekel mi je, da je Lola pokleknila pred umobolno ter ji zaklicala:
»Mati, — mati, saj sem jaz, Tvoj otrok!«
In pri tem je bila bolnica popolnoma mirna in bladna, — da se več, — Lolo je celo pahnila od sebe.
In vendar se v duhu še vedno peča le z otrokom, objema in poljubuje punčko, katero ima za svojo hčerko. V tem leži nasprotje, kki ga ne morem še razumeti. No, v naslednjih dneh se mi bo že kaj odkrilo, da izvem vzrok tej bolezni.«
72. poglavje: Sramota rodbine
V naslednjih dreh se je Hinko popolnoma posvetil svoji bolnici, da niti ni utegnil, pogledati stari in slavni grad, niti na vt ni prišel, no pa saj neugodni letni čas ni bil za kaj takega primeren.
Proti opoludne četrtega dne se je veter obrnil, solnce je jasno in disto stalo na nebu in madega zdrarnika je prijelo hrepenenje, da bi se šel izprehajat. Ko se je še enkrat prepričal, da negova bolnica ni v ne varnosti, jo je prepustil nadzorstvu stare hišne, ki je zastopala zdaj Alenko in ki je bila v vsakem oziru zanesjiva.
Nato je stopil na vrt ter željno sikal čisti zrak in počasi korakal po vrtu.
Toda na tem izprehodu ni našel okrepčila, katero je upal dobiti. Sicer mu je svež zrak in gorko solnce dobro delo, toda = ali je bilo neprestano bivanje poleg blazne zenske, ali hrepenenje po dragi materi in ljubljenemu dekletu, - bil je slabe volje in zelo žalostne slike so se porajale v Hinkotovi duši.
Ze več dnij ga je mučila in zasledovala neka misel, ga je tako vznemirjala, da je mladi dravnik že začel dvomiti prihodnjo svojo srečo.
Že trikrat, odkar je bival na Sokolskem gradu, je sedel k mizi, da napiše Rožici dolgo obširno pismo, kajti doslej je le materi pošiljal kratka poročila, da je srečno dospel na Sokolsko in da se dobro počuti.
Toda to pismo, ki je je hotel pisati Rožici, ni nikoli prišlo do konca.
Vedno in vedno je vrgel pero od sebe, kajti nikakor se ni mogel odločiti, da bi ljubljeni deklici povedal mračno skrivnost svojega življenja ter ji odkril preteklost svoje rodbine.
In vendar, dočim je zdaj s sklonjeno glavo na prsih korakal po svitu ter premišljeval, mu je bilo čim-dalje bolj jasno, da mora Rožica izvedeti prej ali slej to skrivnost, za katero je le on in mati vedela.
»Ne, boljše je poprej!« je tiho zaklical Golar ter obstal. Pravkar je opazil, da je že davno zapustil Sokolski vrt in da je na pota proti mestu.
»Prej mora Rozica izvedeti, preden jo peljem k altarju. Izvedeti mora, kdo sem in kako strašna žaloigra se je odigrala v moji rodbini. Kaji svojega imena ji ne smem poprej dati, ne da bi ji poprej povedal, da je omadževano. Moram ji poprej povedati, da je bil človek, ki mi je dal življenje in katerega moram imenovati očeta, — zločinec, ničvrednež, ki je deset let svojega življenja prebil v ječi.«
Mladi zdravnik je zaklical te besede z drhtečim glasom, kakor bi si hotel s tem odvaliti kamen s srca; da si odloži teško breme. Počasi so se mu v spominu vrstile žalostne slike njegove mladosti.
Tla, po katerih je zdaj hodil, mu niso bila tuja, bila so avstrijska tla in tu je bil on rojen. Oh, pod kako srečno zvezdo je bil orojen! Njegov oče je bil na Dunaju ugleden zravnik, in doktor Moric Golar je imel zelo lepo, bogato hčer dunajskega meščana za ženo.
Zakon je bil izpočeta zelo srečen, — in ko je bil Hinko rojen, je bila sreča popolna.
Doktor Moric Golar je bil skozinskoz udan znanosti, — njegor sin je brez droma podedoval od njega ljubezen do zdravilstva in zdravniškega poklica. - Oče je imel zelo obsežno prakso na Dunaju, a to mu ni zadostovalo, — hotel je tudi drugače postati slaven in njegove razprave o blaznosti so v tistem času vzbujale občo pozornost. Prorokovali so mu sijajno bodočnost.
Tako je postal Hinko kakih deset let star. Že precej casa je obiskoval gimnazijo, kjer je bil eden najpridejših in najnadarnejših učencev. - Tudi v tem oziru je osoda odlikovala zakonski par Golar.
Tedaj je prišla nesreca kar čez noč. Kakor se nezgoda zavratno priplazi do človeka, da ga tem gotovejše zgrabi, — je bila vzrok nesreči v Golarjevi hiši zapeljiva, lepa, mlada ženska.
Bila je igralka ali pevka v gledišču, - Hinko ni tega natanko vedel in vedno se je ženiral, da bi, mater vprašal glede tega, kratkomalo, nekega dne je prišla k doktorju Golarju lepa umetnica, da ga za svet vpraša v neznatni bolezni. Od tega hipa je bil ta človek, ki je sicer le znanosti zivel, kakor izpremienjen.
Ona umetnica je vžigala v njem ogenj strasti, ki je ni bilo; moč več pregnati. Morda je nesramna ženska sama veliko pripomogla, da je opozorila Golarja na svoje čare in, krasote, da je ni mogel več pozabiti. - Mož je odslej vse zanemarjal, kar mu je bilo dozdaj ljubo in drago. Ni se brigal več za svoje bolnike, ne za rodbino, nobene knjige ni več odprl, vse njegovo hotenje in mišljenje je bilo obrnjeno na to, da si priobi krasno umetnico.
Komedijantka ga je izkoriščala, a on ni tega opazil, zahtevala je vedno dragocenejša darila od njega, vedno večje zneske, — in tako ji je vse prinesel, kar je zahtevala. Kar obsipaval jo je z briljanti in drugimi kameni.
Nočij ni več preživel doma pri svoji ženi in otroku, ampak v družbi umetnice v skrivnih kabinetih vinskih beznic, kjer je tekel šampanjec, — kajpada na njegove stroške.
Tako je so premoženje, katero si je doktor Golar pridobil z delom in pridnostjo v vse štiri vetrove; - poželjivo je komedijantka pograbila tudi znatno vsoto, katero je oče gospe Golarjeve zapustil hčeri za doto. Vedno globje in globje je padel Hinkotov oče v dolgove, — in upniki so začeli pritiskati nanj.
Denar je moral imeti, — denar si je moral pridobiti, le če je imel denar, si je bil gotov ljubezni one ženske, ki ga je popolnoma omamila in omrežila. Izposojeval si je pri vseh svojih prijateljih, - skrivaj je prodajal rodbinške dragocenosti, — da, briljantni lišp svoje soproge je nesel v zastavnico, le da si je preskrbel denar za ono vlačugo.
A vse to ni zadostovalo, kajti vlačuga si je kupila krasno vilo ter živela na doktorjeve stroške kakor kneginja.
Doktor Golar se je končno oprijel strašne misli, da si pridobi denar. Odločil se je za zločin, ki je najbolj obžalovanja vreden, kajti ne zadene one, ki bi se lahko branili, ampak bitja, ki niti rojena niso in katere je doktor Golar moril ze v maternem telesu.
Skoro so prihajali rugačni bolniki k doktorju Golarju nego prej. A prišli niso ob belem dnevu, ampak ko se je storila temna noč, so se plazili v njegovo hišo ter se plašno skrivali rug pred drugim. Bile so to žene in deklice, lepe, mlade, imenitne in bogate, — in vse so našle pri doktorju Moricu Golarju sveta in po moči.
Brezmejno bedo je povzročil brezvestni človek onim, ki so se mu zaupale, kajti zločinske operacije se niso vedno iztekle brez posedic za zdrave onih, ki so prišle k njemu ter mu tisoče plačevale, ako se mu je posrečilo, da jim je odpravil otroke.
Nekega dne se je prigodil strahovit slučaj, da je mlada deklica, hči ugledne dunajske rodbine, umrla v hiši doktorja Golarja in sicer pod njegovimi rokami.
In zdaj se njegovo zločinsko ravnanje ni dalo dlje skrivati, doktor je izkušal sicer vse potlačiti, - toda ogorčena rodbina je iskala pomoči pri sodišču, - in še tisto noč so zaprli doktorja Golarja. Začeli so preiskovati in odprl se je cel prepad ničvrednosti in zločinov pred očmi sodnikov.
Ko se je obravnaval ta znameniti proces, je bila klop za priče do zadnjega kotička napolnjena z lepimi ženskami in deklicami, ki so trepetajoč zle na obdolženca. Bale so se, da jih bo se med razpravo zadela ista osoda kakor njega. Zdaj jih je bilo groza tega človeka, katerega je državni pravdnik napadal kot hudiča v človeški podobi, kot rablja nerojenih otrok.
Deset let teške jee! Tako se je glasila sodba sodišča!- In večno zaničevanje doktorja Golarja! Tako se je glasila sodba sveta!
Ko je prišel Hinko, svojih spominih do tega strašnega dneva, je zatisnil oči in le s težavo zadržal solze.
Ni objokoval propalega očeta, oh, tega je že davno zaničeval, toda osoda uboge, ljubljene matere je bila, ki ga je še danes napolnjevala z žalostjo, da ni nikoli nehal jokati. Kajti on sam je izmed ljudij vedel, kaj je ta plemenita mučenica trpela, — kako jo je osoda potrla, — in kako velikodušno pretrpela vse udarce. Še natanko se je spominjal trenotka, ko ga je mati kot desetletnega dečka prijela za roko ter ga odpeljala.
»Kam pa, mati?« jo je takrat vprašal.
»K očetu!« mu je odgovorila,
»posloviti se za vedno od njega!«
In potem je šla z njim v veliko, temno hišo. Uradnik ju je peljal v sobo, ki je bila z zeleno mrezo razdeljena v dva oddelka. — Tam sta morala bleda in črnooblečena ženska in ubogi deček, ki je o vsem tem le malo razumel in le slutil, da ga je morala zadeti brezmejna nesreča, čakati.
In nato se je nenadoma pokazala za mrežo človeška senca, človek z gladkobritim obrazom, sivo platneno obleko oblečen, s kratko ostriženimi lasmi, suh in upadel. In vendar, - mali deček je takrat z veseljem mu iztegnil roke nasproti in mu zaklical:
»Oče, — oče, tukaj si, — o pojdi z nama, - ne ostani več v tej strašni hiši!«
Kaznjenec je pa stal tu z rokami v žepu, - in očitajoč, sovražen pogled je zadel njegova ženo.
»Ti,« je hripavo zaklical,
»prišla si me pogledat? — Haha, gotovo se hočes pasti na moji bedi.«
»Pripeljala sem Ti otroka, da ga še enkrat vidiš," mu je odgovorila gospa Golarjeva,
»to je vse! - Naglo, reci mu zbogom; daj mu še enkrat roko, kajti videl ga ne boš nikoli več!«
Tedaj je človek v sivi obleki skomignil z rameni ter se hripavo zakrohotal.
»Neumnost!« je zaklical,
»čemu ta ganljiv prizor? Kar se je zgodilo, se je zgodilo, in zdaj morata gledati, kako bosta brez mene živela. Dečko naj postane rokodelec ali delavec ali kaj, takega, — potem bo najlažje živel in si kruh služil. - Vrag naj ga vame, ako bi mu prišlo na misel, postati učenjak; kajti ti, — haha, si na pošten način ne morejo prislužiti kruha.«
»Pojdi dete,« je vskliknila žena pri teh surovih in brezobzirnih besedah,
»očeta nimaš več, - zdaj šele v tej minuti Ti je umrl! - Delati hočem zate od jutra do poznega večera, - toda njegove besede se ne boda izpolnile. Ti mu boš dokazal, da je človek lahko učen in pri tem vendar pošten, spoštovan in bogat.«
S temi besedami je objela otroka in ga odpeljala. Ko pa je prestopila prag te sobe, je nezavestna padla na tla.
Jokajoč se je takrat vrgel Hinko čez mater, uradniki so prihiteli ter oživili mater in z vozom so jo pripeljali na stanovanje.
Potem pa je prišla nesreča za mladega Hinkota, ljubljena mati je visela med življenjem in smrtjo na robu groba. Huda mizlica jo je grabila in ni dosti manjkalo in Hinko bi postal sirota, - toda tega Bog ni hotel.
Po treh dolgih mesecih je gospa Golar ozdravela, vzbudila se je v novo življenje polno muk.
Kajti vsled zapravijivosti soproga, ki je vse žrtvoval svoji vlačugi, je nesrečna ženska izgubila vse svoje premoženje. Noben žebelj v stanovanju ni bil več njen upniki so prišli in ji vse vzeli, — in gospa Golar je morala v predmestju najeti malo sobico. Tam si je z delom svojih rok služila kruh zase in za svojega otroka.
Poučevala je na glasovirju, izdelovala fine vezenine, dobri ljudje so jo podpirali, a vzela je le take podpore, ki se ji niso narvnost ponudile, le z delom si jih je služila, za miloščino je bila preponosna.
Kljub temu, da je dostikrat manjkalo kruha v hiši, - kljub temu, da je gospa Golar večkrat cele noči prebdela ter premišljevala, kako bo plačala mesčno najemščino, je vendar Hinko obiskoval še nadalje gimnazijo. Z odliko je izdelaval razred za razredom, postal je ljubljenec učiteljev in od dne do dne je postajal krepkejši in bolj moški.
V zgornjih razredih je materi ze pomagal služiti denar, kajti zasebno je poučeval v dobrih hišah ter zaslužil lepe denarce. Gospe Golarjevi zdaj ni bilo več treba delati pozno v noč pri breci svetiki ter si kvariti oči pri finih vezeninah. O očetu ni Hinko nikoli slišal kake besede. Čeprav mu je bilo v ječi dovoljeno pisati ženi in otroku, se nikoli ni poslužil te pravice. Tako je preteklo pet let.
Tudi mati in sin nista nikoli omenila nobene besede o njem. — Očeta sta imela za mrtvega, za zločinca, za katerega se niti ne moli.
Toda prišel je dan, ko je kazajenec sam skrbel, da se je o njem na strahovit način govorilo.
In to je bil baš oni dan, ko je Hinko po srečno uspeli maturi ves srečen prišel domov k materi, da jo objame in ji zaklical:
»Zdaj, mamica, se preseliva, kajti zdaj bom študiral na vseučilišču!«
Nesrečna žena ni mogla govoriti, - manjkale so ji besede, da da oduška svoji sreči, — s tresočimi rokami je objela sina ter naposled mono zaihtela.
»Torej vendar nisem zaman trpela lakoto zate, - zaman delala! Ti postaneš učen človek, kakor sem njemu obljubila pred petimi leti, kljub temu da Te je hotel ponižati za navadnega delavca. In kdo ve, ako ne postaneš kdaj slaven - «
Tedaj je nekdo potrkal na duri, — policisti so pri hrumeli v sobo in eden je zakličal prestrašeni ženski:
»Priznajte, da ste ga skrili!«
»Za božjo voljo, o kom govorite?«
»O Vašem soprogu! Ubežal je iz ječe, ko je poprej zadavil stražnika ter se oblekel v njegovo uniformo.«
Z blaznim vsklikom groze je padla gospa Golar v naročje svojega sina, ki se je obupno sklonil čez njo.
To se je zgodilo na prvi Hinkotov častni dan.
Kajpada se je izkazala popolna nedolžnost gospe Golarjeve. Ubegli zločinec ni prišel k nji in vse poizvedbe niso mogle dognati, kam je ubežal. Brzojavili so na vse strani, — raširili njegovo sliko, a vse zaman. Bilo je kakor bi ga zemlja požrla.
Da, niso ga več dobili - in Hinko in mati sta si večkrat za šepetala:
»Hvala Bogu, da ga ne najdejo!«
Tako vsaj nista skrbela, da bo k prešnji sramoti pridodjal novo, - da bi se bolj oblatil ime, katero sta tako v časti držala.
Hinko je dokončal vseučiljske študije in ker je imel priporočljiva pisma iz gimnazije, mu je bilo lahko dobiti privaten pouk, kjer so ga dobro plačevali. Tudi mati je še vedno delala, in tako sta živela mirno, tiho živijenje, katerega ni kalil noben oblak.
A vendar sta izvedela, da ljudje ne pozabijo in da je očetov greh večkrat kletev za sina, katere ne more spaviti s sveta tudi če bi imel orjaško moč.
Sicer je doktor Golar kot zdravnik si pridobil precej bolnikov, — celo ugledne rodbine so mu odprle hišo, sreča se mu je smehljala; — bil je na potu, da postane ugleden, slaven zdravnik, tedaj je hipoma prišlo čez noč, bolniki so ga ostavili, nič več ga niso klicali v hiše, da, celo prijatelji so se ga začeli izogibati.
Najprej ni vedel vzroka temu preobratu. Toda nekega dne so se mu odprle oči. Bil je zdravnik v plemenitaškem klubu in nekega dne je dobil od klubovega tajnika pismo, katerem se ga je pozvalo, naj odloži svoje mesto kot klubov zdravnik.
Tedaj je Hinko takoj šel k dotičnemu tajniku ter ga prosil, naj mu pojasni vzrok.
Mladi baron ki je bil klubov tajnik, mu je sočutno stisnil roko ter rekel:
»Krivica se Vam dela, — to vem jaz najbolj. Toda vidite, to vendar ne gre, da bi bil sin človeka, ki ima tako strašno preteklost, klubov zdravnik. Prosim, oprostite mi vsako nadaljno besedo. Ako Vam morem kako drugače pomagati - «
»Hvala!« je vskliknil Hinko s pridušenim glasom.
Nato je planil proč ter kakor blazen pridirjal v svoje stanovanje.
»Spravi vse najine reči skupaj mati,« je zaklical,
»pohištvo bom pozneje prodal, preseliva se v Pariz.«
In tako se je zgodilo.
Doktor Hinko Golar se je hotel čim dalje oddaljiti od onih, katere je doslej poznal. Hotel je biti pozabljen — in tudi pozabiti ljudi, ki so mu bili do tega trenotka prijatelji.
In mati njegova, — o ta bi šla s sinom do konca sveta, — šla bi z njim tudi v Ameriko, ali Avstralijo. Pomagala mu je, da si je ustanovil v Parizu novo življenje, — in odtakrat sta živela skupaj v mali hišici v ozki ulici pariški ter se izogibala ljudij.
Ali je smel vse to Rožici zamolčati, ako ji je ponudil svojo roko, — ako jo hoče za ženo vzeti.
To vprašanje je bil končni rezultat njegovih premišljevanj in spominov.
»Ne, ne, tega ji ne smem zamolčati!« je zaklical mladi zdravnik,
»Rožica naj ve, kakšna sramota je neločljivo združena z mojim imenom. Toda upam, da bo ločila človeka od imena. Ako me ljubi, čemu bi potem združevala preteklost s sedanjostjo!«
V tem trenotku je Hinko obstal.
Dospel je v blizino velike temne hise, pri kateri so bila okna večjidel omrežena in ki ni imela ničesar na sebi, kar bi tujca zanimalo. Toda nad velikimi vrati je stal napis, ki je obrnil pozornost mladega zdravnika nase.
»Blaznica doktorja Morača,« se je glasil napis na hiši.
»To je torej blaznica doktorja Morača, je zaklical Hinko nekam čudno dirnjen,
"v tem zavodu je torej uboga, blazna Minka sedemnajst let zdihovala. - Oh, želja se mi je zbudila, da izpoznam to hišo z vsemi njenimi napravami. Tudi bi bilo dobro, ko bi videl tega doktorja Morača od obličja do obličja ter govoril z njim. Veliko več bi mi lahko povedal o Minkini bolezni nego stari Martin. - Ta povod lahko porabim, da ga obiščem. Zdi se mi, da nisem samo slučajno prišel sem, ampak da je to več nego slučaj.«
Doktor Golar je korakal čez cesto, - minuto pozneje je potegnil za zonec in vrata so se odprla.
Ne da bi povedal imena, le z opazko, da želi francoski zdravnik govoriti z doktorjem Moračem, se je dal naznaniti le-temu.
Peljali so ga v elegantno sobo, kjer je moral nekaj časa počakati.
73. poglavje: Brezčasten oče
Doktor Golar se je komaj ozrl po sobi, ko so se odprla vrata in lovek z dolgo sivo brado in zlatimi očali je stopil noter. Bil je doktor Morač.
Za očali blazničnega zdravnika je zabliskalo, - in kakor je bila njegova navada je motril mladega moža z enim pogledom od glave do nog. Kajti taki ljudje kakor doktor Morač slutijo svakem tujcu, ki pride k njim, ogleduha, - in zato si prizadevajo, da ga takoj izpregledajo.
Pa to ni bil navaden pogled doktorja Morača, - ni bilo navadno stikanje in vohanje, - ne, kakor od strele zadet je doktor Morač obstal na pragu! Da, trenotek mu je bilo kakor bi se moral obrniti in ubežati. Zdaj je pa lahno majal z glavo, kakor bi sam s seboj govoril kakor bi hotel samega sebe tolažiti in nato je počasi stopil k Hinkotu.
»Vi ste francoski zdravnik, gospod,« je rekel.
»S čim Vam lahko postrežem? Moje ime je doktor Morač.«
Toda tudi Hinko je osuplo pogledal Morača. Čudno, — tega človeka je videl prvikrat v življenju, - prav gotovo je vedel, da ga poprej ni nikoli videl, - tudi njegove slike ni mogel videti, in vendar, — bilo mu je kakor bi ta obraz že nekje videl. A to je moralo biti že dolgo, — dolgo, in takrat ni tako izgledal kakor ga je danes videl, ampak vse drugače! — Hinko si pa ni mogel raztolmačiti, kakšna izprememba se je izvršila s tem obrazom.
Pa ne samo obraz oktorja Morača ga je spominjal, da ga je že nekje videl, - ampak predvsem se mu je zdel znan glas, s katerim ga je Morač nagovoril.
Ta glas, - o tem ni bil več v dvomu, - ta glas je ze slišal, a takrat ni prijazne besede govoril. Ne, - pri tem glasu je nenadoma strepetal kajti bilo mu je; kakor bi bilo s tem glasom združen strahovit dogodek njegovega življenja.
»Neumnost!« si je skrivaj rekel mladi zdravnik,
»temu se dam od svojih živcev premagati! Temni spomini, katerim sem se pravkar udajal, so obsenčile mojo pot, da vse temno vidim!«
Vse te misli so v enem hipu preletele dušo mladega moža, — potem se je pa spoštijivo priklonil in rekel:
»Oprostite, gospod doktor, da sem se usilil v Vašo hišo. Toda važna zadeva me je privedla k Vam, - važna za neko nesrečnico, za katero se gotovo oba zanimava.«
Doktor Morač je ponudil stol in Hinko je sedel in Morač njemu nasproti.
»Gre se za bolnico, gospod doktor,« je nadaljeval Hinko,
»ali pravzaprav za nesrečnico, katero ste Vi poprej zdravili in je bila v Vašem zavodu. To je umobolna Minka, drugega imena ne poznam. Toda, spominjali se je boste gotovo, ako Vam povem, da je zdaj na Sokolskem gradu.«
Morač je nemirno premikal očala. Ime Minka ga je zadelo kakor bodalo. Ali je bil mladi mož, ki je sedel pred njim res zdravnik, ali je bil morda skriven policaj, ki se je pod tujim imenom utihotapil v njegovo hišo?
»Res je,« je zaklical,
»ona ženska je bila dolgo let v mojem zavodu, — toda končno sem jo moral odpustiti kot neozdravijivo. In ker se je grof Radivoj Sokolski iz intimnih vzrokov zanimal za damo, — morda je celo dolžnost njegova, da skrbi za njo jo je dal spraviti v svoj grad. Jaz Vam pa o tej bolnici ne morem dati nobenih pojasnil, ki bi Vam koristila pri zdravljenju. Minke že dolgo nisem videl in kakor veste jo jo treba dolgo opazovati, da si človek napravi sodbo o njenem stanju.«
»Gotovo, gospod doktor, a na eno vprašanje bi rad dobil odgovor. Ali so se bolne misli nesrečne ženske takrat, ko je bila v Vašem zavodu, pečale z otrokom, otrokom, ki ga je porodila v Vašem zavodu?«
»Kolikor, se spominjam je bilo tako,« je odgovoril Morač.
»Toda kakor rečeno, natančnejših pojasnil Vam ne morem dati, dragi gospod kolega. V moji hiši je kakih sto bolnikov, ki odhajajo in prihajajo, ki ozdravijo ali umrjo! Kako bi bilo potem, mogoče, da bi samo en slučaj tako natanko v spominu obdržal! Torej ste Vi zdaj prevzeli ozdravijenje uboge umobolne? No, iz celega srca Vam želim srečo in uspeh.«
»Zdravljenja sicer nisem prevzel,« je odgovoril doktor Golar, kateremu je doktor Morač kaj malo ugajal,
»ampak opazovanje. S tem sem si pravzaprav naložil obveznost, ki mi je tem težja, ker grofa Sokolskega niti doma ni.«
»Ah, — torej ste sami z blazno žensko?«
»Sam? — Star služabnik je poleg mene se na gradu in pa hišna, ki je Minkina postrežnica, - kajpada je še več služabnikov, katerih pa ne poznam. Na vsak način sem jaz edini odgovorna oseba na Sokolskem gradu.«
»Tako, tako!« je mrmral doktor Morač v sivo brado.
»No veste kaj, gospod tovariš, saj bi Vam rad ustregel. Morda bi bilo najboljše, ko bi enkrat skupaj preiskala umobolno. V tem slučaju pridem rad v grad. Saj veste, da velja pri zdravilstvu pregovor: Več oči več vidi.«
»Prepričan sem o tem, gospod doktor, da bi mi bil Vaš svet in Vaša pomoč zelo koristna,« je skromno odgovoril doktor Golar,
»zlasti ker sem se mlad zdravnik, Vi pa že izkušeni. Če Vam je torej prav, jutri lahko preiščeva umobolno. Kaj pravite, ko bi se to zgodilo jutri opoludne med dvanajsto in eno uro?«
»Ta čas mi je neugoden. Toda čemu odlašati do jutri, ako to lahko danes storiva? Jaz pridem zvečer ko se bo stemnilo. Ali je bolnica se vedno v vrtni hišici?«
Hinko je potrdil to vprašanje in pristavil, da doktorju Moraču ni treba iti skozi glavna vrata, ampak da lahko porabi vrtna vrata.
»Dobro, — zelo dobro!« je zaklical doktor Morač,
»torej mi lahko gotovo pričakujete! Toda na misel mi je prišlo, da se ne vem Vašega imena, gospod tovariš. Pozabili ste mi ga povedati.«
»Moje ime je doktor Hinko Golar!«
V tem hipu je Morač poskočil s stola kakor bi ga gad pičil. Obraz se mu je skremžil, - ustnice so mu drhtele, — zaman si je prizadeval, da skrije svojo vznemirjenost.
»Doktor - Hinko - Golar.« je hripavo zaklical,
»in Vi ste Francoz?»
»O ne, imenoval sem se le zato francozkega zdravnika, ker prihajam zdaj iz Pariza. Toda rojen sem Avstriskem, — Dunaj je moje rojstno mesto.«
»Dunaj? - Torej — doktor Hinko Golar, z Dunaja!«
Nato je doktor Morač umolknil za nekaj minut. Med tem časom je globoko in teško dihal. Morda je bila velika sreča za Morača, da je tako sedel, da mu je bil obraz v senci. Zato ni opazil Hinko razburjenja, ki se je zrcalilo na obrazu blazniškega zdravnika.
»Kako pa je to,« je zaklical Morač, ko se je malo pomiril,
»da moramo tu na Avstrijskem pogrešati tako dobrega zdravnika? Oprostite mojo radovednost, toda opravičuje jo strokovno zanimanje. Kaj Vas je napotilo, da ste se naselili v Parizu?«
»Rodbinske razmere, gospod doktor.«
»Oh, — rodbinske_razmere! — Razumen, o takovih rečeh človek ne govori rad. In ali živite tako sami v Parizu, kajti poročnega prstana ne vidim na Vaši roki. Ali Vam ni predolgočasno?«
»Gotovo ne, gospod doktor, — saj imam syojo dobro mater pri sebi!«
Desna roka doktorja Morača se je krčevito oprijela mize, kakor bi hotela le to razdrobiti.
»Vasa mati!« je zastokal kakor bi ga bodalo zadelo pri tej besedi,
»torej živi še Vaša mati?«
»Da, Bog mi jo je ohranil, čeprav je imela teško živijenje za seboj.«
»In Vas oče?«
»Moj oče je mrtev! — Jaz nimam več očeta!«
Doktor Morač si je za trenotek zakril z rokami oči.
»Torej danes zvečer se zopet vidiva!« je rekel z izpremenjenim glasom.
»Bodite prepricčni, da pridem gotovo. Do takrat pa zdravostvujte, dragi gospod kolega.«
Podal je Hinkotu roko, — in ko jo je ta prijel, je čutil, da je bila ledenohladna. Naglo je odtegnil svojo, kajti imel je občutek, da je prijel strupeno kačo.
Mladi zdravnik se je oddahnil šele ko je odšel iz blaznice ter stopal proti domu. oktor Morač je stopil k oknu, odkoder je lahko gledal za Mirkotom. Sledil mu je z očmi, dokler ni mladi mož izginil za gozdom. Nato se je opotekal od okna, — mrtvaškobled je postal in debele znojne kaplje so mu stale na čelu:
»On je bil!« je hripavo vskliknil.
»Toda jaz nimam več sina, saj sem pravkar slišal iz njegovih lastnih ust, da je negov oče mrtev, — mrtev, — pokopan in pozabljen!«
Doktor Morač je položil roke na hrbet ter razburjen kakor se nikoli korakal po sobi gorindol.
»Torej v Parizu živita, - in moja žena je tudi se živa! - Ta človeka sta mi lahko nevarna, ako izvesta kdo sem, ako bi slutila, da sem se jaz, - jaz doktor Morač, poprej imenoval doktor Moric Golar, da sem jaz on kaznjenec, ki je stražnika umoril ter potem ubežal.
Toda ničesar ne slutita, - ne, gotovo, - in vendar; zakaj se ne, morem iznebiti misli, da je le zato prišel k meni, da poizveduje! - Kaj ko bi slučajno izvedel, da sem njegov oče in če je prišel sem, da izpreša denar iz mene?— Ta pri obisk je morda imel le namen, da si ogleda položaj, — da se prepriča, če sem res jaz oni, — poizvedoval bo po mojem premoženju, - povedali mu bodo, da sem bogataš. Čeprav sem si zelo prizadeval, da to zakrijem, - ljudje vendar vedo, da sem si tekom let nabral bogastvo, in potem - «
Suho telo doktorja Morača je strepetalo in nervozno si je mršil sivo brado.
»Potem bo izsiljeval iz mene denar, - morda veliko znatno vsoto, morda polovico mojega premoženja, in jaz, jaz bi moral plačati. Kajti ako mi grozita, a me razkrinkata, toda o tega ne sme priti, meni ni volja na vislicah umreti! Toda tui oropan nočem biti!« je tresoč se zaklical doktor Morač, kajti v prsih se je oglasil zli duh skoposti, ki je vedno kraljeval v njem.
»Jaz nočem deliti z njima, — zase sem delal, — samo zase! - Ne, niti vinarja ne bosta dobila, rajši izvršim zločin!«
Strahovit sklep je bil napisan na čelu grozovitega človeka. Ako se je pa doktor Morač odločil, da kaj hudega izvrši, je bilo to ze napol izvršeno.
Ubogi Hinko, ko bi vendar nikoli ne prestopil praga te temne hiše, kjer se je rodilo že toliko gorja in bede!
74. poglavje: Zdravilo se je našlo!
Medtem je doktor Hinko Golar počasi korakal proti Sokolskemu gradu. — Kaj se mu je pa prigodilo, da mu je bilo tako čudno pri duši! Ko so ga že poprej napolnjevale najžalostnejše slutnje, ko se mu je duša že poprej pečala s temnimi slikami preteklosti, - se jih zdaj nikakor ni mogel iznebiti.
Ta pogovor z doktorjem Moračem ga je napravil se bol melanholičnega ter povečal njegovo potrtost.
Doktor Morač mu prav nič ni ugajal.
Nasprotno! Ta človek je napravil nanj zelo zopern utis, da je več: Tesno čuvstvo groze in strahu se ga je polastilo, ko je sedel doktorju Morač nasproti.
Zopet je Hinko premišljeval, kje je že videl ta nikakor simpatični obraz, kje ga je že srečal!
»Tẹ oči, te oči!« je zaklical Hinko,
»nisem jih prvikrat videl v življenju! Ne, te sivozelene oči so me že večkrat preganjale v sanjah, in vendar, gotovo vem, nikoli se nisem srečal z doktorjem Moračem in kje naj bi se pa to zgodilo? Da, morda na Dunaju? Ne, tukaj že ni bilo, — ne spominjam se, da bi tạm srečal doktorja Moraca. - V Parizu? Morda še: nikoli ni bil na Francoskem!«
Ko pa je stopil korak naprej, je Hinko hipoma obstal, - tak strah ga je mahoma prevzel, da je moral s trudom loviti sapo.
»Ne na Dunaju, ne v Parizu!« je hlastno zaklical,
»toda mnogo poprej, mnogo poprej! — Ta doktor Morač je prikazen iz moje zgodnje mladosti. Ko sem bil se deček, so me gledale te oči, da, ko sem bil še otrok, majhen otrok! Ta glas mi je takrat donel na uho. — Da, zdaj razločno čutim, zdaj ne slutim samo, ampak tudi vem. Tega človeka sem srečal, ko sem bil se z materjo skupaj, — pa ne v ubožni sobici, ampak v lepi, veliki, svetli in bogato urejeni hiši, ki je bila naša!
Vsemogočni Bog, ali bom sam blazen postal! Bežite, misli, beži, spomin, - nočem Vas, proč, strašne misli! O, jaz sem norec, — sanja! — Proč tem spominom, — na tem potu leži blaznost!«
Hinko si je z robcem otrl znojne kaplje na čelu. Pihal si je z njim sapo, globoko vzdihnil in nadaljeval svojo pot. Hotel se je siliti, da bi na kaj drugega mislil. In katera misel bi mu bila prijetnejša nego ona na Rožico?
Da, predočeval si je z vso mojo soje domišljije podobo ljubljene, deklice. Mislil je na mater, kako zdaj obe sedita v njegovi mali hišici. Da, ob tem času sta gotovo pri kosilu in morda govorita o njem. - Bilo mu je kakor bi jih slišal govoriti, kakor bi slišal njih besede in prijelo ga je nepopisno hrepenenje. Želel si je, da bi mu zrasle peruti, ki bi ga nesle čez visoka drevesa, daleč, daleč proč do tja, kjer utripljeta zvesti srci zanj!
»Jaz bi ne smel oditi iz Pariza!« si je rekel,
»ne smel bi se ločiti od ljubljene matere! In od Rožice sem odšel baš v onem hipu, ko bi se imela odločiti najina živijenska sreča! Izgovorila si je pomislek! O jaz prav dobro vem, da bi rekla ,da', ko bi stal pred njo. Saj ni mogoče, da bi me ne marala. Čutiti mora, kako zveste namene imam z njo, — in tudi ko bi me ne jubila, — tako močna ljubezen, kakor jo imam jaz, mora užgati, roditi ljubezen! — Da, srečen bom postal!«
Hinko je dospel do vrta ter odprl vrtna vrata. Nato je stopil v vrtno hišico, kjer je stanovala umobolna Minka. - Počasi je stopal skozi sobo in salon, ki sta mu služila v stanovanje, ter potem tiho odprl vrata v svojo spalnico.
Začuden je obstal na pragu. — V njegovi sobi je stala blazna Minka. Stala je kakor okamnela, — z rokami na prsih, - z vzdignjeno glavo, — oči obrnjena na steno.
Da, oči je imela obrnjene na steno, kjer je nad pisalno mizo visela slika deklice, katero je Hinko ljubil iz vse duše.
Doktor se ni ganil. Zadrževal je sapo, da ne bi, prestrašil umobolne ali je preplašil, kajti v njenem obrazu je našel izraz, ki mu je jako ugajal.
Bilo mu je, kakor bi se, obraz umobolne razjasnil, kakor bi ga spreleteli solnoni žarki, ki so razpodili temne oblake, ki so danes z zjutraj le kraljevali na njenem čelu. Hinkotu se je zdelo, kakor bi bile Minkine oči jasnejče, - kakor bi ne mele več strašne otrplosti, ki je vedno najgotovejše znamenje blaznosti. Bilo mu je, kakor bi ona ne bila več blazna, ampak zdrava in da ne potrebuje več njegove pomoči!
Hinko je moral v tem hipu primarjati Minko s svojo materjo. Tako bi gotovo tudi njegova mati tu stala, ko bi jo hipoma in ne pričakovano kdo pripeljal pred njegovo sliko; — tako bi pritiskala roke na prsi in bas tako srečno pogledala sliko ljubljenega sina!
Počasi se je Hinko splazil k umobolni. Ni ga slišala tako je bila zatopljena v pogled slike. Tudi ko je imenoval njeno ime, ni obrnila glave k njemu, ampak še vedno je imela oči obrnjene v sliko, - kar požirala jo je z očmi. In trpek smehljaj ji je igral na ustnicah, — in njene oči so v blaženosti bliščale!
Puntika, s katero se je sicer vedno igrala, - za katero se je vedno bala, je ležala pri njenih nogah in najbrž je morala zadeti z njo ob mizo, kajti pundika je imela razbito glavo.
»Minka!« je doktor Golar se enkrat tiho zaklical — in ko ga še vedno ni slišala, ji je glasno zaklical ime v uho.
Tedaj se je umobolna lahno zdrznila, — nato se je obrnila in ko je zagledala doktorja, - ga je prijela za roko, — ga potegnila k sebi, — ter mu tiho rekla, pokazavši z roko na sliko:
»Tam, — lepo dekle, — moj otrok, moj ljubljeni otrok, zopet sem ga našla!«
Nato je ihteč padla doktorju na prsi in ta jo je z obema rokama objel. Naslonila mu je glavo na ramo in zdravnik ji je sive lase sočutno pogladil na glavi ter mrmral:
»Uboga nesrenica! Zdaj si domišjuje, da vidi v sliki svoje dete, — in vendar je to Rožica, katero gleda!«
»Rožica, da, moja Rožica, o moja ljuba Rozica! - Gospod doktor, — ukradli so mi jo, - odnesli so mi jo, — toda to je ona, — je ona, — vidite, to je njena slika, podobna mi je, tako sem tudi jaz izgledala, ko me je on objemal. Oh, to je moje dete, — vidite, doktor, — o to je preveč, preveč!«
Nezavestna mu je Minka ležala v naročju. Doktor jo je nesel na zofo ter ji dal blazino pod glavo, nato se je vrnil k Rožicini sliki. — Dolgo jo je ogledoval. — Ja, ali je sam - Ja, ali je sam ablaznel, — ali so divji, strastni izbruhi te nesrečnice napravili tak utis nanj? Zdaj je sam videl, da je nekoliko podobnosti med Rožicinim in Minkinim obrazom!
To so bile iste poteze obraza, - iste oblike glave, —in celo oči! - Čeprav se je mlademu zdravniku v prem hipu delo nenavadno in čudno, — so vendar imele melanholine oči njegove Rožice nekaj skupnega z onimi uboge Minke! To ni bilo v barvi očij, - toda pogled iz njih ga je vznemiril!
»No, naj bo kakor hoče!« si je rekel Golar in stopil od slike,
»nekaj dobrega je ta slika brez dvoma vplivala na ubogo nesrečnico! Pogled te slike je nesrečnico prvikrat zopet napolnil z nado! — To je le ugodno za njen položaj! Jaz jo bom večkrat peljal pod to podobo, naj jo gleda in čeprav si le domišljuje, da je to podoba njenega otroka, bo venda lahko ta domišjija zdrava zanjo.«
Nato se je zopet vrnil k zofi. Minka se je vzbudila iz nezavesti ter ležala z odprtimi očmi tu.
»Ljubi doktor!« je tiho prosila,
»pustite me, da še enkrat vidim to sliko.«
»Le ako mi obljubite, da ostanete mirni,« je odgovoril doktor Golar.
»Da, obljubim Vam, da bom mirna, - samo še enkrat hočem videti sladki obrazek!«
Golar je postajal od minute do minute bolj začuden in osupel. Tako pametno umobolna niti enkrat ni se govorila, odkar jo je opazoval! In vendar se ni smel varati, — ozdravela je ni, — se je bila bolna, — morda se v naslednjem hipu lahko izbruhne bolezen.
Golar je peljal nesrečnico zopet k sliki in ta jo je motrila z istim razburjenjem kakor poprej.
»Vidim svoje dete!« je zaklicala in iztegnila svoje suhe koščene roke proti sliki.
»Kjerkoli si že, blagoslov Tvoje matere počiva na Tebi, ljubljeno dete! Oh, da bi mogla biti pri Tebi!«
Nov pojav nastopajoč zboljšave se je pokazal pri umobolni: oči so ji postale vlažne, velike solze so ji visele na dolgih trepalnicih ter ji padale na lica. Kako čudno, stari Martin mu je vendar zatrdil, da nesrečnica že več let ni jokala.
Solze pomenijo olajšavo vsake bolesti, — solze so pojaj zdravja, kjer se gre za omračeno dušo, si je mislil zdravnik.
»O da bi jo mogla videti!« je ihteč vskliknila Minka,
»o da bi jo mogla še enkrat objeti! Doktor, date mi moje dete! Bog Vas bo zato poplačal in blagoslov uboge, obupane matere bo počival na Vas!«
»Dajte mi otroka!«
Te besede so kako blesteča, prižigajoča iskra padle v dušo mladega zgravnika. Da, ako je že slika napravila tako globok utis nanjo, — kako bo šele prava Rožica nesrečnico ozdravila!
Toda morda bo pri tem izpoznala svojo zmoto? Morda bo izprevidela, da se j e zmotila, ko bi videla Rožico pred seboj?
Tu je bilo treba dobro premisliti! Toda mladi doktor se je spomnil mnogih slčenih pojavov, katere je opazoval v blaznicah in bolnišnicah. Spomnil se je človeka, ki je sled špekulacij izgubil celo svoje ogromno premoženje ter prišel v blaznico. Da so ga vsaj nekoliko pomirili, so mu morali prinesti časopise, v katerih je kurze študiral in vedno, ko jih je čital, je zakričal:
»Še vedno ne stoji na 360!«
Dolgo časa so se zdravniki trudili, da mu odpravijo to domišljio. In bilo je res to, kajti pozneje se je dognalo, da se je del premoženja se rešil. Doktor Golar je izpoznal tega človeka v blaznici.
Glavni zdravnik blaznice je poizkusil čudna sredstvo, da ozdravi bolnika. Dal je tiskati časopis, v katerem so imela akcije in drugi papirji, na katere je nesrečnez špekuliral, kurz 360.
Ta časopis so prinesli umobolnemu kakor vedno v sobo, in hlastno ga je nesrečnež zgrabi. Toda komaj je zagledal številko 360, ko je poskočil, zakrical, stisnil časopis na prsi ter zaklical:
»Rešen sem, — ne bom prišel na kant!«
Od tega dne se mu je vidoma boljšalo zdravje. V malo tednih je bil ozdravljen ter se je preselil k soprogi, ki ga jez ljubeznjivo postrežbo popolnoma ozdravila.
V tem slučaju je torej domišljija pomagala k zdravju.
Tudi na neki drug slučaj se je doktor spomnil.
Lepi, mladi ženski, hčeri bogatega bankirja, ki je bila poročna z nekim slikarjem, je kratko po rojstvu umrl deček. Zelo se ga je veselila in bila je presrečna, ko ga je dobila! Ko so ji povedali, da je deček umil, je zblaznela in postala melanholična, da je sklenila končati svoje življenje. Ušla je iz hiše svojega moža in našli so jo na železniški progi, ko se je hotela vreči pod prihajajoč vlak. Le kakor čudež se je posrečilo čuvaju, da jo je rešil. — Po malo mesecih je imela zopet upanje, da rodi otroka. Opazovali so jo še bolj nego poprej, da si nič žalega ne stori. - In nekega dne, - ko je prišel čas, — je rodila dečka. Tresli so se za njeno živijenje, kajti misili so, da jo bo pogled na drugega otroka se bolj spominjal prvega in da se bo bolezen se shujšala. — Komaj so ji pa položili otroka v naročje, ga jo nežno pritisnila na prsi. Oči so ji začele bliščati, kakor bi se zbudila iz teških sanj in s solznimi omi je zaklicala:
»O kako kruto ste se šalili z menoj! Saj se živi, saj ni umrl, — držim ga v naročju, - vidim, — čutim, — poljubujem ga, - hvala Bogu, - moje dete živi!«
In ta nesrečna mati je živela v trakšnem prepričanju, da je to pri otrok, kateremu je dala življenje in kajpada ji ni nihče razložil zmote.
Toda sled te domišljije je zopet popolnoma ozdravela.
»Zakaj bi v tem slučaju ne bil mogoč podoben slučaj?« se je vprašal doktor Golar.
»Čemu naj bi si uboga nesrečnica ne domišjevala, da je Rožica, moja prihodnja nevesta, njena hči! Morda bi prvo srečanje z Rožico tako mogočno uplivalo na to nesrečnico, da bi temne sence zapustile njeno dušo in da popolnoma ozdravi.«
Doktor Golar je že sklenil, kaj mu je storiti.
Nežno je potegnil Minko od slike, od katere se ni hotela ločiti. Naposled se mu je posrečilo, da jo je speljal v njeno sobo, ko ji je obljubil, da ji pripravi hčerko ter jo pripelje v njeno naročje, obljuba, za katero mu je hvaležna Minka hotela poljubiti roko.
Ko je zdravnik izročil oskrbi stare hišne, se je takoj vrnil v svojo sobo. Sedel je k pisalni mizi in brez obotavljanja napisal na listič papirja naslednje besede:
»Gospa doktor Golarjeva v parizu. Pridi takoj z Rožico k meni. Njena navzočnost je neobhodno potrebna, da ozdravi uboga umobolna, katero zdravim. Pričakujem Vaju v dveh dneh. Tisoč pozdravov Hinko.«
75. poglavje: Duševni boji
Grof Radivoj Sokolski je bil zelo vesel, da sta so Mirko in Lola navidez našla, - da, bil je srečen, da se je zdaj odstranilo nerazporazumljenje med njima. Sam sebi si je častital, da je bil ravno on, ki ju je takorekoč zopet skupaj spravil, ko je zasledil prevaro, oziroma sleparijo, katere žrtev je v njegovih očeh postal Mirko.
Sicer je skrival to veselje in niti Alenki pl. Radičevi ni omenil svojega pomenka z Mirkotom. Čemu tudi, — to je bil neprijeten dogodek, pri katerem je bilo najboljše, da se ga sploh ne dotakne.
Ona deklica, ki jo je Mirko ljubil, je bila brez doma rafinirana komedijantka, ki je najbrž imela namen, da si pridobi Mirkota.
Radivoj je v svojem nesrečnem zakonu z Arabelo izpoznal žensko srce od najslabše strani, da je že vnaprej bil nagnjen k sumničenju.
Hvala Bogu, da je naposled odprl Mirkotu oči. Zdaj je mladi grof vedel, da si je ono dekle, katero je imel za tako plemenito, vzvišeno in nedolžno, le po krivici prisvojila ime Rožica. Zdaj mu je moralo biti jasno, da se je bolj interesantna pokazala v njegovih očeh, da ga bolj gane in lažje preslepari.
Mirko je bil zopet stari, kakor je bil poprej. Ljubeznjivost, s katere je poprej občeval z Radivojem in Alenko, se mu je zopet povrnila. Z vsako besedo, z vsakim pogledom je mladi grof kazal, kako drag mu je Radivoj, kako iskreno, ga ljubi in spoštuje.
Mračna žalost, ki je v zadnjih tednih napolnjevala Mirkota, mu je popolnoma prešla, - zopet se je lahko veselo pogovarjal, — in počasi se je zopet privadil poprejšnjemu življenju. - Zahajal je zopet v klub in se zanimal za vse dobro, plemenito in lepo, — kratkomalo, navidez je duševno ozdravel.
Lola sicer ni bila žalostna, a vendar je bilo v njenem bitju nekaj plašnega, potrtega. Će pa je bila v družbi, je bila duhovita, ljubeznjiva, vesela in dobre volje, - tedaj so ji plamtele oči, - in lica so imele nežen, rožnat odsvit. Ako je pa nihče ni opazoval, tedaj je Radivoj videl, da hčerka sanja z odprtimi očmi, v katerih je bil čitati plašen izraz, kakor bi se bala, da jo hipoma zgrabi odzadaj roka ter jo potlači.
Toda Radivoj je bil mnenja, da mu je znan vzrok. Zdaj ko je Lola zopet imela ljubezen svojega moža, je gotovo željno hrepenela, da mu položi dokaz svoje ljubezni v naročje, — in ker ji nebo ni še dalo tega, zato je bila večkrat zamišljena in raztresena.
Tako je preteklo poletje, katero je Radivoj preživel v druzbi Mirkota, Lole in Alenke v nekem francoskem kopališču, — in ko so se potem v jeseni vrnili v Pariz,: je bilo treba obiskovati nebroj zabav in veselic, katerih sta se Mirko in Lola kakor se je videlo, z veseljem udeleževala.
Med Radivojem in Mirkotom je bilo prijateljstvo vedno iskrenejše. Resnično, bila sta kakor brata in prijatelja, ki nista imela nobene skrivnosti med seboj.
Več večerov v tednu sta obiskovala skupaj isti klub, kjer sta večerjala ali igrala ali čitala. Večkrat sta skupaj jahala iz mesta ali šla na lov, — kratkomalo, bila sta skoro neločljiva.
Toda ako je Radivoj mislil, da leži pred njim Mirkotovo srce kakor odprta knjiga, kjer je lahko vse čital, se je motil.
Tega ni opazil, da se je Mirko k vsemu silil, da je delal ne iz veselja, ampak da takoreko izpolne neko dolžnost napram Loli in Radivoju. Kajti ker je Mirko mislil, da je njegova lepa Rožica kriva, ker ga je varala z nepravim imenom, se je hotel samega sebe siliti, da zopet prične redno življenje.
Ljubezen do Rožice je kakor nekaj svetega nosil v duši, dokler jo je se oboževal. Zato je tudi mislil, da ima pravico, svoji mladi soprogi vse odreči, kar je z ljubeznijo spojeno. Toda zdaj je bil mnenja, da nima nobene pravice več, Lolo zanemarjati, jo onesrečiti in ji življenje greniti.
In čeprav se je Mirko na zunaj kazal, kakor bi Rožico pozabil, je vendar čutil, kako brezvspešno je vse njegovo prizadevanje, da bi si iztrgal ljubezen do sladkega dekleta iz srca.
Rožica mu ni hotela iz spomina, čeprav se je krepko upiral temu, da bi mislil nanjo. Nikakor ni mogel brezbrižno misliti nanjo, se manj s sovraštvom, nevoljo ali zaničevanjem.
Seveda je moral verjeti, kaj mu je Radivoj tako prepričevalno povedal. Moral si je reči: Ona je sleparka, ki se je po krivici izdala za rejenko starega Jakliča in za hčer nesrečne Minke. Vse, - kar mu je povedala, je bilo laž in prevara, - in kdor laže in vara, ta je bil zloben in ničvreden, — tega se ne more ljubiti, ko bi mu narava dala tudi najlepšo zunajnost. In vendar, — kjub vsem tem mislim ni mogel nehati, da bi ne mislil na Rožico ter si predstavljal njeno ljubko postavo. Podnevi in ponoči se mu je zdelo, da sliši njen glas, — in večkrat, ako je sam jezdil na izprehod, si je vse pogovore poklical nazaj v spomin ter prevdaril vsako besedo, ki jo je izgovorila. Potem mu je večkrat bilo, da se mora na drevo obesiti, ker je bila Rožica, njegova krasna ljubljenka, oboževana deklica sleparka in pustolovka.
Oh, bolelo ga je, da ne more na mrtvo ljubico misliti več isto, neskaljeno ljubeznjo.
Oh, ko bi še živela, bi Mirko hitel k nji, — prijel bi jo za roke, — pogledal ji v oči, v one sladke, dekliske oči, ki so bile tako jasne kakor voda v gorskem studencu, kjer se lahko vidi do dna, in potem bi jo vprašal:
»Ali je res, da si me varala in goljufala, ali res nisi to, za kar si se meni izdala! Povej mi Rožica moja, zaupaj mi!«
Ne, ne, ko bi mu pogledala v oči, bi ga ne nalagala, izvedel bi potem resnico od nje, - in resnica dela ljudi srečne.
Toda mrtvi so nemi, ne morejo se več braniti, - ne morejo se več očistiti krivde, katere jih se živi ljudje obdolžujejo.
Tako je mislil Mirko omahovati do svoje smrti pri strahovitem vprašanju: Ali je bila moja krasna gozdna vila prosta krive in greha, kakor živi njena podoba v moji duši, — ali je bila to, kar jo je Radivoj, moj prijatelj, moj oče imenoval, ničvredna komedijantka, - nesramna sleparka, nevarna pustolovka?
76. poglavje: Strup v pismu
Doktor Morač je imel nebroj zločinov na vesti, in veliko stvarij je bilo njegovem življenju, kar bi ga lahko vznemirjalo in mu razburjalo živce, ko bi ta hladnokrvni zločinec ne imel tako drznega čela in neobčutnega srca.
Večkrat, ko se je po noči zbudil, v njegovi starosti človek ne spi nepretrgoma, so se mu pokazali obrazi onih, katere je pogreznil v globoko nesrečo in bedo, se je kar obrnil na drugo stran in spal naprej.
Z veliko hladnokrvnostjo se je zoperstavljal vsem nevarnostim. Niti svoje vesti mu ni bilo treba tolažiti iz enostavnega vzroka, ker se mu vest ni genila. Toda danes, ko ga je doktor Hinko Golar ostavil, je bil razburjen kakor še nikoli poprej. Ta človek, ki se ni ničesar zbal, je hipoma videl svojo preteklost pred seboj vstati kakor skremženo pošast, — in zate je izgubil svojo samozavest.
Že več let ni več mislil na svojo soprogo in sina, — celo njih obraze je že pozabil. In ako se je vendar kedaj spomnil nesrečnih bitij, katerih ime je oblatil s sramoto, se je moral vprasati:
»Kako pa pravzaprav izgledata?«
Mislil je vedno, da je popolnoma varen. Trdno je bil uverjen da ni nihče razen ene same osebe vedel, da je doktor Morač, imetnik velike blaznice in oni doktor Moric Golar, ki je bil vsled zločinskih operacij obsojen v desetletno ječo in ki je po prestani polovični kazni z zavratnim strahopetnim umorom pridobil prostost, - ena in ista oseba.«
Le predobro je znal Morač vse sledove preteklosti izbrisati za seboj in zato se mu v tem oziru ni bilo treba bati.
Takrat, ko se mu je posrečilo, ubežati iz zapora, je v uniformi umorjenega stražnika, drzno šel mimo vojakov ter rožljal s ključi in s steklenico v drugi roki kakor bi hotel iz nasproti ležece gostilne prinesti tovarišem pivo ali žganje.
Ker je, mrtvega stražnika, zaklenil v svoji celici in nesrečnez ni mogel klicati na pomoč, je begunec imel dovolj časa, da se je pravočasno skril. V zaporu se je doktor Morač seznanil z nekim drugim kaznjencem, ki je bil pa že leto poprej izpuščen iz ječe. Bil je to bogat trgovec iz Londona, ki je v nagli jezi ubil na Dunaju nekega človeka. Morač se je spomnil tega "prijatelja" in predsem mu je bilo na tem, da dospe čimprej na Angleško. Srečno je dospel v Hamburg ter se v pristanišču zvečer splazil na ladjo, ki je bila s premogom namenjena na Angleško.
Morač se je skril v spodnji del ladije, — se pokril s premogom, tako je le usta imel prosta, da je lahko dihal, - in v tem mužnem položaju se je prepeljal na Angleško v London.
K sreči je imel s seboj steklenico konjaka in pa kos čokolade in od tega je Morač živel med vožnjo. Kljub temu bi med vožnjo skoro prišel ob življenje. Neki mornar je dobil naročilo, naj napravi v spodnjem ladijnem prostoru prostor za neko stvar. Zato je mornar odmetal premog od dotičnega mesta ter ga nametal na Morača.
Begunec se je skoro zadušil, ker se je premog nad njim vedno bolj kopičil. Naposled je pa mornar vendar odšel in Morač se je z največjim trudom bolj mrter nego živ izkopal izpod črnega kamenja.
V Londonu se mu je tudi posrečilo, da je neopažen odšel z ladije. Poprej je pa se ukradel mornarsko obleko ter v nji izginil v velikanskem mestu.
Ker je potreboval denar, je sklenil poiskati svojega prijatelja iz zapora.
Bogati londonski trgovec se ni malo ustrašil, ko je nenadoma zagledal svojega bivšega sovjetnika, kaznjenca Morica Golarja, pred seboj.
V zaporu sta bila sicer velika prijatelja, toda v prostosti se vendar razlikuje ptic od ptica po barvi in petju, in londonski trovec ni bil nič kaj pripravljen, da bi ponovil prijateljstvo iz ječe. Zato je imel svoje dobre vroke. Njegovi prijatelji niso ničesar vedeli o tem, da je štiri leta preživel v zaporu. Njegova soproga je povedala sorodnikom in prijateljem, da je mož šel v Avstralijo, da ustanovi tam podružnico.
Nenadoma je stal Moric Golar pred njim, se mu zasmejal, ga potrepljal po rami ter zaklical:
»Ej, — kako Ti gre številka 66? - Prokleto dobro nobene sodnije tukaj, — hm, tu je kajpada lepše nego v celici z omreženimi okni, kamnitim vrčem in prično!«
Angleš je takoj razumel, kake namene ima Golar. Vprašal ga je, ako potrebuje denar in po dolgem zavlačevanju sta se zedinila, da bo Golar molčal, ako mu da trovec 500 funtov šterlingov. Golar se je, tudi zavezal, da ne ostane v Londonu, ampak da se preseli v Ameriko.
Toda komaj je imel Moric Golar denar, že ni več mislil na to, da izpolne obljubo. Mirno je obstal v Londonu, ter začel pod imenom Morač zdraviti. Ker je bil v resnici izvrsten zdravnik, se mu je skoro posrečilo, da je postal v obožnejšem delu Londona znan in skoro je imel toliko bolnikov, da je moral najeti večje stanovanje.
Zopet je bil na potu, da postane imovit, ko ga je skopost zapeljala, da je zopet začel izvrševati zložinsko prakso, ki ga je ze enkrat pripeljala v ječo.
Skoro je moral v noči in megli bežati iz Londona. Toda, brez denarja ni odšel - precej veliko premoženje je vzel s seboj.
Ker je medtem že preteklo sedem let, se je vrnil na Avstrijsko ter se naselil blizu glavnega mesta. Tu je kupil blaznico od svojega prednika, katero je še danes, imel, ter živel pod nepravim imenom, ne da bi ga kdo nadlegoval. Sploh se je pa lahko vsak čas, s ponareenimi dokumenti policiji opravičil.
Še nikoli se ni nobena blaznica tako brezvestno vodila kakor njegova, postala je mesto grozovitih zločinov. Doktor Morač je pa znal vsako hudodelstvo, zakriti in tako je bil od leta do leta bogatejši.
In zdaj ko je bil že na tem, da opusti vsako delo ter gre z naplenjenim bogastvom v pokoj, da bo v veselju in brezdelju živel, - zdaj, ko je bil tako blizu cilja, naj bi mu kdo tla izpodnesel! - In ko je na to mislil, da sta mu žena in sin lahko, nevarna, da je sin morda s tem namenom prišel v Sokolski grad, da ga razkrinka ali da mu izsili mnogo denarja, potem je mislil doktor Morač, da mora znoreti.
Celo popoludne se je zaprl v svojo delovno sobo in nihče ga ni smel motiti. Premišjeval je, kako bi se izognil preteči nevarnosti.
»Oba moram uničiti,« je vedno in vedno ponavijal,
»obvarovati se moram tega, da bi ja se kedaj srečal življenju. Da, najrajše bi se peljal v Pariz ter uničil mater. Toda jaz tepec nisem niti po njenem naslova prašal, — doktor mi ni povedal, kje stanuje. V Parizu, ko bi mi tudi povedal, bi bil-li naslov resničen?«
Tedaj je Mora hipoma z veselim vsklikom poskočil.
»Že imam!« je zaklical,
»da tako pojde, - Franc Robič mi mora pomagati, - takoj hočem pisati nanj. - V Parizu naj poizveduje po neki gospe Golarjevi, ki stanuje pri svojem sinu doktorju Golarju! - Franc Robič je vajen in pripraven dečko, - zanj bo to malenkost, da jo najde, in potem bo Franc Robič prevzel zame delo. Morda mu bo le treba dati na razpolago močen strup. Njegov naslov mi je znan,« je nadaljeval v samogovoru,
»treba mi je le pisati na gostilničarja pri Rdecem mačku. Ta sprejema pisma zanj. Toda temu pisati, ko se tako mudi? Boljše je brzojaviti in to hočem takoj na mestu storiti!«
Rečeno — storjeno! Morač je vzel palico in klobuk ter naglo odšel.
Skoro je dospel na pošto, kjer bi moral brzojavko oddati.
V trenotku, ko je stopil tja, je opazil starega sivolasega služabnika v bogati livreji, ki ni daleč od njega stal.
»Kako pa je to?« si je rekel Morač ter ostro motril služabnika,
»ali ni to livreja služabnikov grofa Radivoja Sokolskega? Že od poprej jo poznam, zelena barva z zlatom.«
Motril je zlata gumba, ki sta bila prišita zadaj na jopiču. Na njih se je videla orka s z grofovsko krono na vrhu.
Ni bilo doma, ta človek je v službi grofa Sokolskega, — najbrž prišel iz gradu.
Ker je bil doktor Morač staremu Martinu popolnoma neznan, saj videl ga že ni več let, je Morač lahko opazoval, kaj bo stari delal na pošti.
Morač je stopil k mizici, kjer je stalo pisalno orodje ter prišel pisati brzojavko, katero je mislil Robiču poslati.
Stari Martin je medtem stopil k oknu ter izročil uradniku neki listek. Uradnik je listek dal starcu nazaj z besedami:
»Brzojake ne morem sprejeti, ker je naslov pomazan in se ne da čitati.«
»Oprostite, gospod,« je odgovoril stari Martin,
»temu sem jaz kriv. Ko mi je gospod doktor izročil brzojavko, sem jo naglo zložil. Ker sem bil pa prehiter se je vlažno črnilo zmazalo.«
»Torej doktor mu je dal brzojavko,« si je mislil Morač ter podvojil svojo paznost.
»Kdor je napravil svinarjijo, mi je vseeno,« je zaklical uradnik, ki je bil zelo slabe volje,
»toda jaz sem odgovoren zato, da dospe brzojavka v prave roke.«
»Dovolite, gospod,« je jecljal Martin ter se odločno zravnal,
»jaz sem služabnik grofa Sokolskega in svinjarji ni tu govora.«
»No, kaj pa je potem razmazano črnilo? - Sploh me pa ni volja, da bi se z Vami oporekal. Prepišite še enkrat brzojarko, — tamle so formularji, črnilo in pero, — potem se bo stvar še uredila.«
»Grobijan!« je mrmral stari Martin ter se obrnil od okna,
»tako impertinenten človek! - Pa tako ravnati s služabnikom grofa Sokolskega! - To bi se moralo objaviti. — Ti ljubi Bog, zdaj moram pa še brzojavko prepisati, — in pisanje mi gre tako teško od rok, ker mi začne roka tresti, čim primem za pero. A potagati se ne da, jaz ne bom še enkrat tekel nazaj na grad, torej moram ugoditi volji tega osorneža.«
In Martin je stopil k mizici, ki je stala rasproti one, pri kateri je Morač pisal.
V tem hipu je Martin sklenil roke ter zaklical skoro jokajocim glasom:
»No, tega je še manjalo, - svoja očala sem pozabil; niti ene besede ne morem brez njih brati ali pisati in za brzojarko se mudi, mora takoj oditi. - Oh, to se le meni lahko zgodi, - samo jaz sem tak smolar!«
»Ce ni nič drugega, dragi gospod,« se je nekdo prijazno oglasil poleg njega,
»Vam jaz rad prepišem to brzojavko.«
»Oh, gospod,« je zaklical Martin ter se ozl na tujca, ki ga je tako prijazno nagovoril,
»ako ste res tako dobri, da mi prepišete to stvar, Vam bom zelo hvaležen, jaz sem namreč očala pozabil. In uradniki so pa tudi vedno bolj neprijazni. Kako je kričal name, svinjarijo je imenoval, ko je le malo razmazano, a tega ne bom jaz trpel.«
»Ne vnemirjajte se raditega,« ga je tolažil sivo bradati gospod, ki ni bil nihče drug nego doktor Morač,
»ti uradniki imajo svoje muhe. Morda še ni nič spal po kosilu ali se je pa žena prepirala z njim.«
»Haha, to je dobro, - ker se je žena prepirala z njim! Vidite, gospod, meni se kaj takega ne more zgoditi, ker še nikoli nisem bil oženjen.«
»Torej ste samec,« se je zasmejal Morač,
»no potem sva pa tovariša, jaz sem namreč tudi. Zdaj mi pa dajte telegram, prepisati ga hočem in potem je stvar v redu.«
»Tukaj ga imate gospod,« je rekel Martin ter mu izročil listič, na katerega je doktor Golar napisal nekaj besed.
Morač je poželjivo pogledal napisane besede; pri katerih so se prve glasile:
Gospa Golar v Parizu, Rue des Etiennes.
Zdaj je našel, kar je iskal, mnogo poprej in lažje mu jo osoda podelila kakor si je mislil.
Zdaj je vedel, kje mu je soprogo v Parizu iskati zdaj mu je bilo treba le skrbeti, da jo Franc Robič tam najde, — da se morilec v hišo nič sluteče ženske priplazi.
V istem hipu je pa šinil v prokleto celo doktorja Morača drug načrt, - hudoben smeh mu je igral na debelih ustnicah, - za očali so mu zaplamtele sive oči.
»Čujte, prijatelj,« je rekel Martinu,
»takoj bom nạpravil prepis za uradnika. Medtem mi pa lahko storite majhno uslugo, — pozabil sem namreč svojo dozo s cigarami, ali mi hočete prinesti par cigar iz bližnje trafike?«
»Z velikim veseljem!« je zaklical Martin,
»samo obžalujem, da Vam ne morem sam postreči s par cigarami, — toda še nikoli nisem kadil v življenju.«
Morač je odpri denarnico ter vročil Martinu nekaj drobiža.
»Ko se vrnete, bo brzojarka gotova,« je rekel Morač in Martin je naglo odšel.
Stari lopov Morač je začel naglo pisati ter najprej prepisal brzojarko doktorja Golarja, v kateri je, ta prosil mater in Rožico, naj čimprej odideta iz Pariza ter prideta k njemu, da mu pomagate zdraviti umobolo Minko. Nato je pa doktor Morač napisal nova, brzojavko, ki se je takole glasila:
»Gospa Golarjeva v Parizu, Rue de Etiennes. Vaš sin doktor Hinko Golar je pravkar z Vašim imenom na ustnicah, vsled srčnega kapa, ker je premizlo vodo pil, umrl. Kaj naj storimo glede pogreba? Ali naj še gospoda doktorja tukaj pokoplje ali naj se njegovo truplo prepelje v Pariz? Martin, komorni strežaj grofa Radivoja Sokolskega.«
Doktor Morač je s skremženim obrazom prečital brzojavko.
»To bo vplivalo,« je hripavo šepetal pred se,
»saj jo dobro poznam in vem, da jo bodo te besede usmrtile. Daj te vrstice bodo bolj gotovo zadele kakor strup, - bol, gotovo kakor nož Franca Robiča, — in rešile me bodo te ženske! In sin? No, ko bo mati odstranjena, mi ne bo tesko, tudi sinu nastaviti past, - Mati in sin morata izginiti s sveta. Čemu sta bila tako neumna, da sta mi se enkrat stopila na pot!
In zdaj se gre le še za to,« je končal doktor Morač svoje misli,
»da prevaram tega starega tepca Martina in da oddam mesto pravega brzojava tega. Toda upam, da se mi tudi to posreči, aha, je že tu!«
»Tako, gospod, tu imate cigare,« je zaklical Martin, ko je stopil skozi vrata, dočim je doktor Morač mirno spravil brzojako v žep,
»upam, da boste zadovoljni, ker mi je trafikant najboljše odbral.«
»Hvala lepa, — ali nočete tudi Vi eno? Ne, no potem Vam mora že hvala zadostovati. Tu imate svojo brzojavko,- dobesedno sem jo prepisal in upam, da uradnik ne bo več tako siten.«
»Ta grobijan!« je hlastno vskliknil Martin,
»pa so res čudni ljudje na svetu.«
»Če me hočete ubogati,« je rekel doktor Morač Martinu,
»ne oddajte sami brzojarke, kajti končno bi Vas nepotrpežljivost privedla do tega, da razžalite uradnika in kakor veste, se razžaljenje uradnika zelo strogo kaznuje, zato hočem jaz za Vas oddati brzojav.«
»Tudi to hočete storiti zame?« je zaklical Martin,
»no gospod, tem ste mi še najbolj ustregli. V resnici, premagovati bi se moral, se eno besedo s tem nevljudnim človekom izpregovoriti. Tukaj je deset kron; mislim, da ne bo več veljala brzojavka.«
Minuto pozneje je stal Morač pri oknu ter izročil uradniku brzojav.
Pa ta brojavka ni bila ona, v kateri je doktor Golar prosil svojo mater in Rožico, naj prideta k njemu, ampak bila je ona hudičeva brzojavka v kateri se je nesrečni materi sporočila laž, da je njen ljubljeni sin umrl.
Uradnik je preštel besede ter zaklical skozi okno:
»Stane sedem kron osemdeset vinarjey.«
Morač mu je dal bankove za deset kron, - vzel drobiš ter ga dal Martinu.
»Vidite, zdaj se je vse dobro izteklo,« mu je rekel,
»z menoj je bil uradnik zelo uljuden.«
»Da, čuditi sem se moral,« je odgovoril Martin,
»ljudje so res muhasti.«
»To so pa res,« se je zasmejal Morač.
Potem je spremil Martina do izhoda ter se tukaj poslovil od njega: Sivolasi služabnik se je še enkrat zahvalil tujcu, ki mu je pomagal iz zadrege ter potem takoj odšel proti domu.
»No, Martin,« je vprašal doktor Golar, ko je Martina videl,
»ali si preskrbel brzojavko?«
»Vse je v redu,« je odgovoril Martin,
»in Bog daj, da se izpolne nada, katero stavite v prihod mlade deklice, kajti potem bi bila ta brzojavka pravi blagoslov za nas.«
»Blagoslov, Martin,« je prepričevalno zaklical Hinko,
»da blagoslov bo postal, - zanesi se na to!«
Pri teh besedah je mladi zdravnik uprl oči v Rožicino sliko, ki je visela nad pisalno mizo, in katero so obsevali žarki opoludanskega solnca, kakor bi hoteli poljubiti krasne ustnice ter vglobiti svojo luč v čudovite plave oči, bi ne gledale tako trpko svet.
77. poglavje: Potrto materino srce
Čeprav so pretekli šele štirje dnevi, odkar je doktor Golar odšel iz Pariza, se ga je vendar ze zelo po grešalo.
Stara, častita gospa ni nehala govoriti o svojem sinu; in vedno in vedno je Rožici zagotovljala, da zanjo ni življenja, ako nima sina pri sebi.
»On je solnce v moji hiši,« je rekla,
»in kakor se solnca privadim, tako ga tudi ne morem pogrešati. Pa mi tudi le veselje vedno dela in nobene britke ure. Ko bi le vsaka mati imela takega sina!«
»Da, lahko ste ponosni na svojega sina,« je rekla Rožica in mati jo je hvaležno pogledala čez mizo, pri kateri sta sedeli ter izrševali neko ročno delo.
Bilo je zvečer in svetilka je gorela na mizi ter obsevala vse kote v sobi, — v samovaru je zuborelo, in na gugalnem stolu se je iztegovala bela mačka, ki je bila posebna ljubljenka gospe Golarjeve.
Lepa podoba miru je bila visobi kakor se redkokje najde v šumnem Parizu.
»Kaj neki ponče zdaj?« je rekla gospa Golarjeva ter spustila ročno delo v naročje.
»Bogve, misli-li kaj na naju? Meni je poprej zvenelo v desnem ušesu, zato sem si takoj rekla: Hinko misli name.«
Ker je Rožica molčala, je začela gospa naprej plesti ter tiho štela pentlje.
Na steni je tiketakala stara ura s kukavico, katero sta mati in sin še z Avstrijskega prinesla. Pravkar je skočila kukavica iz lesenega gnezda ter devetkrat zakukala.
»Devet je ura,« je rekla stara gospa ter vstala.
»Rožica pojdiva spat.«
»Če ste trudni,« ji je odgovorila lepa mlada deklica,
»Vam hočem pomagati slečei, - ali Vam bom pa se malo čitala.«
»Ne, hvala,« je odgovorila gospa Golar,
»knjiga, v kateri ste čitali je tako žalostna, — in ,vidite, jaz nočem biti žalostna, ampak prav vesela. - Oh, tako rada bi se teh par let, ki jih bom morda živela, uživala neskaljeno srečo. In upam, da se bo to gotovo zgodilo; kaji ko se Hinko vrne in mu boste Vi dali besedo, ko postanete njegova soproga, bo v naši hiši veselo živijenje nastalo. In kdo ve, potem bom morda še pestovala kakega ljubega vauka! - Ne, ni Vam treba zardeti, Rožica, kajti to je najsvetejši poklic vsake ženske, — in Vi niti nr slutite, kakšno veselje človek občuti, ako takega malega poglavca pestuje.«
V tem hipu je zazvenel zvonec po hiši.
»Nekdo zvoni,« je zaklicala gospa Golarjeva,
»gotovo je kak bolnik, ki potrebuje zdravnike pomoči. Zelo mi je žal, da moram ubogega reveža proč poslati, pa saj ne morem drugače! - Poglejte Vi, Rožica, kdo je nerada grem na mrzli nočni zrak.«
Rožica je bila že pri vratih, - skoro je korakala zunaj po vezi ter odprla vezne duri, potem je slišala gospa Golarjeva, da je nekaj govorila z nekim moškim.
»Kako dolgo je ni,« je rekla gospa Golarjeva, najbrž ni hotela ubogega bolnika kar tako proč poslati ter mu je še poprej povedala, kje dobi drugega zdravnika, — pa je res ljubo vrlo bitje in moj sin bi si ne mogel boljše izbrati. — Oh, ko bi se le že izjavila glede tega, ako bo njegova žena ali ne. Kajti njena odklonitev se mi ne zdi preveč resna, - to je le dekliška upornost, — in ako si to dobro premisli, ne more nič boljšega storiti nego -«
Stari gospe je zastala beseda na jeziku, kajti v sobo je stopila Rožica ter držala brzojako v rokah.
»Brzojarka!« je vskliknila gospa Golarjeva, ter obledela,
»sveti Bog, od koga, — odkod? Pojdite bližje, ljubo dete, - oh, kako se mi tresejo kolena, - sesti moram!«
»Draga gospa,« je lastno zaklicala Rožica ter skočila k starki ter jo prijela za roke,
»ne bojte se ničesar! Zakaj bi pa bilo v brzojavki kaj takega, kar bi Vas bolelo? Morda je Vaš sin poprej opravil tam, kakor je, mislil in zato, morda poroča v brzojavki da se domov vrne.«
»Ne, ne, to že ni,« je tiho zaklicala stara gospa,
»ta brzojarka mi prinaša nekaj strašrega, jaz vem, učim in slutim!— O, naglo, Rožica, ne mučite, me predolgo, odprite brzojarko! Karkoli je že, jaz hočem že vedeti!«
»Ali naj poprej skrivaj odprem?« se je, vprašala Rozica v skrbeh, kajti le predobro je vedela, da doktorjeva mati ne sme prenesti velikega strahu, ker je bila na srcu bolna,
»morda je boljše, da prečitam brzojavko v stranski sobi in potem -«
»Ne, ne, odprite takoj, vse hočem vedeti. O moj sin, moj sin, jaz bi ga ne smela pustiti o sebe, o da bi vendar ne privolila v potovanje! Najbrž je zbolel v tujem mestu.«
Rožica je s tresočimi rokami odprla brzojavko sama se je bala in tresla izvedeti vsebino telegrama, tudi njo so nenadoma napadle teške slutje. Toda moralo je biti, stara gospa ni mogla več čakati, Rožica je pogledala na brzojavko.
Gospa Golarjeva je nekaj korakov od nje sedela v stolu, — nagnila je glavo naprej, - iztegnila trepetajoče roke, - mrzlične oči so napeto zle ljubko deklico.
»Rožica, Rožica,« je hipoma zakričala gospa,
»obledli ste, - vsaka kapljica krvi Vam je izginila z obraza, dete moje, Rožica, — kaj stoji v brzojavki?«
»Jaz —« je jecljala Rožica,
»jaz ne vem, - ne morem takoj povedati, — ljuba gospa, - dovolite, da Vam zdaj še ne povem vsebine te brzojavke —«
Stara gospa je zakričala ter skočila s stola, — hotela je Rožici iztrgati brzojavko iz rok, - toda mlada devojka se je umaknila nazaj do vrat, — in iztegnivši roke je zaklicala:
»Ne, ne, - ne smete izvedeti, — zdaj ne, - ne -«
»Rožica, moj sin je bolan,« je vskliknila starka trepetajoča po celem telesu,
»ne zakrivate mi ničesar, prosim, povejte mi resnico, — ali je Hinko bolan?«
»Da bolan, — bolan,« je jokajo odgovorila Rožica.
»Usmiljeni Bog, ali je zelo bolan?« je vskliknila uboga mati.
»Oh, zelo nevarno bolan, gospa!« je odgovorila Rožica.
Tedaj se je stara gospa smrtnobleda opotekala proti Rožici, - iztrgala ji je brzojavko iz rok, čeprav se je Rožica z vso močjo ustavljala, toda stara gospa je hripavo zakricala ter vrgla devojko na stran, — osode poln papir je bil njenih rokah, - z zmešanimi očmi je prečitala brojavko, — nato je zakričala, kakor bi se vse srčne vezi pretrgale, toda čula se je le ena beseda:
»Mrtev, - mrtev, — mrtev!«
Nato — zamolkel padec, — gospa Golarjeva je lezala na tleh. — Jokajoč: se je vrgla Rožica poleg svoje dobrotnice, — objela jo je z obema rokama, — hotela jo je vzdigniti, toda ko se je ozrla v obraz stare gospe je videla, da se je nekaj strašnega zgodilo.
Ta obraz, sicer sama dobrota in miloba, je bil popolnoma skremžen, usta so bila zategnjena, — levo oko je skoro viselo iz jamice in bilo s krvjo napolnjeno, pene so ji tiščale iz ust — in barva na obrazu je bila bakrenordeča.
»Gospa Golar — gospa Golar, — kaj Vam je?« zaklicala Rožica ter zopet izpustila nesrečnico na preprogo, ker ni imela moči, da bi jo obdržala,
»sveti Bog, — odgovorite mi vendar, ojačite se, — po zdravnika pojdem - «
Starka je samo nerazumjivo grgrala, — nato je strepetala, — prvih so se ji slišali komaj slini poki, kakor bi majno kladvice nalahko udarjalo na pločevino, -to so bili zadnji udarci srca, ki se je ustavilo in popolnoma tiho postalo za vse čase!
Toda Rožica je ni mogla verjeti to strašno stvar, sama sebi ni hotela priznati, — mislila je, da je: le posebno težek napad, — planila je v kuhinjo, prinesla je vodo in kapljice, katere je doktor Golar zapisal materi za, posebno hude napade. Toda niti voda, niti oster strup, ki bi de enkrat oživil srce, ni ničesar učinil.
Rožica je z grozo opazila, da nesrečnica niti vode ve požirala, ampak da ji je na obeh stranch ust tekla doli.
Vedno janejša, vedno razločneja ji je, postajala grozna misel, da je tu vsaka človeška pomoč propozna, — da je gospa Golar umrla.
Solze so se Rožici ulile iz očij. V naslednjih minutah je samo jokala ter obžalovala smrt svoje dobrotnice.
Toda Rožica ni bila taka, da bi s solzami zamudila čas, izprevidela je, da je treba delati. Predvsem se ni natančno vedela, de je njena draga prijateljica v resnici mrtva.
Mrzle roke, katere prsti so ze trdi postali, - grozen izraz v obrazu, - predvsem pa osteklele oči, — to vse je bilo znamenje, katero ni moglo varati. Vendar je Rožica smatrala za svojo dolžnost, da čimprej pokliče kakega zdravnika, — morda je bilo nesrečnico še mogoče rešiti.
Z vso močjo, ki jo je imela, je vzdignila gospo Golar, ter jo nesla na zofo. Nato se je ogrnila z robcem ter odšla iz hiše.
Na oglu iste ceste, kjer je stanoval doktor Golar, je že parkrat opazila tablico, na kateri je čitala, da stanuje zdravnik v hiši, — na tega se je hotela obrniti.
Zdravnik, že star gospod, je bil takoj pripravljen za njo iti. In ko mu je povedala, da se gre za mater njegovega kolega, se je tembolj potrudil.
Toda komaj je starkorpogledal, ter se ji ozrl v oci, ko je žalostno majal z glavo in Rožici rekel:
»Gospa je mtva, — samo mrtvaški list ji se lahko napravim. — Dobro storite, ako takoj brzojavite doktorju Golarju, kajti gotovo pride k pogrebu svoje matere.«
Nato je napisal mrtvaški list, v katerem je kot vzok smrti navedel srino kap, — stisnil Rožici roko, odšel iz hiše, — in Rožica je bila sama z mrtvo starko.
In zdaj šele, ko se je tiho jokajo zgrudila na stol poleg zofe ter prijela mrzlo roko uboge gospe, ji je bilo v duhu jasno, kaj ji je osoda nenadoma zopet naprtila.
Da, bila je res v hudem, skoro obupnem položaju.
Kaj naj pravzaprav stori? — Zdravnik ji je svetoval, naj brzojavi doktorju Golarju ter ga pokliče, da bo skrbel za pogreb svoje matere. Toda v strahu in naglci ni utegnila staremu zdravniku povedati, da je tudi doktor Golar nenadoma umrl in da sta mati in sin zdaj združena v nebesih.
Ta ubogi mrlič, ki je ležal pred njo, ni imel nobenega človeka več na svetu, ki bi skrbel za to, da se ga dostojno pokoplje, ter mu postavi nagrobni spomenik.
Daleč tam na Avstrijskem, je ležal tudi sin umrle na mrtvaškem odru.
Rožica je izprevidela, da ji je naložena teška dolžnost, katero izpolniti se ji je skoro nemogoče zdelo.
Strah in grozo razširja smrt, kjer se pokaže in najsibo tudi najbogatešja hiša, v katero stopi. Zmeda in raztresenost spremijata tudi tam žalost za ljubljenega ranjkega.
Uboga vdova mora češče posledaje dati, kar ima, le da zagotovi ljubljenemu možu, od katerega jo je smrt ločila, dostojen pogreb. Žal, da moramo na tem mestu izjaviti, da so na svetu ljudje, ki porabijo najžalostnejši dogodek človeškega življenja to, da si kujejo dobiček iz tega ter polnijo svojo denarnico z denarjem, ki so ga solzam siromakov izsilili.
Kdo ne pozna teh plenoželjnih prežačev, ki pridejo ob taki priliki ter se ponujajo za opravilo različnih del, oziroma ponujajo v nakup stvari, ki so potrebne pri pogrebu. Po pogrebu pa predloze mastne račune, katere morajo uboga vdova ali sirota plačevati.
Poleg tega je pa ob smrti še mnogo drugih teškoč; katere je treba opraviti pri različnih oblastih. Treba je smrt zglasiti in z zdravniškim mrtvaškim listom dokazati, da je dotični res mrtev. Mnogokrat oblasti tudi ta listina ne zadostuje, — treba je se obdukcije ali raztelesenja. Zdihujoča, uboga žena, ki je vsak prst dragega moža ljubila, mora doživeti, da hladnokrvni zdravniki razrežejo truplo ljubljenega moža. Dalje se mora obvestiti cerkvena oblast, kupiti se mora grob ter ga plačati z gotovim denarjem, - in ako se hoče dragega mtveca blizu imeti, se mora prositi in plačati, da ga ne pokopljejo v odaljenih pokopališčih. To se sicer pri nas ne zgodi, ker ima navadno vsak kraj le eno pokopališče. V večjih mestih je pa več pokopališč in marsikatero je eno uro ali tudi poldrugo uro oddaljeno od mesta.
Vse te dolžnosti so se zdaj Rožici pojavile pred očmi ter jo napolnjevale nele z britkostjo, ampak tudi z zmedenostjo.
Kako naj se pa znajde v tem labirintu potrebnih naročil in potov, - kje naj naroči pogreb, — kako naj odloči glede pogreba mladega doktorja Golarja? Vse to ji je-bilo nejasno in neznano; in v prsih hipih ni vedela drugega nego britko jokati.
Toda ne glede na osebne težave in pota, ki jih je imela glede pogreba, je bila se druga okolnost, ki je Rožico ovirala, da ni mogla ničesar ukreniti.
Glede tega je bila Rožica popolnoma na jasnem, da morata biti mati in sin združena v enem grobu; kajti vedela je, kako iskreno sta se ljubila, - kako je sin častil in spoštoval mater, — in s kako ljubeznijo je stara gospa, ki je zdaj mrtva ležala pred njo, visela na svojem sinu, ki ji je bil edina opora.
In zdaj bodo sina v daljni Avstriji zakopali v bladno zemljo in truplo te častite ženske, ki se ni nikoli dobro počutila na Francoskem, naj strohni v tuji zemlji.
Ne, - Rožica je prezvesto ljubila ta človeka, bila je nežno naklonjena stari gospe in spoštovala je njenega sina, zato jima ni hotela tega storiti.
Oh, pogreb velja denar, — dra pogreba zahtevate pa še veliko vel denarja in zelo drago je zlasti prepeljevanje trupla na Avstrijsko.
Odkod naj Rožica vzame denar, ki je potreben, da oba dostojno pokoplje?
Premoženske razmere Golarjeve rodbine so ji bile znane, — vedela je skoro zanesljivo, da, v tem hipu ni skoro nič denarja v hiši.
Samo dva zlatnika je se videla v denarnici stare gospe, ko jo je ta zadnjikrat odprla in gospa Golarjeva ji je zardila, da bo stem denarjem, shajala de toliko casa, dokler se ne vrne sin domov.
V tem oziru se je pa Rožica zelo zmotila, kajti v hiši je bila velika vsota denarja, namreč 15.000 frankov, katere je mladi doktor dobil od grofa Radivoja Sokolskega, izvzemši bankovec za 1000 frankov, katerega je doktor s seboj vel. Ves ostali denar je bil pa skrit v hiši.
Doktor Golar je namreč ves denar izročil materi in ta ga je, — nezaupna kakor so vse stare ženske, — skrila na kraj, kjer ga ni bilo lahko najti, prerezala je nameč zimnico ter spravila noter denarnico.
O tem pa Rožica, ni nicesar vedela, ker je nì bilo zraven, ko je doktor veselo in zmagonosno izročil denar materi.
In zdaj je Rožica obupno vila roke, kajti vedela ni s čim bi plačala pogreb.
»O moj Bog, kaj, naj storim,« je obupno zaklicala deklica ter zamišljeno hodila po sobi,
»na koga naj se obrnem, - tega vendar ne smem pustiti, da bi vrlo gospo pokopali na obrnem pokopališču in da bi mati in sin nepočivala skupaj.
V Parizu ne poznam nikogar, ki bi mi pomagal iz te zadrege, — in potem imam že tako slabe izkušnje z ljudmi, da se ne upam obrniti nanje.
Tudi Golarjeva sta tuja v tem mestu, nimata nobenega sorodnika niti prijatelja, nikoli nisem v hiši videla človeka, skaterim bi doktor ali njegova mati stala v prijateljski zvezi.
Lahko bi opravo prodala, toda ne vem, ako bi hišni gospodar dovolil, kajti morda če ni stanarina plačana, ali pa če je že, bo gospodar še za naprej zahteval odškodnino.
Pa bi se tudi malo dobilo za opravo, morda niti polovica tega, kar bi bilo treba za pogreb, kati pohištvo je že staro in porabljeno.«
Rožica je stopila k oknu ter si mučila mozgane, dạ bị našla kak izhod. A od minute do minute je bila bolju zadregi, našla ni nobenega izhoda.
Hipoma je pa stopila od okna, bleda, z rdečimi očmi, — toda solze so ji usahnile.
»Da, to bi bil izhod iz te zagate,« je zaklicala,
»grof Radivoj gotovo ne bo pustil ubogo gospo na cedilu, — gotovo bo skrbel, da bosta mati in sin združena v skupnem grobu.
Toda jaz se ne morem obrnitina grofa, — ne smem ga več videti, ker sem pred cerkvijo Noterdam stopila med njegovo hčer in njenega soproga.
Imel me bo za sleparko, — in čeprav je bil poprej dober z menoj, bi bil v tem slučaju nevoljen name. In vendar ima grof Radivoj Sokolski prvo dolžnost, skrbeti za oba mtveca. Saj je on v lastuem interesu poslal sina na Avstrijsko, - v njegovi službi je pravzaprav Hinko umrl.
Zanesem se trdno, da bo dal grof Radivoj prepeljati sinovo truplo v Pariz - Da, to je edina pot, ki me pelje iz zagate, - grof Sokolski mora vse izvedeti.
In ako je res treba,« je nadaljevala Rožica svoj samogovor,
»da se mora v tem slucaju sniti z menoj ali mi je treba, da ga počakam v hiši? Ne, tega nočem storiti. V tej hiši nimam nicesar več iskati in ko obvestim grofa Sokolskega žalostnem dogodku, moram zopet v divje živijenje ter se prépustiti njegovim valovom, naj me potem vrnejo, kamor hočejo. Saj vidim da vsakemu, ki se me usmili, nesrečo prinesem. Tudi na to hišo je prišlo prokletstvo, odkar sem prestopila njen prage. A zdaj ne vprašam več po svoji sreči prepustila se bòm osodi.«
Rozica je naglo vse pripravila, da se poslovi od te hiše.
S svetilko v roki je šla v svojo podstrešno sobico ter povila perilo in obleko v potno torbico, katero ji je podarila gospa Golarjeva. Obleko in perilo ji je tudi gospa dala.
Nato je sedla k mizi in napisala naslednje pismo:
»Visokoblagorodni gospod grof Mater gospoda doktorja Golarja, ki je — kakor naznanja pravkar došla brzojavka nenadomi umrl v Vaši službi na Sokolskem gradu, je prav tako hitro zadela smrt, ko je čula strahovito novico Gospod grof, jaz sem do tega hipa kot družabnica bivala v Golarjevi hiši, in rada bi ranjkima izkazala poslednjo čast, - toda nimam niti po trebnih sredstev, da bi skrbela za dostojen pogreb niti potrebnih izkušenj. Na Vas, gospod grof, torej obračam z udano prošnjo, da skrbite za pogreb teh dragih mitvecev. Združite mater in sina V enem grobi, kajti, ljubila sta se iskreno in presrčno. Živijenje ju je se v zadnjem, odločilnem trenotku ločilo, zato ju Vi zopet združite v skupnem grobu. — Jaz zapuščam to hišo ter odidem najbrž iz Pariza. Mrtvaški list, ki ga je napravil zdravnik, prilagam temu pismu, pravtako tudi ključ hišnih vrat. Nevem sicer, ako v svoji obupnosti prav ravnam, toda pomagati si ne morem drugače.
Zagotavljam Vam; gospod grof, da bi sicer nikoli ne pisala na Vas, ko bi mi s tem žalostnem slučaju ne velevala dolžnost napram dvema človekoma, ki sta mi dala zavetišče in izkazala nebroj dobrot.
Z velespoštovanjem udana Rožica Jaklič.«
Rožica je komaj spisala list, kajti solze so ji zatem siloma jih je zadrževala ter zaklicala:
»Ne, nočem jokati, čemu tudi? Mirko me je že davno pozabil in ako pridejo te vrstice v njegove roke, saj je zet grofa Radivoja, bo bladno zrl na nje ter jih molče odložil.
Toda je-li res mogoče pozabiti človeka, ki se ga že nekoč ljubilo? Jaz ne morem! To je gotovo le lastno ženskemu srcu, ki večno ohrani podobo ljubljenega moža, tudi če jo je ta izdal. Toda moške vleče divjenje, v sumni vrtinec in potem se deklico, kakor sem jaz, tako lahko pozabi! Oh, gotovo se me spominja več name!«
Naglo si je otla solze; zložila pismo, utaknila z mrtvaškim listom vred v zavitek ter ga naslovila na grofa Radivoja Sokolskega.
A zdaj je bila zopet v zadregi, komu naj pismo zaupa. Sklenila je naposled, da najame postreščka, katerega bo gotovo izpoznala na rdeči kapi.
Ker se ni hotela sestati z grofom Sokolskim, ji ni preostalo drugega nego posloviti se od mirnega doma kjer je po dolgem času bila prvič zopet varna pred za sledovanjem ljudij.
Žalostno se je se enkrat ozrla po sobici in pogled ji je obvisel na sliki na steni, ki ji je posebno ugajala.
Slika je predstavljala čudovitolepega angela, ki je plaval visoko nad mestnimi strehami ter letel proti zvezdam, ki so se bliščale na nebu. V naročju je nesel mrtvo dete te peljal to k ljubemu Bogu.
»Čemu ni tudi mene vzel božji angel v naročje je tiho zaklicala Rožica, ko sem bila de nedolžen otrok ter še nisem poznala ljubezni in sovraštva tega sveta. Oh, gotovo ni več angelov!«
Pri teh besedah je nehote snela s stene sliko, da si jo pri luči utisne v spomin. Trenotek je premišljevala, ako bi vzela sliko s seboj, — saj ni imela skore nobene vrednosti in starinar bo le par vinarjev dal zanjo.
»Ne,« je zaklicala Rožica,
»tega ne smem storiti, ker ni moja lastnina. Ne, nihče, ne sme reči, da sem najmanjše stvari vzela iz te hiše.«
V tem se je obrnila, da zopet obesi sliko na prejšnje mesto. V istem hipu ji je pa podoba ušla iz rok ter padle na tla. Okvir je šel v kose in tudi zadnja stranica je zdrobila.
»Ojoj,« je zaklicala Rozica,
»zdaj sem pa še škodo napravila. No, morda se da se popraviti.«
Pripognila se je, da pobere sliko, toda pri tem delu je padel iz slike zavoj pisem, ki so bila zvezana s svilenim trakom.
»Pisma!« je zaklicala Rožica ter gledala čudno najdbo, —
»in tako važna so bila, da so jih skrili v to podobo. To pa že ni storila gospa Golarjeva, ona ni imela ni ničesar za skriti.«
Rožica je razvila eno piemo. Toda komaj ga je prečitala, ko ji je temna rdečica stida zalila lice in strepetajočim glasom je zaklicala:
»Oh, ostudno izdajstvo; se je izvršilo na zaupnem srcu moje dobrotnice, ko je bila še mlada gospa. Ta pisma je pisala neka igralka z imenom Arabela, ki je soprogom nesrečnice, ki zdaj mrtva leži spodaj, imela ljubavno razmerje. Ne, na noben način ne sme tujec dobiti teh pisem v roke. Ker pa ne vem, če jih smem sežgati, jih vzamem s seboj.«
Vtaknila je pisma v torbico ter le to potem zaprla.
Nato je skrila pismo na grofa Sokolskega v nedrije, prijela z eno roko luč, z drugo pa torbico ter odšla k mrtvaskemu odru mrtve gospe.
In zdaj je stala pri mrtvi ženski, ki je še pred smrtjo doživela največjo bol, ki jo more pretrpeti materino srce, ki je izvedelo, da mu je msrt ugrabila sina.
Rozica je nežno zatisnila svoji dobrotnici oči. Blazen mir je legel na obraz vrle žene, nič več bolesti in muke ni bilo na njem.
»Spi in sanjaj sladko!« je tiho šepetala Rožica ter pritisnila zadnji poljub mrtvi na belo čelo.
»Odpusti mi, da Te zapuščam, preden sem Ti izkazala posledajo čast, toda Bog mi je priča, da mi ni mogoče drugače. V nebesih boš našla pred božjim prestolom svojega sina. Izroči mu poslednji pozdrav od mene in reci mu, da nisem mogle biti na zemlji njegova, ker nosim podobo drugega v srcu, - drugega, ki ga ljubim z vso močjo svoje duše. Prosi sina, naj mi ne zameri! Tam gori v večni luči bova enkrat skupaj stanovala kot brat in sestra. — Zbogom, dobra ženska, zbogom, na svidenje na boljšem svetu!«
Skoro nato je uganila luč v sobi, Rožica je po temi šla skozi vežo ter stopila na cesto.
Sarbno je zaklenila hišna vrata, — nato je hlastno odšla po ulici. V kratkem je našla postreščka na cesti ter mu izročila pismo in ključ, da naj nese v palačo grofa Sokolskega.
Potem je Rožica korakala v veliki blesteči Pariz in zopet je bila sama, — zapuščena!
78. poglavje: Pismo iz onega sveta
V razkošno opravijeni čitalnici miljonarskega kluba sta sedela grof Radivoj Sokolski in Mirko pri zeleni mizi, ki je bila pokrita s knjigami in časopisi.
Bila sta skoro sama v dvorani ter čitala.
Tedaj je Mirko izpustil časopis iz rok in razburjen vskliknil:
»Radivoj, časopis ,Figaro' prinaša novico, ki Te bo gotovo zelo zanimala, — da se ve nego to, — celo razburila Te bo!«
»Ne verjamem,« je odgovoril grof Radivoj in odložil svoj časopis,
»da bi v časopisu kaj razburilo mene. Saj veš, da se ne zanimam niti za politiko, niti za dogodke v takozvani višji druzbi. Zakaj se pa gre, dragi Mirko?«
»Za Franca Robiča!«
»Frane Robič!« je vskliknil Radivoj z negotovim glasom,
»o dragi sin, - s tem imenom me spomniš tako strašnega dogodka v mojem življenju, ki me res zelo razburja. Kaj pa se je zgodilo s Robičem? Pred nekaj meseci so ga vsled paznosti in vrlosti detektiva Listra vendar pod ključ djali. Takrat sem moral tudi jaz pričati. Ker lopor ni hotel priznati svojega imena ter je odločno tajil, da bi se imenoval Frane Robič, me je policijski prefekt, ki je vedel o zločinu Robičevem na Sokolskem gradu, prosil, naj si jaz ogledam zločinca ter izpovem, če je res Franc Robič.
S teškim srcem sem šel, kajti vzbudili so se mi zopet vsi spomini, ko sem videl Alenko v krvi ležati in ko so Tebe po nedolžnem zaprli. Prišel sem pred železna vrata, za katerimi so imeli zločinca zaprtega in vezanega. Vrata so se odpra in videl sem Robiča pred seboj.
Ha, kako se je v svojih verigah vpel, ko me je zagledal in izpoznal, - kako me je gledal in pogledi negovi bi me gotovo usmrtili, ko bi bili noži, — kako je kripal z zobmi; ko sem odločno rekel komisarju, ki me je spremil: Ta človek je Franc Robič in nihče drug!
Vse to se mi je utisnilo v dušo z neizbrisjivimi podobami, toda nerad se spominjam teh stvarij.«
»Tudi jaz,« je Mirko odgovoril,
»vse kolikor mogoče izogibam, da bi mislil nanj, kajti temu lopovu se imam zahvaliti za najtežjo izkušnjo svojega življenja. Tudi zdaj nisem hotel čitati, ko sem ugledal v casopisu rjegovo ime. Mislil sem, da se gre za Robičevo obsodbo, toda − «
»Ali še ni obsojen?«
»Ne, — in ga tudi ne bodo!«
»Torej še vedno zavlačujejo preiskavo?« je nepotrpežljivo odgovoril grof Sokolski,
»jaz ne razumem tega, — Robičeva krivda je vendar jasno dokazana, - toda najbrž zahteva avstrijska vlada, da se ga nji izroči, ali ni tako?«
»Da, in žalibog, da se je tej zahtevi ustreglo.«
»Zakaj žalibog? Zagotovijen bodi, da ga bo kazen na Avstrijskem pravtako ali pa se hujše zadela kakor na Francoskem.«
Toda Mirko je žalostno zmajal z glavo.
»Ja, dragi oče,« je odgovoril,
»najbrž bo se dolgo trpelo, preden bo kazen zadela Robiča, kajti med potom, ki so ga peljali na Avstrijsko, je ubežal. Figaro piše o tem prav natanko. Robič je sedel z dvema policistoma v vagonu, čegar vrata so bila vsled večje varnosti od zunaj zaklenjena in kljub temu je ušel.«
»To je nemogče! je prestrašeno vskliknil Radivoj,
»kakor pa je to storil?«
»Pray enostavno, rekel je da mu je slabo, zato so mu dovolili, da je sedel k odprtemu oknu, da se navžije svežega zraka. Hipoma je pa pred očmi osuplih policistov skočil skozi okno in vlak je brez njega drdral dalje.«
»Torej je mrtev?«
»Nikakor! Policista sta videla da je padel poleg proge na kamne in mislila sta, da si je gotovo vrat zlomil. Toda skoro sta videla, kako se je Robič pobral a tekel v bližnji gozd. Dala sta ustaviti vlak, toda Robiču ni bilo več duha ne sluha, izginil je v gozdu. Morda ga bodo še ujeli, ker so poslali tiralnico za njim.«
»Upajva, da se bo to zgodilo,« je rekel grof Radivoj,
»kar se pa naju tiče, nimava ničesar z njim opraviti, torej ga pozabiva.«
Gospoda sta zopet začela čitati časopise.
Ni se preteklo pet minut, ko je prišel klubov služabnik k grofu Radivoju ter mu sporočil, da ga v predsebi taka neka dama; ki želi z njim govoriti.
»Dama?« se je zavzel Radivoj,
»to je gotovo pomota!«
»Ne, gotovo ne, gospod grof, dama mi je naročila naj Vam povem njeno ime — Alenka pl. Radičeva.«
»Alenka tukaj?« je zaklical razburjeni grot,
»torej se je moralo nekaj penavadnega pripetiti. Tukaj sva sama, pripeljite torej damo sem.«
Služabnik je odšel in se skoro vnil z Alenko.
»Moj tast je zelo vznemirjen, ljuba Alenka,« rekel Mirko,
»kaj Vas je pripeljalo v ta kraj, kjer nikoli niste bili?«
»Prav majhna zadeva,« je odgovorila Alenka,
»kljub temu mi je pa nekaj reklo, da moram sporociti gospodu grofu to stvar. Pred pol ure je prisel postrešček k nam ter vprašal po Vas, gospod grof. Ker Vas ni bilo doma, je meni izročil en ključ in pismo.«
»Ključ in pismo?« se je začudil Radivoj.
»To je res čudno! In pismo je naslovljeno name?«
»Poglejte sami,« je rekla Alenka in mu dala pismo.
»Kdo pa je postreščku izročil pismo in ključ?«
»Mlada dama,« je odgovorila Alenka,
»je postreščku dala pismo in ključ, naj ju Vam izroči. Ker sem si mislila da je morda kaj važnega v pismu, sem se takoj sem peljala. Upam, da sem Vam ustregla.«
»Gotovo, ljuba Alenka,« je rekel grof Radivoj ter ji primaknil stol,
»prosim, sedite! Jaz bom takoj odprl pismo.«
Radivoj je prerezal zavitek in na preprogo padel list papirja, ki ga je Mirko naglo pobral in dal grofu.
»Kaj pa je to?« je zaklical Radivoj, ko je pogledal papir,
»to je mrtvaški list, podpisan od nekega doktorja Barncla, ki ga pa ne poznam. V listu je podtrjeno, da je neko gospo golar srčna kap zadela, Golar, Golar, ali je morda to mati doktorja Golarja, ki sem ga poslal na Sokolski grad?«
»To boš najbrž iz pisma izvedel,« je rekel Mirko,
»čitaj ga!«
»Res je, tud je še en list,« je zaklical grof radivoj in vzel iz zavitka odposlal-« beseda je grofu hipoma zastala, izpsutil je pismo v naročje ter osuplo zrl Alenko.
»Kaj Ti je oče?« je zaklical Mirko ter pogledal pismo.
»Ali veš Mirko, odkod je to pismo? Katero ime je podpisano? Poglej sam, jaz Ti ga ne upam povedati.«
Mirko je vzel grofu pismo iz rok, toda ko se je ozrl na podpis, je napol pridušeno zakričal.
»Za božjo voljo, kaj se pa godi tu?« je zaklicala Alenka,
»najprej ste Vi, Radivoj obledeli, ko ste čitali ime, in zdaj strmi Mirko smrtnobled na pismo ter se trese.«
»Mrtvi govore,« je zaklical Mirko,
»grobovi se odpirajo in davno umrli glasovi mi done na ušesa. To pismo ej podpisala roka, ki je že davno strohnela, Rožica Jaklič je pisala to pismo.«
»Rožica Jaklič?« je zaklical Radivoj,
4. del
»to je pa prevara, samo ena Rožica Jaklič je na svetu in ta se imenuje zdaj Lola grofica Višnjegorska, Tvoja soproga, Mirko! Zdaj pa predvsem čitajmo, kaj mi ona, ki se drzne imenovati Rožica Jaklič, naznanja. Najbrž se gre za ka denar.«
In ko je Radivoj pismo dvakrat prečital ter ga še tretjič bral, je vedno bolj resno gledal.
»Zaboga!« je zaklical,
»to nima nič opraviti s sleparko, v tem pismu se me prisrčno pozivlja, naj skrbim za truplo gospoe Golarjeve. Ta deklica, ki se imenuje Rožica Jaklič, je živela v hiši doktorja /../
»Ljubi sin,« je odgovoril radivoj,
»meni se prav tako godi, toda veruj mi, glavna stvar je, da poizvemo, če je doktor Golar res umrl na Sokolskem gradu. Bog obvaruj, da res tako bilo. kar se pa tiče smrti njegove matere, ni dvomiti v resnico, kajti smrt je potrjena od doktorja Barnela.«
»Kljub temu sem mnenja, da takoj preiščemo vso stvar, zato Ti predlagam, da se odpeljeva v hišo doktorja Golarja. Ako je to pismo resnično, morava tam najti truplo stare gospe.«
»Medtem bom pa jaz brzojavila na Sokolski gra, ali je doktor Golar res umrl,« je zaklicala Alenka pojdimo na delo, poiskušajmo rešiti uganko, ki že presega človeško pamet.«
Naglo so se vsi trije odpravili ter se najprej odpeljali v Sokolsko palačo, kjer je Alenka izstopila. Potem sta se pa Radivoj in Mirko odpeljala v ulico kjer je stala hiša doktorja Golarja.
Našla sta jo zaprto in v polni temi, potrkala na vrata, nihče ni prišel odpret.
»Poiskusimo s ključem, ki se mi ga je poslalo,« je rekel Radivoj.
»Ali je kdo tukaj?« je glasno vprašal Radivoj, nihče mu ni odgovoril.
»Oče,« je zaklical s tresočim glasom,
»tam na zofi lezi človeško truplo.«
»Mrlič!« je zaklical Radivoj, ko je stopil bližje.
»Truplo stare ženske.«
Stala sta ob truplu gospe Golarjeve ter gledala bledi obraz in na prsih prekrižane roke. Moža sta bila globoko ganjena.
Tedaj je Mirko prijel Radivoja za roko ter hripavo vskliknil:
»Ali Ti je jasno Radivoj, - vsebina pisma je resnična, — tu ni nikake prevare ali pomote. Kako si pa tolmačiš to, da je ona, ki je pisala to pismo, se živa? - Ko bi tudi to bilo res?«
»Ni res, — ne more res biti!« je odgovoril grof Radivoj,
»saj si mi sam pravil, da si stal pri krsti mrtvega dekleta. — In simi nisi pokazal njeno srce, katero si s seboj vzel?«
»Srce, — njeno srce!« je zastokal Mirko,
»da, zdaj se tudi jaz spominjam! - Jaz nisem danes prvič v tej hisi, — ime Golar mi je ušlo iz spomina, - in ko si mi pravil o mladem zdravniku, ki si ga posal na Sokoleki grad, tedaj nisem slutil, da je to oni zdravnik, ki sem ga v osodepolni no poiskal ter ga prosil, naj mi da Rožicino srce. — Da, zdaj mi je vse jasno! — V tej hiši sem že bil in čeprav ne vem, je-li Rožicažziva hodila po teh prostorih, vem vendar, da smo jo kot mrtvo nesli po veži v doktorjovo sobo.«
Radivoj je zamišljeno zrl svojega, zeta.
/../
»Ne, oče,« je odgovoril,
»truplo sta na moje povelje grobarja pokopala na pokopališče Montmarter.«
»No, torej nama preostaja v dosego razrešenja te skrivnosti le se to, da doženeva, če je bila res ona deklica, katere truplo si dal prinesti v to hišo, pokopana. Zato morava iti na pokopališče ter si dati grob odkopati.«
Mirko je čutil, da ga je mrzlo spreletelo po životu. Še enkrat naj bi gledal ljubljeno obličje, pa kako. Morda ga je smrt ze razjedla, črvi oglodali, - tega pogleda bi ne mogel prenesti!
»Ako se čutiš preslabega,« je hlastno nadaljeval Radivoj, ker je opazil, da se je Mirko zdrznil pri njegovem predlogu ter obledel,
»hočem sam iti na pokepališče. Zame nima smrt ničesar strašnega in obvezana sva, da rešiva to uganko, — izvedeti morava, da nisva zopet varana od kake sleparke in če mi je res ona deklica, katero si nekdaj ljubil, pisala to pismo.«
»Spremil Te bom, dragi prijatelj!« je odločno zaklical Mirko,
»nočem, da bi sam šel na pokopališče.«
»Dobro, in za pogreb tega trupla bom že skrbel,« je odgovoril Radivoj ter pokazal na mrtvo gospo,
»in ako je res, da je doktor Golar umrl na Sokolskem gradu, bom skrbel, da bosta mati in sin združena v enem grobu. Zdaj bom hišo zaklenil, in ključ vzel s seboj.«
Storil je tako in nato sta odpeljala na pokopališče.
/../
Radivoj je potrkal na okno, in trpelo je precej časa, preden se je stari Piferon pokazal pri njem.
Nehote sta grofa odskočila, kajti suhi starec v beli nočni čepici je izgledal kakor pošast, ki je pravkar zapustila grob.
»Kaj hočete?« je prasal grobar, ne da bi odprl okna.
»Prosim, odprite nama,« mu je zaklical Mirko,
»izpoznali me boste takoj. Jaz sem oni, za katerega sta s sinom nesla neko truplo k doktorju Golarju ter pozneje to truplo zakopala. - Morda se me spomnite, saj sem Vam takrat dal bogato darilo.«
Zdaj je Piferon odprl okno ter se naslonil ven.
»Zdaj Vas že poznam,« je odgovoril,
»kaj Vas je pa danes privedlo k meni? - Hudič, zdaj je vendar nenavaden čas za pogovor.«
»Prišel sem k Vam,« je odgovoril Mirko,
»da Vas vprašam, de Vas je volja petsto frankor zaslužiti?«
«Petsto frankov, — kaj pa moram storiti, gospod?«
»Samo grob one deklice mi boste odprli; da se enkrat pogledam njen obraz.«
Starec se je groze stresel.
»Da bi bil norec,« je zaklical in hotel okno zapreti,
»mislite, da bom na črnih kozah umrl? Ona deklica je umrla na tej kugi in s sinom sva bila vesela, ko sva enkrat krsto spravila pod zemijo. Ne, dragi gospod, tudi če mi petkrat več daste, ne storim tega.«
»Kaj pa govorite o črnih kozah?« je Mirko razburjeno odgovoril, ko se je spogledal z Radivojem,
»nesrenica ni umla na tej bolezni, prisegam Vam.«
»Torej veste Vi to boljše nego zdravnik, k kateremu sva truplo nesla?«
»Aha, — torej je Vam doktor Golar to natvezil?«
Ko je Piferon pritrdil, je Mirko nadaljeval:
»To ni res, dravnik se je zlagal. Deklica je sama skocila v vodo in le to je bil vzrok njene smrti. Ne premišljate se torej dlje, odprite mi grob in krsto, - Jaz moram videti mrtvo deklico.«
»Ako mi gaspod garantira, da deklica ni umrla vsled nalezjive bolezni, hočem zbuditi sina. Počakajte par minut, takoj Vam bom odprl.«
Okno se je zaprlo in Mirko je z glavo zamajaje rekel Radivoju:
»Ali ves, zakaj je doktor Golar rekel tema človekoma, da je deklica umrla na kugi?«
»Da, to je jasno kot beli dan!« je odgovoril Radivoj.
»Doktorju se je mudilo, da bi bila krsta čimprej pod zemijo, morda se je bal, da bi grobarja se enkrat odprla krsto in to je hotel na vsak način preprečiti.«
»Iz kakšnega vzroka naj bi pa to storil?«
»Brzdaj svojo radovednost še četrt ure, potem bo vse vedel,« mu je odgovoril Radivoj.
Grobarja sta skoro nato stopila iz hiše ter prinesla vse, kar je bilo potrebno, da se grob odpre. Starec je nesel svetilko in dleto, da odpre pokrov na krsti, sin je imel pa dve lopati in malo lestvico.
»Pojdite za nama,« je rekel stari Piferon;
»upam, da ne boste o tem govorili, ker bi bilo za Vas in za nas slabo, kajti strogo je prepovedano, odpreti kak grob brez sodnega dovoljenja.«
»Kapada bova molčala,« je odgovoril Radivoj.
Piferon ju je peljal severni kot pokopališča ter obstal pri grobu, na katerem je stal preprost črn lesen križ. Pokazal je na grob in rekel:
»Tukaj je zakopana deklica, skoro je bosta videla.«
»Tukaj imate že naprej denar!« je rekel Mirko ter dal Piferonu obljubljeni znesek.
Bogato plačilo je grobarja izpodbudio, da sta z vnemo metala prst z groba ter rila v zemljo kakor dva krta.
Skoro se je pokazala črna krsta očem.
»Pojdite v grob po lestvi,« je zaklical stari Piferon,
»kajti zdaj bova krsto odprla.«
»Pusti mene prvega,« je rekel Radivoj ter brez strahu plezal po lestvi v grob.
Mirko je s tesnim srcem šel za njim. Strahu sicer ni nikoli poznal, a zdaj ga je bilo groza, kajti zdelo se mu je kakor bi stopal v lastni grob.
Grofa sta dospela v globočino ter obstala poleg krste.
Hladen, plesnjiv vzduh ju je obdal. Mesec je svetil grob, kjer so zdaj stali štirje ljudje.
»Odpriva pokrov, dečko!« je zaklical stari Piferon ter zastavil dleto pod desko.
Deska je zaškripala in žeblji so odnehali, skoro je odletel pokrov na stran in v istem hipu so možje kakor okamneli obstali.
V krsti ni bilo nikakego trupla. Bilo je le nekaj v stare cunje zavitih kamnov ter polno blazin, da se kamni niso premikali.
»Mislil sem si!«
Te besede je zamolklo izgovoril grof Radivoj.
»Torej sem bil varan, goljufan!« je vskliknil Mirko,
»in vendar lahko prisežem, da je bilo Rožicino truplo v tej krsti, ko sem jo dal prenesti k doktorju Golarju, — in zdaj — «
»Ako je ni medtem hudič odnesel,« se je smejal stari Piferon,
»potem je sploh ni bilo v krsti, katero je nama doktor izročil. In temu je naju tako ostrašil, da je imela črne koze?«
»Dovolj sva videla,« je rekel grof Radivoj,
»pojdiva nazaj.«
Pri teh besedah je prijel Mirkota za roko in ga vlekel s seboj po lestvi. Ta je šel za njim kakor bi sanjal, — tisoč mislij mu je rojilo po glavi, a nobena ni hotela razsvetliti mešane duše.
Molčala sta oba do voza in šele v vozu je Mirko zaklical:
»Sveti Bog, kaj pomeni to? — Ali se osoda norčuje z menoj? Zdaj mi je še bolj temno in nejasno — videl sem njen grob, a trupla ne!«
»Pomiri se,« je rekel Radivoj,
»vse Ti hočem pojasniti. Le dvoje je tu mogoče! — Ali je Rožica pri Golarju zopet oživela, ker je bila le na videz mrtva, ko si jo Ti videl, — ali je pa mladi zdravnik hotel obdržati njeno truplo v študijski namene. Zato je pa vrnil krsto grobarjema s kamni papolnjeno!«
»Prav imas, oče,« je odgovoril Mirko,
»katero mnenje je pa pravo? Edini, ki bi nam mogel to pojasniti, to je doktor Golar, je umrl.«
»Ne obupaj, morda je božja volja, da izveš resnico.«
Voz se je ustavil pred Sokolsko palačo in grofa sta naglo odšla po stopnicah v prvo nadstropje, -v dvorani jima je stopila Alenka pl. Radičeva nasproti.
»Pravkar je dospela brzojavka iz Sokolskega,« je zaklicala,
»prisel odgovor na brzojavko, ki sem jo Martinu poslala.«
»Brzojarka?« je vskliknil Radivoj,
»ali jo je stari Martin poslal?«
»Ne,« je odgovorila Alenka,
»doktor Golar sam, - on živi! — Vest o njegovi smrti je bila izmišljena! Jutri opoldne pride v Pariz.«
Radivoj je padel na stol, bil je preveč truden a vendar ga je napolnjevalo veselje, da bo zdaj resnico izvedel.
78. poglavje: Nebo in pekel v srcu
Dočim so se vršili ti dogodki, je sedela Lola v elegantni sobici, ki je ležala med njeno in Mirkotovo spalnico.
Lepa nočna obleka je odevala njeno vitkobujno telo in nikoli se ni Lola lepše izgledala nego ta dan, ko se ji je zdelo, da vstaja nova sreča zanjo, ko je misilla, da je vse dosegla, kar je nekoč tako hrepeneče želela.
Da, Mirko je bil njen, samo njen, osvojila si ga je zdaj, lesal je na njenem sreu, — bila je njegova žena ne samo po imenu, ampak tudi v srcu.
Nebeška slast se je naselila v Lolinem srcu, - ono brezimno blaženo čuvstvo, ki navdaja le žensko, ki čuti v sebi kliti novo življenje, — živijenje, katero je povzročila ljubezen; ki jo je združila z ljubljenim soprogom.
Lola se je čutila, da je — mati.
Ze nekaj dnij je Lola vedela, da jo je narava poklicala, da izpolne najsvetejšo dolžnost, ki je naložena ženski. Vedela je, da bo dala živijenje bitju, ki je bilo meso njenega mesa in kri njene krvi, pa ne samo njene, ampak tudi -
Tedaj je Loli hipoma srce zastalo, — misli so se ji zmedle, — strepetala je kakor trepetlika, — skočila je s stola, a se takoj zopet napol nezavestna zgrudila vanj.
Ali je res Mirkotov otrok, ki ga nosi pod srcem, — ali je res bilo dete iz plemenite krvi grofa Višnjegorskega, ali — ali, -
Z dvomi navdana je Lola zatisnila oši ter se zdrznila, kakor bi hotela kačo odvrniti raz sebe.— Sveti Bog, ko bi bil ta otrok onega zločinca, morilca in bandita, kateremu se je takrat v pijanosti udala.
Da, pregrešek, ki ga je Lola izvršila v oni osodepolni noči, ko je nenadoma zopet srečala Franca Robiča, veliki greb, katerega je takrat zakrivila, da se maščuje nad soprogom, — ta zločin je deloval zdaj v nji kakor strup. Nikakor se ni mogla iznebiti misli, da bo morda rodila dete, ki ne bo podobno Mirkotu, ampak Francu Robiču. In ko je mislila, da bo tako dete položila Mirkotu v naročje, ji je bilo, da mora zblazneti.
»Ljubil bo otroka,« je zastokala lepa ženska ter si otra solze, „srečen bo, ko ga bo prvič videl! A jaz bom pri tem mislila. Ti si sleparka! Ubogi mož, Tvoj zarod je popačen, to ni grofovski otrok, ampak sin zločinca, navadnega morilca. Ne, ne, ni mogoče!« je tolažila samo sebe,
»jaz čutim, da je Mirkotov otrok, ki ga nosim pod srcem! Ali bi ga mogla sicer že tako rada imeti, — ali bi mogla s takim veseljem pričakovati njegovega rojstva? - O takrat, ko me je ta strašni človek objel, nisem vedela kaj delam. Kajti šampanjec mi je zatemnil duha, napol nezavestna sem bila, torej ni bilo takrat!«
Tako je Lola samo sebe varala ter si predočevala, da njen greh ni imel posledic, — a vendar se je čutila brezmejno nesrečna.
Mirko se ni vedel, kako veselje ga pričakuje, - ničesar mu se ni priznala, - doslej se ni imela poguma, da bi mu rekla:
»Bog je blagoslovil najin zakon!«
Toda danes mora izvedeti, — zato ga je še vedno pričakovala, čeprav je ura kazala na dvanajst.
Čudila se je, da Mirkota se ni domov, saj je sicer zgodaj prihajal iz kluba. Toda tudi če mora do jutra čakati, bo ostala, da mu prizna, da se čuti mater.
Segla je na polico po knjigo ter čitala lepe pesmi v zlato obvezani knjigi.
Nenadoma so zažvenketale šipe na oknu, Lola je čutila laden pih na vratu, — strahu je dvignila glavo — ter se kriče zgrudila na stol.
79. poglavje: Pošastni obisk
Okna so se na stežaj odprla ter se zadela na steno.
Lola je stala kakor okamnela ter pritiskala roke na valujoči grudi.
Okno se ni samo od sebe odprlo, ker je Lola vedela, da je je zvečer sama zaprla, veter pa tudi ni bil tak, da bi z lastno mojo mogel odpreti.
Videti ni mogla, kakšna skrivnostna sila je odprla okno, ker ji je to svilena zavesa pred oknom branila.
La zaveso se je pa nekaj gibalo in skoro je Lola opazila, da čepi na oknu moška postava.
Lola bi se skoro grudila na tla pri tem odkritju — hotela je kričati, a glas ji je zastal v grlu. Strahovita slutnja jo je navdala, - misli, ki so ji pravkar napolnjevale dušo, spomin na človeka, ki ji je največjo nesrečo v žiljenju povzročil, je ni več zapustil.
Tega imena ni hotela izgovoriti, - in vendar jo je gnala neka moč, da je s tresočimi ustnicami šepnila:
»Franc Robič!«
Za svileno zaveso je zadonel grd smeh, — zastor se je razgril in grd obraz je zrl v lepo žensko.
Lola se je opotekla nazaj, iztegnila je roke, kakor bi se hotela braniti, — strahovita groza jo je navdala in vsak ud, vsaka poteza na njenem telesu klicala na pomoč.
Z okna je skočil človek v sobo, - v cunje zavita postava se je bližala Loli, ki je v grozi odskočila; toda capin je šel za njo prav do vrat. In ko je mlada grofica prijela za kljuko, je razcapani človek prijel njeno roko in jo krepko stisnil.
»Ej, zakaj pa beziš pred menoj, golobica,« je zadonel hripav glas in obenem je zasmrdel po sobi zopern duh po žganju.
»Sicer se me nisi tako plašila, še pred nekaj meseci si ležala v mojem objemu. res, da sem bil takrat malo lepši, — bil sem oblečen po najnovejši modi, umit, obrit, - a daj, daj sem le odsev nekdanjega Franca Robiča, — toda le od Tebe je odvisno, ljuba moja piška, da postanem spet tako gladek in eden, da boš s slastjo poljubila moje ustnice, kakor nekdaj.
V obleki sem se malo zanemaril, ker sem moral bežati po gozdovih ter se skrivati v močvirju. Da, prav slabo se mi je godilo, toda zdaj je vse minilo, - zdaj bo spet vse dobro, — pri svoji ženičici, pri svoji ljubici se bom zopet oživel!«
Do tega hipa je Lola se dvomila, če je res Franc Robič pred njo, kajti vedno je, bil oblečen elegantno ter imel čisto perilo in obleko. In kot tak je bil čeden dečko in ženske ter dekleta so ga rade videle.
Obraz je imel sicer malo prežit, toda mehke poteze so ga delale prikupljivega, - sive in zvite oči so zle sanjavo in zaljubljeno, de je hotel, telo mu je bilo vitko in lepih oblik in ustnice so bile ustvarjeni za poljub.
Toda zdaj se je Lola groze stresla; ko ga je ugledala pred seboj.
Oblečen je bil cunje, katerih bi se poprej niti ne dotaknil ne, rokav pri sukni mu je manjkal, hlače so bile blatne in raztrgane. Srajce menda sploh ni imel, kajti okrog vrata je imel ovit črn robec.
Obraz je bil črn, izgledal je, kakor bi ga ze štiri tedne ne umil, isto se lahko reče od njegovih rok.
Lica so mu bila upala in celo telo izsušeno in izmučeno. Najbrž je propali človek iskal moči in okrepila v strupenem žganju!
Lola se je treso prostila njegovih rok ter, ga vrgla od sebe z mojo, kakršne ni pričakovala od sebe.
»Kaj hočes od mene?« je zaklicala s tihim glasom,
»jaz Te ne poznam, jaz Te še nisem nikoli videla, — Ti si tat, — odstrani se, sicer pokličem služabnike!«
»Služabnike hočes poklicati?« je odgovoril razcapanec.
»Saj Ti ni treba klicati, tukaj pritisni na gumb in zazvonilo bo po celi hiši. Kar sazvoni in ko bodo prili služabniki, me predstavi za svojega ljubimca, — haha, saj se ne boš lagala!
Ali sem se res tako strašno izpremenil, da ne izpoznaš več svojega prijatelia Franca Robiča? No, daj mi malo mila in pokaži mi kopalno sobo in v četrt ure boš videla, da sem res jaz, ljubljenček Tvoje duse, mož, v čegar objemu si ležala. Oh, lepa Lola, ta sprejem ni nič kaj prijazen in bil sem na vse kaj drugače pripravljen.«
»Do kaj takega nisi imel povoda,« je odgovorila Lola ter ga sovražno pogledala,
»kako se drzneš, nesramnež, priti v palačo grofa Višnjegorskega! Ali se ne bojiš, da se vsak trenotek vrata odpro in se pokaže moj soprog? — Kaj naj mu odgovorim, ako me vpraša, kdo si? Pa saj niti vprasal ne bo, poklical bo policijo ter Te dal zapreti! Nesrečnež, ubeži, ako nočes zopet priti v ječo, odkoder si ušel. Ker Ti gotovo manjka denarja, Ti hočem dati kar imam; nekaj sto frankoy boš dobil, samo pojdi naglo iz hiše!«
Lola je razburjeno govorila te besede! Zdaj jo je pa premagala slabost, solze so se ji udrle iz oči in nezavestna je, padla na stol.
Franc Robič je zadovoljno sedel na mehek stol blizu peči ter rekel:
»Človek ne more verjeti, kako mrzlo je takemu, ki se je več tednov potikal na gozdovih ter spal na prostem.«
Medtem je Lola obupno vila roke. Ali res ni hotel nesramnež oditi, ali hoče res, da se ga najde v palači njenega soproga? O potem bi bilo vse izgubljeno! Franc Robič bo njenemu soprogu vse povedal in sladka srca, ki se je je pred kratkim naselila v njenem srcu, se bo razdra kakor kratke pomladanske sanje. Ne, do tega ne sme nikakor priti, - Frane Robič je moral proč, naj velja kar hoče.
»Poslušaj me, Franc,« je tiho rekla Lola,
»govoriti mi je s Teboj.«
»Dobro bi bilo, da zakleneš vrata, preden govoriš z menoj. Nič kaj prijetno bi ne bilo za oba, ko bi naju Tvoj soprog tukaj presenetil, - najmanj ljubo bi pa bilo Tvojemu možu, kajti prisiljen bi bil, da ga zabodem kakor mladega mačka.«
Pri teh besedah je vzel iz žepa dolg, ostro nabrušen nož.
»Spravi nož in odidi!« je zastokala Lola.
»Kaj, njega hočes umoriti? Ne, rajši vzemi moje živijenje, kajti naj jaz ljubim svojega soproga z vso mojo svoje duše, ljubim ga, kakor le more ženska ljubiti in trepetam strahu, da bi ga izgubila!«
»Tem bolje,« je mrmral Robič,
»neumna goska mi vse pove.«
Lola je stala ter zaklenila vrata, toda kaj bo zdaj? Kako naj Robič odide? Skozi okno ne bi šlo več, ker bi ga gotovo kdo opazil, saj je, čudno, da ga že niso opazili, ko je gori splezal.
Morda ga je pa kdo videl?
Vse te misli so ji valovale po možganih. Vedela je samo to, da postane skrajno nesrečna, ako najde Mirko Robiča pri nji. Vedela je, da je potem izgubljena, zato mora Robič oditi, a ne samo odtod, ampak tudi iz Pariza in Francoskega.
»Poprej si mi nameravala nekaj povedati, draga moja Lola,« se je zasmehljivo oglasil Robič,
»toda priznati moraš, da ne morem biti v tej obleki v Tvoji družbi. Pelji me v svojo spalnico, da se malo umijem, — veš veliko mi je na tem, da se dostojno prezentiram. Dalje mi moras preskrbeti kakšno obleko Tvojega soproga, upam, da jo je naredil najboljši pariški krojač; sicer je ne oblečem. Pristojala mi najbrž bo, ker sva enake velikosti. Pozabiti tudi ne smes na perilo, kajti moje je prav slabo.«
Pri teh besedah je capin odpel telovnik ter pokazal Loli, da ima le umazano, mastno rdečo srajco na telesu.
»Ko se bom tako prelevil iz potepača v kavalirja,« je nadaljeval Robič svoje nesramne zahteve,
»mi boš pripravila fino večerjo. Ker je že pozno, se bom moral najbrž z mrzlimi jedili zadovoljiti, toda upam, da mi prineses zraven tudi najboljšega šampanjca. Tudi smotk ne smeš pozabiti, kadim najboljše, da veš.«
»Molči!« je zaklicala Lola ter jezno udarila z nogo na preprogo,
»ali me hočeš še zasramovati? Jaz Ti ne morem pripraviti tega, kar zahtevaš, ne da bi vzbudila v hiši pozornosti. - Služabniki sicer že spe, vendar - «
»Boš takoj storila, kaj Ti zapovedujem,« je strogo rekel Robič,
»spomni se, da si moja služabnica, moja sužna! Pojdi, pravim, idi, sicer začnem kričati, da me bodo vi slišali. Kaj, Ti se se obotavljaš? Takoj Ti pokažem, da sem za vse odločen -«
»Proč!« je zaklicala Lola ter zabranila roparju, ki je hotel pritisniti na zonec,
»še Tvoje želje hočem izpolniti, samo ne izdaj me, ne stori me nesrečno. O gorje mi, — zli duh je prisel v mojo hišo!«
»Pojdi z menoj,« je potem nadaljevala Lola, kajti ni si več upala ustavljati se strašnemu človeku,
»peljem Te v spalnico, kjer se lahko znebis svojih cunj in se očistis blata in dočim se bos preoblekel, poskrbim za dobro večerjo, - Vse, vse hočem storiti, samo obljubi mi, da potem odideš iz moje hiše. - Oh, trepetam pri vsakem sumu, kajti vsak hip se Mirko vrne in on Te ne sme videti!«
»Zdaj stori, kar sem Ti ukazal,« je hladno rekel Franc Robič,
»potem Ti bom de kaj povedal. Ah, to je pa nebeško!« je hripavo vskliknil, ko je stopil razškono spalnico, razsvetljeno od električne luči.
»Ukus se ti pa mora priznati! Tu mi jako ugaja! Povej, ali ima ta soba samo ena vrata?«
»Ne,« je odgovorila Lola,
»tamle tapetna vrata vodijo v kopalno sobo.«
»Ah, torej tudi kopalnico imaš! Ali ima kopalnica kak izhod? Zanimati se vendar moram za svoje bodoče stanovanje.«
»Nima,« je tiho rekla Lola, kajti zadaje banditove besede so jo srmtno prestrašile.
»V kopalnici je samo eno veliko okno.«
»In kam se pride skozi okno?«
»Na galerijo nad vrtom.«
»Zelo dobro. Opisala si mi vse, da se mi zdi kakor bi že deset let stanoval v tej hiši.«
»Pojdi torej v kopalnico in se odčisti. Ako si me sploh kedaj ljubil, ako mi hočeš biti hvaležen za uro blaženosti, ki sem Ti jo dala,« Lola se je stresla pri teh besedah,
»stori vse hitro, kajti sicer si izgubljen Ti, jaz in — on!«
»On?« je zaklical Franc Robič,
»najbrž govoriš o svojem soprogu. Mirna bodi, golobica moja, ni se za bati zanj. Dokler me pusti na miru, mu tudi jaz ne bom ničesar storil.«
Nato je stopil v kopalno sobo in Lola je naglo stopila nazaj k vratom. Strahotno so ji zabliskale oči pod svilenimi obrvimi.
Počasi je prijela za ključ, ki je tičal v vratih kopalne sobe od znotraj. V istem hipu pa, ko je hotela potegniti ključ iz ključavnice, je Robič grabil njeno roko in hripavo je vskliknil:
»Ne, lepa Lola, tako se nisva zmenila! Morda misliš, da se mi je na begu oslabil poleg telesa tudi duh? Zagotovim Ti, da sem je vedno stari Franc Robič in zato vidim, da me hočes zakleniti od zunaj, najbrž, da se bog tako lažje pogajala z menoj. Ej, sladka ptičica, premalo možgan imas v glavi, da bi prevarala Franca Robiča. Ključ ostane tukaj in Ti greš po stvari, kakor sem zapovedal.«
Kakor pijana se je Lola opotekala skozi spalnico ter dospela v Mirkotovo spalnico ter vela prvo obleko, katero je mogla s klina. Vzela je tudi nekaj perila ter potem vse to vrgla Robiču v kopalno sobo.
»Zdaj pa poskrbi za večerjo," ji je zaklical zločinec od znotraj,
»pa na šampanjca ne pozabi!«
Kakor zločinka se je splazila Lola v jedelno shrambo ter prinesla, kar ji je prišlo pod roke. Mrzlo pečenko, klobase in pleče ter kruha in salate je znosila v svojo spalnico ter pogrila malo mizo. Tudi dve steklenice hladnega šampanjca je postavila nanjo.
Pogrnjena miza je v krasni spalnici izgledala tako zapeljivo kakor bi hotel zaljubljen parek, sedeti pri nji, da skupaj obeduje, preden se uda razkošni ljubezni.
Toda v kakšnih mukah je Lola vse to pripravila! Misel, da je človek, s katerim se je onečastila blizu, je kakor bič padala nanjo in trpela je kakor obupanka.
O kako hvaležna je bila Bogu, da se Mirko še ni vinil, — vroče je molila, da bi ga se eno uro ne bilo.
Čeprav je bila Lola hudobna, vendar ji moramo priznati, da se v tem hipu ni tresla zase, ampak za ljubljenega moža, ko bi ta nenadoma vstopil, bi ga Franc Robič umoril.
Vrata pri kopalnici so se odprla in vitek, veselo se smeljajo gospod je vstopil.
Kdor bi Robiča videl pred četrt ure in ga zdaj ugledal, bi si ne mogel misliti, da se more človek v kratkem času tako zelo izpremeniti.
Lepa, temnosiva obleka mu je izvrstno pristojala. Blestečobelo perilo, temnordeča kravata, v kateri je bliskal dragocen briljant; — svetli lakasti čevlji, - skrbno počesani lasje in rožnat obraz, pravkar obrit, je delalo Robiča res lepega kavalirja, da je Lola v prem hipu sama dvomila, ali je to res tisti capin, ki je pred nekaj minutami stal pred njo.
»No, kako Ti ugajam, sladka moja ženičica?« je v smehu zaklical Robič, ko je opazil vtis, ki ga je na Lolo napravil.
»Kajne, obleka dela ljudi. No, pa tudi Ti si storila svojo dolžnost kakor vidim. Oh kako dobro stori človeku pogled na te stvari, ako je moral več mescev stradati in se postiti!«
Ha, kako se je morala Lola zadrževati, da ni ogorčeno vskliknila, ko je slišala bandita tako gororiti. Saj se je ta človek obnašal kakor bi imel v tej hiši največjo pravico, kakor bi bilo vse njegovo, zlasti pa - ona sama.
Ali pa ni bila res njegova z dušo in telesom, - ali ni temu možu dala vse najboljše in najvišje, kar je imela?
In baš, to mu je dalo tako premoč nad njo, da se mu ni upala ustavljati.
Bilo ji je, kakor bi se zapisala hudiču in da mora zdaj vse storiti, kar zahteva. In Franc Robič zahteva veliko, to se je skoro pokazalo.
Zazdaj je sedel k mizi ter jedel kakor volk. Odškodovati se je menda, hotel za dolgi post in dolgo grano v ječi.
Med jedjo je pravil Loli, kaj je v zadnjem času doživel.
»O ječi sploh ne govorim,« je rekel,
»kajti tu mi je de precej dobro šlo. Sicer so me mučili na vse načine, ker so hoteli spraviti iz mene, da bi priznal. Vsak tretji dan so mi dali vodo in kruh ter obesili pred okno zaboj, da nisem imel dnevne svetlobe. Toda čim temnejse je bilo krog mene, tem jasnejše so bile moje misli, da ne bom ničesar priznal. Odločno sem tajil, da bi bil jaz Frano Robič, toda Tvoj gospod papa, ljuba Lola, je bil tako dober, da je to tritev ovrgel, kajti pri prvem pogledu name je rekel: ,Da, to je Franc Robič, ki je pri meni služil za kodijaža in ki je zabodel Alenko pl. Radičevo.
Žal da premalo, sem si mislil ter mu obrnil hrbet. Kajpada zdaj nisem mogel več tajiti, da bi ne bil Frane Robič, toda sodniki so hoteli tudi vedeti, kaj sẹm vse v Parizu počenjal. V ta namen so nekega dne zaprli k meni drugega zločinca, da bi iz mene izvlekel, kaj sem delal.
Ta zvijača mi je bila takoj očividna, zato sem tovarišu pravil vse mogoče zločine, ki sem jih izvrsil, in ta jib je kajpada sodnikom natvezil. No, sodniki so izprevideli, da sem preveč prekanjen in zato so poskušali s krokarjem.
»Ali še več, Lola, koga imenujemo krokarja? - No, že vidim, da si vse pozabila, kar si se naučila pri Zeleni papigi.«
Lola je zakričala, ko je lopor tako glasno izgovoril to ime. Proseče je iztegnila roke in lepe njene oči so ga rotile, naj tej hiši ne govori o njeni preteklosti.
»Kakor je pri nas duhovnik,« jo je poučil Franc Robič.
»Nekega dne so se odprla vrata moje ječe in vstopil je duhovnik ter me vzel na rešeto. Rekel je, naj se mu izpovem, zato bo cerkev prosila zame. Dobro, izpovedal sem se!«
Haha, Lola, to bi morala videti, kako je obračal oči ter vil roke, kajti pravil sem mu najbolj delikatne stvari. Popisal sem mu orgije, ter opisaval vse ženske pariškega plemstva. Rekel sem mu, da ima vojvodinja Besancon malo brazgotino na grudih in da zna markiza Devil boljše poljubovati nego grofica Gervajska.
Dobri krokar je bil se mlad človek. Pričetkom me je mirno poslušal, kermu je menda ugajalo. Ko sem mu pa začel praviti očividne lazi, je postal nepotrpežljiv; tekel iz ječe ter zaklical: Ta človek je zapadel peklu! Tako sem se iznebil krokarja, a bili so se bolj besni name. Dali so me v drugo ječo, globoko pod zemijo, kjer je bilo vlažno in je ob deževju še voda narasla, da sem stal do členkov v vodi. No, če bi me trgalo v nogah, bi se lahko v tej kopeli ozdravil. Jedel sem izprideno meso in plesniv kruh ter pri tem bil vedno sam!
Však drug na mojem mestu bi se omehčil in vse priznal, toda jaz bi raje v tej luknji poginil nego priznal le eno samo besedo.
Naposled sem izvedel veselo novico, da me bodo izročili astrijskim sodnikom, ker imajo ti starejše pravice do mene.
Aha, sem si mislil, to je dobro zate! Ako me hočejo tam obsoditi, me morajo poprej imeti in k temu je treba dolgega potovanja. Na potovanju se pa nudi človeku prilika za beg in tako se je tudi zgodilo. Res se mi je posrečilo ubežati iz železniskega vlaka še pred francosko mejo.
Prost sem bil torej, toda prostost je bila grenka, ker nisem imel niti vinarja denarja, niti orožja, niti poštene obleke. Ker sem bil se vedno v platneni kaznjenski obleki, mi je bilo treba predvsem skrbeti, da si dobim obleko. Pa tudi denarja in orožja sem nujno potreboval.
Skrival sem se po gozdih, kajti na cesto in v obljudene kraje si nisem upal, ker so me povsod zasledovali. V vsaki vasi je bila moja podoba nabita.
Tretji dan sem srečal nekega kramarja Žida, ki je nosil na hrbtu različno kramo a prodajal po vaseh.
Komaj sem Juda ugledal, sem skočil nanj ter ga udaril z gravo palico po glavi. Žid je padel na tla in jaz sem ga oropal. — Haha, to se je izpladalo, dva franka in par centimov, to je bilo vse, kar sem našel pri njem, in zarad te beračije sem ubil človeka! Ko sem se namreč ozrl po Židu sem videl, da je v zadnjih dihih. Z osteklenimi očmi je strmel v me in še enkrat odprl usta, najbrž da me prekolne. Ker pa ne razumem hebrejski, sem lahko mnenja, da me je v smrtni uri blagoslavljal.
Tisti večer sem prišel v neko vas, kateri pa ne vem imena. Tu bi se mi skoro slabo godilo, kajti komaj sem sedel v gostilni k večerji, se je prikazal žendarm ter me sumljivo pogledal. Pozval me je, naj grem z njim k županu, da pokazem svoje papirje.
To se lahko zgodi, dragi prijatelj, sem mu rekel ter šel z njim iz gostilne.
Korakala sva po temni vasi drug poleg drugega in nenadoma sem ga s pestjo udaril po sencih, da se je orjaški človek zgrudil na tla kakor posekano drevo.
Kajpada nisem počakal, da bi se moči zavedel; ampak dirjal sem v gozd. Odslej me ni mikalo več obiskati kako vas, kaji se vedno sem imel platneni jopič na sebi. Hlače sem sicer vzel ubitemu Judu, pa niso bile dosti vredne.
Hranil sem se z koreninicami in zelišči, — po noči sem kradel na njivah kropir, katerega sem si v pepelu spekel. Kljub temu nisem obupal, celo dobre volje sem bil, misleč si, ako pridem v Pariz, bom rešen.
Nikjer se lažje in varnejše človek ne skrije nego v kakem velikem mestu. In potem sem imel tudi ljubo prijateljico v Parizu na katero sem lahko a gotovostjo računal, — sladko, ljubljeno ženičico, ki me bo k sebi vzela. Ali ves njeno ime, Lola?«
Lola ni odgovorila, — sedela jes povešenimi očmi pred njim ter poslušala na njega, ampak de bo slišala Mirkotove korake. - Oh, te muke, ki jih je trpela, so bile že same dovolj pokore.
»Čim bližje sem prišel Parizu,« je nadaljeval Robič,
»tem težje stališče sem imel. Vest o mojem begu se je ze povsod razširila. In te kanalje, ti kmeti so pomagali žandarmom ter stražili cesto ter tudi gozdove. Moral sem se večkrat zariti v močvirje ali pa splezati na drevo, da sem lahko mirno spal.
Nekega dne sem pa kljub temu prišel do ceste, bilo je blizu večjega mesta. Ob cesti je stal star mož ter igral in vrtel orglje. Bil je tadi slabo oblečen, a vendar so bile negove cape boljse od mojih, zato sem jih moral dobiti. Stopil sem k starcu ter se delal kakor bi segel v žep, da mu kaj podarim, hipoma sem ga pa sunil v prsi, da se je zgrudil na tla.
Naglo sem ga pograbil ter ga vlekel v gozd. Medtem se je zavedel, in ko sem mu rekel, da mu nočem vzeti življenja, se je pomiril. Slekel je obleko in potem nabrusil pete.
Najbrž bi me pa vendar prijeli, kajti starec je gotovo začel kricati za menoj ter žandare poklical, ko bi mi ne prišla ženijalna misel v glavo.
Neki večer sem videl na cesti stati voz, ki je bil s senom naložen. Na konjih sem izpoznal, da je seno namenjeno nekemu pariškemu polku.
Hm, sem si mislil, seno je namenjeno v Pariz, se bom pa na stroke vojaške uprave peljal v Pariz.
Vojaki, ki so spremijali voz, so se mudili v gostilni.
Naglo sem se ozrl okoli in ko nisem nikogar opazil, sem se stlačil v seno in se globoko notri zakopal.
Skoro nato so prišli vojaki ter pognali konje in tako sem se vozil proti Parizu. Tukaj se mi je posrečilo, da sem se neopazen splazil iz voza in po pariških ulicah me ni nikdo ustavljal, ker je dovolj beracev po mestu.
Le eno teškočo mi je bilo se prestati.
Ko sem namreč prišel pred Tvojo hiso, ljuba Lola, sem si rekel, da ne morem po služabniku poslati Tebi svoje vizitke, ampak da se moram skrivaj splaziti k Tebi.
Vrata so bila zaprta in tudi vrata na vrt zaklenjena. Hudiča, kaj hočem zdaj početi.
K sreči je stala pod Tvojim oknum svetilka na zeleznem postavku. Splezal sem nanjo, skočil na okno in zdaj sem tu na varnem in skrit. In zdaj se norčujem, iz vseh pariških policajev in ta kozarec šampanjca izpijem, na njih zdravje, da bi skoro viseli.«
V svoji prevzetnosti je zgrabil prazen kelih ter ga tresil ob steno, da se je razletel v tisoč koscev.
Lola je pa s temno plamtečimi očmi stopila pred njega.
»Dozdaj sem vse storila zate, kar je bilo v moji moči,« je zaklicala,
»tudi zdaj Te se ne zapustim. Sicer imam le nekaj sto frankov denarja, vendar si lahko vzameš moje najdragocenejše kamne iz mojega lišpa. Dobil boš zanje gotovo deset tisoč frankov, morda še več. — Vzemi to in potem takoj odidi iz hiše!«
»Ko bi bil norec,« se ji je Franc Robič v obraz smejal.
»Ali misliš, da me je volja priti policiji v roke? Kje pa naj prodam kamne? Takoj bi zopet sedel v ječi, ko bi poizkušal prodati. Ne, take neumen nisem, jaz ostanem lepo pri Tebi!«
»Pri meni? Nemogoče! Saj vendar nisi tako blazen, da bi se par hipov ostal tukaj! Takoj moras iz moje spalnice.«
Počasi je Franc Robič vstal.
»Jaz ostanem, dušica!« je zaklical ter zapovedujoče pogledal Lolo,
»iz tega paradiža me nihče ne prežene. Uredil se bom tukaj kolikor mogoče domače. Kar se tiče Tvojega soproga, mu za nekaj časa prepoveš prestopiti prag Tvoje spalnice. Mlada, lepa žena že njade kmalu vzrok.«
»In ko bi Mirkota res mogla zadržeti, kako pa naj se opravičim svoji hišni?«
»Hm, reci ji, da si imela pred poroko znanje z mladim baronom in da hočes obnoviti to znanje.«
»Kaj, jaz naj se hišni izročim na milost in nemilost, naj se tresem v strahu, da me izda? Ne, tega ne storim, rajši — «
»Rajši da danes priznaš svojemu soprogu, da si imela ljubčka,« jo je prekinil Robič.
»No kakor hočes, pa tudi potem bom ostal, ako Mirko Višnjegorski izve, da si v palači Royal ležala v mojem objemu. Kolikor poznam madega grofa ne bo pustil, da bi prišlo do tega, da bi ves Pariz kazal s prstom nanj, kako ga žena vara.«
»Oh, Ti hudič peklenski, — Ti me hočes ugonobiti!« je zastokala Lola ter planila nehote nanj s stisnenimi pestmi in blazno skremženim obrazom.
V istem hipu pa, ko je prišla do Robiča, jo je ta grabil za obe rami ter jo vrgel na koleni.
»Nesramna vlačuga!« je hripal rdečelasi zločinec,
»Ti se drzneš nasprotovati moji volji! Kraljica valčka iz ,Zelene papige', komedijantska grofica, ki se je sleparsko urinila v Sokolsko rodbino, kaj li me ne boš slepo ubogala, kar Ti ukazujem? Še eno besedo in ubijem Te in poteptam z nogami! Tako, takole Ti hočem pokazati gospodarja, da boš še danes videla, kaj Ti je pričakovati od Franca Robiča, ako se mi boš še drznila kljubovati.«
Zločinec je vrgel Lolo na tla, da je glasno zakričala in zdaj, ko je lepa ženska ležala pred njim, je vzdignil nogo in jo hotel poteptati. Tedaj je Lola v smrtnem strahu zakričala:
»Usmili se me, — ne teptaj me, — s tem uničis dvoje življenj, ako me umoriš!«
V istem hipu je Robič odtegnil nogo, hudičevo se mu je obraz zarezal, satansko veselje se mu je čitalo na obrazu, ko je rekel:
»Tako stoji stvar? - Poter draga golobica, moraš živeti! Otroka torej nosiš pod srcem? - Haha, kako izvrstno zame! Veliko srečo Ti želim, Franc Robič, Ti boš oče, grofovskega otroka!«
81. poglavje: Sladka tajnost
»Tiho, za božjo voljo molči!« je trepetajo v tem hipu izpregovorila Lola ter v grozi skočila na noge,
»pravkar sem slišala korake, - Mirko prihaja, skrij se!«
»Iz srca rad, — kam naj se pa skrijem?« je hlastno vprašal Robič.
Obupno se je Lola ozrla po sobi, potem je rekla:
»Skrij se za svilene gardine pri moji postelji.«
Robič se je naglo skril jin Lola je imela toliko časa, da je odnesla mizo z ostanki jedij v kopalno sobo.
Takoj nato je nekdo porkal na vrata.
»Lola, Lola!« je zaklical Mirko zunaj,
»odpri, - jaz sem!«
»Ti? — Ti, Mirko?«
»Da. Ali si de zbujena, odpri, pusti me noter.«
»Ljubi Mirko,« je odgovorila Lola ter si pri zcalu naglo popravila zmršene lase,
»sicer sem Te pričakovala, toda tak glavobol imam, da Te ne morem sprejeti.«
»Pridi vsaj za trenotek ven!« je pravil Mirko,
»samo nekaj Te hočem vprašati, gre se za Tvojo varnost. Nekdo je baje videl, da je neki človek skočil iz cestne svetilke na Tvoje okno.«
Lola je skoro omedlela. Franca Robiča so torej videli, ko je prisel k nji. Kaj naj odgovori Mirkotu? Ali naj mu taji, ali naj mu prizna?
V naslednjem hipu je odprla vrata ter prišla v sobo, kjer je medtem Mirko prižgal sveče.
»Lahko si misliš, Lola,« je zaklical,
»da me je ta vest razburila, kaji lovek, ki mi je to povedal, je bil mlad, dostojen gospod, kateremu se lahko verjame. Rekel mi je, da gre vsako noč mimo naše hiše in danes je videl raztrganega capina pred vrati. Ker se mu je del sumijiv, ga je opazoval izza drevesa. Že ga je hotel vprašati, ko je postopač urno splezal na svetilko, stopil na okno ter potem izginil v tej sobi.«
Lola se je silila na smeh, ki je bil pa prisiljen.
»Ko bi se vse to zgodilo,« je zaklicala,
»potem bi jaz morala kaj opaziti. Do polnoči sem sedela v tej sobi, tamle na mizi leži še knjiga v kateri sem čitala.«
»Ali nisi ničesar slišala?«
»Niti najmanjše stari,« je odgovorila Lola.
»No, če nisi ničesar slišala, potem je stvar končana,« je rekel Mirko.
»Ali se je tujec zmotil, ali se je pa šalil z menoj. — Toda se Ti ne zdi, da tukaj neprijetno diši? — Lahko bi se mislilo po žganju.«
Žganje! Lola se je spomnila, kako je Robiču smrdelo žganje, iz ust.
»Okno hočem odpreti!« je rekel Mirko in preden mu je mogla Lola braniti, je razgril pri oknu zavese ter prijel za zapah, toda osuplo je nekaj korakov odskočil.
»Šipa je ubita,« je rekel,
»in Ti res nisi nič slišala? Kaj takega bi morala prav gotovo slišati.«
Loli je bilo kakor bi se ji tla majala pod nogami. Videla je, da se, odpira prepad pred njo, ki ji grozi, da jo zaduši. Najrajše bi ubežala, da bi ne bilo treba govoriti, toda morala se je zatajiti.
»Res je, šipa je ubita!« je začudeno zaklicala,
»toda zdaj se spominjam, da sem la za nekaj minut iz sobe po ono knjigo. Morda je med tem časom veter zaloputnil okno, da se je šipa zdrobila.«
»Saj ni najmanjše sape zunaj,« je odgovoril Mirko.
»Ne, način, kako je šipa razdrobljena, kaže, da jo je nekdo zunaj siloma utisnil. - Dobro, jaz vem, kaj mi je storiti!«
Mirko je naglo hitel k vratom, kjer je bil pritrjen gumb za električni zvonec.
»Mirko!« je zaklicala preplašena Lola,
»kaj hočes storiti?«
»Zbudil bom služabnike in dal celo hišo preiskati,« je zaklical mladi grof,
»pomisli vendar, ko bi se kak tat splazil v hišo!«
Pri teh besedah je hotel grof pritisniti na gumb, toda Lola mu je odbila roko.
»Nikar, Mirko,« je zaklicala Lola,
»ljudje so tako hudobni in jaz ne zaupam našim služabnikom. Saj veš, kako naglo se uniči dobro ime kake ženske. Pomisli, kaj si bodo služabniki mislili, ako bodo morali v moji spalnici iskati moško osebo. Sumili bi me, - in Ti vendar nočes, Mirko, da bi me ljudje obrekovali in si šepetali sramotne stvari o meni.«
»Ne, pri Bogu, - prav imaš! Ne bom poklical služabnika sicer sem pa sam dovolj moža, da užanem zločinca, če je tukaj skrit, v kozji rog. Sploh imam pa revolver!«
Pri teh besedah je potegnil Mirko revolver iz žepa in Lola je pri tem zakričala.
»Orožje? Revolver? O Mirko, saj vendar ne boš -«
»Da, niti trenotek bi se ne premišijeval, ko bi bilo treba zločinca ustrahovati z orožjem.«
»Potem bo pa prišlo do boja!« je zaklicala Lola.
»O ljubljeni Mirko, jaz se preveč tresem za Tvoje življenjel rajši pokliči služabnike, sam ne smeš nastopiti. Ako se je res kdo splazil noter —«
»Hvala za tvojo skrb,« jo je Mirko prekinil,
»toda muditi se ne smem niti hip več. Vzemi luč in mi posveti, v Tvoji spalnici bova začela najprej iskati.«
»V moji spalnici?« je zaklicala Lola,
»ali ne misliš, da bi tat najprej šel nad Tvojo blagajnico?«
»Kaj naj pa išče v moji sobi? Morda misliš, da je tat dobro znan v nasi hiši. Če je tako, bo tudi vedel, da imaš v soji spalnici spravijen dragocen lišp. Ne, odpri najprej vrata v svojo spalnico!«
Lola se je morala udati. A se je hotela nekaj poskušati, zato je rekla:
»Vsaj nekaj mi obljubi, Mirko!«
»Kaj?«
»Ako res najdes zločinca, tedaj ne pusti; da bi prišlo do boja, ampak ustreli takoj, ako koga zagledaš.«
»To, ljubo dete, bi bil umor!« ji je Mirko odgovoril,
»vsakemu je treba dati priliko, da se opraviči. A ne skrbi zame, jaz bom ze branil svoje živijenje, se bolj pa Tvoje.«
In ko se je Lola še vedno obotavijala, je Mirko sam odprl vrata.
Lola je hitela naprej, toda Mirko jo je naglo potegnil nazaj.
»Ne, Lola, Ti ne pojdeš prva čez prag.«
Ljubosumno se je ozrl po sobi, toda nič sumljivega ni v prvem hipu zapazil.
»Čudno!« je kljub temu zaklical,
»tudi tukaj vlada neznan duh, — ali si morda tukaj večerjala, Lola?«
»Jaz? Nikakor, večerjala sem v jedilnici.«
»Tako? - Kaj pa leži na preprogi? Nekaj okroglega?«
Mirko se je lastno pripognil ter pobral okroglostvar.
»Ha, zamašek šampanjske steklenice!«
Oh, na tega Lola ni mislila, ko je poprej odstranila vse sledove Robičeve večerje.
»Kako pa je prišel ta zamasek v Tvojo spalnico?« je vprašal Mirko.
»Ti ljubi možek!« je zaklicala Lola ter ga objela.
»Ali Te to skrbi? V časopisu je bilo opisano neko ročno delo, namreč rozete iz svile. Jedro te rozete je zamašek in jaz sem izkusala to narediti, da bi okragila z rozetami Tvojo sobo: No, zdaj sem se pa morala izdati!«
»Oprosti,« je rekel Mirko,
»to nisem slutil. Zdaj pa preiščiva vsak kotiček. - Za zrcalom ni skrit, to vidim, tudi za divanom ne. Toda za gardinami Tvoje postelje je pa že lahko mogoče, takoj se hocem prepričati.«
Mirko je stopil proti postelji in gardine so se v tem hipu malo premaknile, da je bilo komaj opaziti.
Najbri je postal Franc Robič nemiren, - morda je v tem hipu potegnil nož, da ga zabode grofu v srce.
Lola je trenotek kakon okamnela obstala, -šsumelo ji je v ušesih in temno se ji je naredilo pred očmi. Zdaj ni bilo nobene rešitve več, - še par sekund in grof bo razrnil zavese, moža si bosta stala nasproti in ako ne bo takoj prišlo do boja med njima, tedaj je bilo zanjo se slabše, ker se je bolj bala razgovora kakor pa bodala in revolverja:
»Mirko! - Mirko!« je zaklicala.
V tem klicu je donel tak strah, tako razburjenje, da je mladi grof nehote obstal in se obrnil k svoji soprogi.
S hrbtom se je skoro dotikal svilenih gardin, za katerimi je tičal zločinec.
»Mirko!« je zaklicala Lola in v njenem glasu ni bilo več strahu in bojazni, ampak le brezkonena udanost. Prišla ji je rešilna misel v glavo.
»Mirko, ljubljenček moj, — kako vse drugače je prišla ta noč kakor sem jo pričakovala!«
Vprasujoče je Mirko zrl svojo lepo, mlado soprogo. Prišla je knjemu ter pritisnila njegove roke na svoje grudi, - v njenih očeh je lezalo toliko koprneče in hrepeneče ljubeni, da bi moral Mirko biti iz kamna, da bi ne zavrel v njem gorel čut. V očeh ji je pa ležalo še nekaj drugega, česar Mirko doslej se ni opazil pri nji, — deviška blazenost s ponižnim stidom.
»O Mirko!« je zaklicala Lola,
»nehaj vendar s tem lovom po zločincu, ki vendar ne more biti v moji sobi. Poslušaj me, ljubljenček, sladko skrivnost Ti imam razkriti, ki Te bo osrečila. Skrivnost, s katero sem od dne do dne odlašala, dokler nisem bila prepričana, da li lahko zaklicem: Nasa hiša bo blagoslovijena!«
Mirko, ki je držal revolver v roki, je stopil korak nazaj. Začudeno je pogledal Lolo, ker menda ni razumel pomena njenih besed.
Ona je pa oklenila roke krog njegovega vratu ter položila sojo glavo na njegove prsi. Z zapeljivim pogledom se je ozrla k njemu in nežna rdečica ji je zalila lica.
»Lola!« je zaklical Mirko ter jo pritisnil nase.
»Kaj pomenja ta svečani glas in rdečica na obrazu? Kaj mi hočes priznati, jaz Te ne razumem!«
»Ali ničesar ne slutiš, ljubljeni mož? Torej Ti moram povedati! Bog je blagoslovil najino ljubezen, ko sem ležala na Tvojem srcu; ko si mi dal svojo dušocin jaz Tebi svojo. Tedaj je plaval angel po sobi ter šepetal: ,Cetoča roža naj rodi popek in ko pride pomlad, naj postane iz popka roža!' Mirko!« je nadaljevala Lola ter se ga iskreno pritisnila, da je čutil njene lepe oblike,
»jaz se cutim mater, mater Tvojega otroka, skoro bom videla v zibki oživijeno Tvojo podobo.«
Mirko ni nikoli iskreno in globoko ljubil Lole, nikoli mu ni bila tako draga kakor mora biti ljubljena soproga, med njim in njo je stala sladka podoba ljubljene Rožice. In tudi zdaj se, ko je moral smatrati Rožico za nevredno komedijantko in sleparko, mu bila tisočkrat dražja nego Lola.
In vendar, v tem hipu, ko je Mirko slišal, da nosi Lola njegovo dete pod srcem, ga je obvladala brezmejna mehkoba, - najnežnejša čuvstva so ga navdala. - Sveta ura njegovega živijenja je napočila!
Revolver je padel Mirkotu iz rok. V naslednjem hipu je objel Lolo in kakor je se ni poprej nikoli poljubil, se je dotaknil zdaj s svojimi ustnicami njenih v svetem, srečnem poljubu najčistejše sreče.
»Lola, ženka moja, Ti mi podariš dete! O kako naj se Ti zahvalim! Z bolečinami mi boš rodila otroka in vendar sije iz Tvojih očij najčistejše veselje, - da, v tem hipu Te prosim za oproščenje vsega, kar sem Ti skrivaj prizadel! Danes, ljuba Lola, je naju oklenila vez, ki je nerazrušljiva, kajti z otrokom postaneta mož in žena šele ena duša.
Kako naj, Te zahvalim, moja Lola, za to lepo presenetijivo skrivnost, kako veselo si me iznenadila! Da, da, to nama je doslej manjkalo. Zdaj se bo mir naselil v moje srce, zdaj si ničesar več ne želim!«
Dočim je Mirko govoril te besede, je le predobro vedel, da laže samega sebe. - Mir njegove duše je zopet izginil, odkar je vedel, da Rožica Jaklič ne pociva, na pokopališču, ampak da se živi. Odkar je to vedel, mu je podoba ljubljenke zopet stala pred očmi. Čutil je, da se mu je ljubezen do nje zopet z vso mojo naselila v duši. Ne, tega občutka ni smel trpeti v srcu. Naj bo Rožica živa ali mtva, kaj naj mu pa bo? Ljubil jo je, lo je mislil, da je čista in nedolžna. Zdaj pa, ko je vedel, da je sleparka, da si je prisvojila tuje ime, je bilo pod njegovo častjo, da bi jo še ljubil.
Ne, moral jo je pozabiti! In tem lažje mu bo, to, ker bo odslej v Loli videl ne samo svojo soprogo, ampak tudi mater svojega otroka.
Poljubil je Lolo na čelo, ona mu je pa ponudila ustnice. In v onem hipu, ko se jih je dotaknil, je pozabila ves strah.
Toda Mirko ni pozabil. Ko jo je še enkrat pritisnil k sebi, ji je rekel s skrbečim glasom:
»Zdaj izprevidiš, ljuba Lola, da imam še večjo dolžnost skrbeti za Tvojo varnost. V Tvojem stanju bi bilo več nego nevarno, ko bi zločinec stal pred Teboj. Vsaj prepričati se moram, da se ni skril, v tej sobi.«
S temi besedami se je hotel Mirko izviti iz objema, ona se ga je pa se tesnejše ovila.
»Kako neusmiljen si, Mirko,« je zaklicala,
»da v te lepe sanje, v najsrečnejso uro mojega živijenja mešas ta malenkosten strah! V hiši ni nobenega manj pa moji sobi. Objubim Ti tudi, da se bom zaklenila, ko odideš od mene.«
»Lahko je prišel skozi okno a kopalno sobo in potem skozi tapetna vrata,« je ugovarjal Mirko,
»zato me pusti, da pogledam v kopalno sobo.« Tega Lola kajpada ni smela pustiti, kajti v kopalnici je stala miza z ostanki večerje. Tam so ležale tudi cunje, katere je Robič slekel.
»Ne, v kopalni sobi ga gotovo ni, ker sem jo zaklenila in imam ključ v žepu.«
»No, dobro,« je rekel ter ji stisnil roko,
»nočem Te dalje motiti, ker si gotovo trudna.«
»Da, zelo,« je zagotovila Lola,
»in kar se sicer še nikoli ni zgodilo, me danes spanec sili, da ne morem - niti gledati. Rada bi Te imela pri sebi, toda ne morem. Pojdi torej, naj še enkrat poljubim Tvoje sladke ustnice, — in zdaj lahko noč!«
»Lahko noč!« je zaklical Mirko ter z veliko nežnostjo poljubil svojo soprogo.
»Angeli naj čuvajo Tebe, ali pravzaprav Vaju, Tebe in otroka! - Lola, bogve, bo-li deček ali deklica?«
»Nai bo, kar hoče,« je rekla,
»Tvoj otrok bo in ljubila ga bom kot najdražji zaklad na zemlji.«
»Gotovo bo Tebi podoben,« je smehljaje pristavil Mirko.
»Ne, Tebi,« je lastno vskliknila Lola,
»meni ne sme biti podoben ampak Tebi na duši in telesu.«
Osuplo je Mirko pogledal mlado ženo, ko so v njenih očeh zabliskali pri teh besedah temni plameni. Zakaj noče, da bi bil otrok nji podoben? No ja, žena, ki ljubi svojega moža, želi, da bi bilo dete podobno očetu.
»Ali Tvoj oče že ve o tem, Lola?« je vprašal Mirko.
»Ne. Ti si najprej izvedel! Oh, saj sem si do te ure komaj sama sebi upala priznati. Oh, Mirko, jaz sem najsrečnejsa ženska na svetu in ne zaslužim toliko steče!«
In pri teh besedah je Mirkota počasi potisnila k vratom, ne da bi to sam opazil.
Mirko je držal eno roko že na kljuki in drugo pomolil soprogi.
»Lola,« je iskreno rekel,
»otroka bova vzgojila za vrlega in poštenega človeka.«
»Da, to hočeva!« je zaklicala lepa sleparka in zdaj je res govorila kakor je čutila, saj je sama na sebi izpoznala, da je najboljše, ako je človek pošten.
»Jutri pri zajutrku se zopet vidiva, Mirko,« je zaklicala,
»zdaj pa lahko noč, ljubček!«
Mirko je počasi izpustil njeno roko, odprl je vrata in že stopil čez prag, - tedaj se je hipoma zdrzil ter razburjeno a tiho rekel:
»Zdaj, Lola, sem razločno slišal, kako se je nekaj zganilo za zavesami Tvoje postelje, - ali nisi slišala šuma?«
Lola je mislila, da se v zemljo pogrezne. Že je mislila, da je igro dobila, a zdaj jo pa neprevidno gibanje Robiča zopet hoče spraviti v pogubo. Oh, ta lopov! - Jutri mora iz hiše in ako ne gre, ga bo zastrupila! A kaj pomaga jutri, ako bo že danes vse razkrito! In to se bo zgodilo, kajti Mirko se ni dal držati, nežno jo je potisnil od sebe, stopil k postelji, razgrnil zavese in Lola je lahno zakričala, Robiča ni bilo videti za gardinami!
»Torej sem se vendar motil,« je rekel Mirko ter izpustil zavese,
»zdaj se pa tudi niti sekundo več ne mudim v Tvoji spalnici. Sladke sanje naj Ti Bog podeli! Kako bleda in upadla si, Lola. Žal mi je, da sem Te mučil s tem zločincem, ki ga sploh tukaj ni kakor sem se sam prepričal.«
Še enkrat jo je poljubil na čelo ter potem naglo odšel iz sobe. Lola je zaklenila vrata za njim.
Bil je pa tudi ze skrajni čas, da je bila sama in da je Mirko ni mogel več opazovati, kajti od slabosti se je grudila in več minut je nepremično ležala na preprogi.
Ko se je malo vdignila in pogledala proti postelji, je slišala hripav glas izpod nje.
Hudobno skremen obraz Franca Robiča je gledal izpod postelje in hripavo ji je zaklical zli duh njenega življenja:
»Da, gospod grof, - sin Vaše soproge bo podoben svojemu očetu, — a ne bo imel Vaših potez, ampak moje! — Hudica, to bo lep dečko, kajti njegov oče mi ugaja!«
Pri teh besedah je vstal, stopil k Loli, jo zgrabil za roke ter jo surovo vzdignil.
»Hudic, kaj hočes?« je vskliknila Lola ter obrnila oči v njegov od nizke strasti skremžen obraz.
»Tebe!« je zaklical bandit in kakor divja zver svoj plen je vzdignil Lolo ter jo nesel na svileno posteljo.
82. poglavje: Suženjsko življenje
Ko je Rožica ono noč zapustila Golarjeva hišo ter z malo torbico v roki korakala po ulicah, jo je obšla velika britkost. Izgubila je zadnje prijatelje in obenem dom, ki ga je imela pri Golarjevi.
Še nikoli ni bila tako preplašena in obupana kakor zdaj.
Kaj naj počne, kam naj se obrne? Kako naj se izogne, nevarnostim, katere je že toliko doživela in pretrpela v blestečem Parizu, - nevarnosti, ki jih povzročuje njena lepota!
Rožica si je želela, da bi ji nebo vzelo lepoto, s katero jo je tako bogato obdarilo. Tisočkrat bi ji bilo ljubse, da bi bila grda, potem ne bila izpostavijena nevarnostim in zasledovanjem, potem bi se ji ne bilo treba bati onih moških, ki so kakor jastrebi na golobe, ako ima golobica belo perje in rožnat klun.
Rožica se je najprej namenila k oni ženski, pri kateri je takrat stanovala, ko je delala pri gospe Dupres. Pri nji je hotela prenočiti ter drugo jutro prevdariti, kaj bi bilo zanjo najboljše.
Ko je res drugo jutro pri zajutrku o tem premišljevala, je vedno bolj izpoznavala, da si mora kako službo poiskati.
Kako teško je mlademu, lepemu dekletu služiti. Zahteva se poleg natežjih del se kaj drugega in kruh, ki se prisluži, se mora največkrat s solzami jesti.
Tudi Rožica je to vedela, in teške skrbi so ji napolnile dušo.
Bila je sicer izurjena modistovka, a v tem opravilu je ze preveč izkusila. Pri gospe Dupres se ji je res dobro godilo, toda tako dobrih, materinsko skrbeh gospodinj je malo. Rožica je izkusila že v drugih modnih salonih, kako je tam, — vedela je, kaj imajo deklice, ki delajo notri, pričakovati.
Ko se vračajo zvečer domov, so že stali na oglih mlajši in starejši gospodje ter čakali na dekleta. Ob tem času je bilo najlažje ujeti utrujene in izmučene deklice, ki so cel dan sedele v malem prostoru ter ubadale šivanko za majno plačo. Kako zapeljivo je bilo zanje ako je zapeljivec rekel:
»Lepo dekle, idi z menoj, — olajšal Ti bom Tvojo osodo, — nič več Ti ne bo treba dan na dan sedeti ter delati, - oblačil Te bom v svilene obleke, imela boš brezskrbno živijenje — in za vse to Ti ne bo treba drugega storiti, nego —«
Ne, Rožica ni hotela več biti modistovka, ker se ni hotela izpostavljati nevarnostim. Najrajši bi šla v kako mirno hišo, bodisi kot najnižja dekla. Lahko postane pa tudi kaj drugega, ker je bila dovolj izobražena, znala je slovensko, francoski, angleški in nemski, igrala je dobro na glasovir ter tudi nekoliko slikala.
Toda žal, da zahtevajo povsod izpričevala in teh dokumentov Rožica ni imela.
Vendar je šla k neki posredovalki z imenom Galen, da bi ji ta posedovala kako službo. Že v vezi je slišala mnogo glasov in mislila je, da je semenj za vrati.
Stopila je v sobo, ki je bila razdeljena v dva dela. V enem delu je sedel mlad pisar in pa elegantna gospa, bila je posredovalka služb, gospa Galen. V drugem delu je pa stalo in sedelo polno deklet, ki so iskale službe. Skoro vsaka je imela knjigo ali izpričevala v rokah in več elegantno oblečenih dam je pregledovalo izpričevala ter se pogajalo z dekleti.
Rožica je obstala v kotu. Srce ji je močno bilo, kajti kaj takega se ni videla, bila je prvič v posredovalnici.
Kaj je vse morala slišati! Bogate dame so s preziranjem govorile z ubogimi deklicami ter jim dale čutiti, kako visoko stoje nad njimi.
Pa tudi deklice niso držale jezik za zobmi. Tudi one so stavile zahteve, ki so bile včasih pretirane.
Rožica je čakala skoro tri ure, da so deklice prišle vse na vrsto in naposled ni bilo nikogar več v sobi.
Gospa Galen je stopila v ta prostor ter začudeno pogledala Rožico.
»Že precej časa Vas vidim tukaj stati, ljubo dete,« je nagovorila Rožico,
»ali ste že oddali svoje papirje mojemu pisarju?«
»Oprostite, gospa,« je odgovorila Rožica,
»nisem vedela, da je treba papirjev. Sploh pa nimam nobenega izpričevala in se ne morem izkazati, da bi bila ie v kaki službi.«
Ta odgovor ni zadovoljil gospe, skomignila je z ramo ter rekla:
»Potem pa ne pojde take gladko, draga moja. Vendar pa pojdite z menoj, da se malo pogoriva. Dobro je, če se človek natančneje izpozna.«
Trenotek pozneje je sedela Rožica v privatni pisarni gospe Galen; ki je bila s steklepimi stenami čloreka od ostalega prostora.
Gospa Galen je potegnila zelen zastor tez stekleno steno in prižgala plinovo svetilko.
Nato je ostro motrila mlado deklico, ki ji je kakor je videlo, ugajala.
»Kakšno službo bi pa radi imeli, gospica?« je vprašala posredovalka.
»Za nižja dela se mi zdide prefini in za kako drugo mesto je pa treba izpričeval, da, celo priporočil. In Vi nimate ničesar, kajne?«
»Ne, gospa,« je odgovorila Rožica,
»jaz še nikoli nisem služila.«
»In kaj ste bili poprej?«
»Doslej sem živela v prijateljski rodbini. Toda gospa, pri kateri sem bila pravzaprav druzabnica, je umrla in zato nisem mogla dije ostati. Mislila sem, da bi šla kot vzgojiteljica ali pestunja v kako hišo, kjer so majhni otroci.«
»Ali naj odkrito govorim z Vami, ljubo dete?« je vprašala posredovalka.
»Prosim, gospa,« je odgovorila ljubka deklica,
»zelo Vam bom hvaležna, ako boste odkritosrčni napram meni.«
»Torej Vam dam dober svet: Ne služite nikoli v hiši, kjer so mladi gospodje, kajti tam bi ali le malo časa ostali, ali bi pa morali gospodom kaj dovoliti.«
»Kako mislite to, gospa?«
Gospa Galen se je začudeno zdrznila. Ali se je devojka le tako delala, — ali pa je bila res tako nedolžna, da ni vedela, kakšne nevarnosti grozijo mlademu dekletu v hiši, kjer so mladi gospodje?
Ne, gospa je takoj izprevidela, da te oči ne morejo varati, da v njih leži cela nedolžnost in srečna čistost deviške duše. In to je Rožici pridobilo službo. Ne raditega, da bi gospa Galen nedolžnost tako cenila, saj je imela sama precej nečisto preteklost. Toda mislila si je, da je nedolžna deklica tudi neškodljiva in nič sluteča, - in potrebovala je baš tako dekle, katere se ni bilo treba bati. Kajti dobila je precej čudno naročilo preskrbeti je morala za neko damo, ki je stanovala v eni najelegantnejših ulic pariških, družabnico, ki je morala biti kolikor mogoče - neumna, a obenem tudi zelo lepa.
To narocilo je bilo tesko izvesti, kajti kje bi se našlo lepo dekle, ki bi pa ne pregledalo gotovih razmer?
»Poslušajte me, ljubo dete,« je potem nadaljevala ter odpra debelo kujigo,
»zdi se mi, da Vam bom preskrbela službo in sicer boljšo kakor pričakujete neko damo v ulici Lafajet moram preskrbeti mlado dekle, ki bi imela zelo prijetno službo. Dama stanuje sama v celi hiši, jedi si da prinesti iz hotela in težja dela opravija ženska, ki prihaja vsako jutro hišo in ostane tam do večera. Torej bi Vam ne bilo treba ne kuhati, ne kaj drugega teškega opravljati.«
»In kaj bi potem delala?« je vprašala Rožica,
»jaz se ne bojim dela in da bi lenarila v službi, mi nikakor ni po volji.«
»O lenariti Vam ne bo treba,« je zaklicala gospa Galen,
»dama dobiva mnogo obiskov, moških in ženskih. Zato potrebuje zaupno osebo, ki sprejema obiske ter jim v predsobi odkazuje prostore. Dotična oseba mora biti precej izobražena, ker bo obsevala z raznimi osebami, s služkinjami, z groficami, s trgovci kakor z dijaki, sodniki in generali.«
Rožica si ni mogia razločiti, čemu hodi toliko ljudij v hišo. Ta okolnost mora imeti gotovo svoj povod.
»Jaz bom odkritosrčna z Vami,« je nadaljevala posredovalka,
»dama se imenuje madama Goti, toda v Parizu jo imenujejo novo Sibilo'. Ali ste morda ze slišali o nji? Ne? Oh, potem tudi ne veste, kaj je bila pariška „Sibila"?«
Rožica je morala priznati, da ne ve ničesar o pariški Sibili.
»Vidi se Vam, da se niste dosti ogledali po Parizu,« se je zasmejala gospa Galen,
»sicer bi morali vedeti, kaj je bila pariška Sibila ali s pravim imenom Marijana Lemormand. Povedala Vam bom to v kratkih besedah:
Marijana Lemormand je bila najslavnejša vedeževalka in prorokovalka iz kart na svetu. Vzgojena je bila v benediktinskem samostanu ter se nenavadno izobrazila. Znala je enajst jezikov in bila izurjena v godbi, slikarstvu in pesništvu. Že kot mlada deklica je svojim prijateljicam prorokovala prihodnost. - V Parizu je odprla hišo, kamor so celo cesarji in kralji prihajali, da jim vedežuje prihodnost.
Dokazano je, da je cesar Napoleon večkrat prišel k Lemormand, zlasti preden je nameraval kaj velikega storiti. In ona mu je tudi uganila vso prihodnost, ki se je po njenih besedah natanko izpolnila.
Ko je umrla, je zapustila poleg nekaj graščin cez en miljon frankov.«
»To je res čudovito,« je zaklicala Rožica,
»zlasti če se pomisli, da je bilo vse to le prevara. Kateremu človeku naj bi bil pa dan dar prorokovanja?«
»Ne govorite tako,« je odgovorila gospa Galen,
»so ljudje na zemlji, ki vidijo mnogo več nego mi ostali. - In tudi Lamermand je imela mnogo naslednič, toda nobena je do danes ni dosegla nego — madama Goti!«
»Torej je gospa Goti vedeževalka?«
»Da, in sicer najslavnejša v našem času. Šele pred nekaj meseci se je pojavila v Parizu, - nihče ne ve, odkod je prišla. Vidi se ji takoj, da je iz najboljše družbe. Prijazna je z vsakomur, podpira uboge, ob nedeljah hodi v cerkev in živi brezmadežno življeneje, da ji nihče ne more ničesar očitati. - Tudi je lepa ženska, čeprav ni več mlada. Toda s svojim ostro črtanim obrazom, rdečimi lasmi, z bujnolepim telesom bi lahko nastopila na vsakem plesišču.
In zdaj, ljubo dete, se odločite, ako hočete stopiti v službo gospe Goti. To se lahko takoj danes zgodi in kar se tiče plačila, se zanesite na madamo Goti, ker nji ni prav nič do denarja.«
Rozica si je morala priznati, da je ta ponudba zelo blesteča. Ako se je še obotavijala, je bilo vzrok to, da ji beseda „vedeževalka" ni bila kar nič po volji.
Doslej si je pod to besedo predstavljala žensko, ki živi od lahkovernosti ljudstva ter izrablja bedake. Gospa Galen ji je pa pravkar povedala, da to ni vedno slučaj.
Ker pa ji ni preostalo drugega, je rekla, da je zadovoljna s to službo.
»Zelo sem vesela,« je vskliknila posredovalka,
»da ste sprejeli moj predlog in zagotavijam Vas, da se neboste kesali, ampak se svojo srečo boste tam našli.«
Gospa Galen je naglo napisala nekaj besed na karto ter to zapečatila. Pismo je izročila Rožici ter rekla:
»Zdaj pojdite in veseli me, da sem našla nekaj primernega za Vas. Dajte si tudi Vi prorokovati srečo od slavne vedeževalke!«
83. poglavje: Pri vedeževalki
Bilo je okrog štirih popoludne, ko je Rožica korakala proti ulici Lafajet. Bila je radovedna, izpoznati čudno žensko, o kateri je ves pariz že nekaj mescev govoril in so časopisi mnogo pisali o nji. Hiša gospe Goti je bila enonadstropna z vrtom spredaj. Okna so bila zakrita s svilenimi zastori. Poleg vrat je visel držaj za zyonec.
Rožica je pozvonila in se ni malo začudila, ko so se vrata sama odprla ter zanjo zopet zaprla, ne da bi videla kakega človeka.
A komaj je stopila nekaj korakov po veži, ko so se odprla vrata in pred Rožico je stopila ženska, ki ni mogel po opisu gospe Galen nihče drug biti nego madama Goti - vedeževalka.
Osupla je Rožica obstala ter z občudovanjem zrla slavno pariško vedeževalko.
Kako čudovitolepa ženska, - kakšna postava, velika in vitka in vendar polna in bujna, — kajti ponosno so se bočile grudi pod temno svileno bluzo. Bujni rdeči lasje so ji obkroževali bled obraz. Imela je male noge; lepe roke in velike temnobliskajoče oči.
Ko se je Rožica začudila, da je našla v slavni vedeževalki tako lepo in ponosno žensko, se je vedeževalka, kakor se je videlo, še bolj čudila nji.
Ko se je name madama Goti pojavila na pragu, je hotela pozdraviti Rožico, toda beseda ji je zastala v gru. Osupla je zrla z ognjenimi očmi lepo, krasno devojko kakor bi videla pošast. Za trenotek se je še naslonila na oboje vrat kakor bi jo prijela omotica.
»Oprostite,« je rekla Rožica z izkrenim glasom,
»kajne, da mi je čast govoriti z gospo Goti.«
»Da, to je moje ime,« je odgovorila vedeževalka,
»stopite bližje, gospica, pojdite v to-le sobo.«
Bilo je kakor bi vedeževalka komaj pričakovala, da vidi Rožico v svoji sobi. Kajti ko se je ta še vedno obotavijala, jo je prijela za roko in jo potegnila v sobo.
Soba je bila bogato opremljena in gospa Goti je posadila Rožico na svileni stol ter sama sedla nasproti nje. Nato je rekla:
»Gotovo ste prišli, gospica, da izveste od mene svojo, bodočnost. Pa vedno mi ni dano, da bi prorokovala in danes - «
»Oprostite, da Vas prekinem,« je naglo rekla Rožica,
»in da Vam pojasnim zmoto. Mene ni prignala želja, da poizvem svojo prihodnost, kajti prihodnosti nimam več. Moja želja je veliko bolj pohlevna. Prosim, berite to pismo gospe Galen in takoj boste vedeli, kaj me je dovedlo k Vam.«
»Gospa Galen?« je zaklicala madama Goti ter na-pol zaprla oči,
»da, zdaj se spominjam. Tej gospe sem naročila, naj mi preskrbi mlado damo, ki mi bo v gospodinjstvu stala na strani.«
Lepa ženska je vela pismo iz tresoče Rožicine roke ter še vedno gledala devojko kakor bi ji bila ta uganka.
»Preden odprem pismo,« ji je rekla,
»prosim za Vaše ime gospica.«
»Moje ime je Rožica Jaklič.«
V tem hipu je sfrfotalo pismo iz rok lepe, rdeče-lase vedeževalke na tla.
Rožica se je pripognila, da pobere pismo. Ta trenotek je porabila madama Goti, da se je globoko oddahnila in se ojačila od svoje razburjenosti.
Ko ji je Rožica izročila pismo, je zopet gledala brezbrižno ter rekla:
»Rožica Jaklič Vam je torej ime, potemtakem ste Francozinja, morda v Parizu rojena?«
»Ne, gospa, rojena sem na Avstrijskem,« je odgovorila devojka,
»toda vzgojena sem v Parizu. Dober, starček je skrbel zame, ker nisem imela starišev.«
Vedeževalka je odprla pismo ter le-to površino prečitala.
»Gospa Galen Vas zelo toplo priporoča,« je potem prijazno rekla,
»mnenja je, da ste bas Vi zame pripravni. Torej lahko ostanete, ako nimate ničesar zoper službo pri meni. Vem dobro, da imajo ljudje predsodke zoper mene. Nekateri me občudujejo, drugi me zavidajo, - vsem sem pa uganka. — Vi pa ne boste v meni videli vedeževalke, ampak žensko,, ki se po dnevnem trudu rada zabava v družbi mladega dekleta. Teškega dela ne boste imeli pri meni.«
»O saj rada delam vse!« je zaklicala Rožica.
»Dobro, toda pri meni morate imeti se neko lastnost. V hiši vedeževalke se zgodi marsikaj, o čemer se ne sme govoriti, zato morate biti zamolčljivi in nikoli radovedni.«
»Gospa,« je rekla Rožica po kratkem prevdarku,
»preteklost je zame taka, da mi ne bo treba o prihodnosti premišljevati. Bili ste odkriti proti meni, zato bom tudi jaz proti Vam. V srcu nosim veliko, bol, zato sem se v duši tudi ze pred časom postarala.«
»Oho,« se je zasmejala vedeževalka,
»saj stojite pred menoj kakor poosebljena mladost.«
»Starost duše je tisočkrat hujša nego a starost obraza,« je zaklicala Rožica s solzami v očeh,
»o verujte mi, doživela sem že toliko strašnega, da sem že sklenila z življenjem in da si drugega ne želim nego miren kotiček, kjer bi vaših sanjala o svoji preteklosti.«
Rdečelasa ženska se je čudno nasmehljala, potem je pa nekako prisrčno ponudila, Rožici roko ter ji rekla:
»Miren kotiček, ki ga iščete, boste našli pri meni. Da, ostanite pri meni, ljubo dete, — midve spadavi skupaj, kajti tudi jaz sem na morju živijenja doživela polom, tude jaz imam bolesti iz preteklosti. Ostanite torej takoj pri meni, ako ne pojdete poprej še na svoj dom.«
»Dom?« je zaklicala Rožica,
»saj nimam nobenega doma in ako mi dovolite, ostanem takoj tukaj. Ono žensko, pri kateri sem danes prenočevala, bom obvestila, da sem tukaj in da mi semkaj pošlje potno torbico.«
»Pa pišite takoj,« je rekla vedeževalka,
»stopite v oni kabinet, kjer najdete pisalno orodje.«
Rožica je stopila v odkazano sobo, gospa Goti je pa v tresoči razburjenosti hodila gorindol po mehki preprogi in oči so ji bliskale v strahotnem ognju.
»Ona je!« je vskliknila,
»Rožica, - prava in resnična hči grofa Radivoja Sokolskega! Haha, kako ugoden slučaj! Našla sem jo, čeprav je niti iskala nisem, kajti nisem si upala, da jo bom še kedaj srečala. In zdaj bo trajno zvezana njena osoda z mojo. To posest bom pa tudi izrabila. - Zdaj se boj in tresi, nesramnica. Ti nehvaležna star, ki Te moram imenovati svojo hčer! Boj se, kajti mesta, katero si si priborila z lažjo in prevaro, ne boš več dolgo imela! In če bi morala tudi hčer svoje prejšnje tekmovalke, blazne Minke spraviti na Tvoje mesto, - tudi to sem v stanu storiti! Tisočkrat rajše ji privoščim srečo, ki tudi nji pripada, nego Tebi, nehvaležnica, ki si upala zaničevati in zasmehovati svojo mater! Sicer si dosegla, kar si želela, - postala si Mirkotova žena, - toda kmalu Te bo z zaničevanjem pahnil od sebe, kajti jaz sama bom njemu in Radivoju odprla oči, da sta se oklenila z ljubeznijo vlačuge, ki je bila le orodje mojega maščevanja! Zdaj imam dokaz v rokah, ki sem ga potrebovala. Zdaj Te lahko razkrinkam, ničvredna oseba! - Le čakaj, lepa grofica Lola Višnjegorska, temni oblaki se zbirajo nad Tvojo srečo, - skoro bo udaril blisk iz oblaka in potem se lahko spet vrneš v Zeleno papigo in postanes, kar si bila — Lola, kraljica valčka!«
84. poglavje: Na tihotapskih potih
»Dali ste me pozvati, gospod policijski prefekt!«
S temi besedami je vstopil slavni detektiv Lister v sobo policijskega prefekta, kakega petdesetletnega gospoda. Že davno je prefekt poznal Listra in ga v najbolj kočljivih zadevah vprašal za svet in Edvinu Listru se je vedno posrečilo razmotati teške zločinske slučaje:
»Dal sem Vas zopet enkrat poklicati, gospod Lister,« je zaklical sivolasi prefekt ter ponudil detektivu roko.
»Prosim, sedite in prižgite si cigaro! In zdaj poslušajte, dragi prijatelj, kaj hočem od Vas. Moji ljudje so sicer zviti in tudi dobri, toda nobenega nimam med njimi, ki bi se lahko z Vami primerjal.«
»Preveč me hvalite, gospod policiji prefekt,« se je oglasil Lister.
»Nič preveč! Zdaj imam zopet neko naroćilo za Vas in to zahteva izredne urjenosti in zvitosti. Že nekaj casa biva v Parizu oseba, o kateri ne morem nič natančnega izvedeti. V zvezi je z najboljšimi parižkimi druzbami. Najbolj imenitne dame in gospodje občjujejo pri nji in si dajo od nje prorokovati prihodnost. Tudi je dejansko posegla v življenje nekaterih rodbin. In koliko denarja je že dobila od lahkovernežev! Ali naj povem, o kom govorim?«
»Ni treba!« je odgovoril Lister,
»Vi govorite o vedeževalki madami Goti v ulici Lafajet.«
»Zadeli ste,» je veselo vskliknil policijski prefekt,
»kaj pravite k tej pustolovki?«
»Videl je še nisem iz oči v oči," je odgovoril detektiv,
»toda kar sem slisal o nji, me napolnuje z velikim občudovanjem do nje!«
»Z občudovanjem? Vi se šalite! Vedezevalka pomeni vendar toliko kakor sleparka!«
»To se ne more kar tako reci, gospod policijski prefekt!« je zaklical Lister.
Saj je vendar dokazano," je odgovoril policijski perfekt,
»da ne more nihče vedeti, kaj prinese prihodnost!«
»Priznati se pa mora, da ima madama Goti nenavadno bistroumnost. Iz ene same krenje, iz obraza, iz obleke in načina odgovarjanja svojih obiskovalcev izkuša izpoznati razmere. In ako potem duhovito odgovarja, se to meni ne zdi sleparija.«
»Dokler dela to le v svojo zabavo, najbo,« je odgovoril policijski prefekt.
»Ako si pa da od enega tristo, od drugega tiso frankov plačati, je to vendar prestopek, kateremu se mora gledati na prste!«
»Ali pa veste, gospod prefekt, da so se nekatera prorokovanja gospe Goti izpolnila. Pred kratkim jo je obiskal mlad grof miljonar, da jo praša za svojo prihodnost. Ona ga je svarila pred neko - srako. Čemu bi se pa ogibal nedolžnega ptica? je zaklical -mladi miljonar, toda vendar se ga bom izogibal! - Takoj nato je gospod potoval po Českem. Ko se je peljal čez neko reko v čolnu, se je ta zvrnil in gospod je utonil. Ali veste, kako se imenuje ta reka? - Sraka!«
»To je le slučaj!« je zaklical policijski prefekt.
»Dobro, naj pa bo slučaj! Kaj pa porečete k slučaju gospice Loranz?«
»Kaj pa se je tu zgodilo?« je vprašal policijski prefekt.
»Gospica Loranz je pra plesalka v velikem opernem gledališču, kakor veste,« je rekel Lister,
»ona je zelo praznoverna. Redno vsak teden je hodila k vedeževalki in ta ji je doslej le dobro prorokovala. Pred štirnajstimi dnevi pa, ko je zopet prišla, je gospa Goti bila zelo resna in ji je zašeptala, da je videla gospico Loranz po noči črnem pajčolanu. - Od tega dne je nosila Loranz le svetle pajčolane, čeprav je poprej imela črne. - Pred osmimi dnevi je pa hipoma nastopila mrzlica pri nji. Zdravnik je konstatiral, da je dobila črne koze, - in dva dni pozneje je imela črn pajcolan, kajti obraz ji je bil prevlečen od črnih koz!«
»To je strašno!« je zaklical policijski prefekt.
»Kljub temu morate poizvedeti, kdo je pravzaprav ta ženska, odkod je prišla in kaj je poprej počela. Priznati Vam moram, da bi bilo zame vseeno, kaj počne vedeževalka, toda ona obuje z visokimi gospodi in ti žele kaj podrobnega vedeti o nji, jaz naj bi jim pa povedal; kakor bi moral policijski prefekt vse vedeti. - Sprejmete torej to naročilo?«
»Sprejmem!« je odgovoril detektiv.
»In kdaj mi boste lahko povedali, kdo je ta vedeževalka?«
Lister je trenotek premišljeval ter potem odgovoril:
»V treh deh Vam bom že lahko povedal!«
Zvečer tistega dne se je ustavila elegantna kočija pred vedeževalkino hišino in iz kočije je stopila bogata dama.
Bila je zelo elegantno oblečena. Vrata so se skrivnosten način odprla in komaj je dama stopila v vežo, se je od zgoraj zaslišal glas:
»Prosim, stopite v sobo st. 7 v prvem nadstropju!«
Dama ni mogla videti, kdo je govoril in ko je prišla v prvo nadstropje, tudi ni nikogar videla. Na vratih je videla številko sedem in brez obotavijanja stopila v dotično sobo.
Soba je bila majhna in z vsem komfortom opremljena. Dama je sedla na, baržunasto zofo, pred katero je stala mala mizica.
Sedela je tam kakih pet minut, ko so se vrata nenadoma odprla in vstopil je elegantno oblečen gospod z globoko na čelo potisnjenim klobukom. Ko je zagledal damo na zofi, je zaklical:
»Prosim, oprostite, - reklo se mi je, naj grem v sobo številka osem.«
»Tu je številka sedem!« je odgovorila dama s pajčolanom.
»Torej ste se motili in morate zato iti v sosednjo sobo.«
»Hodla lepa, oprostite mi!«
Gospod je bil mlad in izredne lepote in zelo bled.
Naglo je odšel. A komaj so se zaprla vrata za njim, ko se je dama glasno zamejala pod pajcolanom ter zaklicala:
»Torei tudi grof Mirko Višnjegorski obiskuje madamo Goti! Resnično, rad bi izvedel, kaj jo bo vprašal. Za stojo ljubico menda ne, ker je, deklica mrtva! - Ali je prišel zarad Lole? Hudiča, - Celestina mi že dolgo ni ničesar sporočila o nji! Moral bom lepo rdečelasko pozvati k sebi!«
Po teh besedah bo bralcu takoj jasno, da dama s pajcolanom ni bil nihče drug nego Edvin Lister, ki si je izvolil to obleko, da izvrši naročilo policijskega prefekta in da poizve skrivnost vedeževalke.
Nihče bi v vitki, elegantni ženski s svileno obleko ne sumil, moške osebe. Nihče bi si ne mogel misliti, da se pod finim pajčolananom in pod velikim klobukom skriva obraz tajnega policista.
Pa tudi, če bi Lister pajčolan odgril, bi ga nihče ne izpoznal. Noben igralec ni znal obraza tako izvrstno pobarvati od njega. Črne obrvi, rožno lice in ustnice so popolnoma kazale ženski obraz. Črna brada, katero je Lister navadno nosil, je bila le umetna in kajpada je danes ni imel.
»Ko bi me le predolgo ne pustila čakati,« je tiho rekel detektiv ter nepotrpežljivo stopal po sobi,
»resnično sem radoveden, izpoznati gospo Goti, o kateri govori cel Pariz in ki, vodi najimenitnejse osebe za nos. No, nekaj vaznega sem že poizvedel v tej hiši, ker peljalo k vedeževalki!«
Zanimanje Listra je veljalo veliko bolj Loli nego Mirkotu.
Čeprav ni detektiv od onega časa videl mlade gospe, ko jo, je kot kočija preoblečen peljal z Robičem od „Rdečega mačka", vendar ni niti za hip pozabil lepe Lole Višnjegorske. Krasota mlade žene se mu je preveč vtisnila v spomin.
Edvin Lister je imel burno preteklost za seboj. Najlepša dekleta in žene so mu ležale v objemu, kajti posluževal se je tudi nenavadnih sredstev v zapeljevanje. Le malo žensk se je moglo ustavljati njegovim silnim sivim očem. Vse so mu padale v naročje in on jih je trgal bodisi kot napol razevele popke, bodisi ze bujno razvite rože.
Toda Lola ni bila več pri njem kakor prvikrat in on je zaman poizkušal, da bi prišel na samem z njo skupaj.
Opazoval jo pa je, - in večkrat je hodil za njo po cesti, ne da bi ga Lola opazila. Večkrat jo je čuval, toda oni dan ne, ko je postala žrtev Franca Robiča.
Toda Edvin Lister si je prisegel, da mora biti Lola njegova in ta človek je držal svojo prisego.
Iz teh mislij ga je hipoma prebudil čuden ropot, ki se je javil od stene, ki je lezala nasproti zofe.
Tam se je nenadoma nekaj odgrilo in ko se je Lister tja ozrl, je opazil črno tablico na steni. Takoj nato je začela nevidna roka z ognjeno pisavo pisati na tablico.
Črka se je vrstila za črko in v kratkem so stale -v plamteči razsvetljavi besede:
»Čuvaj se odkriti temno prihodnost. Ako pa hočes to kljub svarilu storiti, odpri tapetna vrata, ki so skrita za zofo.«
Malo minut nato je ognjena pisava ugasnila, — črna tablica je izginila in stena je bila kakor poprej.
»No, to pa moram reči,« je zaklical Edvin Lister,
»ta vedeževalka se pa razume na svoje opravilo. Ljudi, ki prihajajo k nji, svari le s tem namenom, da jih se bolj razvname. Kje pa so vrata, o kateri je napis govoril?«
Šele zdaj je, Lister opazil, da so v tapetni steni gube napravijene, ki so najbrž tvorile zareze vrat.
Ko je odmaknil zofo, je opazil kljuko, katero je pritisnil, in vrata so se odprla. Lister je stopil v temen hodnik, kjer ga je prijela neka roka in glas mu, je zašepetal:
»Ne bote se, pojdite z menoj!«
Edvin Lister je mirno šel za svojo voditeljico in skoro je padala motna rdeča luč na hodnik, - zastor se je odmaknil, — in Lister je stal v precej prostorni sobi, ki je pa bila tako malo razsvetljena, da so se morale oči šele privaditi poltemi.
Hipoma se je začul udarec, ki je stresel celo sobo, — nato je zasvetlila luč sredi sobe in Lister je stal slavni pariški vedezevalki nasprot.
Sedela je sredi sobe na vzvišenem prostoru, k kateri so peljale tri stopnice, v stolu, ki je bil sestavijen iz samih človeskih kostij. Pri nogah se ji je razprostirala tigrova koža, po kateri se je živa kaca semintja pomikala.
Madama Goti je bila oblečena v dolgo črnosvileno obleko, v katero je bilo le nekaj skrivnostih znamen z zlatom uvezenih. - Okrog bujnih, rdečih las, ki so ji padali na ramena, je nosila ozko obvezo, v katero so bili tudi hijeroglifi včrtani.
Ko se je Lister naglo ozrl po sobi, je videl, da so bile stene s črno svilo prevlečene in da so se povsod le videli znaki smrti. V enem kotu je stalo človesko ogrodje v vsej svoji strahoti, — v drugem je stala krsta, - v tretjem se je svetil bel križ, — na, tleh so bile razmetane črpinje človeskih glav ter človeski udje; katere so že davno oglodali črvi, — kratkomalo, vse je spominjalo na preteklost človeka, - na umrijivost in slabost, na veliko, skupno osodo, ki nas vse se čaka. Pa vse to ni prijelo Listra, saj je vedel, da si madama Goti pomaga s temi rečmi, da bolj upliva na obiskovalce. Temboli ga je. pa grabilo, ko je gledal ostročrtan obraz, ki se je svetil med rdečimi lasmi gospe Goti, — obraz, ki mu je hipoma zbudil čudne spomine, - spomine, ki so ze več let spali v njegovi duši in katere je, sam le redkokedaj zbujal.
Bilo mu je kakor bi ta obraz že nekdaj videl, - kakor bi mu te temne, ogujene oči ne svetile danes prvič, kakor bi se mu ta, usta, ki so bila se trdno zaprta, nekdaj odpirala ter govorila z njim.
»Oh, blaznost, neumnost,« je odmevalo v njem,
»kje naj bi pa srečal to žensko, — to sleparko, to vedeževalko, ki je bila najbrž kaka pustolovka, preden se je naselila v Parizu. Ej, misliti moram na svojo naročilo, da razkrinkam sleparko!«
Pocasi je madama Goti vstala s sojega strasnega stola. In ko se je zravnala in je detektiv videl njeno popolno bujno postavo, ki je se vedno kazala moć, in lepoto, mu je bilo zopet kakor bi to žensko že nekdaj objemal — poljuboval te valujče grudi ter pritiskal v strati svoje ustnice v alabasterna ramena, ki so se svetila skozi tenko črno svilo.
»Prišli ste, madama,« se je oglasila vedeževalka z globokim glasom,
»da izveste svojo osodo od mene. Ognjena znamenja so Vas svarila, toda kljub temu ste prekoračili prag mojega svetišča. Torej Vas poslednjič vprašam: Ali ste odločeni, izvediti svojo prihodnost?«
»Odlocena sem!« je odgovoril Edvin Lister z izpremenjenim glasom, ki se je glasil kakor ženski.
»Ako Vas je sama radovednost pripeljala,« je nadaljevala rdečelasa ženska,
»je najboljše, ako čimprej odidete. Jaz razkrivam le onim prihodnost, katere je huda bol, globoka žalost pripeljala k meni in, ki tavajo v labirintu živijenja. Le tem pokazem nit, po kateri se zopet znajdejo iz zamotanega živijenja.«
»Madama,« je odgovoril Lister ter sklonil glavo na prsi,
»pred seboj imate veliko, nesrečnico.«
»Nesrečnico? Bodite mi dobrodošli! Previdnost mi je dala pogled, da gledam za nesrečnice v prihodnost. Pokažite mi roko!«
Le obotavljoč je slekel detektiv elegantno rokavico, kajti tega trenotka se je bal. Sicer je imel nenavadno bele in majhne roke, - kljub temu se je bal, da bi vedeževalka iz roke ipoznala njegov spol.
A temu, ni bilo tako, kajti mirno in z milimi očmi je madama Goti več minut strmela na poteze njegovih rok.
»Imeli ste zelo burno živijenje, gospa,« je rekla vedeževalka s tihim glasom, ki se je zdel kakor bi ne prihajal iz njenih prsij ampak od zunaj,
»mnogo ste ljubili, bili ste večkrat varani, toda ste tudi sami varali!«
»To je skoro res!« si je mislil detektiv.
»Imate moški duh, močno roko, - že mnogega ste pritiskali k tlom, da se ni mogel več zravnati. Čudno, pa res čudno, - le enkrat v živijenju sem videla tako roko, toda temu je že dolgo! Ljubezen Vas tudi muči, gospa,« je hipoma glasno zaklicala vedeževalka,
»ta je živijenjska, poteza trikrat prekrizana, — osebo, ai ste jo ljubili, se vam je izgubila. In vendar, razločno vidim, - ta oseba ni umrla, čeprav Vam je bila najdražja star na zemlji. - Ljubili ste veliko, toda samo enkrat ste ljubili srečno!«
Detektiv ni odgovoril, - morda ni hotel sam sebi priznati, kako globoko so ga zadele vedeževalkine besede, — kako je bilo zadeto njegovo srce.
Da, pariška vedeževalka mu je pravkar povedala njegovo pravo usodo, — sicer mu ni razkrila bodočnosti, ampak njegovo preteklost.
»Da, gospa, prav imate,« je vskliknil Lister po daljnem odmoru,
»jaz sem bitje, katero sem ljubila, izgubila, - in prišla sem k Vam, da izvem, če se živi ali je že umrlo.«
Vedeževalka je prekrižala roke na prsih ter nekaj minut premišljevala.
»Da Vam odgovorim na to vprašanje, bi morala priti v ono stanje, kjer vidim stvari, ki leže zunaj človeške moči, — potem mi je dan pogled v prihodnost, - celo v grobove potem lahko vidim in ničesar ne ostane prikritega mojemu duhu. - V ten hipu me pa čaka drug obiskovalec, čegar potrpežljivost ne smem preveč zlorabiti. Ako Vam je ljubo, vrnite se nazaj v sobo, kjer ste poprej čakali in ko povem onemu gospodu, kar želi od mene. Vas še enkrat pokličem k sebi in potem Vam lahko izpolnem Vašo željo!«
»Izvrstno!« si je mislil Lister,
»na ta način se mi posreci, da poslušam, kaj bo povedala grofu Mirkotu Višnjegorskem!«
»Hvala za prijaznost, katero ste mi izkazali,« je rekel,
»bodite zagotovijeni, da Vas bogato nagradim.«
»Prosim, milostijiva,« je odgovorila vedeževalka,
»pri meni ni nobene stalne cene. Vsakdo placa, kolikor hoče, - in kdor rajši odide, ne da bi mi kaj dal, tega ne tirjam z nobeno besedo. Zdaj pa dovolite, da Vas popeljem nazaj v sobo.«
Komaj je vedezevalka izpregovorila te besede, ko je luč ugasnila in nastala globoka tema. Obenem ga je vedeževalka prijela za roko ter ga odpeljala.
Minuto pozneje je bil Lister zopet v sobi številka sedem, - vrata so se naglo zaprla za njim, - bil je zopet sam.
Takoj je hitel Lister k nasprotni steni ter djal uho nanjo.
Slišal je v sosednji sobi nemirno korakati in takoj je vedel, da je Mirko ta oseba.
Zdaj je pa nehal hoditi in detektiv je vedel, da se je grofu pokazal ognjeni napis.
Ako je hotel Lister kaj slišati o pogovoru med vedeževalko in grofom, je moral naglo delati.
Odrinil je zofo in pritisnil na kljuko, toda vrata se niso hotela odpreti.
»Hola,« si je rekel Lister,
»zaprli so me, - no, ona je baš tako lopovska kakor jaz, in noče, da bi jo kdo nadlegoval pri njenih sejah. A k sreči sem prinesel vse s seboj kar se rabi za vlomitev vrat, - videti hočem, če se mi bo ta ključavnica upirala.«
Iz žepa je vzel dieto, je zasadil v razpoko in skoro so odskočila tapetna vrata.
Tiho in previdno je stopal po temnem hodniku, - bal se je, da bi se mu kaka ovira ne stavila nasproti; zato je bil previden pri vsakem koraku. Toda srečno je dospel do svilenega zastora, ki je zakrival vhod v vedeževalkino svetišče.
Samo malo je odgrnil svileno zaveso ter lahko pregledal ves prostor, v katerem je bila vedeževalka z grofom Mirkotom sama.
85. poglavje: Dar prorokovanja
Lepa rdečalaska je zopet sedla na stol in grof je stal pred njo.
Mirkotov obraz je bil bled, globoka razburjenost mu je bila čitati na obrazu in vitko, plemenito raščeno telo mu je vidno trepetalo.
»Kaj Vas je dovedlo k meni?« je zaklicala gospa Goti,
»svarim Vas, da hočete izvedeti svojo prihodnost. Kajti božja previdnost jo je zakrila, da človek ne ve, kaj ga čaka.«
»Madama,« je odgovoril grof z odločnim glasom,
»nisem prišel k Vam, da poizvem svojo prihodnost, ker si je tudi ne želim vedeti. Kajti kdor je tako nesrečen kakor jaz, pričakuje kaj malo od prihodnosti. Toda čudovit prigodek, ki sem ga doživel, me je napotil, da sem prišel k Vam. Hvalili so Vas kot žensko, ki ne presoja samo stvarij, ki presegajo človesko pamet, ampak tudi take, ki jih more le zrela in nenavadna pamet pojmiti, - kratkomalo, jaz želim Vas svet in ne Vašega prorokovanja!«
»Svetujem naj Vam? Dobro, govorite, gospod!«
»Ali se smem zanesti, da boste molčali, madama?«
»Kakor grob,« mu je odgovorila gospa Goti,
»mnogo skrbij in bede se mi je že zaupalo, - mnogo skrivnostij razodelo, - znane so mi bolesti in veselja mnogih najboljših rodbin, — toda moja prva so grob, v katerem počivajo vsi ti mrliči drug poleg drugega. In nikoli se ne odpre ta grob, da bi izdal kako skrivnost. Preden mi pa kaj zaupate, mi dovolite, da Vam dokažem svojo umetnost.«
Vedeževalka je pri teh besedah stopila čez kačo ter stala tesno pred Mirkotom, - obe roki mu je položila na senci ter mu globoko pogledala v oči.
Mirkotu je bilo neznansko čudno v duši pri tem strahovitem pogledu. Bilo mu je kakor bi se njene roke rešle in imel je občutek, da je to žensko že nekje videl, da, kakor bi se te grudi že stiskale k njegovim prsim kakor bi te slišal bitje njenega srca, - a vendar ne, kolikor je premišjeval, tem bolj se mu je zdelo nemogoče, da bi že kedaj videl ta od rdečih las obkrožen obraz.
»Jaz vem vse,« so tiho in tresoče izgovorila njene ustnice.
»Vi ste zelo ugleden mož, - bogastvo in sijaj Vas obdaja, - toda živijenje Vaše ni ostalo brez strahovitih dogodkov. Temno hišo vidim z ozkimi celicami,« je nadaljevala vedezevalaka s svečanim glasom,
»trpeli ste, — sumili so Vas strašnega hudodelstva, vendar ste bili nedolžni. Zdaj ste pa prosti vsake suminje!«
Mirko je hotel stopiti korak nazaj, toda madama Goti ni izpustila njegove glave, ampak drzala jo je še vedno trdno ter mu neprestano zrla v oči.
»Smrt Vam je ugrabila dobrega prijatelja,« je nadaljevala vedeževalka,
»to je moral biti star gospod.«
»Moj oče,« si je mislil Mirko,
»ona res vse ve!«
»Ljubljeni ste tudi, lepa, črnolasa ženska Vam leži pri nogah - paradiž se Vam odpira, - toda varujte se, da bi stopili vanj. Oh, v tem tiči kaca!«
O kom pa govori vedeževalka v tem hipu? Mirko je to skoro izvedel.
»Ženska, katero ste si pridružili," je patetično nadaljevala prorokinja,
»ni vredna Vaše ljubezni, zaupajte ji, — opazujte jo ostro! — Čeprav Vas je objela ter Vam prisegla ljubezen, - vendar se varujte, počivati na njenih grudih, kajti v njih bije nezvesto, krivično srce.
»Jaz Vas ne razumem,« je mrmral Mirko,
»o kom govorite gospa?«
»Ne vem,« mu je odgovorila Sibila,
»povem le, kar mi narekava trenotek. Vi ste vezani na to žensko, vidim, da Vaju drže vezi. Vi mislite, da so te vezi neločljive, toda niso! Te vezi bodo enkrat same od sebe odpadle, — kajti spletene so iz laži in prevare.«
»Lola!« se je zasvetilo Mirkotu v možganih,
»ona govori o moji soprogi Loli. — Toda s kako pravico si upa imenovati Lolo, nezvesto in varljivo? Ne, ne, ta ženska je gotovo lažnjivka in jaz ji ne verjamem niti besede.«
»In zdaj Vam hočem tudi povedati,« je nadaljevala madama Goti in vtrujena je odtegnila roke,
»kaj Vas je dovedlo k meni?«
»Kaj, to mi hočete povedati? Ali res razumete umetnost, čitati v človeskem srcu, uganiti to, kar skriva človek v najbolj skritem kotieku?«
»Videti hočemo, če imam ta dar,« je smehljaje odgovorila vedeževalka,
«prosim, dovolite, da polozim roko na - Vaše srce.«
Mirko je odpel jopič in ga razgrnil.
Vedeževalka je počasi segla z roko na belo srajco in jo položila na srce, da je Mirko čutil njene prste.
Bilo mu je, kakor bi plamen uhajal iz te roke. Zarečevroče se mu je zdel dotik bujnolepe ženske, - in zopet je mislil, da je to roko že držal v svoji in jo čutil na čelu.
Toda kje, - kje, tega ni mogel uganiti.
»In zdaj mi poglejte v oči!« je zaklicala vedeževalka,
»trdno v oči in svoj pogled hočem uglobiti v Vašo dušo! - Oh, vidim podobo deklice, - skrivaj jo nosite s seboj, - in vendar Vam napolnuje celo dušo, vendar Vam sili vsaka misel k nji, — Vi ljubite to deklico.«
Mirko ni odgovoril. Toda če bi bila vedeževalka le napol poznala ljudi, bi morala iz nežne rdečice na Mirkotovem licu izpoznati, da je uganila.
»Naj Vam-li povem, kdo je ta deklica,« je nadaljevala madama Goti v čudoviti razburjenosti ter odtegnila svojo roko,
»nesrečnica je, ki je zarad Vas velika trpela, — to deklico Vam je slučaj pripeljal na pot, - ona Vas je ljubila, oh, tako zvesto kakor se nikoli ni nobena ljubila kakega moškega! — Pa tudi Vi ste veliko žrtvovali tej deklici! A zdaj ste prisiljeni, da skrivate to ljubezen kakor bi bila zločin, kajti vezali ste se na neko drugo. Toda vsak dan se spominjate one zapuščene, izgubljene! Vaše sanje so napolnjene z njeno podobo! - Vaše misli se pečajo le z njo, — Vi trpite, — Vi trpite strahovito!«
»Da, trpim!« je zastokal Mirko in pokril z rokami oči,
»o ko bi vedeli, kako huda je moja bolest, kako veliko je moje trpljenje!«
»To vem! Čemu niste mož, ki raztrga vezi, ki Vas vežejo? Zakaj se pe vrnete k oni drugi? - Kdor ljubi, mora imeti tudi moč, da se bojuje za to ljubezen!«
»Pri Bogu v nebesih!« je zaklical Mirko,
»kako sem se hotel bojevati, - nobena žrtev bi mi ne bila prehuda, in ko bi moral polovico svojega živijenja dati, zmagal bi s svojo ljubeznijo! Toda za kaj se pa hočem bojevati? Za mrtvo, — za bledo senco, za spomin? Čemu še drugo onesrečiti, ako si ne morem s tem prve pridobiti?«
»Kdo pa pravi, da si je ne morete priboriti?« je vskliknila vedeževalka.
»Gospa,« je zaklical Mirko,
»bas to je, zakaj prihajam k Vam! Posušajte torej mojo nesrečno osodo. Da, tako je, kakor ste rekli! Vezan sem na žensko, katere nisem nikoli ljubil, - vsa moja čuvsta veljajo drugi, - toda ta mi je bila ugrabljena! In ko sem jo zopet videl, je ležala mrzla in hladna pred menoj, - niti dih ni vdigoval več deviških grudij. Poljuboval sem njene ustnice, a bile so hladne! Kratkomalo, deklico, ki sem jo ljubil bolj nego svoje živijenje, sem videl v krsti kot mrliča!«
»Mrlič?« je zaklicala vedeževalka tiho.
»Da, madama, in dal sem to truplo prenesti k zdravniku. Prosil sem, naj mi da njeno srce, kajti hotel sem to shraniti v večen spomin! Zdravnik mi je dal srce in potem so ostanke zakopali. Pred kratkim sem pa dal odpreti dotično krsto, - in takrat sem videl, da ni bilo trupla notri, ampak krsta je bila s kamni napolnjena.«
Na ustnicah lepe rdečelase ženske se je zibal pomenijiv nasmeh, - takoj je izprevidela, da je bil Mirko varan.
»Od tega hipa živim le napol živijenje, - srce mi trgajo dvomi, - duša mi krvavi in notranji glas mi kliče: Ne moti se, — nikoli je ne boš več videl, kajti mrtva, — mrtva je! In vendar sem imel natančen dokaz v rokah, da ni mogla umreti. Pisala je pismo nekaj tednov potem, ko sem jo kot mrtvo videl. Oh, gospa, moje misli se mešajo, — čutim, kako izteguje blaznost svoje kremple po meni. Ako se mi kmalu ne posreči, rešiti to uganko, moram umreti! V Vas, madama, sem stavil posednje upanje, - ali me boste zapustili?«
Solze so se ulile Mirkotu iz očij, — lile so mu po lepem bledem obrazu,- in tudi vedeževalka je bila ganjena.
»Ne, jaz Vas ne zapustim!" je rekla z odločenim glasom,
»kar je ležeče na meni, se bo zgodilo, da Vam odženem vse dome. A še eno vprašanje: Čemu ne poiščete zdravnika, ki Vam je dal njeno srce, zakaj ga ne pokličete na odgovor?«
»Kako rad bi to storil,« je zaklical Mirko,
»kajti od njega bi izvedel resnico, on bi mi rešil uganko. Toda zdravnik je za kratek as odpotoval na Avstrijsko in od tam, je prisla vest, da je nenadoma umrl. Ta vest se je pa: izkazala kot zlagana, najbri izmišijena, da usmrti mater mladega zdravnika, ki je na tej novici tudi umrla. Ko je zdravnik to izvedel, se je hotel z naslednjim vlakom odpeljati v Pariz, da se udeleži pogreba soje matere. In zdaj poslušajte, madama, zdaj pride nekaj čudovitega, nepomijivega, česar ne morem umeti in si razjasniti.«
Radovedno je gledala vedeževalka razburjenega moža.
»Mladi zdravnik,« je nadaljeval Mirko in glas se mu je tresel,
»je odšel iz mesta, kjer je mimogrede zdravil neko umobolno. Dokazano je, da je stopil na vlak, ki bi ga moral peljati v Pariz, kajti zaupen služabnik moje rodbine ga je spremijal na kolodvor. Do meje se da zasledovati njegov sled. V Kolinu je izstopil, najbrž da zajutrkuje, ker se je vlak ustavil za eno uro.
Ali je šel v kolodvorsko restavracijo, ali je zajutrkoval, ali je nadaljeval potovanje iz Kolina v Pariz? - O vsem tem se ne ve ničesar! Toda nekaj se ve kot gotovo: Mladi zdravnik ni nikoli dospel v Pariz in jaz ga nisem več videl. No, zdaj pa tudi razumete, gospa, zakaj ga nisem mogel vprašati o tem, ali sem, truplo ali le na videz mrtvo prinesel v njegovo hišo.«
Vedeževalka je osuplo molčala, — oči je imela napol zaprte; globoke gube so se ji pojavile na čelu, — premišjevala je.
»Dobro, gospod,« je hipoma vskliknila,
»ako Vam judje ne morejo izdati, če je deklica, katero liubite in katero ste izgubili, se živa, morava previdnost samo vprašati. — Ali zaupate moji umetnosti toliko, da mi brezpogojno verjamete?«
»Madama!« je zaklical Mirko,
»zaupam Vam, ker Vam moram zaupati. Zaman sem pri vseh drugih iskal pomoči, ter se trudil rešiti to uganko, a zastonj. - Pravili so mi, da ste nadarjeni z nadnaravnimi močmi. Odkrito Vam moram priznati, da nikoli nisem verjel v kaj takega. Toda kakor utopljenec se oprijemam bilke in ker si ne morem drugače pomagati, da si olajšam svojo neizmerno bol, sem prišel k Vam!«
»Prepričali se boste,« je vskliknila rdečelasa ženska,
»da Vam niso pravili preveč o meni. Zarotila bom previdnost da mi pomaga. Ako je deklica, katero iščete, še živa, jo boste zopet videli. Ako pa ni več, ako že počiva v hladni zemlji, potem je ne morete videti, kajti jaz nisem sleparka in ne morem odpirati grobov ter buditi mrtvecev. Le eden je bil na svetu, ki je položil roko na mrtvega ter mu rekel: ,Vstani in hodi,' — in hodil je. — Z njim se pa le more nihče primerjati. Zdaj me pa oprostite za par minut, - treba mi je nekaj pripraviti in takoj bom spet pri Vas.«
Vedeževalka se je obrnila ter hotela oditi. Mirko jo je pa prijel za roko ter proseče rekel:
»Še eno besedo, gospa, rotim Vas, poslušajte me. Ako je nesrečnica res še živa, kako bi bilo mogoče, da bi mi jo zdaj pokazali? Saj je ni tukaj, morda je ni v Parizu, celo na Francoskem ne! O, le Bog v nebesih ve, kam jo je osoda zanesla.«
Rdečelaska je stresla glavo.
»Ako živi,« je zaklicala,
»tedaj jo Vam lahko v sliki pokažem.«
»V sliki? Videl jo bom, videl njen angelskolep obrazek? - O madama, ako boste res to storili, potem mi balzam vlijete v krvavečo dušo in ubranili me boste pred najhujšim - pred blaznostjo. A vendar, jaz ne morem verjeti, - na zemlji ni nadnaravnih stvarij in Vi morete pravtako malo klicati duhove kakor kdo drug.«
»Rekli ste, da mi zaupate, torej zaupate mi popolnoma! Le tako se mi lahko posreči rotenje.«
V naslednjem hipu se mu je iztrgala iz rok in hipoma je izginila iz sobe. Mirko si ni mogel razjasniti, kam je šla, ker se niso nobena vrata odprla.
Bil je sam in siloma si je moral miriti svojo kri, da mu ni v možganih zavrela in da ne zblazni.
Medtem je detektiv Edvin Lister stal zunaj na hodniku za svileno zaveso.
Slišal je vsako besedo, ki sta jo izpregovorila vedeževalka in mladi grof. Čudne stvari je slišal in mnogo važnega izvedel. Vedel je dobro, kdo je ona, katero išče Mirko z vso dušo in katero je kot mrtvo obžaloval in o kateri vendar ni mogel misliti, da mu, jo je smrt za vedno ugrabila.
Vedel je, da je ta deklica Rožica Jaklič in bil je tudi trdno prepričan, da je nesrečnica mrtva. Saj jo je tudi sam videl v krsti in vedel je, da sta jo Piferona zakopala na kopališču, Montmarter. - Pismo s podpisom Rožice, kateno je Mirko omenil, je moralo biti po njegovem mnenju ponarejeno.
Zato je bil tembolj radoveden izvedeti, kako bo vedeževalka naredila, da bo Mirkotu pokazala podobo Rožice.
To se mu jezdelo popolnoma nemogoče! Ta madáma Goti ni mogla Rožice nikoli poznati, ni imela nobene slike od nje, da bi to s kakim aparatom povečala ter jo tako Mirkotu pokazala. Kako bo torej omogočila prevaro?
Lister je zaveso se bolj odgrnil, kajti nobena kretnja vedeževalke mu ni smela uiti.
Deloma si je pa Lister moral tudi priznati, da je gospa Goti čudovita in zelo nadarjena ženska. Gotovo je vedela več nego vi drugi in znane so ji bile skrivnosti, katere je le dotična oseba mogla slutiti.
Pa se nekaj drugega je Listru rojilo po glavi. - Uganil je, da je vedeževalka mislila Lolo, ko je svarila grofa pred nezvesto ženo.
Iz tega je detektiv po pravici sklepal, da je madama Goti sovražila Lolo.
Toda zakaj je obstojalo to sovraštvo, zakaj je vedeževalka tako delala na to, da ucepi Mirkotu sumnjo do soproge?
Ali je mogoče, da je bila Goti kedaj skupaj z Lolo?
Detektiv je sklenil, da hoče baš v tem oziru vse poizvedeti, da bo Lolo branil pred sovražnico.
Dočim je Lister vse to premišljeval, je nenadoma zagrmelo kakor bi se hotela vsa hisa podreti. V istem hipu se je pogreznil vzvišeni prostor s stolom iz človeških kostij v votlino, ki se je zopet zaprla.
Mirko se je pri gromu opotekel nazaj in preden se je zopet ojačil, je slišal besede:
»Grof Mirko Višnjegorski, stopi bližje!«
86. poglavje: Tako blizu in vendar tako daleč!
Mirkota je ledenohladno spreletelo po hrbtu. Torej je bilo v tej hiši že znano njegove ime, in on doslej upal, da ga vedeževalka ne pozna. O ta ženska je res vedela vse, nič ni bilo prikirtega.
»Grof Mirko Višnjegorski, stopi bližje!« je še enkrat zaklical glas.
V istem hipu je v ozadju sobe zaplamtela mračna luč, ki se je razlila po steni nasproti Mirkota, - in pri svitu luči je natančno razločeval vedeževalkino postavo.
Stala je pri malem, železnem ognjišču, na katerem so se iz bakrenega kotla razširjali oblaki dima. V ognjišču je žarel ogenj - in v kotlu je vrela voda kakor se je Mirkotu zdelo.
»Grof Mirko Višnjegorski, stopi bližje!« je zadonelo tretjič.
Zdaj, se Mirko ni več obotavljal, ojačil se je, stopil nekaj korakov bližje ter zaklical:
»Tukaj sem, — kaj zahtevate od mene, madama?«
»Tvojo kri!« je vskliknila lepa, rdečelasa ženska.
»Toda ne boj se, samo nekaj kapljic svoje krvi mi moraš dati! - Tu je majhen nož, — zareži malo v svojo roko ter izpusti kri v ta kotel.«
V tem hipu se je Mirkotu studilo to početje in imel bi vse skupaj za goljufijo in prevaro ter bi takoj odšel iz hiše ko bi ga ne pridevala goreča želja, da vidi Rožico v sliki.
A že mu je Sibila potisnila nožek v roke. Mirko si je prasnil z njim prst na levi roki ter pustil, da je nekaj kapljic krvi kanilo v kotel.
»Dobro je, — stopi nazaj, Mirko Višnjegorskil,« je ukazala vedeževalka.
Zdaj so se dimovi oblaki zgostili, - vedno glasnejše je zuborela voda, vedno bolj je žarelo ognjišče, - veliki, fantastični oblaki so se razširjevali po sobi.
Mirko je komaj še razločeval vedeževalkino postavo, — oblike njenega telesa je komaj videl skozi dim, — obenem je občutil v nosu omamljiv duh, ki se je razprostri po celi sobi. Mirko je globoko dihal, - veselo upanje mu je napolnilo prsi, - srce mu je močno udarjalo - in čutil se je tako energičnega in močnega, da bi v tem hipu izvršil najtežje stvari.
Na nasprotni steni se je pokazala svetloba, ki se je čedalje bolj razširila ter se končala v podobi okvirja.
Toda med Mirkotom in med okvirjem je ležal dim, da je Mirko le nerazločno videl.
Nežna godba je zaigrala, izpočetka potihoma, potem vedno močneje in končno je zabučalo po celi sobi v mogočnih akordih in Mirko se ni nikoli slišal godbe, ki bi ga s tako pobožnostjo napolnjevala kakor ta čarobna godba.
In zdaj se je vedeževalkin glas oglasil iz mogočnih tonov, ki so pa zopet presli v tih piano, - Mirko je slišal, ko je vedeževalka govorila:
»Ako spiš globoko pod zemljo večno spanje, — počivaj, snivaj dalje, ubogi duh! Tvoje krste nočem zdrobiti in Te rotiti na zemljo, kajti blagor onemu, ki je zapustil to živijenje ter našel v kraljestvu smrti večno pozabo. Ako pa bivaš še na zemiji, — ako Te življenski valovi se gonijo po svetu, - ako se lahko čutis kakor mi, - upaš kakor mi, — se bojiš kakor mi, - tedaj, deklica, se pokaži, kjerkoli si že, pokazi se ljubezni, ki Te željno pričakuje. Ljubljenec Te kliče, - in ako si kedaj čutila ljubezen zanj, - ako je kedaj srce Ti bilo zanj, — ako si se mu kedaj iskreno pritisnila na prsi, - in ako Ti morda se zdaj hrepeni srce po njem, tedaj se mu pokaži, čeprav le v podobi! - Moč ljubezni Te kliče! — Prikaži se, — prikaži se, — prikaži se!«
Čez steno je dvignil blisk, - po vseh kotih sobe je začelo šumeti kakor bi hotela morje vdreti. Mirkotu je bilo kakor bi se tla pod njim majala, — slišal je zamolklo buanje in grmenje, — mislil je, da se bodo stene nad njim podle. Hipoma je pa vse potihnilo, - megle so izginile, - in v naslednjem hipu je divje zakrical:
»Rožica, - Rožica, — vročeljubljena deklica, - Ti si tu! - Da, ona je, moja krasna gozdna vila, - zopet jo imam!«
Zamolkel padec, - Mirko je napol nezavesten padel na kolena. In kleče je zrl krasno prikazen, ki se mu je pokazala, - ves zamaknjen je gledal tja, kjer se je v svetlobnem okviru pokazala Rožicina podoba.
Ali je bila res le podoba, — ali je bila Rožica v resnici?
O kdo bi mogel to razločiti, — kdo bi mogel povedati, če je ljubka deklica, ki se mu je tu kazala v preprosti domači obleki, toda radiga tem krasnesa, tem ljubkejša, res živa? Da, bila je Rožica Jaklič, ki se je pojavila v okviru! Mirko je razločno lahko izpoznal krasno njeno postavo in ljubki obrazek. Da, to je - njegova gozdna vila, ki se je daj skanjala nad cretlično mizico ter zamišljeno klonila glavo na cvetoče rože.
Toda je-li ta krasna prikazen le podoba, senna slika, zrani pojav, ali je ljubka, čudovita deklica iz mesa in kosti, ali more govoriti, upati, ljubiti?
Mirko ni mogel odgovoriti na to vprašanje, ker v tem blazenem trenotku sploh na nič ni mislil, - ampak le gledal ter - ljubil.
Oh, nikakor se ni mogel do sitega nagledati sladkega, deviškega bitja, katero je nekoč objemal, - telo mu je strepetalo, - bilo mu je tako dobro in hudo pri srcu, — prsa so se mu širila, - in vendar mu je bilo tako čudno pri duši, kajti bal se je, da bi ljubka postava skoro ne izginila.
»Ne, ne, samo ubežati ne! Ti sladki, blazeni čar, obdajaj me s svojim razkošjem, čeprav si le varljiva prikazen in mi morda že v naslednji minuti izgineš! Oh, meni je kakor da mi bilo treba le roke iztegniti, da Te primem! Rad bi poskočil ter Te pritisnil na srce! Rožica, — Rožica, zlata moja devojka, ali me ne poznaš več?«
Mirko si ni upal glasno govoriti, kajti bal se je, da bi ze njegov glas jo pregnal, — da bi jo ne njegov dih preplašil. Zadrževal je besede, ki so mu silile iz duše, toda česar ni izgovoril, to je čutil, - bil je napolnjen od blazenosladkega drhtenja ljubezni.
Doslej je Rožicina slika stala nepremično. Toda zdaj, - Mirko je strepetal, - zdaj je vzdignila glavo - počasi je prekoračila sobo, katero je podoba kazala, - stopila k oknu, — je odprla, gledala ven, - sklenila roke, jih položila na lepooblikovane grudi, - in zdaj se je ozla proti nebu, tako sanjavo in koprneče kakor bi molila za svojo ljubezen.
Da, le ako devica moli za najljubše, kar ima na zemlji se razprostre ta nebeški izraz čez njena lica. In kaj je boli plemenitega in vzvišenega, popolnoma lepega nego devica, ki moli.
Nato je Rožica stopila od okna, — ustnice so se ji premikale, - in Mirkotu je bilo kakor bi šepetala njegovo ime.
Tedaj še ni mogel več vzdržati, — poskočil je, - hotel je prekoračiti meglo, ki ga je ločila od ljubice, — toda v istem hipu mu je švignil blisk ravno pred noge. — Grmelo mu je nad glavo, - napol nezavesten se je opotekel nazaj, — in ko je zopet odpri oči, je sedel v stolu in pred njim je stala vedeževalka.
Več minut je trajalo, preden se je Mirko docela zavedel, da je lahko jasno mislil.
Predvsem je videl, da je bil sev isti, sobi, kjer ga je gospa Goti sprejela, v isti sobi, kjer je bilo malo poprej ognjisce in kotel in kjer je videl Rožicino podobo.
»O gospa,« je vskliknil Mirko s solzami v očeh, ker se ni mogel vec zdržati,
»kaj sem videl! - Da, nadarjen ste z nadnaravnimi močmi, - Vam je lahko izvriti, kar je drugim zemljanom nemogoče, - pokazali ste mi Rožico, mojo sladko gozdno Vilo, - in to ni bila podoba, saj se je premikala, — videl sem, kako so bleščale njene oči, — zdi se mi celo, da sem slišal svoje ime iz njenih ust.«
»Videli ste le njeno podobo,« je odgovorila vedeževalka.
»Katero ste Vi pričarali, madama,« je zaklical Mirko,
»prosim Vas, rotim Vas, - povejte mi odkrito, — ali so moje oči videle le slepilo ali je, bila v resnici moja Rožica? - O saj ni mogoce, da bi bila slika tako podobna! In se-li more slika gibati, more-li govoriti? - Ne, madama, namesto da bi našel uganko svojega življenja v Vaši hiši, sem prišel v novo skrivnost.«
»Živijenje nam nalaga toliko ugank in mi ljudje hodimo vsak dan mimo skrivnostij, ne da bi jih opazili. — Jaz sem Vam zdaj dokazala, da, živi še ona deklica, katero ljubite in katere osoda Vam leži tako na srcu. Torej ne obupajte, — nekega dne jo boste zopet našli.«
»Nekega dne, — o to je slaba tolazba! In mi-li ne morete povedati, kje mi je Rožico iskati?«
»Povedati Vam ne morem tega, česar ne vem.«
»Torej je v Parizu?«
»Ne vem!«
»Odgovorite mi vsaj na vprašanje, kako se Rožica pocuti, ako je pri dobrih ljudeh? O gospa, zahtevajte od mene, kar hočete, - jaz sem bogat, zelo bogat, - knežje Vas hočem obdariti, - samo pomirite me o Rožicini osodi, - in če morete, mi dajte vsaj miglaj, kje naj Ročico iscem.«
»Za danes naj Vam bo dovolj, gospod grof, da veste, da Rožica se živi,« je odgovorila vedezevalka,
»saj boste spet prišli in potem boste več izvedeli. - Toda ne pozabite, kar sem Vam poprej povedala, - vezani ste na varjivo, nezvesto srce! Pazite, da se Vašemu življenju in imenu kaj ne prigodi.«
Mirko je zastokal, - s svilenim robcem si je obrisal potno celo ter zaklical:
»O madama, nova uganka! Brez dvoma govorite o moji soprogi? Da, res je, ljubil je nisem nikoli, zlasti tako ne, kakor bi moral mož ljubiti svojo poročno ženo. Kaj naj pa očitam Loli? - Čista je, nedolžna in zasluži ljubezen vrlega moža.«
»Dobro,« je zaklicala rdečelasa vedeževalka s strastnim glasom,
»poslušajte me, gospod, ako Vam dokazem nasproto, namreč, da je Vaša soproga nesramnica.«
Mirko je stopil korak nazaj, - z jeznim pogledom je meril bujnolepo žensko od nog do glave ter hladno rekel:
»Vi, gospa, si drznete, razžaliti mojo soprogo? Čeprav je ne ljubim, vendar bi Vi ne smeli omeniti nje, ki stoji visoko nad Vami in katere imena bi niti imenovati ne smeli.«
Porogljivo se je zasmejala madama Goti v odgovor.
»Ali res mislite, da je Vaša soproga tako visoko nad menoj? Dobro, zato Vam hočem odpreti oči! Toda zdaj ne, - v treh dneh Vam hočem donesti dokaze, da ste se poročili z nevrednico. - Obljubite mi, gospod grof, da do takrat svoji soprogi ne omenite svojega obiska pri meni, — in da ji tudi ne pokažete, da ste kaj slabega čuli o nji. Toda prisegam Vam, - zastavim Vam svoje živijenje, da se boste v treh dneh z zaničevanjem odvrnili od te ženske, ki se danes se ponaša z imenom grofica Višnjegorska.«
Jezno je Mirko segel vedeževalki v besedo.
»Dovolj sem slišal, madama, in obžalujem, da sem sploh prekoračil prag te sobe. Zdaj mi je znano, da imate namen, ponižati soprogo v mojih očeh, — toda vedel jo bom ščititi pred Vami.«
»Nesrečnež, varujte sami sebe, kajti Vi redite kačo na prsih. Toda ta strup Vas ne sme umoriti, jaz Vas hočem resiti, če bi morala to tudi zoper Vašo voljo storiti. Da, to delo hočem dovršiti.«
»Gospa, zagotavijam Vam, da mi nobena stvar ne omaja zaupanja v mojo soprogo, kajti jaz sem plemenitaš in nisem dostopen takim nizkotnim obrekovanjem. Zbogom!«
Mirko se je obrnil in kljub temu, da je bila dama, je odločno korakal proti vratom.
»V treh dneh,« je zaklicala vedeževalka za njim,
»ne pozabite tega, gospod grof, v treh dneh ne bo več grofice Višnjegorske, kajti s studom se boste obrnili od te ženske.«
Mirko morda ni več slišal teh besed, ker ga je navdajal gnus in stud. Hitel je v temni hodnik, tu ga je pa zgrabila močna roka in nekdo mu je zašeptal:
»Gospod grof, rotim Vas, ne verujte niti besedice teh obrekovanj zoper Vašo soprogo. Sramotno se je Vas varalo in bili ste le žrtev komedijantke.«
Mirko je kakor omamljen obstal, videl je pred seboj veliko, vitko damo, ki je imela moški glas. Mislil je, da ni nihče slišal negovega pogovora z vedeževalko, ta oseba je pa izvedela vsako besedo.
Vedno bolj strahotno mu je postajalo v tej hiši pri srcu in naglo se je hotel oprostiti roke, ki ga je držala.
»Ne, ostanite še trenotek, grof,« mu je šepetal isti glas,
»toda ne izdajte svojega presenecenja. — Kajne, videli ste sliko dekleta, pri katere krsti ste stali? - Kajne, Vi ste inteligenten, izobražen mož, - ali res mislite, da Vam je mogla sleparka pokazati živo Rožico Jaklič, katero ste videli mrtvo? Vse je le slepilo, podpirano od Vase razburjenosti. Ta ženska ima kak vzrok, da sovraži Vašo soprogo, - zdaj sicer ne vem, kakega, toda prišel bom gotovo vsemu na sled ter dal vedeževalko zapreti.«
»Vi, ženska, hočete zapreti vedeževalko?«
»Jaz nisem Zenska, — le preoblekel sem se v žensko — ali me ne izpoznate, — opazute moj obraz.«
In preoblečena ženska se je sklonila k Mirkotu.
»Sveti Bog, kaj je to?« je zaklical Mirko,
»ta ostročrtani obraz, te sive oči moram poznati, Vi ste-«
»Detektiv Edvin Lister,« je odgovoril ta,
»zdaj pa tudi razumete, zakaj sem se preoblečen splazil semkaj. Prišel sem po naročilu policijskega prefekta, ker je Goti že marsikoga osleparila. Njen namen je, le denar si služiti in prepričan sem, da Vam bo v treh dneh rekla: ,Ali mi plačaj toliko in toliko tisoč frankov, ali bom pa čast Tvoje soproge uničila«
»Da, Lister, prav imate! — O ta nesramnica! - Varujte mojo soprogo, ki je v taki nevarnosti, pred to sovražnico!«
»Zanesite se popolnoma name,« je odgovoril Lister,
»to izsiljivko bom že napravil neškodijivo. Zdaj pa pojdite, gospod grof, — v eni uri bo slavna vedeževalka madama Goti tičala v ječi, kaji povelje za to imam ze v žepu.«
Nato je grof odšel in detektiv je naglo smuknil v sobo stevilka 7.
Slišal je Mirkotove korake po mehkih preprogah, nato se je zadovolino smehljal ter šepetal zase:
»Strašna nevihta visi nad Lolino glavo, toda upam, da jo bom odvrnil: Madama Goti je pa nevarna oseba in treba mi bo vse moči napeti, da ščitim Lolo pred njo.
Da, varovati hočem lepo zensko, k kateri me vleče neko neznano čuvstvo. Sam ne vem, kaj me je v njeni bližini prijelo. — Mislil sem, da je le čutno poželjenje, da bi lepa grofica postala moja ljubica, — a vendar neki drug občutek me napolnuje in tega si ne vem pojasniti.«
Edvin Lister je sedel na zofo, a takoj nato je zaslišal šumenje poleg sebe, - pogledal je, - rdečelasa vedeževalka je stala pred njim.
87. poglavje: Rdeča lasulja
Ko je Lister zagledal vedeževalko v polni svetlobi, mu je bilo jasno, da je ta obraz prav gotovo nekje videl, toda premišljevati ni mogel, kje je to bilo, kajti lepa, rdečelasa ženska ga je merila s sumljivim pogledom ter rekla:
»Gospa, poprej sem Vam sicer dovolila tukaj počakati ter Vam obljubila, da bom se govorila z Vami; toda vzrok imam, da te obljube ne izpolnem.«
»Oh, škoda!« je zaklical detektiv z izpremenjenim glasom,
»toda prosim, da mi poveste ta vzrok.«
»Obžalujem, — nočem!«
»To je razžalitev, madama!« je zaklical Edvin Lister,
»vendar razumem, — Vaše usluge Vam se nisem plačal in mi morda v tem oziru ne zaupate, takoj bom zamujeno popravil.«
Segel je v žep ter izvlekel polno denarnico, toda preden jo je odpri, je hlastro zaklicala vedeževalka:
»Ne trudite se, od Vas ne zamem prav ničesar! Prosim, pojdite!«
»In ako Vas ne ubogam?«
»Vas bom te odstranila iz svoje hiše!«
Lepa rdečelaska se je odločno zravnala pri teh besedah in Lister je izprevidel, da bo rabila silo.
Toda sklenil je ostati do konca, ker je imel namen, da spravi madamo Goti v ječo.
»Torej se branite, se z menoj govoriti?« je vprašal in se tako postavil, da mu vedeževalka ne bi mogla uiti skozi tapetna vrata.
»Rekla sem Vam že to in zahtevam zadnjikrat, da odidete iz moje hiše.«
»Dobro, in jaz Vam odgovorim: Jaz ostanem tu in takoj mi morate dovoliti pogovor, pri katerem ne boste Vi mene izpraševali, ampak - jaz!«
»Kaj pomeni to!« je zakricala gospa Goti ter stopila korak nazaj,
»gospa, Vi niste to, za kar ste se izdali!«
»V tem oziru imate prav,« je odgovoril detektiv,
»in jaz se le čudim, da Vaša bistroumnost to šele zdaj čuti. Kje pa je ostala Vaša prorokovalna umetnost, - Vaš dar, - Vaša zveza s skrivnostnimi močmi, ki Vam vse povedo, vse razkrijejo? - Zakaj niste takoj izpoznali, a nisem ženska, ampak moški? Jaz sem detektiv Edvin Lister in aretiram Vas v imenu postave!«
V istem hipu si je Lister potegnil lasuljo raz obraz si odpel trak in vsa ženska obleka je padla od njega in detektiv je stal v moški obleki pred njo ter jo zmagovalno gledal s svojimi sivimi očmi.
Ta je nečlovesko zakricala, se opotekla nazaj ter iztegnila roke, - toda ime, katero je zaklicala, se ni glasilo Edvin Lister, ampak bilo je drugo ime, ki je detektiva z grozo napolnilo, kajti zdaj je hipoma vedel, kdo je ta ženska in kje jo je že videl.
»Edvard Satanelo!« je z groznim glasom zakričala madama Goti, — nato se je opotekla ter nezavestna zgrudila na tla.
Z zadnjo močjo je se zagrebla roke v rdeče lase ter si jih iztrgla raz glavo - in blestecerni lasje so se pokazali pod rdečo lasuljo.
Tudi Lister se je opotekel k nji, — se zgrudil poleg nje na kolena ter se sklonil, da ji zre v obraz z dolgim pogledom, v katerem se je zrcalil cel svet bolesti in groze.
»Arabela!« je šepnil z neznim glasom,
»Arabela, - moja ljubljenka, - moja ženka, — moja lepa, nezvesta ženka, - mati mojega otroka!«
Sicer zapovedujoe in strog glas detektivor se skoro ni več izpoznal, tako milo se je glasil. Tudi obraz se je grozno izpremenil. Bil je hipoma pokrit z gubami, nič več odločnosti in poguma ni bilo na njem, - trpka žalost, mešana z bolestjo in mučnimi spomini se je čitala na njem. Lister se je v tem hipu postaral za dvajset let.
»Ona je!« je šepetal,
»da, — Arabela je! Sveti Bog, kje sem imel oči, da je nisem takoj izpoznal in njen glas se mi je zdel tako zuan. Mnogo let je preteklo, odkar sem poslednjič gledal to obličje, gotovo je že sedemnajst let. - In jaz sem jo iskal kakor išče zavrženec paradiz, - kakor se išče ženska, brez katere se ne more živeti. In vendar je nisem mogel naji. In ko sem dolgo vrsto let prebrodil širno zemijo, ne da bi mogel najti žene in otroka, sem postal to, ker sem zdaj, tedaj sem planil v vrtinec živijenja in postal sem detektiv Edvin Lister, - signor Satanelo, zločinec! - K enemu in drugemu me je napravila ona. In zdaj jo najdem tukaj kot sleparko, glumačico, katero sem hotel zapreti!
Ha, kaj je storila iz mojega otroka, — vedeti moram, — vse mi mora priznatil - Da, zdaj, Arabela, bova obračunala za leta bede in za veliko prevaro, s katero si me odpodila od sebe. Zbudi se, žena, zbudi se, — ura obračuna je prišla!«
In pri tem je zagrebel svoje nohtove v njeno meso, toda ležala je še vedno bleda in nepremčna kakor mrlič.
Tedaj jo je vdignil in nesel na zofo. Položil jo je na njo ter potrpežljivo čakal, da se zbudi.
Skoro nato se je vedeževalka zravnala ter z grozo in plašno zla Listra, ki je bled s prekrizanimi rokami na prsih stal pred njo.
»Torej si res Ti!« je vskliknila črnolasa ženska,
»toda ne, - Ti ne moreš biti. Mrtvi ne morejo priti iz grobov. In vendar so to Tvoje poteze, — zdaj stojiš zopet pred menoj kakor ono noč, — ne, ne, ne morem misliti na to, sicer zblaznim, - saj je vse le sen, kar me obdaja!«
»Ne, Arabela,« je rekel Edvin Lister ali s pravim imenom Edvard Satanelo,
»le obdaja Te sen, ampak osorni slučaj je naju zopet speljal skupaj. Ti si moja žena in jaz sem Tvoj mož! Zdaj se gre samo za vprašanje Arabela, kaj se je zgodilo z najinim otrokom?«
»Z najinim otrokom?« je zastokala Arabela ter pritisnila roke na valujoče grudi.
»Mrtev je!«
»Lažeš, - to vidim iz Tvojega obraza!. Ne, - najin otrok živi!« je zaklical bledi mož ter strašno prijel Arabelo za roke,
»ženska, ali se vedno lažeš, — ali se vedno živis od lazi? - O, ženska, - vsaj 17 let je preteklo, odkar se nisva videla, - 17 let, ki lahko izpremene človeka, Ti si pa se vedno ista ostala!«
Arabela mu ni mogla odgovoriti, - bolj mrtva nego živa je visela na njegovih rokah.
»Da, vedno si se ista,« je nadaljeval Satanelo,
»toda jaz sem postal drug. Kajne, tak bi Ti ugajal kakor sem bil pred 17 leti, — zaupljiv, udan, — otrok, ki ni znal varati, — srce, ki ni bilo nikoli nezaupno, - človek, ki je le ljubil in v oni, katero je ljubil, videl najsvetejšo stvar na zemlji. - Ti pa si mi odprla oči, Arabela, - Ti si me vzbudila iz utapolnega spanja; - in zdaj sem drugačen! Ženska, Ti ne slutiŠ, kdo sem postal - in kdo stoji pred Teboj!«
»Vem,« je šepnila Arabela,
»Ti si slavni detektiv Edvin Lister.«
»Haha, ko bi le to bilo! Toda če veš, da sem to, si mora biti tudi znano, da Te imam v rokah in da Te lahko takoj dam zapreti. Prišel sem v Tvojo hišo, da Te kot jetnico izpeljem. Pariški policijski pretekt mi je dal nalog in če hočes, Ti pokažem pismeno povelje, ki mi daje pravico, da Te takoj zaprem.«
Arabela je omahnila nazaj ter padla na zofo.
»In veš, kaj se bo zgodilo,« je nadaljeval Satanelo ter se s plamtečimi očmi sklonil čez teško dihajočo Arabelo,
»vlekli Te bodo v ječo, prišla bos pred sodišče in obsojena v dosmrtno prisino delo. Povej mi, Arabela, ali te veseli tako živijenje?«
Arabela si je v grozi z rokami zakrila oči ter sklonila glavo na prsi.
»Zdi se mi, da ne čutis mnogo veselja do tega,« je nadaljeva Satanelo ter se malo pomiril,
»kajti navajena si na bogatstvo, udobnost in komoditeto. Toda v prisilni delavnici ne bo nič tega: Vse to te čaka, ako mi ne odgovoriš po pravici na moja vprašanja. - Ah, Ti se že treses in v Tvojih očeh je zopet zmagonosno zasvetilo. - Misliš si v tem hipu, naj me le vpraša, - mu bom že odgovorila kakor bom jaz hotela. Toda ne misli, da boš Listra prevarala. - Preden Te pa začnem izpraševati, hočem slišati, kaj se je zgodilo iz najinega otroka, iz najine Beate. Ali naj Ti to malo povest še enkrat pokličem v spomin?
Morda gane Tvoje sce, - morda se zgane v Tvoji duši obutek — materina ljubezen?!«
Lister je sedel poleg vedeževalke na divan, toda dotaknil se je ni. Obraz se mu je za hip zamislil, nato je tiho pričel.
88. poglavje: Pred dvajsetimi leti
»V veroni je nekdaj živel star godbenik,« je začel Lister pripovedovati,
»ki je imel le dva zaklada, namreč svojega sina Edvarda in preperele rokopise, katere je starec ljubosumno skrival svetu. Pravzaprav je oboje skrival, da ne bi jih uzrli zavistni ljudje. Rokopise je shranjeval v skrinji, do katere je ključ vedno s seboj nosil. In sina Edvarda je strogo čuval, - ni hotel, da bi Edvard prezgodaj spoznal sladki strup, ki kvari človesko dušo. Zato je pazil na vsak njegov korak. Nikoli ni bilo čistejsega razmerja med očetom in sinom kakor med starim godbenikom Satanelom in mladim Edvardom. Oče in sin sta se nežno ljubila in bila sta si takoreko zvesta prijatelja, ki nista imela nobene skrivnosti med seboj. In kar je bilo še več, — imela sta isto strast, isto ljubezen, isto ceščenje, - ne za žensko bitje - ampak za godbo, kateri sta se za celo živijenje zaobljubila.
Stari Satanelo pa ni bil le velik godbenik, ampak tudi znamenit komponist, skladatelj, ki je zložil čudovitolepe melodije. - Tega ni hotel, da bi njegova dela izšla se pri njegovem žiljenju, zato jih je shranil kot dedščino za svojega sina in je tudi želel, da bi potem pod sinovim imenom izšla.
Sin moj, je navadno rekel stari, sivolasi mož, star mož sem že, zato ne hrepenim več po slavi, ki jo more množica človeku podeliti. Tudi po denarju ne hrepenim, ker sem vse svoje življenje preživel v revscini in bedi. Čemu bi torej zdaj postal trgovec ter to, kar sem občutil v globocini duše, prinesel na trg ter prodajal za denar?
Ne, moje note, moje skladbe ostanejo zaklenjene v tej skrinji, dokler mi smrt ne zatisne oči. Potem boš na mojih prsih našel ključ do skrinje - in potem moraš Ti objaviti moje skladbe in vzel bos slavo, čast in denar. To vem gotovo, kajti čutim, da sem nekaj velikega sestavil in napisal. Vsako noto Ti bodo z zlatom poplačali in ime Satanelo se bo slavilo od enega konca Italije do drugega. Tako je govoril starček in Edvard je v spoštovanju sklonil glavo ter mu poljubil velo roko.
Starec je pa tudi resnico govoril, ko je dejal, da je bedno preživel svoje življenje. Mala hišica na južnem koncu Verone je bila edina lastnina, a tudi hišica je razpadala, zidovi so pokali in veter je pihal skozi, streho.
Oče in sin bi pa prav lahko živela udobno življenje tudi ko bi ne prodala skladb, ko bi hotel starec poučevati na goslih, kajti bil je veščak na tem instrumentu in ko bi hotel dati kak koncert, bi dobil v izobilju denarja.
Tega pa niti oče niti sin nista storila.
,Ti, moj sin,' je rekel stari Satanelo, ,si moj edini učenec in bos tudi edini ostal!'
Tako sta živela kakor samotarja v mali hišici in mladi Edvard je dopolnil te enoindvajseto leto, ne da bi poznal sveta. — Živijenje je, ležalo pred jim kakor knjiga s sedmimi pečati. Pa ga tudi ni mikalo, da bi življenje izpoznal.
Nič ni vedel, da je zunaj v svetu pomlad in ljubezen, smeh lepih žensk, veseli prijatelji, vesel smeh, vinc in petje, o vsem tem ni ničesar slutil, pa tudi hrepenel ni po njem.
In pri tem so vendar vsa dekleta zrla za njim, ko je korakal po ulicah. Dolgi, črni, umetniski kodri so mu padali na ramena in oči so bile modre in njih se je zrcalila dobrota.
Nekega dne so se pa tudi Edvardu odprla oci, da je v življenju mladenica tudi nekaj bolj prijetnega nego igranje na goslih in pisanje not.
Hišica ie ležala na reki Adiži in čeprav ie voda obpovodnji slika v klet, vendar jima je pripravljala tudi dosti razvedrila.
Ob lepih poletnih večerih so se mestni mladeniči prepeljavali s svojimi dekleti na lepih čolnih po reki ter prepevali vesele pesmi.
Nekega dne je pa nastopil izvanreden dogodek. Stari Satanelo se je izprehajal ob bregu reke.
Nenadoma je stari godbenik obstal,'— obraz se mu je razjasnil, — oči so mu bliščale, - poslušal je čez reko, koder se je slišal dekliški glas, tako čisto in jasno kakor zvon, da je starec kakor začaran obstal.
In ko je ribiška deklica končala svojo pesem, je Satanelo pomignil lepemu bitju, naj se pelje na to stran. Ta je veslala na breg, začudena, kaj želi stari sivolasi gospod od nje.
Stari umetnik je prisino objel pevko ter rotil lepo deklico, naj gre z njim in pusti ribarenje kajti postala bo z njegovo pomočjo velika umetnica v gledališču ali v koncertni dvorani.
Deklica se ni ustavijala zapeljivim obljubam sivolasega umetnika ter je šla z njim v samotno hišo, kjer sta doslej stanovala samo starec in njegov sin.
Edvard je debelo gledal, ko je pripeljal oče lepo deklico v hišo. Mladenič, ki doslej se nikoli ni prišel v bližajo dotiko s kako deklico, je občutil pri pogledu na čudovitolepo, komaj šestnajstletno deklico, ki mu je dala roko v pozdrav, blaženo čuvstvo. Motril je vitko-raščeno ribiško deklico od glave do nog kot svetovni čudez. Ni se mogel nagledati ljubkega obrazčka, iz katerega je sijalo dvoje milih očij.
In v tihi hišici, katere praga že dolgo let ni prestopila ženska noga, je gospodarila in opravljala gospodinjstvo poprejšnja ribiška deklica, ki se je imenovala Arabela. Prišel je zopet red v staro poslopje in oče ter sin sta bila srečna, ko Arabela ni samo dobro gospodinjila, ampak se tudi z vnemo učila petja.
Starec je sklenil, da izobrazi Arabelo v veliko umetnico, ki bos svojim petjem začarala ves svet.
Čudno, ako je Edvard z goslimi spremijal srebrnocisto Arabelino petje, se je glasil njen glas se lepše, se čudovitejše, nego ce je stari Satanelo vodil petje.
Tudi Edvard je to občutil in v njegovem srcu je donel deklicin glas ter mu zbudil občutke, ki so doslej docela spali v njegovem srcu.
Ljubezen, strastni ogenj prve ljubezni je počasi vsplamtel v srcu mladeniča, katerega je oče dozdaj varoval vsake ženske družbe.
Skoro je čutila Arabela strastne poljube na svojih ustnicah, katere je Edvardu prav tako strastno vračala.
Stari Satanelo je skoro opazil to izpremembo ter sklenil, da ne sme njegov sin več videti Arabele.
Zaljubljenca sta izvedela za očetov načrt ter sklenila, da ga onemogočita. Še pretesno ju je ljubezen objela, — že davno je ležal strastni mladenič v Arabelinem objemu in Arabela je s skrbjo gledala v bodočnost.
Deklica je imela silen upliv na neizkusenega mladeniča, zato je rotila Edvarda, naj ubeži z njo iz hiše ter, pusti starca samega.
,S čim pa bova živela?' je Edvard odgovoril.
Arabela je pokazala s prstom skrinjo, kjer je imel stari Satanelo spravijene dragocene skladbe, ki bi se smele šele po njegovi smrti objaviti.
,Tu počivajo veliki zakladi,' je takrat sepetala Arabela neizkušenemu mladeniču, ,ti nas bodo nele obvarovali bede, ampak živela bova lahko sijajno življenje.'
Ogorčeno je Edvard zavrnil Arabelin predlog, da bi okradel lastnega očeta. Toda zapeljiva ženska je znala vse mladenčeve pomisleke ovreči.
Splazila se ja v sobo, kjer je spal starec, ter mu vzela s prsij kljuc, ki ga je starec kakor sveto stvar shranjeval.
Potem je odprla staro skrinjo ter jo docela izpraznila. Nato sta se oba naložila z dragocenimi notami ter zbežala iz hiše.
V neki beznici sta prenočevala. Za Edvarda je bila ta noč strasna, ker ga je mučila vest, da je lastnega očeta okradel za najdragocenejšo stvar, ki jo je imel: Revez ne bo prebolel izgube, - to bo njegova smrt! je takrat Edvard zastokal.
In tako je tudi prišlo.
Drugo jutro so mimoidoči ljudje videli starega Satanela obešenega baš nad izpraznjeno skrinjo.
Iz obupnosti vsled strahovitega prestopka svojega sina in nehvaležnosti ribiške deklice, katero je hotel osrečiti, si je starec vzel živijenje.
Dva dni kasneje, ko sta se Edvard in Arabela peljala iz mesta, sta srečala pogrebce z mrličem.
Obesil se je, so si klicali ljudje.
Edvard je mislil, da zblazni pri teh besedah. Mrlič je bil njegov oče. Ker ni hotel videti krste, je ukazal kočijazu, naj obrne voz, toda pri veliki gnječi sta se konja splasila ter planila naravnost na nosače, ki so krsto izpustili, da je padla na tla, se razbila in mrlič je padel ven.
Edvard je hotel bezati toda osteklele očetovi oči so ga prikovale na mesto. Na skremženih bledih ustnicah je trepetala še kletev, ki je veljala njemu. Mrtvečeve veleroke so bile krčevito stisnjene iz besnosti vsled grdega zločina nepoštenega sina.
Množica se je pri tem strašnem prizoru razšla.
Edvard se je hotel vreči na mrtvo očetovo truplo ter prositi odpuščanja, — toda prijela ga je ženska roka, ga potisnila na voz in - ta je oddrdral v največjem diru -
Begunca sta dospela v Rim ter se tukaj ustavila. Toda Edvard ni imel več mirne ure, odkar je očeta poslednjič videl. Zamišljen in potrt se je plazil okoli, dočim se je Arabela udajala razkošjem in zabavam večnega mesta kijub temu, da se je čutila mater.
Del skladb je Arabela prodala za drag denar ter pričela živeti razkošno življenje.
Sicer ju je duhovnik poročil v Rimu, toda temu-zakonu je manjkal božji blagoslov, ker ga ni blagoslovil stari Satanelo.
Arabeli je bilo življenje na strani od nje zapeljanega mladeniča predolgočasno, - dala si je dvoriti in ljubiti od drugih, ki niso vedeli, da je postala že mati!
Nekega dne je Arabela izginila in z njo najdragocenejše note, katere je zložil stari Satanelo.
Tedaj je Edvarda zgrabila obupnost, - sežgal je še vse skladbe, ki so mu ostale, ter se udal postopanju, da si prežene mučne misli. Pridružil se je roparski družbi in ropal z njo.
Slučajno je izvedel, da je. Arabela ubežala na Avstrijsko ter tam rodila deklico, z imenom Beata. Natančnejega ni mogel poizvedeti in tudi za bivališče ne.
Nekega dne so žandarmi razgnali roparsko družbo in Edvardu se je s težavo posrečilo, da je ubežal iz Italije. Nekaj mescev pozneje se je pojavil na Angleškem ter postal tu eden najnevarnejših tatov pod imenom Edvin Lister.
Pozneje je zamenjal Edvard roparski obrt s policijskim in ker so mu bile znane vse skrivnosti tatov, in roparjev je skoro postal slaven detektiv.
Naposled je šel Edvard v Pariz in tu so se njegovega imena bali tatovi, policija ga je pa rada imela.
Ali veš zdaj, Arabela, kaj je postalo iz Tvojega Edvarda?« je zaklical Lister kakor bi se zbudil iz sanj ženski ki je molče sedela pri njem.
»Iz zelo nadarjenega umetnika je postal zločinec! Že davno bi uničil svoje zgrešeno živijenje, toda edina misel me je vadržala, name misel, kaj je postalo iz mojega otroka. Ali se živi in kje je? Priznaj, Arabela, kaj je z najinim otrokom, - odgovori mi!«
Arabela je vdihnila ter vstala, toda se vedno je molčala.
»No, čemu se se obotavljaš!« je vskliknil Satanelo ter stisnil Arabel roke,
»Tebe, ničvrednica, najdem zopet kot glumačico, ki živi od lahkovernosti ljudij. Toda tega: Ti ne očitam; ker sam nisem gol. A če sva prav najzanikarneša in propalejša človeka, vendar bi imela dolžnost, zgojevati najino dete v čisto, nedolžno deklico. Toda meni ni bilo mogoče, zato mi odgovori, kje najdem svojo hčer?«
»Našel jo boš tam,« je Arabela zmagonosno zaklicala,
»tam, kamor bi je Ti nikoli ne spravil. Da, jaz sem jo vdignila, pripravila sem ji srečo, o kateri Ti še sanjas ne. Najina hčerka stonuje na višini družbe, - postala je grofica, bogatstvo in sijaj jo obdajata - ljubljena je in spoštovana!«
»Dokaži mi te besede! Povej mi njeno ime, potem se bom sam prepričal, če govoriš resnico.«
Arabela je premišljevala.
Ali naj izda Satanelu svojo skrivnost, naj mu-li pove, na kak način je spravila svojo hčer v grofovski grad?
In ako to stori, ali naj mu ne pove obenem, s kako nehvaležnostjo ji je Lola, — to ime je imela Beata, poplačala to dobroto. Potem mu mora tudi povedati, da je sklenila nesramnico strmoglaviti iz višine?
Prvo vprašanje mu pove, drugega ne. Satanelo naj izve, da je njegova hči grofica Višnjegorska, toda ne, da v treh dneh nebo več grofica Višnjegorska.
»Ti premišljuješ,« ji je zaklical Satanelo.
»Tu ni treba nobenega pomisleka. Ali mi poveš ime moje hčere, ali boš pa okusila moje maščevanje, kakor sem Ti zagrozil.«
»Maščevanje? Kaj mi pa moreš storiti?« je kljubovalno vskliknila Arabela.
»Prevara, ki sem jo iz vršila v Italiji na Tebi, je že davno zastarela, ne glede na to, da si se tudi Ti udeležil tatvine. Ali morda misliš, da me bos kot vedeževalko dal zapreti? - Haha, le poskušaj! Toda v ječi bom povedala o nekem Edvinu Listru, ki se pravzaprav imenuje Edvard Satanelo. Sodnike bo še bolj zanimalo izvedeti življenje Tvoje, nego moje.«
Satanelo je vzdignil pest kakor bi hotel potolči svojo ženo. V naslednjem hipu se je pa premislil in odgovoril:
»Saj sem rekel, da ne poznas svojega položaja! Vprašaš me, kakšno bi bilo moje maščevanje? No, prav nič se ne bom obotavljal izvršiti to, kar sem Ti zagrozil že sedemnajst let. Kdo ni bo pa branil, da Te umorim v tej sobi ali da Te obesim, da kočaš življenje kakor moj nesrečni oče? Ako Te danes ali jutri najdejo mrtvo, kdo bi pa sumil detektiva Edvina Listra? Ničesar bi se mi ne bilo treba bati a Ti bi prijela svojo kazen.«
Arabela se je stresla v grozi. Ta človek je bil vstanu, izvršiti svojo grožnjo.
Zato se je morala odločiti, da mu pove svojo skrivnost in izda ime otrokovo.
»Vidim,« je tiho odgovorila,
»da sem v Tvojih rokah, ako hočes rabiti silo. Toda obljubil si mi, da se odrečeš maščevanju. Poslušaj torej, ona, katere nisi nikoli poznal, Tvoja Beata, o kateri pravis, da jo ljubiš -«
»Katero v resnici ljubim!« je zaklical Satanelo in obraz mu je postal mehek in mil,
»in katero bom vedno ljubil. - Žena, o svoji hčeri sem sanjal speč in bdeč in večkrat, ko sem skušal vreči nevredno živijenje od sebe, sem se spomnil nje in misel da jo bom morda le, se kedaj videl, me je vzdržala od samomora.«
»Najina Beata,« je tiho nadaljevala Arabela,
»se je razvila v čudovito krasotico, lepa je, morda se lepša kakor sem jaz nekdaj bila.«
»Potem mora biti Venera lepote," je vskliknil detektiv tiho, toda ne dovoli tiho, da bi ga Arabela ne slišala. Ponosen smehljaj zadovoljstva se ji je zibal na ustnih.
»Pa je tudi res Venera lepote,« je nadaljevala Arabela,
»toda Ti veš, da se z lepoto ne doseže veliko. Nasprotno, lepota je nevarnost za ubogo deklico, ako ni obenem modra in pogumna. Beata je bila lepa, ašobenem pogumna in modra. Hotela sem preskrbeti hčeri nekaj velikega in zato sem jo spravila v neko grofovsko rodbino, v kateri je edina hči že po rojstru izginila. Potrebne papirje mi je spravil slučaj v roke, in s temi papirji je šla Beata k grofu, ki jo je za svojo hčer pripoznal.«
»Torej je Beata sled zločina dosegla srečo!« mrmral Satanelo.
Toda takoj je pristavil:
»Kako se imenuje grof, ki je priznal najino hčer za Trenotek je Arabela omahovala in potem zaklicala. Najina hčerka, mala Beata, je priznana hči, edini otrok in edina dedinja grofa Radivoja Sokolskega, in je omožena z grofom Mirkotom Višnjegorskim. Krstno ime njeno je Lola, katero ime ji je dala njena vzgojiteljica.«
Satanelo je zakrical, opotekel se je nazaj, v naslednjem hipu se je zgrudil v stol.
Taka je bila torej rešitev uganke, - zato ga je tako vleklo k Loli Višnjegorski, - zato ga je lepa ženska od prvega hipa, ko jo je videl, tako zanimala, da je postal celo njen varih in zaščitnik. Takega vtisa ni napravila Lola nanj kot ženska, ampak bilo je krvno sorodstvo in instinkt očeta.
In vendar se je Satanelo stresel v tem hipu, kajti večkrat si je v zarečem hrepenenju želel lepo žensko za ljubico. Mislil je, da je hotel Lolo zapeljati kakor že marsikatero drugo. Sveti Bog, kakšno grozo bi to povzročilo!
Pa še drugo izpoznanje je Satanelo potrlo.
Ako je bila Lola Višnjegorska njegov otrok, v kar ni niti trenotek domil, kajti srce mu je reklo, da je ta vest resnična, potem je grozila njegovi hčeri strašna nevarnost in sicer baš od one, ki bi morala biti njena naravna zaščitnica. Ali ni z lastnimi ušesi slišal, da je Arabela grofu Mirkotu Višnjegorskemu obljubila, da mu v treh dneh prinese dokaz o nezvestobi njegove žene?!
Le tega si ni mogel pojasniti, kakšen vzrok ima Arabela, da Lolo tako strašno sovraži, in da je sklenila, da jo uniči.
»Zdaj vidiš,« je zmagoslavno zaklicala Arabela in sem za najinega otroka boljše skrbela, kakor bimogel Ti kedaj storiti. Ako bi Te spreminjala po Tvojih potih, bi postala kakšna roparska nevesta ali kaj drugega. Jaz sem pa najino dete napravila za grofico Višnjegorsko.«
Komaj je Arabela izpregovorila te besede, ko je Satanelo poskočil, jo prijel za obe roki ter jo siloma potisnil na tla.
»Kaj delaš?« je stokala bujnolepa ženska,
»temu me siliš na kolena?«
»Ker Te bom ubil,« je zaklical Satanelo z groznim glasom,
»slišiš, ubil Te bom, pa ne zarad izvrsenega zločina, ampak da zabranim novega, ki je prav tako velik in strašen kakor oni, ki si ga izvršila v svoji mladosti.«
Arabela je mislila, da je Satanelo zblaznil.
O kakem zločinu pa govori, - kaj naj zabrani?
»Pusti me!« je vskliknila Arabela,
»ne drzi me tako surovo,- Ti si blazen, - jaz ne razumem, o čem govoriš.«
»Tem bolje Te pa jaz razumem!« je zaklical Satanelo.
»Ali mi hočes morda tajiti, prokleta ženska, da si pred eno uro sklenila, da pogubiš svojo hčer! Nesramna mati, Ti hočes srečo svojega otroka uničiti! Ali se nisi zavezala grofu Višnjegorskemu, da mu v treh dneh doneseš dokaz o Lolini krivdi?«
Bujnolepa ženska je hripavo zakričala. Ali vidi ta človek res v njeno dušo? Toda hipoma ji je zasvetilo v glavi in vedela je vse.
Satanelo je bil v kabinetu, ko je sprejela Mirkota Višnjegorskega. Brez dvoma je prisluškoval ter slišal vse, kar je govorila z Mirkotem.
Potem mu pa niso bile znane nele vse njene skrivnosti glede Lole, videl je tudi, ko mu je pokazala Rožicino sliko.
Torej je ta strašni človek vedel za vse njene skrivnosti. Od strahu in groze ni mogla izpregovoriti nobene besede.
Tedaj jo je Satanelo zgrabil ter jo potegnil tesno k sebi. Čutila je na licih njegov dih in bilo ji je, da jo se zažgo njegove plamteče oči.
»Poslušaj me,« ji je šepnil s strahovitom glasom,
»poslušaj me žena in utisni si dobro vsako mojo besedo. - Sicer ne vem, zakaj si Loli prisegla maščevanje, toda mislim si lahko! Najbrž noce, ko je dosegla rešilni breg rednega življenja, ničesar vedeti o materi, katero mora le zaničevati. Morda Ti je odrekla plačilo, katero bi Ti morala plačati, ker si jo povišala. Morda je tu tudi kaka moška oseba poleg. Kaji ako ženska žensko sovraži, je navadno le moški vzrok. Toda naj bo kakršenkoli vzrok Tvojega sovraštva, - jaz, Tvoj mož, jaz, Edvard Satanelo, ki si ga že enkrat napravila za najnesrečnejsega človeka na zemiji, kateremu si očeta umorila, — jaz Ti zapovedujem, ne dotakni se mojega otroka, ne ostrup jo s strupom svoje izpridene duše. Gorje Ti, trikrat gorje, ako kaj žalega storiš moji hčeri! Ako ji skališ srečo, ki jo je naša da strani poštenjaka, — ako bo Lola imela le eno nemirno uro sled Tebe, - potem si izgubljena, - potem bo Edvin Lister, Edvard Satanelo, bandit, ropar, slepar postal Tvoj morilec!«
Tedaj se je Arabela siloma, iztrgala od njega, njena postava je rastla, - kljubovalna odločnost se je pojavila na njenem obrazu. Vse je prenesla mirno, očitanje, obtožbe, strahovite spomine na preteklost, - toda zdaj, ko je hotel stopiti med njo in Lolo, ko ji je branil, da bi se maščevala nad nehvaležnico, - tedaj je zaplamtelo v njenih očeh, tedaj se ji je v prih vzbudil odpor, ki je bil za vse pripravljen.
Tako sta si stala soproga, ta človeka, ki sta si pred leti šepetala najsladkejse ljubenjivosti, nasproti ter se merila s pogledi sovraštva in izzivanja.
»No, vedi torej,« je zaklicala Arabela in glas se ji je strašno tresel,
»jaz sem vdignila najinega otroka, a jaz ga bom tudi ponižalal. Izvlekla sem jo iz blata ter jo napravila za grofico, skoro pa mora pasti zopet nazaj v močvirje, kajti Lola me jez nesramno nehvaležnostjo poplačala. Hvaležen je mladi volk, ako ga volkulja spravi v varen brlog, - hvaležnejsi je krokodil, ako ga mati stvari pred bližajočim lovecem ter ga spravi v varno vodo, — hvaležen je tudi levic levinji, toda otrok iz Tvoje krvi nima hvaležnosti, ne ubogljivosti, ne posluha do svoje matere. Lola mi je pokazala vrata iz hiše, kamor sem jo jaz spravila in to mora trpeti! - Da, le glej me, le žugaj mi, — le plaši me! In če mi v tem hipu postaviš bodalo na prsi, ne bom odnehala od tega, da bi Lole v treh dneh ne strmoglavila s ponosne višine. - Zdaj pa ven, ven iz moje hiše, - ne dizni se me dotakniti, sicer bom povedala o Edvardu Satanelu, katerega iščejo v Rimu kot morilca in požigalca. - Ven, pravim se enkrat, sicer pokličem svoje služabnike!«
In pri teh besedah je Arabela prijela za zvone.
Edvard Satanelo je omahnil nazaj ter hitel proti vratom. Obraz mu je ozelenel in oči so mu bulile iz jamic.
»Grem!« je sopel,
»odidem, ker nimam povoda, da bi se tukaj ostal. - Toda smatraj me od tega hipa kot svojega nasprotnika, kot smrtnega sovražnika, kajti bojeval se bom s Teboj. Da, boj bo med nama na življenje in smrt! Ti se boriš proti Loli, jaz za njo! Ti hočes svojo hčer uničiti, — jaz jo bom pa rešil! In zdaj, Arabela, lepa ribiška deklica iz Verone, plačana agentinja in ponarejevalka listin, - daj bova, videla, kdo bo močnejsi. Začel se bo boj tigra z levinjo. Jaz bom pa v tem boju imel vsaj zavest, da se borim za srečo svojega otroka, in tem znamenju bom zmagal!
Vrata so se zaloputnila, Satanelo je izginil. Arabela je pa stala nekaj hipov bleda, nepremična, toda potem se je vražje zakrohotala ter zaklicala:
»Da boj na življenje in smrt! Jaz levinja, Ti tiger! Bojim se, da bo v tem boju tekla kri. Toda tudi de samo sebe pogubim, bom obenem potegnila v pogubo: ono nehvaležnico, ki se zdaj imenuje grofica Lola Višnjegorska. V treh dneh bo kot sleparka razkrinkana!«
89. poglavje: Skrivnostna naročnica
Ko je Mirko Višnjegorski odšel iz vedeževalkine hiše se je v njem se vse treslo od razburjenja, katero je po zročilo bivanje v tej hiši. In ko je korakal po razsvetljenih ulicah, se je opotekal kakor pijanec. Telesni položaj se mu je počasi sicer zbolšal, toda tem bolj razdejana je bila njegova duša. Vse, kar je v zadnjem trenotku doživel, mu je še enkrat prišlo v spomin.
Povsod, kjer je Mirko hodil in stal, je videl le Rožico, kakor jo je gledal v čarobni sliki vedeževalke, oh, tako lepo, tako ljubko in krasno. Mirko se zdaj ni mogel verjeti, da bi bila to le slika, ko je Rožica vendar stala pred njim tako, kakor jo je videl v živijenju. Le obraz se mu je del malo resnejši. Mesto veselega, otroškoradostnega smeha na njenih ustnicah, je našel trpek izraz na njenem obrazu.
»Ali, je bila res le slika?« se je vprašal Mirko.
»Če je bila res le senčna podoba, kako se je pa mogla premikati? Ali ni videl, kako je vdignila glavo, sklepala roke? - Nisem se motil, ustnice so ji gibale in moje ime je drhtelo na njih. - Ali je bilo vse to le srečen slučaj, le umetnost glumačice?«
Čimbolj je Mirko o tem premišljeval, tem manj je mogel odgovoriti na to vprašanje. Počasi so se mu misli obrnile drugam.
Spomnil se je strahovito obdolžbe zoper Lolo. S kakšno gotovostjo je vedeževalka trdila, da je Lola nezvesta in zaničevanja vredna!
Imenovala jo je celo sleparko ter se ponudila, da v treh dneh dokaže vse te trditve.
In potem je Edvin Lister vmes stopil ter trdil, da je madama Goti sleparka in zločinka, kateri ni verjeti. - O Mirkota so mučili grozni dvomi. Zdaj je mislil, da mora vedeževalki verjeti, daj da detektiv resnico govori. Iz vse te mešanice mu je bilo le eno jasno, vroče hrepenenje po Rožici ga je prijelo z neodoljivo močjo.
Med tem premišljevanjem je Mirko dospel na velik trg in nenadoma mu je nekdo zaklical:
»Ali si res Ti, Mirko? Odkod pa prihajaš? Mislil sem, da si ob tem času doma, pri svoji soprogi.«
Grof Radivoj Sokolski je zaklical Mirkotu te, besede ter ga smehljaje potrepljal po rami.
Ko je Mirko ugledal Lolinega očeta, se je zelo prestrašil, kakor bi se ga dobilo na grešnem potu:
»Odkod prihajam?« je jecljal,
»o, večer je bil tako lep, zato sem šel na izprehod.«
»No, to je srečen slučaj,« je nadaljeval grof Sokolski,
»lahko mi storiš neko uslugo. Nameravam nameč Loli kupiti kako darilo.«
»Darilo — za mojo ženo?«
»Tako je, saj vendar nisi pozabil, da bo v osmih dneh obletnica Vajine poroke? Zato hočem Loli napraviti majhno veselje, kar bos gotovo tudi Vi storil.«
»Gotovo, ljubi oče!« je odgovoril Mirko, toda priznati si je moral, da se ni spomnil te obletnice.
»Dolgo sem premišjeval,« je nadaljeval grof Sokolski,
»s tim bi razveselil Trojo mlado soprogo. Sicer ima vse, kar si poželi, zato sem se namenil kupiti ji dragoceno zapestnico. Taka star je ženskam najbolj všeč.«
»In zdaj si na potu k juvelirju?«
»Da, in Ti pojdes z menoj in mi pomagaš izbirati.«
Skoro nato ista stopila v veliko zlatarsko prodajalnico. Sivobradi juvelir jima je takoj ponudil stole ter vprašaj po želji.
»Rad bi kupil kak dragocen lišp, morda zapestnico, katera nima sicer modernega okvira, toda je velike dragocenosti. Prepričan sem, da je iz rodbinskega zaklada kake grofovske rodbine.«
Juvelir je pri teh besedah stopil k visoki omari ter odprl teška vrata.
Radivoj in Mirko sta začudeno opazila, da je bilo v omarico zrcalo obešeno.
»Čemu pa to zrcalo?« je vprašal grof Sokolski.
Juvelir ju je smehljaje pogledal.
»Za take kupce kakor sta Vidva, ne,« je odgovoril,
»toda varovati se moram pred tatovi, ki pridejo elegantno oblečeni v prodajalno. Ako odprem to omaro, moram kupcu obrniti hrbet in ta trenotek porabi lahko ropar, da razbije stekleno omarico poleg vrat ter pograbil dragocenosti. V tem zrcalu pa vidim vsako kretnjo kupca in imam dovolj časa, da potegnem revolver, ki ga vedno s seboj nosim.
»Ali je res toliko roparjev in tatov v Parizu?« je poizvedovai Radivoj.
»O več nego si morete misliti!« mu je odgovoril juvelir.
»Zdaj se moramo bati tudi kralja tatov Franca Robiča, ki je policiji ušel pri transportu na Avstrijsko,« Mirko se je nehote zdrznil pri tem imenu.
Radivoj mu je stisnil roko ter potem dalje vprašal:
»No, Franc Robič si ne bo upal vrniti se v Pariz, kjer bi ga takoj izpoznali in prijeli.«
»To je res,« je odgovoril juvelir,
»toda slišal sem, da so Franca Robiča v mestu že videli in policija ga je že iskala, a doslej se nišo našli sledu o njem.
Juvelir je medtem vzel iz omare zapestnico, ki je bila še spravijena v usnjeni škatlji.
»To je tista zapestnica, o kateri sem govoril,« rekel juvelir.
»Upam, da sta gospoda, dobra poznavalca dragih kamnov.«
»Moje ime je grof Sokolski in imam sam velik zaklad rodbinskega lišpa, ta gospod je moj zet grof Mirko Višnjegorski.«
»Čast mi je, gospoda poznati,« je zaklical juvelir ter se globoko priklonil.
Nato je odprl škatijico in takoj je zabliščalo celo morje luči iz dvanajst dragih, nenavadno velikih briljantov.
»Oh, to je res ocarijivo in dragocèno,« je zaklical Mirko,
»ta zapestnica bi lahko krasila vsako kraljico!«
»To se ume,« je odgovoril juvelir,
»lepše zapestnice še nisem imel v roki.«
Radivoj je medtem nepremično sedel, obraz se mu je čudno izpremenil, strmel je v zapestnico kakor bi kaj takega nikoli še videl ali kakor bi mu ta lišp nekaj neprijetnega vzbudil.
»Ta zapestnica,« je potem rekel z negotovim glasom,
»je v resnici nekaj krasnega. Dovolite, da si jo natančneje ogledam.«
»Prosim, gospod grof!«
Radivoj je prijel zapestnico ter stopil z njo k luči. Mirko je opazil, da je bil prijatelj nenavadno bled in imel nagubano čelo.
Radivoj je motril zapestnico več minut. Vrtel jo je v roki semintja ter si vsak briljant posebej ogledal. Okvir, v katerega so bili briljanti delani, je kazal, da je bil že pred sto leti napravljen.
Potem je vdignil zapestnico in pogledal njeno notranjo stran, - tedaj se je hipoma opotekel in padel bi na tla, ko bi ga Mirko in juvelir ne vjela.
»Zaboga, oče, kaj Ti je?« je vprašal Mirko,
»ali Ti ni dobro?«
»Hvala,« je odgovoril Radivoy,
»meni je dobro. Samo malo omamljen sem bil. Mirko, ali mi hočes napraviti neko uslugo?«
»Iz srca rad, dragi oče!«
»Potem pojdi v lekarno nasproti gledališča in prinesi mi nekaj sumečih praškov, ki so me ze parkrat ozdravili.«
Mirko je naglo šel skozi vrata.
»Ali imate pogosto take napade?« je prasal juvelir grofa.
»Jaz sem sploh telesno vedno zdrav,« je odgovoril Radivoj,
»toda zeta sem odstranil le raditega, da govorim z Vami nekaj besed med štirimi očmi.«
Juvelir je osuplo odstopil za par korakov, kajti glas, s katerim je grof govoril te besede, je bil drugačen nego poprej.
»Gospod grof, jaz Vas ne razumem,« je zaklical zlatar,
»ali sem kaj zakrivil?«
»To se bo šele izkazalo, gospod,« je odgovoril Radivoj,
»na vsaki način upam, da mi boste pošteno na vse odgovorili, kajti do tega hipa Vas imam še za poštenjaka.«
»To sem tudi, gospod grof!«
»Toda Vi prodajate ukradeno blago.«
»Gospod grof, to je razialitev, katero si kot poštenjak ne dam dopasti. Prosim, dokažite; kar ste pravkar rekli.«
»Dokaz je tu v mojih rokah,« je vskliknil Radivoj ter pokazal zapestnico,
»ta lisp, ki ste mi ga na prodaj ponudili, je, -ukraden!«
»Ukraden, gospod grof? To bi bilo strašno! Zato ne morem verjeti!«
»Na kak način ste, prišli do te dragocenosti?« je vprašal grof.
Juvelin je obledel in postal za trenotek tako slab, da je moral sesti na stol.
»»Ako je ta zapestnica res ukradena,« je zastokal,
»potem sem izgubljen človek kajti od iste osebe, ki mi je prodala to zapestnico, sem kupil se več drugih dragocenosti, torej so tudi te ukradene.«
»Kdo Vam je torej prinesel to zapestnico?«
»Morda je zdaj kake tri tedne preteklo,« je zadel juvelir pripovedovati, ko je neki večer prišla v mojo prodajalno zelo elegantna dama: Obraz je imela zakrit z gostim pajcolanom, da nisem mogel poznati njenih potez. Vprašal sem jo, kaj želi kupiti, ona je pa odgovorila z boječim glasom: Ničesar ne želim kupiti, ampak prodati. Nato je pokazala to zapestnico, ki jo držite, gospod grof, v rokah.«
»Dama, — pravite?« je vskliknil Radivoj,
»ali je bila velika?«
»Vitka in precej velika.«
»In kakšne barve so bili njeni lasje?«
»Temni, — krasni, bujni, svilenomehki in kodrasti.«
Radivoj je za hip pokril z rokami oči. Potem je stresel glavo kakor bi ne mogel prenesti misli, ki mu je prišla v glavo.
»In potem ste zapestnico kupili od one dame?« je hripavo rekel.
»Da! Po kratkem pomisleku sem jo kupil. Dama mi je povedala, da je iz najboljših krogov, da pa nujno potrebuje denar za pokritje dolga, o katerem ne sme njen soprog ničesar vedeti. Gospod grof, to se v Parizu večkrat zgodi! Celo pri zelo bogatih ljudeh prekorači žena znesek, ki ga ji dovoli soprog za obleke. In potem si ne ve drugače pomagati nego da zastavi ali proda dijamante. Plačal sem ji tritiso frankov, čeprav moram priznati, da je zapestnica, veliko več vredna. Toda ravno, pri takih kupčijah hočemo nekaj zaslužiti.«
»Razumem,« je zastokal Radivoj,
»in ko je dama dobila denar, je odšla in ni več prišla, — kajne?«
»Nasprotno, gospod grof, prišla je tri dni pozneje zopet ter mi prinesia tri dragocene prstane, katere je pred menoj potegnila s prstov. Pri tem sem opazil, da je nosila poročni prstan.«
»Ali lahko vidim te tri prstane?«
»Obžalujem, gospod grof, večraj sem jih prodal nekemu špancu.
Dama je prišla pa se tretjič s vprasanjem, ako bi se dali na nakitu z biseri, pravi biseri s ponarejeni nadomestiti tako, da bi tudi izurjeno oko ne izpoznalo ponarejene.
Radivoj Sokolski je tiho zastokal.
»Prave bisere s ponarejenimi nadomestiti,« je zaklical z negotovim glasom,
»to, — to je zahtevala dama od Vas? In kaj ste ji odgovorili?«
»Rekel sem ji,« je odgovoril zlatar,
»da se da vsak pristni briljant nadomestiti z nepristnim in da istovelja tudi za bisere. Povedal sem ji, da so posnetki tako čudovito napravijeni, da se svetijo kot pristni kamni, da jih pa pravi poznavalec vendar izpozna.«
»In kaj je dama odgovorila?«
»Žalostno je zmajala glavo in rekla, če se, posnetki res tako posrečijo, da ima ona pristne nakite v vrednosti pol miljona frankov, katere bi dala nadomestiti. z nepravimi kamni. Potem je rekla, da si bo premislila in zopet prišla.«
»In odtakrat?«
»Je nisem več videl!« je odgovoril juvelir,
»toda računam, da bo gotovo spet prišla.«
»Iz česa sklepate to?« je vprašal grof.
»Gospod,« je odgovoril juvelir,
»v tem opravilu sem postal star in siv in tu se nisem naučil samo dragocene kamne poznavati; ampak tudi ljudi. Baš tu, kjer pridejo ljudje z zlatom in z drugimi dragocenostimi v dotiko, se jim najlažje pogleda v dušo. Jaz ne nem, kdo je bila ta dama!«
»Ali res ne?« ga je hlastno prekinil Radivoj.
»Pri Bogu Vsemogočnem, da ne vem.«
»Ali niste nikoli poskušali poizvedeti, kakšnega stanu in imena je ta dama? Gospod, to se glasi zelo ne verjetno in noben juvelir ne bi kupil dragocenosti v vrednosti več tisoč frankov, ne da bi vedel, s kom ima opraviti.«
»Vem, da bi mnogo mojih tovarišev zahtevalo od dame ime. Ali bi jo vsaj zasledovali ter poizvedli, kje stanuje. Zame je bilo pa to nepotrebno. Mislite, da ne vem, kako je s to damo?«
»Ako veste, mi pa, povejte,« je zaklical Radivoj,
»mene neizreceno zanima.«
»Rad Vam vse povem, kar vem,« je odgovoril juvelir.
»Vidite, gospod grof, ako prodaja tako imenitna dama svoj lišp ter hoče nadomestiti prave kamne s ponarejenimi, sledi iz tega dvoje: priča ima dama ljubčka, ki je najbri nevreden in izkorisca ubogo žensko, in drugič ima soproga, ki je dovolj brezskren, da ga žena vara.«
Radivoj Sokolski se je opotekel, - zopet je moral sesti na stol.
»Napad se menda povrača!« je v skrbeh zaklical juvelir ter pogledal skozi vrata na ulico,
»da bi le že prinesel. Vas zet dobri prašek.«
»Pa sem res slabši, nego sem mislil!« je zaklical Radivoj.
»Tak občutek imam kakor bi stal na robu prepada.«
Juvelir ni vedel, da grof Sokolski ni izgovoril teh besed z ozirom na svojo slabost, ampak da je imel res občutek, da se mu bliža velika, neizmerna nesreča, o kateri pred eno uro se sanjal ni.
»Torej vidite, gospod grof,« je nadaljeval juvelir,
»da sem popolnoma izpregledal ono damo. Ona potrebuje denarja za svojega ljubčka, in ako ji jaz ne odkupim lišpa, bo drugi to storil.«
Grof Radivoj je poskočil ter z velikimi koraki hodil po sobi.
»To se mi pa vendar ne zdi vse tako, kakor Vi pravite! Ali nima dama morda druge vzroke, da mora prodati svoj nakit? Zakaj mislite tako nizkotno o nji?«
»Gospod grof,« je odgovoril juvelir,
»le za veliko strast žrtvuje ženska vse, kar ji je ljubo, celo - svoj najdragocenejši kras.«
Radivoj je osuplo umolknil. Priznati si je moral, da ga je juvelirjevo poznanje ljudij zadelo v srce. Trenotek je premišjeval ter potem rekel:
»Poslusate me, gospod juvelir. To zapestnico kupim jaz ter Vas prosim, da odkupite ves lisp od dame. Lahko si potem nekaj odstotkov priračunite ter mi prinesete stvari, — jaz kupim vse!«
Juvelir se je čudno nasmehljal ter se priklonil.
»Gotovo je kak bližnji sorodnik te dame,« si je rekel zlatar.
»Dalje Vas prosim,« je, tiho nadaljeval Radivoj,
»da ničesar ne poveste gospodu, ki je šel po praške, kaj sva se pogovarjala. Grof ne sme prav ničesar izvedeti o dami s pajčolanom.«
»Gotovo je njegova hči,« si je mislil zlatar,
»in oni gospod je njegov zet.«
V naslednjem hipu se je pa juvelir zarznil, ozrl se je namreč skozi šipo na ulico ter opazil na drugi strani žensko, ki je gorindol hodila, obraz zakritz gostim pajčolanom.
»Ona je!« je tiho zaklical juvelir.
»Moj Bog, ravno zdaj - «
»Kdo je?« je zaklical Radivoj, ki je slišal te besed.
»Gospod, povete mi resnico, o kom govorite?«
»Gospod grof,« je zaklical zlatar,
»ona je, - dama, o kateri sva pravkar govorila.«
In sivolasi juvelir je pokazal z roko na ulico.
Tedaj je Radivoj, bled kakor smrt, tresoč se po vsem telesu, planil k steklenim vratom, - pogledal je na ulico in vedel vse.
Ko se je obrnil, se je zlatar bal, da bo grofa kap zadela, kajti ta je lovil sapo, stiskal roko na pri ter stokal:
»O moje srce, — moje srce!«
»Semkaj gre!« je zaklical juvelir,
»že gre cez cesto!«
»Potem me skrijte!«
»Vas skriti, gospod grof? Čemu pa?«
»Ker moram slišati Vaš pogovor s to damo! Te prošnje mi ne smete odreči!«
Z ukazujočim glasom je rekel grof te besede in juvelir je moral ubogati.
Stopil je k zavesi ter jo odgrnil. Pokazal se je majhen prostor, kjer je zlatar navadno sedel.
»Skrite se tukaj!« je rekel,
»Toda rotim Vas, gospod grof, ne storite ničesar, kar bi moglo nesrečo prinesti Vam, oni dami ali meni! Vse se lahko popravi, samo mirnost in premišljenost!«
»Da, mirnost in premišjenost!« je stokal Radivoj ter se opotekel v prostor in zlatar je naglo potegnil zaveso nazaj.
Skoro vistem hipu so se odprla vrata in visoka, čudovitoraščena ženska je počasi in plašno prestopila prag.
»Ah, Vi ste, madama,« je zaklical juveli z mirnim glasom,
»prosim, stopite bližje.«
»Ali ste sami?« je vprašala.
»Da, popolnoma sam! Prosim, sedite!«
Ženska je naglo padla na stol, kajti bila je vtrujena do smrti kakor se je videlo.
»Najbrž ste prišli, madama,« je rekel zlatar,
»da se dogovoriva glede biserov, katere mislite s ponarejenimi nadomestiti.«
»Da rekli ste mi,« je tiho odgovorila,
»da pravega poznavalca ponarejeni biseri ne morejo varati, toda druge ljudi pa, da ne morejo razločiti pravih biserov od ponarejenih.«
»Da, to je res!«
»Dobro torej,« je zaklicala dama ter izpod svilenega plašča vela elegantno omarico,
»zato hočem del svojih briljantov nadomestiti s ponarejenimi. Prosim prepričate se, koliko kosov jih je tu in če hočete prevzeti to delo. Opozoriti Vas pa moram, da morate čim najbolše izvrsiti delo, da vsaj nepoznavale kamnov ne bo razločil ponareje.«
Pri teh besedah je juvelirju izročila omarico. Zatar jo je postavil na mizo ter odprl. Začudeno vskliknil:
»To so v resnici dragocene stvari, kako se to blišči in sveti! Pred vsem je tu ovratnica iz briljantov, katere bi se tudi kraljica ne mogla sramovati: In ta zapestnica, kako, ukusno napravljena. Tukaj sedem prstanov ter iz draguljer sestavljen metulj na šivanki, za lase. Milostljiva, to so briljanti kake kneginje!«
Dama, se je zdrznila. V tem hipu se, ji je pojavila nova misel.
»Res je, gospod,« je odgovorila,
»ti briljanti so od neke kneginje. Jaz sem komorna dama te kneginje, ki se je le mimogrede ustavila v Parizu. Nepričakovano pa ni dobila iz Petrograda denarja in zato je prisiljena, da proda nekaj svojega nakita.
To mučno opravilo sem prevzela jaz in gospa kneginja mi je izrecno naročila, naj stopim v zvezo le s človekom, ki je zanesjiv in molčeč.«
Juvelir je molčal. Vedel je, da je vse to izmišljeno in zlagano.
»In zdaj, dragi gospod, Vas prosim, da, cenite te dragocenosti, kajti kneginja želi izvedeti, koliko bi dali za te briljante. Zraven si morate vračunati trud za napravo umetnih kamnov, ki morajo biti prav taki kakor pristni. Kneginja bi do jutri zvečer že rada imela dotični znesek.«
»To bo velik znesek,« je zaklical juvelir,
»in jaz ne vem, če bom mogel do jutri pripranti toliko denarja. Sicer ga imam precej na razpolago, a v tem slučaju se gre za najmanj 40.000 frankov.«
»Samo 40.000 frankov?« je zaklicala zakrita dama,
»pričakovala sem veliko več. Toda denar moram jutri na vsak način imeti!«
»Storil bom, kar mi bo mogoče,« je zagotovil juvelir ter nemirno pogledal na zaveso, za katero se je nekaj premikalo,
»zdaj mi pa dovolite, madama, da natanko preiščem Vaše briljante. To moram pa v miru storiti, zato mi dovolite, da grem v svojo privatno pisarno: za to-le, zaveso.«
»Prosim!« je odgovorila dama.
Zlatar je odšel z omarico za gardino.
Dama je vstala ter nemirno korakala po sobi. Najbrž je ni več strpelo na stolu, - globoki dihi so pričali o njeni razburjenosti.
Gotovo je morala biti dama lepa, čeprav se ni videlo njenega obraza. Lepše, bolj kraljevske rasti si ni bilo mogoče misliti od njene krasne postave. Vse na nji je dihalo lepoto in ono sladko strast, ki se razodeva v bujnih oblikah telesa.
»Pajčolan moram za trenotek vdigniti,« je tiho in s tresočim glasom rekla,
»lica mi gore in ogenj xxxx duše se je naselil v njih. Ha, še zblaznela bom, ako bom se nadalje prenašala to življenje! Kakšne muke trpim! Kakšno ponižanje moram prenašati, le da zadovoljim nesramneža, da ne uresniči svojih groženj. Šele pred osmimi ndevi sem mu dala osem tisoč frankov, — danes pa je zopet prišel in zahteval petdeset tisoč frankov! - Rekla sem mu, da mu ne morem plačati tega zneska, da ne smem vega lišpa prodati, sicer vzbudim sumnjo svojega soproga in očeta. Tedaj mi je zanidijivo zaklical: Stori vendar, kar sem Ti že davno svetoval, nadomesti pristne kamne s ponarejenimi, - potem pojde vse dobro!'
Ako stoji strašni človek pred menoj, potem je vsa moja moč pri kraju. Strahovit dušni strah in groza me zgrabita, ako se vsako noč prikaže v moji spalnici, do katere sem mu morala odpreti pot. Gorje mi, ako bi kakšno no pozabila pritrditi lestvico na okno, po kateri se splazi iz vrta, — to bi bila moja smrt! - O ne, - tisočkrat hujše bi me kaznoval, izdal bi me soprogu in potem - - «
Lola je obe roki položila na valujoce grudi, lepi obraz ji je bil skremen od bolesti in groze.
»O davno, davno bi že napravila konec tej bedi, vrgla bi se soprogu pred noge ter mu vse priznala, toda otrok, otrok, ki ga nosim pod srcem, ali paj bo ta onečasten? Ne, ne, - to ne sme biti! Za otroka se moram boriti in bojevati, - za otroka moram trpeti, kajti otrok jenjegov, on mi ga je podaril - O Bog, saj sama ne vem, če je tudi ta otrok posledica sramote, katero mi je ta nesramnež, ta lopov, ta zločinec-«
V tem hipu je slišala Lola tiho šumenje za seboj. Zavesa je zašumela in naglo je spustila Lola pajčolan cez obraz, da bi juvelir ne videl njenega obraza.«
»No, gospod,« je vprašala Lola s proč obrnjenim obrazom,
»ali ste preiskali briljante? Kajne, da mi lahko plačate več nego štiridesettiso frankov! Vsaj petdesettisoč frankov potrebujem in sicer najkasneje do jutri zvečer.«
»Dobila bos ta znesek Lola!« je zaslišala zamolkel glas za seboj,
»in ako je Tvoji sreči potrebno, - tudi milijone!«
Lola je zakričala in se obrnila, - ta vsklik je bil podoben glasu, ki ga do smrti ranjena sna izusti, ako vidi, da ne more več uiti lovcem. Tako zakriči človek le v smrtnem strahu.
»Tiho, nespečnica!« je vskliknil Radivoj Sokolski, ki je mesto zlatarja stopil izza zavese.
»Ne tu, pred onim, človekom, ampak doma med štirimi očmi mi boš odgovorila na moja vprašanja. Naglo, daj mi roko, takoj morava oditi!«
Toda groza, ki je zgrabila Lola pri pogledu na očeta, ji je vela zadnjo moč. Prijela se je stola in čutila, da jo prijemije omotica.
»Jaz, — jaz ne morem!« je kriknila s pridušenim glasom,
»pusti me! Tu, - tu hočem umreti! - Ne dotakni se me, — pojdi in prepusti me moji osodi!«
»Nesrečna hči,« je vskliknil Radivoj,
»kaj si storila, — kako globoko si nas vse ponižala! Prava uganka mi je vse! Toda Ti mi jo moraš rešiti. Ako pa zdaj takoj ne odideš, pride vsak hip Mirko in Te vidi. - Oh, videti, — sicer je vse izgubljeno!«
Radivoj je objel Lolo, ki ni imela nikake moči več, ter jo naglo nesel za zaveso, — tedaj so se tudi že odprla vrata in Mirko je vstopil.
»Radivoj, oče, kje si?« je zaklical mladi grof,
»prinesel sem Ti praške, katere si si želel. O, gospod, kje je grof Radivoj Sokolski, — vendar ni zbolel?«
Izza zavese je stopil zlatar ter, mirno odgovoril:
»Gospod grof, Vas tast je pred petimi minutami odšel iz moje prodajalne, mislim, da se je peljal domov.«
»Hvala, gospod,« je zaklical Mirko,
»takoj pojdem v njegovo palačo. Oprostite, pridem pa drugič, da Vas z nakupom kakšnega lišpa odškodujem za Vas trud!«
Mirko je tekel iz prodajalne in sočutno je zrl zlatar za njim.
»Ubogi, prevarani človek,« je urmal sivobradi juvelir,
»kako hitro se Ti bodo oči odprle v grozi!«
90. poglavje: Nova laž nova prevara
Radivoj je skozi zadnja vrata odpeljal Lolo v stransko ulico ter naglo pomignil izvoščeku, naj ga pelje v njegovo palačo.
Med vožnjo nista oče in hči ničesar izpregovorila. Lola je kakor nezavestna slonela v vozu in grof Radivoj ni zahteval že zdaj pojasnila. Hotel je, da bi se vihar polegel v njeni dusi, saj si je lahko mislil, da je bila nesrečnica do smrti prestrašena. Toda tembolj je prevdarjal sam to zadevo, ki, mu je tako nepričakovano prišla ter mu odprla prepad. Zanj je, veljalo zdaj vprašanje: Ali se je Lola že pogreznila v ta prepad?
Ledenohladno ga je spreletelo, ko je pomistil, kaj mu je juvelir pravil o ženskah. Rekel je, da ženske prodajo svoj nakit, ako potrebujejo denar za svojega ljubčka in da žrtvujejo svoje najdražje za nekaj, kar jim je še bolj drago.
»Ne, ne in tisočkrat ne!« si je Radivoj dejal,
»to se pri Loli ni moglo zgoditi! Tako globoko ni mogla pasti njegova hči. Ali ni pred kratkim izvedel iz njenih ust nežno skrivnost, da se čuti mater? In ali se niso bleščale njene oči pri teh besedah v svečani navdušenosti? In kako iskreno se je Lola v zadnjem času oklenila Mirkuti? Sploh pa ni bilo mogoče, da bi se njegova hči, iz rodu Sokolskih, tako globoko ponižala ter za hrbtom svojega soproga začela z drugim ljubavno razmerje.«
Radivoj je se vedno upal, da se bo vsled njenega pojasnila še vse obrnilo na boljse.
In vendar ako je pomislil, s kako trovratnostjo je Lola prodajala svoj nakit, ako je prevdaril, kako je vedno in vedno hodila k juvelirju po denar. V kak namen je pa potrebovala te velike zneske? Čemu ni prišla k njemu po denar, saj je vedela, da ji ne odreče nobene prošnje, nobene želje?
Kamor se je Radivoj ozrl, povsod je videl, same uganke, katerih ni mogel rešiti in ki so se pred njum gromadile kakor zid, katerega ni mogel z očmi prodreti.
Ustrašil se je, ko se je ustavil voz pred Višnjegorsko palačo, kajti v malo minutah bo izvedel, pri čem da je.
»Doma sva, Lola,« je zamolklo rekel Radivoj ter stopil z voza.
Ne kot ženska iz mesa in kosti, ampak kakor punica na žici je tudi Lola izstopila. Oprta na očetovo roko je omahovala po stopnicah in Radivoj jo je takoj peljal v spalnico.
Celestini, ki je prišla, pomagat Loli, je Radivoj skoro osorno ukazal, naj odide. Nato je Radivoj sobo od znotraj zaklenil ter vtaknik ključ v žep.
Oce in hči sta bila zdaj sama.
»Prosim,« je rekel Radivoj,
»da se sleces. Ali naj Ti pomagam?«
Lola je sedela, ne da bi se ganila. Šele po dvakratnem pozivu je odložila klobuk in pajčolan. Radivoj je prestrašen odskočil, ko je videl spačen obraz, ki je postal smrtnobled.
Ko ji je hotel pomagati plašč odložiti, je zaklicala s tresocim glasom:
»Ne, - pusti me, - pusti me, - ne dotakni, se saj lahko sama storim!«
Svileni plašč je padel na tla, a ni ga pobrala. Šla je ćezenj k kaminu ter počepnila tam, kakor bi jo zeblo.
Grof Radivoj je z rokami na hrbtu korakal po sobi. Pogledi na Lolo niso bili jezni in očitajoci, ampak žalostni in sočutja polni.
»Lola,« je naposled vskliknil s pridušenim glasom,
»ali Ti nisem bil od onega, hipa, ko Te je osoda zopet privedla k meni, dober oče? All Ti nisem izpolnil vsako željo, katero si imela? Ali sem Ti kedaj zaklenil svoje srce?«
Nič odgovora! - Lepa ženska je temno, strmela pred se.
»Bil sem Ti boli prijatelj nego oče," je nadaljeval Radivoj Sokolski,
»domisijeval sem si, da sem si pridobil najdragocenejšo stvar, ki jo more oče imeti namreč otrokovo zaupanje. Ne molči zdaj Lola. Tvoj molk me še bolj vznemirja nego Tvoje delovanje. Govori, povej, kako se hočes opravičiti? Pa tudi ne zahtevam tega, povej mi samo, kako si prisla vtak polozaj, da si morala svoj nakit prodati?" Lola je globoko sklonila glavor Prsi so ji trepetale kakor bi se bojevale solze z bolestjo. A vendar ni jokala.
»Ali veš tudi, kaj si storila?« je vskliknil Radivoj ter stopil pred Lolo,
»ali se zavedaš dalekosežnosti svojega ravnanja? Tu ne gre za to, da si te dragocenosti prodajala za nezuatno ceno, kajti bile so Tvoja last, toda obenem so bile, tudi last robinskega zaklada grofov Sokolskih, — in kdor prevzame en del teh rodbinskih dragocenosti, ki so ze več stoletij v posesti naše rodbine, ta ima častno dolžnost, da jih zvesto hrani in čuva kakor zenico v očesu. Te dragocenosti se ne smatrajo za tako vredne, ker je v njih zlato in dijamanti, ampak zato ker so že toliko let pri naši rodbini in kdor jih ne ceni, ni vreden, da bi jih nosil.
Moja mati je nekdaj nosila ta lišp in ga nosila ne zato, da bi se lišpala z njim, ne zato, ker so se dijamanti bliščali in svetili ter je zlato bliščalo, ampak moja mati je častila tradicijo nase rodbine. Bila je ponosna in srečna v posesti teh zapestnic, ovratnic in prstanov, ker jih je ze prababica nosila, ker je rodbina čuvala ta zaklad v slabih in dobrih časih, ker je z vsako dragocenostjo zvezan svet spomin.
Tebe, Lola, pa ne razumem! Nesrečni otrok, kako si mogla rodbinske spomine našega grofovskega rodu nesti k cloveku, ki trguje s takimi stvarmi?
Da, še bolj si se hotela zagrešiti na našem rodbinskem zakladu. Nameravala si pristne kamne zamenjati s ponarejenimi, prave bisere iz dna morja nadomestiti z bliščeco igračo, ki je kvečjemu dobra za kravjo deklo, da jo nosi ob nedeljah krog vratu. Ali, veš, kaj pomeni Tvoje ravnanje? Te se pravi, laž postaviti na mesto resnice, - sleparijo namesto poštenosti, - vlačugo na mesto poštene, brezmadežne, krepostne žene.«
»Oče, oče,« je vskliknila s tresočim glasom,
»o, kaj si rekel! ,Vlacuga' si zaklical! Oče, komu velja ta strašna beseda?«
»Ne Tebi,« je vsliknil, Radivoj Sokolski hripavo,
»Tebi ne, vsaj zdaj se nel Morda si pa šla tako daleč, morda je res, kar mi je oni juvelir šepetal v uho, - morda si pošteno ime prodala ter je oblatila, da bi ne, ne, teh, besed ne izpregovore moje ustnice! Sramujem se, izreči tako sumnjo. Oh, Lola moja, maš res ljubčka, za katerega moraš preskrbeti denar?«
Grof je čimdalje boli tiho govoril, toda besede si tem hujše zadele lepo sleparko.
Bleda kakor mrlic je stala pred njim. Bilo ji je kakor bi se ji telo izpremenilo v marmor. Strmela je v grofa kakor bi hotela uganiti njegove najskrivnejše misli. Morda ve že vse? Ali ve, da je Franc Robič? Toda naslednje grofove besede so jo pomirile ter jo zopet ojačile.
»Prisegam Ti,« je zaklical grof Sokolski,
»da nisem izgovoril te besede z ozirom na Tebe. Kako naj bi? Saj vem, da si moj otrok, moja hči. Ni mogoče, da bi Ti šla s poti kreposti in poštenja. Ko bi pa to bilo, bl Te moral jaz sam zapustiti ter Te izročiti sodniku, Tvojemu možu! Pa ne samo on, vsak poštenjak je opravičen soditi ono, ki se uda drugemu, da zadosti svoji pohotnosti. Toda, Lola, da izginejo te temne misli, mi povej, kaj Te je napotilo do te gre kupčije, da si za nizkoten denar prodala te dragocenosti? Ako si, potrebovala denar in naj bi bilo tudi več nego Ti je juvelir dal, po tem bi morala priti k meni, ako bi bila potreba denarja opravičena. Ti veš, da sem bogat! Za koga pa imam denar? Vendar le zate in za Tvojega soproga! Zahtevaj od mene cel miljon in dal Ti ga bom, - toda resnico, Lola, resnico in odkritosrčnost! To so vendar temeljni pogoji občevanja med očetom in hčerjo, — to so stebri ponosnega poslopja, katero zida ljubezen.«
Med tem govorom grofa Radivoja je Lola sklonila glavo na prsi. Pa ne več kakor obtoženka je stala tu, ampak kakor ženska, katero se po krivem sumnici, premišljevala je in prevdarjala.
Lepa sleparka je videla suho zemljo - rešitev, - zdaj je te vedela, kaksen konec bo imel ta pogovor in silenila je, da igra svojo ulogo dalje.
Hipoma je začela ihteti. Jokala je tako britko, da se grof Radivoj ni mogel vdržati globokega sočutja do lepe hčere. — Stopil je k nji, jo objel in lepa glavica je trudno padla na njegove prsi.
»Ne jokaj, ljuba Lola,« je rekel,
»kajti jokajoče Te ne morem videti. Govori rajše, povej mi vse in priznaj skesano, kaj si zagrešila.«
»Da, to hočem storiti, ljubi oče!« je zopet zaihtela Lola ter, objela z mehkima rokama Radivoja,
»vse, vse Ti hočem povedati! O Bog, saj ni samo moja ta skrivnost, toda Bog mi pomagaj, ne morem si drugače.«
»Ni samo Tvoja skrivnost, nesrečni otrok?« je osupel vskliknil Radivoj,
»torej gre v tej stvari še za tretjo osebo?«
»Da!« je šepnila Lola,
»za nekoga drugega!«
»Ki ga ljubiš?«
»Da, ki ga ljubim!«
Radivoj je izpustil Lolo, omahnil je nazaj ter pritisnil roki na sence.
»Torej vendar,« je mrmral s pridušenim glasom,
„Ki ga ljubis?"
„Da, ki ga ljubin!"
Radivoj je izpustil Lolo, — omahnil je nazaj ter pritisnil roki na sence.
"Torej vendar," je mrmral s pridusenim glasom,