Strah na Sokolskem gradu 2.del

Strah na Sokolskem gradu ali Nedolžna v blaznici (2. del)

Roman za ljudstvo

Izdano:	Dunaj[1903]
Viri:	1 2 3 4 5 6 7 8 9 1-130
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

153

Nova blaznica.

V Londonu ob bregu reke Temze je stala pred kratkim temna, trinajstropna hiša, ki je že različne osode doživela.

Začetkom stoletja je bil v nji samostan, ki je pa le malo časa obstajal. Nato je kupil hišo neki podjetnik, ki jo je prezidal ter jo uredil za mala stanovanja.

Toda podjetnik ni prišel do svojega denarja, kajti boljši ljudje se niso hoteli v hiši naseliti, ker so bile sosedne hiše preveč na slabem glasu in ker je bilo predaleč do sredine mesta. Na ta način je izgubil svoj denar in se obesil.

Hiša je bila zdaj delj časa prazna, dokler je ni kupil drug podjetnik, ki je vzel v stanovanje vsakogar ki je hotel, torej tudi dvomljive ljudi.

Vedno bolj slab glas se je širil o tej hiši in policija je imela veliko opraviti s stanovalci. Končno so imenovali hišo »podganski grad«, ker se je iz vode naselilo toliko podgan, da so se jih stranke komaj ubranile.

Ljudje so se izselili, ker so jih takorekoč podgane pregnale in zopet je stala hiša prazna in podgane so same gospodarile v nji.

Pred nekaj tedni se je pa v veliko začudenje vseh, ki so poznali podganski grad, vse izpremenilo.

Hišo je kupil neki star častit gospod z belo brado in zlatimi očali. Ni dolgo trpelo in prišli so v hišo delavci ter jo popolnoma prenovili.

Tudi podgane so počasi pregnali s pomočjo nekega strupa, ki ga je stari gospod prinesel s seboj iz Amerike. Pravili so namreč, da je prišel novi hišni posestnik iz Amerike.

Nihče ni vedel, kako se piše posestnik, a neko jutro so zagledali nad hišnim vhodom veliko tablo z napisom:

»Blaznica doktorja Morača.«

Obenem so ljudje opazili, da so bila vsa okna čez noč omrežena.

Skoro je podganski grad zopet oživel. Prišli so nesrečni ljudje, katere so navadno po noči v zaprtih vozovih pripeljali.

Ali je bil doktor Morač tako slaven, da je tako naglo dobil bolnike? — No, naši bralci vedo sami, kakšno zaupanje je doktor Morač užival.

V istem času, so se čitali v vseh angleških časopisih mali oglasi, v katerih se je zagotavljalo, da sprejema zdravnik za blazne umobolne ljudi v svojo blaznico.

Oglas se je končal z besedami: »Za vspeh, ki ga žele rodbine, se garantira.«

To je zadostovalo, da je doktor Morač dobil dovolj bolnikov kajti mnogo rodbin je želelo gotov vspeh pri svojih bolnikih. Skoro so se sporazumeli z doktorjem Moračem in vspeh ni zaostal. Ta vspeh se je imenoval: smrt nesrečnezžev.

Ta izvrstni zdravnik je imel samo dva služabnika, katera je dobil iz Pariza.

Bila sta poprej grobarja v Parizu in mu je že poznamo, namreč stari Piferon in njegov sin, ki sta bila v Parizu zasačena, ko sta ropala mrtvece.

Pravici sta pa ubežala v London in nekega dne sta srečala pomočnega zdravnika dr. Moračevega in tega sta pozdravila s klicem:

»Halo, to je najin prijatelj Franc Robič!«

Franc Robič je res avanziral za pomožnega zdravnika dr. Morača.

Ta je namreč izprevidel, da je sam že prestar in da lahko svoje znanje posveti novemu podjetju, ne pa potrebnih telesnih moči, ki se morajo pri blaznih porabiti. Ker se ni mogel Robiča iznebiti, ga je vzel v svojo hišo.

Robič mu je pripeljal oba Piferona. Tadvá in pa stara irska kuharica je bilo vse služabniško osebje v blaznici.

V Londonu ni bil Morač pod tako strogim policijskim nadzorstvom, zato je sklenil, da nesrečnezžem sploh ni treba streči in jim dajati potrebne hrane. Podganski grad je postal hiša bede in hudodelstva.

Kako je mogel Morač to hišo kupiti, moramo tudi še omeniti.

Ko smo ga zadnjič videli v Ameriki, je bil siromak in se je z Robičem vred valjal zastrupljen v koči starega Bila.

Stara prislovica veli: Kopriva ne pozebe! In ta beseda ima navadno svojo upravičenost.

Oba lopova, doktor Morač in Franc Robič, sta dovolji strupa povžila, da bi lahko umrla na njem. In tem bolj je bilo na to misliti, ker sta bila nesramneža popolnoma sama in zapuščena v koči sredi gozda. Toda čuden slučaj ju je rešil.

Skozi gozd je prišla karavana. Bili so izseljeniki, ki so na velikem vozu peljali razne zaboje in omare. Štirje možje in lepa, mlada deklica so korakali ob vozu. Trem se je videlo, da so vajeni dela, bili so poljedelci. Četrtemu se je pa poznalo, da je izobražen in učen.

Zadnji je držal deklico okrog pasu ter jo sempatja nežno poljubljal. Videlo se je, da je najbrž njen zaročenec.

Povedati moramo takoj, da so bili izseljeniki naši znanci: Barbka s svojim očetom in bratoma in tem se je pridružil doktor Golar.

Voz se je ustavil blizu koče starega Bila in ker jim je primanjkovalo vode, sta brata šla k studencu, da napolnita posode.

»Morda bi pa za denar in dobre besede dobili v tej koči mleka in jajc,« je rekel Koščak. »Poskušajmo, morda kaj dosežemo.«

»Potrkal bom na vrata!« je zaklical doktor Golar.

»Čakaj, jaz Te spremim,« je rekla Barbka in par hipov pozneje sta stala mlada človeka pri koči ter potrkala na vrata.

A nihče se ni oglasil, zato je Golar močneje povprašal.

»Veš kaj,« se je oglasila Barbka, »vrata so le prislonjena. Stopiva noter!«

Storila sta to, a komaj sta prestopila prag, je doktor Golar potegnil Barbko nazaj ter rekel:

»V tej koči se mora nekaj čudnega vršiti, najbrž se je nekaj strašnega prigodilo. Ali slišiš stokanje? Tako se čuje, kakor bi kdo v smrtnin težavah grgral. Ostani tu, Barbka, jaz pojdem sam pogledat.«

Toda Barbka se ni dala odpraviti in tako sta oba stopila noter. Tu se jima je pokazal strašen prizor.

Na tleh sta ležala dva moža ter se v strašnih bolečinah /../čila.

/../

149. poglavje: Človek v kovčku

Doktor Morač je kajpada skrbel tudi za svojo udobnost, ko je podganski grad na novo uredil.

V elegantni razkošno opremljeni sobi sta sedela Morač in Robič pri dobrem zajutrku.

»Dragi doktor,« je zaklical Robič, »zdi se mi, da si lahko častitava. Danes ima naš zavod že štirideset bolnikov in upam, da se to število v par mesecih podvoji.«

»To je gotovo,« je odgovoril Morač,

»in jaz sam nisem pričakoval takega uspeha na Angleškem. Vidiš, da je bil ta zavod za to deželo potreben. Od vseh strani so mi prihajale ponudbe in meni je bilo treba le izbirati. Kajpada sem izbral take bolnike, pri katerih se da kaj zaslužiti.«

»Ali mislite da sva varna pred policijo?«

»Prav gotovo,« se je zasmejal Morač,

»nihče ne sluti, kaj se tukaj godi. Nasprotno, oblast me še podpira, ker smatra moj zavod za koristen.«

»Ali ste še vedno mnenja, da so posamezne celice za bolnike najboljše?«

»Da,« je odgovoril Morač in vstal,

»nikoli ne bom dovolil, da bi se bolniki združevali v skupni sobi. Vsak bolnik pride v svojo celico, katere ne zapusti več. Pa tudi s služabniki sem zelo previden. Sicer je malo ljudi, štirideset norcev, toda oba Piferona sta mi zelo koristna, zato sem vam hvaležen, da ste mi ju priporočili.«

»In kar se mene tiče,« je zaklical Franc Robič,

»se nimate pritoževati čez svojega pomočnega zdravnika. Jaz zdravim bolnike po svojem načinu.«

Pri teh besedah je Robič pokazal na bič, ki je ležal na mizi.

»Z bolniki se itak veliko ne pečam,« je zamolklo rekel Morač.

»Veš, Robič, na Avstrijskem sem storil napako, da sem bolnike kolikor mogoče dolgo obdržal pri življenju, ako ni ravno rodbina naravnost zahtevala, naj se jih hitro spravi s sveta. Toda to je bedasto! — Čemu ljudi pustiti, da dolgo trpe! Hitra smrt je boljša nego dolgo trpljenje. Pa tudi to je dobro, da ni treba bolnike tako dolgo krmiti. Krsta in grob ni daleč tako drag kakor štiritedenska hrana, naj si bo ta še tako slaba.«

»Ker govoriva baš o hrani,« je prekinil Robič zdravnika,

»mi povejte, kako vam ugaja kuharica, ki sem vam jo preskrbel?«

»Rdečelasa Urša?« je zaklical Morač,

»hm, neznansko bedasta je, toda svoje delo dobro razume in se nam ni treba bati njenega izdajstva, ker ne pride nič v gorenje prostore.«

V tem trenutku so se odprla vrata in vstopil je stari Piferon.

Grobar je postal še tanjši; podoben je bil senci, ki se je neslišno vlačila po hiši.

»Kaj pa je, oče Piferon?« je vprašal Morač.

»Ako je kak bolnik poreden, me ni treba vprašati, kako se ga pomiri. Primite za bič in ga nabijte, dokler se ne zgrudi na tla.«

»Pri bolnikih je vse v redu,« je odgovoril Piferon,

»toda neki gospod je prišel, ki želi z Vami govoriti.«

»Tujec? Ali je sumljiv?«

»Meni se ne zdi! Izgleda kakor kak zasebnik ali veleposestnik. Čudno je pri tem, da je takoj svoj kočček pripeljal s seboj.«

»Kovček? Ali ga je v hišo spravil?«

»Mož se je pripeljal z vozom,« je odgovoril Piferon, »potem je s pomočjo kočijaža prenesel kovček v vežo. Morda čuti, da postane blazen in zato je prišel k nam.«

»Pripelji te tujca k meni!« je ukazal Morač. »Vi, Robič, pa poglejte po celicah, če je vse v redu.«

Robič in Piferon sta odšla, Morač je pa šel v delovno sobo, ki je bila tudi bogato urejena.

Komaj je sedel v velik naslanjač, je nekdo potrkal in mož, ki se je pripeljal s kovčkom, je vstopil.

Tujec je res izgledal kakor kakšen bogat zasebnik ali veleposestnik.

Precej visoka postava je bila ogrnjena z dolgim plaščem. Na glavi mu je tičal bel cilindr in v roki je držal palico z zlatim gumbom.

Tujčev obraz je bil rdeč in rumena brada ga je obkroževala.

Doktor Morač je vstal in rekel:

»S kom imam čast?«

Tujec se je previdno ozrl po sobi ter potem odložil palico in klobuk na stol. Nato je slekel plašč in Morač je z začudenjem opazil, da ima tujec pod plaščem elegantno črno obleko.

A še bolj se je Morač začudil, ko je tujec potegnil brado raz obraz ter tudi rumene lase odložil.

Morač je osuplo odstopil ter roko stegnil nazaj, da pritisne električni zvonec, ki je veljal Francu Robiču.

Toda tujec mu je zabranil ter zaklical:

»Pustite, doktor Morač, saj se vam ni treba bati izdjatstva. Prišel sem, da napraviva imenitno kupčijo.«

»Kdo pa ste?« je vzkliknil Morač.

»Čudim se, da Vam moj obraz ni znan!« je odgovoril tujec, »vsaj moje slike bi že morali videti v ilustriranih časopisih. Ime mi je Edvin Lister in sem znani detektiv iz Pariza.«

Lister! — Ta beseda je Morača navdala s strahom, da ga je kurja polt oblila. Da, to ime mu je bilo dobro znano. Morač je vedel, da je Lister najbolj slaven in najbolj izurjen detektiv, katerega so se zločinci celega sveta bali.

In ta človek je prišel v njegov zavod! To ne pomeni nič dobrega, čeprav mu je Lister zagotovil, da pride z mirnim namenom.

Doktor Morač je sklenil, da si brani svojo kožo.

»Gospod!« je rekel,

»jaz sem priprosti človek, učenjak, ki doslej še ni imel opraviti z detektivi. Oprostite torej, da Vašega imena še nikoli nisem slišal. Čudim se, da pridete k meni, kajti ne morem si misliti, kaj želite od mene.«

»To boste takoj izvedeli,« je odgovoril Lister,

»toda že naprej Vam zagotavljam, da nisem prišel s hudobnim namenom, ampak nasprotno! Vaše pomoči potrebujem in Vam jo rad plačam.«

Lister je sedel na stol ter pokazal Moraču, naj tudi sede.

Toda stari lopov je smatral za boljše, ako ima kakšno pričo pri tem pogovoru, zato je naglo trikrat pritisnil na električni gumb, da bi Robič slišal znamenje.

Kako se je pa Morač začudil, ko mu je Lister smehljaje rekel:

»Poklicali ste nekoga, najbrž, da imate pomoč proti meni. Najbrž mislite, da Vam bom kaj storil. Toda povem Vam, da, ako nočete govoriti z menoj med štirimi očmi, sploh ne govorim z Vami.«

Preden je Morač odgovoril, je prihrumel Franc Robič v sobo.

V istem hipu je tudi Lister poskočil ter se obrnil proti vratom, da pogleda prišleca. A komaj se je Robič ozrl v detektiva, se je prestrašen opotekel nazaj kakor bi pošast zagledal in iztegnivši roke je zaklical:

»Doktor Morač, izgubljena sva! Edvin Lister je pri nas!«

»S tem ne poveste nič novega svojemu mojstru!« se je zasmejal Lister.

»Doktorju Moraču sem že iznenoval svoje ime. Kakor vidite sem se že preoblekel in zdaj sem zopet Edvin Lister, ki je Vam najbrž še v dobrem spominu, kajne, Franc Robič? Ali se še spominjate one noči, ko sem Vas izročil policiji?«

»Prokleto, takrat ste me pa vjeli! Zdaj me ima skoraj veselje, da bi Vam to povrnil!«

»Robič, za tako neumenega Vas nimam, da bi zarad te malenkosti razgrajal,« je rekel Lister.

»Saj živite že dovolj dolgo med zločinci, da veste: Danes smo največji sovražniki in jutri, ako se potrebujemo, največji prijatelji! Jaz Vaju potrebujem in zato nisem prišel k Vama kot detektiv Lister, ampak kot ...«

»Signor Satanelo!« je končal Robič.

»Tako je!« je zaklical Lister,

»in kot tak sem Vaju obiskal ter Vama pripeljal nekega bolnika!«

»Bolnika!« je zaklical doktor Morač.

»Ali umobolnega?«

»Da, dragi doktor! Prihajam po naročilu neke rodbine, ki noče imenovati svojega imena. Vprašam Vas torej, če hočete v svoj zavod sprejeti blaznega človeka, ki ne sme nikoli več priti med svet?«

»Nikoli več iz mojega zavoda?« je vzkliknil doktor Morač.

»Gospod Satanelo, to leži v božjih rokah! Ako Vsemogočnemu dopade, da bolnik ozdravi, potem lahko odide in nihče ga ne bo zadrževal.«

Signor Satanelo se je porogljivo zahrohotal, stopil k Robiču ter mu rekel:

»Robič, jaz se ne utegnem dolgo muditi! Povejte Vašemu mojstru, da se ne dam varati od njegovega svetohlinstva in da dovolj dobro poznam doktorja Morača, čeprav doslej še ni občeval z detektivom Listrom.«

Nato se je detektiv obrnil k doktorju Moraču ter osorno nadaljeval:

»Vraga, prišel sem k Vam, da napravim z Vami dobro kupčijo, ne pa pridige poslušat. Vi stari, sivolasi lopov, lahko bi Vam naštel vse Vaše grehe, a ne utegnem, zato sem tako brezobzirno govoril z Vami, in zdaj tudi Vi priznajte svojo barvo, sicer se drugače pomeniva.«

Franc Robič je stopil k Moraču, ga potegnil na stran ter mu šepnil v uho:

»Za božjo voljo, temu človeku se ne morete ustavljati! Nikar ga ne dražite, ta človek premore vse in je nama lahko strašansko nevaren. Pomislite to, doktor Morač!«

Ta je vstal, dal roko Listru ter zaklical:

»Gospod, zdaj Vas razumem. Odslej hočem pošteno in odkrito govoriti z Vami. Ako Vam lahko kako uslugo izkažem, Vam jo rad storim. Ali je umobolni, ki mi ga mislite izročiti, res na duhu bolan?«

»Da, zdaj je,« je odgovoril Satanelo,

»toda če ostane, je še vprašanje. Sploh se pa lahko sami prepričate. Ukazujte, da se prinese moj kovček gori.«

Franc Robič je na te besede odšel in že po malo minutah so se slišali teški koraki na stopnicah. Vrata so se odprla in oba Piferona sta prinesla z Robičem velik, z usnjem prevlečen kovček ter ga postavila pred Satanelo.

»Glej, glej,« je zaklical detektiv s porogljivim nasmehom,

»stara znanca iz Pariza! No, ali so Vam postala tla prevroča, prijatelj Piferon?«

Stari Piferon je komaj očem verjel, ko je zagledal signorja Satanela pred seboj.

»Vsi dobri duhovi hvalijo Gospoda!« je vzkliknil ter se prekrižal.

»Ali ste Vi, signor Satanelo, ali je Vaš duh Hudiča, ali ste res Vi oni veleposestnik, katerega sem jaz spustil v hišo?«

»Da, prijatelj!« je odgovoril Satanelo.

»Sami ste me spustili v hišo in to Vam naj bo v svarilo, da ste prihodnjič bolj previdni, sicer se zgodi, da spustite kakega angleškega detektiva, ki ima namen, da preišče doktorja Moračevo hišo od vrha do tal.«

Piferona sta z glavo majaje odšla. Rada bi sicer vedela, kaj je privedlo Satanela v hišo, a nista si upala vprašati.

»In zdaj boste izpoznali mojega bolnika,« je rekel Satanelo ter odprl s ključem kovček,

»poglejte, to naredi vsak dan deset kapljic kloroforma iz človeka!«

Odveznil je pokrov na kovčku in notri je ležal elegantno oblečen človek, ki se je zdel na prvi hip, da je mrtev. Obraz mu je bil pepelnatosiv. Oči so stekleno in topo zrle, a vendar je bil obraz še vedno lep.

Doktor Morač in Robič sta stopila k kovčku ter se radovedno ozrla v človeka v kovčku. A v istem hipu sta prestrašena odskočila ter v eni sapi zaklicala:

»Grof Radivoj Sokolski!«

»Da, on je!« je zaklical Satanelo,

»vedel sem, da ga bosta izpoznala, ker sta že imela opraviti z njim. Vem tudi, da je bil ta grof Vajin sovražnik in da je Vaju zasledoval, zato sem prepričan, da mu ne bosta pustila ubežati, ampak ga do smrti imela zaprtega v blaznici.«

»Kar se mene tiče,« je vzkliknil doktor Morač,

»me jako veseli, da sem dobil grofa Radivoja Sokolskega v svoje roke. Prav imate, signor Satanelo, ta človek mi je mnogo storil, za kar bi rad obračunal z njim. Haha, saj sem vedno rekel, da pride enkrat za vsako stvar čas, treba je le počakati.«

»In jaz,« je zaklical rdečelasi Robič,

»tudi nisem bogvekako naklonjen grofu, čeprav mi je dal zaslužiti lep denar. A pozabiti mu ne morem, da mi je odvzel dekle, katero sem ljubil in da me je kot morilca zapodil iz svoje hiše. Zato vam obljubim, signor Satanelo, da grof ne pride več izpod te strehe, dokler jaz živim.«

»Ali hočete torej sprejeti tega človeka v svoj zavod?« je vprašal Lister Morača.

»Preden vam odgovorim,« je rekel Morač,

»mi morate odgovoriti še na par vprašanj. Ali je grof res umobolen?«

»Ni,« je odgovoril Satanelo,

»toda že štiriindvajset ur, odkar sem se z njim odpeljal iz Berlina v London, je popolnoma omamljen. Ko se zbudi iz omame, bo takoj spet pri polni zavesti.

Toda vi morate ravnati z njim kakor z blaznim. Zaprite ga v celico in mu prigovarjajte, da je postal blazen. Recite mu, da ljubi Alenka pl. Radićeva drugega moža in da se je na ta način iznebila neljubega ji grofa.«

»Grom in strela!« je veselo zaklical Robič,

»to bo grof skakal, ko mu to povem! Toda verjel pa ne bo! Kajti preveč je prepričan o zvestobi svoje Alenke. Oba poznam dobro in vem, da držita skupaj kakor smola in žveplo.«

»Kaj naju briga, ako veruje ali ne,« je rekel Morač,

»s to lažjo ga bova v srce zbodla. Ali imate kaj zoper to, ako grof res zblazni?«

»Ničesar!« je odgovoril Satanelo,

»zoper to ničesar ne ugovarjam. Umobolnega se je vedno manj bati, nego zdravega. Toda en pogoj stavim, namreč, priseči mi morata naslednje:

»Grof Radivoj Sokolski ne sme umreti! Ne sme še ga umoriti! Narava sama ga mora uničiti. Ali mi prisežeta to?«

»Jaz ga ne bom umoril in tudi Franc Robič ga ne sme. Nama zadostuje, da ga imava v celici zaprtega in da ga lahko mučiva. Toda kdo mi bo stroške plačal, ako bo dolgo časa živel pri meni?«

»Jaz!« je odgovoril Satanelo.

»Vsak mesec vam bom iz Pariza poslal 500 frankov. Mislim, da bo to dovolj za njegovo postrežbo.«

»500 frankov?« je zaklical Morač in oči so se mu v skoposti bliščale,

»no, to ni posebno veliko za uslugo, ki jo vam storim. Toda naj bo! Med prijatelji se dela izjema! In zdaj še poslednje vprašanje: Ali se nam ne bo treba bati grofovih sorodnikov?«

»Nikakor!« je odločno odgovoril Satanelo,

»niti Alenka pl. Radičeva, niti Mirko Višnjegorski, niti kdo drug ne ve o tem, da sem ga odpeljal. Niti sledu ne bo po njem!«

»Potem je kupčija sklenjena!« je vskliknil doktor Morač,

»tu moja roka! — Grof Radivoj Sokolski ostane za vedno pokopan v podganskem gradu!«

»To rad slišim, doktor Morač,« je odgovoril Satanelo,

»samo do življenja mu ne smeta! Osebi, ki mi je jako ljuba, sem moral priseči, da se grofu ne bo vzelo življenje. Ako pa umre vsled kake nalezljive bolezni, tega nismo mi zakrivili. Toda pred bodalom, pred zanko ali pred strupom mora biti pa varen!«

Nato je detektiv vzel denarnico iz žepa ter položil pred Morača 500 frankov.

»To je za prvi mesec, vse drugo vam pošljem iz Pariza. Zdaj se moram pa hitro preobleči in oditi. Jutri bom že spet v Parizu!«

Naglo je oblekel plašč ter se potem še enkrat sklonil čez kovček, v katerem je ležal nezavestni grof.

»Sreči moje hčere si stal na potu,« je tiho šepetal,

»zato sem te moral odstraniti! Od danes naprej si pokopan v tej hiši in nikoli več ne boš motil Loline sreče!«

Nato je stisnil lopovoma roke ter naglo odšel.

155

Pokora za pregrešek ene ure.

Grof Radivoj Sokolski je odprl oči in se zbudil iz dolgega spanja.

Kaj je to? Vsemogočni Bog, bil je v ozki sobici, gole, mračne stene so strmele vanj. Uzrl je malo, omreženo okno.

Ne, to so le sanje, ki ga mučijo! Kako naj pride v tako neprijazno sobo in na tako borno ležišče?

Počasi je Radivoj zaprl oči, hotel je zbrati svoje misli.

Kaj pa se je zgodilo z njim? Čemu so mu vsi udje tako težki? Zakaj se je komaj vzdignil s postelje? Tudi očesne trepalnice so mu bile težke kakor svinec.

Slabost ga je navdajala po celem telesu. Bilo mu je, kakor bi celo noč prekrakal ter preveč pil vina.

Zopet se je ozrl okrog sebe. Ko pa je zopet ugledal neprijazno sobico, v kateri ni bilo razen borne postelje, na kateri je ležal, ne mize ne stola, tedaj mu je bilo jasno, da je to več nego sanje.

Ali ne stanuje več v elegantnem hotelu v Berlinu? Gotovo ne! Toda kam ga je zanesla usoda, saj vendar ni zaprt v ječi?

Radivoj je naslonil glavo na roko ter se mučil, da pomisli na poslednje, ki se je zgodilo, preden se je zbudil v tej ječi.

Mirkota je našel v hotelu kot nesrečeneža, kot slepega človeka, in kaj se je potem zgodilo?

Mirko mu je povedal, da se je tudi Rožica vrnila iz Amerike in da jo bo lahko v par minutah objel.

In potem? — Potem je bil najnažadnje skupaj z detektivom Listrom, ki ga je sam poklical iz Pariza.

Govorila sta v njegovi sobi — in nenadoma je bilo vse proč! Kakor črna koprena je leglo na grofov spomin.

Ne, izvedeti mora, kaj se je z njim od onega hipa zgodilo, izvedeti za vsako ceno. Strah, ki ga je navdajal, mu je dal moč, da je vstal s postelje.

In ko je stal na nogah, se je opotekal semintja kakor pijanec. Ni se mogel spomniti, da bi pil vino ali da bi se udeležil kakega kroka. Odkod je pa potem ta pijanost?

Splazil se je do malega, omreženega okna. Moral se je za mrežo prijeti, da se ni vsled slabosti zgrudil na tla.

A zdaj nova groza, nov strah! Radivoj si je z roko potegnil čez oči, kajti mislil je, da postane blazen.

Pod njim se je razprostirala brezkončna planjava šumeče vode. To ni bila reka, ne potok, to je bilo morje z neskončno globočino. In tu je ugledal jadro na vodi.

Pisk se je zasilal in parnik je rezal valove ter v nekoliku minutah izginil v daljavi.

Kako čudovita panorama se je nudila njegovim očem! To vendar ni Berlin! In vendar je gotovo vedel, da more biti le v nemškem glavnem mestu. — Toda morje, — morje!

Radivoj je globoko vzdihnil, kajti pričel je razumeti, da se je nekaj strašnega, nekaj neumljivega z njim zgodilo. Slutil je, da bo v kratkem nekaj strahovitega izvedel.

Oči so mu obstale na vratih. Ha, odprl bo vrata ter hitel ven in tako izvedel, kje je. Naglo, kolikor so mu moči dopuščale, je hitel k vratom ter jih poizkušal odpreti. Toda opazil je s strahom, da vrata niti kljuke nimajo in da se sploh ne dajo znotraj odpreti.

»Vjet torej!«

Zdaj je Radivoj hipoma izvedel, kakšen pomen ima celica zanj! Zaklenjena vrata, omrežena okna, to pomeni, da so ga spravili na ta kraj, kjer bi ga s silo pridržavali.

A kdo ga je spravil sem? Kdo ima korist od tega, da bi ga pridržaval? Kdo si je drznil to storiti?

Pa kako so ga spravili iz hotela? Saj ni mogoče bilo to storiti, razen, ako so ga omamili.

Radivoj je začel premišljevati, zakaj mu je slabo in prišel je do zaključka, da so ga morali s kako stvarjo nezavestnega storiti.

Dobro, vse to si je Radivoj priznal, toda kako pride morje sem? Saj vendar ni mogoče, da bi ga iz Berlina spravili proč!

Slišal je korake, ki so se bližali vratom! Ha, zdaj bo izvedel, kaj se je z njim zgodilo.

Z železom okovana vrata so se hipoma odprla.

Radivoj je stopil k oknu in v naslednjem hipu zakričal, kajti pred njim stoječi človek s sivo brado in hudobno zročimi očmi mu je bil znan. Vedel je, da je izgubljen, ako je prišel v oblast tega človeka.

»Doktor Morač!« je z drhtečimi ustnicami vzkliknil.

»Da, doktor Morač!« je odgovoril vstopivši ter zaklenil za seboj vrata, »kakor vidite, ste zdaj v hiši doktorja Morača, torej v blaznici.«

Morač je morda pričakoval, da se bo Radivoj v strahu zdrznil. Toda grof je ostal popolnoma miren in svečano so se glasile njegove besede, ko je lopovu odgovoril:

»Kdo me je pa spravil v blaznino? In ker je to Vaša blaznica, sem prepričan, da se je zgodilo kako lopovstvo.«

»Motite se!« je odgovoril Morač,

»jaz vsaj si ne morem misliti, da bi Vam bila ona sovražna in neprijazna, ki mi je naročila, naj Vas tukaj zdravim in lečim, dokler ne ozdravite od hude bolezni. Ako pa to dela, no, potem gotovo niste zaslužili zanjo.«

»O kom govorite? Kdo me je semkaj privedel?«

»Neka dama, ki se imenuje Alenka pl. Radičeva!« je odgovoril doktor.

»Alenka pl. Radičeva?« je vzkliknil Radivoj ter obledel kakor zid,

»ona, — ona me je Vam izročila? Ona me spravila v Vašo blaznico? Gospod doktor, jaz si ne bi mislil, da bi mi tako očividno laž v obraz povedali. Alenko poznam dobro. Nikoli bi me drugemu prepustila v postrežbo, ako bi zbolel, najmanj pa Vam.«

»Če mi verujete ali ne,« je odgovoril Morač, »meni je vseeno. Na vsak način Vam pa povem, da ste umobolni in da morate delj časa ostati v mojem zavodu.«

»To se pravi z drugimi besedami,« je rekel Radivoj,

»da sem obsojen v bivanje v Vaši blaznici. Morda pa sploh ne pojdem več iz nje!«

»Že mogoče,« je zasmehljivo odgovoril Morač,

»razen ako Bogu ne dopade, da Vam povrne pamet.«

»Saj imam svoj razum,« je odločno zaklical Radivoj,

»in želim Vam, da bi bili prav tako pri pameti kakor sem jaz v tem hipu.«

»To trdi vsak umobolni!« je rekel doktor Morač,

»sploh pa nisem prišel, da bi z Vami govoril o takih stvareh, ampak da Vas poučim, kako se živi v mojem zavodu. Te sobice ne smete nikoli zapustiti. Hrana se Vam bo prinesla sem. In zdaj se boste slekli ter oblekli obleko, kakor je navadna pri vseh mojih bolnikih.«

Doktor je pri teh besedah odprl vrata ter zaklical na hodnik:

»Pojdi noter in prinesi obleko!«

Na pragu se je pokazal človek, pri čegar pogledu se je grof še bolj prestrašil.

»Haha,« se je režal vstopivši,

»zdi se mi, da me je gospod grof izpoznal.«

»Da, izpoznal sem Vas,« je rekel Radivoj,

»Vi ste Franc Robič. Zdaj me je minil še poslednji dvom, ki sem ga imel. Nisem samo v blaznici, ampak obenem v morilskem brlogu, kjer bom počasi a gotovo prišel ob življenje.«

»Prav pa mislite, gospod grof!« je zaklical rdečelasi lopov,

»dobro je, da je človeku znana njegova usoda. A zdaj pa slecite svojo obleko, midva ne utegneva čakati.«

»Jaz ne slečem svoje obleke, ker nisem blazen!« je odločno rekel Radivoj Sokolski.

»Tako? Torej se nočeš pokoriti našim ukazom?« je zaklical Robič,

»no, takoj Ti pokažem, kdo bo v tem slučaju zmagal.«

Zagnal je zavoj z obleko v kot ter skočil v grofa.

Radivoj je bil preslab, da bi se ustavljal banditu, zato se je takoj zgrudil; ko ga je Robič zgrabil in potisnil doli. Ko je grof ležal na tleh, je rdečelasi lopov strgal obleko z njega ter mu porogljivo zaklical:

»Tako, zdaj se lahko oblečeš ali pa ne! Meni je vseeno. Toda to si zapomni, grof Sokolski, ako se boš še enkrat ustavljal moji želji, se boš seznanil s tem bičem! Da, le oglej si ga! Skoro bo plesal po Tvojem grofovskem hrbtu!«

Radivoj je trepetajoč vstal ter ogorčeno vzkliknil:

»Lahko me umorite, lahko me mučite, toda ponižati in osramotiti me ne morete. O uboga moja Minka, zdaj šele razumem, kaj si morala trpeti, ko si sedemnajst let vzdihovala v oblasti tega sivolasega lopova. Da, to je povračilo za moj pregrešek, vsled katerega si prišla v blaznico. Grehu sledi pravična kazen. Maščevanje nikoli ne izostane. Torej hočem prenašati pokoro, kajti krivda je bila moja!«

»Zdaj ga je treba še zunanje spremeniti,« se je oglasil doktor Morač.

»Spačiti ga moramo, da ga nihče ne bi izpoznal, ako bi slučajno prišel kak tujec v njegovo celico. Robič, vzemi britve in škarje, da ga ostrižeš in obriješ. Zdaj ni drugega kakor strah v podganskem gradu in kolikor je meni znano, nimajo strahovi las in brade.«

Franc Robič se je smejal surovi šali svojega prijatelja ter stopil k grofu in mu ukazal naj sede na posteljo.

»Torej hočeta ravnati z menoj kakor s kaznjencem,« je rekel Radivoj, »braniti se Vama ne morem, toda prisegam Vama pride dan, ko Vama bom vse poplačal. Lahko me umorita, toda maščevanju, ne uideta; nikoli. Zadelo bo Vaju, ko bosta najmanj pričakovala.«

Robič je grofa udaril s pestjo po prsih, da je odletel na posteljo.

Nato je vzel škarje ter ostrigel grofa prav do kože. Potem ga je tudi popolnoma obril.

Lepa brada in svilenomehki lasje so padli pod škarjami rdečelasega bandita.

Ubogi grof ni bil samemu sebi več podoben. Sreča zanj, da ni imel v celici nobenega zrcala, da bi se ogledal vanj. Groze bi se stresel, ko bi videl svoj bedni, bledi obraz.

Hudiča sta se smejala, ko sta videla grofa tako spačenega. Radivoj ju je samo zaničevanjem pogledal.

Nato sta odšla, a za nekaj časa se je Robič zopet vrnil s skledo v roki.

»Že dolgo niste ničesar jedli,« je rekel,

»tukaj se lahko nakrmite!«

Potisnil je grofu žlico v roko ter porinil skledo pred njega.

Smrad po gnilobi je zadišal iz sklede. Bilo je konjsko meso v rjavem soku in pa krompir, ki je izgledal kakor bi ga miši objedle.

»Ali ne diši gospodu grofu?« je rekel bandit,

»hm, prepričan sem, da kaviar in ostrige bolje dišijo. Toda privaditi se boste morali naše kuhinje; ako nočete poginiti od lakote.«

»Nihče me ne more siliti,« je odgovoril Radivoj Sokolski,

»da bi jedel to smrdečo jed. Dajte mi košček kruha in kozarec vode, to mi zadostuje.«

»Haha, morda si domišljate, da ste v kakem hotelu, kjer lahko ukazujete. Čakajte, jaz Vam bom izgnal te misli!«

Robič je zavihtel bič ter udaril grofa v obraz.

Radivoj je zakričal, bič je naredil krvavo liso po obrazu. A ne tako bolečina, ampak misel, da je tepen kakor suženj ali zločinec, ga je besnega storila. Skočil je v Robiča, mu skušal bič odvzeti ter hripavo kričal:

»In naj me življenje velja, tega ne prenesem!«

Toda Robič ga je zgrabil za vrat ter ga vrgel na posteljo in kakor besen udarjal z bičem nesrečnega grofa, da se je ta ječeč in stokajoč zvijal na ležišču.

Napol mrtev je obležal nesrečni mož, dočim je Robič z divjim krohotom odšel. Kri je lila revežu iz rane na glavi in Radivoj je globoko vzdihnil.

»O, da bi bila to moja srčna kri in da bi mogel umreti! Bog nebeški, zakaj si me zapustil? Ali sem zaslužil to osodo? Ali moram res nedolžen v blaznici umreti?«

»O uboga Alenka, srce Ti bo počilo, ako se ne vrnem več k tebi! Uboga ljubljenka, koliko boš trpela, ako me več ne vidiš! Brez ljubezni, brez prijateljstva, brez sreče sem zakopan v temo blaznice! O Bog v nebesih, prehudo se pokorim za pregrešek ene same ure!«

156

Novi gospodar na Sokolskem gradu

Pol leta je minil, odkar je tako zagonetno izginil grof Radivoj Sokolski. Velikansko razburjenje, katero je ta slučaj v celi deželi povzročil, se je polagamo poleglo, kajti svet koprni vedno po čem novem.

Toda čeprav je svet skoro pozabil grofa Radivoja, vendar je njegovo ime živelo vedno v srcu Alenke pl. Radičeve.

Koliko solz je prelila v tem letu! Koliko noči ni spala, ker jo je mučila groza in obupnost.

Zdaj, ko je ob pričetku pomladi korakala po vrtu, je bilo še vedno kakor sanje! Tam se je vzdigoval Sokolski grad in Radivoj je izginil.

Na vrtu so začele cvetlice iznova cveteti in dihteti, toda Radivoj se ni mogel veseliti njih lepote.

Tam pri hladnem vodometu je stala klop, kjer je tako rad sedel z njo, in zdaj je bila klop prazna! Radivoj ni več prišel, da bi ljubljenko objel ter jo potegnil na klop poleg sebe. In tam na oni strani se je vzdigovala vrtna hišica, v kateri je Minka še vedno živela, kljub temu, da je bila umobolna!

Ubožica je še vedno živela, dočim je Radivoj najbrž že davno počival v hladni zemlji. Lepi, močni, energični mož, njega ni bilo več!

Vroče solze so silile Alenki v oči. Čudila se je, da ima sploh še solze.

Ihteč je padla na klop. Da bi vsaj gotovo vedela, da je ljubljeni umrl, bi bilo to vsaj malo tolažbe za njo.

Toda ne da bi vedela, kaj je postalo iz ljubljenega moža, ako je še živ ali ga je uničila morilska roka, to vse ni pomirilo Alenke.

Oh, vse je poskušala, da bi našla vsaj kak sled po njem. Vse zastonj, dosegla ni ničesar!

Toliko se je dognalo, da je prišel grof Radivoj, v Berlin v hotel, kjer se je tudi ustavil slep gospod, ki se je imenoval grof Mirko Višnjegorski. Toda ta grof je odpotoval v spremstvu svoje soproge, torej je tudi ta izginil.

Alenka je Mirkotu pisala več pisem in sicer jih je naslovila na njegov očetovski grad, ker je mislila, da se bodo pisma poslala za njim, ako ga tam ni.

A odgovora ni dobila. Alenka ni mogla slutiti, da je Lola vsa pisma dobila v roko in jih takoj vrgla v peč.

Alenka je tudi vedela, da se je Radivoj sestal v Berlinu z detektivom Edvinom Listrom iz Pariza.

Za to se je obrnila na Listr-a ter ga prosila za natančno pojasnilo, kdaj je grofa zapustil.

Lister ji je takoj odgovoril, da se je po pogovoru, ki ga je imel z grofom v hotelu, takoj drugi dan vrnil v Pariz. Isti dan se je tudi grof Radivoj hotel vrniti na Sokolski grad. Bil je popolnoma zdrav in čvrst in ni kazal nikakih samomorilnih mislij.

Obenem se je Lister ponudil Alenki v službo. Ker je bilo Alenki znano, da je Lister eden najspretnejših detektivov na svetu, mu je rada poverila nalogo, naj poizveduje po Radivoju.

Uboga, varana Alenka! Zaupala se je onemu človeku, ki je edini zakrivil, da je Radivoj izginil!

Jasno je, da Lister ni nič poizvedoval.

»Ali že zopet jokate?« se je oglasil nežen, žalosten glas za Alenko, »ali si ne morete lajšati svoje bolečine, gospica?«

Alenka se je ozrla in ugledala starega Martina.

»Vi ste, Martin,« mu je rekla ter ga posadila poleg sebe na klop, »kako me morete vprašati, če morem lajšati svojo bolečino? Saj ste sami tudi taki! Se vedno objokujete svojega gospoda.«

»Da, milostna gospodična!« je odgovoril Martin ter komaj zadržal solze. »Res je, nikoli ne bom nehal žalovati za gospodom grofom. Toda jaz sem star in ne bom dolgo, pa me reši smrt življenja, ki nima nobenega veselja več zame. Vi, gospodična, ste pa še mladi, zato se ne smete udati bolečinam!«

»Oh, ko bi vsaj vedela,« je vzkliknila Alenka, »da je grof Radivoj mrtev! Potem bi se morda tolažila. Toda vidite, Martin, jaz imam občutek, da še živi! Vedno se mi zdi, da ga slišim klicati na pomoč. Večkrat skočim po noči s postelje, ker se mi zdi, da slišim Radivojev glas: »Reši me, Alenka, reši me trpljenja!«

»Sveti Bog!« je zaklical Martin, »torej res mislite, da grofa pridržujejo s silo na kakšnem kraju? To bi pa bilo strašno hudodelstvo!«

»Ničvredni ljudje so zmožni vsakega hudodelstva,« je odgovorila Alenka.

»Moj gospod pa ni imel nobenega sovražnika,« je ugovarjal Martin.

»Tudi najboljši človek ima sovražnike! In tisti, katerih se ne pozna, so najbolj nevarni.«

»Iz česa pa sklepate,« je rekel Martin po kratkem odmoru,

»da naš gospod ni bil umorjen, kakor ves svet misli, ampak da ga imajo nekje skrivaj zaprtega? Oblastva mislijo, da so ga v Berlinu kam izvabili, ga umorili ter oropali. Ker je bil elegantno oblečen, so morilci lahko sklepali, da je imel denar pri sebi.«

»Tega ne verjamem,« je odločno odgovorila Alenka,

»prvič je grof zelo previden in ne kaže denarja in potem se tudi ne da kar tako izvabiti. Pojasnite mi pa tole, Martin! Zakaj je obenem z grofom tudi njegov kovček izginil, ko je dognano, da se ni mogel najti v hotelu? To mi dokazuje, da grof ni bil več v Berlinu, ampak da je že odpotoval iz mesta.«

»Potem bi se pa moral grof vrniti na Sokolsko!« je zaklical Martin.

»Gotovo! Toda prepričana sem, da je kakšna zelo važna zadeva poklicala grofa v inozemstvo, in to je moralo tako nepričakovano priti, da me grof ni utegnil o tem obvestiti in preklicati brzojavko, s katero mi je naznanil prihod na Sokolovo ter obenem sporočil, da je našel Rožico. Rožico! Vidite, Martin, v tem imenu leži rešitev uganke! Zarad svoje hčere je grof nekam odšel, od koder se še ni vrnil! Zato sem Listru tudi naročila, naj išče Rožico in ne le grofa, kajti ako najdemo njo, bomo tudi sled po Radivoju našli.«

»Bog daj!« je zaklical stari služabnik. »A vendar mi nikakor ne gre iz glave, da je z ono tamle prišla nesreča v hišo.«

»O kom govorite?« se je začudila Alenka.

»O nesrečnici, katero imenujejo vsi le strah na Sokolskem gradu!«

»Torej uboga umobolna Minka! Ona je gotovo najmanj kriva nesreče, ki je nas zadela.«

»Saj nisem rekel, da je ona kriva. Rekel sem le, da je z njo prišla nesreča v hišo. Le spomnite se! Komaj je prišla v hišo, je vas že ta lopov Robič poskušal umoriti. Potem je prišel doktor Golar, o katerem se tudi ne ve, kaj se je z njim zgodilo. Potem zopet ona, starka Lola, in tako dalje, udarec na udarec! Bog ve, če je to zadnji, ki nas je zadel.«

»Najstrašnejši je gotovo!« je zaklicala Alenka, »o Martin, kaj naj bi pa še prišlo?«

V tem hipu so se zaslišali koraki na peščenem potu.

Alenka se je ozrla in osupla vzkliknila:

»Kaj pa to pomeni? — Dva tuja gospoda prihajata po potu. Pojdite, Martin, in vprašajte ju, kaj želita.«

Martin je odšel ter govoril z gospodoma. Alenka je slišala, ko je eden rekel:

»Povejte gospodični, da želi doktor Rudolf Zelnik, advokat pri knežjem sodišču, z njo govoriti.«

Alenka je vstala in šla nekaj korakov gospodoma naproti. Oni, ki se je imenoval doktor Rudolf Zelnik, je bil majhne postave ter ženskega, zvitega obraza.

Njegov spremljevalec je bil pa velike, suhe postave, ki je takoj izdala aristokrata.

Gospod je bil morda kakih trideset let star in skoro že plešast na glavi.

»Slišala sem,« je rekla Alenka,

»da želita gospoda z menoj govoriti. Ime mi je Alenka pl. Radičeva, s čim Vam morem služiti?«

»Dovolite, milostna gospica,« je rekel mali advokat,

»da se predstaviva. Jaz sem odvetnik doktor Rudolf Zelnik, ta gospod je baron Cezar Sokoljski-Slatenski.«

Alenka je osupnila. O tem baronu Sokoljskem-Slatenskem je grof Radivoj parkrat govoril. Bil je njegov nečak iz stranske veje Sokoljskih. Alenka se je spominjala, da je Radivoj kaj neprijazno govoril o njem.

Baron je izgledal prežit kakor bi celo življenje samo za zabavo živel.

Kaj pa hoče ta človek na Sokolskem gradu? Zakaj je baš zdaj prvič prišel, ko je vendar moral vedeti, da grofa Radivoja ni tukaj?

»Najboljše je, da gremo v vrtni salon,« je rekla Alenka.

»Tam lahko nemoteno govorimo. Prosim, pojdite z menoj. Martin, idite naprej!«

»Martin!« je zaklical baron,

»to je torej stari Martin, o katerem sem že veliko slišal. Menda služi že celo večnost na Sokolskem gradu.«

»Petdeset let, gospod baron!« je odgovoril Martin.

»Petdeset let?« je vzkliknil baron,

»to je strašno dolg čas. Treba bo, da se izpočijete, saj so se Vam že kosti omehčale.«

Stari Martin ni odgovoril, toda prestrašen se je ozrl na Alenko, ki je tudi obledela.

Šli so dalje proti vrtu v salonu, ko je baron hipoma obstal ter rekel doktorju Zelniku:

»No, to se mora reči: grad ne izgleda preveč veličasten. Treba ga bo dobro prenoviti, no, to bo stalo precej tisočev.«

Alenka se je od minute do minute bolj čudila. Kako čudno govori ta človek! Baš tako, kakor bi imel pravico, ukazovati na Sokolskem gradu. Kaj je njemu mar, ako grad star izgleda?

Dospeli so na teraso in Martin je odprl vrata v salon.

»Skrbite, Martin,« je zaklicala Alenka, »da nas ne bo nihče motil. Prosim, gospoda, sedita!«

Alenka je sedla nasproti slike grofa Radivoja, ki je visela na steni.

Baron Cezar je obstal sredi sobe ter se motreč oziral krog sebe. Zadovoljno je pokimal, ko je opazil udobno eleganco, ki je vladala v gradu.

Doktor Zelnik je sedel nasproti Alenke ter izvlekel iz usnjene torbice debel svežen papirjev.

»Prosim, gospod doktor,« mu je rekla Alenka,

»bodite tako dobri in povejte mi najprej, po čegar narečilu želite z menoj govoriti. Zdi se mi, da prihajate kot odvetnik gotovo v imenu kake druge osebe.«

»Tako je, gospodična! Jaz sem namreč pooblaščenec gospoda barona Cezarja Sokoljskega-Slatenskega.«

»Torej pravni zastopnik tega gospoda. Ne razumem pa, kakšna zadeva je privedla gospoda barona sem.«

»Takoj boste izvedeli! Odgovorite mi torej na vprašanje: Ali je grof Radivoj Sokoljski v gradu?«

»Čudno vprašanje! — Ne, mi ga tukaj.«

»Ali Vam je znano, kje se nahaja grof Radivoj?«

»Ne, žal, da nikomur ni to znano!«

»Ali je dal grof Radivoj Sokoljski kak znak od sebe, da še živi?«

»Rada bi Vam odgovorila na to vprašanje z da, ako bi mogla.«

»Dobro, torej boste tudi Vi tega mnenja kakor sodišče, namreč, da se mora imeti grofa Radivoja Sokolskega za mrtvega.«

»Jaz?« je zaklicala Alenka,

»ne, kar se mene tiče, ne bom prej verjela v njegovo smrt, dokler nimam neizpodbitnih dokazov, dokler ne vidim njegovega trupla. — Toda rekli ste pravkar, da je sodišče mnenja, da je grof Radivoj mrtev. Kaj pa ima sodišče opraviti s tem mnenjem? Kolikor mi je znano, ni grof Radivoj zapustil nikakih dolgov.«

»Dolgove? Bog varuj! Tu se gre za premoženje gospoda grofa. Izvedite torej, da je sodišče danes zjutraj na predlog gospoda barona Cezarja grofa Radivoja Sokolskega proglasilo za mrtvega in obenem naslednje sklenilo.«

Alenka je skočila s stola. Pritisnila je roke na valujoče grudi ter hotela govoriti, toda ni mogla spraviti nobene besede iz sebe. Strahovita misel je napolnila njeno dušo, pa preden je mogla govoriti je že začel doktor Zelnik čitati.

»Glavne točke, katere je sklenilo knežje sodišče, so naslednje:

a) Ker se grof Radivoj Sokoljski kljub oblastvenim poizvedbam ni mogel najti in ker je sum opravičen, da je postal grof ali žrtev hudodelstva ali se je pa sam umoril, proglasa sodišče grofa Radivoja Sokolskega za mrtvega ter postavlja za oskrbnika vseh njegovih posestev in zlasti gradu Sokolskega barona Cezarja Sokolskega-Slatenskega, ki je najbližji dedič.

b) Sodišče je dalje sklenilo, da se v vseh večjih časopisih eno leto v gotovih presledkih objavi poziv, v katerem se grof Radivoj Sokolski pozivlja, da se, ako je še živ, zglasi in osebno pride pred knežje sodišče.

  Ako se to do preteka leta ne zgodi, se bo izjavilo, da ničesar več ne nasprotuje dedinskim zahtevam barona Cezarja Sokolskega-Slatenskega in da bo ta potem dosegel vse pravice do grofovega premoženja.

c) To leto bo baron Cezar Sokolski-Slatenski upravljal posestva in premoženje grofa Radivoja in se pooblašča, da sme na Sokolskem gradu stanovati in delati kakor se mu zdi, da bo prav, samo da se lastninska pravica grofa Radivoja Sokolskega do preteka leta ne bo oškodovala.«

Doktor Zelnik je odložil papirje ter porogljivo pogledal Alenko, ki je bleda in tiha stala pred njim.

Baron si je med čitanjem ogledoval slike na steni ter se zdaj hlastno obrnil.

»Glede tega leta je to kajpada le stvar oblike. Neumno bi bilo misliti, da bi se moj bratranc še vrnil. Že danes se lahko smatram za posestnika Sokolskega gradu in premoženja mojega bratranca. Saj vendar ne bo nihče trdil, da grof Radivoj ni mrtev. Bog ve, kje trohnijo zdaj njegove kosti!«

Alenka je pogledala barona s pogledom, ki mu je usta zaprl. V tem pogledu je ležalo zaničevanje in sovraštvo.

»Slišali ste, gospodična,« je rekel doktor Zelnik, »da je sodišče postavilo barona Cezarja za upravitelja. Stanoval bo na Sokolskem gradu in je prišel zdaj, da uveljavi svoje pravice. Takoj Vam bo povedal, kaj je sklenil.« 

»Poslušam,« je hladno odgovorila Alenka.

»Da,« je zaklical baron ter stopil k Alenki,

»prišel sem, da se tukaj nastanim. Sicer mi bo preklieto dolg čas tukaj, ker mi je malo predaleč od glavnega mesta, toda kaj se hoče? Ko bom pravi posestnik pojdem itak na potovanje; kajti moj pokojni bratranec je bil strašansko bogat. Pravijo, da je zapustil najmanj trideset miljonov. S tem si lahko preskrbim zabave. Napravil si bom konje za dirkanje, potem imam rad plesalke pri baletu —« 

»Dovolj, gospod!« ga je prekinila Alenka,

»to me prav nič ne zanima. Povejte mi le, kaj ste glede Sokolskega gradu sklenili?«

»To je neprijetna stvar! Toda bolje je, da takoj zvedeste resnico! Bili ste pri mojem bratrancu družabnica. Nisem vedel, da ima moj bratranec, ki je bil sicer žalosten dečko, tako dober ukus v izbiranju družabnic.« 

»Vi me razžalite, gospod baron!«

»Povejte vendar do konca!« se je oglasil doktor Zelnik,

»ako želite, bom jaz povedal gospodičini, kaj ste sklenili. Gospod baron želi namreč, da izpraznijo takoj vse osebe, ki so doslej tu stanovale, Sokolski grad, ker bo pripeljal svoje služabnike s seboj.«

»Razumem!« je odgovorila Alenka.

»To se pravi z drugimi besedami: jaz moram takoj pospraviti svoje stvari ter še danes oditi iz gradu.«

»Gospodična, zelo sem nesrečen,« je zagotavljal baron Cezar,

»da ne morem biti napram Vam bolj galanten. Toda jaz namerjam popolnoma prenoviti grad.«

»To pravico imate šele po preteku enega leta!« ga je prekinila Alenka.

»Čemu pa?« je zaklical baron,

»kar bom storil, bo tej starini le v prid. Nove tapete, nove zavese, nova preizdava, — skratka, grad mora dobiti popolnoma drugačen obraz.«

»Toda šele po preteku enega leta!« je ponovila Alenka,

»ako se grof Radivoj poprej ne vrne.«

»To je res!« je pritrdil doktor Zelnik,

»s prenovljenjem morate še počakati eno leto.«

»Vrag, torej počakam eno leto! Toda to ne izprosi meni mojega sklepa! Gospodična, odstranite se do danes večera iz Sokolskega gradu!«

»To bom storila, gospod baron, niti minute ne ostanem dlje tukaj! Toda dovolite mi, da Vas na nekaj opozorim. Služabnike boste takoj odpustili, kajne?«

»Gotovo! Izplačal jim bom za mesec dni naprej plačo.«

»Ali pojde tudi stari Martin?«

»Ali ima ta morda kako pogodbo v roki?« je vprašal baron.

»Najbrž ne! Toda slišali ste sami, da je Sokolski rodibini petdeset let zvesto in pošteno služil. Ali ga hočete zdaj zapoditi? Prestar je že, da bi našel novo službo. Ali bi res mogli starega moža ob kruh in dom spraviti?«

»No, ko bi Martin meni petdeset let služil,« je rekel baron, »bi mu že dal majhno pokojnino. Toda tako! Mojega bratranca dolžnost bi bila, da bi zanj založil kak znesek. Ker se pa to ni zgodilo, nimam jaz nikake obveznosti napram njemu.«

»No dobro! Bog bo pomagal staremu možu in jaz ga ne bom zapustila!« je zaklicala Alenka, »toda v gradu je še neka oseba, ki ne more nikakor iz hiše.«

»To je nesrečnica, ki ne zasluži le Vašega usmiljenja, ampak ki Vam mora biti kot draga zapuščina, katero Vam je zapustil bratranec, kateremu se imate zahvaliti za vse premoženje. Revica je umobolna in je med njo in grofom Radivojem vladalo iskreno razmerje. O, privoščite ji zavetje, katero je našla tukaj! Kdo ve, morda reši nesrečnico kmalu smrt! Do takrat Vas pa prosim, da ji pustite miren kot v gradu!«

»Torej je res!« je vzkliknil baron,

»nisem hotel verjeti, da je bil moj bratranec tako bedast, da je vzel svojo blazno ljubico v svojo hišo. Veste kaj, doktor Zelnik, ko bi jaz hotel preskrbeti vse svoje ljubice, bi moral po celem vrtu sezidati hiše in še ne bi bilo dovolj prostora.«

»To me malo zanima,« ga je prekinila Alenka,

»povejte mi le, kaj ste sklenili glede umobolne.«

»To Vam takoj povem! Blazna ženska mora še danes z drugimi vred oditi iz gradu. — No, to bi mi še manjkalo, da bi blazno osebo imel v bližini, — strah Sokolskega gradu, kakor ji ljudje pravijo!«

Kako brezsrčno, kako nizkotno se je to glasilo! In človek je bil Sokolskega rodu!

»Rekli ste, gospod,« je zaklicala Alenka,

»in kakor ste sklenili, tako se bo zgodilo! Še danes pojde nesrečnica iz hiše. Jaz jo vzamem s seboj in bom skrbela zanjo! Vam se je niti prepustiti ne sme, ker bi jo imeli za breme! Zame je pa častna dolžnost, da skrbim za bolno žensko. Vam, gospod baron, niti ne privoščim te časti!«

Doktor Zelnik je občudujoče zrl lepo deklico, ki je v tem hipu visoko vzravnana stala in njene oči so ji v jezi in navdušenju bliskale.

»No, gospod baron,« je rekla Alenka po kratkem odmoru, »zdaj sva gotova, mislim? Sajte dovolite, da odidem?«

»Še trenotek, gospica,« je rekel baron, »še nekaj Vas hočem vprašati. V tem pol letu, odkar je moj bratranec izginil, ste gotovo Vi vse upravljali, najbrž tudi blagajnico? Prosim, da mi torej vse v redu izročite.«

»Ničesar nisem upravljala, gospod baron!« je odgovorila Alenka, »in če mislite, da najdete na Sokolskem gradu zaklade, se motite. Rodbinske dragocenosti so sicer tukaj in jaz vem, kje so spravljene. Toda moja stvar ni, da Vam to povem, kajti pred letom se itak ne smete ničesar dotakniti. Vrednostnih papirjev pa ni, najbrž jih je grof pri kaki banki naložil.«

»Dobro! Od česa ste pa živeli pol leta? S katerim denarjem ste plačali služabnike?«

»Ako hočete to vedeti, Vam pa povem, čeprav nerada. Ko je grof Radivoj Sokolski odšel od tukaj, mi je izročil 4000 kron za vsak slučaj, kakor je rekel. S tem denarjem sem gospodarila štiri mesece in ko je pošel, sem svoje prihranke porabila, tako da zdaj nič nimam in Vam tudi ne morem od nobene stvari računa izročiti. Zdaj menda lahko odidem?«

»In kam pojdete, gospodična?« je vprašal baron.

»To Vas gotovo ne zanima! Zagotovim pa Vas, da se me boste še danes iznebili kakor tudi uboge umobolne na vrtu.«

Ponosno, komaj vidno, je Alenka prikimala ter odšla.

»Veste, ljubi doktor,« je rekel baron,

»to je prekleto lepa ženska in žal mi je, da sem tako nastopil proti njej. Lahko bi ji dovolil, da se nastani v vrtni hiši, morda bi se vseeno dalo kaj napraviti z njo!«

»Motite se, gospod baron!« je odgovoril Zelnik,

»ta deklica ne izgleda tako, da bi se dalo pri njej kaj doseči. Slišal sem tudi, da so ljudje govorili, da je bila zaročenka Vašega bratranca.«

»Haha, to je sreča, da se moj bratranec ni poprej oženilo, kajti potem bi danes ne sedel na Sokolskem gradu.«

»Pa še nekaj drugega sem slišal,« je rekel advokat,

»ali niste nikoli čuli, da je imel grof Radivoj Sokolski še eno hčer?«

»Pojdite s tem!« je zaklical baron,

»nezakonski otrok ne šteje nič!«

»Kaj pa, ko bi grof pred sodiščem pripoznal hčer za svojo in ko bi se deklica nekega dne pojavila ter zahtevala svoje pravice?«

»To je popolnoma izključeno!« je zaklical baron Cezar,

»v enem letu je vse moje!«

Med tem pogovorom je šla Alenka po stopnicah proti svoji sobi.

157

Načrti za bodočnost

Dokler je bila Alenka še v sobi pri baronu in odvetniku, se je premagovala, ker ji je jeza in ogorčenost dala moč, da je zadrževala solze. Zdaj so jo pa moči zapustile, zato je hotela biti sama.

Baš ko je hotela odpreti vrata v svojo sobo, jo je nekdo potegnil od zadaj za obleko. Ko se je obrnila, je stal stari Martin pred njo.

Sivolasemu starčku so tekle debele solze po licih in roke so se mu tresle, ko jih je iztegnil proti Alenki.

»Martin!« je osuplo zaklicala Alenka,

»Vi že veste, ste že vse slišali?«

»Vse!« je vzklinil starec,

»govorilo se je glasno in stal sem zunaj na terasi. Prestar torej, — zato se me zapodi na cesto kakor steklega psa. — In to po petdesetletni službi!«

»Tega ni kriv grof Radivoj,« je zaklicala Alenka,

»sami veste najbolje, da bi pri njem do smrti ostali, ko bi še bil tukaj. A zdaj smo sami sebi prepuščeni, ker nas je zapustil naš najboljši prijatelj, ki nas je ščitil s svojo močno roko. Pojdi v mojo sobo, Martin, tam se bova dalje zgovorila.«

Ko sta prišla v sobo, se je lepa pogumna deklica ihté zgrudila v stol. Vroče solze so ji lile iz oči in krčevito ihtenje ji je pretresalo telo, da stari Martin ni vedel, kaj bi storil.

»Ojačite se vendar, milostiva gospodična,« je zaklical stari služabnik,

»jaz Vas ne bom zapustil. Ti ljubi Bog, saj imam še svoje prihranke, ki bodo zadostovali, da boste Vi in umobolna lahko živeli.«

Ganjená Alenka je podala starcu roko.

»Hvala Vam, Martin! Vedela sem, da me ne boste zapustili. Toda jaz ne jokam zase in se ne bojim za svojo prihodnost, ampak za ono ubogo Minko. Pa tudi te misli ne morem prenesti, da bo ta častiti grad Sokolski prišel v druge roke. Tu, kjer je plemeniti grof Sokolski vladal, tu na starem rodbinskem gradu naj bi gospodaril tak nevrednež!«

Stari služabnik je žalostno in v skrbeh sklonil glavo na prsi.

»Treba se bo privaditi te misli. A zdaj mi povejte, kaj naj storim?«

»Prav imate, da me spomnite na mojo dolžnost. Do večera moramo zapustiti grad, zato je treba potrebno pospraviti. Tega človeka bi ne prosila za nobeno ceno, da bi me še čez noč obdržal tukaj. Žal, da imam le malo denarja, menda petsto kron, in kako je z Vašimi prihranki?«

»Hranilnično knjižico imam, na katero je naloženih osem tisoč kron.«

»Jaz Vas nočem oropati tega denarja,« je rekla Alenka,

»to bi bil velik greh!«

»O ne, Vi morate vzeti,« je odgovoril stari Martin,

»Vaša dolžnost je, ne zaradi sebe, ampak zaradi nesrečne umobolne.«

»Prav imaš, Martin! Ves ponos bom napram Tebi odložila in če hočeš, bomo od Tvojega denarja živeli. Toda skušala bom, da Ti vse povrnem, kajti delala bom.«

»Delala? Oh, gospodična, Vi ne veste, kako težko je delo dobiti in kako slabo je plačano.«

»Kljub temu ne bom lenarila! Izurjena sem v marsikateri reči, poučevala bom, slikala in drugo. Martin, peljite se predvsem v mesto in najemite majhno stanovanje za nas. Ena večja in dve manjši sobi bo zadostovalo. Večja soba bo za umobolno, manjši dve za naju, ali ste zadovoljni?«

»Gotovo, saj sem srečen, da smem ostati pri Vas. Stregel in varoval bom ubogo umobolno, dočim boste Vi denar služili.«

»Dobro! Naročite zaprt voz, ki naj zvečer o mraku pride po nas!«

»Vse bom storil, kar ste rekli,« je rekel Martin,

»ali naj vzamem služkinjo v službo?«

»Čemu? Jaz bom sama opravila vsa dela, ki so v gospodinjstvu potrebna.«

»O ljubi Bog!« je zaihtel Martin,

»Vi, katero bi gospod grof rad roke pod noge podložil, da ne bi po trdem hodili, Vi boste opravljali taka dela? O ko bi to vedel umrli gospod!«

»Molčite, Martin,« je vzkliknila Alenka, »jaz nočem, da govorite o grofu Sokolskem, da je umrl. Jaz čutim in vem: Radivoj Sokolski živi! Zopet ga bom videla in notranji glas mi pravi, da se bo pravočasno vrnil in zavaroval, da bi prišel Sokolski grad v druge roke.«

Staremu Martinu se je zdela v tem hipu Alenka kakor preročnica, ki more le resnico govoriti. Njegovo dobro in zvesto srce se je s tolažbo napolnilo.

158

"Teta Rožica."

Zapustili smo Rožico v hiši vdove Marenče, pred katero jo je ubožni oče Kolbe tako svaril. Tisto noč po obisku Kolbeta je Rožica le malo spala. Šele zdaj, ko ji je Kolbe oči odprl, je postalo Rožici mnogo jasno, kar je v Marenčetovi rodini videla in slišala in česar ni razumela.

Da, proč je morala od teh ljudi, toda kam? Tako ceno stanovanje je bilo težko dobiti in z vezenjem je komaj toliko zaslužila, da se je mogla preživeti. Zato se je Rožica zelo razveselila, ko je drugo jutro dobila od Kolbeta pismo, v katerem jo prijazno pozivlja, naj ga obišče, ker ji ima povedati nekaj veselega.

Rožica se je takoj napravila in šla k njemu. Stari gospod jo je prijazno sprejel ter jo seznanil s svojo ženo, ki je pletla pri oknu nogavice za svojega moža.

»Sedite, ljuba gospodična!« je rekel Kolbe.

»Od včeraj naprej mi Vaša zadeva nikakor ni šla iz glave. Domišljujem si namreč, da poznam ljudi, kajti že petindvajset let opravljam posel ubožnega očeta. In tako sem prepričan, da ste Vi dostojna in poštena deklica, kateri se mora pomagati. Kajne, s svojim delom zaslužite jako malo?«

»O prav malo, gospod Kolbe!«

»Mislil sem si, kajti fino delo se slabo plačuje. Zato Vas vprašam, če bi ne hoteli sedanje opravilo zamenjati z drugim?«

»Prav rada!« je zaklicala Rožica.

»In zelo bi Vam bila hvaležna, ko bi mi pomagali. Precej sem izobražena, govorim francosko in angleško ter igram klavir. Lahko bi šla k otrokom v kako boljšo hišo.«

»Tako, tako! Torej imate radi otroke?«

»Da, gospod! Vesela bi bila, ko bi mogla vzgajati kakega otroka.«

»Če bi pa imeli opraviti mesto z bogatimi z ubogimi, nesrečnimi otroci, kaj pa potem?«

»Ne delala bi nikakega razločka med bogatimi in siromaki,« je resno odgovorila Rožica.

»Dobro! To sem hotel slišati od Vas! Že vidim, da ste popolnoma pripravljeni za posel, ki sem Vam ga namenil. Poslušajte torej!

Jaz sem tudi predsednik društva za varstvo zanemarjenih otrok. To društvo ima namen, uboge otroke, katere se najde na cesti ali ki so s svojim staršem le v breme, spraviti k ubogim staršem, da jih proti plačilu skrbno vzgojujejo. In te starše potem nadzorujemo, če imajo otroke res v redu. To je storila doslej starejša ženska, ki je pa pred štirimi tedni umrla. Njeno mesto je prazno za oddati in jaz sem Vas izbral za ta posel. Ali hočete biti nadzornovateljica naših otrok?«

»O gospod, Vi ste predobri!« je vzkliknila Rožica,

»tako zaupanje imate do mene, ko me komaj malo poznate. O iz srca rada prevzamem to službo.«

»Ne smete pa misliti, da imate tako lahko nalogo,« je rekel ubožni oče.

»Obiskovati boste morali rodbine, katerim smo zanemarjene otroke izročili v vzgojo, ter se prepričati, če je snažnost v stanovanju in ako se otroci dobro hranijo in vzgajajo. Ne smete se dati motiti od pobožnih oči, kajti včasih je to sama prevara. Službo lahko jutri nastopite. Pri Marenčetovki kajpada ne boste stanovali, poiskati si morate še danes drugo stanovanje. Od jutri naprej pa prevzamete nadzorstvo!«

Rožica se je zahvaljevala gospodu Kolbe za neprecenljivo uslugo, ki jo ji je storil. Potem pa se je poslovila od njega, zaklicavši tudi gospej Kolbe prisrčni »zbogom«.

Toda tik pred vrati ustavi Kolbe še enkrat Rožico.

»Pravkar mi pride na misel,« ji reče,

»da potrebujete v sedanjem položaju nekoliko denarja. Morda Vas zadenejo tudi izvanredni, nepričakovani stroški. Vzemite teh sto kron. Smatrajte jih kot posojilo, ki se bo počasi vračalo v malih obrokih.«

Ko je Rožica zapuščala hišo ubožnega očeta ter stopila na ulico, bilo ji je laglje pri srcu. Čutila je, da je njeni usodi zasijala milejša zvezda. Ni se več čutila osamljeno ter zapuščeno v velikem mestu. Bilo ji je, kakor da je dobila službo, ki jo bo rešila vseh gmotnih skrbi in ki ji bo donašala, kakor se je nadejala Rožica, tudi dokaj veselja in razvedrila.

Najprijetnejše pa ji je bilo čustvo, da se bo lahko posvetila obekoristnemu delu. Težko bi si našla primernejšega in človekoljubnejšega dela. Svečano je prisegla lepa deklica, da hoče svojo dolžnost skrbeti za revno deco, izpolnjevati z vso vnemo in najstrožjo vestnostjo, da hoče kakor rodna mati čuvati blagosrčnost vsakogar posazmežnega njenemu varstvu izročenega gojenčka ter brezobzirno razkrinkati kakršnekoli krivice in nedostatke.

Zdaj pa je bilo predvsem treba, takoj zapustiti Marenčetovko. Ta misel je bila prav kakor temna senca, ki je zagrnila za trenutek solnčnoljanso polje bujno vzcvletih nad blage devojke.

Rožica je dobro vedela, da se bo Marenčetovka penila od jeze, ako ji reče, da mora še danes ostaviti njeno stanovanje. Rožica se je bala te surove ženske ter zbadljivega zasmehovanja plavolase Alme, ki ga pri ti ničvrednici nikdar ni bilo konca.

In Rožica se zares ni motila. Ko je nazmanila Marenčetovki, da se hoče sedaj poslužiti svoje pravice, odpovedati ter zapustiti stanovanje na poljuben dan, pričela je grda stara babura rohneli in kričati.

»Ali mi niste mogli tega par tednov prej povedati?« je vpila razjarjena starka, »zdaj sedim tu s svojo kamro, pa nimam nobenega stanovalca! Pa seveda, saj za vas pač ni dosti fino to stanovanje? Kako tudi? Saj poznamo take stari. Ko se ima imenitne prijatelje ni težko nabaviti si elegantna stanovanja.«

»Saj ima ubožni oče Kolbe dosti denarja,« se je oglasila tudi Alma, ki je sedela pred zrcalom ter svetdrala svoje svetle lase v rahle kodrčke; »vidiš mama, Ti si vedno pridigovala, da se se še čednostjo pride najdalje; toda trebz je le, da se zna dobro hliniti čednost in spretno nositi krinko pobožnosti in poštenosti; na take limanice vam gredo vsi moški.«

Rožica se ni zmenila za to žaljivo in hudobno govoričenje. Hitela je v svojo sobico, hitro pospravila svoje stvari ter s kratkim pozdravom brzo odšla iz stanovanja.

Toda udova je bila že tekla naprej ter pri vežnih durih z nekaterimi sosedami, katerim je že na vsa usta pripovedovala o nepričakovani sreči ubogega dekleta, čakala na Rožico.

In ko je le-ta stopala mimo zbranih žensk, čula je celo vrsto žaljivih opazk. Toda ni se zmenila zanje. Kolikor hitro mogoče je šla iz hiše in urno je korakala po trdem mestnem tlaku, iskaje si primernega stanovanja.

In glej! Sreča ji je bila mila. Ogledala si je več stanovanj ter naposled našla sobo, ki ji je ugajala v vsakem oziru.

Vzela si je v najem s sobico v precej visoko zgrajenem pritičju jako prijazne hišice z oknima, obrnjena na majhen in ličen vrtec.

Mož in žena, pri katerih je najela sobo, sta bila mlada zakonska. On je bil pošten čevljar, ki je cel dan sedel na stolcu v svoji delavnici, šivom obdan od najraznoličnejših obutal ter veselo nabijal kopito in s krepikima rokama prevelčeval osmojene niti. Ona je bila mična, čednoopravljenja plavolasa ženika, ki je hotela možu malo pomagati s tem, da je dala v najem eno od dvojiih sob, s katerima je razpolagala.

Rožica si je uredila sobico kolikor mogoče prijazno in pri tem ji je pomagala mlada žena, kolikor je vedela in znala. Na največjo radost Rožica prinesla ji je celo karnarčka v kletki ter je leto pritrdila ob prijaznem oknu, pred katerim se je iz zeleno-barvane truščice dvigalo gosto perje fižola, vse presejano z rdečim cvetjem.

Drugo jutro je šla Rožica zopet k ubožnemu očetu Kolbetu ter dobila seznam vseh onih družin, pri katerih je imelo društvo v varstvu svoje rejenčke.

In Rožica, vsa vneta za človekoljubno delo, podala se je takoj na pot, da si stvar nekoliko ogleda.

Že na večer tega dne ji je bilo jasno, da delo, ki je je prevežala, nikakor ni bilo lahko, temveč da ji bo njena nova naloga donašala tudi obilno novih težkoč.

Ta dan je bila posetila najubožnejše, ubogih ter prišla v stanovanja, slična živalskim brlogom. Rožica je kmalu izpoznala, da jo ubožni oče ni zaman svaril ter opozarjal na mnogotere nevarnosti, spojene z njenim novim poklicem.

Kar je tu vse videla, tega si niti iz daleč predstaljala ni.

Rožica je opazila, da so bile prav one obitelji, ki so se pečale z oskrbo tujih otrok, same najbolj blagoslovljene otroci.

Prišla je v sobe, kjer je živelo skupaj po deset oseb! Najslabši, najetemnejši kot je bil navadno seveda odkaz zan ubogemu reječku. Najslabša steljača je bila njegova in ž njim so postopali na najslabši surov način.

Rožici se je krčilo srce trpke bolesti, ko je premišljevala žalostno usodo te nesrečne, pomilovanja vredne nedolžne dece.

Zapuščeni od nezvestega očeta, na cesto zmetani od nečloveške matere so bili ti ubogi otročiči zdaj izročeni tujim ljudem na milost in nemilost, tujim ljudem brez srca in ljubezni, ki so se jim izplačevali mesečno za njih "človekoljubno" delovanje.

Kaj čuda, da so bili ti zanemarjeni črvici večinoma bolni in da se je med njimi najčešče pojavljalo ono strašno zlo, ki se nazivlja angelska bolezen, ki bi se pa z večjo pravico smela imenovati bolezen siromašnih otrok.

V dnu srca je zaboleno Rožico, ko je videla te male nesrečnejže pohabljence prisepati skriljenih nog, z debelo oglato glavo, žolto rumehih lic in z očmi brez življenja.

Zopet v drugih slučajih, kjer je šlo za malo večje otroke, je opazila Rožica, da so se le-ti kruto izrabljali za naporna dela, ki niti iz daleka niso bila primerna njih šibkim telescem.

Nositi so morali premog iz globoke kleti v visoka nadstropja, čeprav so se čestokrat zgrudili pod neznosno težo. Drugod zopet je videla, da so morali paziti na dojenčka ter z drobno nožico neprestano goniti težko zibel. Pošiljali so jih s košaro na trg — in gorje jim, ako se je pripetilo, da so izgubili pri tem poslu kak vinar; ali pa če so si na potu, premagani od lakote, privoščili grizljaj kruha ali požirek mleka!

Niti v šolo se ni pošiljalo teh otrok. Rasli so prav kakor plevel na polju. Najlepše pa je bilo še to, da so le-ti otroci, živeči v prostorih, kjer je skupaj stanovala cela družina, često videli ter slišali stvari, ki so strup nedolžni duši ter so morali liki smrtonosni slani na mah ukončati rajski cvet otročje nedolžnosti.

Rožica je bridko jokala, ko se je vrnila na večer tega prvega dne s svojega preglednega pohoda. Spoznala je, da bode vse njeno življenje odslej žalostno in turobno, polno gorja in vzdihljajev. Kajti nemogoče je, da bil oni, ki je dan na dan priča največji bedi, trpljenju in nesreči sam vesel, zadovoljen in srečen.

Klub temu je šla Rožica drugega dne zopet srčno na svoje delo.

In tako je romala dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. In kakor bi trenil, minilo je leto pri tem novem poslu.

Onih sto kronic, ki ji je redno vsak mesec dobivala od gospoda Kolbeta, in od katerih je pričakovala, da ji bodo tvorile krepko in izdatno glavnico, je bilo kmalo dovolj le za njene potrebe. Ne morda, da bi bila uborno-malo za njene potrebe. Ne morda, da bi bila lepa mlada deklica pričela razkošno živeti, — nasprotno.

Rožica je štedila in hranila na vseh koncih in krajih, jedva najpotrebnejši živež si je privoščila, a nikdar ni izdala vinarja za kako zabavo ali drugo stvar, ki ne bi bila neobhodno potrebna. Ni pa mogla brzdati svoje velikodušnosti, kadar je šlo za blagor nesrečnih zapuščenih otročičev. Tu je dajala, kolikor je le mogla dati, dajala iz lastnega žepa do zadnjega vinarja.

Če je videla kje kako dete, ki je potrebovalo oblekice, takoj mu jo je kupila. Marsikateremu bosemu revežku, ki si je bil do krvi odrgnil ter ožulil drobne nožice ob trdem velikomestnem tlaku, preskrbela je nogavice ter čeveljčke. Bolnim otročičem donašala je raznovrstna krepila, hlečejnim pa lepe poučne knjige, da so se iz njih lahko učili.

In glej, v najkrajšem času se je razširil glas o njeni dobroti po celem predmestju in povsodi so jo častili, ljubili, oboževali. Zaupali so v njo, kakor v angelja, ki je stopil na solzno zemljo, da pomaga vsepovsodi ter otira solze sirotam. In čeprav je bila Rožica še mladenka, ki se je jedva razcvetala v prvem cvetu zorne mladosti, nazivali so jo ubogi otročiči, ki jih je obdarovala in ob katerih posteljicah je zvesto čula, kadar so bili bolni, vedno le — teta Rožica.

159

Zapuščeno dete.

Napolila je ljubka pomlad ter s cvetjem in zelenjem okrasila mestne vrtove, širne nasade in košate drevorede.

Bilo je enega prvih dni meseca junija, ko je Rožica zapuščala svoje stanovanje, da se poda na običajna pota.

Danes se je namenila, da kot prvo obišče neko gospo, kateri je bilo izročeno v varstvo dete jedva leto dni staro. V seznamu imen je bila označena kot gospa Galjevka. Stanovala je v majhnem stanovanju proti dvorišču velike štirinadstropne hiše v sicer zamazani ozki ulici. Rožica še ni bila nikdar pri njej ter tudi še nikdar ni videla malo detece, ki je bilo izročeno njeni oskrbi.

Zdaj je dospela Rožica pred vrata tega zakotnega stanovanja. Že, njega zunanji deli, napravili so na lepo deklico skrajno neprijazen vtis. Stopnice so bile zanemarjene in že pri vhodu se je videlo, da že dolgo nihče ni čistil teh zaprašenih in vsled nesnage o črnelih vrat.

Toda Rožica je v tem oziru rada odpuščala. Dobro je razumevala težavni položaj takih ubožnih ljudi in vedela, da je le bridka revščina vzrok, da pri njih ni najti baš vzorne snažnosti. Saj siromašne žene, ki so živele v teh zakotjih, niso razpolagale, kakor druge imovite meščanke s služkinjami, ki jim je treba le zavkazati — in delo je izvršeno.

Rožica je potrkala na duri. Trajalo je precej dolgo, da je začula počasne, drsajoče korake, bližajoče se vratom.

Le-te se odpro, — mlada deklica pa stopi nehoté nekoliko korakov nazaj, — kajti pravi pravcat tolova j ski brlog se je razgrnil pred njenimi očmi, v katerem je poleg največji revščine vladal divji nered.

Pa tudi žena sama, ki je stanovala v tej beznici, nudila je vprav gnusen pogled. Rožici se je takoj v prvem trenutku zdelo, da je že nekje videla to žensko, da se je pa le-ta med tem silno predrugačila.

Gnusna starka je bila suha, toda videlo se je, da je prej enkrat morala biti silno debela, — dokaz temu koža, ki je povsodi lezla v gube in močno naprej štrleči sprednji del telesa. — Kaka huda bolezen morala ji je opustošiti in osušiti telo.

»Ste-li Vi gospa Galjevka?« jo popraša Rožica.

»Seveda sem,« odgovorila je ženska,

»kaj pa hočete od mene? Gotovo ste zgrešili vrata!«

»Nikakor ne! Prihajam od društva za varstvo zanemarjenih otrok, ki je tudi Vam dalo gojenčka v oskrbo. Pokažite mi ga torej. Moja naloga je, skrbeti za to, da se otrok tudi v resnici vestno in skrbno odgojuje.«

Za trenutek je bilo videti, kakor da se je starka nekoliko prestrašila. Toda takoj se je vzravnala ter zaklicala z razjarjenim glasom:

»To je že res pravo ogledništvo! - Seveda se dete skrbno neguje, za teh par kronic, ki se jih dobi, naj se še desetkrat račune polaga! No, stopite vsaj noter, - ne stojte vendar tako napol zunaj napol notri. Lepo seveda tu notri ni, - pa kaj hočemo, jaz nisem kriva temu - saj vidite, da sem vsa pohabljena.«

Zdaj je šele opazila Rožica, da je bila leva roka žene mrtva in da se je le z največjim naporom drsala po otrpli levi nogi. Brezdvomno ji je bila kap zadela vso levo stran.

Rožica je stopila v sobo ter gledala in gledala, kje bi videla otročiča.

»Kje pa imate dete?« popraša naposled, ko le ni mogla nikjer najti otroka.

»No, kaj ga ne vidite otroka?« zarenči starka,

»in tam leži v zaboju!«

Šele sedaj je opazila Rožica zaboj, v katerem pač nikdar ne bi iskala ubogega deteta. Zaboj je stal pod zamazano, okropljeno kuhinsko klopjo kraj ognjišča.

»Za božjo voljo, gospa, kaj pa vendar počnete?« je zaklicala Rožica, skočila hitro k detetu ter je dvignila iz zaboja.

»To vendar ni ležišče za drobno dete! - In Bog milostljivi! Kakšno pa je to ubogo dete? - Moj Bog, saj že umira! — Saj se mu očesci že vsi ostekleli, spodnja čeljustica pa mu visi nizdoli vsa otrpnela, — koža je vsa vela, — povejte mi za Boga, kaj niste dali otroku nikake hrane?«

»Kaj mislite morda, da sem ga pustila lakoto trpeti? — Oho, s takimi storijami mi pa kar kratko-malo jenjajte, če ne, bi vtegnila postati neznosna. — Dete se je negovalo kakor malega kneza! Pa kaj hočete! Ta mali črvič vam bi vedno pil le mleka in mleka! Pa si vzdržujte krave za petnajst bornih kron na mesec če morete.«

»No, mislim, da se mali revček sploh še nikdar ni seznanil z mlekom!« reče Rožica. »Gospa, slabo ste opravljali svoj posel. Skrbela bom, da se vam takoj odvzame to dete.«

»Potem pa le koj odnesite s seboj to beštijo,« viknila je sedaj babnica s strašnimi pogledi motreč Rožico, kakor da išče nekaj v njenem licu, »saj dolgo se itak ne bo več zvijal ta črvič. Potem je vsaj cele storije konec! Saj je tako bolje za takega nebodigatreba, pobranega na cesti. Če so ga lastni starši lahkodušno postavili pod kap, zakaj bi si pa tuji človek dušo razparal zanj! No, meni bo prav, če bo komedije konec, — in petnajst kronic bom tudi še lahko pogrešala. Na, tu imate, zdaj me pa zopet lomi krč pri srcu. To je vedno tako, kadar se razljutim. Treba vzeti požirek medicine!«

Žena je pri tem izvlekla iz žepa steklenico ter jo odmašila. Žganje najnižnje vrste je zasmrdelo Rožici v nos. Spoznala je takoj, da ima pred seboj strastno pijanko.

Starka je ponudila malemu steklenico. In Rožica je doživela grozni prizor, da je to ubogo nesrečno detece, staro komaj leto dni, zgrabilo strastno z obema ročicama za steklenico, koj ko je začutilo opojni duh žganja.

»Proč s steklenico!« je viknila Rožica. »Ne, drznite si dati otroku žganja! To je vendar strup za tako malo šibko bitje! To bi se moralo naznaniti policiji! Kar Vi počenjate, je slično umoru!«

»Zdaj mi pa takoj molčite!« je zakričala Galjevka, »to je že skrajna nesramnost! Jutri me bodete že razpeli za morilko! V peklo naj se pogreznem in v peklenskem žrelu naj me peko živo, če Vašega nesramnega lica nisem že kje videla! Čakajte malo? — Kje je že to bilo? — Aj, da, da, takrat še nisem stanovala v tem mestu. — No, se-li ne spominjate?«

»Jaz?« vikne Rožica,

»da, zares, zdi se mi, da Vas poznam!«

»No, spomnite se vendar norišnice doktorja Morača!«

»O Bože mili!« zakliče Rožica, ter skoči k višku, opotekaje se,

»Vi ste, torej Galjevka?«

»Tako je!« odgovorila je starka, ter zamašila smrdečo steklenico,

»jaz sem Galjevka, ki je Vas takrat rešila. Toda dobrota je sirota! Zdaj me hočete v zahvalo očrniti ter ogrditi kolikor mogoče. Potem mi vzamejo otroka in tako izgubim še onih pičlih petnajst kronic! — Ah, koliko boljše bi bilo, da bi Vas takrat pustila v blaznici!«

Rožica ni ničesar odgovorila, — kajti srce ji je bilo, da ji je zastajala sapa; prav je govorila Galjevka, resnica je, da jo je ona osvobodila. In zatorej naj bi ji bila hvaležna.

Toda, ali jo je Galjevka osvobodila, da jo reši iz rok doktorja Morača? — Ne, nikakor ne, rešila jo je le, da jo proda knezu Borisu Slatkinu! — Ah, od groze je zatrepetala, spomnivši se onega večera!

»Prokleta naj bom,« je vpila Galjevka,

»ako kdaj pozabim, kaj sem vse storila za Vas in kako slabo ste mi vse-to poplačali. Radi Vas sem se jezila, da me lomi krč in sem se zgrudila na tla. Vi ste vse moje nesreče krivi. Radi Vas me je zadel mrtvoud. Pol leta sem ječala v bolnici. Ko so me poslali iz bolnišnice, sem komaj mogla lezti. Šele po dolgem času sem pričela zopet hoditi, zopet stati, pa še danes sem vsa pohabljena. In ko sem ležala v hiralnici na pol mrtva, stikala je policija po mojem stanovanju in našla v njem marsikaj, kar se ji ni baš dopadalo. Zadovoljna sem morala biti, da me niso zaprli, da so me le izgnali iz kraja. — Tako sem prišla v to mesto. — In mislila sem, da bo tu kaj zaslužka! Pa kaj naj zasluži starka, pohabljenka!«

»Jenjajte,« reče Rožica naglo.

»Z Bogom, gospa Galjevka! Svojo dolžnost moram izvršiti! Toda morda Vam morem pomagati na kak drug način.«

Starka je bruhnila krepko kletev pred se ter poplaknila svojo jezo z dobrim požirkom žganja.

Rožica pa je hitela ven, kolikor hitro je le mogla. Šele zunaj na ulici, kjer je vel hladen večerni vetrič, je postala mirnejša.

Vendar že dolgo ni bila v tako mučnih dvomih o tem, kaj da je njena dolžnost in da-li jo je povsem storila. Galjevka se ji je smilila kljub njeni hudobnosti. Smilila se ji je, že če je pomislila, kako hudo jo je udaril vsepravični Bog. Toda, je-li smela radi te ženske zanemarjati dolžnosti, ki jih je imela napram ubogemu varovančku?

Je-li smela še nadalje puščati siromašno detece v rokah te surove pijanke, ki se prav čisto nič ne brigala za življenje zanemarjenega otročiča?

Ne! Taki propalici moralo se je takoj odvzeti otroka!

Rožica je hitela, kolikor so jo nesle noge, proti hiši ubožnega očeta gospoda Kolbeta.

Le ta je sedel z ženo pri zajtrku in se ni mogel načuditi, da ga Rožica obišče ob tako nenavadni uri.

Povabil jo je prijazno, naj tudi ona prisede k zajtrku.

»Hvala lepa, gospod Kolbe,« zahvaljuje se Rožica,

»zdaj niti grižljaja ne bi spravila v grlo, — prestrašne prizore sem gledala, in vsa se še tresem kot šiba na vodi.«

»No, torej pa vendar vzemite čašico likerja, to je dobro za strah; nalij ji, stara!«

Rožica je izpila liker. Potem pa se je okrenila brž proti ubožnemu očetu.

»Prišla sem danes, da Vam, čeprav težkega srca, neko stvar izvadim.«

»Vem, vem,« zavrnil jo je ubožni oče smehljaje,

»pri Vas se vedno bojujeta srce in razum. Razum vam veleva čisto pravilno: Ti moraš ljudem trdo na prste stopati in vsakršni nedostatek brezobzirno razkrinkati, potem bo bolje za deco. A srce Vam zopet pravi: Bodi milostljiva, ne samo pravična! Toda to ne gre tako, gospodična Rožica! Mi moramo biti brezobzirni, kajti tu se gre za sirote od vsega sveta zapuščene, ki nimajo nikogar, ako nimajo nas.«

»Res je, kar pravite, gospod-ubožni oče, in tudi v tem imate prav, kar ste rekli glede mojih čustev. — Tudi danes se mi je godilo tako. Prihajam pravkar od neke Galjevke, kateri je v varstvo izročen enoletni deček. — Našla sem siroto v groznem, pomilovanja vrednem stanju. Ubogo dete je bilo zavito v cunje, — suho kot trska, — z voščenim obrazom! — Žena pa je pijanka in —«

»Vrag in pekel,« zagrmi Kolbe ter skoči k viško,

»torej sem se dal zopet enkrat voditi za nos stari copernici! Galjevka je prišla k meni ter mi tožila in tarnala, kako slabo se ji godi ter me milo prosila pomoči. In mislil sem storiti z enim činom dvojno dobroto: pomagati bolni starki in obenem tudi siroti otročiču! No, zdaj pa vidim, da sem se dal prevarati premeteni hudobnici, pijanki. Takoj prvega prihodnjega meseca odvzamemo brezsrčnici ubogo dete!«

»Gospod Kolbe,« hiti Rožica,

»do prvega je predolgo, — do tedaj bi bilo dete brez dvoma mrtvo. Moramo ji odvzeti otroka takoj.«

»Da, da, to je prav lepo, — toda komu naj izročimo dete tako hitro? In, še celo, ako je bolno, takih otrok se vsakdo brani. Kako pa je ime malemu?«

»Tega pa ne vem, gospod ubožni oče. V seznamu imen se njega ime ne nahuja.«

»Čakajte no malo, to dete so našli na tukajšnjem kolodvoru, našli so ga na neki klopi na tukajšnjem kolodvoru. Tjekaj je bilo položeno od prave svoje matere. Moralo je biti visokega rodu, kajti na srajčici našli smo listek papirja, na katerem je bilo napisanih nekaj pomembnih besed. Čakajte, saj imam shranjen ta listek.«

Ubožni oče je stopil k pisalni mizi ter izvlekel iz predalčka majhen listek.

»Tu je listek,« je zaklical, »na katerega je žena, ki je imela otroka poprej v oskrbi, napisala besede:

'Ker ne dobivam več denarja, nočem več imeti otroka, ker sem sama siromašna. Kdor dobi otroka ter hoče izvedeti, kako mu je ime, naj se obrne na posestnika Sokolskega gradu. Otroku je ime Franc.'

»Za božjo voljo, gospodična, kaj Vam je?« je vzkliknila gospa Kolbe.

»Ali ste bolni? Pijte še kozarček likerja.«

»Hvala, gospa Kolbe,« je rekla Rožica, ki je nipoma obledela,

»mi je že bolje!«

»Zelo bledi ste, gotovo se preveč trudite!« je rekel Kolbe.

»Res mi ničesar več ne manjka,« je odgovorila Rožica.

»Toda ne brigajmo se več za to; povejte mi rajši, ali ste poizvedovali po starših tega nesrečnega otroka?«

»Gotovo,« je rekel Kolbe,

»takoj sem pisal pismo na posestnika Sokolskega gradu ter ga prosil pojasnila glede vsebine tega lističa. Šele po dolgem času sem dobil odgovor. Posestnik Sokolskega gradu je neki baron Cezar Sokolski-Slatenski. Suho mi je odgovoril, da ničesar ne ve in da naj ga več ne nadlegujem.«

Rožica se je z veliko težavo premagovala, da ni izdala občutkov svojega srca.

Kajti v trenutku, ko je slišala ime »Grad Sokolski« ji je bilo mahoma vse jasno! Vedela je, kdo je oče nesrečnega otroka, ki je bil v brlogu ničvredne Galjevke, in kdo je bila njegova mati.

Otrok, čegar ime se lahko poizve na Sokolskem gradu, je mogel biti le otrok grofa Mirkota Višnjejegorskega in njegove nezveste soproge Lole!

O kakšni občutki so Rožici napolnjevali prsi, ko je na tihem izgovorila besede:

»Mirkočev otrok, — njegov sin!«

Rožica sicer ni mogla umeti, na kak način je prišel na Sokolskem gradu rojeni otrok v Galjevkine roke. A vendar si je tolmačila to okoliščnost takole:

Vedela je, da je Mirko Lolo zapodil. Najbrž jo je zasačil pri nezvestobi. Ta otrok ni bil njegov, zato tudi ni smel ostati na Sokolskem gradu. Izročili so ga tujim ljudem!

Toda kako je prišlo, da se vzgojnina za otroka ni več plačevala, da so ga morali dotični, pri katerih je bil otrok v oskrbi, izpostaviti na berlinskem kolodvoru?

Čeprav je bil Mirko prepričan, da se ne gre za njegovega otroka, je bil vendar tako plemenit, da je podpiral nedolžno dete. Prav gotovo bi on dajal denar za vzgojo, ko bi mu bilo mogoče!

Toda Mirko je šel v Ameriko. V tem slučaju bi pa grof Radivoj prevzel dolžnost za svojega zeta. A kako, da se vendar ni plačevalo?

Tega si ni mogla pojasniti in pojmiti. Naj bo pa kakor hoče, to je bilo Rožici jasno.

Nesrečni, zanemarjeni, v cunje zaviti deček, ki ga je našla pri Galjevki, je bil Lolin sin! Na Sokolskem gradu je zagledal luč sveta! Rožici je torej bilo, da ji je to dete sorodno.

»Gospodična!« je zaklical Kolbe,

»tako sedite, kakor bi premišljali skrivnosti življenja.«

»Morda jih tudi premišljujem,« je odgovorila Rožica,

»pravkar premišljujem, kako bi se naredilo, da odvzamemo Galjevki otroka.«

»Ali res mislite, da ne sme ostati otrok pri njej?«

»Prepričana sem, da je dete v osmih dneh mrtvo, ako ostane v okuženem zraku in v nemarnosti, ki vladata pri Galjevki. Tu je treba nagle pomoči, ker ne sme otrok niti nekaj ur več ostati pri Galjevki.«

»To je lahko rečeno, a storjeno ne,« je skoraj nevoljno rekel Kolbe,

»rad bi sicer pomagal ubogemu otroku, toda v hipu nimam nikogar, kateremu bi otroka v rejo izročil.«

»O, če je samo to, potem je krušna mati za dete že najdena!« je rekla ljubezniva deklica.

»Kje pa?«

»Tukaj!« je zaklicala Rožica in pokazala nase.

Kolbe in njegova žena sta se osupelo spogledala. Potem je Kolbe prijel Rožičino roko in iskreno rekel:

»Ali sem prav slišal? Vi sami hočete streči in vzgajati otroka?«

»Da, rada bi bila temu otroku mati!« je veselo zaklicala Rožica, ko je videla, da se ji je namen posrečil.

»Saj sem vedno rekel, da ste plemenito, dobro dekle in da imate srce na pravem koncu. – Stara, ne zameri mi, toda danes moram objeti gospodično Rožico, če še tako ljubosumna postaneš!«

»Le daj!« je zaklicala gospa Kolbe, »da pridem potem tudi jaz na vrsto. Gospodična, tako ste me ganili, da moram jokati. Tako mladi in tako lepi ste in vendar ste prešli tako težek poklic. Nebo Vas bo poplačalo za to velikodušnost.«

Dobra starka je s solzami v očeh objela Rožico.

»Torej je zdaj sklenjeno!« je zaklical Kolbe,

»Vi vzamete dečka k sebi in ga vzgojite. Dotični denar, ki ga dajemo, morate tudi vzeti. Peljite se takoj k Galjevki, da ji vzamete otroka.«

Rožica se je še naglo poslovila pri dobrih ljudeh, ki sta ji bila v zadnjih mesecih res prava prijatelja, ter naglo šla k Galjevki.

Med potjo je pogledala svojo denarnico ter videla, da ima še kakih štirideset kron.

Zdaj je morala precej časa trkati, preden so se vrata odprla, kajti Galjevka se je že na vse zgodaj pošteno napila. Obraz ji je žarel kakor baker in oči so ji strahotno bliskale, ko je odprla vrata.

»Ah, ste že spet tukaj?« je cmokala Galjevka. »Gotovo prihajate po malo zverinico? Tem bolje! Trudite se z njo, – jaz nimam nič proti temu!«

»Ali ste še spet pili?« je zaklicala Rožica.

»Haha, to mi je najljubše! To edino me še vzdržuje! O ko bi ne imela steklenice, bi že davno šla k vragu. — No, bogve, če se tudi Vam ne bo enkrat kaj takega priljubilo!«

»Prišla sem po naročilu gospoda Kolbeta in bom otroka takoj vzela s seboj!«

»Vrag vzemi Kolbeta, pa še otroka zraven!« je mrmrala Galjevka.

Rožica je videla, da se ne da več pametne besede izpregovoriti z Galjevko, zato je vzela otroka iz zaboja. Deček je spal, dihal je hitro in neredno; Galjevka mu je najbrž morala zopet žganje dati.

Naglo je zavila otroka v svilen velik robec, ki ga je v ta namen s seboj prinesla, izvlekla denarnico ter položila na mizo zlatnik za dvajset kron.

»To Vam jaz podarim Galjevka, čeprav sem sama revna kakor Vi. Toda to Vam dam kot plačilo za uslugo, ki ste mi jo nekdaj izkazali. — No, zakaj mi ne odgovorite? Kaj držite v rokah, ki jih skrivjate na hrbtu?«

»Kaj držim?« je zakričala Galjevka, »sekiro držim in glavo Ti hočem z njo presekati. — Haha, Ti si kriva vse moje nesreče! Ko bi ne bilo Tebe in kneza Borisa Slatkina, bi me ne zadela kap in policija bi ne preiskala moje hiše. Zdaj moraš pa poginiti in črviček tudi!«

Rožica je odskočila par korakov, kajti besna babura je vzdignila sekira ter jo vihtela nad glavo.

»Galjevka, bodite vendar pametni! Ali hočete morilka postati? Ne dajte, da kličem na pomoč, sicer pride dete v ječo!«

»V ječo?« je škripala starka, »O, videti hočem, katera naju pride prej v ječo. Hú, kako si velika, kakor slon! A vendar se Te ne bojim, posekam Te, čeprav izvabiš vse svoje miši! Ah, so že tukaj, sto, tisoč, deset tisoč jih je, — a vendar Ti presekam črepinjo!«

Rožica je vzdignila roko, da vjame sekiro.

Posrečilo se ji je, da je odvrnila udarec. Toda upanje, da je Galjevka od pijače oslabela in da se jo bo lahko premagalo, je bilo varljivo. Pijana ženska je bila strašno močna.

Galjevka je hrapavo zaklela ter sunila Rožico nazaj. Rožica je v svojo nesrečo padla čez zaboj na tla.

Pa tudi zdaj ni izpustila otroka, ampak ga pokrila z lastnim telesom.

Galjevka je vihtéč sekiro krog glave plesala okoli Rožice ter se divje krohotala.

»Pomagajte!« je zakričala Rožica,

»pomagajte, — rešite me!«

»Zdaj Ti črepinjo razbijem!« je tulila Galjevka,

»in otroku odsekam glavo. Potem bom zakurila in sežgala nas vse v ognju, — hu, kako bo prasketalo!«

Starka je zamahnila. K sreči se je Rožica v zadnjem hipu vrgla na stran, da se je sekira poleg nje zasadila v zaboj.

Rožica je naglo odložila otroka, skočila k pijanki ter jo z obema rokama zgrabila.

Pa tudi Galjevka je objela ljubeznjivo deklico z obema rokama ter jo tako trdno pritisnila nase, da je Rožici skoro sapo posla.

Tako sta se borili in pehali semtertja, dočim je otrok kričal na tleh.

Rožica je tudi kričala na pomoč, toda upanja ni imela, da bi jo kdo slišal, kajti Galjevka je stanovala v zadnjem koncu hiše najbrž sama. V sprednji konec se je pa ni moglo slišati.

»Kanalja!« je hropela starka,

»čakaj, zadavila Te bom! Prišla si, da mi strupa namešaš v žganje, policija Te je poslala!«

»Izgubljena sem!« je zakričala Rožica, kajti pijanki se je posrečilo, da je deklico potisnila na kolena. V naslednjem hipu sta se valjali po tleh in starka je prišla na vrh.

»Zadušila, — zadušila Te bom!«

Galjevkine roke so oklenile beli Rožičin vrat ter ga vedno tesneje in tesneje stiskale. Rožica je že čutila, da nima več sape, zavest jo je zapuščala, tedaj —

»Kaj se godi tukaj?« je zaklical krepak moški glas v veži,

»kdo je klical na pomoč, — kje —«

Tedaj se je Rožica z zadnjo močjo vzpela ter zakričala

»Za božjo voljo, umor — pomagajte!«

Tedaj je zaropotalo na vrata, katera je Galjevka zaklenila. Ker se niso hotela odpreti, so udarci nog padali nanja, da so se porušila. V sobo je skočil mlad mož.

»Usmiljeni Bog, kaj pomeni to?« je zaklical rešitelj.

V naslednjem hipu je zgrabil Galjevko za vrat in jo vrgel v kot.

»Gospodična!« je vzkliknil mladenič ter pomagal Rožici vstati,

»kaj se je zgodilo, — kako prihajate sem? Kaj Vam je hotela grda starka, ki je v celi hiši na slabem glasu? — O Bog, otrok leži tukaj, — najbrž oni, ki ga je imela starka v reji. Oprite se name, da Vas peljem na sveži zrak!«

»Otrok, — otrok, — vzemite ga s seboj!«

Mladenič je naglo vzdignil otroka ter ga dal Rožici, ki je vsa trepetajoča od slabosti sedla na stol.

Zdaj je natančneje pogledala svojega rešitelja. Bil je lep mlad mož s temnimi lasmi in malimi brki pod nosom.

»Zdi se mi, da sem prišel baš o pravem času!« je rekel Rožici ter motril lepo deklico.

»O, kako ste se upali v ta brlog? Pred kratkim sem že rekel hišni gospodinji, da mora odpovedati stanovanje tej ničvrednici.«

»Da, s sekiro me je hotela pobiti, ko sem storila svojo dolžnost,« je odgovorila Rožica.

»Po naročilu društva za varstvo zanemarjenih otrok sem mislila tega otroka vzeti, ko mi je starka zastavila vrata.«

»To bi se moralo policiji naznaniti!« je zaklical elegantno oblečeni gospod.

»Toda ker se ne boste več sešli s to osebo, je boljše, opustiti vso stvar, da Vam ne bo treba kot priča hoditi k sodišču. — Gospodična, meni se vse tako zdi, kakor bi Vas že nekje videl! Vaš obraz se mi zdi znan, a spomniti se ne morem! Ali se me morda Vi spominjate?«

Zdaj je Rožica natančneje opazovala mladega gospoda in začelo se ji je jasniti, da je bila nekdaj že skupa z njim.

»Tudi meni se Vi zdtie znani,« je rekla,

»zdi se mi, da ste kakor danes že enkrat v podobnem trenutku stopili v moje življenje. Tako nehvaležen je človek, da se ne spominja več dobrot.«

»Dovolite, da pomagam Vašemu spominu!« je odgovori! gospod.

»Ali se spominjate, ko ste neko jutro dospeli na kraj gozda in niste mogli naprej, ker Vam je reka zaprla pot. Tedaj se je nenadoma pokazal čoln pred Vami —«

»In Vi ste sedeli v čolnu!« je vzkliknila Rožica, ker se je spomnila svojega bega iz Moračeve blaznice,

»in Vi ste me takrat rešili! O nisem pozabila Vašega imena, še vedno se ga hvaležno spominjam! Vi ste gospod Slavko Hladnik, kajne? Ali ste še dijak?«

»Da, Slavko Hladnik mi je ime in dijak sem, takrat bil!« je odgovoril mladi gospod.

»A zdaj sem avskultant pri sodišču in postanem v kratkem adjunkt. Jaz Vas pa od one ure nisem nikoli pozabil! Vedno mi je Vaša podoba plavala pred očmi. Oh, zakaj se niste odzvali mojemu povabilu, da bi nas obiskali? Svoji sestri Korneliji sem dostikrat pravil o Vas in ona se je še norčevala, da sem vse to le v čolnu sanjal!«

»Hvala Vam še enkrat, gospod Hladnik,« je rekla Rožica ter mu podala roko,

»hvala Vam za vse, kar ste takrat in danes zame storili. Danes kakor takrat se Vam imam zahvaliti za svoje življenje.«

»O prosim, nikar se ne zahvaljujte, storil sem svojo dolžnost. A zdaj mi pa dovolite, da Vas peljem ven iz tega brloga, ker vidim, da Vam ni dobro.«

»Kaj pa Galjevka? Na tleh leži in se ne gane, — ali je morda mrtva?«

»O ne, pomirite se, starka je zaspala, saj jo slišite, kako smrči. Le ne brigajva se več zanjo!«

Hitela sta na ulico in Rožica je otroka nesla v naročju.

»Kam želite, da Vas peljem?« je vprašal Hladnik.

»V Kolinsko ulico, v moje stanovanje!« je odgovorila Rožica.

Hladnik je poklical voz in pomagal Rožici vanj. Tam mu je z voza še enkrat pomolila roko in mladenič jo je iskreno pritisnil na ustnice.

»Gospodična, ako ste mi naklonjeni,« je rekel, »tedaj mi izpolnite neko prošnjo!«

»Rada, če je v moji moči!« je odgovorila Rožica.

»Dovolite, da se zopet vidiva! Nikar ne majajte z glavo! Zelo žalostno bi bilo, ko bi se človeka, katera je osoda tako čudno dvakrat pripeljala skupaj, namenoma izogibala. Dovolite, da Vas obiščem! In neko lepo nedeljo se bova skupaj izprehajala ali napravila izlet v okolico. Povejte mi številko svoje hiše!«

»Številka štiri,« je odgovorila Rožica,

»in ako mi obljubite, da me boste le kot nesebičen prijatelj obiskali, tedaj ste mi vedno dobrodošli.«

»Da, kot nesebičen prijatelj!« je zaklical Slavko Hladnik,

»niste se motili v meni!«

Voz je oddrdral po ulici in Hladnik je dolgo zrl za njim.

»Tu se pelje moja osoda!« je šepetal,

»torej se bodo uresničile sanje, ki so me vedno spremljevale. Vedno in vedno mi je stopala Tvoja podoba, krasna deklica, pred oči! A zdaj ne bo več senca, ampak resnica. Čakaj, Rožica, krasni angel, skoro ne boš več sama in zapuščena!«

Dočim se je Hladnik udajal veselim nadam za bodočnost, je Rožica pritiskala malega, bledeta dečka na prsi.

»Spančkaj, spančkaj, ubogo dete! Zdaj nisi več samo na svetu! Našlo si mamico, ki Te bo varovala, dokler ne odrasteš! In čeprav si otrok one, ki mi je uničila življenjsko srečo, ki mi je zastrupila življenje, ki mi je dvakrat uropala in ukradla ljubljenega moža, — nate, sladko, ljubo dete, ne pade nobena krivda! Drago in ljubo mi boš, naj si bo Tvoja mati, kdor hoče! — Spančkaj, dete, ljubi Bog Ti je danes dal mamico!«

160

Grad Višnjegorski

Ob široki, deroči reki v jako slikoviti pokrajini je stal grad Višnjegorski, rodni dom grofov Višnjegorskih. Bil je zidan v srednjeveškem slogu in z njega se je videl lep razgled na vse strani.

Hribolazci in potniki so kaj radi obiskovali grad in do letos jim nihče ni zabranil vstopa. Toda odkar se je slepi grof Mirko Višnjegorski zatekel z Lolo semkaj, ni nihče več dobil dovoljenja, da bi si ogledal grad in z njega čudovito lepo okolico.

Mirko Višnjegorski je bil še vedno nesrečen, še vedno slep, a vendar ni obupal.

In vendar je bil tudi srečen! Mislil je, da ima Rožico pri sebi, ljubljenko svojo, katero je tako dolgo iskal. Lola je nesrečnega slepca kruto varala. Ko ji je očistil pomagati odstraniti grofa Sokolskega, je odpeljala Mirka na rodbinski grad njegovih očetov.

Tu ga je imela popolnoma zase, ker je bila sama z njim. Tu je bil nesrečnez odrezan od vseh ljudi, ki bi mu lahko odprli oči, na kak način ga Lola vara.

Lola je takoj ob prihodu odstranila vse služabnike, ki bi ji lahko postali nevarni.

Le enega je obdržala v službi, kajti v tem človeku je takoj izpoznala orodje, katero ji bo služilo in ki bi se tudi zločina ne ustrašil.

Treba ji je bilo pomagača, in Alfonz, tako se je imenoval ta služabnik, je bil pripravljen zato. Lola ga je naprosila, naj ji preskrbi osebo, ki bo nadomeščala duhovnika.

Mirkotu se je namreč nalagala, da se je pismeno obrnila na škofijstvo, naj ju poroči. Za nekaj dni mu je potem rekla, da pride duhovnik, ki ju bo v grajski kapeli poročil.

Alfonz se je spomnil nekega zanemarjenega študenta, s katerim se je v mestu seznanil.

Ta študent z imenom Alojzij Vrabec je študiral pred desetimi leti na univerzi. Njegov oče je bil tovarnar in mu je pošiljal denarja, kolikor ga je hotel.

Pa ravno ta preobilica je spravila Vrabca v nesrečo. Cele noči je popival v družbi tovarišev ter propalih žensk, dneve je pa prespal. Za učenje ni bilo časa.

Leto za letom je preteklo in mladi Vrabec ni napravil nobenega izpita. Medtem mu je oče umrl in zdaj se je izkazalo, da niti toliko ni zapustil, da bi se dolgovi poplačali.

Mladi Vrabec se je moral postaviti na lastne noge in to je gotovo težka naloga za takega, ki se ni ničesar naučil.

Vseučilišče je moral zapustiti in bil je vesel, ko ga je vzela stara sorodnica na stanovanje in hrano, sicer bi moral na cesti poginiti.

Skušal si je s poučevanjem drugih kaj prislužiti, pa to se mu je le po malem posrečilo. Ako pa je zaslužil par kron, je šel v kako beznico ter jih naglo zapravil.

Alfonz se je v taki beznici seznanil z Vrabcem in ko mu je Lola naročila, naj poišče kakega človeka za duhovnika, se je ta takoj spomnil Vrabca.

Vrabec je bil proti plačilu sto kron takoj pripravljen k nesramni prevari.

Nekega dne je prišel v duhovski obleki v grad in tu so ga predstavili Mirkotu. Še tisti dan se je v mali grajski kapeli izvršila poroka.

Lola se je pod imenom Rožica grofica Sokolska drugič poročila z grofom Mirkotom Višnjegorskim.

Alojzij Vrabec je potem napisal še poročni list. In potem je pil in pil celo noč, dokler ni omagal ter pod mizo zaspal. Zjutraj so mu dali sto kron in ga odpravili z gradu.

Tako je postala Lola drugič soproga Mirkota Višnjegorskega, — drugič vsled prevare in vsled hudodelstva.

Toda svoj cilj je dosegla, imela je ljubljenega moža in sicer gotovejše nego prvič.

In Mirko? O nesrečni slepec ni slutil, da ni Rožica, katero objema in da ne počiva na prsih ljubljene deklice, katero je nekdaj srečal v gozdu.

Kako lahko je varati slepca! Pa, kako sramotna, brezvestna in nizkotna je taka goljufija!

Lola se je veselila, stala je na višku sreče in vedela je, da je ne more nihče strmoglaviti.

Kdo naj ji pa strga krinko raz obraz? Kdo bi nesrečnemu grofu odprl oči?

Morda grof Radivoj Sokolski?

Haha, grof je zdihoval, kar je Lola že vedela, v blaznici doktorja Morača in ta ji nikoli več ne bo nevaren.

In Alenka pl. Radičeva?

Lola je dobila od nje nekaj pisem, ki so bila naslovljena na Mirkota. V teh pismih je Alenka rotila grofa, naj ji hiti na pomoč, da poiščeta grofa Radivoja, ki je izginil.

Toda ta pisma so šla v ogenj, ko je Lola še poprej zasmehovala te vzdih v njih.

Ali naj se Lola boji Rožice?

Nikakor, te se je Lola najmanj bala. Rožica je popolnoma izginila s sveta. Najbrž je umrla v Ameriki. Ako je pa še živela, tedaj jo je celo morje ločilo od Mirkota.

Mirko je imel sicer še sorodnike in prijatelje, toda ti bi prevare ne mogli izpregledati tudi ko bi prišli v grad.

Lole še nikoli niso videli in ako bi prišli grofa obiskat, bi morali misliti, da je Mirko res vzel konteso Rožico Sokolsko.

Sploh še pa Lola nobenega ni bala, ker je ukazala, da noben tujec ne sme prestopiti praga.

Služabnikov je imela prav malo. Razen nje, Mirkota in Alfonza so bili v gradu še kuharica, dve hišni in star vrtnar.

Razen Alfonza pa tudi drug ni smel priti v Mirkovo sobo. Lola je čuvala nad vsako besedo, ki se je s slepcem govorila.

Vsa pisma je sama sprejela, kajti Mirko itak ni mogel čitati.

Mirko je imel torej kaj samotno življenje, a vendar se je čutil srečnega, kajti z Rožico živeti je bila njegova največja sreča.

Loli se mora priznati, da je skrbela za Mirkota tako kakor bi to prava Rožica storila. Bal se je zanjo bolj nego mati za svoje dete. Obdajala ga je z udano, iskreno in strastno ljubeznijo in podila meglene oblake, ako so se zbirali na Mirkotovem čelu. Vpričo Mirkota bila nikoli slabe volje, ampak vedno vesela.

Prinašala mu je cvetlice in prvo sadje, katero je sama utrgala. Izpolnila mu je vsako željo, ako jo je sploh bilo mogoče izpolniti.

Sklenila je, da mu služi do svoje smrti in zato ni zahtevala drugega nego njegovo ljubezen.

Le v eni točki je bila neusmiljena do skrajnosti.

Lola ni hotela, da bi Mirko še sedaj izpregledal, kajti vedela je, da bi bilo v istem hipu, ko bi zopet videl, konec njene sreče in Mirko bi jo z zaničevanjem zapodil od sebe.

To je morala na vsak način in za vsako ceno zabraniti.

Profesor Grafe je pismeno vprašal, ako Mirko že vidi. Ker Lola ni hotela vzbuditi suma pri zdravniku, je morala na to pismo odgovoriti. Pisala je Grafeju, da se stanje Mirkotovo še ni zboljšalo in da ni upanja, da bi nesrečni grof še kedaj videl.

Skoro nato je po pošti dospel majhen zavoječek od profesorja. Poslal je steklenico z belo tekočino in pismo, v katerem naznanja Mirkotu, da je nalašč zanj sestavil zdravilo.

S tem naj si trikrat na dan namaže oči in v treh tednih bo gotovo videl.

Lola si ni upala zatajiti to pošiljatev Mirkotu, kajti morala je misliti na to, da bo Mirko še enkrat hotel obiskati profesorja Grafeja. Potem bi prišlo na dan, ako bi steklenico zamolčala.

Toda Lola si je na drug način pomagala iz zadrege.

Ker ni hotela, da bi Mirko zopet videl, je tekočino zlila proč ter jo napolnila z vodo, s katero je potem namazala Mirkotove oči trikrat na dan.

Mirko je iz celega srca hrepenel, da bi zopet zadobil vid vsled porabe zdravila, toda svetlo ni hotelo postati v njegovih očeh.

Mirko je ostal slep, učinek zdravila je izostal.

Lola je sama pisala profesorju Grafeju, da se ni nič zboljšalo stanje slepemu grofu.

Tako je sama zadrgnila največjo srečo, katere bi bil lahko deležen mož njene ljubezni. Tako je razdrla vso njegovo nado in željo. Izročila ga je sama obupnosti in strašnim boleštim, le ker ga je ljubila.

Zločinka iz ljubezni!

V velikem salonu, odkoder so steklena vrata vodila na balkon, je sedel Mirko. Naslanjal je glavo v roko ter temno zrl pred se. Lola je pri stranski mizi pripravljala popoldansko kavo.

Strašno vroče poletje je ležalo nad reko, skoro so se pari vzdigovali iz nje. Na oknih so bili zastori spuščeni, da bi sončni žarki ne prihajali v sobo.

»Rožica!« je nenadoma vzkliknil Mirko, »ali si mi izpolnila željo ter pisala pismo Alenki pl. Radičevi? Skrbi me njena osoda, ker ničesar ne slišim od nje.«

»Taka je kakor vsi drugi,« je grenko vzkliknila Lola, »ona se drži srečnih ljudi! O ubogem slepcu noče ničesar vedeti. Pravijo, da je v Italiji, slišala sem celo, da ima razmerje z mladim poljskim grofom.«

»To ni mogoče,« je vzkliknil Mirko, »jaz sem porok za Alenko. Tak značaj kakor je njen naj bi tako hitro pozabil plemenitega Radivoja? Ne, Rožica, tega ne verjamem!«

»Tudi meni se je zdelo neverjetno,« je zagotavljala lepa sleparka, »toda reci sam, kaj naj si človek misli, da od Radivojeve smrti niti enkrat ni poizvedovala po Tebi? Iz mojih pisem je izvedela, da sva zdaj na Tvojem gradu. Ihti k najini poroki ni nama čestitala.«

To je bila laž čez laž! Lola kajpada ni ničesar pisala Alenki.

»Od profesorja Grafeja tudi ni prišlo nobeno pismo?« je vprašal Mirko po kratkem premoru. »Saj si mu pisala, da mi zdravilo ni pomagalo?«

»Gotovo! Toda profesor Grafe je zdaj v Švici na potovanju in v štirih tednih ne dobiva od njega odgovora.«

»In jaz naj še ostanem slep,« je zaihtel Mirko, »in nikoli naj več ne vidim? Oh, tega ne morem več dolgo prenašati. Rožica, ljubljena ženka, pojdi k meni, čutiti hočem Tvojo bližino, kajti večkrat me grabi obupnost! Rožica, hočeš-li vedeti, kako izgleda v moji notranjosti?«

Lola je naglo hitela k Mirkotu. Še nikoli ga ni videla tako malodušnega, tako obupanega.

Doslej je potrpežljivo prenašal svojo bol. Res se je včasih pritoževal, v britkih besedah nad svojo osodo, a tako obupano se še nikoli ni vedel.

Lola ga je prijela za roko ter pokleknila pred njim.

»Kaj Ti je, ljubljenček moj?« je vprašala z drhtečim glasom. »Še nikoli Te nisem videla takega! Čemu bi bil tako nepotrpežljiv? Saj veš, da še ne smeš izgubiti upanja. Prej ali slej bo nastopila rešitev Tvojih bolečin, ker živiva tako v miru.«

»Oh, rešen bom šele takrat, ko bom ležal v grobu!« je globoko vzdihnil Mirko.

»Mirko, zakaj si naenkrat tako malodušen? Ljubljenček, ali nisi srečen v moji bližini? Glej, mislila sem, da v ljubezenski sreči malo pozabiš svojo bol.«

»Ko bi se dalo pozabiti,« je razburjeno vzkliknil Mirko, »tedaj bi moral vse pozabiti pri Tebi! Toda strašna misel, da se niti za trenutek ne morem iznebiti svoje slepote, me tira v obupnost. Čeprav si mi blizu in čeprav vse storiš, da me razvedriš in osrečiš, vendar čutim temno polj, kako sem nesrečen.«

Mirko je trenotek molčal, glava mu je sklonila na prsi. Z roko si je potegnil temne kodre čez oči.

»Poprej sem Ti rekel, ljuba Rožica, da Ti razkrijem svojo notranjost. Vedi torej, jaz obupujem, da bi se mi še moglo pomagati. Najprej mi je profesor Grafe zatrdil, da mi bo samotno bivanje pomagalo. Potem mi je poslal zdravilo, s katerim si mi vsak dan vestno mazala oči. Pa niti eno niti drugo ni pomagalo, temno, popolnoma temno je vedno krog mene.

Glej, Tvoj obrazek mi je tako blizu. Tvojo glavo držim v rokah, niti ped ni oddaljena od mene in vendar ne morem videti Tvojega obličja, katero si tako vroče želim gledati. Tvoje oči ne svetijo v mojo noč. Prav lahko si kaka druga, jaz bi tega ne mogel vedeti.

Ti se treseš, ljubljenka! Kajne, to so grde reči, s katerimi se zdaj pečam in ne pristajajo mladi ljubezni.

Oh, ko bi vedela, s kakšnimi blaznimi mislimi me obdaja ta večna noč in kam me zapeljuje! Večkrat si domišljujem, da ni Tvoj glas, ki ga slišim. In ako prišnem svoje ustnice na Tvoje in me sladka blaženost Tvojih poljubov prešine, me hipoma zgrabi strašna misel: Ti nisi Rožica, ampak —«

»Ampak?« je drhtelo na ustnicah lepe sleparke v brezmejnem strahu, »ampak —«

»Zdaj mi je že spet,« je vzkliknil Mirko ter vstal s stola, »zdaj mi je že spet, kakor bi popolnoma tuj glas govoril z menoj. Ali naj Ti odkrijem sramotilno priznanje, Rožica? V oni prvi noči, ko si postala moja, v oni noči, ki je sledila dnevu, ko je naju zvezal duhovnik, tedaj mi je bilo sredi najblaženejšega razkošja, tedaj mi je bilo, kakor bi izginili meseci in da jaz nisem na Višnjejegorskem gradu, ampak v Parizu. Mislil sem, da sem v oni pariški spalnici, na katero se s studom in nevoljo spominjam. Mislil sem, da se razprostira zopet okrog mene oni pohotni vonj, s katerim me je obdaja propala, nezvesta žena. Bilo mi je, da so bile Tvoje roke, s katerimi si me oklepala, njene in Tvoji poljubi Lolini poljubi. Blaženost, ki si mi jo dala, se mi je zdela ona, ki sem jo nekoč užival na prsih pohotnice.«

»O Mirko! To ni res! To ne more biti! Jaz nočem, da misliš nanjo!«

Lola je zakričala ter z bledim, skremženim obrazom odskočila nazaj.

»O ljubljeni moj,« je nadaljevala in groza ter strah sta jo tresla,

»odpodi take misli, ako se Ti bodo spet bližale. Jaz nisem Lola, — jaz sem Rožica! In Rožica je, katero poljubljaš! Rožica je, ki se Ti je udala tisto noč! Rožico držiš zdaj v objemu! Povej, reci, da sem Tvoja Rožica!«

S svojim telesom se ga je tako pritiskala, da je Mirku skoro sapa zastala. Strastno ga je prijela na valujoče grudi ter ga s temnimi očmi tako fascinjujoče gledala, kakor bi mu hotela vcepiti misel, da je ona Rožica. In to se ji je posrečilo.

»Rožica, moja sladka Rožica!« je vzkliknil Mirko.

»Oprosti, da Ti Tvojo brezmejno ljubezen tako povračam in da le za hip mislim na ono drugo.

»Da, čutim, da si Ti, Rožica! Blazno bi bilo, na kaj drugega misliti! Hotel sem Ti s tem le dokazati, v kakšno negotovost nas slepota spelje. Pri tem ni samo telo nezmožno, ampak tudi duh opeša človeku.«

Lola je vedela, da bi to brezmejno Mirkotovo nesrečo lahko takoj odstranila. Treba bi ji bilo le v Berolin pisati in profesorja Grafeja prositi, naj še enkrat pošlje zdravilo. A na to ni mislila.

Kajti trepetala je pred trenutkom, ko bi Mirko zopet odprl oči.

»Ljubljenček moj!« je rekla ter potisnila Mirkota na stol,

»prosim Te, imej samo malo potrpljenja. Saj mora postati bolje, veruj mi!«

»Bo boljše, toda kdaj — kdaj?«

»Na to vprašanje more le nebo odgovoriti! Toda preživiva potrpežljivo svojo nesrečo kakor doslej, kajti ali nisva srečna?«

»Lahko bi bil srečen, brezmejno srečen, ko bi ne bil slep!« je zaklical Mirko. »Rožica, povej, ali ne spi tudi na dnu Tvoje duše misel, da je strašno, navezan biti na slepega moža?«

»Mirko, prisegam Ti —«

»Ne prisegaj! Premlada si, da bi to prisegla. In jaz sem prepošten, da bi tako prisego zahteval od Tebe. Danes se Ti zdi najin zakon še nebo, ker Ti je celo ljubezen nova. Toda trditi nočem, da bo vedno tako ostalo. Bogve, ako Te ne bo kdaj prijela želja, da izletiš v zlato, zapeljivo lepo življenje.«

»Prisegam Ti,« je zaklicala Lola s tresočim glasom,

»da se to nikoli ne bo zgodilo. Vedno bom srečna, dokler bom Tebe imela. Ako bo od mene odvisno, ne bova nikoli več zapustila ta grad, saj je tako lepo, tako krasno tukaj!«

»Da, kdor gleda,« je vzdihnil Mirko,

»ta vidi temnozelene valove in tam na oni strani Krvavo peč, to visoko skalo, ter lepe vasi sredi zelenih travnikov. Toda jaz ne vidim ničesar, večna tema me obdaja. — Oh, kako zavidam svojega nepozabnega prijatelja Radivoja! Ta je prestal in počiva v hladni zemlji. O da bi bil tudi jaz že tam, kjer je on!«

Zdaj se je v Loli zbudila misel, da lahko izgubi Mirkota tudi ko bi je nihče ne razkrinkal kot sleparko. Mrzlo jo je spreletelo, ko je mislila na to, da si Mirko lahko kaj žalega stori, ako ostane še dalje slep.

Dvomi so ji nastali v duši, ako bi ne bilo bolje, da mu odpre oči.

»Ne, ne!« je klical zločinski glas v njej,

»Mirko ne sme izpregledati. Sicer vidi prepad, pri katerem stoji. Sicer vidi prevaro in jaz se izpremeni iz Rožice v vlado — Lolo! Mirko!« je zaklicala s plašnim glasom,

»obljubi mi nekaj!«

»Kaj želiš od mene, ljubo dete?« je vprašal Mirko.

»Prisrči mi, da nikoli ne boš ničesar storil, kar bi mene gnalo v žalost in obupnost, da nikoli ne napraviš kake nepremišljenosti, ki bi se ne dala več popraviti.«

»Kako misliš to?«

»Oh, Ti me nočeš razumeti! Obljubi mi, Mirko, da si ne boš nikoli nič hudega storil. Pred kratkim sem našla v predalčku Tvoje pisalne mize revolver.«

»Ali res?« je pridušeno vzkliknil mladi grof.

»Da, in ta revolver je bil nabasan!«

»Nabasan? No, nabasan je od takrat, odkar sem se prepričal, da mi zdravilo profesorja Grafeja tudi nič ne pomaga.«

»Vidiš, — Ti nameravaš nekaj strašnega!« je vzkliknila Lola,

»toda jaz Te ne pustim poprej, dokler mi ne prisežeš, da se ne umoriš s tem revolverjem. — Mirko, ako me ljubiš, ako hočeš pomiriti moje srce, mi prisezi to.«

»Dobro,« je vzkliknil Mirko, ko se je nekaj minut temno smehljal pred se,

»prisegam Ti, da ne bom rabil revolverja zoper sebe.«

»Hvala, ljubljenček!« je šepnila Lola ter se globoko oddahnila.

»Ah, ako bi moral umreti, vzemi me s seboj! Pripravljena sem, da grem tudi tja s Teboj, kjer je hladno in kjer kraljuje večna zima!«

161

Ako se bliska!

»A zdaj pojdiva, ljubljenček,« je zaklicala Lola,

»odpodi te črne misli! Kava je pripravljena! Sedla bova k mizi in govorila o veselih rečeh.«

Lola je peljala slepega grofa k mizi. A komaj sta sedla, ko je zunaj izbruhnila nevihta, ki je že dolgo grozila. Strašni vročini je sledila ploha in vihar.

Blisk za bliskom je švigal z neba, grom je udarjal, da je strahotno odmevalo od Krvave peči, ki je stala onstran reke in bila le nekaj korakov oddaljena od Višnjejegorskega gradu.

Valovi so visoko pljuskali ter se odbijali od visokega brega.

Mirko in Lola sta pojedla kavo in ravno sta hotela iti na balkon, ko je nekdo potrkal na vrata.

Vstopil je Lolin zaupnik služabnik Alfonz ter vprašal:

»Ali ukazujete, da odnesem posodo?«

Lola ga je mislila pravkar ostro zavrniti, ker je nepoklican vstopil, ko je opazila, da ji Alfonz z glavo miga.

»Odnesite!« je rekla ter potem šla za njim na koridor.

»Kaj pa hočete?« mu je tiho rekla zunaj.

»Neka dama je tukaj, gospa grofica!«

»Neka dama?« je osuplo vzkliknila Lola,

»najbrž kaka tujka, ki si hoče grad ogledati! Recite ji, da je nemogoče, ker je grof bolan.«

»To sem dami že povedal,« je tiho odgovoril Alfonz,

»toda ne da se odvrniti. Pravi, da mora na vsak način govoriti z gospo grofico.«

»Kakšna nesramnost! Jaz je nikakor nočem videti, povejte ji to!«

»Zdi se mi, da bi bilo boljše, da si dame ogledate, preden jo zavrnete,« je rekel Alfonz, »dama je nekaj migavala, česar sicer nisem razumel, a jasno mi je bilo, da Vam ta dama lahko neprijetna postane.«

»Kam ste jo peljali?«

»V malo sobo v pritličju. Sploh ima pa dama nekaj na sebi, da se je ne more odgnati. Vidi se ji, da je navajena zapovedovati.«

»Dobro, povejte ji, da pridem v par minutah k njej.«

Strežaj je odšel in Lola se je vrnila k Mirkotu.

Nežno mu je gladila mehke lase ter rekla:

»Za nekaj minut Te moram samega pustiti, Mirko! Bodi previden, ljubček, skoraj bom spet pri Tebi.«

»Le pojdi!« je rekel Mirko,

»preden odideš, me pa še enkrat poljubi.«

Vesela tega poziva je Lola objela slepca ter ga poljubila na lica, oči in usta.

Nato je odšla in med potom z velikim strahom pričakovala, koga bo videla.

Medtem je Mirko stopil ven na balkon ter gledal s slepimi očmi v razburjene valove mogočne reke.

»Da, voda, Ti me kličeš,« je zamolklo vzklinik,

»Ti mi kličeš! Čemu se obotavljaš, slepec, končala bom vse Tvoje trpljenje in Tvojo bedo, — ženi si prisegel, da ne boš rabil revolverja, ki leži v Tvoji pisalni mizi, — a če se meni zaupaš, ne prelomi svoje prisege, — vzeti Te hočem v svoje naročje ter Te odnesti v raj blaženih, kjer boš spet videl. Tudi Tvoja Rožica bo pri Tebi!«

Slepec je umolknil, v očeh so mu blisčale solze.

»Samomor!« je potem vzkliknil z drhtečimi ustnicami.

»O to strahopetno besedo sem vedno zaničeval. Toda naj-li še nadalje prenašam to trpljenje? Ne, le proč! Zdaj se še lahko ločim od Rožice z mislijo, da me ljubi. Toda pozneje lahko pride ura, ko ji bom v breme! Morda pride kdo drug, ki bo gledal in ta ji bo pogledal globoko v srce. In ona je mlada in bo, — ne, ne, nočem dvomiti v njo! Toda ona je ženska in celo zvesto ljubeča ženska ne more vedno ostati bolniška strežnica!

Kaj pa sem ji jaz? Nič drugega nego breme! In to breme naj nosi celo svoje življenje? Ne, osvobodil jo bom tega bremena!«

Mirko se je globlje sklonil čez ograjo. Veter se je igral z njegovimi kodri ter mu jih vrgel čez čelo in oči. Nenadoma se je pa Mirko odločno zravnal.

»Ne, nočem ne tukaj ne zdaj končati. Še enkrat bi šel rad na Krvavo peč, kjer sem še kot deček tako rad bil. Čudno hrepenenje me je zgrabilo po tem kraju, kjer sem se tolikokrat igral. — Danes ponoči se ukradem z gradu. Pot bom tudi slep našel. Na bregu je privezan grajski čoln in v tem veslam na ono stran. Morda požro valovi ribiča in čoln!«

Slepec je padel nazaj na stol ter vzdignil glavo proti nebu.

»Oh, da bi udarila strela ter končala zdaj moje trpljenje! En sam usmiljen blisk in padel bi mrtev na tla, in moja duša bi bila prosta.«

Grmelo in bliskalo je, a nesrečnega ni zadela strela.

Lola je medtem dospela v pritličje ter obstala pred malo sobo.

Naredila je hladen in strog obraz, kajti večkrat je že morala obiskovalcem, ki se niso dali odpraviti, izjaviti, da je njih prisotnost v gradu neljuba. Najbrž je tudi zdaj kaka turistovka, ki si hoče na vsak način ogledati grad.

Lola je odprla vrata ter opazila sredi sobe visoko raščeno damo, ki je imela s pajčolanom zakrit obraz.

»Jaz sem grofica Višnjegorska, gospa!« je zaklicala Lola ter stopila bližje.

Tujka je molčala ter nepremično stala. Gosti pajčolan je bil kriv, da se ni videlo obraza.

»Ali niste slišali, gospa? Torej vam hočem še enkrat ponoviti: Jaz sem grofica Roza Višnjegorska.«

Porogljiv smeh se je slišal izza pajčolana.

»Roza Višnjegorska?« je zaklical glas, pred katerim se je Lola zdrznila kakor bi se prepad odprl pred njo. — »Roza, haha, — zdaj mi je vse jasno, — razkrinkana si, sleparka!«

Pajčolan je odletel, — obraz njene matere Arabele je zrl Lolo.

V prvem hipu se je Lola okrenila kakor bi hotela zbežati. Toda na pragu je kakor okamnela obstala. V tem hipu ji je bilo jasno, da stoji največji nevarnosti svojega življenja nasproti in da beg ni pravi pot, da uide nevarnosti.

»Mati!« je pridušeno vzkliknila Lola, »mati, si-li Ti?«

»Oh, glej, glej,« je zaklicala Arabela,

»mati me imenuješ. Mislila sem, da si se že davno odvadila to ime izgovarjati! Toda kajne, spomniti me hočeš, da sem tvoja mati in da moram milo ravnati s teboj. Toda motiš se! — Strašen račun moravi poravnati in prišla sem, da spraviva zadevo vred, preden se za vedno ločim od tega sveta ter tukaj zapustim vse, kar sem dobrega in slabega storila.«

Sveti Bog, koliko se je ta ženska izpremenila od takrat, odkar je Lola ni več videla!

Strašna bolezen je izpodkopavala njeno telo, — skrivne bolečine razdrle njeno zdravje. Bujnost telesa je izginila, Arabela je postala grozno suha. Obraz ji je upadel, da so se videle kosti štrleti. Oči so ji žarele kakor v mrzlici.

»Ti si bolna, mati?« je zaklicala Lola,

»zelo bolna? O Bog, kako te boli!«

»Hinavka!« je vskliknila Arabela,

»ali si domišljaš, da me boš s tem zagotovilom zapeljala? Dobro vem, kako bi Ti bilo všeč, ko bi jaz zdaj mrtva ležala pred Teboj! Potem bi se Ti ne bilo ničesar bati pred menoj. Jaz sem bolna, grehi mladosti se maščujejo nad menoj. Zdravniki so mi odkrito povedali, da lahko le še par mesecev traja. Poslali so me v ta kraj, da se ozdravim. Meni ni bilo prav nič do tega, ker vem, da mi nobena stvar ne more več koristiti. Zdaj sem pa prav hvaležna zdravniku, da me je poslal sem. V tem vidim previdnost božjo, ki je napravila, da moram še enkrat Tebe videti.

Glej, včeraj se nas je več peljalo v čolnu po reki mimo tega gradu. Ozrla sem se navzgor ter ugledala na balkonu lepega mladega moža in poleg njega lepo mlado žensko. In ko sem pogledala skozi daljnogled, da motrim mladi par, ki se mi je zdel zavidanja vreden, ker je mlad in srečen in stanuje na tako krasnem gradu, — glej, kako presenečenje!

Ljudje, ki so bili z menoj na čolnu, so morali misliti, da sem zblaznela, kajti daljnogled mi je padel iz rok, jaz sem zakričala in še bolj obledela. Izpoznala sem namreč Mirkota Višnjegorskega in poleg njega si stala Ti, — moja hči, — sovražnica mojega življenja!«

»Prosim Te, mati, ne imenuj me tako in govori bolj tiho!« je zaklicala Lola.

»Bolj tiho? Še glasneje bom govorila, zancsi se! Zdaj lahko ostane še tajno, kar bova govorili. — V mali vasi sem stopila s čolna ter poizvedovala, kdo stanuje v tem gradu. Povedali so mi, da je grof Mirko Višnjegorski posestnik in da se je še pred kratkim oženil z mlado damo, čeprav je slep. Slep, haha, slep je moral biti, sicer bi se ne poročil s Teboj, to je bila moja prva misel. In res, skoro nato sem izvedela, da se je njegova soproga pred poroko imenovala komtesa Rožica Sokolska. Tedaj sem vedela, da je Mirko postal žrtev strahovite prevare!«

»Vse ve!« je zastokala Lola,

»izgubljena sem!«

»Da, izgubljena si, ako le eno besedo zinem Tvojemu soprogu,« je odgovorila Arabela.

»In zakaj ne storiš tega?« je vprašala Lola,

»od Tebe mi ni pričakovati ne milosti ne usmiljenja!«

»Ali veš to tako natanko?« je zaklicala Arabela z ostrim glasom,

»no, lahko se motiš. Res ne zaslužiš drugega nego da te razkrinkam pred Mirkotom! Toda on je slep in nesrečen, zato mu nočem pomnožiti njegovih bolečin. Glej, nesramna ženska, pokazati Ti hočem, kakšna mora biti ženska ljubezen. Jaz se odrečem največji sreči, ki jo še lahko imam, — namreč maščevanju, in sicer zarad svoje ljubezni!«

Lola je olajšano vzdihnila.

»Mati!« je vskliknila ter zaman razprostrla roke proti Arabeli,

»mati, Ti mi lahko odpustiš? Ti pojdeš zopet svojo pot in jaz ostanem pri Mirkotu ter uživam srečo, ki sem si jo s hudodelstvom pridobila? O mati, ako hočeš tako delati, potem bi Te —«

»Ne veseli se prezgodaj!« jo je hladno prekinila Arabela,

»tako velikodušna nisem, da bi Te pustila brez pokore. Pa tudi ta prevara se ne sme nadaljevati, nesramna komedija, ki si jo z Mirkotom igrala, se mora končati.«

»Poslušam,« je šepnila Lola kakor k smrti obsojena.

»Pred Tvojim soprogom Te nočem razkrinkati, a Ti ga moraš prostovoljno zapustiti.«

»Njega zapustiti? Nemogoče! To bi me veljalo življenje.«

»Vse se prestane!« je porogljivo vzkliknila Arabela,

»jaz sem še več prestala! Sploh pa ne pojdeš za vedno od njega. Pusti mu pismo, v katerem mu izjaviš, da Te je neka vest hipoma poklicala od njega. Saj imaš talent za laži, torej si lahko kaj izmisliš.«

»In kako dolgo bom odsotna od njega?«

»Toliko časa, dokler mene ne bo več. Moja želja je, da greš z menoj. Umirati me moraš videti, da Te zgrabi groza pred smrtjo. Videti moraš, kako počasi umira ženska, katere lepoti se je klanjalo tisoče mož. Izpolnjevati moraš svojo dolžnost s tem, da strežeš svoji materi in da ji zatisneš oči, ko umre.«

»Mati,« je zaklicala Lola in upanje jo je navdalo,

»ako je le to, potem ostani tukaj. Stanovala boš v tem gradu in ničesar, — to Ti prisegam, — Ti ne bo manjkalo. Tako bom lahko Tebi stregla in od Mirkota mi ne bo treba iti.«

»Hvala za predlog,« je odgovorila Arabela,

»toda ni me volja, da bi pomnožila muke svoje smrti. Ali si res domišljuješ, da bi mogla le eno uro ostati s Teboj pod eno streho, ako vem, da si pri Mirkotu? Kajne, jaz naj bi bila priča Vajine ljubezenske sreče? Ne, nočem se še pameti oropati? Z menoj pojdeš in sicer še danes po noči.«

»Danes po noči?« je ponovila Lola, »in to, mati, je Tvoja neizpremenljiva želja?«

»To je moja zadnja beseda do Tebe! Danes po noči, ko bo z zvonika udarjalo polnoči, Te pričakujem na Krvavi peči onstran reke. Vzemi naj potrebnejše stvari s seboj, samo to, kar gre v ročni kovček. Potem odideva od tukaj z železnico. No, kaj premišljuješ?«

Lola je res premišljevala ter bila globoko zamišljena. Nepremično je stala ter si s roko obsenčila oči.

Ko je roko zdaj izpustila, je kazal njen obraz udan in nežen izraz.

»Danes opolnoči torej — na Krvavi peči?« je vprašala, »tam Te bom dobila mati?«

»Da! Mislim, da odideš lahko neopažena iz gradu. Bodi točna in ne pusti me čakati. Ako ne prideš, bo jutri Mirko izvedel, s kom se je drugič poročil.«

»Pridem, mati, pridem!« je zaklicala Lola s ponižnim glasom,

»izprevidela sem, da sem grešila proti Tebi in da se moram spokoriti. Prisegam Ti: Toliko časa nočem več Mirkota videti, dokler ne zatisneš Ti oči, dokler Te smrt ne dohiti! — Danes opolnoči na Krvavi peči! Pridem, mati, pridem!«

»Temboljše zate,« je hladno odgovorila Arabela ter si s pajčolanom zakrila suhi od bolezni razjedeni obraz.

»Morda ne boš predolgo ločena od Mirkota, kajti smrt ne bo dolgo čakala name. Oh, živeti se pravi mlad biti! — Ako je mladost minila, je vse le prehod v smrt!«

Ne da bi počakala odgovora, je Arabela odhitela iz sobe in skoro so se slišali njeni koraki zunaj na stopnicah.

Lola je nepremično obstala, ko je Arabela odšla. V smrtnobledem obrazu ji je pa bliskalo in treslo se, kakor bi hotela izbruhniti nevihta, ki ji je razsajala na prsih.

»Danes ponoči na Krvavi peči!« je vzkliknila Lola,

»da, prišla bom! In tudi svojo prisego bom držala. Prej se ne vrnem k Mirkotu, dokler ne nehaš živeti. In to, — ha, ha, ha, — to ne bo dolgo trpelo! Opolnoči se dobiva in uro pozneje bom zopet ležala v objemu svojega ljubljenca, Ti pa v valovih globoke reke!«

V istem hipu je zablisknilo in strela je z groznim gromom udarila v vodo. Grad se je stresel kakor bi se ustrašil strahovitih besed, katere so stari zidovi pravkar slišali.

Molče sta si pri večerji sedela Mirko in Lola nasproti. Vsak se je pečal s svojimi mislimi in te so bile pri enem kakor drugem mračné in žalostne.

Slepi grof se je komaj dotaknil jedi, toda pil je pa več nego navadno. Alfonzu je ukazal, naj prinese iz kleti steklenico že 40 let starega renškega vina, ki ga je še njegov oče pridelal.

162

Opolnoči na Krvavi peči

To vino je bilo skoro gosto, a imelo je čudovit duh in okus. Tudi najbolj leno kri je razgrelo v plamen. Za človeka, ki ni navajen vina, je zadostovala ena steklenica, da je prišel v oni prijetni položaj in navdušenje, ko se postane dobre volje.

Grof Mirko je točil že drugo steklenico. Izpil je kozarec na dušek kakor da si hoče pogum napiti. Že je čutil, kako mu je kri ognjeno vrela po žilah, kako mu je srce začelo močneje biti. Kljub temu je iznova natočil.

Lola mu je pustila. Ob vsakem drugem času bi Mirkota prosila, naj ne pije močnega vina. Morda bi se tudi čudila, da si hoče mladi grof, ki je bil sicer zelo zmeren, omamiti svojo nesrečo v vino. A danes bi ji bilo le ugodno, da bi močno vino Mirkota premagalo. Želela je, da bi kmalu zaspal in se do jutra več ne vzbudil.

Lola je hotela opolnoči oditi. Morala je skrivaj zapustiti grad, da se snide z Arabelo, zato ji je bilo zelo po volji, da bi Mirko prav trdno zaspal.

Zato mu je nalivala še sama.

»Pijva na najino ljubezen!« je zaklicala in vzdignila čašo.

Dotaknila se je z ustnicami čaše ter jo potem dala Mirkotu, da je pil na istem kraju, kjer je poprej imela svoje ustnice.

»Na najino ljubezen!« je zaklical Mirko ter izpraznil čašo z enim požirkom.

»In zdaj moraš piti na najino srečo!« je zaklicala Lola in mu iznova natočila.

»Sreča!« je grenko in zasmehljivo vzkliknil Mirko,

»pijem na srečo, ki jo more slepec doseči!«

In ko je pritisnil čašo na ustnice, je tiho šepetal:

»pil sem na smrt!«

»A zdaj me poljubi, ljubica!« je vzkliknil Mirko z drhtečim glasom in razprostrl roke, »pojdi, Rožica moja, sedi mi v naročje, hočem Te prav blizu čutiti. Tvoj sladki dih naj me obdaja, — Tvoje grudi naj počivajo na mojih! Poljubi me! O, kje so Tvoje ustnice, po katerih tako vroče hlepim?«

Lola mu je sedla v naročje, — objela je ljubljenega moža z mehkimi polnimi rokami, — poljubovala ga je z ognjenimi ustnicami, ki so bile od minute do minute bolj strastne.

Mirko ji je gladil mehke kodre, — pritisnil njeno glavo na svojo, — roke so mu zdrsnile doli ter objele bujno čudovito telo, prižel je to na svoje, tako iskreno kakor bi bila oba le eno telo. Tako sta skoro celo uro sedela. Tiho je bilo v sobi, skozi odprta vrata se je slišalo le šumenje valov.

»Zelo sem truden, Rožica,« je naposled rekel Mirko,

»morda sem le preveč pil.«

»Ali Te naj peljem na balkon, da si ohladiš vroče čelo?« je vprašala Lola.

»Ne, hvala! Boljše je, da ležem v postelj. Danes bi bil rad sam, da bom lahko mirno spal. Daj mi še en poljub, ljuba Rožica, — zadnji, — za danes!«

Kako negotovo se je čul ta »za danes«. Lola se je pa danes bolj malo brigala za Mirkota. Zato ni opazila, kako razburjen je bil njegov glas in da sta se mu, ko jo je zadnjikrat objel in poljubil, dve debeli solzi utrnili iz oči.

Lola ga je spremila v njegovo spalnico, ki je ležala v prvem nadstropju.

»Ali pokličem Alfonza, da Te sleče?« je vprašala.

»Ne, hvala! Ne vem, kako to pride, toda do tega strežaja čutim veliko nenaklonjenost. Pusti me samega, popolnoma samega! Pojdi tudi Ti skoro spat! Lahko noč, Rožica!«

»Lahko noč, Mirko! — Jutri Te zbudim s poljubom!«

»Jutri!« je vzkliknil slepec,

»da, — jutri, — me zbudiš.«

Ko ga je Lola hotela še enkrat poljubiti, jo je skoro s silo potisnil od sebe. Ko je pa potem že odšla do vrat, jo je Mirko hipoma poklical:

»Rožica, Rožica, — zbogom!«

»Lahko noč, ljubljenček!« je zaklicala Lola, hitela nazaj k njemu ter mu še enkrat pritisnila dolg poljub na ustnice.

»S tem poljubom moraš zaspati, Mirko moj!« mu je šepnila v uho.

»Lahko noč, na svidenje!«

Mirko se je proč obrnil, kajti čutil je, da mu je moč pošla. Ko so se pa zaprla vrata za Lolo, si je z rokama zakril obraz ter padel na posteljo.

Zagrebel je glavo v blazino ter pričel silno ihteti. Tako je ležal celo uro. Potem je vstal, se splazil k vratom, jih odprl ter poslušal na hodnik. Zunaj je bilo vse tiho.

Velika ura v grajskem stolpu je začela biti. Mirko je slišal enajst udarcev.

»Zdaj hočem storiti!« je šepetal,

»zdaj moram storiti. Nikoli več se mi ne bo nudila tako ugodna prílika. Na Krvavo peč pojdem in odtam skočím v reko. Kdor skočí tam v vodo, ga ni več mogoče rešiti, vrtínec ga zgrabi in potegne v globocíno. Le naglo proč odtod!«

Lepi mladi grof je tího odšel. Iztegnil je roke ter se splazil ob steni naprej.

O, v očetovem gradu mu je bilo vse tako znano, da je lahko pogrešal vid.

Vedel je, koliko korakov je do stopnic in koliko stopnic mora prehoditi, da dospe v pritličje.

Kljub temu je bil skrajno previden, kajti najmanjši ropot bi zbudil Rožico iz spanja, si je mislil.

Njena spalnica je bila tik njegove. Navadno so bila vrata med njima odprta, danes pa na njegovo željo zaprta.

Slepec se je tipal doli po stopnicah. Ko je prišel v pritličje, se je obrnil na dvorišče skozi mala vrata.

Nato je odločno korakal dalje ter po kratkem drevoredu dospel na breg reke.

Slišal je šumenje valov in čutil sveži zrak, ki je vel od reke. Zemlja je izdihavala jako dišeč vonj. Nevihta, ki je divjala popoldne do večera, je očistila vzduh.

Krasna mesečna noč je ležala nad reko. Malo bolj spodaj se je videlo malo mesto z belimi hišami. Onstran reke se je razprostiral temen gozd.

Voda se je bleščetala kakor srebro in valovi so se šumeče valili dalje.

In ubogi slepec, ki je hitel po bregu, ni videl krasne noči, le slutil jo je lahko, kajti oči so mu bile zaprte za čudeže, katere je narava tako radodarno danes raztrosila.

In vendar je slepec z nekako gotovostjo zasledoval svojo pot. Vedel je, da se kakih petdeset korakov od gradu zibljé čolnič na vodi. Ta čoln je bil njegov in rabili so ga, ako je kdo naglo hotel priti na drugi breg.

Skoro je prišel do čolna. Odvezal ga je od kola ter sedel potem vanj.

Vesla so ležala v čolnu. Slepec jih je prijel, potisnil v vodo ter tiho veslal, da bi se ga v gradu ne slišalo. Čoln se je oddaljil od brega ter ga nesel vedno dalje v reko.

Neštevilnokrat je Mirko veslal po tej poti. Že kot deček se je peljal k visoki skali, katero so imenovali Krvava peč, kajti na tej skali se je najrajše igral.

S te skale je gledal gore in hribe ter na njih obronkih vinograde z rumenimi grozdi. Gledal je valujoča žitna polja in velikanske gozdove ter prijazne vasice.

Mirko se je spominjal vseh veselih ur, ki jih je že doživel na reki in na skali. Kakšno nasprotje takrat in danes. Danes se ni peljal, da bi se igral na Krvavi peči ali da bi sanjavo zrl v pokrajino, ne, danes je iskal tam smrt!

Ker mu je bil vsak kotiček tako dobro v spominu, je skoro prišel na pravem kraju na suho.

Stopil je iz čolna ter tega potem z nogo porinil od kraja, kajti nič več ga ni potreboval.

Nato je šel po ozki stezi, ki je peljala na skalo.

Globoka tišina je vladala okrog, samo šumenje valov se je slišalo.

Mirko je s sklonjeno glavo počasi stopal navzgor ter skoro opazil, da je na vrhu.

Zdaj se je hotel še kratko posloviti od življenja ter potem skočiti z višine v reko. Legel je v travo.

Sklenil je roke, a ni molil, kajti mislil je, da nima pravice k Bogu moliti, ker je nameraval strahovit greh storiti, namreč Bogu pred noge vreči najkrasnejši dar, ki ga je sprejel od njega: življenje! In vendar mu je prsi napolnjevala velika pobožnost in svečanost, večja nego če bi molil.

Zdaj se Mirko ni več jezil nad usodo.

»Smrt zenači vse,« je šepetal s tihim glasom,

»slepec vidi baš tako v grobu kakor vsak drug. In ko bodo zadonele trobente na sodni dan, tedaj bodo mrtvi vstali in prvi bodo videli.

Zbogom, moja Rožica! Zbogom, edina moja ljubljenka! Ti si mi bila solnce, bila si mi sreča na zemlji! Hvala Ti tisočera za blaženost, ki si mi jo dala v poslednjih mesecih! Da, zaradi Tebe je tisočkrat bolje, da se ločim od sveta! Sicer bi bila vedno vezana na moža, ki vendar ni drugega nego pohabljenec, — še hujši, človek, ki potrebuje vodnika in ki Tebe ne more voditi! Vem, da boš jokala, ko ne bo več Mirkota k Tebi, toda nekega dne se bodo solze posušile, ustnice se bodo zopet smehljale, kajti ljubila boš drugega. Čudno, ta misel me je vedno naredila najbolj nesrečnega. Bilo mi je, da moram zblazneti, ako sem pomislil, da bi Rožica ležala v objemu drugega! Zdaj pa, ko moram od nje, mi je ta misel tolažba, da jo bo drugi varoval. Zbogom tudi Ti, krasni svet! Rojeni smo, da umremo! Doživel sem največjo srečo, zato grem zadovoljen in srečen iz sveta.«

Krčevito je začel Mirko ihteti in vroče solze so vrele slepcu iz oči.

Padel je nazaj ter se iztegnil po travi. Zagrebel je lice v vlažno travo ter jokal. Nikoli še ni bil tako razburjen in nesrečnez je ihtel toliko časa, da je zaspal.

Tako sladko kakor že dolgo ne je Mirko spal. Rosa mu je padala na oči in sanjal je čudne sanje.

Zdelo se mu je, da prihaja k njemu krasna vodna vila. Bila je lepša, nego si more misliti človeška pamet. Imela je vse krasote zemeljske device, pa tudi nebeško lepoto, ki je umrljoča devojka nima.

V laseh so ji bliskčale plavolesketajoče zvezde in z jasnimi očmi je zrla Mirkotu v srce.

Potem se je sklonila ter z lepimi belimi rokami nabirala roso, ki je ležala na travnatih bilkah. Z njo mu je umila oči in to mu je tako dobro delo. Okrepčanega se je čutil in bilo mu je, da se mu je v notranjosti nekaj velikega preobrnilo.

Vodna vila je potem sedla k njemu ter mu pripovedovala, da ga že dolgo pozna, ko se je še kot plavolasi deček igral na bregu. In ko je kot mladenič stopal po stezi na skalo ter legel v travo, da sanja, je bila pri njem ter mu šepetala:

»Čakaj, — tudi v Tvoje srce se bo naselila ljubezen!«

»Ona ga je poslala med svet ter mu pripeljala najlepšo dekljico na svetu, — njegovo Rožico.

In zdaj je prišla nesreča čez njega, — vila ve že to davno, — in ona je bila zelo žalostna in potrtat.

Zato mu je vcepila v srce misel, naj gre še enkrat na Krvavo peč, kajti tu mu hoče oči zopet ozdraviti.

Zdaj naj pa spi, trdno in mirno spi, — in ko se bo jutri zbudil, bo videl.

Vse to je Mirko sanjal in z razkošjem se je udajal tem sanjam, ki so bile tako lepe in krasne!

A čudno! Hipoma je vodna vila izginila in Rožica, njegova žena, je bila poleg njega.

Toda odkod je prišla in kako je izgledala?

Oblečena je bila v dolg potni plašč in v roki je držala majhen kovček. Hodila je po Krvavi peči gorindol kakor bi koga pričakovala.

163

Greh vseh grehov

Mirkotove sanje so postale resnica.

Bila je res Lola, ki je prišla o polnoči na Krvavo peč, kakor se je z Arabelo zmenila.

Začudila se je, ko je opazila, da spodaj na bregu ni bilo čolna, ki je bil sicer vedno tu privezan. Morala je torej najeti nekega ribiča, da jo je prepeljal čez reko.

In zdaj je čakala na skali Arabelo.

Na zvoniku bližnje vasi je udarilo dvanajst. Jasno in razločno so se čuli udarci. V istem hipu je Lola zaslišala korake na peščeni stezi.

»Ona je!« je šepetala lepa žena ter postavila kovček na tla.

»Zdaj bodi močna, Lola, ker se bliža odločitev! Kaj, od nje naj se dam potisniti na stran, — jaz naj se odrečem Mirkotu, da bi šla z njo? Ne, rajši naj ona —«

Lola ni končala stavka. S temno žarečimi pogledi je strmela v reko, katere valovi so divje udarjali ob skalo.

Na skali se je pojavila Arabela.

Osupnila je, ko je Lolo ugledala pred seboj. Najbrž ni pričakovala, da bo tako točna ali je pa sploh dvomila, da bi Lola prišla.

»Lola,« je vskliknila,

»Ti si že tu? — No, tem bolje? Hitiva čimprej proč odtod, da ne zamudiva vlaka, ki še to noč odhaja z kolodvora.

»Kam me hočeš peljati, mati?« je vprašala Lola.

»Na Holandsko pojdeva,« je odgovorila Arabela,

»slišala sem, da živi v Amsterdamu zdravnik, ki je ozdravil že veliko bolnikov, ki so imeli isto bolezen kakor jaz.«

»Ali si res tako bolna, mati?« je zaklicala Lola ter sočutno hitela k nesrečnici, ki je itak izgledala kot taka, ki ne bo dolgo živela.

»Ti me vprašaš, če sem bolna?« je vzkliknila Arabela,

»no mislim, da Ti ne bo treba dolgo čakati na mojo smrt. Potem se lahko zopet vrneš k Mirkotu. Toda dokler živim, ga ne boš imela.«

»O mati, saj ne mislim več na to,« je nadaljevala lepa sleparka, objela z obema rokama Arabelo ter jo nežno bližje in vedno bližje s seboj vlekla proti robu prepada,

»ne, na Mirkota nisem mislila v tem hipu, ampak obžalovala sem tebe. Oh, morda bi se medve ljubili, ko bi naju usoda poprej pripeljala skupaj. Oh, saj je tako lepo, mater imeti! Kajne, mamica, tudi Ti me ljubiš?«

»Če Te ljubim!« je vzkliknila Arabela.

»Bili so časi, ko sem hrepenela po Tebi in ko sem od bolesti skoro zakričala, ker Te nisem mogla objeti. Tedaj pa, ko si mi s svojo lepoto odvzela moža, po katerem sem hrepenela, — tedaj sem te sovražila iz globčine duše. — Vidiš, jaz se ne delam boljše nego sem. Zakaj me tako trdno držiš, Lola?«

»Ker Te hočem pritisniti na svoje prsi, mamica!« je zaklicala lepa sleparka.

»Dolgo je že, odkar se nisva tako držali. — O daj, da Ti samo enkrat pogledam v oči, da vidim, ako najdem v njih vsaj odsev one materinske ljubezni, o kateri pravijo, da je tako vzvišena!«

Lola je prijela Arabelino roko ter jo krepko in močno stiskala.

Nehote se je Arabela tako obrnila, da je prišla s hrbtom proti reki.

Med njo in skalnim robom sta bila komaj še dva koraka.

Toda Arabela ni opazila tega kakor tudi ne namena, s katerim jo je Lola potiskala nazaj. Videla tudi ni, kako odločen in jeklen je postal Lolín obraz. Bila je preveč ganjena, kajti po dolgem času je prvič čutila v prsih nekaj takega, kar je bilo podobno materinski ljubezni.

»Da, Lola,« je rekla Arabela,

»vse bi lahko drugače in boljše postalo, ko bi naju osoda tako zgodaj ne ločila. Ti si zrastla brez materinske ljubezni! In jaz? No, kdor stoji tako blizu groba kakor jaz, kdor mora smrti gledati v obraz, se ne more opravičevati. Zelo, veliko sem kriva! Nečimernost me je gnala, da nisem nate nič mislila. Morda sem te tudi sovražila, ker si hči moža, ki ga nisem nikoli v resnici ljubila. Naj bo kakor hoče, ko sem se spomnila, da imam še hčer, je bilo že prepozno. Prave ljubezni Ti nisem mogla dati in tudi Ti mi nisi mogla dati otroške ljubezni. — In vendar, Lola, spomni se, kako sem dobro mislila s Teboj. Ali Te nisem izvlekla iz blata in neznanja ter Te spravila na mesto, za katero so te tisoči in tisoči zavidali. Napravila sem te za hčer grofa Radivoja Sokolskega ter s tem ustanovila Tvojo srečo. Malo previdnosti od Tvoje strani in malo ubogljivosti do mene, svoje matere, in obe bi dospeli do cilja. Ti bi ostala grofica Sokolska in jaz bi bila od daleč deležna Tvoje sreče. — Tedaj je nastopil v najino življenje mož, ki sva ga obe ljubili. Jaz nisem bila še prestara, da bi se odrekla, Ti pa še preveč mlada, da bi mi ga žrtvovala. Od onega hipa, ko sem izvedela, da ljubiš grofa Mirkota, sem postala Tvoja sovražnica. Besnela sem od groze, ko sem videla, da si si ga pridobila.

Toda po kakem potu si prišla do njega? Gotovo le po onem, ki sem Ti ga jaz pokazala. Mirko je postal Tvoj soprog le, ker si bila hči grofa Sokolskega. Zdaj si si ga pa zopet priborila po nesramni prevari! Ha, ali se ne bojiš, da si lahko v kratkem razkrinkana?«

»Ne, mati, kajti do tega hipa, ko si Ti prišla, se nisem ničesar bala.«

»In ko bi se nesrečna Rožica nenadoma pokazala, kaj pa potem? Kaj bi ji odgovorila, ko bi Te obtožila, da si ji že drugič ukradla ime in ljubezen?«

»Ničesar bi ji ne odgovorila,« je rekla Lola s čudnim glasom.

»Toda peljala bi jo na to skalo, sem, kjer stojiva zdaj medve, — in potem bi jo zgrabila, kakor zdaj Tebe primem, — in potem bi jo, ker me je poskušala od ljubjenca odtrgati, pahnila v reko kakor zdaj Tebe porinem. — Pojdi doli, prekleta, — umri!«

Od sekunde do sekunde je bil Lolin glas bolj osoren ter se h koncu kričeče razlegal po reki. Dalje vedno dalje je rinila Lola Arabelo prav do roba skalnate stene. Nesrečnica, ki je nič sluteč prišla semkaj in ni vedela, da je padla morilki v roke, se je zaman poizkušala iztrgati iz rok, ki so jo trdno oklepale. Hotela se je Lole otresti, toda morilka jo je pretrdo držala, — in zdaj —

Hripav vzklik je prevril šumenje valov, nato je strmoglavila z roba Krvave peči ženska postava v reko.

In ko je padala, je Arabela še enkrat uprla pogled v obraz svoje morilke, ki se je sklonila naprej, da opazuje padec svoje žrtve. Ta pogled se je utisnil v Lolino dušo kakor žareče železo, kakor ognjen pečat v njene možgane. Nikoli, nikoli več ne bi mogla pozabiti pogleda, s katerim je njena mati padla v smrt.

Visoko so plusknili valovi reke. Arabela se je pogreznila v globočino. In zgoraj na skali je stala Lola, — morilka, ki je umorila lastno mater.

Lola je poslušala. Vseokrog je bilo tiho. Plašno je vzdignila glavo. Zdelo se ji je, da se je nekaj korakov proč v travi nekaj zgenilo. To je mogla biti najbrž zmota. Kako plašna je zdaj bila, ko je izvršila tako hudodelstvo.

Ha, vsemogočni Bog, — tam, sredi reke se je pokazala glava; Arabela je plavala po valovih. Njeno bledo in skremženo obličje je pošastno obsevala mesečina.

Lola se je hotela obrniti, da bi ne videla svoje s smrtjo se boreče matere. A ni mogla, morala jo je gledati. Hotela je bežati, a noge so ji bile kakor prikovane, niti geniti se ni mogla.

Oh, že se je pričela strašna kazen za umor matere. Morala je gledati, kako je umirala mati, vsako kretnjo, vsak klic in glas umorjene matere je morala videti in slišati.

Skremžena usta so se odprla, — pošastno je odmevalo na visoko skalo —

»Prekleta bodi, morilka svoje matere, prekleta na vse veke! Kakor si mene umorila, tako bo tudi Tebi morilec vzel življenje. In oni, ki Ti je najljubši na zemlji, oni Te bo umoril!«

Val je zagrnil Arabelo. Že je Lola mislila, da je konec njenih muk, ko se je potapljajoča Arabela še enkrat pokazala. Grozeče je vzdignila roko.

»Prekleta bodi med vsemi bitji na zemlji! Obsojena bodi v najstrašnejše peklenske muke. Vsem grešnikom naj bo odpuščeno, samo morilki matere ne!«

Tedaj je Lola grozovito zakričala ter se zgrudila na koleni. Materine besede so jo zadele kakor udarci s kolom. Nič več se ni mogla držati po koncu, — hotela je obraz skriti v roke, — ničesar ni hotela slišati in videti, — a nevidna moč ji je vzdignila glavo, — zopet je morala pogledati in kelih groze izpiti do dna.

Valovi so odnesli Arabelo, a zopet se je pokazala na površini ter obstala na vodi.

Zaneslo jo je v vrtinec pod skalo in Lola je gledala kako se je telo njene matere vrtelo ter se globlje vedno bolj pogrezalo v lijak. A še enkrat se je mrtva mati pokazala, — še enkrat so se videle njene osteklele oči in potem. —

Zdaj šele si je mogla Lola z rokami zakriti obraz.

A še dolgo je ležala morilka na tleh in si ni upala vstati. Vedno je še zrla skozi prste na reko kakor da se hoče prepričati, da se truplo ne bo več pokazalo.

Oh, matere se ne umori tako lahko kakor je Lola mislila. Še zdaj je bila vsa njena notranjost v najbolj divji vzrujenosti. Srce ji je tolklo prav do vratu in huda mrzlica ji je stresala telo.

Kaj, ako najdejo truplo? Ali ne bodo nje sumili? Neumnost! Kdo je pa vedel, da je bila med njo in Arabelo kaka zveza, to tem manj, ker so jo v okolici poznali kot bivšo konteso Sokolsko.

Ne, svesta si je bila, da se ne bo nikoli imela zagovarjati za ta umor, — vsaj pred sodiščem ne. Toda pred svojo vestjo? Ali se ne bojiš, Lola?

Notranji glas ji je stavil to vprašanje in Lola mu je takoj odgovorila:

»Kmalu bom pozabila, kaj se je to noč zgodilo. V objemu ljubjenca in v njegovih poljubih hočem pozabiti. Te skale tudi ne bom več obiskala, ker bom Mirka pregovorila, da odpotujeva v inozemstvo, v sončno Italijo.«

A notranji glas ji je zopet govoril:

»Ali res misliš, Lola, da se more ta trenutek pozabiti? Potuj, kamor hočeš; nikjer se ne bo izbrisala slika te ure, — nikjer ponehala zavest, da si umorila lastno mater!«

Lola je hotela vdušiti notranji glas in sama nase se je jezila, da je tako malodušna, ko se doslej vendar ni strašila nobenega zločina.

Saj je morala biti zadovoljna z današnjo nočjo. S poti je spravila osebo, ki ji je hotela Mirkota ugrabiti. In te osebe se ji ni bilo treba več bati.

»Naglo proč odtod,« je zaklicala Lola ter se tesno zavila v plašč,

»naglo nazaj v grad. Jutri zjutraj bom mirno stopila pred Mirkota in na mojem glasu ne bo izpoznal, kaj sem to noč doživela. In zdaj še mi ni treba ničesar več bati! V dveh letih na potovanju bom tudi to pozabila!«

Tedaj je Lola opazila, da ji manjka na plašču velik koščen gumb.

Najbrž ji ga je Arabela odtrgala, ko se je z njo borila. Ali je ta gumb padel v vodo, ali je ostal na pečini? V zadnjem slučaju je ta gumb lahko usodepoln za njo.

»Ta gumb moram najti, ker leži najbrž še tukaj!«

Pri tem se je sklonila, da ga poišče.

V istem hipu pa, ko se je malo oddaljila od prejšnjega mesta, je hipoma s hripavim vzklikom odskočila, kajti zaslišala je glas, ki je divje ječal.

»Usmiljeni Bog v nebesih,« je zakričala Lola,

»izgubljena sem! Nekdo je prisluškoval! Tam leži človek v travi —«

Smrtni strah je obvladal lepo, zločinsko ženo, da niti utegnila ni, natančno pogledati moža. Naglo je planila k malemu kovčku, ga zgrabila in odhitela proč.

Kakor besna je hrumela po peščeni stezi s skale, potem je še uro daleč tekla ob bregu. Naposled je dospela do broda, kjer se je dala prepeljati.

Med potoma se je Lola malo pomirila. Domišljavala si je, da se je najbrž le zmotila in, da je le senco videla. In tudi ko bi bil v resnici človek, ki je tam ležal ves čas, ko se je pečala z Arabelo, je moral ta biti zelo pijan. Sicer bi gotovo vstal ter zabranil hudodelstvo. Najbrž ni ničesar opazil, kaj se je vršilo v njegovi bližini, zato ni mogel biti nevaren.

Ko je Lola dospela na Višnjejogorski grad, se je že v toliko potolažila, da je mislila, da se je zmotila. Le huda razburjenost ji je pokazala človeka v travi, si je mislila. Pa tudi glede izgube gumba na plašču se je pomirila. Najbrž je padel v vodo. Pa tudi ko bi ostal na pečini, kaj pa to dokazuje? Ako se truplo ne pokaže več, ni imel nihče povoda, na kaj misliti. Bila je trdno prepričana, da njenega zločina ni nihče drug videl nego sama in — Bog!

In Boga se Lola ni bala!

164

Božji čudež.

Sonce je posijalo izza gor. Jutranja zarja je zaplamtela ter se zrcalila v rožnem odsevu v valovih reke. Zgoraj na Krvavi peči je še vedno ležal speči mož.

A zdaj se je malo zganil, kajti veter mu je vrgel cvet belega trnja na obraz.

Mirko je sedel v travo.

Uprl je glavo v roko ter imel zaprte oči.

»Čudno,« — je šepetal,

»strašne sanje sem imel to noč. Začetkom tako lepe, potem pa žalostne! Videl sem vodno vilo in obljubila mi je, da bom spet gledal. In potem je prišla Rožica in Rožica je postala Lola. Borila se je z neko žensko tu na skali ter potem to treščila v valove. Slišal sem smrtni vzklik te ženske ter ji hotel hiteti na pomoč. A nisem mogel vstati, bil sem kakor mrtvouden. Pa res, zaspal sem in nisem izvršil namena, ki me je semkaj dovedel.

Bogve, je-li še noč? — O odprite se, slepe oči! Rad bi videl razliko med nočjo in jutrom! Proč s pajčolanom na očeh! — Vsemogočni Bog, kaj je to? — Luč! — Svetloba! — O kaka množina luči! — A ne, ne, — to so le sanje!«

Kakor uničen se je Mirko zgrudil nazaj v visoko travo. Mislil je, da še vedno sanja.

Prestrašen od svetlobe, ki se mu je hipoma pokazala, je hitro spet zaprl oči. Zdaj je pa zopet pokleknil ter iznova počasi odprl oči.

Glasno je zakričal, — bil je vzklik strahu in upanja!

Ne, — gotovo! Ni več spal, zato tudi ne sanjal. Ali je mogoče, nič več ni bilo temno krog njega? Ne, bilo je svetlo in jasno! Ko se je ozrl navzgor, je videl nebo nad seboj, — in ko se je ozrl navzdol, je videl temnozelene valove reke. In tam, na levi strani — je stal bel trnjev grm z belim cvetjem! In pod seboj je videl zeleno travo in cvetlice.

Mirko je razprostrl roke. Več minut je ležal na kolenih, ne da bi mogel besede izgovoriti. Razburjenost, ki se ga je polastila, je bila tako velika, da so mu debele znojne kaplje drle raz čelo. Začel se je tresti kakor majhen otrok ali bolnik, ki ima mrzlico.

Mirko je skočil na noge. Odprl je oči kolikor je mogel. Bilo mu je, da mora z enim samim pogledom sprejeti vso lepoto tega sveta v sebe.

Videl je, — lahko je gledal, — ni bil več slep! Koprena, ki mu je tako dolgo ležala na očeh, se je nenadoma raztrgala!

Bilo mu je jasno: čez noč je prišlo ozdravljenje. Kar mu je vodna vila v sanjah obljubila, se je izpolnilo, — krasno se je uresničilo!

Kako se je to zgodilo, je Mirko takoj vedel. Na njem je narava izvršila čudež.

Česar najslavnejši zdravniki niso mogli izvršiti, je izvršila narava tiho, da ni nihče opazil.

Mirko je celo noč spal na prostem. Kakor smo rekli, je obraz zagrebel v visoko travo in trava je bila rosna.

Tedaj mu je jutranja rosa, ki je pokrivala travo, izprala oči in ubogim očem zopet povrnila vid.

Da, Mirko Višnjegorski je zopet gledal.

Uprl je oči v jutranje sonce ter gledal tako dolgo, da jih je moral zopet zapreti.

V naslednjem hipu jih je pa zopet odprl ter se ozrl na reko. Videl je čolne in plave na nji ter onstran reke svojo graščino.

Na nasprotnem bregu sta ob vodi korakala mlad kmet in kmetica. Držala sta se za roke in se zaljubljeno pogledovala.

Da, zopet je gledal! In kar je videl, ga je navdalo z razkošjem! Še nikoli se mu svet ni zdel tako lep! Vse mu je bilo novo, vsaka najmanjša stvar ga je zanimala: metuljček, ki se je zibal na cvetki, — hrošč, ki se je plazil po zemlji, — bleščeča riba v reki, — vse ga je radostilo in očaralo, kajti bilo je življenje, — življenje, katero je zopet lahko gledal.

»O dobri Oče v nebesih,« je vzkliknil Mirko s solznimi očmi,

»kako naj Te zahvalim! Storil si čudež na meni, vidno si mi pokazal svojo roko! Jaz ne vem, s čim sem si zaslužil Tvojo dobroto, ki si mi jo izkazal. Tukaj klečim in molim za oproščenje, da sem včeraj zvečer obupal!

O kakšen bedak sem bil, ko sem mislil, da ne smem več računati na Tvojo pomoč! Kako me mrzlo spreletava, ako pomislim, da bi brez vtrujenosti, ki me je premagala, da sem tu na pečini trdno zaspal, zdaj ležal doli na dnu šumeče vode, — mrzel, — mrtev in trd! — O zahvalim Te, ljubi Bog, ne samo zase, ampak tudi za ono, ki bo vsa srečna, ko bo čula veselo novico iz mojih ust. Zahvalim Te tudi v imenu Rožice, svoje ljubljene ženke.

Ha, takoj se vrnem k nji. Saj je še zgodaj v gradu se še niso zbudili, kajti vidim, da so okna še zastrta.

Vidim, — gledam! O srečna beseda, kako veselo Te izgovorim. Le komur se oči po dolgi slepoti odpro, ve, kaj pomeni ta beseda.

O neumni ljudje, ki so večkrat zaradi neznatne stvari nevoljni, ker jim življenje ne izpolne vseh želj. Šele, ko jim je odvzeto kaj hudega, šele takrat pomišljijo, kaj so izgubili.

Zbogom, sveto mesto, kjer sem našel luč oči, zbogom, čudežna trava, ki si mi dala svojo roso. Hvala Vam, — zbogom, zbogom!«

V istem hipu, ko je izgovoril te besede, se je pripognil in pobral okroglo stvar, ki mu je bliščala iz trave.

»Gumb!« je zaklical,

»kakor ga ženske nosijo na plaščih. Vzeti ga hočem s seboj kot spomin na Krvavo peč, kjer sem ozdravel. Čeprav je stvar neznatna, vendar mi bo svet spomin na to mesto.«

Mirko je vtaknil gumb v žep ter korakal po stezi, ki je vodila v dolino.

Oh, kako vse drugačna je bila ta pot kakor včeraj, ko se je moral tipati na vrh. Takrat je bil še slepec, ki se je moral vsak korak bati, da zadene v kako oviro.

Zdaj je pa kakor deček skakal navzdol in zdelo se mu je, da se je za dvajset let pomladil. Najrajši bi glasno zavriskal, kajti zdaj je imel vse, kar mu je srce poželelo. Bil je zdrav, videl je in imel je Rožico!

Hipoma je pa obstal in se bolečnso nasmehnil.

»Ali mi res ničesar ne manjka, ali sem res popolnoma srečen?« je zaklical.

»Oh, Radivoj Sokolski in Alenka pl. Radičeva mi manjkata in brez teh nisem popolnoma srečen! Toda nehvaležen nočem biti, vsega ne sme človek od osode zahtevati.«

Mirko je srečal na potu ob bregu starega pastirja, ki je gnal čredo pred seboj. Pozdravil je starega moža ter mu stisnil cekin v roko.

Stari pastir je bil zelo presenečen, ko je nenadoma dobil tako veliko darilo.

Najbrž je mislil, da pri mladem gospodu ni vse v redu, zato mu je hotel zlatnik nazaj dati. Toda Mirko mu je smehljaje položil roko na ramo ter rekel:

»Za ponarejevalca me ni treba imeti, jaz sem grof Mirko Višnjegorski in tamle leži moj grad. Glejte, meni se je danes nekaj neverjetno veselega prigodilo in Vi ste prvi, ki ga srečam. Tedaj si nisem mogel drugače, da Vam tudi pripravim dan veselja. Povejte mi samo, koliko je ura, ker sem svojo v gradu pozabil.«

»Še zgodaj je,« je odgovoril pastir,

»pravkar je bila ura pet.«

»In kje se najbližje prepeljem na nasprotni breg?« je vprašal Mirko.

»Kakih sto korakov od tukaj je neki ribič s svojim čolnom, ki Vas bo rad prepeljal na ono stran. In tisočkrat hvala za lepo darilo, ki ste mi ga dali. Ako Vam je pa žal, Vam pa nazaj dam.«

»Že dobro, stari mož,« je smehljaje zaklical Mirko,

»nikoli mi ne bo žal, da sem Vas obdaril. In zdaj zbogom in Bog z Vami!«

Skoro nato je dospel Mirko do mesta, kjer je ribič sedel v svojem čolnu ter s trnkom lovil ribe, a nobena ni hotela prijeti vabe.

»Ribič, peljite me k gradu, to Vam ne bo v škodo!« je zaklical Mirko ribiču.

Deset minut pozneje je bil Mirko na nasprotnem bregu. Ko je zapustil čoln, je tudi ribiču dal cekin ter mu smehljaje rekel:

»To je boljši lov nego s trnkom! Zbogom in mislite si, da ste imeli srečnega človeka v čolnu.«

Nato je Mirko hitel proti gradu ter pri malih vratih vstopil.

Poskušati je hotel, da neopazen pride v svojo spalnico, predvsem ni smela Rožica opaziti, da je bil čez noč zunaj.

Tiho in počasi se je splazil po stopnicah ter res dospel v spalnico, ne da bi koga srečal. Žena je gotovo še spala, ker je bilo tako zgodaj.

Ko je stopil v svojo sobo, je slišal poleg nje nekaj šumeti. To je mogla le Rožica biti.

Stopil je k vratom ter poslušal. Res jo je slišal, kako je po sobi gorindol hodila.

Mirko se je prepričal, če so vrata še od znotraj zaklenjena. Bila so še, torej Rožice ni bilo po noči v njegovo sobo in tudi ni vedela, da ga ni bilo v postelji.

Tedaj je Mirkotu prišlo nekaj na misel. Ljubljenko je hotel presenetiti, — ni ji hotel takoj povedati, da je ozdravljen, ampak nekaj časa se je še hotel slepega delati ter v primernem trenutku pokazati, da vidi.

Veselil se je na to presenečenje kakor otrok, kajti predstavljal si je Rožičin ljubež obrazek kako se bo veselja svetil in kako bodo solze sreče lile iz njenih oči, ko bo slišala veselo novico.

Zatisnil je oči ter potem počasi odprl vrata v Lolino spalnico.

165

Sanje — življenje.

V istem hipu, ko je Mirko stopil v Lolino spalnico, je stala lepa sleparka pri oknu ter gledala na reko. Obraz ji je bil mrtvaško bled, izgledala je kakor marmornat kip.

Odkdar se je ponoči vrnila na grad, — bilo je ena, — je vedno stala pri oknu ter gledala na reko.

Sama ni vedela, zakaj to dela, a nepremagljiva moč jo je silila k temu. Videla je valove, ki so se igrali, in vedno ji je bilo, da se mora v naslednji sekundi pokazati truplo iz vode ter plavati mimo njenega okna.

Upala je, da bo lahko pozabila strašen zločin in zdaj ji ni hotel iz spomina strahoviti trenotek, ko je svojo mater pahnila s Krvave peči!

Spomnila se je stare prislovice: »Sonce prinese vse na dan!«

Ali bo sonce tudi njen zločin odkrilo? Oh, sonca se ni bala, kajti sonce ni videlo, kako je Arabela strmoglavila v šumeče valovje.

Toda luna in zvezde?!

Oh, kedaj so te še izdale? Tiho in mirno gredo po nebu svojo pot ter se ne brigajo, kaj se godi pod njimi.

Hipoma se je Lola zdrznila, za seboj je slišala korake. Kdo neki prihaja?

Obrnila je glavo; bil je Mirko, ki je stal pri vratih.

Mirko! — Da, on je bil! Zaradi njega je učinila umor! Zaradi njega pahnila svojo mater v smrt! Zaradi njega je postala to noč morilka! Le da si njega obdrži, da si za vedno zagotovi njegovo ljubezen, je storila najstrašnejše, kar more človek storiti.

»Vsem grešnikom naj bo odpuščeno, le morilki matere ne!« je zaklicala Arabela s pojemajočim glasom. Še je donel grozni glas v Lolini duši.

A ko je zdaj ugledala Mirkota, je v nji zakričalo: Zavržena naj bom od Boga, naj zapadem peklenskim mukam ter se v plamenih spokorim za hudodelstvo, a tu na zemlji hočem uživati blaženost, ležati na njegovem srcu ter se stiskati v njegov objem.

Lola je takoj hitela k ljubijencu. Vrga se mu je na prsi ter ga objela s tako straštjo, da je Mirko prestrašen odskočil.

»Ali si že zbujeen?« je smehljaje vprašala lepa sleparka ter se pritisnila k njemu. »Tako zgodaj še nikoli nisi vstal!«

Mirko je imel zaprte oči, da bi varal svojo ženo. Smehljaje ji je odgovoril:

»Po Tebi sem hrepenel, ljuba Rožica! S Teboj hočem roka v roki stati pri oknu in gledati na reko. Oh, tako čudne sanje sem imel to noč, Rožica moja!«

»Ali niso bile lepe?« je vprašala Lola.

»Da in ne!« je odgovoril Mirko. »Pomisi, v sanjah sem videl ono žensko, na katero ne mislim rad in katere imena ne izgovorim rad, — saj veš, o kom govorim.«

Lola je obledela. »Vem, da govoriš o Loli,« je naposled viknila.

»Da, o Loli,« je grenko odgovoril Mirko.

»V sanjah sem jo videl, da je nekaj strašnega storila. Toda nič o tem. — Tvoje duše nočem žaliti s takimi stvarmi. In čeprav je bil le sen, v katerem sem Lolo videl, je bilo vendar strašno, tako strašno, da ne morem z besedami povedati. A zdaj, ljubica, me pelji v salon in naroči zajtrk.«

Lola je prijela Mirkotovo roko. Še vedno ni odprl oči. Dal se je od nje peljati v dvorano v drugem nadstropju. Tam ji je hotel pripraviti veselo presenečenje, da lahko spet gleda.

Dospela sta v salon. Mirko je prosil Lolo, naj odpre vrata v salon, da pride sveži, jutranji zrak noter. Ko je Lola to storila, je rekel Mirko, ki je stal sredi sobe:

»Rožica, pojdi za trenotek k meni!«

Lola je hitela k njemu, ga prijela za roke ter mu jih poljubila.

»Kaj želiš, ljublljenček?« je zaklicala.

»Rožica, zakaj si pa danes tako bleda?« je vprašal Mirko, ki je še vedno imel zaprte oči.

»Jaz — bleda?« je vzkliknila Lola, »kako moreš to vedeti, saj ne moreš videti.

»Jaz čutim!« je odgovoril.

In. ker je molčala, je nadaljeval:

»Rožica, zakaj imaš tako rdeče oči? Ali si toliko jokala, da so oči rdeče postale?«

»Praviš, da so mi oči rdeče? Kako je to mogoče, kako moreš to vedeti?«

»To čutim!« ji je drugič odgovoril.

Lola je molčala. Čudne Mirkotove besede so jo oplašile. Danes se ji je zdel tako izpremenjen. Pri vsaki besedi se je smehljal. Kako je mogoče, da je čutil barvo njenih lic, da so njene oči rdeče, ker je noč prečula? To vse je bilo res! Ali je slepec res toliko čutil?

»Veš kaj, Rožica?« je hipoma zaklical Mirko,

»pojdiva se na vrt izprehajat.«

»Saj je še hladno,« mu je odgovorila,

»lahko se prehladiš.«

»Jaz? Nikakor! Sploh pa pokliči Alfonza in mu ukaži, naj prinese gorkejšo obleko zate in zame.«

Lola je poklicala Alfonza ter mu ukazala, naj prinese nji in Mirkotu plašče.

Skoro se je strežaj vrnil ter prinesel za Mirkota lahek plašč in za Lolo potni plašč, ki ga je našel v Lolini spalnici.

Ta ga je hlastno oblekla. Mirko je pa vrgel svoj plašč, ko je odšel strežaj, proč.

»In zdaj pojdiva, ljubljenček,« je rekla Lola,

»Ti si samoglavček! Toda Tvojo željo moram izpolniti. Pojdiva zdaj na vrt.«

»Primi se moje roke,« je rekel Mirko ter z zaprtimi očmi stopil k nji.

»Tvoje roke?« se je začudila Lola,

»saj Ti dam jaz svojo, ker Te moram vedno peljati.«

»No, danes bova pa premenila,« je zaklical Mirko,

»danes Te hočem jaz peljati! Le daj mi roke, — prosim Te!«

In Mirko jo je varno peljal do vrat ter tam obstal.

»Mirko!« je osuplo vzkliknila Lola,

»našel si pot do vrat, kakor bi videl, to je pa čudno!«

»Čudno?« je zaklical Mirko,

»no, ljubica, ali ne opaziš, da se še gode čudeži, — da se je danes čudež na meni zgodil?«

»Kako misliš to?« je vprašala Lola ter stopila korak nazaj.

V tem hipu je Lolo spreletela strašna misel. Opotekla se je nazaj ter se prijela stola.

»Ti vidiš, Mirko!« je zakričala s presunljivim glasom.

»Ti vidiš, — Ti si moral videti, ko si opazil bledico na mojem licu in rdeči oči! — Mirko — Mirko, — Ti zopet gledaš!«

»Da, ljubljenka, vidim!« je vzkliknil mladi grof v preveliki radosti. »Zopet vidim, ozdravljen sem!«

V istem hipu je Mirko odprl oči. Pogledal je ono, katero je brezkončno ljubil. A kakor okamenel je obstal. Krčevito se mu je spačil obraz. Presunljivo je pogledal bledi Lolin obraz ter trepetaje vzkliknil:

»Lola, — Lola! Torej je vendarle sen!«

Toda preden mu je prestrašena Lola odgovorila, preden ga je z novo lažjo poskušala varati, je nadaljeval Mirko:

»Ne, niso sanje! Resnica je, grozna resnica! — Ne, srečnica, Ti si se torej prikradla k meni! Ti si se za Rožico izdala ter postala moja žena, dočim sem mislil, da sem se združil s pravo ljubljenko? — Oh, zdaj mi je vse jasno! Zdaj razumem, zakaj mi je Tvoj glas tako tuje zvenel. Zdaj vem vse! Sramotno, strahovito sem bil varan! — varan kakor še nihče na zemlji!«

Komaj je Mirko izgovoril te besede, ko je naglo skočil k vratom ter jih zaklenil.

»Zdaj priznaj!« je zaklical Mirko z grozečim glasom ter počasi stopil bližje,

»le odkrito priznanje Te lahko reši! Gorje Ti, ako me poskušaš iznova varati! Pridi bližje, daj mi roke. Pokazati Ti hočem, kaj Te čaka, ako se braniš priznati resnico.«

Preden je mogla Lola zabraniti, jo je Mirko zgrabil za roke ter jo potegnil za seboj do steklenih vrat, ki so vodila na balkon.

»Poglej ven! Kaj vidiš spodaj?«

Lola najprej ni hotela odgovoriti, tedaj ji je še enkrat zakričal v ušesa:

»Kaj vidiš spodaj?«

»Reko!«

»Da, reko, in Ti tudi veš, da je na tem mestu neizmerno globoka? Ti veš tudi, da valovi ne dajejo več svojih žrtev od sebe?«

Če je vedela? V tem hipu so se ji pojavili prizori pretekle noči pred duhom.

Videla je truplo svoje matere, ki se je pokazalo iz valov ter počasi plavalo mimo nje.

»No,« ji je Mirko šepnil v uho,

»ako ne priznaš resnice, ako se mi brezobzirno ne izpoveš, tedaj, ničvrednica, ki si me dvakrat nesramno prevarala, tedaj Te zgrabim z rokama, Te vzdignem, — vidiš, takole, — stopim s Teboj na balkon, kakor Te zdaj nesem ven, — ter Te držim nad globočino, kakor Te zdaj držim in potem, potem Te strmoglavim doli! Poprej mi moraš pa še priznati!«

Kakor besen je Mirko hipoma objel Lolo, — jo bliskoma vzdignil, planil z njo na balkon ter jo vzdignil nad ograjo, da je zgornji del telesa visel nad vodo. Lasje so se ji razvezali ter plapolali v vetru, — Lola je čutila, da jo lahko z eno roko pahne doli. Pri tej strahoviti misli je Lola strepetala v bojazljivem strahu.

»Usmili se me, milost!« je zastokala,

»pusti mi življenje in vzemi me proč odtod! Vse hočem storiti, kar zahtevaš, samo ne pahni me v valove!«

»Ali Te je tako groza pred smrtjo? No, takoj se seznaniš z njo, ako mi ne poveš resnice. — A čemu bi Te še poslušal, ko si me tako sramotno varala. Tako ničvredno si ravnala z menoj, da Te moram umoriti. Toda to lepo jutro, ko prvič zopet gledam sonce, nočem postati morilec! Ne, ne, nočem Te umoriti!«

Mirko je stopil nazaj ter postavil Lolo na tla.

»V sobo!« ji je zaklical Mirko z glasom, kakor ukazuje gospodar psu,

»noter in tu se izpovej!«

Visokoravnan je stopil Mirko v salon.

On, ko bi balkon tako visoko ne ležal nad vodo, takoj bi Lola skočila z njega ter se odtegnila preiskavi. A zdaj je morala za njim.

Ponižno s sklonjeno glavo se je splazila v salon.

Temne, mehke lase je vrgla naprej, da so ji zakrili obraz.

»Proč z lasmi!« je osorno zaklical Mirko ter ji vrgel lase nazaj,

»zdaj se ne da nič več zakrivati. V Tvoje oči hočem gledati, da vidim, ako se spet zlažeš, — na kolena!«

Zamolkel padec. Lola je padla pred Mirkom na kolena. Doslej še ni mogla jokati, a v grlu jo je tiščalo, da je mislila, da se zaduši.

Kletev, ki jo je umirajoča mati izrekla nad njeno glavo, je že začela delovati. Tako torej se je uresničeval sen njene ljubezni. To je bil cilj, ki ga je dosegla! Zato se je bojevala in borila ter celo morila! O vse, vse je bilo izgubljeno! Še nikoli ni bila tako nesrečna, nego v tem hipu.

Mirko je sedel na stol, prekrižal roke na prsih, obraz mu je izgledal strog in neizprosljiv.

Kako strašne so bile njegove oči, tako strupeno, zaničevalno in sovražno so zrle njo! O zakaj ni bil več slep, — tedaj jo je ljubil, a zdaj —

»Začniva!« je rekel Mirko z ostrim glasom.

»Kdaj se je začela prevara? Odgovori!«

»Ne, ubij me,« je strastno zaklicala Lola,

»toda izpovedati se nočem! To bi bila muka brez konca!«

»Odgovori! — ali! Saj veš, spodaj teče voda!«

Lola se je spomnila bolestnega obraza svoje matere, ki je plavala mimo nje, in zato je odgovorila:

»Začelo se je v Ameriki!«

»Kdaj?«

»Ko si se ponesrečil na železnici! Takrat sem Te prenesla na postajo.«

»Sama? Resnico povej!«

»Ne,« je odgovorila Lola, kakor bi jo mrzlica tresla,

»nisem bila sama. Bila je še neka druga pri meni.«

»Neka druga? Slutim, kdo je bil. Kajne, Rožica!? Kako si se stresla pri tem imenu. Vem, da Te zadene kakor meč! Kajne, Rožica je bila takrat pri Tebi?«

»Da, Rožica je bila, ko sem Te rešila.«

»In ona Ti je tudi pomagala mene rešiti?«

»Da!« je rekla Lola in pokimala z glavo.

»Kaj se je potem zgodilo?«

»Ona in jaz sva Te nesli na postajo. Bog v nebesih mi je priča, da sem imela takrat najplemenitejše namene. Hotela sem se odreči, nič več stopiti med Tebe in Rožico, tedaj,« —

Lolin glas je bolestno drhtel, —

»tedaj si njeno ime najprej imenoval, čim si mogel govoriti. To me je zbesnilo, — ljubosumnost se je iznova zbudila v meni in zato sem sklenila, da se Tebe polastim.«

»In kako si to storila? Ha, saj vem, odstranila si Rožico! Nesramnica!« je zakričal Mirko ter stisnil pesti kakor bi hotel z njimi udariti po grešni glavi lepe ženske,

»ničvrednica, Ti si jo umorila?!«

»Ne, pri živem Bogu v nebesih, tega nisem storila! Poslala sem jo z nekim naročilom proč in medtem sem Te odnesla iz postaje v oni skalnati brlog, kjer si se zopet zavedel.«

»In tedaj si mi rekla, da si Rožica, ker si vedela, da sem slep!«

»Da, to sem storila!« je odgovorila Lola.

»In slepec se Ti ni smilil? Ali Ti ni rekla vest, da je dvakrat sramotno, prevarati slepca?«

»Jaz sem Te ljubila! Več nisem vedela, ne čutila. Jaz Te še danes ljubim in bi danes prav tako storila, ko bi mogla —«

»Ne oskruni te lepe besede!« je nevoljno zaklical Mirko,

»ne govori mi nikoli več o ljubezni! Kar imenuješ Ti ljubezen, je le pohlep čutov, grešna strast. Povej dalje, kje je ostala Rožica, ko si mene ukradla, — kaj je postalo iz nesrečne deklice?«

»Ne vem,« je osorno in kljubujoče odgovorila Lola, »jaz nisem njen varih!«

»Ne, toda zli duh njenega življenja, demone njene ljubezni, smrt njenega obstoja! Dovolj sem slišal! Zdaj vem, da si me varala kakor nobena ženska ne bi mogla varati! A stoj!« 

Mirko je postal grozovito razburjen. Skočil je k Loli, jo zgrabil za roke in jo vzdignil, da mu je morala gledati v oči, »nekaj mi je prišlo na misel. Sleparka kakor si Ti, se zlaže pri vsaki besedi. Priznaj, kaj je z Radivojem Sokolskim, — ali je res mrtev? Resnico, — pravim! Misli na to, da teče spodaj reka. Takrat si mi čitala brzojavko, v kateri je bilo rečeno, da je pri padcu s konja našel smrt. Ali je ta brzojavka res prišla nate ali si porabila mojo slepoto, da si me varala?«

»Brzojavka je bila ponarejena,« je zastokala Lola,

»a kljub temu ne boš več našel grofa Radivoja Sokolskega.«

»Zakaj ne?«

»Ker je nenadoma izginil!«

»Izginil? Kaj naj to pomeni? Grof Sokolski ne izgine tako hitro!«

»Jaz samo to vem,« je rekla,

»da sem čitala v časopisih, da se grofa Radivoja Sokolskega kljub iskanju nikjer ne more najti.«

»In Alenka pl. Radičeva? — Oh, kako si o tej čisti deklici slabo govorila pri meni, — kako si jo obrekovala! Pa tudi to je bilo zlagano in izmišljeno. Saj ni treba odgovora, — sam vem to! Ali je Alenka še na Sokolskem gradu?«

»Ne! Grad ima drugega posestnika!«

»Novega posestnika? Kako je to mogoče, kdo pa je?«

»Radivojev sorodnik baron Cezar Sokolski-Slatenski!«

»Poznam ga, — to je lopov! Grof Radivoj je torej izginil, — no, potem je gotovo postal Tvoja žrtev! Nesramnica, poglej me! Kaj, ali ne povešiš oči? — Priznaj, kaj je z grofom Sokolskim?«

V tem hipu si je Lola, prisegla, da hoče varovati to tajnost. Za nobeno ceno ni hotela izdati svojega očeta in tudi njega zaplesti v svojo pogubo. On je bil zdaj njena edina nada, ako jo Mirko zavrže! — K njemu je hotela bežati ter ga pozvati, da se udeleži maščevanja, katero si je že zdaj izmislila.

»Zakaj molčiš?«

»Molčim, ker ničesar ne vem o Radivoju. Kar se mene tiče, Ti prisegam pri vsemogočnemu Bogu —«

»Vlačuga, kako si upaš izgovoriti božje ime! Pusti Boga, kajti s Teboj in Tvojimi nesramnimi zadevami nima nič skupnega! — Torej ne veš ničesar o grofu Sokolskem?

— Hm, hm, to Ti lahko verujem ali pa tudi ne! Poizvedoval bom po njem! To bo odslej moja življenska naloga! Iskal ga bom, bodisi da moram prepotovati cel svet. Tudi Rožico bom iznova iskal, — in ako mi Bog pomaga, jo bom našel!«

Lola je divje zaječala pri misli, da bi Mirko našel Rožico, da bi nesrečna deklica, kateri je ugrabila ljubljenca, vendarle še srečna postala. Lola se je vzpela ter se oprostila Mirkotovih rok.

»Ubij me!« je zakričala ter si naglo raztrgala ob­leko na prsih,

»tu so moje grudi! Pojdi po revolver v pi­salno mizo ter mi poženi kroglo v srce, toda imena Ro­žica ne izgovori več pred menoj! Ne morem ga slišati, — nočem ga slišati, — zblaznim, ako ga slišim!«

»To ime je preplemenito, da bi se imenovalo v Tvoji navzočnosti,« je odgovoril Mirko ter se z gnu­som obrnil od nje,

»pokrij svoje grudi! Nikar ne upaj, da me oma­miš s svojo lepoto! Zardeti moram, ko se spomnim, da sem Te še enkrat imel v objemu. Toda Bog mi je priča, da sem to storil le, ker sem Te imel za Rožico! — Pojdi, pohotnica, Tvoji čari se me ne primejo!«

Lola si je naglo zapela obleko, — ustnice so ji ob­ledele, oči so ji bliskale kakor divji zveri.

»Tako torej ravnaš z menoj,« je vzkliknila,

»oh, tega nisem zaslužila od Tebe! Moreš-li tajiti, da sem Te obdajala z nežnostjo in na rokah nosila?«

»Zato Ti nisem hvale dolžan, kajti nisi zame tega storila, ampak zase. Imela si me vjetega! Povej mi: ali si mi res mazala oči z zdravilom, katero je poslal profesor Grafe? Ali si me tudi v tem varala?«

»Tudi s tem sem Te varala!« je odgovorila Lola,

»zdravilo sem izlila v reko in Ti z vodo mazala oči, kajti hotela sem, da ostaneš slep!«

»Vlačuga, — Bog Te bo kaznoval!«

»Kaznuj me rajši Ti in me ubij! To je vse, kar še zahtevam od Tebe.«

»Tebe umoriti, — s Tvojo krvjo si umazati roke? — Ne, niti za bič ne primem, da Te zapodim! — Toda spravi se, beži kakor hitro mogoče!«

»Ne grem,« je vzkliknila Lola,

»ne grem od Tebe! Hočem, da me umoriš.«

»Torej Te bodo moji služabniki ven vrgli.«

»Haha, le poskusi!« se je zakrohotala Lola.

»Tvoj strežaj je z menoj v zvezi. Ako bi hotela, Te z njegovo pomočjo premagam.«

»Poskusi,« je zagrmel Mirko,

»jaz nisem več bolni, bolehni slepec, kakor sem bil še včeraj. Sploh sem pa slutil, da je bil ta strežaj s Teboj v zvezi. Zdaj vem, kaj mi je storiti. A še v eni točki bi želel pojasnila: Ali je bil duhovnik, ki je naju poročil, tudi Tvoje orodje?«

»Čemu bi tajila? Bil je pokvarjen študent! — Poroka je torej neveljavna!«

Mirko se je oddahnil. — Bal se je že, da je že drugič veljavno navezan na to žensko. Potem bi moral spet delati na takojšnjo ločitev.

»No, kaj še stojiš?« je zaklical Mirko po kratkem odmoru,

»pojdi, pravim!«

»Ali je to Tvoja poslednja beseda?«

»Moja zadnja beseda! Pogled nate mi je zopern, — studiš se mi!«

»Mirko! — Mirko!« je zaihtela Lola ter mu še enkrat padla k nogam.

»Mirko, ali mi ne moreš odpustiti? Ali Te ne more ganiti toliko ljubezni? Saj sem izvršila zločin le raditega, ker sem Te tako vroče, tako iskreno ljubila!«

»Rekel sem Ti že, da je beseda ljubezen greh v Tvojih ustih!« je hladno odgovoril Mirko, »lahko bi Te izročil sodišču. Toda Bog mi je danes podelil veliko milost, zato hočem tudi jaz izkazati milost. Pojdi torej, nesrečnica, in ne okuži dalje zraka v teh sobah! — Ne onečasti častitega poslopja, kjer so doslej stanovali le dostojni ljudje! Pojdi, da ne stopijo slike mojih pradedov s sten ter Te zapode! — Pojdi, — jaz Te zaničujem!«

»Izgovoril si mojo smrtno obsodbo!« je pridušeno vzkliknila Lola,

»pojddem, a ne daleč! Zanesi se, — ne daleč odtod!«

»Stori, kar hočeš!« je hladno odgovoril Mirko.

V tem hipu so se vrata salona odprla in Alfonz se je pokazal na pragu.

Mirko je hotel takoj zavpiti nanj ter ga pozvati na odgovor; toda strežaj ga je prehitel ter sporočil:

»Gospod grof, zunaj stoji gospod, ki ga ni mogoče odvrniti, — na vsak način hoče govoriti z Vami.«

»Kdo je ta gospod?«

»Svoje ime hoče le Vam povedati.«

»Pelijte ga noter!«

Alfonz se je naglo izpogledal z Lolo, kajti opazil je, da ga njegov gospod dobro gleda in da ni več slep.

Toda Lola ni bila pri volji, pojasniti strežaju to okoliščnost. Zasmehljivo mu je obrnila hrbet. Kaj jo briga ta človek? Naj ga da grof zapreti, tem bolje! — Služil je njej in ona ga je plačala za usluge! Zdaj ga ni več potrebovala, — torej proč z njim!

»Dobro napraviš, ako odideš, dočim bom govoril z onim gospodom,« ji je Mirko zaklical, »spravi svoje reči skupaj! S seboj lahko vzameš, kar imaš. Jaz nočem, da bi najmanjša stvar ostala v moji hiši, katere so se dotaknile Tvoje roke.«

Lola se je opotekla proti vratom. A ni še prišla do njih, ko so se zunaj odprla in je vstopil nek gospod z jako energičnim obrazom.

»Z gospodom grofom Višnjegorskim bi rad govoril!« je rekel gospod s krepkim glasom.

»To sem jaz! S čim vam morem postreči in kdo ste?«

»Jaz sem policijski komisar Bernatovič,« je odgovoril gospod,

»in prihajam k Vam v jako čudni zadevi. Ta dama je, ako se ne motim, Vaša gospa soproga, — kajne?«

»Moja soproga?« je hlastno zaklical Mirko,

»o, ne! Ta dama je bila le moja — družabnica!«

»Tako, tako? Toda ostati moram pri tem. Ali niso smatrali to damo doslej za Vašo soprogo? Ako se ne motim, se je imenovala grofica Roza Višnjegorska?«

»Tako se je imenovala?« se je zasmejal Mirko.

»No, če je to storila, se je to zgodilo zoper mojo voljo. Toda prosim Vas za pojasnilo, kaj Vas je dovedlo k meni? Kolikor se spominjam, nimam s policijo ničesar opraviti.«

»Gotovo ne, gospod grof! Zato bom ob kratkem po­vedal. Vesel sem, da ni res, kar se je govorilo, da ste namreč slepi.«

»Bil sem, toda Bog mi je pomagal! Danes po noči sem zopet spregledal! Toda k stvari.«

V tem hipu se je Lola hotela zmiuzniti k vratom. Njegov občutek strahu jo je obvladal, ko je slišala, da je tujec policijski komisar. Zato je hotela čimprej oditi iz gradu.

Ko je pa roko iztegnila po kljuki, se je policijski komisar hlastno obrnil ter odločno zaklical:

»Bodite tako dobri, gospa, in ostanite še nekaj minut tukaj! Mogoče je, da potrebujem od Vas nekaj pojasnil.«

»Prosim, sedite!« je rekel Mirko ter ponudil uradniku stol.

Ta je sedel. Tudi Mirko je sedel. Lola je pa obstala blizu vrat.

»Začnem torej!« je rekel policijski komisar.

»Danes zjutraj so ribiči z mrežami lovili kake pol ure odtod ribe. Ko so mrežo izvlekli, so nekaj čudnega vjeli. Truplo elegantne dame se je zapletlo v mrežo! O prosim, milostljiva gospa, ostanite tukaj! Mislim, da Vas bo to zanimalo. A midva sva jako negalantna; sediva in Vi stojite! Sedite vendar tudi Vi, madama!«

Uradnik je naglo prinesel stol ter ga postavil med svojega in Mirkotovega.

Lola se je opotekala kakor pijana. Komaj se je splazila do stola. Zamolklo stokajoč je padla nanj.

»Torej nadaljujem!« je zopet začel policijski komisar.

»Dama je utonila v reki. Prinesli so jo na policijsko stražnico in poklicani zdravnik je takoj konstatiral, da je dama preteklo noč umrla v vodi. V vodi ni dolgo ležala, ko so jo dobili. Zdravnik je tudi izjavil, da dama ni prostovoljno skočila v reko, ampak da so jo umorili.«

»Umorili?« je zaklical Mirko,

»toda jaz ne razumem, gospod, čemu mi pravite ta strašni dogodek?«

»Takoj boste umeli, gospod grof! Potrpíte, prosim, le še nekaj minut! – Preiskali smo obleko mrtve ter našli med modercem in prsmi usnjeno vrečico, v kateri je bilo nekaj bankovcev in listič! Tukaj je! Ali Vam je slabo, gospa?«

»Zrak, – zrak!« je zakričala Lola,

»zadušila se bom!«

»Saj so vrata na balkon odprta, milostljiva gospa! – Dovolj zraka prihaja noter! Ali Vas je morda moja povest tako razburila? Saj že končam! Konec Vas bo gotovo zanimal!«

Policijski komisar je naglo segel v žep ter izvlekel listič, kateremu se je videlo, da je bil od vode premočen.

»Listič je sicer moker,« je rekel,

»toda pisava se razločno číta. To listino je mrtva dama napisala, ker je datirana od včerajšnjega dne. Ali Vam smem, gospod grof in gospa, prečítati vsebino tega lističa?«

Mirko je nemo prikimal in policijski komisar je nadaljeval:

»Listič, ki se je našel pri mrtvi, se glasi:

Jaz pojdem ob enajsti uri po noči na Krvavo peč. Ako bi bila nenadoma umorjena ali ako bi se našlo moje truplo, izjavljam, da me je moja lastna hči umorila! Ime jí je Lola in imenuje se grofica Roza Višnje­gorska! Pri Bogu Vsemogočnem prisegam, da je grofa varala in goljufala. Ona je Lola, moja pokvarjena in ne­hvaležna hči!

                                                                                                                     – Arabela

»To je blaznost!« je zakričala Lola, ki je vstala, ko je uradnik prečítal listič, »to ni res! – Vse je laž! – Jaz to noč nisem šla iz hiše! – Celo noč sem bila v svoji spalnici! – Jaz sem. –«

»Ti si umorila svojo mater!« je vskliknil Mirko,

»in jaz – jaz imam dokaz zato v roki!

Gospod komisar,« je Mirko nadaljeval, ko je utaknil roko v žep,

»poglejte, ako ima ta dama vse gumbe na svojem plašču!«

Uradnik se je približal Loli, toda v istem hipu je poskočila ter planila k odprtim vratom balkona.

Toda policijski komisar je bil hitrejši od nje. – Skočil je za njo, jo zgrabil za vrat in potegnil nazaj.

»Tu ostanite, madama!« je zaklical,

»ne igrajte nam komedije! Vi pahnete le druge v vodo, sami bi si pa ne upali skočiti! Na Vašem plašču manjka gumb! – Tukaj je bil prišit!«

»Tu je ta gumb!« je zaklical Mirko,

»in prisežem pri Bogu Vsemogočnem, da sem ga danes ponoči našel na Krvavi peči. S tem izročim ta dokaz gospodu komisarju! Razpolagajte z njim kakor hočete!«

Bernatovič je vzel gumb. Vtaknil ga je v žep, potegnil naglo revolver, ga nameril na Lolo ter zaklical: »Gospa, aretiram Vas v imenu postave! Danes po noči ste umorili svojo mater!«

Zločinska žena ni dala nobenega glasu od sebe. Samo divje je gledala kakor divja mačka in kakor bi premišljavala, na koga bi planila, – na Mirka ali na komisarja.

Ta je zapískal na srebrno piščalko.

»Roke sem!« je potem zaklical Loli.

Mehanično je vzdignila roke. Kakor se je videlo, jo je brezbrižnost polastila, misel, naj se zgodi z njo, kar hoče.

Policijski komisar ji je nataknil jeklene vezi na roke.

»Morilka matere!« je vskliknil Mirko,

»in jaz sem to žensko imel v objemu in mislil, da je Rožica!«

Težki koraki so se slišali na stopnicah, — vrata so se odprla in šest policistov je vstopilo.

»Odpeljite zločinko!« je ukazal komisar,

»dokazano je, da je umorila nesrečnico, katero so danes zjutraj izvlekli iz vode. — Umorjena je bila njena mati!«

Policisti so obkolili Lolo in jo vlekli s seboj. Tedaj je hipoma obstala, se še enkrat obrnila ter glasno zaklicala:

»Pelijte me zamočdel na vešala, odsekajte mi glavo, toda z zadnjim vzdihom bom še klicala: Mirko, jaz Te ljubim!«

»In jaz Ti na to odgovorim,« je zaklical mladi grof: »Jaz se sramujem Tvoje ljubezni! Prokleta bodi, morilka svoje matere!«

V naslednjem hipu je Lola izginila. Odpeljali so jo kot jetnico, morilko z gradu, v katerem je gospodovala!

166

Pozvan

Tri dni po tem dogodku je prišel Mirko v ono mesto, v čegar bližini je ležal Sokolski grad. Tu je preživel najsrečnejšo uro svojega življenja, uro, ko je srečal Rožico na gozdnem robu. Pa tudi veliko ur bolečin, groze in razočaranja je tukaj preživel. Mirkota ni več strpelo v gradu pradedov. Sobe, katere je sicer zelo ljubil, so se mu omrzele, kajti vedno se je spomnil vražje komedije, ki jo je Lola igrala z njim. Pa tudi opravljanju ljudi se je hotel umakniti. Vse je govorilo le o zaporu sleparke, ki je slepega grofa goljufala, da jo je imel za deklico svoje ljubezni.

Že dolgo časa ni noben dogodek tako razburil du- hove kakor ta slučaj, ki se je odigral na Višnjegorskem gradu in ki se je čedalje bolj razširjal.

Policija namreč ni samo Lole zaprla, ampak še isti večer so zaprli tudi grofovega strežaja Alfonza, ker so ga po pravici sumili sokrivde.

Zviti Alfonz je sicer takoj ko so ga prijeli ubežal, toda ujeli so ga še o pravem času.

Že pri prvem zaslišanju je vse priznal, kar je vedel. Pravil je, da mu je Lola naročila, naj preskrbi nepravega duhovnika in da je potem našel primerno osebo.

Nesrečni, zanemarjeni študent, ki je igral pri poroki duhovnika, je bil tudi zaprt. In česar Alfonz ni povedal, je ta pripovedoval z veliko ravnodušnostjo. Zagotavljal je, da je vse skupaj smatral le za šalo. Toda to mu je prav tako malo pomagalo, kakor Alfonzu jokanje. Oba so zaprli in preiskava se je nadaljevala.

Predvsem je oblast na to gledala, da poišče Lolino preteklost in njen rod. To pa ni bilo lahko, kajti Lola je sama skrbela, da oblast ni izvedela resnice.

Mirko je bil samo enkrat zaslišan in tedaj je vse povedal, kar je vedel. Nato je pa naglo spravil potrebne stvari skupaj in odpotoval, kajti hrepenel je po kakem prijateljskem srcu. Zanj je bilo le eno srce, kateremu se je lahko brezobzirno zaupal in katero je tudi upal najti. Bilo je srce Alenke pl. Radičeve.

Njo je torej hotel v mestu obiskati. Komaj se je torej nastanil v hotelu, ko je že najel izvoščka ter se odpeljal v Sokolski grad.

Pri vratih mu je stopil neznan služabnik nasproti. Čeprav je Mirko že vedel, da najde novega gospodarja na gradu, kjer je toliko časa živel ob Radivojevi strani, vendar ga je bolestno dirnilo, ko je videl izpremembe na Sokolski grad.

Služabniki so imeli pisano, bujnobarvano livrejo. Ve- lika veža je bila okrašena s kipi, ki ji nikakor niso bili v kras, kajti vse so bile pohotne. Bile so bahantinje iz marmorja, katerim bi šlo mesto poprej v kako zabavišče nego k vratom častitega gradu.

Stopnišče je bilo okrašeno s slikami, ki tudi niso ugajale Mirkotu.

»Rad bi z gospodarjem Sokolskega gradu govoril,« je rekel Mirko služabniku.

Bilo je dvanajst opoludne, ko je prišel Mirko v grad. Torej je lahko pričakoval, da se ga bo sprejelo. Toda služabnik je skomignil z rameni ter dejal:

»Baron Sokolski-Slatenski je pravkar vstal in jaz ne vem, ako Vas bo gospod baron sprejel.«

»Šele vstal!« je zaklical Mirko s porogljivim glasom ter pogledal na uro.

»Včeraj je bil lov,« ga je služabnik poučil,

»in gospod baron je s svojim angleškim prijateljem sinoči bdel. Zdaj sta gospoda pri zajutrku. Tukaj je baronov komorni strežaj, morda bo ta kaj vedel.«

Velik že sivolas mož s plešo, krivim nosom in bodečimi očmi in v črni obleki se je približal Mirkotu.

Mirko mu je povedal, da mora na vsak način govoriti z baronom.

Komorni strežaj je odšel z Mirkotovo vizitko ter se čez nekaj minut vrnil in Mirkota prosil, naj gre z njim.

Kakšni občutki so napajali Mirkota, ko je korakal po s preprogami pokritih stopnicah in mimo onih pro- storov, ki so mu bili poprej ljubi in dragi. V prvem nadstropju so ležale Radivojeve sobe, poleg njih je bila jedilnica, kjer je tolikokrat sedel z Radivojem in Alenko. Tu mu je bil vsak kot znan. In vendar, kako tuj se je čutil danes v teh prostorih, kako prazni, pusti in izpremenjeni so se mu zdeli.

Da, človeku ne prirastejo reči na srce, ampak osebe. To je Mirko le predobro občutil v tem hipu — in z veliko bolestjo.

»Naročilo se mi je, gospoda grofa peljati v zajutrokovalno sobo,« je rekel komorni strežaj, »gospoda se no- četa motiti pri zajutrku. Gospod baron je mnenja, da se bo gospod grof tudi udeležil zajutarka.«

Strežaj je odprl vrata ter spustil Mirkota v sobo, kjer sta gospoda zajutrokovala.

Soba je bila popolnoma nanovo opravljena. Vsiljivo razkošje, ki ni bilo nič ukusno, je vladalo tukaj. Oprava je bila orijentallična. Mehki divani so stali ob stenah. Povsod se je uzrlo mehke blazine, debele preproge in zavestore. Stene so bile okrašene s podobami, pred katerimi bi mlado dekle stida zardelo.

Sredi sobe je stala miza, pokrita z najboljšimi jedili. V mehkih naslanjačih sta slonela gospoda, katerima se je videlo, da sta preteklo noč le malo spala. Bila sta še v znamenju mačka.

Eden je pri Mirkotovem vstopu vstal. Potisnil si je monokel v oko ter rekel z dolgočasnim glasom:

»Grof Mirko Višnjegorski! Dobrodošli! Slišal sem že veliko o Vas! Saj ste bili dober prijatelj mojega bratranca! Jaz sem baron Cezar Sokolski-Slatenski in tu moj prijatelj baronet Ralf Ravington, ki je za nekaj tednov pri meni na obisku.«

Mirko se je hladno in površno priklonil.

»In zdaj, grof Višnjegorski,« je nadaljeval baron Cezar, »prosim sedite in zajtrkujte z nama. — Preteklo noč smo preveč šampanjca pili ter zbujali stare spomine. — Krasno je bilo, kajne, ljubi Ralf!«

»Res je!« je odgovoril angleški baronet,

»res je lepo živeti v skupnih spominih. Moj prijatelj Cezar in jaz sva namreč mnog dogodek skupaj doživela.«

Mirko je počasi stopil k mizi. Stola, ki mu ga je ponujal baron Cezar ni hotel videti.

»Oprostita, gospoda,« je rekel,

»nisem prišel, da bi z vama zajtrkoval, ampak da vas nekaj vprašam, gos- pod baron Slatenski.«

»Prosim, poprej sem bil baron Slatenski,« ga je prekinil Cezar,

»zdaj pa raje slišim, ako se mi reče Sokolski!«

»Dovolite, da ostanem pri imenu, katero sem rabil!« je suho odgovoril Mirko,

»tudi jaz ljubim stare spomine. Ako hočem biti odkritosrčen, moj obisk v gradu ne velja pravzaprav vam, ampak neki dami, katero upam po pravici še najti v tem gradu, kajti ona je zaročenka vašega bratranca, grofa Radivoja Sokolskega, torej moža, ki ga zastopate na tem gradu. Jaz mislim namreč gospodično Alenko pl. Radičevo! Prosim, obvestite damo, da jo jaz prosim, če lahko govorim z njo.«

»Da, ljubi grof,« je zaklical baron z zategnjenim glasom,

»ako ste prišli le da vidite gospico Alenko pl. Radičevo, ste se zaman trudili. Gospodična je namreč isti dan, ko sem prišel jaz v grad, odšla iz njega.«

»Prostovoljno?« je kratko zaklical Mirko. In glas mu je tako ostro zvenel kakor bi bil on preiskovalni sodnik Cezar pa obtoženec.

»Prostovoljno sicer ni šla. To se pravi, pod goto- vimi pogoji bi jo sicer še pustil, da bi stanovala tukaj, toda prostora nisem imel. In potem, — mlada dama se je napram meni tako obnašala, da nisem bil obvezan ozirati se nanjo.«

»Torej gospodične Alenke ni tukaj!« ga je prekinil Mirko z žalostnim glasom,

»toda spominjam se, da je v vrtni hiši stanovala uboga umobolna. Saj vendar niste tudi te zapodili z njenega doma? Ako gospodična Alenka ni hotela sprejeti Vaše gostoljubnosti, jo je tem- bolj potrebovala umobolna na vrtu, ker ni imela nobe- nega drugega doma. Saj dovolite, da obiščem umobolno v vrtni hiši?«

»Srečo imate, ljubi grof!« je zaklical baron Cezar

»tudi umobolne ne najdete več pri meni. Prosim Vas, kako si morete misliti, da bi blazno žensko obdržal v hiši, — jaz, ki sem najbolj vesel človek na zemlji in ki me že kurja polt obleti, ako samo o bolezni slišim. — Ne, blazna ženska je odšla z gospodično Radičevo in zdi se mi, da se jima je tudi stari Martin pridružil. No ja, saj spadajo ti trije pravzaprav skupaj. Kolikor vem, imajo v mestu malo stanovanje ter se preživljajo kakor ravno gre.«

Tedaj je zabliskalo v Mirko tovih očeh. Sveti plamen ogorčenja se je v njih vnel ter zadel z uničujočim žarkom plemiča, ki je o sebi pripovedoval reči, ki se nikakor ne strinjajo s plemenitaškim naziranjem.

»In to mi tako mirno pripovedujete?« je vzkliknil Mirko s tresočim glasom,

»to si mi drznete povedati? Da, zdi se mi celo, da se hvalite s tem, da ste mlado deklico brez varstva pahnili iz hiše, v kateri je imela sveto pravico ostati. Prav tako, da ste ubogo umobolno zapodili, ko vendar ni imela drugega nobenega prostora, kamor bi položila bolno glavo. — Oh, gospod baron, — ubogi delavec, na katerega vedno s prezi ranjem gledate bi si gotovo premislil, tako ravnati, kajti ta ima srce v prsih, srce ki bije za človeško bedo. Toda stara resnica je in se vedno iznova potrjuje, da kukavica, ko se naseli v tujem gnezdu, ne pusti nobene druge ptice notri; vsako izbaci. Kajti kukavica je in ostane pritepenec. In ako takle doseže premoženje, postane eden najhušjih!«

Mirko je tako hitro govoril, da ga baron ni mogel prekiniti, čeprav je večkrat poskušal.

Tudi Ralf Ravington je poskočil. Razumel je žalitve, s katerimi je grof Višnje gorski pravkar obkladal njegovega prijatelja.

»Oh, to je prehudo!« je osuplo vzkliknil Cezar, ko je Mirko umolknil,

»zdi se mi, gospod, da me hočete razžaliti?«

»To se mi morda ne bo posrečilo!« je odgovoril Mirko,

»kajtikončno se Vas niti razžaliti ne more, gos pod baron!«

»Gospod, kakor se vidi, bi se radi z menoj malo udarili.«

»Po tem, kar ste storili, gospod baron, se z Vami skoro ne more biti. — Toda ako nočete drugače, sem Vam tudi v tem na razpolago. Stanujem v hotelu »Pri zlati kroni.« Tam me lahko najdejo Vaše priče.«

Mirko se je obrnil in korakal proti vratom. A preden je dospel do njih, je prihitel Ralf Ravington k njemu ter mu rekel:

»Gospod grof, jaz Vas ne poznam in tudi ne vem, kaj Vas je napotilo, da ste mojega prijatelja Cezarja tako surovo razžalili. Toda po mojih mislih se da s pametnimi ljudmi govoriti.«

»S pametnimi — gotovo!« je smehljaje rekel Mirko,

»on se mi ne zdi pameten, ki zapuščene ženske odriva od edinega doma. — Sploh pa najbrž nisem edini, ki obsoja ravnanje gospoda Cezarja. Prepričan sem, da tudi v mestu ne sodijo drugače. In zdaj me zadržujte več. Ta hiša mi je bila nekoč ljuba in draga, a zdaj nimam ničesar več iskati v nji. Toda,« — tu se je Mirko uzrl ter porogljivo pogledal barona Cezarja, »trdno sem prepričan, da pride dan, ko bo zopet oni stopil v Sokolski grad, ki se edini lahko po pravici imenuje njegov gospodar.«

»Haha, potem bi morali mrtvi vstati!« se je porogljivo krohotal baron Cezar.

»Zanesite se, gospod baron, mrtvi ne bodo vstali, pač pa oni, ki niso še mrtvi! Nikakor ni dokazano, da bi Vaš bratrance, moj dragi in nepozabni prijatelj grof Radivoj Sokolski, res umrl. Zazdaj se samo pogreša. Kolikor se spominjam, imate tudi samo pravico upravljati grad v grofovi odsotnosti.«

»Skoro pa ostanem neomejen gospodar Sokolskeha gradu,« je zaklical baron Cezar,

»namreč čim preteče leto.«

»Prejden še leto preteče, bo grof Radivoj Sokolski zopet stanoval v teh prostorih!« je Mirko zaklical,

»to mi pravi srce! Kajti tako nepravieen ni Bog, da prežene sokola iz gnezda in da bi se kukavica v njem šopirila! Priporočam se, gospoda!«

V naslednjem hipu so se zaprla vrata za Mirkotom, baron Cezar in baronet Ralf sta ostala sama.

Z nič kaj duhovitim obrazom je pogledal Cezar svojega angleškega prijatelja.

»Eh, — neumen tepec, ta grof Višnjegorski! Zdi se mi, da mi ne preostane drugega nego pozvati ga pred pištolo. Toda žal mi bo, ker sem izvrsten strelec!«

»Kakor sem slišal v klubu, je pa tudi grof Višnje!«

Baron Cezar je malo obledel, potem pa skomignil z rameni.

»Drugače ne gre! Preveč me je razžalil in celo v Vaši navzočnosti, ljubi baronet. Bodite tako dobri, da ste moj sekundant. Grof stanuje v hotelu »Pri zlati kroni« in tam ga boste obiskali.«

»Bom!« je odgovoril Ralf,

»toda brez priprav ne smete iti na ta dvoboj.«

»Priprave? Čemu pa je treba priprave, dragi prijatelj? Pištole moje so v redu!«

»Glavna stvar je pa, da se ima pištole, s katerimi se zadene.«

»To je odvisno od ročnosti strelca!«

»Ne vedno od ročnosti, ampak malo tudi od prekanjenosti! Sediva, ljubi baron. Povedal Vam bom pri zajutrku, kako se lahko strelja, ne da bi se kaj tvegalo. Haha, že vidim, da smo Vam Angleži v tem naprej. Povedal Vam bom, kaj imenujemo angleži dober trik.«

Ta trik je moral biti zelo čuden, kajti pri pogovoru o njem sta prijatelja zaklenila vrata in celo zastore potegnila doli, da bi jih nihče ne slišal.

167

Malo gospodarstvo.

Mirkotu je burno utripalo srce, ko je zopet odhajal s Sokolskega gradu ter korakal proti mestu. Šel je peš, ker je voz poprej odpsojal. To mu je bilo ljubo, kajti trebalo mu je zraka, da si ohladi vroče čelo.

Nato, da je povzročil dvoboj, ni mislil. Bilo mu je vseeno, ako bo Cezar zahteval zadoščenje od njega ali ne! A srce mu je bilo zelo žalostno pri mislih, kako ne vrednega gospodarja ima zdaj Sokolski grad.

Kakšen razloček med tem napihnjenim baronom, ki v življenju ni za drugega zanimal nego za zabave in za zadosti svojim nebrzdanih željam, — in med velikodušnim prejšnjim gospodarjem Sokolskega gradu.

Ne, ni mogoče, da bi Radivoj za vedno izginil. — Moral je zopet priti, da zapodi nesramnega vsiljenca ter očisti grad njegove umazanosti. Moral ze je zopet vrniti!

A na kaj je opiral Mirko svoje upanje? Žal, da je bilo le malo nade, da bi se Radivoj vrnil!

Mirko si je prisegel, da vse preišče, da najde kak med za tako zagonetno izginolim grofom. Nekje je Radivoj moral biti! In ako je bil res mrtev, je moral kak pregonečen slučaj pospešiti njegovo smrt.

Ko je dospel Mirko v mesto, je šel takoj na policijsko ravnateljstvo ter tukaj izvedel, kje stanuje Alenka.

Najel je voz ter ukazal kočijažu, naj ga pelje v določno ulico.

A kako se je čudil, ko se je vozil kake pol ure. Pripeljal je iz mesta v ozko ulico z malimi, lepimi hišicami, kjer so najbrž stanovali taki ljudje, ki niso imeli denarja da bi stanovali v mestu.

Voz se je ustavil pred enonadstropno hišo. Okna so kazala sneženobele zavese. Na eni strani hiše je bil majhen vrt, posejan s prijetno duhtečimi cvetlicami.

Mirko je pozvonil in ni dolgo trajalo in približali so se drsajoči koraki.

»To že ni Alenka,« si je rekel Mirko,

»to mora biti kak star človek.«

V naslednjem hipu so se vrata odprla in pred njim je stal star mož z belo brado. Ta brada je moža tako izpremenila, da ga Mirko v prvem hipu ni izpoznal.

Zato je pa starček takoj izpoznal Mirkota. Stopil je korak nazaj, sklenil roke nad glavo ter zaklical:

»Vsi dobri duhovi slavijo Gospoda! Ali je mogoče! Vi ste, gospod grof?!«

»Martin!« je vzkliknil ganjeni Mirko, kajti izpoznal je zvestega služabnika Sokolskega gradu,

»Ti, Ti tukaj!«

»Da, jaz sem!« je jecljajoč odgovoril Martin ter segel za ponujeno grofovo roko, »toda Vi, gospod grof! Vi prihajate k nam?«

»Zakaj bi ne prišel k Vam?« je vprašal Mirko ter stopil v predsobo,

»saj stanuješ tukaj in tudi gospodična pl. Radičeva? Iskal sem Vajuu!«

»Toda gospod grof, po tem, kar ste nam pisali, nismo mislili, da bi nas še kdaj obiskali.«

»Kaj, jaz sem Vam dal pisati?!« je zaklical Mirko, »bolestno sem pričakoval kake vesti od Vas, saj niti vedel nisem, da stanujete v mestu. Mislil sem, da ste že davno v Italiji. — A zdaj že vem, ona nesramnica, ki me je tako vražje slepila in varala ter izkušala naše prijateljstvo razdreti, je kriva temu nerazporazumljenju. Dolžnost misel je bila, da sem hitel sem, kajti hvala Bogu zdaj se ji njena brezbožna namera ne bo posrečila. Prišel sem, Martin, da vse pojasnim in popravim, kar se je zgodilo. A zdaj me pelji k Alenki. Saj vendar stanuje s Teboj v tej hiši?«

»Da, milostljivi gospod,« je odgovoril Martin,

»toda zdaj je ni doma.«

»In kdaj pride?«

»Vsak hip mora priti. Šla je v mesto, kjer poučuje v hiši bogatega bankirja Hladnika in si tako kruh služi.«

»Poučuje?« se je začudil Višnjegorski in obraz se mu je zatemnil. »Alenka pl. Radičeva mora druge ljudi poučevati?«

»Oh, ljubi Bog,« je odgovoril Martin, »kaj bi pa postalo iz nas vseh, ako bi ne bila Alenka pridna od zgodnjega jutra do poznega večera in se ne okoristila s svojo nadarjenostjo? Verujte mi, gospod grof, ona mi je na stara leta edina tolažba, odkar smo tako nesrečni postali, ko nam je ljubljeni gospod izginil. Vsak dan hvalim Boga, da mi je dano videti to plemenito bitje, katero od dne do dne bolj spoštujem.«

Martin je med temi besedami odprl vrata ter stopil z Mirkotom v sobico, ki je bila sicer siromašna, a vendar ljubko opravljena.

Na steni so visele slike, katere je Alenka najbrž sama naslikala. In vedno je bil kak spomin na grofa Radivoja, ki se je kazal v teh slikah.

Na eni steni je visela velika slika grofa Radivoja, katero je Alenka naslikala z oljnatimi barvami. Na manjših slikah je upodobila Radivoja na konju ali pri pisalni mizi. Tudi prizore iz vrta je naslikala na platno.

»Da, le čudite se, gospod grof,« je rekel Martin, ki je opazil, da je Mirko s solznimi očmi gledal vse te slike ter spoštljivo motril drugo za drugo, »to je naš muzej! Tu noter stopimo le s svetim strahom in bolečino! — Tu spominja vse na milostljivega gospoda. Večkrat se zapre gospodična Alenka za nekaj ur v to sobo in potem se jo sliši ihteti in nemirno korakati gor in dol po sobi. Da, večkrat sem razločno slišal, ko je imenovala Radivojevo ime ter zaklicala proti nebu: O moj, saj me zapusti!«

»In ste-li slabo živeli?« je vprašal Mirko s tresočim glasom.

»No, tako slabo nam hvala Bogu ni šlo!« je odgovoril stari Martin,

»za prvo potrebo smo imeli malo glavnice, katero sem si prihranil ter dal Alenki pl. Radičevi na razpolago. Toda vidite, gospod grof, ona je plemenito bitje; ni me hotela oropati mojih prihrankov, vsaj ne za dolgo časa. Takoj prve dni se je začela brigati za kako delo. Ker je tako izobražena in nadarjena, se ji je kmalu posrečilo, primerno opravilo dobiti. Poučuje namreč v slikanju in glasoviru. In da porabi tudi večerne ure, je pričela veliko delo vezti za neko prodajalno. Večkrat sedi do polnoči pri delu, da ji moram dostikrat zaklicati: 'Nehajte vendar, gospodična, saj boste še oslepeli pri tem delu.'

Potem mi pa odgovori: 'Ako nisem oslepela od solz, ki sem jih prelila, mi tudi delo ne bo vzelo vida.'

Stari Martin si je obrisal solzo iz očesa, ko je preprosto izgovoril te besede.

»No, to bo zdaj vse drugače postalo!« je zaklical Mirko,

»pri Bogu, prepozno nisem prišel, pa tudi ne pre- zgodaj. Uboga Alenka, kateri je hotel moj dragi prijatelj napraviti nebesa na zemlji, mora zdaj delati za tuje ljudi! Ko bi Radivoj to vedel! — In jaz — mene ni bilo, bil sem v mreži sleparke, ki me je z vražjo umetnostjo dražila v slepoti. A zdaj ne bo več tako, — Radivoj, moj ljubljeni prijatelj, kjerkoli si že, jaz Ti prisegam: Sveta mi bo Tvoja zapuščina, ki si mi jo zapustil v Alenki pl. Radičevi, katero si tako iskreno in zvesto ljubil. Zvest prijatelj ji bom, kakor si ji bil Ti in ta hiša ne sme več trpeti pomanjkanja!'

»Amen!« je zaklical stari Martin, »poslušaj, ljubi gospod! A vsega Vam še nisem povedal! Tega še ne veste, kako plemenito in požrtvovalno se je Alenka izkazala. Saj ne stanujeva sama tukaj. Alenka je vzela tudi umobolno Minko s seboj. V najlepši sobi stanuje in gospodična ji streže kakor bi bila njena mati. Kadar pa gospodične ni, pa jaz skrbim za njo.«

»Kako pa je z zdravjem umobolne?« je vprašal Mirko.

»Kako naj ji bo! Že dolgo časa je mirna in moči se ji vračajo. Ubožica še vedno fantazira o otroku, ki najbrž že dolgo počiva v črni zemlji.«

»Ne, to ni res!« je zaklical Mirko,

»Rožica živi, dragi Martin! In ako ostane Minka še nekaj časa pri življenju, bo Rožico videla, — o tem sem trdno prepričan!«

»Bog daj!« je zaklical Martin.

V naslednjem hipu je tekel k oknu in ko je pogledal na cesto, je zaklical:

»Nisem se motil, — to so koraki naše ljube gospodične, ki prihaja. O kaj bo rekla, ko Vas zagleda, gospod grof?«

Skoro nato so se odprla vrata in Alenka se je pojavila na pragu.

Mirko je stopil v kot, da ga Alenka ni mogla takoj opaziti.

Toda on je videl vitko, prožno postavo, oblečeno v priprosto črno obleko in še vedno lepo in ljubko.

Kljub siromašni obleki, ki ni imela nič lišpa na sebi, je bila Alenka še vedno lepotica.

Izgledala je kakor ljubeznjiva hči, ki žaluje za prezgodaj umrlim očetom, — ali kakor vdova, ki je izgubila moža.

Nosila je žalno obleko od onega dne, ko je izvedela, da se je moralo Radivoju nekaj resnega pripetiti. In segla si je tudi, da ne odloži te barve do svoje smrti.

Le takrat, ako se Radivoj zdrav in živ vrne v njeno naročje, le takrat jo bo slekla.

»Ali si Ti, Martin?« je vprašala Alenka in stopila bližje,

»soparno je zunaj, malo trudna sem in se hočem počiti.«

»Gotovo ste zopet šli peš iz mesta do sem,« je rekel Martin, »in se niste poštužili cestne železnice, kar sem Vas že tolikrat prosil.«

»Čemu dati deset vinarjev, ako se jih lahko prihrani,« je smehljaje odgovorila Alenka ter odložila klobuk.

»Zato sem si pa privoščila veselje, da sem kupila na trgu te krasne hruške. Glej, Martin, kako lepo sadje, najini ubogi umobolni bodo gotovo izvrstno dišale!«

»Oh, gospodična,« je zaklical stari Martin, »nikdar ne mislite nase, ampak vedno le na umobolno.

»Saj moram!« je odgovorila Alenka, »ako že grof Radivoj to, ko bi bil še pri nas? Česar on sam ne more več storiti, hočem vsaj jaz! Čutim, da je to moja dolžnost. Takoj pojdem k Minki ter ji nesem lepo sadje. Ako se bo uboga, bolna revica le malo nasmehljala, bom neizmerno poplačana ter zadovoljna!«

»Dokler ne bo enkrat Bog toliko dobrote in ljubezni z veliko srečo poplačal!« se je v tem hipu zaslišal ganjeni, moški glas.

Ljubka Alenka je lahko zakričala ter se obrnila smrtnobledeča se je opotekla nazaj, ko je uzrla grofa Mirkota Višnjeogorskega pred seboj.

»Mirko, — Mirko Višnjeogorski, — Vi ste, Vi tukaj?« je zaklicala.

V naslednjem hipu se je pa zopet ojčila, barva se ji je vrnila v lice in veselja polna je zaklicala: »O saj sem vedela, da boste prišli! In tudi, ko je prišlo ono grdo pismo, sem bila prepričana, da ste nam zvesti ostali. Kajne, dragi Mirko, Vi ste nam ostali prijatelj, ker ste bili prijatelj grofa Radivoja! — Ljubi, dragi Mirko, prisrčno ste dobrodošli!«

Mirko se je ginjen sklonil na bele roke, katere mu je Alenka pružila, ter jih spoštljivo poljubil.

Stari Martin je tiho odšel, ni mogel namreč več zadrževati solz. Poleg tega je hotel iti tudi v sobo umobolne Minke, da pogleda po njej, kajti dlje časa je ni nikoli puščal same.

Trenotek sta si Mirko in Alenka molče stala nasproti. Solze so jima stopile v oči, oba sta bila preveč ganjena, da bi mogla govoriti.

Na ustnih je obema ležala beseda, ime, — ime dragega prijatelja, — ime onega, ki je hipoma izginil iz njune srede, — ime moža, ki sta ga oba ljubila, ime grofa Radivoja Sokolskega!

»Tako torej Vas moram zopet najti, Alenka!« je naposled zaklical Mirko,

»o to je britka ura! Želel bi, da bi nikoli ne stopila v najino življenje.«

»Toda ker je prišla,« je odgovorila Alenka s plemenitim vznožnom, »se jo mora vzeti kakor jo je osoda nam naklonila. Oh, Mirko, koliko sem trpela v zadnjem času! In vendar me ne vidite obupne! Kajti misel, da se bo grof Radivoj zopet vrnil, da ga bom spet videla, mi napolnjuje srce vedno z novo močjo in nado. — Toda kje ste bili Vi, dragi prijatelj? Kaj se Vam je zgodilo? — Čudne vesti sem dobila o Vaši osodi, a bile so najbrž lažnive. Pravili so, da ste oslepeti?«

»Res sem bil slep!« je odgovoril Mirko,

»toda Bog je bil z menoj. Mojo strašno bolezen je še pravočasno ozdravil.«

In zdaj je pravil Alenki, s katero je sedel s cvetlicami okrašenem oknu, o svojih doživljajih, kako je v Ameriki na železnici ponesrečil, do onega hipa, ko je nesramno sleparko Lolo razkrinkal in jo doletela zaslužena kazen, da so jo zaprli kot morilko svoje matere v ječo.

Alenka je strepetala, ko je izvedela za nova grozodejstva Lolina. Njena plemenita duša ni mogla pojmiti kaj takega, tem manj pa verjeti. Ako ne bi tega slišala iz Mirkotovih ust, bi vse to imela kot izmišljen dogodek prenapetega človeka.

Sočutno je stisnila Mirkotovo roko ter dejala:

»Mirko, vsled te ženske ste veliko trpeli, — zato Vas bo pa druga ženska osrečila! Prav bi imeli, ko bi se hudovali na vse ženske in ako bi smatrali žensko za vsak zločin zmožno. Toda verujte mi, dragi prijatelj, da je še dovolj plemenitih žen na svetu.«

»Saj sem eno v Vas izpoznal.« je zaklical Mirko,

»in sicer eno najplemenitejših in najboljših žen!«

»O ne govoriva o meni,« je rekla Alenka, »kar sem storila, je bila le moja dolžnost! A zdaj Vam moram povedati nekaj o bitju, ki se Vas sicer ne tiče, o katerem boste pa z žalostjo izvedeli, da je umrlo. Gre namreč za dete, ki se je rodilo na Sokolskem gradu, — za dečka Franca! Pomislite, žena, ki je po Vašem in Radivojevem naročilu vzgajala dete, je odšla iz mesta in otroka vzela s seboj. Šla je v Berlin in od tam sem pred kratkim dobila pismo, da je otrok nenadoma umrl.«

»Zdi se mi,« je odgovoril Mirko po kratkem odmoru,

»da se je Bog usmilil deteta, ko je k sebi vzel. V nebesih bo našlo svojega očeta, tu na svetu bi ga groza napolnila, ko bi kdaj slišal o svojem očetu ali materi. A zdaj pa govoriva o Radivoju? Povejte mi vse, kar veste o njem. Od kdaj se pa Radivoj pravzaprav pogreša?«

»Od onega dne,« je odgovorila Alenka, »ko se je z Vami sešel v Berlinu. Odtakrat se ni več vrnil domov. In čeprav je berolinska policija in tukajšnja z vso vnemo poizvedovala, ji niti najmanjšega sledu ni bilo mogoče najti po Radivoju. Da, celo človek, ki je mojster v iskanju, celo slavni detektiv Edvin Lister, kateremu sem izročila celo zadevo, — namreč dokler sem imela denar, da sem ga plačala, — celo ta ni mogel najmanjše stvari poizvedeti.«

»Edvin Lister?« je hlastno zaklical Mirko, »detektiv je bil takrat tudi z Radivojem v Berlinu. On mora vedeti, kam je šel Radivoj, ko je zapustil hotel.«

»Ničesar ne ve,« je trdila Alenka, »celo zavoji pisem imam od Listra v tej zadevi. V vseh pismih domneva najrazličnejše vesti, kam je Radivoj izginil. Prinesla Vam bom ta pisma! Preberite jih in tudi Vi boste prepričani, da si Edvin Lister prav tako malo ve pomagati v tem, kakor midva!«

Alenka je stopila v stransko sobo ter skoro prinesla zavoj listov, katere je imela skrbno zvezane z belim trakom.

Mirko se je takoj spravil na pisma, da jih prečita. Pregledal je skrbno drugo za drugim. Čital je vsako od prve do zadnje črke z največjo natančnostjo. Ko je naposled dokončal s čitanjem, je vstal ter stopil k Alenki rekoč:

»Ali veste, da so pisma, ki jih je pisal Edvin Lister, kaj čuden vtis napravila name?«

»Kako to, prijatelj?« je vprašala Alenka ter pozorno pogledala Mirkota.

»Iz teh pisem se razvidi, da se Edvin Lister ni poseboj trudil, da bi našel Radivoja. V vsakem pismu ima drugačno mnenje. Zdaj pravi, da je Radivoj najbrž živ, zdaj zopet trdi, da je grof Sokolski najbrž postal žrtev roparskega umora. — Takih negotovih podatkov ne sme tak detektiv navesti. Moral bi biti bolj samo zavesten! Ali se ni tudi Vam zdelo to čudno?«

»Mirko, priznati moram,« je odgovorila Alenka,

»da mi je Lister v tem oziru prav malo ugaljal. Vsaj svojega dobrega glasu ni v tej zadevi prav nič pokazal. In tem lažje bi mu bilo najti Radivojev sled, ker je bil kakor se je dokazalo, zadnji z njim skupaj.«

Mirko je hodil po sobi gorindol. Glavo je imel sklonjeno na prsih. Neka misel ga je morala močno navdajati.

»Ako premišljam,« je nadaljeval Mirko,

»da je Edvin Lister, potem ko je Radivoj izginil, kar tako odšel iz hotela in poizvedovati si ne morem kaj, da bi se mi to ne zdelo čudno. Ali je imel Edvin Lister morda korist od tega, da se Radivoj ne sme več pokazati? Morda je pa sam pri tem udeležen?«

»O kam vse mislite, Mirko?« je zaklicala Alenka,

»detektivu ne moremo drugega očitati, nego da je prav površno preiskoval to zadevo. Toda kake druge krivde mu ne moremo natveziti!«

»Prav imate, Alenka! Toda jaz sem zdaj tak, da bi najraje nikomur več zaupal. Povsod vidim zločince, roparje in tatove. Zato sem odločno sklenil, da pri svojih poizvedbah po Radivoju nikomur več ne zaupam! Le nase se hočem v tej zadevi zanašati!«

»A na mene tudi!« je zaklicala Alenka,

»saj boste vendar dovolili, da se tudi jaz udeležujem Vaših poizvedb?«

»To bo težko, draga Alenka,« je odgovoril Mirko

»ker me bodo poizvedbe najbrž vodile v tuje dežele. Saj vendar ne mislite oditi iz tega mirnega doma?«

V Alenkinih očeh je odločno zabliskalo:

»Povejte mi, Mirko, da danes zvečer odpotujete, — in jaz bom že pripravljena, da Vas spremljam. V meni boste našli tovariša, ki Vam ne bo delal niti najmanjših težkoč, ampak le pospeševal Vaša prizadevanja. Ako je treba Radivojev sled iskati, nočem zaostati.«

»Tem bolje!« je zaklical Mirko ter krepko stisnil Alenki roko,

»torej bova združila svoje moči, da najdeva Radivoja. Česar eden ne bo opazil, bo pa drugi videl. — Da, Alenka, lahko me spremljate! Toda nekaj si morate še premisliti. Ali se ne bojite slabih govoric, ako bova skupaj potovala? Saj dobro poznate ljudi in veste prav tako dobro kakor jaz, da je vsaka še tako nizkotna misel mogoča pri ljudeh.«

»Prav zato, ker so te misli nizkotne,« je odgovorila Alenka,

»naju ne bodo dosegle! Nizkotne misli so črvi, ki se plazijo po temi. Teh se pa nama ni treba bati! In ako tako mislite kakor jaz, hočeva skupaj roko v roki korakati po poti, ki ste si jo predstavili, da najdejte Radivoja!«

»Tako naj bo!« je zaklical Mirko,

»in ako se Bog pridruži kot tretji v zvezi, se bo tema, ki vlada nad Radivojevim bivanjem, razjasnila. Potem bova našla ljubljenega prijatelja živega ali —«

»Ne izgovorite te besede,« ga je prekinila Alenka,

»nikoli naju ne sme navdati misel, da Radivoja ni več pri življenju. Tega ne smeva misliti, ako nočeva izgubiti poguma. In tudi ni nama treba misliti, kajti Radivoj živi, — jaz čutim, da živi! Radivoja Sokolskega bova še videla!«

Dolgo je Mirko ostal v mali hišici. Tudi umobolno Minko je obiskal. Našel jo je mirno in apatično. Živela je samo še kot senca; jemala je hrano, katero so ji dali, ale le z nevoljo. Tudi o svojem otroku je še semintja kaj govorila, a tudi ta misel je ni več tako zelo razburila kakor poprej. Videlo se ji je, da je izgubila moč, duševno še misliti.

Potem je Mirko odšel z obljubo, da se zvečer zopet vrne.

Preden je šel, se je moral še bojevati z Alenko, kajti zahteval je na vsak način, da mora pretrgati vse zveze in nehati poučevati. Odslej se mora samo nanj zanašati.

Toda Alenka je to ponudbo odločno odbila.

»Do onega hipa,« mu je odgovorila, »ko nastopiva potovanje, bom nadaljevala s poukom. S tem zaslužim toliko, da se mi vsi lahko živimo od tega. Med potovanjem bom pa kajpada navezana na Vašo pomoč in dobroto. Potem boste kot Radivojev prijatelj skrbeli tudi za umobolno Minko. Meni ni treba drugega nego kar si sama prislužim.«

»Toda dovolite mi vsaj,« je rekel Mirko, »da Vam malo pomagam z denarjem pri gospodinjstvu.«

»Prosim Vas, dragi Mirko, ne vsiljujte mi denarja. Ako bi ga potrebovala, bi si niti trenotek ne pomišljavala, od Vas ga vzeti. Toda jaz ga v resnici ne rabim. Torej me ne naredite za svojo dolžnico kajti kot taka bi ne mogla tako prostodušno z Vami občevati.«

Mirko je moral denarnico zopet vtakniti v žep. In ko je na povratku v hotel premišljaval o tem, si je moral priznati, da je Alenka zadela pravo.

Ako hočejo ljudje prosto in neobvezano občevati med seboj, ne smejo imeti obveznosti drug do drugega.

168

Tako blizu in vendar tako daleč.

Bilo je okrog tretje ure popoldne, ko je Mirko stopil v sobo, ki jih je najel v hotelu "Pri zlati kroni."

Lepa hiša je ležala na glavnem trgu. Mirkotove sobe so imele lep balkon, s katerega se je videlo na krasne hiše.

Mirko je stopil na balkon. Ozrl se je proti hiši, ki je ležala nasproti hotela in že po zunanjem kazala, da stanuje v nji bogata rodina.

Tako je tudi bilo. Rodina Hladnik, ki je stanuvala v tej hiši, je bila ena najstarejših in najuglednejših rodin v mestu. S ponosom je naznanjala velika tabla z zlatimi črkami na pročelju ime: "Anton Hladnik."

Mirko se je spominjal, da je bil že večkrat v tej hiši, kajti tu je dobival nakazan denar.

Na nasprotnem balkonu so se odprla vrata in ven je stopila elegantna v svetlo poletensko obleko oblečena dama v spremstvu lepega stasitega mladeniča.

Mirko je vedel, da sta to brat in sestra, otroka bankirja Hladnika, namreč sin Slavko in pa hči Kornelija, ki je veljala za eno najlepših deklic v mestu.

Mlada človeka sta prišla na balkon najbrž s tem namenom, da bi nemoteno kramljala. In bil je zanimiv predmet, o katerem sta govorila, kajti držala sta se za roke ter z vnemo šepetala, kakor bi šlo njima za življenjsko srečo.

O, ko bi Mirko slutil, katero ime je vedno izgovarjal Slavko, - kako bi potem hitel tja ter se pridružil mladima človekoma.

Toda vsled velike razdalje ni mogel slišati, da je bilo ime Rožica, katero je Slavko Hladnik vedno in vedno izgovarjal.

Za nekoliko časa je Mirko pozornost obrnil na neko drugo okolnost.

Iz enih ulic, ki so vodile na trg, se je pripeljala elegantna odprta ekipaža z dvema krasnima konjema v največji naglici.

Mirko je opazil na vozu elegantno oblečenega gospoda. In ker je imel dobre oči, je moža že od daleč izpoznal. Bil je oni angleški baronet, s katerim se je pred nekaj urami seznanil na Sokolskem gradu.

"Najbrž velja ta obisk meni," je šepetal Mirko pred hotelom. Baronet je izstopil ter izginil v hotelu.

"Pravzaprav mi je ta stvar neprijetna!" si je rekel Mirko ter korakal po sobi, "zdaj, ko pričnem poizvedbe po Radivoju in po Rožici, se moram še dvobojevati. Tega bedastega barona bi moral z zaničevanjem kaznovati. Toda nisem se mogel premagati, ko sem našel na Sokolskem gradu tega drznega tepca. Moral sem dati dušek svojim občutkom z besedami, katerih bi v drugih okoliščinah ne izgovoril."

Nekdo je na vrata potrkal in vratar je prinesel karto, na kateri so pod veliko krono stale besede:

BARONET RALF RAVINGTON London

"Gospod naj vstopi!" je zaklical Mirko.

Takoj nato je stopil Ralf Ravington v sobo.

Mirko ga je molče povabil, naj sede. Ralf je to storil ter potem rekel:

"Gospod grof, vzrok mojega prihoda Vam je najbrž znan. Neprijetna dolžnost je, katero sem prevzel, da te dolžnosti se noben poštenjak ne sme izogniti.«

»Gotovo, gospod baronet!« je odgovoril Mirko, ki je sedel na stol,

»toda jaz znam razločevati zastopnika stvari. Prosim torej, da se izpoveste.«

»Spominjali se boste,« je pričel Ravington,

»da ste mojega prijatelja barona Cezarja Sokolskih-Slatenskega jasen način razžalili.«

»Spominjam se dobro in Vas prosim, da tega več omenjate.«

»Torej ostanete pri svojih žalitvah?«

»Ostanem, ker ne vzamem nikoli nazaj besed, ki sem jih izgovoril. V tem slučaju sem pa govoril iz polnega prepričanja in torej ne morem ničesar preklicati.«

»Torej se tudi ne boste čudili, ako zahteva moj prijatelj od Vas zadoščenja, katero ste mu dolžni dati na način, ki je v navadi pri plemenitaših.«

»Saj sem že rekel, da mu ne odrekam viteškega zadoščenja.«

»Prišli ste torej, - v kratkem rečeno, - da me pozovete na dvoboj. Jaz sprejmem dvoboj in ker sem jaz pozvan, imam pravico izbrati orožje.«

»Gotovo!« je zaklical baronet Ravington,

»toda pomisliti morate, da so žalitve, katere ste rekli baronu Cezarju, tako velike, da samo s sabljami še niso odpravljene.«

»No, volimo torej pištole!«

»Dobro!« je zaklical Ravington.

»Torej se boste streljali z baronom Cezarjem in sicer na običajen način, na daljo dvajsetih korakov, ki se pri trikratnem streljanju zmanjšajo vsako krat za pet korakov.«

»Zadovoljen sem z vsem,« je odgovoril Mirko,

»in prepuščam vam še ostala določiti čas in kraj. Kar se tiče časa prosim, da se dvoboj čimprej dožene, ker ne utegnem veliko časa ostati tukaj.«

»Oprostite,« je hlapno zaklical Ravington,

»preden se dogovorimo glede časa, si moramo biti na jasnem, da se dvoboj tukaj v mestu sploh ne more vršiti, in sicer iz enostavnega vzroka, ker so tukaj zakoni, kakor mi je pravil moj prijatelj, glede dvoboja jako strogi in baron Cezarja ni volja, da bi se za par let seznanil z ječo. Na avstrijskem ozemlju se dvoboj nikakor ne more vršiti zato sta oba primorana, iti v inozemstvo. Glede tega predlagal, da se snideta z mojim prijateljem v Londonu. Tam mi je znan kraj, kjer se lahko vrše dvoboji, ne da bi jih policija mogla ovirati.«

Mirko je napravil osupel obraz.

»Kaj,« je zaklical, »zaradi te zadeve bi morali iti v Anglijo? To je v resnici mnogo zahtevano!«

»O saj vemo dobro,« je ugovarjal Ralf, »da določate vi kraj, ker ste pozvani. Zdi se mi pa, da se tudi ne bi radi seznanili z avstrijskimi zakoni.«

Mirko si je moral skrivaj priznati, da ima angleški baronet prav.

Dvoboj, ki bi se vršil tukaj, bi postal lahko usoden za oba udeleženca in Mirkota tudi ni bila volja, da bi za več let izgubil prostost.

To bi ga oviralo v najbolj resnih namenah, kajti s tem bi mu bilo nemogoče, zasledovati Radivoja in Rožico. Čeprav je bilo čudno, da bi se ta dvoboj, v katerem se je nenadoma zapletel, vršil na angleških tleh, je vendar izprevidel, da mu drugega ne preostaja nego pritrditi temu nasvetu, ako se je hotel izogniti vsaki nezgodi.

»Privolim,« je odgovoril Mirko,

»ter sprejmem vašo ponudbo, - to se pravi, da poravnava častno zadevo z baronom Slatenskim, v inozemstvu. Toda čemu naj bi se dvoboj vršil baš na Angleškem in ne v kaki drugi državi, ki je nam bližja?«

»Ker imajo sosednje države tudi stroge zakone glede dvoboja,« je odgovoril Ralf Ravington,

»a nič glede na to, v teh državah smo tuji in jaz bi Vama ne mogel svetovati. V Londonu pa poznam vsak korak, ki ga je treba storiti. Zato želi baron Cezar, ki ga zastopam, da se dvoboj vrši v Londonu.«

Mirko je premišljal nekaj minut ter potem odločilno odgovoril:

»Dobro, pojdem pa v London, da se tam sestanem z baronom Slatenskim. In kdaj naj se vrši dvoboj?«

»Mislim, da čimprej mogoče,« je odgovoril Ralf, ki je vstal.

»Ako danes odpotujemo, pridemo v dveh dneh v London. Poprej se še zmenimo, na katerem kraju se sestanemo.«

»In kateri kraj mislite?« je vprašal Mirko. Ralf se je odkašljal ter se za hip nasmehljal.

»Znan mi je v Londonu kraj,« je potem rekel,

»ki je tako samotem in v miru, da se nam ne bo treba bati, da bi nas kdo motil. Ta kraj je na bregu reke Temze blizu neke hiše, ki se imenuje podganski grad. Vsak otrok Vam lahko pokaže pot do podganskega gradu. Pa tudi jaz Vas lahko pridem s svojim vozom iskat v hotel, kjer se boste nastanili.«

»Vašo ponudbo sprejmem, gospod baronet,« je odgovoril Mirko,

»torej čez dva dni in ob katerem času?«

»Ob šestih zjutraj!« je odgovoril Ralf, »za vse potrebno bom jaz skrbel. Tudi zdravnika bomo imeli. Ali imate glede orožja posebne želje? Ali hočete svoje pištole rabiti?«

»Čemu pa!« je zaklical Mirko,

»prav bi ne bilo bi streljal s pištolami, na katere sem navajen, baron Slatenski pa ne.«

»Jaz imam veliko orožja,« je odgovoril Ralf,

»torej bom jaz dal potrebne pištole. A zdaj še eno vprašanje, — ali boste imeli kakega sekundanta? Meni se zdi, da je to nepotrebno. Po mojih mislih zadostuje, ako bom jaz razsodil. Lahko ste prepričani, gospod grof, da bom nepristransko opravljal ta posel.«

Mirko je trenotek osupnil, — predlog ga je neprijetno dirnil. Nato je mirno odgovoril:

»Trdno sem prepričan, gospod baronet, da hočete biti pravični tako svojemu prijatelju kakor meni. Toda izprevideli boste, da je Vaš predlog zoper vsak običaj. Zato pripeljem s seboj svojega sekundanta, in sicer, ker se nočem drugemu zaupati, mladega plemiča, ki je moj prijatelj.«

»O prosim! Kakor želite, gospod grof! — Ta gospod bo torej z Vami potoval?«

»Da!«

»Potem je gotovo tukaj v mestu?« 

Mirko je trenotek omahoval ter potem rekel:

»Takoj ga bom brzojavno obvestil, da potrebujem njegove pomoči. Upam, da dospe moj prijatelj še pred odhodom ponočnega vlaka semkaj.«

»Potem sem opravil svoje naročilo,« je rekel Ralf, »in upam, da mi, osebno ne zamerite, gospod grof, ako sem v tej neprijetni zadevi prišel k Vam po naročilu barona Sokolskega-Slatenskega. Saj veste, da je to dolžnost ne le prijatelja, ampak vsakega plemiča.«

»To vem, gospod baronet! Bodite torej zagotovljeni mojega spoštovanja.«

Gospoda sta si stisnila roke in potem je Ralf Ravington odšel. Mirko ga je videl skozi okno, ko se je ekipaži odpeljal izpred hotela.

Nekako slabe volje je stopil od okna.

»To imam zdaj,« je rekel,

»novo življenje, katero mi je dal Bog po oslepljenju, začenjam s krvavim dvobojem! Lahko bi se mu izognil! — Toda kar se je zgodilo se je zgodilo, — in zadeva se mora dostojno poravnati. Danes ponoči odpotujem na Angleško in moj sekundant, moja priča, je Alenka pl. Radičeva! Prosil jo bom, naj se meni na ljubo obleče v moško obleko. Pogumno srce ima v prsih in bo izvrstno igrala vlogo kot mlad plemič. Toda kaj nameravam, ji bom vendar še-le povedal, ko dospeva na Angleško. Poprej ji pa rečem, da potujeva na Angleško, da poizvedujeva po Radivoju.«

Mirko je pri zadnjih besedah sedel za pisalno mizo in pisal Alenki pismo, v katerem jo je prosil, naj se takoj pripravi na potovanje, da ga spremlja na Angleško, kajti tam bo začel poizvedovati po Radivoju. Zato jo z gotovostjo pričakuje ob desetih zvečer na kolodvoru. Da bi pa ne vzbujala preveč pozornosti in da bi v mestu ne vedeli, da je skupaj z njim odpotovala, jo prosi, naj obleče moško obleko, čeprav bi se ji ta želja zdela čudna.

Za stroške, ki jih bo imela pri pripravah za pot, je Mirko priložil bankovec za petsto kron. Nato je pismo zaprl ter je zapečatil z grbom svojega prstana.

Pismo je poslal po vratarju takoj Alenki. Sam je šel še v mesto, da nakupi nekaj potrebnih stvari.

Ko se je vrnil v hotel, se je že temnilo. Tedaj se je Mirko spomnil, da nima nič angleškega denarja. Potrebno se mu je zdelo, da vzame angleški denar s seboj.

S tem namenom je odšel čez trg proti hiši, kjer se mu je bliščal napis »Anton Hladnik«.

V pritličju te lepe hiše so bile pisarne za banko. Ko je Mirko vstopil, je videl sliko največje pridnosti. Vse je pridno delalo in uradniki so komaj glave vzdignili, ko je Mirko prišel.

Mirko je prosil nekega nastavljenca, ki je stopil k njemu, naj mu menja bankovec za tisoč kron v angleški denar.

Uradnik je napravil račun, izročil listič in denar blagajniku in ko je ta dal znesek še enkrat preračuniti, je prosil Mirkota, naj za trenutek sede.

Komaj je sedel Mirko v naslanjač, sta stopila iz sobe za pisarnami dva gospoda, katera se je moralo na prvi hip izpoznati za očeta in sina.

Mirko ju je poznal, — bil je Anton Hladnik, posestnik hiše in njegov sin Slavko, — onaj, ki ga je Mirko opazil popoldne na balkonu s sestro.

Ko je star Hladnik Mirkota opazil, je za hip osupnil. Potem pa je tako-j skok v njem ter mu prožil obe roki.

»Ali ste res Vi, gospod grof?« je zaklical bankir ter iskreno stisnil roko Mirkotu, ki je takoj vstal.

»Zelo me veseli, da Vas vidim, kajti po mestu so si nekaj žalostnega pravili o Vas.«

»Vem,« je odgovoril Mirko;

»pravili so si, da sem slep in da ne bom nikoli več gledal. No, hvala Bogu, ta vest je bila le deloma resnična. Bil sem res slep, — toda kakor vidite, zdaj nisem več!«

»Dovolite, dragi gospod grof,« je rekel bankir ter pokazal Slavkota,

»da Vam predstavim svojega sina avskultanta Slavkota Hladnika.«

Mirko je srčno stisnil mladeniču roko ter rekel:

»Zdi se mi, gospod avskultant, da sem Vas še večkrat videl, ko ste bili še dijak. Kajne, zdaj ste avskultant pri tukajšnjem sodišču?«

»Ne, v Berlinu živim,« je odgovoril mladi gospod,

»zdaj sem le doma na obisku, da skupaj preživim z njimi binkoštne praznike.«

»Ali le zato?« je zaklical bankir ter se poredno smehljal svojemu sinu.

»Čakaj, Slavko, izdal bom gospodu grofu, kaj Te je privelo k nam.«

Slavko je zardel kakor otrok. Bankir je pa smehljaje nadaljeval:

»Vi lahko izveste, gospod grof, da čaka našo hišo veliko veselje. Moj sin se namerava namreč zaročiti.«

»Ah, torej se bo praznovala zaroka v Vaši hiši?« je zaklical Mirko,

»no, potem sprejmite moja najprisrčnejša voščila, dragi gospod, in prosim, da jih izročite tudi gospodični nevesti.«

»Nevesti?« ga je hlastno prekinil Slavko,

»žal mi je, da ne morem tako sprejeti Vaših čestitk, čeprav Vas zahvalim za dober namen. Toda mlada dama, ki jo ljubim, še ni moja nevesta; da, niti ne sluti še, da postane to.«

»Zelo romantična povest je namreč ta stvar,« je rekel bankir ter stopil z Mirkotom in Slavkotom k vratom, da ga uradniki niso mogli razumeti,

»rečem Vam, gospod grof, povest, ki je pripravna, da jo kak pisatelj uporabi za roman. Pomislite, moj sin je nekega dne srečal v Berlinu ubogo deklico, kateri je še kot dijak, torej pred mnogimi leti storil veliko uslugo. Takrat ji je namreč rešil življenje. Mlado damo so namreč v gozdu zasledovali hudobni ljudje. V istem hipu pa, ko ni mogla več naprej bežati, ker je dospela do brega globoke reke in so ji bili zasledovalci že za petami, je priveslal moj sin v malem čolnu do onega mesta. Prosila ga je, naj jo vzame s seboj. Naglo je Slavko pritisnil čoln k bregu, deklica je skočila noter in bila rešena.«

»Razumem,« je rekel Mirko,

»da je mlada dama dolžna Vašemu sinu veliko hvalo in hvaležnost; je, navadno most, ki pelje v kraljestvo ljubzni.«

»A najbolj čudno še pride,« je nadaljeval Anton Hladnik,

»Slavko in mlada deklica sta si prišla popolnoma iz vida, dokler ji Slavko nekega dne že drugič rešil življenje. Kot član nekega dobrodelnega društva je prišla mlada deklica v stanovanje stare ženske, ki je bila v celem kraju znana kot pijanka. Ženska je bila najbrž popolnoma zmešana, — kratkomalo, mladi devojki, ki je mislila oditi iz stanovanja je zastopila pot, jo zgrabila, vrgla na tla in jo ravno mislila s sekiro pobiti, ko je Slavko, ki je stanoval v prednji hiši, slučajno prišel mimo, slišal klice na pomoč ter v poslednjem trenutku rešil nesrečnico pogube.«

»No, to se mora reči,« se je zasmejal Mirko, »če ni pravljica, potem je stvar vendar čudna.«

»Kajne!« je zaklical Slavko z od veselja drhtečim glasom,

»to se mora kot prst osode smatrati! In vidite, gospod grof, tako sem smatral tudi jaz svoje drugo srečanje z mlado damo. Med časom, ko sem ji prvič in drugič rešil življenje, nisem nehal nanjo misliti. Njena krasna postava se je globoko urezala v moje srce. In ko sem jo v Berlinu tako nenadoma in nepričakovano zopet srečal, tedaj sem šele čutil, kako globoko in iskreno jo ljubim. Odtakrat sva si postala dobra prijatelja. A zdaj mislim, da bo iz tega prijateljstva kaj več postalo. Tesnejša zveza mora naju v kratkem oklepati, ker imam najboljšega in najplemenitejšega očeta. Čeprav je moja ljubijenka siromašna in niti imena nima, ki bi bilo druženo z ugledno rodbino, se vendar moj oče ni niti trenutek obotavljal, privoleti v zvezo z mojo izvoljenko.«

»Posrečilo se mi je namreč, da sem mlado damo pregovoril, da pride na obisk v našo hišo. Moja sestra Kornelija, ki je zaradi mene začela dopisovati z njo, jo je povabila na obisk na binkoštnje praznike. Po kratkem obotavljanju je povabilo sprejela. Z današnjim nočnim vlakom, ki dospe nekaj minut pred polnočjo semkaj, pride in jaz pojdem s Kornelijo po njo na kolodvor. — Jutri ji bom pa povedal, da jo hočem vzeti za ženo, — in nikoli več ne bo imela naša hiša tako krasnih in veselih binkoštnih praznikov.«

»No, to se razume,« je zaklical bankir ter nežno gladil sinu lase.

»Saj je bila vedno moja srčna želja, da mi Slavko pripelje ljubo nevesto v hišo. Sicer sem mislil, da si bo izbral kako deklico v domačem mestu, hčer kakšne tukajšnje ugledne rodbine. Moj sin bi tudi lahko potrkal na mnogo plemenitaško hišo, ne da bi se mu bilo treba bati, da bi mu je neodprli. — O povsod bi ga sprejeli z odprtimi rokami. Toda vidite, gospod grof, človek obrača, Bog pa obrne. Zdaj mi pripelje deklico nevesto, ki je siromašna kakor cerkvena miš. Mislite-li, da sem se pa le trenutek obotavljal, dati svoje dovoljenje? Mi ni prišlo na misel! Saj veste, da ne spadam med tiste ljudi, ki se radi bahajo z denarjem. A danes smem s ponosom reči: Meni ni do par stotisoč kron, ki bi jih Slavkotova nevesta prinesla v hišo. — Hvala Bogu, celo življenje sem delal ter ohranil dober glas hiše Hladnik ter tudi znatno pomnožil premoženje, katero sem podedoval od očeta. Po mojih mislih je najboljša dota, ki jo zahtevam od svoje snahe, čisto, nedolžno srce in ljubezen za mojega edinega sina, da postane prav srečen v življenju. Ali je prav tako, gospod grof?«

»To so izvrstni nazori,« je odgovoril Mirko,

»in dovolite mi, gospod Hladnik, da Vam, spričo tega, stisnem roko. — Toda še eno vprašanje si dovoljujem, gospod avskultant: Ali ste zagotovljeni dovoljenja mlade devojke? Oprostite, da vprašujem po tem, toda glavna stvar je vendar, da tudi deklica Vas iskreno ljubi ter Vas z veseljem vzame za soproga!«

Zopet je Slavko lahno zardel, a vendar mu je glas samozavestno donel, ko je Mirku odgovoril:

»Sicer je še nisem vprašal, če hoče postati moja žena, toda ne dvomim, da bo rada in z veseljem postala! Saj je bila vedno ljuba in dobra z menoj in potem, ko je tako sama na svetu! Torej ji mora biti vendar v veliko zadoščenje, vzeti roko moža, ki ji obenem tudi srce in celo življenje ponuja.«

»In kakšno življenje!« je zaklical stari Hladnik,

»dragi gospod grof, kako morete dvomiti, da bi izvoljenka mojega sina ne postala z veseljem gospa Hladnikova? Prosim Vas: ubogo dekletce, kateremu se nenadoma odpira prilika, kot gospodinja priti v to hišo, ne premišlja dolgo! No, in moj Slavko je tudi človek, ki se ga mora ljubiti.«

»Prav gotovo,« je hlastno rekel Mirko, kajti zla mu je bil, da je to vprašal Slavkota, ker se je bal, da ga je žalil.

»Niti najmanj ne dvomim, da se bo jutri praznovala vesela zaroka v Vaši hiši. Še enkrat Vam najiskrenejše čestitam. Zdaj me pa, prosim, oprostite! Danes zvečer odpotujem in moram še poprej nekaj poskrbeti.«

»Gotovo potujete na Angleško?« je vprašal bankir, ko se je ozrl na angleške bankovce, katere je blagajnik položil za Mirkota na mizo,

»vidim, da ste menjali naš za angleški denar.«

Mirku je bilo neprijetno, da je moral potrditi to vprašanje: Ljubše bi mu bilo, ko bi nihče ne vedel, kam odpotuje. Toda spričo bankovcev, ki jih je deval v denarnico, ni mogel tajiti, da pojde z večernim brzovlakom čez Holandsko v London.

Naglo se je poslovil od očeta in sina, ki sta ga spremila do vrat, nato je Mirko odšel v hotel.

Vratar mu je pri vhodu izročil pismo, ki je dospelo zanj. Bilo je od Alenke in vsebina so bile samo tele besede:

»Dragi prijatelj, pričakujem Vas danes ponoči ob dvanajstih na kolodvoru. Ustrežajoč Vaši čudni želji pridem v moški obleki.«

169

Na kolodvoru

»Zdaj boš skoro videla mojo izvoljenko, ljuba sestra. Videla boš, da nisem preveč rekel! Izpoznala boš deklico, ki se v vsakem oziru lahko primerja z najboljšo in najplemenitejšo njenega spola.«

Te besede je govoril Slavko Hladnik, ki se je proti polnoči v elegantni, odprti kočiji peljal s svojo sestro Kornelijo na kolodvor.

Kornelija, vitka, lepa in ugledna deklica, se je obrnila k bratu. V obrazu se je odsvitalo veselo pričakovanje.

»Da, veselim se, da izpoznam Rožico,« je rekla Kornelija,

»čeprav sem se s pismi, ki sva si jih dopisovali, že pravzaprav z njo seznanila. Iz vsake vrstice, ki mi jo je Tvoja prijateljica pisala, mi je vel nekir duh, ki me vleče k nji. Zdi se mi, da sem iz njenih pisem pogledala v njeno srce in ta pogled mi je popolnoma odkril njeno plemenito bitje. Če je tudi tako lepa, kakor mora biti po mojem mnenju dobra, potem Ti moram le čestitati na Tvoji izvoljenki, ljubi brat. Oh, ko bi vedel, kako se veselim, da v nji objamem svojo sestro.«

»No, tako daleč pravzaprav še nismo!« je malo osupljivo odgovoril Slavko.

»Ne vem, kako je to, danes popoldne so mi prišle take misli, da se ne morem pomiriti.«

»Ali ne smem izvedeti teh mislij?« je vprašala Kornelija,

»saj veš, bratec, da nimava skrivnosti med seboj. Midva nisva le brat in sestra, ampak tudi prijatelja in tovariša.«

»Da, to sva, draga Kornelija! Zato Ti hočem tudi priznati, da me vznemirja misel, da bi Rožica morda odklonila mojo ponudbo! Ne, nikar se ne smejaj, — vidiš, nikoli mi ni rekla, da bi ji bil ljubši nego kdo drug. In čeprav sva bila v Berlinu dobra prijatelja in sva se skupaj izprehajala, se je vendar vedno toliko držala nazaj, da ni prišlo do kake zaupljivosti.«

»In temu se čudiš, dragi brat?« je smehljaje govorila Kornelija.

»Meni bi se nasprotno zdelo čudno, da, celo žalilo bi me! Rožica je, — kakor si mi sam večkrat zagotavljal in sem tudi sama izprevidela iz njenih pisem, — ponosne, nedolžne in naše držeče narave. Zaupnosti bo dovolila komaj onemu, ki postane njen soprog. Le povej ji, da jo ljubiš, — snubi jo jutri za ženo in takoj Ti bo padla na prsi ter Ti vse šepetala na uho, kar bi rad slišal. In zaradi tega ponosa imam Rožico lo tem rajši nego poprej.«

Voz se je v tem hipu ustavil pred kolodvorom.

Brat in sestra sta stopila z voza in šla v čakalnico prvega razreda.

Ko sta šla mimo mize, ki je stala v kotu, je vstal gospod, ki je sedel tam v družbi mladega, elegantno oblečenega moža, ter pozdravil Kornelijo in Slavkota.

Bil je grof Mirko Višnjegorski.

Ko je Mirko zopet sedel, mu je zašepetal mladi spremljevalec:

»Bojim se, da me bodo izpoznali v tej obleki. — To je Kornelija Hladnik, katero poučujem v slikanju.«

»Da, ona je!« je odgovoril Mirko,

»toda ne bojte se, Alenka, izvrstno ste se oblekli! Tudi, ko bi Vas zdaj srečal na cesti, bi Vas ne izpoznal. Torej ste tudi pri Hladnikih občevali?«

»Da, poučevala sem Kornelijo v slikanju in priznati moram, da mi je postala dobra prijateljica.«

»Ona je plemenita devojka, — kajne?«

»V vsakem oziru!«

»Ali Vam je Kornelija povedala, da se namerava njen brat zaročiti?«

»Da, namignila mi je! — Pravila mi je le o ubogem dekletu, s katero se je Slavko seznanil v Berlinu in s katero se misli poročiti. — Zdi se mi celo, čemu sta Kornelija in Slavko zdaj na kolodvoru. Najbrž pričakujeta mlado damo, ki pride iz Berlina.«

»To že vem,« je odgovoril Mirko.

»Toda povejte mi, Alenka, ali ste doma vse dobro uredili, da se kaj ne zgodi v Vaši odsotnosti?«

»Vse je v najboljšem redu! Stari Martin je prevzel postrežbo umobolne Minkine in nanj se lahko popolnoma zanesem. Z denarjem je tudi preskrbljen, da lahko štiri tedne brez skrbi živi.«

»Gotovo tudi dlje!« je rekel Mirko.

»Pozabili ste, da sem jaz zdaj tukaj.«

V tem trenutku so se odprla vrata čakalnice. Kolodvorski vratar je vstopil ter naznanil, da je dospel brzovlak iz Trsta.

»Ta vlak morava midva porabiti,« je rekel Mirko, »pojdiva, Alenka.«

Potnika nista imela dosti prtljage. Alenka je imela rusičeno ročno torbico, katero ji je Mirko vzel. Večji kovček sta oddala.

Pri izhodu sta srečala še enkrat Slavkota Hladnika in Kornelijo. Alenka se je naglo skrila za Mirkotom, da bi je Kornelija ne izpoznala.

»Dva prostora prvega razreda na Holandsko mejo!« je zaklical Mirko kondukterju.

»Prosim, bolj spredaj, ker imamo samo en vagon prvega razreda.«

Mirko in Alenka sta se obrnila proti označeni smeri. V hipu, ko sta hotela vstopiti, sta videla, ko je Slavko pomagal mladi dami iz voza.

Dama je bila vitke in ljubke postave. Imela je temno obleko, v kateri se je odlikovala njena lepa deviška rast. Temen pajčolan ji je zakrival obličje.

»To je najbrž ona devojka, ki se ima zaročiti s Slavkotom!« je šepetal Mirko Alenki.

»Obraza se ji sicer ne vidi, toda zdi se mi, da je lepa.«

Ko bi Mirko slutil, kdo je ona, katera je s Slavkotom in Kornelijo tesno mimo njega šla ter izginila v čakalnici, — niti trenotek bi je ne pustil pri avskultantu, — planil bi k nji, potegnil jo nase ter zaklical:

»Ti si moja, — moja si in moja ostaneš na veke!«

Toda ako Bog noče, da bi ljudje videli, potem so slepi, tudi ko bi imeli še tako dobre oči. V tem hipu je bil Mirko tako slep kakor nekdaj, ko je stanoval na svojem gradu ter zdihoval v Lolinih vezeh.

Mirko in Alenka se nista več brigala za Hladnikove. Morala sta si preskrbeti prostore.

Ni dolgo trajalo in vlak je odrdral! Naglo je odpeljal Mirkota in Alenko iz mesta proti morju, katero sta morala prebresti, da dospeta na Angleško.

170

Bolestni spomini

Prvi binkoštni praznik je bil tu! Redkokdaj je bilo tako lepo vreme na ta dan kakor v tem letu.

Bilo je sredi pomladi. V Hladnikovem vrtu, ki se je razprostiral za hišo in ki ga je vrtnar izpremenil v prav paradiž, je zelenelo in cvetelo. Rožnocvetoči in beloblesteči cveti so vzdigovali svoje glavice.

Praznik! — V velikem mestu ga ni najti, kajti tam nikoli ne neha vrvenje in dirjanje. V malih mestih pa in na deželi, tam šele občutijo človeška srca svečanost praznika, ki jih napolnjuje z oživljajočo nado in zavestjo.

Tudi v našem mestu se je praznoval ta praznik po starem običaju.

Dopoldne se je šlo v cerkev. Tam so se sešli bogati in revni, ugledni in siromašni. Duhovnik je razlagal božjo besedo, kateri so se danes bolj kot sicer odpirala srca.

»Že v cerkvi je gost Hladnikove rodbine vzbudil pozornost! Hladnikovi so bili kakor vedno na koru. Danes so pa ljudje videli med Kornelijo in Slavkotom mlado devojko, katere še ni bilo tukaj.

Lepota te tujke je splošno vzbudila pozornost. Nihče se ni spominjal, da bi videl kdaj tako lep obraz. Mnogi so mislili, da je Madona sama stopila z neba, da se na ta izbrani dan pokaže.

Bil je pa le človek, ki je gledal s kora, kajti obraz je imel bolestn izraz, ki je lasten le zemljanom.

Na ustnih lepe dekliece je ležal trpek nasmev. Njene čudovito lepe, velike oči so se s solzami napolnile, ko so zvoki orgel zabučali po cerkvi.

Zakaj je tujka jokala, zakaj si je nenadoma zakrila z rokami obraz? Oh, nihče navzočih, tudi Slavko in Kornelija ne, ni slutil, kakšna bolest je v tem hipu navdajala dušo ljubke devojke, kajti nihče ni vedel, da je Rožica nekoč preživela v tem kraju najsrečnejšo, pa tudi najbolj grozno uro svojega življenja.

Oh, to gotovo ni bila grešna misel Rožičina, da so ji prišli v spomin lepi verzi:

Tu je sreča vsklikla meni, Tu rodilo se gorje; A zdaj, vihar, me dalje ženi, Zbogom, kliče Ti srce!

»Zbogom? — Ne, dobrodošlo!« je morala Rožica reči mestu, kjer je izpoznala Mirkota ter pozneje zdihovala v blaznici doktorja Morača. A kakšno snidenje s tem mestom je praznovala?

Danes ni mogla upati, da sreča ljubljenca. — Ni se ji mogel danes nenadoma pokazati in ljube besede, ki jih je nekdaj govoril z njo ob gozdnem robu, se ne bodo danes glasile na njeno uho, sploh nikoli več!

Vsled te misli je Rožica jokala tako britko.

Slavko se je hotel skloniti k njej, da jo vpraša po vzroku njene žalosti, toda Kornelija je naglo zašepetala bratu:

»Ne moti je! Pomisli, da je sama na svetu, da nima ne očeta, ne bratov, in morda niti sorodnikov! Vsemu temu veljajo njene solze! Morda tudi čuti, da stoji danes na razpotju življenja.«

Ko je božja služba minila, je pričakoval Hladnikov voz brata in sestro ter Rožico pred cerkvijo. Slavko je predlagal, da bi se peljali na izprehod.

Skoro so se peljali v jasnem solnčnem svitu. Korneliji se je z veselim kramljanjem skoro posrečilo, da je zapodila Rožici temne in mračne misli.

Kornelija je tudi povzročila, da je Rožica prišla na obisk. Slavko je ukrenil, da sta si deklici dopisovali in že z dopisovanjem sta postali iskreni prijateljici. In ker Kornelija ni mogla v Berlin, je Rožici predlagala, naj jo obišče o binkoštnih praznikih.

Dva dni bi ostala pri Hladnikovih, tretji dan se pa zopet vrne v Berlin.

Začetkom ni hotela Rožica ničesar vedeti o tem obisku. Predvsem jo je skrbel mali Franc. Toda končno ji je Slavko pregnal vse pomisleke.

Čevljar in njegova žena, pri katerih je Rožica stanovala, sta rada prevzela v njeni odsotnosti skrb za malo dete. Rožica je vedela, da se lahko zanese na poštena človeka.

Končno se je odločila, da pojde na obisk, kajpada z različnimi občutki, kajti videla bo zopet ono mesto, na katero so jo vezali sladki, pa tudi strašni spomini. Vse to ji je dalo povod, da je dolgo premišljevala, ali pojde ali ne.

A ni ji bilo žal, da je ustregla Kornelijini želji, kajti v hčeri bankirja Hladnika je izpoznala deklico, ki je odgovarjala njenemu idealu prijateljice in deklici sta tudi postali prijateljici.

Preteklo noč sta skoro do jutra sedeli v Rožičini sobi ter kramljali. Kornelija se je vsemu ognila, kar se je tikalo Slavkotove ljubezni. Sam naj si gradi pot do Rožičinega srca.

»No, kako Ti ugaja naše mesto?« je vprašala Kornelija,

»kajne, staro znamenito mesto je?«

»Da, lepo je!« je odgovorila Rožica, »znano mi je pa že od poprej, čeprav le površno. Tudi kraj, kjer zdaj vozimo, sem morala nekoč že videti.«

»Po tej cesti se pride v takozvani mestni gozd,« je rekel Slavko,

»tam se bomo lepo v senci vozili! Ah, tam kaj se že začne! Ali vidite ono veliko kamnito hišo?«

»To temno?« je plašno zaklicala Rožica, ne da bi mogla zakriti svojo razburjenost.

»Kakšna hiša pa je to?«

»To je zelo grda hiša,« je odgovorila Kornelija,

»katere ljudje ne gledajo radi. Že davno bi jo morali podreti, da bi izginil ta spomin sramote! — Ta hiša je bila poprej blaznica doktorja Morača.«

Rožica je obledela ter se naslonila nazaj v blazine. Z vso močjo se je ojačila ter vprašala s tresočim glasom:

»Kornelija, praviš, da je bila to blaznica? Ali zdaj ni več?«

»Ne,« je odgovorila Kornelija,

»kajti k sreči ni več doktorja Morača tukaj. Čez noč je izginil. Ko je prišla policija v hišo, so našli uboge blazne ljudi v tako obžalovanja vrednem in zanemarjenem položaju, da so se že pri opisu ljudje groze stresli in je to povzročilo pravi vihar ogorčenja zoper nesramnega doktorja.«

Rožica je stisnila ustnice, kajti šlo ji je na jok. Bilo ji je, da mora zaihteti, da mora svojemu bolestnemu čuvstvu, ki se je polastilo pri pogledu strašne hiše, dati z vsklikom bolesti duška.

Spomnila se je strašnih dni in noči, katere je preživela v oni hiši.

Oh z onim hipom, ko je stopila v to hišo, se je začelo njeno trpljenje in tedaj je bila odtrgana od Mirkota.

In ko je šel za njo v ta brlog s požrtvovalnim pogumom in trdnim sklepom, da jo reši iz strašne hiše, takrat se je tudi njega ta grozni doktor polastil. In imel je oba zaprta zoper vsako pravico.«

Proč, minilo je! Voz je drdral dalje, — blaznica je izginila njenim očem.

A še enkrat je govorila o tej hiši. Vprašala je Slavkota, kaj je postalo iz hiše in v kak namen so jo določili, ker se več ne rabi za blaznico.

»Hiša sedaj ni v nikaki rabi!« je odgovoril Slavko.

»Zakaj ne?« je vprašala Rožica.

»Zato, ker je nihče noče kupiti! Popolnoma prazna stoji, samo strah in groza vladata v nji. Ponujali so jo za nizko ceno, — kot tovarna bi se dala dobro porabiti, — a nihče se noče pečati s hišo! Ljudje pravijo, da je hiša zakleta!«

»Zakleta!« je tiho šepetala Rožica,

»da, to je res!«

Voz je drdral zdaj ob gozdnem robu. Rožica je z očmi iskala kraj, kjer je Mirkota prvič srečala.

Oh, tamle je bilo. Rožici se je zdelo, da izpozna drevo, pod katerim sta takrat kot dva nedolžna otroka sedela.

Tam jo je imenoval svojo gozdno vilo, — tam mu je pravila svoje življenje, — in odtam je potem odšla ter postala tako neizmerno nesrečna.

Kako tajnostno je šumelo v vršičkih starih dreves. Gotovo so si pripovedovali o moči ljubezni, ki se nenadoma naseli v človeškem srcu in ga nikdi več ne zapusti.

Resnično, človek, ki lahko pozabi svojo prvo ljubezen, mora biti ali zlodej ali površen! Prva ljubezen bi ga morala kot svet spomin spremljati po življenju. Ta spomin nosimo vedno v srcu in ga skrivamo pred očmi drugih, kajti misel na prvo ljubezen nam vzbuja tolažilno misel, ki nam z razkošjem napolnuje srce. Nikoli ne neha v nas!

Voz se je že davno peljal mimo onega pomenljivega kraja, ko je Rožica še vedno kakor v sanjah sedela.

»Slavko,« si je razlagal njeno sanjavost in molčanje na drug način.

»Kajne?« je zaklical sestri in Rožici,

»tu v gozdu nas obvladajo čudoviti občutki. Tukaj nas napaja vigred z najslajšim vonjem in duša nam sili v višje kroge. — Da, tu je čudovito lepo. Zato bi morali pravzaprav stopiti z voza ter peš hoditi ob gozdnem robu.«

Ta predlog se je sprejel. Mala družba je stopila z voza ter veselo kramljajoč korakala po gozdu.

Slavko je vodil ter peljal deklici po precej široki stezi skozi gozd.

Tu se je večkrat igral kot deček, zato mu je bilo vse dobro znano.

Smehljaje je pravil deklicama o veselem mladostnem času, kako je plezal na drevesa, da gleda v ptičja gnezda. Opisoval jima je, kako se je tu s tovariši igral roparje in potnike; takrat je bil vedno ropar.

In zdaj je avskultant in sčasoma postane lahko državni pravdnik, ki bo zapiral roparje.

Po drugi strani gozda so spet dospeli na cesto.

Tedaj je Rožica uzrla starinski grad, ki jo je neizmerno razveselil.

»Kako krasen grad!« je zaklicala,

»in kako majestetično in vzvišeno stoji tukaj! O srečni ljudje morajo stanovati v tem gradu.«

»Ne mislite si tega, gospodična Rožica,« ji je Slavko odgovoril,

»ni vse zlato, kar se sveti! Večkrat je v najšlabši koči večja in čistejša sreča nego v najlepšem gradu. Tudi tukaj je tako! Rodbina, ki je stanovala tukaj, je v kratkem doživela najžalostnejšo osodo. — V tem gradu je še pred kratkim bival plemenit človek, katerega je vse spoštovalo. Zdaj je izginil. Pravijo, da je bil umorjen in oropan. — Dalje je stanovala v tem gradu žena, ki je sramotno varala svojega soproga in jo je ta s studom zapodil od sebe. Najbrž je umrla na cesti! — Dalje, je živela v tem gradu umobolna ženska, katero so skrivali.

Tudi se je v tej hiši nekoč izvršilo grozno hudodelstvo, ki je skoro zahtevalo smrt ljubeznive mlade deklice. Neki lopov se je namreč ponoči splazil v grad ter ji bodalo zasadil v prsi. Vidite, gospodična Rožica, to je sreča tega gradu, čegar prebivalce menda zavidate. To je sreča Sokolskega gradu!«

»Sokolski grad?« je zaklicala Rožica ter kakor okamnela obstala,

»to je torej Sokolski grad?«

»Da! Ta krasni grad je lastnina Sokolske rodbine in je bil še pred kratkim last grofa Radivoja Sokolskega. Ker je tako zagonetno izginil, je podedoval graščino grofov bratranec, baron Sokolski-Slatenski, ki je pa svojemu bratrancu, kakor pravijo, tako malo podoben kakor vrabec sokolu. Bahat, puhloglavi in malo moralicen človek je!«

Ko se je Rožica še enkrat z dolgim pogledom ozrla na grad, se je obrnila proč. Vedela je, da se je tukaj odigral žalosten dogodek, ki je postal za Mirkota tako usodepoln, da so ga vsled krivega, poniževalnega sumničenja v ječo zaprli.

A ne samo to jo je v tem hipu žalostilo. Še druga misel, misel na grofa Radivoja, jo je obvladala.

Saj je pravkar slišala od Slavkota, kaka strahovita osoda je grofa zadela, namreč, da je brez sledu izginil in da pravijo, da je umorjen.

Rožica se je spominjala grofa z največjim spoštovanjem, saj je dovolj izpoznala grofa Radivoja, ko se je sešla z njim v Parizu.

»Ali se res nič več ni slišalo o grofu Radivoju Sokolskem?« je vprašala za nekaj časa Rožica, ko so nadaljevali izprehodi po lipovem drevoredu.

»Ali je mogoče, da lahko človek izgine, ne da bi se našlo sledu za njim?«

»Res je skoraj nemogoče,« je odgovoril Slavko,

»a žal, da se je to zgodilo. Grof Radivoj je šel v Berlin in tam so ga poslednjič videli v nekem hotelu. Od takrat pa ni več sledu za njim.«

»Toda tu nas čaka voz! Čas je, da gremo domov k kosilu. Oče nas bo že čakal.«

Takoj so stopili v voz. Ko so konji potegnili, se je Rožica še enkrat obrnila ter dolgo gledala stari grad, ki se s svojimi stolpi in balkoni dvigal proti nebu.

Sokolski grad je imel zdaj čudno privlačno moč.

Bilo ji je, kakor bi pri odprtem oknu stal grof Radivoj s svojimi belimi, vedno malo žalostnimi obrazom. Bilo ji je, da razprostra svoje roke po njej in da sliši, ko ji kliče:

Pojdi k meni, pojdi na moje srce!

Oh, proč s temi neumnimi sanjami! Z njo se ni tako govorilo! Že davno je opustila misel, da bi še upala na ljubezen.

Kosilo v Hladnikovi hiši se je vršilo z neko gotovo svečanostjo. Stari Hladnik si ni dal vzeti, da bi ne napravil ta dan velike pojedine.

Stara kuharica, ki je po smrti gospodinje gospodinjila, je skušala najboljše pripraviti, kar je mogla. Miza je bila lepo okrašena. Krasne cvetlice, zlato in srebrno namizno orodje, kristalni kozarci, fin porcelan in damastni prt na mizi, vse to je napravljalo tako domač utis, da se je Rožica res kakor doma čutila in potem še prijaznost gospodarja!

»Da, čutila se je res kakor na svojem domu, ako bi sploh imela kak dom. — Kakor na vozu, je tudi tukaj morala sesti med Kornelijo in Slavkota. Brat in sestra sta tekmovala med seboj, kdo bi ji bolj ustregel. —«

Ko se je kosilo končalo, je bankir odšel, da malo zaspi po stari navadi. Kornelija je rekla, da ima pisati važna pismo, ter je prosila Rožico, naj jo oprosti za neka časa.

»Ali me hočete malo spremiti na vrt, gospica Rožica?« je vprašal Slavko,

»peljal Vas bom v uto, kjer se imenitno počiva.«

171

Zavrnjena ljubezen.

Skoro nato sta Slavko in Rožica korakala po peščeni poti, ki je vodila po vrtu do ute, ki je bila krasno opremljena in svileni zastori so branili solncu pot v notranjost.

Bili je res ljubek, prijeten prostor, kamor je Rožica prišla z mladeničem, — prostor kakor ustvarjen za samotno, počitek in sanjavo premišljevanje.

Rožica, bi bila, Slavkotu v resnici hvaležna, ko bi jo zdaj malo samo pustil, kajti spomin na Sokolski grad, na Mirkota in na blaznico doktorja Morača, kjer je toliko trpela, je še odmeval v njeni duši.

A Slavko niti mislil ni, da bi Rožico pustil samo. In čeprav ni bila zvijača od njega, da je Rožico pripeljal v uto, je bil vendar to skrit namen Slavkotov.

Mladi Hladnik je namreč sklenil, da Rožici zdaj vse pove, kar je zanj čutil. Potem ji je hotel staviti ono važno vprašanje, od katerega je bila odvisna njegova osoda.

Rožica je sedla na majhen divan, ki je bil prevlečen z rumeno svilo. Od tukaj je lahko skozi malo okno gledala na vrt.

Slavko je sedel nasproti nje na majhen taboret.

»Zdaj, gospica Rožica,« je smehljaje zaklical Slavko,

»mi nič drugega ne manjka nego mandolina. Potem bi Vam pel najlepše pesmi, ko bi bil pesnik.«

»To pa k sreči niste!« je tudi smehljaje odgovorila Rožica,

»bili ste bolj previdni v izberi svojega poklica! Pesnik se mora marsikomu odreči. Avskultantu se pa hvala Bogu dobro godi.«

»A vendar bi bil rad pesnik!« je zaklical Slavko,

»veste, gospica Rožica, potem bi od zgodnjega jutra do poznega večera ne delal drugega, nego Vas opeval.«

»Potem bi ne znali dobro porabiti svojega talenta, kajti bolj vredne stvari so na svetu, ki so vredne pesniškega opevanja nego sem jaz.«

»Tega sami ne verjamete, Rožica!« je zaklical mladi avskultant ter pomaknil stol bližje.

»Saj dobro veste, da mi je resno s pesmimi na Vas. Same ljubeznive pesmi bi morale biti in vsaka bi morala Vam povedati, kako zelo Vas imam rad.«

Ko je Rožica videla, da se bo šala izpreobrnila v resnost in da je mladi mož izbral ta predmet, da ji prizna svojo ljubezen, — ko je zdaj vedela, kaj hoče od nje, je postala nemirna.

Kajpada je že opazila, da je v srcu mladega moža užgala plamen, katerega vzbuditi ni bil njen namen.

Toda doslej je mislila, da je le čut prijateljstva vlekel bankirjevega sina k nji. O tem si nikoli ni bila na jasnem, da bi Slavko kdaj resno mislil, da postane razmerje med njo in njem kaj drugega nego prijateljstvo.

A zdaj, ko se je mlademu možu ozrla v oči, ki so tako čudno plamtele, ji je hipoma postalo vse jasno.

Zato torej jo je Slavko tako silil, naj obišče njegov dom. Njegov namen je bil, da jo seznani z očetom in sestro, ker je upal, ljubljeno dekle obdržati v očetovi hiši.

Kakšne zamotane stvari so ji zdaj grozile, kake mučne ure jo zdaj čakajo?!

Slavko Hladnik je vstal. Obledel je v obraz. Le oči so se mu svetile v čudnem ognju, ki ga je žgal, kakor se je videlo. Glas se mu je tresel, ko je šepetal Rožici besede:

»Rožica, saj Vam ni ostalo tajno, da sem Vas vedno ljubil. Takrat že, ko sem se kot dijak seznanil z Vami, ste napravili name tako globok in neizbrisljiv vtis, da si mislim nikoli več mogel izbiti spomina na Vas. Ako sem pozneje sedel pri knjigah, se mi je vedno pokazala Vaša podoba. Smatral sem Vas za svojega dobrega angela, katerega sem v vsaki nadlogi poklical na pomoč in, ki me je vedno obletaval, kadar sem ga potreboval. — Potem sva se zopet dobila. O verujte, Rožica, da to ni bil samo slučaj. Ne, to je bilo tisočkrat več nego slučaj, to je bil glas osode, božja določa! — Vem, Rožica, da ste ponosni. Mislil, da bi kot ubogo dekle prišli v hišo bogatega moža, Vas plaši. Morda si mislite, da bi vkljub vsej prijaznosti mojih ljudi morda v njih le vladal britki občutek, ker je morda moj oče pričakoval bogato sinaho, ker je moja sestra računala na bogato svakinjo. — Toda vidite, gospica Rožica, ako to mislite, se zelo motite. Jaz sem že vse uravnal, govoril sem z očetom ter mu odprl svoje srce. On ve za mojo skrivnost, odobrava mojo ljubezni in je že dovolil, da se združiva. — Kar se tiče moje sestre, Vam moram zagotoviti, da je vsa srečna v misli, da bo imela v Vas tako ljubko in dobro svakinjo, kakor ste ji že postali odlična prijateljica! — In jaz? O Rožica, ako je bil kdaj kak človek, ki je srečo vsega svojega nadaljnjega življenja položil v roke drugega, je pri meni to slučaj.

Rožica, ako me zdaj zavrnete, ako zametujete mojo ljubezen, ki Vam jo v tem trenutku polagam pred noge, tedaj me napravite za najbolj nesrečnega človeka na svetu.

Rožica, ljuba Rožica, recite mi le eno besedo, da tudi Vi več čutite zame nego golo prijateljstvo! Recite mi, da me tudi Vi malo ljubite, — tedaj ne boste osamljeni več sami na tem svetu, nič več brez doma, nič več brez očeta in brez sestre. Vse to, kar Ti je, ljubljenka moja, neusmiljena osoda odrekla, Ti hočem jaz in moj nadomestiti. Na rokah Te bom nosil celo življenje. Rožica, vsaka moja misel bo namenjena le v to, da Te srečno, — neizmerno srečno napravim!

»Rožica, — Rožica, tu ležim pred Teboj na kolenih ter Te prosim za Tvojo ljubezen! Prosim Te za Tvoje srce, za Tvojo roko!«

Rožica je izprva kakor okamnela obsede na stolu. Ne, da bi se mogla premakniti, je Slavkota gledala s široko odprtimi očmi, ki so bile takorekoč z grozo napolnjene. Ako bi Slavko ne bil tako navdušen, bi že iz Rožičinega strahu izpozna, da ne občuti zanj ljubezni.

Nato je pa ljubka deklica počasi vstala. Teško je vzdihnila; vedela je dobro, kaj ima mladeniču odgovoriti, namreč, da ga mora zavrniti.

Toda občutila je z njim globoko sočutje, kajti saj ga sama ljubila. Zato je tudi umele bolečino, katero mu bo prizadela, ako neusmiljeno odgovori na njegove besede z določno »ne.«

Ta »ne« iz ust ljubljene osebe je bodalo, ki onega, kateremu velja, zadene v srce. Že mnogo vrlih mož je gnalo v smrt.

Žene in deklice, preudarite to odločilno besedo! Preudarite in premišljujte! Ljubezen vrlega moža zavrniti, je lahko; toda drugič si pridobiti srce ljubečega moža, je težavno!

Slavko Hladnik je molčal. Padel je pred Rožico na kolena ter gledal k nji kakor k sodniku, ki ima odločevati o njegovem življenju ali smrti.

Rožica je bila še tako vznemirjena, da celo minuto ni mogla besede izgovoriti. Naposled se je sklonila k klečečemu, ga prijela za roke ter ga počasi vzdignila.

V istem hipu pa, ko je hotel Slavko potegniti Rožico na prsi, ga je nežno, a odločno potisnila od sebe ter rekla s tihim glasom:

»Slavko, prijatelj moj, govorili ste odkrito in pošteno z menoj! To zahteva isto odkritost od moje strani! Poslušajte me torej!«

Slavko je stopil korak nazaj. Začel je slutiti, da se podira poslopje njegovih nad.

»O Rožica,« je zaklical,

»preden odgovorite, premišlite vse! A ne mislite name, ampak nase. Jaz Vam ponujam s svojo roko brezskrbno, mirno življenje. Stopili boste v krog rodbine, ki je v celi deželi visoko spoštovana. Doslej ste morali sami zase skrbeti. Težko ste se bojevali, jaz vem to, ker sem bil priča tega boja. A zdaj, Rožica, se Vam ponuja prilika, da enkrat za vselej prepodite skrb za življenje. Sami sebi ste dolžni, da ne zavržete moje ponudbe.«

»To moram storiti, Slavko!« je odgovorila Rožica.

»Že ko ste z menoj govorili, da, pri prvi besedi, ki se je glasila o ljubezni, je bil moj odgovor že pripravljen. Ne jaz, ampak razmere in predvsem moje srce vam da ta odgovor.«

»Saj sem ravno na vaše srce apeliral!« je zaklical Slavko,

»o, ali nima zame gorkejše besede nego je ta?«

»Iskreno prijateljstvo in spoštovanje imam do vas!« je rekla Rožica,

»kaj drugega vam pa ne more dati, kajti nič več nima onega vročega, iskrenega čuvstva, katero smete pričakovati od one, katero hočete poročiti. — Ne imejte mojega srca za hladno in brezčutno. Nasprotno; vroče je, — trese se in drhti? A to velja drugemu!«

»Drugemu? — O moj bog, tega nisem nikoli slutil!«

Brezupno je zrl mladenič lepo, bledo deklico. Rožica je videla, da so se mu oči napolnile s solzami. Toda z močjo moža, ki se zna premagovati, je Slavko zadrževal solze.

Rožica je stopila k njemu ter mu položila roko na ramo.

»Ne hudujte se name, ljubi moj prijatelj,« je rekla,

»da sem vam morala uničiti vse nade. Jaz ne morem biti vaša, ker sem se obljubila drugemu, — ki ga bolj ljubim nego sebe!«

»In vendar niste postali žena tega?« je vskliknil Slavko.

»Ne!« je trpko odgovorila Rožica,

»ne! Kakor vidite nisem postala njegova žena! Nekaj druga je postala mesto mene, — druga, ki ga je nalagala in varala in katero je s studom moral pahniti od sebe, ker je onečastila in ponižala njegovo ime! Jaz pa, — jaz sem tavala okoli z globoko bolestjo v srcu, da sem izgubila ljubeljenca svojega srca.«

»Oh, torej vam je postal nezvest?«

»Tega pravzaprav ni storil! Tudi mi ni dolgoval zvestobe, čeprav se mi je zaobljubil. So razmere, ki ločijo ljudi kakor razpodi veter oblake. — Oh, dolgo in žalostno povest bi vam morala praviti, ko bi vam hotela vse povedati.«

»Torej ste izgubili onega, ki ste ga ljubili? In nimate več upanja, da bi se kdaj zopet z njim združili?«

»Ne, tega upanja nimam, kajti ne vem, kje je mož, ki ga ljubim in ga bom ljubila do zadnjega diha. Osoda je obema nakazala posebno pot. V tem hipu niti ne vem, če je še živ.«

»Toda, ko bi to bilo, ko bi ga našli, ko bi slučajno izvedeli, kje je, — kaj potem?«

Tedaj je Rožici zabliskalo v očeh. Globoka rdečica ji je zalila lice. Z zmagoslavnim glasom je odgovorila:

»Ko bi vedela, kje ga najdem, tedaj bi hitela k njemu, kajti roke so mu odprte, da me sprejmejo. In nje¬govo srce hrepeni po meni prav tako vroče, iskreno in strastno kakor moje po njem. Toda, to so le sanje, le izrodok fantazije! — Saj mi je izgubljen, — in nikoli, nikoli več ga ne bom videla!«

Rožica je umolknila, glas ji je zastal vsled solz.

Mladi Hladnik pa se ni smatral svojo stvar za izgubljeno, kakor se je izprva kazalo.

»Rožica,« je rekel tiho in s prosečim glasom kakor otrok,

»ako ste res srečali v svojem življenju moža, kateremu ste posvetili svojo prvo ljubezen, pomislite vendar, da osoda ni hotela, da bi postali žena tega človeka. Čemu hočete celo svoje življenje žalovati v samoti, čemu se hočete vsemu odreči? — Rožica, ako ste tako trdno prepričani, da ne boste nikoli več videli tega moža, pri¬mite vendar roko, ki jo vam ponujam!«

Rožica je molčala. Z napol zaprtimi očmi je stala tu. Naposled je vzdignila trepalnice ter z odločním po¬gledom pogledala Slavkota.

»Ali je mogoče, Slavko,« je tiho rekla,

»da bi se zadovoljili le s polovičnim srcem, — z dušo, ki ni več sveža in sprejemljiva za blaženost ljubezni, kakor bi morala biti duša mlade ženske? — O, tega ne mislite resno! Baš ker ste moj prijatelj in ker s sestrsko čutim z vami, vam želim celo in polno srečo, — ne pa siro¬mašno, odcvetelo, ki bo vedno ranjena in krvavela.«

»In ko bi klub temu hotel,« je zaklical Slavko,

»ko bi vse pozabil in se prav zelo potrudil, da preženem to ljubezen iz vašega srca, — kaj potem?«

»Domišljujem si, Rožica, da mora tako iskrena, nežna ljubezen, ki jo imam jaz do vas, sčasoma tudi v vašem srcu vzbuditi ljubezen. — Rožica, osrečite me, potegnite me iz prepada nevoljtlžljivosti, v katerega ste me pahnili. Rožica, recite mi, da hočete postati moja nevesta, potem hočem čakati, — potrpežljivo čakati, dokler ne boste sami rekli nekega dne: Slavko, trenotek je prišel, jaz sem premagala, zdaj sem tvoja!«

Rožica se je trpko nasmehljala.

»Slavko,« je rekla,

»tako težko srce mi delate, da se ne morem zgovoriti z vami. Srečo si hočete prisiliti! Toda vi ne slutite, da bi s tem nama obema pripravili veliko nesrečo in bedo. — Odgovorite mi, dragi prijatelj, kaj bi storili, ako se udam zdaj vaši želji ter postanem vaša nevesta ter pozneje vaša žena?«

»Oh potem,« jo je prekinil Slavko,

»potem bi bilo vse dobro, potem bi za vas šel po sonce na nebo, ako bi vas veselilo.«

»Prosim, pustite me, da izgovorim! Vzemimo torej, da bi na vaši strani prav srečno, prav mirno živela! Trdno sem prepričana, da lahko popolnoma osrečite svojo soprogo. — Kaj pa potem, Slavko, ko bi se nekega dne, ko sva se že midva prav iskreno drug drugemu prilju¬bila, nenadoma pojavil oni drugi, — ko bi stopil v najino življenje oni, ki mi je bil poprej vsena zemlji, čegar po¬dobo bi še vedno nosila v srcu, tudi ko bi postala vaša žena, samo da bi dolžnost zakrila pajčolan čez podobo. Kaj potem, Slavko? Kaj bi potem postalo iz naju?«

Mladi Hladnik je molče stal ter s temnimi pogledi zrl na tla.

»Kaj potem?« je naposled vzkliknil,

»da, kaj potem? Jaz ne vem!«

»Toda jaz vem!« je odgovorila Rožica.

»Potem bi name ostalo le dvoje: ali bi umrla od bolesti, da ne morem biti več srečna z ljubljenim možem, z možem, pri čegar pogledu bi se mi stara ljubezen iznova z vso močjo zbudila; ali pa bi postala zlobna proti vam in proti sami sebi, tako zlobna, kakor bi mogla postati v omami strasti za eno uro, — tako zlobna, da bi ne mogla potem več živeti, ampak bi si morala z lastno roko zadati smrt! — Vidite, Slavko, to dvoje bi se potem lahko zgodilo. In zdaj vas vprašam: Ali me hočete speljati na rob prepada? Ali me hočete kljub nevarnosti, da bi se neki dan moglo kaj takega pripeti, vzeti za ženo?«

Mladi mož je strepetal. Zatisnil je oči in na obrvih so mu visele vroče solze.

»Ne!« je ihteč zaklical,

»ne, — Bog v nebesih mi priča, tega nočem! — O moj Bog, zakaj sem vas moral srečati, — zakaj sem vas moral zopet videti, — zakaj me je moral oni prehiteti? — Oh, Rožica, ako mislim na onega človeka, ki je tako zavidanja vreden, da ga vi ljubite, potem stopi sovraštvo v mojo dušo zoper njega, da bi ga ...«

»Nehajte, Slavko!« ga je prekinila Rožica,

»ako ste me kdaj ljubili, tedaj ne smete sovražiti tega človeka! Ne, tega ne zasluži! Nasprotno, kdor ga pozna, ga mora rad imeti. In tudi vi bi ga ljubili, ako bi poznali Mirkota Višnjegorskega!«

Teda se je mladi avskultant opotekel nazaj. Obraz se mu je za hip skremžil, — potem pa okamenel.

Roke, ki so mu stiskale vroče čelo, so ohlapno padle dol. In zamolklo, kakor bi mu prihajal glas iz groba, je zaklical:

»Grof Mirko Višnjegorski je, ki ima vašo ljubezen! — Oh, potem, Rožica, — potem je vse izgubljeno, potem položim vse svoje nade v grob! Kajti, Rožica, še boste njegova, moža, ki ga tako ljubite.«

Rožica je poskočila.

»Vi poznate Mirka Višnjegorskega?« je zaklicala.

»Vi ste že slišali njegovo ime? Gotovo, saj veste, da je stanoval na Sokolskiem gradu! Saj vam je znan nesrečni dogodek, usoda, ki ga je zadela z njegovo nezvesto sopogo. Zato vam mora biti Mirko Višnjegorski znan!«

Slavko še ni mogel odgovoriti. Nepremično je stal tu. Globoko je obledel in prsi so se mu dvigale v trepetajočem dihanju. Bilo je, kakor bi strašen vihar divjal v njegovi duši.

In res, Slavko Hladnik je bil v tem hipu na razpotju. Vedel je, da Mirko živi, vedel je, kje je zdaj. — Saj je šele včeraj govoril z njim in slišal, da hoče potovati na Anglesko, — v London! Beseda zadostuje, da spravi Rožico na njegov sled. A potem je ljubljenko za vedno izgubil. Potem ni smel več upati, da postane kedaj njegova. Haha, ali ni blazno, da bi zaljubljena skupaj potovala in se odrekla svoji sreči? Ne, hotel je molčati! Za nobeno ceno ne pove Rožici, kje je Mirko!

A ko so mu te misli rojile po glavi, mu je zaklical notranji glas:

»Kaj, to hočeš storiti? Ločiti hočeš dvoje src, ki držita skupaj? Zarad sebe hočeš hrepenenje deklice, katero ljubiš, katero častiš, katero obožuješ, pustiti neizpolnjeno? Samo eno besedo ti je treba izgovoriti in Rožici zagotoviš največjo srečo na zemlji! Čemu molčati? Ne, to ni pošteno, to ne dela pošten človek, in ti si bil vedno vrl človek. — Premagaj se, odreči se in dosegel boš krasno zmago!«

»A ta zmaga me veljá življenjsko srečo!« je zastokal Slavko,

»tako zmagati, se pravi, samega sebe uničiti!«

Ta glasova, ki sta mu napolnjevala prsi, sta se hudo bojevala med seboj.

A boj je trajal le eno minuto, kajpada strašno minuto, kajti ta minuta je odločila njegovo bodočnost.

»Govorite vendar, Slavko!« je prosila dekvoja ter vzdignila roke.

»Vi veste več, nego hočete povedati. To vam vidim. Kje ste srečali Mirkota? Kje ste ga videli, kdaj ste govorili z njim? O povejte mi vse! Od vsake vaše besede je odvisno moje življenje!«

»Da, vse vam hočem povedati!« je vskliknil Hladnik s pridušénim glasom.

»Slišali boste več, nego pričakujete, gospošica Rožica! Veselejše in srečnejše stvari vam hočem povedati, nego upate! — Da, poznam Mirkota Višnjegorskega! Vem, da je plemenit človek! Čeprav stoji med menoj in vami ter je na poti moji sreči, vendar moram spoštljivo o njem govoriti! Zdaj, zdaj razumem vašo ljubezen!«

Molče je ponudila Rožica mladeniču roko, katero je ta le obotavljaje prijel ter trenutek držal v svoji.

Nato je Slavko nadaljeval:

»Rožica, nič več vam ne bo treba Mirkota Višnjegorskega iskati! Jaz sem bil z njim skupaj in sicer včeraj!«

»Včeraj?« je zakričala Rožica ter vzdignila trešoče roke,

»včeraj — pravite? Toda včeraj ste bili že tukaj, torej mora tudi Mirko biti tukaj! O moj Bog, torej bi vam z njim v enem ter istem mestu, ne da bi vedela.«

»V tem oziru se pa motite,« jo je prekinil Slavko.

»Mirkota zdaj ni več v mestu. Toda preteklo noč vas je moral videti, kajti odpeljal se je z istim vlakom, s ka¬terim ste se vi pripeljali. Dobro se spominjam, da je šel prav blizu mimo nas. Le gosti pajčolan, ki ste ga imeli, je zakrivil, da vas ni mogel izpoznati.«

Rožica se je nenadoma tako tresla po životu, da je padla nazaj na divan. Tu je celo minuto v tihi obupnosti obstala. Šla je mimo Mirkota, ne da bi ga izpoznala! O zakaj ni njeno srce govorilo! Zakaj ji ni notranji glas zaklical: Tukaj je tvoj ljubljenec, ki ga iščeš; samo nekaj korakov je oddaljen od tebe; samo roke ti je treba iztegniti in prijela ga boš! — Ne, ne, saj ni res, kar pravijo pesniki! Ljubezen se ne oglasi! V odločilnem trenutku pa molči ta glas ljubezni!

In to izpoznanje je napravilo Rožico tako žalostno, da je začela jokati.

»O nikar ne jokajte!« je zaklical Slavko ter se sočutno sklonil k nji, »čeprav ste danes Mirkota zgrešili, vendar vem, kje je v tem hipu!«

»Torej mi povejte!« je zastokala Rožica,

»vedno vam bom hvaležna, kajti niti minute ne čakam, da bi ne šla za njim. — Oh, saj vem, da baš tako hrepeni po meni, kakor jaz po njem. Kje je torej?«

»Danes ponoči se je odpeljal na Angleško!« je odgovoril Hladnik.

»Zdaj je še na potu. Po mojih mislih mora danes ponoči dospeti v London!«

»Torej London!« je vzkliknila Rožica.

»Dragi Slavko, hvala vam za te vesti, katere znam popolnoma ceniti. O verujte mi, da sem dobro videla, koliko premagovanja vas je stalo, da ste mi povedali sled za Mirkotom. A prav s tem ste mi dokazali, kako ste vredni ljubezni najboljše, najplemenitejše devojke! In našli boste tako dekle, Slavko, verujte mi! In še boljše in lepše bo nego sem jaz in vas bo prav tako osrečilo kakor ste mislili, da boste z menoj srečni!«

Toda mladi Hladnik je žalostno zmajal z glavo.

»O nikoli ne bom ljubil druge!« je jecljal.

»Rožica, vas sem obožal, vas spoštoval, vroče in nežno ljubil, tako se le enkrat ljubi in nikoli več!«

»Takii misli ste danes!« je šepetala Rožica.

»Toda čez leto dni boste drugače mislili! Svojo izvoljenko boste potem še bolj ljubili, z ljubeznijo, ki je utrjena vsled britke izkušnje, ki ste jo danes doživeli! Oprostite mi, da sem vam jaz prizadela to izkušnjo. In zdaj zbogom, Slavko!«

»Kaj, v slovo mi hočete dati roko?« je vzkliknil mladi mož.

»Da, kajti še danes odpotujem iz mesta ter zapustim vašo gostoljubno hišo!«

»In kam hočete iti? Saj vendar ne mislite sami potovati v London?« »Zakaj ne, dragi prijatelj? Jaz ne mislim samo, ampak hočem to takoj izvršiti! In ko bi bil Mirko na koncu sveta, — šla bi za njim s trudnimi nogami, dokler ga ne najdem! In ko bi vedela, da biva v podzemeljskem kraljestvu, šla bi v globočino ter se tam združila z njim! Povsod, kjer je on, hočem tudi jaz biti, kajti jaz sem njegova in on me pričakuje!«

»Rožica, torej nameravate slediti Mirkotu na Angleško?«

»Da, sklenila sem!«

»Toda sami nie morete nikakor iti,« je ugovarjal Hladnik, »tako potovanje ima za Vas veliko nevarnosti. Sploh Vam pa ne morem povedati, kje najdete Mirkota v Londonu. Lahko bi tavali po Londonu cele dneve in vendar ne bi dosegli svojega namena. Ako ste se pa trdno odločili, da se peljete v London, vzemite mene za spremljevalca. Prisegam Vam, da je moja ponudba popolnoma nesebična. Da Vas varujem neprijetnosti na potovanju, mi dovolite, da Vas spremljam.«

Rožica je pa odločno zmajala z glavo ter rekla:

»Dragi Slavko, hvala Vam za ponudbo. A sprejeti je ne morem, ker bi dala povod k nerazporazumljenju.«

»Ali se ne vrnete najprej v Berlin?«

»Ne, takoj danes zvečer odpotujem v London,« je rekla Rožica.

»Peljala se bom z istim vlakom, s katerim se je Mirko včeraj odpeljal. Najbrž bom potem samo štiriindvajset ur na potu in prav toliko bo Mirko pred menoj. — V Londonu pojdem takoj na avstrijski konzulat in bodite zagotovljeni, da ne bom zanemarjala previdnosti. Saj nisem nežna, neizkušena punica, ampak sem že veliko sveta prehodila. Nevarnosti velikih mest so mi docela znane. Nisem več taka kakor sem bila nekdaj, svojim sovražnikom ne pojdem kar tako na limanice. Iskala bom tam Mirkota Višnjegorskega in ga našla, ne da bi me zadela kaka nevarnost.«

»Žal, da se moram ukloniti Vaši volji, Rožica!« je žalostno rekel mladi mož,

»dovolite mi pa še eno vprašanje, ki je velike važnosti. A že naprej Vas moram prositi oproščenja, ako bi Vas morda s tem vprašanjem žalil.«

»O, Vi me ne žalite, dragi Slavko,« je zaklicala Rožica,

»le vprašajte me!«

»Gre namreč za denarno vprašanje na potovanju,« je rekel mladi Hladnik po kratkem omahovanju,

»ne vem, ako imate v trenutku tako velik znesek, ki ga potrebujete za potovanje v London in za poizvedbe?«

Rožica je obledela. Na denar niti mislila ni. V tem je ležala res velika nepričakovana težkoča, kajti potovanje na Angleško stane precejšnjo svoto, ako se hoče peljati z brzovlakom do morske obali in potem s hitrim parnikom do Londona.

Poleg tega je morala Rožica biti pripravljena, da morda dlje časa tam ostane.

Ako se hoče najti človeka, se ne sme varčevati z denarjem. Take poizvedbe so drage; treba je denarnice jako bogatega človeka.

Rožici pa doslej še ni bilo mogoče, da bi si kaj prihranila, čeprav ji je ubožni oče Kolbe povišal plačo.

Čeprav je skromno živela, je vendar skoro vsak mesec izdala vso plačo. Saj je vedno naletela v Berlinu na največje siromake! Tedaj je s svojim denarjem lajšala bedo, kupovala zdravila za uboge otroke, večkrat je stisnila obupani materi, ki je videla svojega otroka umirati, ker mu ni mogla dati hrane, denar v roke, da si je žena kupila potrebne jedi za otroka.

Rožica je v tem hipu imela komaj sto kron.

Od tega denarja bi morala še pol meseca živeti in poleg tega plačati vožnjo v London ter tam stanovati ne vedoč, kako dolgo! Slavko je zadel pravo! Ta točka se je morala pretresti! To vprašanje je skoro onemogočilo izvršitev njenega namena.

»Rožica je vzdihnila ter pritisnila roke na srce. V tem hipu je ljubka devojka občutila nekako to, kar občuti otrok, ko vidi krasno milasto peno, ki se ne nadoma razprši v nič.

Rožica si je to tako lepo, tako krasno in tako lahko mislila, da pojde za Mirkotom v London, da ga tam najde, nepričakovana stopi pred njega ter mu z vzklikom radosti pade na prsi.

In zdaj je vse to le sen, le ker ji je manjakl potreben denar, denar, ki gospodari ljudem in pred čegar močjo milijoni in milijoni ljudi pokorno sklanja hrbet.

»Rožica,« je začula nežen in proseč glas Slavkotov poleg sebe,

»mirno me poslušajte, rad bi Vam nekaj predlagal.«

Rožica ga je z velikimi, s solzami napolnjenimi očmi radovedno gledala.

»Saj vem, gospica Rožica,« je nadaljeval mladi mož,

»da niste prebogato blagoslovljeni z denarjem. Zato sem prepričan, da se Vaše nameravano potovanje nikakor ne strinja z Vašo denarnico.

Jaz sem pred kratkim dobil malo dediščino, katero mi je oddaljen sorodnik, ki sem ga komaj poznal, zapustil. Gre le za malenkost pettisoč kron, katere je oče zame vzdignil ter mi jih izplačal. Tu v denarnici imam ta denar, – Rožica, v veliko čast bi mi bilo in veliko veselje mi pripravite, ako bi vzeli ta denar, – oh, Ti ljubi Bog, saj se ne izplača toliko besed izgubiti za to malenkost, – ako vzamete teh pettisoč kron kot posojilo. Porabite jih za potovanje in da najdete moža, ki Vam je tako ljub.«

Tedaj so se Rožici vsled solz oči zatemnile. Globoko ganjena je prožila obe roki mlademu avskultantu ter zaklicala:

»Vi dobri, ljubi človek, Vi me sramotite! Vi ste mi pokazali, kaj je prava, nesebična ljubezen! Kako naj Vas zalivalim za to, kar hočete meni storiti. – Da, Slavko, jaz sprejmem Vašo plemenito ponudbo, kajti z gotovostjo upam, da najdem Mirkota in potem Vam bo mesto mene vrnil ta znesek.

Vzemimo pa slučaj, – kar naj dobri Bog zabrani, – da se mi ne posreči najti ljubljenca, kaj pa potem, Slavko? Ali veste, da bi morala delati leta in leta, da Vam vrnem dolg? Ali boste tako dolgo imeli potrpljenje s svojo dolžnico? Ali ne boste prestrog upnik?«

»O, gospica Rožica, kako morete tako govoriti?« je zaklical Slavko,

»in ako mi nikoli ne vrnete denarja, sem že dovolj s tem poplačan, da Vam morem izkazati malo uslugo! Ta zavest je več vredna kakor denar, ki ga imam v žepu!«

Mladi mož je izvlekel denarnico ter jo dal Rožici, ki jo je takoj spravila.

»Hvala Vam iz celega srca,« je rekla,

»in upam, da Vam bom vrnila z običajnimi obrestmi in z obrestmi sestrske ljubezni. In zdaj ne izgubljajva časa, Slavko, rada bi povedala Vašemu očetu in Vaši sestri, da hočem še danes odpotovati na Angleško.«

Slavko je zardel pri tej misli, kajti predstavljal si je, kako se bosta oče in sestra čudila, ko izvesta o Rožičinem nenadnem in nepričakovanem odhodu.

»Ali hočete meni prepustiti, Rožica,« je prosil, »da obvestim Kornelijo in očeta o tem, kar se je med nama zgodilo? Prosim Vas, ne povejte do večera ničesar o tem. Porok sem Vam, da se boste z večernim brzovlakom odpeljali na Angleško.«

Tako je Rožica ostala še celo popoldne in cel večer v bankirjevi hiši. Na videz se je prav dobro zabavala v družbi Kornelije in starega ter mladega Hladnika.

Toda njene misli niso bile več tukaj, letele so že čez gore in čez morje na Angleško, kjer je upala zopet najti Mirkota.

V onem hipu, ko je odšla Rožica v svojo sobo, da se pripravi za potovanje, je rekel stari Hladnik Slavkotu pri večerji:

»Ti, Slavko, jaz sem dal šampanjca ohladiti, kajti pri večerji bomo praznovali Tvojo zaroko.«

»Ako ne bomo šampanjca v kak drug namen pili, dragi oče,« je odgovoril mladi mož,

»tedaj ga daj le nazaj odnesti v klet, kajti iz moje zaroke z gospico Rožico ne bo nič.«

»Kaj?« je osuplo vzkliknil bankir,

»nič ne bo iz nje? Saj si vendar trdno sklenil, da jo poročiš? In zdaj, ko sem sam izpoznal gospico Rožico Jaklič, Ti moram priznati, da si ne želim boljše in lepše snahe od nje.«

»Tudi danes sem prav tako pripravljen vzeti jo za ženo, toda – toda –«

»No, toda?« sta enoglasno vprašala sestra in oče.

»Toda Rožica noče biti moja,« je vzkliknil mladi mož in globoko vzdihnil,

»kajti ne ljubi mene, ampak nekega drugega.«

Kornelija je hitela k bratu, ga objela ter ga skušala tolažiti. Slavko jo je pa nežno potisnil od sebe.

»Le pusti, sestra, napol sem že skoraj prestal! Bil je lep sen! A zdaj je minil! Vendar bo dolgo trajalo, da se zaceli rana moje duše. Ljubil pa najbrž ne bom nobene več!«

»To je nemogoče,« je vzkliknil bankir,

»Tebe je zavrnila zavoljo drugega? Ja, ali je ta morda kak knez ali grof?«

»Uganil si, oče,« je zaklical Slavko, »grof je in poleg tega še tak, ki zasluži njeno visoko srce. Lahko se res lahko reče plemenit! Tega poznaš, to je grof Mirko Višnjegorski je, ki je z Rožico že dolgo zaročen in od katerega so jo le žalostne in čudne razmere odtrgale.«

In zdaj je Slavko povedal očetu in sestri vse, kar je izvedel od Rožice o njeni ljubezni do Mirkota. Povedal jima je tudi, da je mlada deklica sklenila čimprej odpotovati na Angleško, da najde tam Mirkota Višnjegorskega.

»Vidiš, dragi brat,« je zaklicala Kornelija,

»zaradi te odločnosti, zaradi tega poguma, ki ga je v svojem ravnanju pokazala, ljubim še bolj Rožico Jaklič. Škoda, bratec, privoščila bi Ti to dekle. A to moram reči, ako ljubi grofa Mirkota Višnjegorskega, potem ljubi moža, ki je vreden njene ljubezni.«

Rožico so ta večer v Hladnikovi rodbini še z večjim spoštovanjem in še z večjo ljubeznijo in prijateljstvom odlikovali nego prej.

Zvečer sta jo Kornelija in Slavko spremila na kolodvor. In ko je brzovlak odpeljal Rožico in sta brat in sestra peš šla s kolodvora, ker je bila čudovito lepa noč, je rekel Slavko svoji sestri:

»Tu se je odpeljala moja mladost! O Kornelija, Rožica je bila tako lepa, tako ljubezniva, jaz je nikoli ne pozabim!

Z današnjim dnem sem zapustil za seboj to, kar je v mladosti lepo in zavidanja vredno, — in nikoli več v življenju ne bom občutil ljubezni! — Ali veš, sestra, kako se imenuje ta nepojmljivi, nepopisni pojav? Ljudje mu pravijo — iluzija!«

171. poglavje: V Londonu.

Mirko in Alenka sta prav srečno potovala in brez ovir dospela v London.

Bilo je to ob enajsti uri 40 minut zvečer. Mirko je takoj sedel v voz ter se odpeljal z Alenko v Palais Royal.

To je eden največjih Londonskih hotelov, katerega obiskujejo le najuglednejši ljudje, kajti cene so visoke, in vsakdo si ne more privoščiti bivanja v tem razkošno opravljenem hotelu.

Mirko je vpisal svoje ime v knjigo za tujce ter označil Alenko kot svojega tajnika, ki ga spremlja na potovanju. Ker je imela pa moško obleko, ji je kajpada moral dati moško ime in jo je vpisal kot Alberta pl. Radić.

V prvem nadstropju je vzel tri lepe sobe, od katerih je ena bila Mirkotova spalnica, ena Alenkina in srednja kot jedilnica in skupno bivališče.

Prvi večer sta Mirko in Alenka večerjala v svoji sobi in vsled utrujenosti na potovanju so jima jedi iz izvrstne hotelske kuhinje izborno dišale.

Mirko je bil med jedjo jako razmišljen. Večkrat niti ni odgovoril ni na Alenkino vprašanje, kajti mislil je nato, da mora biti drugo jutro ob šesti uri v bližini podganskega gradu, kjer se ima vršiti dvoboj z baronom Sokolsko-Slatenskim. To je bil pravzaprav namen, ki ga je privedel v London.

O tem ni Alenka ničesar slišala. Mislila je, da jo je Mirko peljal v London, da bo tukaj poizvedoval po Radičovju.

Mirko se je sam s seboj bojeval, ako bi Alenki res nič povedal. Najrajše bi ji povedal, da ima izbojevati dvoboj, ki ni velike resnosti. Ni namreč mogel misliti, da bi imel barona Slatenskega za resnega nasprotnika. Tudi je bil jako gotov v streljanju s pištolo in imel kot povzvanec pravico do prvega strela.

Vsak dvoboj je od sreče odvisen in sreča mu je lahko nemila. Ali ni bil torej obvezen, da obvesti Alenko o dvoboju, — ali ji ni bil dolžan zaupanja?

Da, ko bi bilo le od njega odvisno, bi Alenki brez dvoma vse povedal.

Toda na drugi strani je bil obvezen, dvoboj tajno ohraniti, kajti pravilo je, da se mora dvoboj zamolčati od prve minute poziva do onega hipa, ko padejo streli med nasprotnikoma.

Ko se bo Alenka zjutraj zbudila ter prišla k zajutrku, se bo on že vrnil. Potem je bilo še vedno dovolj časa, da ji smehljajoč vse pove.

»Kako razmišljenji ste danes, dragi Mirko!« je zaklicala Alenka,

»pravkar sem Vam ponudila skledo s solato, pa ste vzeli vse na krožnik, kar se gotovo ni namenoma zgodilo.«

»Pa res,« je zaklical Mirko ter se prisiljeno smehljal,

»saj imam celo kopico solate na krožniku. Res sem precej razmišljen! Toda potovanje je tako naglo prišlo, da se mi vedno zdi še vse kot sen, da sva že tukaj v Londonu.«

»Toda ker sva tukaj,« je odgovorila Alenka,

»morava imeti odprte oči. Pravili so mi, da je London jako nevarno gnezdo. In za najino opravilo je neobhodno potreben jasen vid in odločnost. Dragi Mirko, povejte mi, kaj Vas je napotilo, da ste baš v Londonu začeli poizvedovati po Radiovju. Čemu iščete njegov sled, ravno v angleškem stolnem mestu, ko vendar Radivoj ni bil še nikoli tukaj?«

To vprašanje ni spravilo Mirkota v zadrego, kajti že med vožnjo si je izmislil odgovor na to.

»Ako vzamema,« je odgovoril,

»da je Radivoj Sokolski še pri življenju, — in o tem sva oba trdno prepričana, ker nama čuvstvo pravi, — tedaj je bil le vsled kakega zločina oviran, da naju ni nič obvestil.«

»Zakaj bi ga moralo baš hudodelstvo ovirati?« je vprašala Alenka,

»ali ni mogoče kaka nesreča? Recimo, da je grof Radivoj v Berlinu ali kje drugje padel s konja ter si možgane pretresel? Saj veste, da v takem položaju ni mogoče, jasno misliti? Radivoj leži morda v kaki bolnišnici in ljudje ne vedo, kdo je, ker sam ne more povedati.«

»To ni mogoče,« je odgovoril Mirko,

»Radivoj bi gotovo imel s seboj papirje, iz katerih bi se takoj izprevidelo, kako mu je ime, kje stanuje in s kom vse ima opraviti. Tudi bi se uprava bolnišnice takoj oglasila ali pa javne prizive priobčila. Ne, jaz ne verujem v kako nesrečo! Trdno sem prepričan, da se je na Radivoju zgodil zločin. Gotovo ga nekje zadržujejo ter mu branijo, da bi svoje obvestil.«

»In kakšen namen bi to imelo?« je vprašala Alenka.

»Kdo bi mogel to povedati?« je odgovoril Mirko.

»Radivoj je morda imel kakega sovražnika, ki ga midva ne poznava in ki se je na ta način maščeval nad njim. Ali pa hoče zločinec, ki ga je odstranil, izsiliti iz njega kako priznanje, kateremu Radivoj noče pritrditi. In zdaj ga imajo zaprtega, da vplivajo nanj. Naj bo kakor hoče, Radivoj je skrit le v kakem velikem mestu, kjer se zločin lahko skrije.«

Le tak kraj z mnogimi hišami ima skrivališča, ki je mogoče skriti človeka. London je pa središče hudodelstva! Tukaj se zbira vse, kar spada k hudodelcem! Zato upam, da najdem baš tukaj sled po Radivoju. Saj uči izkušnja, da se zločini, ki so se začeli v kaki drugi evropski deželi, nadaljujejo tu v Londonu.

Tu je oni veliki trg, na katerega se vse prinese, kar zločinec ugrabi. Tukaj se najame ljudi, katere se potrebuje za vlom. Tukaj se prodaja tajni strup in druge stvari, ki se rabijo za izvršitev zločina. Tukaj se snide vsa mednarodna svojat, zato mislim, da dobiva tukaj kakega človeka, ki nam bo dal pojasnilo o Radivoju. — Zdaj sva pa dovolj kramljala, ljuba Alenka, gotovo ste utrujeni od vožnje na morju in si želite, kmalu iti spat.«

»Jaz, — o ne, Mirko, jaz bi lahko celo noč sedela ter z Vami govorila o Radivojevi osodi. — Oh, ko bi nama vsemogčni Bog v nebesih vendar poslal kak žarek, ki bi mogel razsvetliti temo, ki leži nad Radivojem.«

»Tak žarek pride včasih popolnoma nepričakovano,« je zaklical mladi grof ter vstal.

»Vidite, Alenka, jaz še vedno nisem opustil upanja, da bomo enkrat še vsi srečni postali, da boste Vi našli Radivoja in jaz — mojo lepo Rožico. Le ene ne bom nikoli več videl, in za to žaluje, čeprav nisem zanjo čutil drugega nego prijateljstvo, — to je uboga, nesrečna Elizabeta Ravington, o kateri sem Vam že pravil. Spremljevala me je namreč v moški obleki po Ameriki. Potem je svoje življenje končala s skokom iz dirjajočega vlaka pacifiške železnice. Oh, niti tega mi ni bilo mogoče, da bi našel njeno truplo, ki je ležalo v nekem prepadu, kajti skoro nato je nastala ona strahovita eksplozija, ki me je za nekaj časa oropala vida.«

»Ne vzbujajte si teh spominov!« je prosila Alenka.

»Da, boljše je, da leževa in spiva. Jutri napoči prvi dan, ko začneta svojo sveto nalogo: prvi dan poizvedb.«

Alenka je dala Mirkotu roko, katero je ta spoštljivo poljubil. Nato jo je spremil do njene spalnice ter ji na pragu zaklical še »lahko noč«.

Ganjenoo se je glasila ta »Lahko noč«, kajti Mirko se je spomnil, da bi osoda pri jutrajšnjem dvoboju lahko odločila zoper njega in da Alenke potem sploh ne bo več videl, zadnje, ki mu je še ostala od vseh onih, katere je tako iskreno ljubil. In vendar se je Mirko oddahnil, ko so se zaprla vrata za Alenko.

Zdaj je bil sam in se mu torej ni bilo treba več siliti.

Vse, kar je pravkar z Alenko govoril, je takorekoč mehanično spravil iz sebe; misli so se mu ves čas pečale samo z dvobojem.

Stopil je k mizi, natočil si še en kozarec šampanjca ter ga naglo popil.

Nato je odšel iz sobe ter stopil k hotelskemu vratarju. Hotel ga je vprašati, kje leži podganski grad.

Vratar se je zelo začudil, ko ga je ugledni potnik vprašal po tem zloglasnem poslopju.

Toda bil je dovolj dolgo hotelski vratar, da bi ne poznal čudnih želj, ki jih imajo taki veliki gospodje.

Prihajali so tujci v London le s tem namenom, da si ogledajo pokopališče za pse in ki potem mirno odpotujejo, ne da bi niti slavnega angleškega muzeja videli.

Pred kratkim je prišel napol nor Američanec, ki je prišel s tem namenom v London, da prešteje ulične svetilke, ako jih je več nego v Novem Jorku.

Vratar je Mirkotu natančno popisal, kje najde podganski grad.

Mirko je nato odšel v svojo spalnico. Odprl je okno ter zrl v temno noč. Bila je krasna pomladna noč; zvezde so jasno svetile z neba.

Nobene sapice ni bilo čuti v tem kraju.

Lipe, ki so stale nasproti hotela, so pošiljale svoj čarobni vonj v sobo. Siloma je vleklo Mirkota ven.

Čemu bi se malo ne izprehajal? V tej noči itak ne bo mogel spati.

Poleg tega je moral najkasneje ob štirih zopet vstati, ker bo pot do podganskega gradu trajala z vozom najmanj eno uro.

»Spanje se pa res ne izplača!« je rekel Mirko.

Zato je sklenil, da bo noč prečul, čeprav si je kot izurjen strelec moral reči, da odvzame prečuta noč roki večkrat potrebno gotovost in očesu trdnost v merjenju.

Mirko je korakal v temno noč, ne da bi imel gotovega namena. Prebrodil je velikansko mesto ter dospel naposled do Hydeparka.

Ni se mogel ustavljati izkušnjavi, da ne bi stopil v ta krasni park ter dihal pomladni vonj zelenih dreves.

Orožja ni imel nobenega pri sebi. Izprehodna palica je bilo vse, s čemer bi se napadalcem lahko v bran postavil. A kdo naj bi ga zasledoval? Daleč naokrog ni bilo videti žive duše. Hydepark je ležal kakor izumrt.

Mirko je stopal po velikem drevoredu. Sempatja je slišal vzdihovanje poleg sebe in videl je na klopi sedeti zaljubljene parčke. Hlastno je šel mimo njih, da bi jih ne motil v sreči.

Oh, tedaj mu je stopila Rožičina podoba pred oči. Brezmejno koprnenje se ga je polastilo.

»Kje si zdaj, ljubljena moja Rožica?« je šepetal Mirko ter se za hip naslonil na smreko. »Rožica, zakaj ne prideš, da me osrečiš? Toliko Te imam prositi oproščenja; tudi to, da sem ono sleparko mogel imeti nekaj časa za Tebe! Kajpada se je to zgodilo le s slepimi očmi!«

Mirko je nato obrnil misli na Lolo.

Zadnje vesti, ki jih je slišal o nji, so se glasile, da so jo spravili v veliko mesto K. Tam je bila zaprta v ječi, dokler je ne bodo obsodili. Izid obsodbe se je že lahko naprej vedel.

Velikanska goljufija, katero je izvršila na njem, je bila še malenkost! Toda umor lastne matere jo je moral spraviti na vešala.

Mirkota je mrzlo spreletelo, da bo ženo, katero je nekdaj objemal, rabelj gnal k vislicam ali na morišče, da ji odseka lepo glavo.

Ta beli vrat, okrog katerega je oklepal svojo roko, bo presekala sekira in ostal bo le krvavo truplo!

»Oprostite, gospod,« se je nekdo oglasil poleg Mirkota,

»ali ste tako prijazni, da mi poveste, kako pozno je že?«

Mirko se je ozrl. Pred seboj je nenadoma zagledal malo deklico, ki je bila kakih deset let stara.

Pri mesečini, ki je padala skozi veje dreves, je Mirko opazil, da je to lep, plavolas otrok v siromašni obleki.

»Kako pa je to, ljubo dete, da še nisi doma v postelji?« je sočutno vprašal Mirko.

»Otroci Tvoje starosti ne bi smeli biti ob tem času v javnem parku.«

»Oh, ljubi gospod,« je odgovorilo dekletce,

»moja mati je doma bolna, zato moram prosjačiti. Pri tem sem se zamudila ter se v parku izgubila. Prosim, povejte mi, koliko je ura, da grem domov k materi.«

»Pravzaprav Ti je vseeno, kako pozno je že,« je rekel Mirko,

»ako greš domov. Sploh pa lahko ustrežem Tvoji želji.«

Mladi grof je vzel svojo zlato uro iz žepa ter ozrši se nanjo rekel:

»Deset minut je — — —«

172

Tovariša v nesreči.

Mirko ni skomčal stavka.

Izza drevesa, za katerim je stal, je nenadoma skočila temna postava ter se odzadaj vrgla nanj. Preden je mogel Mirko zabraniti, mu je napadalec pritisnil smolnat obliž na usta.

Mirko je hotel kričati in klicati na pomoč, a ni več mogel. Prav tako malo se je mogel braniti, kajti lopov, ki ga je napadel, mu je hipoma potegnil roke nazaj ter jih zvezal z vrvjo.

»Preišči mu žep!« je hripavo zaklical otroku.

»Predvsem uro, potem denarnico! Naglo, mudi se, da naju kdo ne zasači!«

To vse se je tako bliskoma hitro vršilo, da Mirko niti jasno misliti ni mogel.

Šele napadalčev glas ga je zbudil iz omame. In čudno, — glas se mu je zdel znan; bilo mu je, da ga je že nekje slišal.

Mirko se je zaman trudil, da se iznebi lopova. Niti videti ga ni mogel, ker je vedno stal za njim.

Mirko je bil vesel, da ga tat ni nameraval umoriti, kajti angleški tatovi udarijo navadno svojo žrtev s topim orodjem po glavi, da se napadeni omamljen zgrudi na tla. Navadno se potem kri vlije v možgane in mrtvoud, blaznost, da tudi smrt je posledica takih zločinov.

Mala kača, ki je bila izvrstno izurjena na tatvino, je segla z malimi rokami v grofove žepe. Pravkar je hotela izvleči denarnico, ko se je nenadoma pokazala postava in moški glas je zaklical:

»Proč, — kaj delate tukaj! Ha, roparski napad! Proč, — sicer ustrelim!«

»Prokleto!« je zaškrlipal ropar ter sunil Mirkota, da je padel na tla,

»prokleto, zastonj sva delala!«

V naslednjem hipu je izginil tat z otrokom v grmovju in Mirko je počasi vstal.

Videl je svojega rešitelja pred seboj. Bil je mlad, lep mož v marinarski uniformi. V eni roki je nosil revolver, ki ga je hitro potegnil, drugo je držal na sablji.

»Zastonj bi bilo, ako zasledujemo zločinca!« je rekel mladi mož z drhtečim glasom ter pozdravil Mirkota.

»Tatova sta se že skrila v grmovje, no, saj bosta prej ali slej prišla na vislice!«

Zdaj šele se je Mirko prav zavedel. Očistil se je blata, kolikor se je dalo, nato je ponudil svojemu rešitelju roko ter rekel:

»Gospod, vzrok imam, da sem Vam več nego hvaležen! Rešili ste mi življenje!«

»Življenje je včasih tako malo vredno,« je odgovoril mladi mož ter prijel Mirkotovo roko,

»da se večkrat ne izplača, o hvali govoriti, ako se komu reši življenje. Toda tudi če ima življenje za Vas veliko vrednost, mi nikakor niste dolžni zahvale za rešitev, kajti lopov Vas ni nameraval umoriti.«

»Toda polastiti se mojega premoženja!« je smehljaje rekel Mirko.

»Vsaj v tem oziru ne boste zavrnili moje zahvale.«

»Nasprotno, sprejmem jo iz celega srca ter me veseli, da sem vrlemu človeku o pravem času priskočil na pomoč. Kakor pa izpoznam iz Vašega izreka v angleščini, ste najbrž tujec pri nas? Kako ste prišli na to nesrečno misel, da greste ponoči v Hydepark? Ali ne veste, da je ponoči eden najnevarnejših krajev v Londonu? Čuditi se moram, da se ne pokaže noben policist.«

»Jaz tudi nisem nobenega srečal!« je odgovoril Mirko.

»Ako Vam je ljubo,« je rekel pomorščak,

»lahko skupaj nadaljujeva pot!«

»Zakaj ste pa — Vi prišli v park?« je vprašal Mirko.

»Zakaj?« je odgovoril tujec;

»prvič sem dobro oborožen kakor vidite in drugič sem pomorščak. Mi pomorščaki smo navajeni nevarnosti vsake vrste. Sploh mi pa ni prav nič ležeče na življenju in ako me kak ropar ustreli, mi s tem jako ustreže!«

»Res žalostne misli imate o življenju!« je odgovoril Mirko ter korakal dalje poleg svojega rešitelja.

»Vaše besede se glasijo jako melanholično. Upam, da so najbrž le znak hipne slabe volje in ne načelo Vašega značaja.«

»Da, bil je čas,« je odgovoril mornar, ki je nosil znake višjega častnika,

»tedaj se je tudi meni zdel svet lep in življenja vreden. Tedaj je bilo življenje zame pomlad in veselje! A zdaj! O gospod, ako se izgubi zadnje, kar se ima v življenju, potem je svet temen in odet z večno zimo!«

Mirko je obstal. Osupljo je pogledal svojega spremljevalca ter potem tiho rekel:

»Čitali ste v mojem srcu! Kar ste pravkar rekli, se tudi mene tiče! Tudi jaz sem izgubil najljubše na zemlji! A vendar ima vigred zame še tolažbo in lepoto sveta še vedno gledam z veselimi očmi, kajti mislim si: Za nočjo pride jutro; za temo svetloba; in po dolgi brezupnosti nada in sreča!«

»Da, gospod,« je odgovoril tujec,

»ako še lahko tako mislite, ste srečni. Torej še lahko upate, da boste videli ono, ki ste jo izgubili. Toda ako se ve, da leži na dnu morja, da se nikoli več ne bo pokazala iz tega strašnega prepada, tedaj, — tedaj ni nobene nade več!«

Korakala sta drug poleg drugega, ne da bi govorila besede. Nenadoma je tujec obstal ter rekel:

»Veste kaj, kljub temu, da je naju slučaj tako zbližal, še še nisva predstavila drug drugemu. Jaz začnem; moje ime je Marcel Remič in sem pomorski častnik!«

»In moje ime je grof Mirko Višnjegorski.«

Mlada moža sta si stisnila roke. Kljub temu, da sta bila še malo minut skupaj, sta čutila, da usluga, katero je Marcel Remič Mirkotu izkazal, ljudi hitreje združi nego leta in leta površnega znanja.

»Ali veste tako natanko,« je nadaljeval Mirko prejšnji pogovor,

»da je ona, katero si mislite na dnu morja, res doli? Gotovo se ne motim, ako si mislim, da si je nesrečnica, o kateri govorite, sama vzela življenje ter skočila v morje?«

»O ne!« je odgovoril Remič ter globoko vzdihnil,

»sama si ni vzela življenja! Ljubljenka mojega srca je postala žrtev viharja na morju, pri čemer sem se jaz, kakor po čudežu rešil. — Oh, zakaj mi ni bilo dano, da bi skupaj z njo umrl? Kaj mi je zdaj življenje brez nje?«

»Torej se je ladija potopila?« je zaklical Mirko,

»tudi moja ljubljenka je bila enkrat v nevarnosti, da umre na ta način, toda Bog ji je pomagal. Ker ste mornar, boste gotovo vedeli, da se je pred nedavnim časom potopila ladija »Francija« na potu v Ameriko. A kaj imate, — zakaj ste nenadoma prijeli mojo roko, — tresete se?«

»Dekle moje ljubezni se je potopilo z ladijo »Francija«!« je vzkliknil Marcel Remič,

»o moj Bog, — torej ```txt udej dekle, ki Vam je bilo drago, je bilo na tej ladiji? Morda jo pa poznam, — kako ji je bilo ime?«

»Rožica Jaklič!«

»Rožica Jaklič? O moj Bog, kakšen slučaj, da sva se midva seznanila. Veste, jaz sem gospodično Jaklič jako dobro poznal, — bila je prijateljica moje uboge Elizabete.«

»Elizabeta, pravite, — torej mislite Elizabeto Ravington?« je razburjeno vzkliknil Mirko.

»Kaj, Vam je znano ime, ki mi je tako drago? Da, Elizabeta Ravington je bila, ali pravzaprav Elizabeta Flover, kakor se je takrat imenovala. Pravili so sicer, da se je rešila, toda kljub vsem poizvedbam, ki sem jih storil, nisem mogel izvedeti, ako je res in kje je prišla na suho.«

»Da, prijatelj, rešila se je,« je odgovoril Mirko, »jaz sem se sam seznanil z njo v Ameriki.«

»Vi ste jo poznali, — ste govorili z njo?« je zakričal Marcel Remič s trešočim glasom. »Torej res živi?«

»Dragi prijatelj, žal da Vam moram na to vprašanje odgovoriti z ne. Prav imate, da žaluje za Elizabeto! Toda ona ne počiva na dnu morja, ampak v nekem prepadu v Ameriki.«

Marcel se je opotekel, — krčevito je pritisnil roke na srce, — debele solze so mu polzele po licih.

Mirko mu je povedal vse, kar je vedel, toda tega mu ni pravil, da je Elizabeta zarad njega skočila iz okna dirjajočega vlaka, ampak opisal mu je Elizabetino smrt kot nezgodo. Preveč se je namreč sklonila z okna in izgubila ravnotežje, tako je padla v prepad.

»Mrtva, torej mrtva!« je mrmral Remič. »O moj Bog, torej je ne bom več videl!«

Mirko je prepustil mladega moža, da se je potolažil. Marcelu je dobro delo, da je mogel z Mirkotom govoriti o Elizabeti. Ta mu je moral vse povedati, kar je vedel o devojki. Tako sta kaki dve uri hodila po Hydeparku ne da bi opazila, koliko je že ura.

Nenadoma je Mirko pogledal na uro ter zaklical:

»Resnično, ura je že tri, in skoro se začne daniti — Zdaj se ne izplača več iti domov in spati, zlasti ker imam ob šestih še važno stvar opraviti.«

»Kaj, tako zgodaj? To mora biti čudna zadeva, gospod grof?«

»No, Vam jo lahko povem,« je odgovoril Mirko, »gre namreč za častno zadevo. A kaj mi pride na misel? Pa res, slučaj je naju zvedel skupaj, zato Vas prosim, ako bi mi hoteli še eno uslugo storiti, gospod Remič?«

»Prosim, razpolagajte z menoj!«

»Ali hočete biti moj sekundant?«

»O kaj še vprašujete? Saj je dolžnost vsakega častnika, da zastopa svojega prijatelja. S kom se pa bijete?«

»Z baronom Cezarjem Sokolsko-Slatenskim,« je odgovoril Mirko,

»in sekundant mojega nasprotnika je neki Ralf Ravington, bratranec Elizabete, katero zelo sovraži. Nesrečnica mi je pravil o njem. Že iz povesti mlade devojke sem ga moral sovražiti in reči moram, da mi je jako zopern.«

»No, jaz Vas spremljam na vsak način,« je zaklical Marcel Remič,

»a čudno se mi zdi, da se ta dvoboj vrši ravno na Angleškem.«

»Čudno je res! Toda pri nas se dvoboji jako strogo kaznujejo!«

»In na Angleškem še strožje!« ga je Marcel prekinil,

»šele pred kratkim je izšel kraljev ukaz, ki vsem plemičem dvoboje prepoveduje — in zagrozi strašno kazen — namreč vešala. Pred kratkim je v dvoboju padlo več mladih ljudi iz najboljših hiš. To je napotilo kralja, da je izdal zelo stroge odredbe, da enkrat za vselej zatre dvoboj.«

»Torej moram biti previden!« je zaklical Mirko,

»kajti nerad bi se seznanil z angleškimi zakoni in vešali. Sploh sta pa moja nasprotnika poskrbela, da se bo vršil dvoboj na samotnem kraju, kjer nas ne bo nihče opazoval. Bijeva se namreč blizu podganskega gradu.«

»Podganski grad?« je zaklical Marcel Remič,

»saj živim dovolj dolgo v Londonu in zato vem, da je to zelo zloglasna hiša. Spominjam se, da zdaj zopet stanujejo ljudje v nji. Ako se ne motim, je celo zdravilišče nastanjeno notri.«

»Vseeno!« je zaklical Mirko,

»moja nasprotnika gotovo vesta, da smo tam varni pred policijo! In zdaj, gospod Remič, pojdiva v kako gostilno zajtrkovat. Nekaj se mora imeti v želodcu, ako se hoče varno meriti.«

Četrt ure pozneje sta mlada moža zajtrkovala v neki gostilni. Ko sta le-to zapustila, je solnce že visoko stalo na nebu ter obsevalo velikansko mesto, ki se je zbujalo iz spanja.

173

Zagovornik

Lola je zdihovala v ječi. Tako daleč je prišla lepa sleparka, da je bila obtožena umora lastne matere. Bila je zaprta in je lahko z gotovostjo računala na to, da jo obsodijo v smrt.

Njen položaj je bil jasen tako, da bi Loli nič ne pomagalo, ako vse taji. Truplo so našli v reki in pri njem pismo, iz katerega je bi določeno videti, kdo je morilec. Blazno bi bilo, ko bi hotela Lola tajiti svoje dejanje.

Ona tudi ni storila tega. Takoj pri prvi preiskavi je priznala, da je Arabelo s Krvave peči strmoglavila v reko. Z grenkobo je pa opisovala, kako slabo je mati vedno ravnala z njo, kako jo je že kot otroka zapustila ter jo izročila tuji ženski, ki ni bila sposobna, da bi pošteno vzgojila otroka, tem manj deklico.

»Imela sem pravico, umoriti to žensko,« je zaklicala Lola pri koncu,

»kajti ona je umorila mojo mladost. Ona sama je zadušila vsa boljša čuvstva v meni; ona me je gnala na pot, po kateri sem hodila, na pot hudodelstva!«

Preiskovalni sodnik je moral v tem oziru Loli molče pritrditi. Razumel jo je, da se ji je moral v srcu nabirati gnev in sovraštvo proti zanikrni materi. Toda noben človek nima pravice, drugemu vzeti življenje, in naj bi bil tudi najslabši človek.

Kar je Lolo popolnoma dovedlo v pogubo, je bila prevara, ki jo je izvršila nad Mirkotom. To jo je moralo v očeh sodnikov ponižati. In čeprav je to hudodelstvo prišlo šele v drugi vrsti v poštev, je vendar lahko Loli zlomilo vrat, ker se je iz tega pokazal njen grd značaj.

Lola si je bila tudi svesta, da se bliža njen konec. A raditega se ni kazala prav nič potro ali ponižno. Nasprotno z onimi, s kateri je prišla v ječi v dotiko, je ravnala preveztno in visoko. Svojemu jetničarju je, kljubovala na vse načine, da je bil mož prav zlovoljen nanjo.

Prišel je tudi duhovnik ter vprašal Lolo, ako jo lahko vsak dan obišče, da reši njeno dušo. Ona mu je pa zasmehljivo odgovorila, da ji je njegova družba predolgčasna, ker ji je prestar — ona je navajena, da jo tolažijo mladi možki.

Tedaj je duhovnik z grozo ubežal, kajti izprevidel je, da je jetnica zakrknjena osoba.

Nekega dne so se vrata ječe zopet odprla in v veliko Lolino začudenje je prišel noter mlad, vitek mož v elegantni obleki in s papirji pod pazduho. Temna brada mu je obkroževala obraz in pod temno obleko se je kazala vitka rast.

Lola je sumljivo pogledala tujca, kajti mislila je, da je namestnik preiskovalnega sodnika in da je prišel, da jo iznova zasliši.

»Kaj hočete od mene?« je zaklicala, preden se je tujec oglasil,

»ali me hočete spet izpraševati? — Saj sem že vse povedala! — Da, morila sem, ono, ki bi morala imenovati svojo mater sem strmoglavila s Krvave peči v reko. In niti žal mi ni, da sem to storila! No, zdaj veste vse in glejte, da odidete odtod!«

Toda mladi mož je ostal ter mirno odgovoril Loli:

»Motite se! Jaz nisem noben sodnik! Jaz ne prihajam, da Vas obtožim, — nasprotno! — Moje ime je doktor Albert Fabrič in me je sodišče postavilo za Vašega zagovornika.«

»Torej zagovarjati me hočete?« je odgovorila Lola, ko je več minut strmela v mladeniča,

»mene ne morete dosti zagovarjati! Jaz sem kriva, gospod, in to odkrito priznam. Kaj pa hočete sodnikom dobrega praviti o meni? Prav ničesar ni, kar bi me opravičevalo. Jaz tudi ne računam na olajševalne okoliščine, kakor pravijo juristi, ako hočejo olepšati kako hudodelstvo. Jaz sem morila, zato se me mora umoriti.«

»In Vas ni strah pred smrtjo?« je vprašal zagovornik,

»saj ste še tako mladi, tako lepi! Saj se ne živi, da se tako zgodaj umre.«

»Ako se pa mora umreti?«

»To še ni dognano!« je rekel advokat.

»Vaš slučaj je res obupen, toda vendar je mogoče sodnike prepričati, da niste zaslužili smrti.«

»Ali mislite, da mi s tem storite dobroto, ako mi izposlujete dolgoletno ječo? Mislite, da mi je ljubše, biti do smrti zaprta, nego umreti na vešalih? — O ne, jaz ne spadam med one, ki morajo živeti za vsako ceno! Živeti je po mojem uživati! In ako pridem v ječo, tedaj ne morem uživati!«

»Gotovo ne!« je odgovoril Fabrič,

»toda dogodilo se je že, da so bile osebe, ki so bile za dolgo časa obsojene v zapor, po kratkem času pomiloščene. Zato Vam ni treba se obupati in vreči življenje od sebe kakor breme, ki se ga več ne potrebuje. Prosim Vas torej, da se pomeniva. Povejte mi vse, da Vas lahko na vse načine zagovarjam.«

Odslej je dr. Albert Fabrič vsak dan prihajal v ječo. In čeprav se Lola skoro nič ni nadejala od zagovarjanja mladega advokata, je vendar rada videla, da je prišel, kajti potem je imela vsaj prijetno družbo za eno ali dve uri. Fabrič je ravnal z njo kakor z damo in ne kot s propalico in to je Loli dobro delo.

Na mladega advokata je napravila lepa ženska vtis, ki se je od dne do dne večal. Fabrič se je sam ustavljal temu. Sklenil je, da ne obišče več Lole v ječi ali pa, da omeji svoje obiske kolikor se da. Toda že pregloboko je pogledal v njene oči ter se dal upiti od krasot njenega telesa. Skoro popolnoma je pozabil, da občuje z morilko, z zločinko, kateri niti življenje njene matere ni bilo sveto. Skoro se je Lola naselila v njegovem srcu in se ni dala več odpoditi iz njega.

Pri tem je bil Fabrič tako kakor zaročen, namreč že delj časa obljubljen. Njegova mati, s katero je živel elegantni hiši v tem mestu, se je s svojim edinim bratom dogovorila, da poroči njen sin bratovo hčer.

Gospa Fabrič, katere umrli soprog je bil ugleden dvetnik, se je imenovala z dekliškim imenom Hladnik. Njen brat ni bil nihče drug nego bankir Anton Hladnik in tega hči Kornelija je bila takorekoč zaročena s Fabričem.

Albertu Fabriču je Kornelija jako ugajala in veselil se je že, da postane njegova soproga. Toda odkar je izpoznal Lolo, ga je misel na Kornelijo s strahom navdala.

Tudi danes se je Fabrič vračal iz ječe proti domu. Pravkar je zopet gledal v Loline oči. Čutil je, da ljubi to lepo, propalo žensko, čeprav si je moral priznati, da se ta ljubezen ne more uresničiti. Saj je vedel, da je Lola izgubljena in da je nobena moč več ne more rešiti.

Ljudstvo je bilo skrajno sovražno Loli; kajti kar se je čitalo v časopisih o Loli, je izzvalo v vseh slojih zaničevanje proti morilki svoje matere.

In iz ljudstva so bili tudi voljeni porotniki, ki so imeli soditi Lolo.

Zato je občutil Fabrič veliko bolest, da bo morala ljubljenka umreti.

Skoro pride oni dan, ko bo moral kot njen zagovornik biti navzoč, ko jo bodo obesili ali glavo odsekali. Stal bo poleg, ko bo padla njena glava pod sekiro, ko bo kri brizgnila iz njenega belega vratu, na katerega bi tako rad pritisnil ustnice. Gledati bo moral, kako bodo otrdele njene grudi, ki so se mu tako zapeljivo bočile nasproti!

Napolnjen od te strašne misli je dospel domov. Hotel je takoj oditi v svojo sobo, toda služabnik mu je naznanil, da želi njegova mati govoriti z njim, — zato naj gre v salon.

Ko je Fabrič odprl vrata v salon, je kakor okamenel obstal. Mati ni bila sama, še tri druge osebe so bile pri nji. Prišel je njegov stric Hladnik, bratrance Slavko in Kornelija, njegova nevesta!

»Albert!« je zaklicala gospa Fabrič ter živahno prišla sinu nasproti, »torej si vendar prišel. Glej, kako veselo presenečenje Te čaka! Naši ljubi sorodniki so prišli, da si malo ogledajo tukajšnje pusto vrenje! Kajnè, to se nama ni sanjalo! — Kaj pa Ti je, sin, saj si strašno bled, kakor okamenel izgledaš in se treseš po celem životu? Albert, ali Ti ni dobro?«

»O da, mati,« je vzkliknil Albert,

»popolnoma dobro mi je. Samo presenečenje, — veselje —«

»Veselje!« je zaklicala gospa Fabrič, »to bi si morala takoj misliti! Torej veselje Te je premagalo! Ojači se vendar, ljubi sin, in pozdrav sorodnikov!«

Albert se je premagal. Zdaj je moral igrati komedijo, moral se je premagovati.

Stopil je najprej k stricu, ki je radostno objel edinega sina svoje sestre.

»Kajnè, dečko, to je presenečenje! No, kratkomalo smo se odločili ter si prav malo premislili. Saj si že tolikrat pisal Korneliji, naj si ogleda enkrat predpust. To se pa doslej še ni uresničilo, zato smo pa zdaj naglo pospravili potrebno ter prišli sem. Kornelije nisva mogla same pustiti na potu. Tudi Slavkotu je treba da se malo oddahne.«

»Bog Te živi, Slavko!« je zaklical Albert ter iskreno stisnil roko mlademu Hladniku.

Mlada moža se nista le ljubila kot sorodnika, ampak bila sta tudi najboljša prijatelja, ker sta skupaj študirala na univerzi.

Takrat so se tudi razvile srčne razmere med Albertom in Kornelijo. Stari Hladnik je namreč večkrat obiskal sina na univerzi s svojo hčerjo in takrat je Albert radno prišel v njih družbo.

Mlada moža sta se sešla danes pod kaj čudnimi razmerami.

Z velikimi nadami sta stopila v življenje, eden v državno službo, drugi, da postane slaven odvetnik in zagovornik, — oba sta pa zdaj nosila skrivno bolest v srcu. Oba sta doživela polom na skali, ob kateri se je že marsikatera življenska ladija polna mladosti in veselja razbila.

Slavko se je moral odreči izpolnitvi svojih ljubezenskih sanj; vedel je, da je Rožica za vedno izgubljena in Albera so pa v tem hipu mučili kruti dvomi. Trpel je, trpel skrivno gorje, kajti pred seboj je videl Kornelijo, tako ljubko, prijazno, tako čisto in nedolžno! Oh, daj ti čestitam nevesta, da je njeno ime; in treba razprostreti roke, da jo objame ter imenuje svojo ljubo nevesto! Toda podoba druge je stala med njim in njo, — in ta druga je bila zločinka!

Oh, Albertu se je samemu zdela zaničevanja vredna, ko je stopil zdaj k Korneliji in mu je ljubka deklica smehljajo, ponudila roko. To čisto, plemenito bitje, na katerem ni bilo nobenega madeža, čegar značaj je bil čist kakor kristal, — to bitje bi on izdal zaradi druge, zaradi Lole, ki je izvršila najstrašnejše, kar more človek, zlasti ženska storiti! Saj mu je Lola sama z groznim cinizmom priznala zločin.

»Ljubi Albert,« je tiho rekla Kornelija,

»zelo me veseli, da Te zopet vidim. Tri leta so že minila, odkar sva se poslednjič videla. Takrat si dovršil svoje študije ter postal advokat. Danes imaš pa že slavno ime in se Te mora že skoro občudovati. Nikar se ne brani, saj sem čitala v časopisih, ki so Te slavili kot dobrega zagovornika. In zdaj so Ti izročili zopet važen slučaj! Ali boš v kratkem zagovarjal neko morilko?«

Izdajalska rdečica je preletela Albertov obraz, toda nihče ni slutil pravega vzroka.

»Glej, kakšen je,« je zaklicala njegova mati,

»danes je tako skromen kakor otrok! Kar zardi, če se ga hvali. Toda iz Kornelijinih ust Ti mora ta hvala biti tem bolj prijetna, ker bo Kornelija ...«

K sreči Albertovi so se odprla vrata in stara služkinja je naznanila, da je v jedilnici pripravljen obed za gospodo. Stari Hladnik je prijel sestrino roko in že je vodil Kornelijo k mizi. Slavko je šel za njimi, zatopljen v misli. To potovanje mu je nepričakovano prišlo, čeprav je oče zaradi njega odpotoval z doma.

Stari Hladnik se je morda bal, da si bo Slavko preveč vzel k srcu, da ga je Rožica odklonila in zato je hotel razvedriti sina, kateremu se je razločno čitala na lepem obrazu bolest in žalost. Pa tudi ta misel je napolnila bankirja, da je prišel baš sem, ker je hotel svojo najljubšo željo uresničiti, namreč združiti Alberta in Kornelijo.

Bankir ni bil več mlad. Imel je že osem in šestdeset let in priznal si je, da lahko kmalu umre. Zato je hotel doživeti veselje, da bo vsaj eden otrok poročen. Morda mu usoda še nakloni, da vidi še otroke svojih otrok. Stari Hladnik je imel to najiskrenejšo željo, da bi mogel kedaj zibati na kolenih svojega vnuka ter slišati otroško blebetanje.

Ker ni bilo pričakovati, da bi se Slavko kmalu poročil, je hotel Hladnik vsaj Kornelijo videti poročeno.

Kar se tiče Kornelije, je bila ljubazniva deklica iskreno naklonjena svojemu bratrancu Albertu. Sicer ni bila take narave, da bi vedno sanjala o ljubčku ter vedno nosila njegovo ime na ustnih, a baš raditega je bila ljubezen v nji tembolj dragocena in iskrena!

Ker so bili ravno zadnji predpustni dnevi, je imel Hladnik povod za potovanje, kajti konec predpusta se je v tem mestu praznoval res sijajno in šaljivo.

Kosilo je minilo vsem pri najboljši volji. Celo Albert je veselo kramljal in bil dobre volje. A to le na videz, kajti hlini se je in v duši mu je bilo temno in prazno.

Bil je srečen, ko so naposled izpili črno kavo in je on pod pretvezo, da so zdaj njegove pisarniške ure, odšel v svojo sobo. Tu si je prižgal cigaro ter razmotroval položaj, v katerem je bil. — A zaman se je trudil, da bi kaj jasnega dosegel. Dve duši sta mu prebijali v prsih. Ena je bila napolnjena s spoštovanjem do Kornelije, z mislijo, da mora ohraniti dober glas svoje rodbine čist in ničesar storiti, kar bi omadeževalo njegovo ime; v drugi duši mu je pa plapolala nevkrotiljiva strast za razkošno lepo krasno ženo, — strast, ki je skoro blaznost povzročevala, ki je izpreminjala kri mladega moža v ogenj, ako je le zaslišal ime Lole ali ako si je predstavljal lepo zločinko v oni legi, kakor jo je videl pri vstopu v ječo.

Pred kratkim šele, — bilo je pred kakimi osmimi dnevi — je nepričakovano zvečer stopil v njeno celico, da jo vpraša glede neke točke, kako naj se zagovarja. Našel jo je spečo na siromašni postelji. Odtakrat ni mogel pozabiti, kako se mu je krasota njenih udov v spanju pokazala, kako krasno so se pod lahko obleko bočile okrogle oblike krasnega telesa. Takrat je več minut molče stal pri njeni postelji ter opazoval, kako so se njene grudi, oh! kako nebeške grudi, — vzdigovale in padale v naglih, vročih dihih. Glava ji je ležala na polni, beli rami. Ramena so bila gola. Kako dolge, temne obrvi so zakrivale oči! Malo odprta usta so menda hrepenela po poljubu! Smehljaj na ustnicah je kazal, da sladko in prijetno sanja.

Oh, vse to je splelo okrog njega mrežo, kateri ni mogel več uiti. Od one ure, ko je Albert Fabrič Lolo tako videl, je bil popolnoma izgubljen.

Ni slutil nesrečnež, da Lola takrat ni spala, ampak da ga je z dobro premišljenim namenom tako sprejela. Takrat je dobro vedela, zakaj tako dela.

Čutil je, da ne more več ubežati tej strasti, kajti kjer je bil ali hodil, je moral misliti na Lolo; in vendar si pri tem niti reči ni mogel, kaj bo iz tega, kam ga hoče to peljati.

Saj je bila vjeta in skoraj tako kakor k smrti obsojena. Ali je hotel svojo strast posvetiti krvavi senci? Kajti skoro postane lepa morilka senca! Ta osoda jo je čakala.

Ali hoče v svojih sanjah objemati pošast, okrog katere vratu bo zapeta krvavordeča zanka, — krvava lisa, katero bo rabel zaznamoval s svojo sekirco?

Albert je sam sebi priznal, da je njegova strast blaznost! Samega sebe je imenoval norca, bedaka in brezvestnega človeka. Predočil si je, da si podkopuje svoje stališče, kajti njegovi pogosti obiski v ječi so morali vzbuditi pozornost jetničarja in preiskovalnega sodnika. A kaj je v svoji blazni ljubezni vprašal po svojem dobrem glasu, po svoji časti?

Kakor odtrga naraščajoča voda čolnič od brega ter ga žene vedno dalje in dalje na morje, dokler ga valovi ne požro, tako je njega zgrabila strast.

Alberta je iz njegovih sanj zbudilo trkanje na vrata.

Ko se je ozrl, je stal njegov stric Anton Hladnik pred njim.

»Govoriti imam s Teboj, Albert,« je rekel stari Hladnik ter sedel na stol in si prižgal cigaro,

»no, najbrž si lahko misliš, o čem hočem s Teboj govoriti. Enkrat moramo priti do jasnega. Da ljubiš Kornelijo, mi je znano; Tvoja mati mi je to že davno pisala. Znano Ti je tudi, da sva jaz in Tvoja mati, moja sestra, že davno sklenila Vaju združiti. Obema je ta misel jako prijetna.

Pravzaprav je bilo zdaj le na Korneliji ležeče, da še nismo praznovali poroke. Toliko časa ni hotela postati Tvoja žena, dokler Te ne postane, kakor mi je zatr­dila, popolnoma vredna. Ona ni hotela, kar iz višje de­kliške šole hiteti v zakon. Imela je pametno mnenje, da se je treba mlademu dekletu še marsikaj učiti, preden postane samostojna gospodinja in pozneje mati. Zato je spo­polnjevala svoje praktične vednosti in zdaj je prišel čas, ko lahko uresničimo svojo najljubšo željo. V ta namen sem pravzaprav prišel sem s Kornelijo, čeprav bi se bolje spodobilo, da bi Ti prišel k nam in da bi se zaroka pri nas praznovala. — Toda jaz vem, da imaš preveč dela kot samostojen advokat in da se le težko odtegneš svojemu delu. Med sorodniki pa ni treba dosti ceremonij. Po mojih mislih, ljubi Albert, lahko praznujemo jutri zaroko, jo objavimo v časopisih ter štiri tedne pozneje izvršimo po­roko. Jaz nisem prijatelj dolge zaroke, zlasti ker sem star. — Morda že jutri lahko umrem, zato moraš hiteti, ako hočeš imeti moje drago dete, mojo Kornelijo, ob svoji strani.«

Albert je kakor okamenel sedel, nobene besede ni mogel izpregovoriti.

Čeprav je ta pogovor že dolgo pričakoval, ga je vendar zadel kakor udarec s kolom.

Ako je hotel biti poštenjak, je moral stricu odkrito priznati, da ne more poročiti Kornelije, ker ji je bil v mislih že davno nezvest.

Toda Albert je vedel, da bi brezmejno nesrečo povzročil v dveh rodbinah, tako v svoji, kajti mati bi mu nikoli ne odpustila, da ji ne izpolne najljubše želje, — in v Hladnikovi, ki bi smatrala za sramoto, ako zavrne Kornelijo mož, s katerim je bila takorekoč že davno skrivaj zaročena.

»No, Ti mi ne odgovoriš!« je zaklical stari Hladnik, »haha, razumem, Ti si kot advokat tudi kupčevalec. Najbrž si mnenja, da morava najprej urediti še druge stvari.«

»Kam pa mislite, stric!«

»Ne, tudi jaz moram držati na to, da bo med nama vse jasno. Sploh je pa stvar jako enostavna. Jaz imam samo dva otroka, Slavkota in Kornelijo, vse kar imam, je med njima po moji smrti, to se ve, toda moja blagajnica vedno odprta in ako potrebuješ večjo vsoto, Ti ga dam na razpolago. Premalo ne boš dobil, kajti par milijonov sem si prihranil. Vse je pošteno zasluženo, zato bo ta denar tudi mojim otrokom prinesel blagoslov. Ali je zdaj v redu med nama, ljubi Albert?«

Bankir je pri teh besedah ponudil mlademu advokatu roko in Albert jo je moral prijeti in reči:

»Dragi stric, kar se tiče denarnih stvari, si me res osramotil. Prisegam Ti, da nisem ne z eno mislijo —«

»Že vem, že vem, saj ljubiš mojo Kornelijo! Toda ona tudi zasluži to ljubezen v polni meri.

O njeni lepoti sploh ne govorim, pač pa o njenem srcu in duhu. To moram reči, čeprav sem njen oče, da se kaj takega redko najde. Jutri praznujemo torej zaroko, ali pa že danes zvečer. Povabi par svojih prijateljev na večerjo in jaz Vaju predstavim kot zaročenca. In zdaj zbogom, dragi dečko! Poljubi me, zdaj Te pozdravljam kot svojega sina!«

Hladnik je potegnil Alberta s stola. Napol omamljen je padel mladi advokat na prsi sivolasega moža in se dal od njega objeti in poljubiti.

Nato je bil Albert zopet sam; bankir ga je ostavil v obupnosti in strahu, v grozi in studu. V duši mladega moža je zakričalo:

»Ti si slepar. — Ti si nepošten človek! Prikleniti hočeš nase dekle, ki mora vsled Tebe nesrečno postati, kajti niti tega ji ne moreš dati, kar lahko zahteva najobožnejša žena od moža: čisto zvest in ljubezen, do katere ima sama pravico.«

Albert ni imel poguma, da bi se odkril svoji materi ali stricu; smela bi ga prav gotovo za blaznega, ko bi jima povedal, da je ljubil morilko in da se zaradi nje mora odreči Korneliji. Nikakor bi mu tega ne verjela, ampak zasmehovala bi ga.

Sklenil je torej vsaj poizkušati, da premaga to nesrečno strast, čeprav je naprej vedel, da tega ne bo mogel storiti —

Zvečer se je res praznovala zaroka mladega para. Mala družba se je sešla v hiši gospe Fabričeve. Pri šampanjcu je vstal stari Hladnik ter z veselim licem in zmagosnšim glasom naznanil zaroko Kornelije in Alberta. Kako je bilo Albertu pri duši, ko so mu od vseh strani častitali, ne more popisati nobeno pero.

Zdel se je samemu sebi kot zločinec in moral se je z vso močjo premagovati, da ni izbruhnil v blazen smeh, ki bi najbolje pojasnil njegovo duševno razpoloženje.

A najmučnejši in najstrašnejši trenotek za mladega moža je prišel šele, ko je bil po večerji sam s Kornelijo v sobi.

Mlada, lepa devojka ga je gledala z bliskajočimi očmi, nato ga je objela ter mu šepetala v uho:

»Albert, poskušala bom, da Te osrečim, kajti jaz Te ljubim in bom vse storila, da postanem Tebe vredna.«

Njega vredna! Saj je on bil nje tako nevreden, da si ni upal njenih rok dotakniti.

Kdor ne more strasti do morilke, do izvrženke človeške družbe, zatreti, kako sme tak človek povzdigniti oči do čiste, nedolžne deklice!

»Kajne, Albert,« je šepetala Kornelija mlademu advokatu ter ga gledala z iskrenimi očmi,

»Ti me ljubiš in me boš vedno ljubil?«

Albert se je lagal naprej kakor je to že storil cel večer.

»Da, jaz Te ljubim,« je rekel z mučnim glasom,

»zakaj bi Te ne ljubil? Saj si tako lepa, tako plemenita.«

»Lepa sem morda, a to ima v mojih očeh malo vred­nosti,« je rekla Kornelija,

»in plemenita postanem šele vsled Tebe. — Kajne, Albert, danes si hočeva drug drugemu obljubiti in ta obljuba naj bo nama vodilo za celo življenje! Vedno si hočeva biti odkritosrčna, kajti izpoznala sem, da je prva laž črv v zakonu, ki brezdvomno uniči vso srečo.«

Prva laž! — Albert jo je že izvršil, črv je bil torej že tukaj, Albert je že čutil njegovega kačje telo. Sreča, o kateri je Kornelija sanjala, je bila v notranjosti že gnila in votla. Saj je črv tical notri; ta je razjedal in izvoltli srečo.

Albert je tudi to obljubil! Obljubil je Korneliji, da bo odkritosrčen. Potem ji je šepetal vse one krasne, sladke besede, katere govori ženin nevesti na zaročni dan. Kornelija ga je tako rada poslušala, gledala ga je s smeh­ljajočimi očmi ter mu vedno in vedno šepetala:

»Albert, vedno si mi bil vzor in jaz sem tako srečna, ah, tako srečna, da smem biti Tvoja.«

173. poglavje: Ljubezen v ječi

Bilo je že opolnoči, ko so šli počivat v Fabričevi hiši.

Kornelija se je ločila od Alberta z iskrenim poljubom, s prvim v tem življenju, ki je bil več nego površen, sorodnični poljub. Dočim mu je ležala na prsih in je on trenutek držal lepo, čisto bitje v objemu, tedaj je mislil na ono drugo in si predstavljal, kako bi moralo biti sladko, ako bi mogel Lolo tudi tako objemati.

Albert je bil skoro blazen, ko je prišel naposled v svojo spalnico. A ni ga strpelo v nji; mislil je, da se zaduši v ozkem prostoru. Ven je moral, ven v hladno noč, da se navžije svežega zraka.

Ko je stopil na cesto, so mu prišle različne maske nasproti, karneval ali predpust se je pričel.

Sicer se je Albert udeležil te zabave; bil je celo eden najbolj znanih burkežev. Bil je šaljiv, duhovit in pesniško nadarjen, zato so ga radi videli v najboljših družbah.

A danes ni imel pogleda za veselo vrvenje; brez za­nimanja je hitel v noč. Ne da bi se sam zavedel, je ne­nadoma stal tam, kjer so mu neprestano blodile misli, — stal je pred ječničnico.

Ja, kaj pa je hotel tukaj tako pozno po noči? Saj vendar ni mogel misliti, da pride v Lolino celico?

Zdaj je spala. O čem je le sanjala?

Oh, moral jo je videti, moral je govoriti z njo, še enkrat je moral slišati z njenih ustnic sladko priznanje ljubezni. Le predobro je danes popoldne čital v njenih očeh, da je tudi on nji ljub. Mislil je, da je tudi on vzgal v Lolinem srcu ljubezen.

Stopil je v temno poslopje, kamor so ga kot odvetnika takoj pustili. Šel je v pisarno ter rekel dotičnemu uradniku, da je pravkar dobil važno vest, vsled katere se mora takoj zgovoriti z Lolo.

Uradnik se je sicer čudil, da si je Albert Fabrič, katerega je kot Lolinega zagovornika poznal, izbral baš ta čas za pogovor. Vendar ni prav nič nasprotoval, da bi Albert ne obiskal Lole.

Ječničar, ki je na hodniku spal v udobnem usnje­nem stolu, se je tudi zelo začudil, ko je ob tako nenavadni uri ugledal Fabriča pred seboj. Toda navajen je bil, da je slepo ubogal svoje predpostavljene. Ne glede na to bi tudi Fabriča pustil v ječo, ker mu je Albertov oče izkazal veliko dobrot. Temu se je imel zahvaliti tudi za svojo sedanjo službo.

»Gospod doktor,« mu je šepnil stari ječničar, ko je vstikal ključ v železna vrata,

»ali bi ne bilo bolje, da grem tudi jaz z Vami ter sem navzočen pri Vašem po­govoru?«

»Ne, prijatelj. Nasprotno, prosim Vas, da se ne daste motiti v spanju. Zaklenite pa vrata od zunaj. Ko pojdem zopet ven, bom že potrkal. Lahko je mogoče, da bo moj pogovor z jetničico dalje časa trajal.«

»Gospod doktor, pazite se dobro,« je rekel ječničar, »to je zvita, nevarna ženska, kateri ni zaupati. Meni se vedno zdi kot divja mačka. Lahko Vam enkrat skoči za vrat in potem bi prišla moja pomoč prepozno.«

»Oh, kam pa mislite, — to so domišljije! Saj sem mož in ona je ženska, zato bi me ne mogla premagati!«

Stari ječničar je le zmajeval glavo, v svoji dolgi praksi je že veliko videl in poskusil.

»Stokrat se posreči,« je odgovoril mlademu advokatu,

»toda končno se dobi žensko, ki je tisočkrat bolj nevarna nego moški.«

Nato je izročil doktorju prižgano svetilko, da jo ta vzame s seboj v celico. Ko je doktor vstopil, je zaklenil za njim železna vrata.

Albert je našel Lolo napol oblečeno sedeti na po­stelji.

Ali ga je slišala prihajati? Ali se je zbudila, ko so ključi rožljali v vratih? Ali pa danes sploh še ni šla spat? Lola je bila popolnoma zbujena. Z velikimi, vpra­šujočimi očmi ga je zrla. Te velike, čudovite in zagonetne oči so že davno vzgale oni tajnostni ogenj v prsih mladega odvetnika.

Fabrič ni videl, da se je Lola nasmehljala pri njegovem vstopu, a ta smeh ji je takoj izginil.

»Jaz sem, Lola,« je tiho rekel Fabrič,

»jaz, — Vaš zagovornik!«

»Kaj, tako pozno v noči pridete k meni?« je vprašala Lola, ne da bi s postelje vstala,

»zakaj se odrekate spanju, čemu se sploh toliko trudite z menoj? Jaz sem propalo bitje, ki je zapadlo smrti! Svoj čas bi morali porabiti v boljše namene!«

»Ne govorite tako,« je odgovoril Albert ter stopil tesno k nji,

»saj veste, da še nisem izgubil upanja, Vas rešiti.«

»A jaz Vam ponavljam, da nočem biti rešena,« je zaklicala Lola,

»vsaj tako ne, kakor Vi nameravate. Vse, kar morete storiti zame, je vendar le to, da mi prihranite smrt na vešalih. Toda še strašnejša smrt je, — smrt za celo življenje! V temni ječi zdihovati se pravi tisočkrat umreti, to je dolga, brezkončna smrt! Poslušajte, gospod doktor, sklenila sem, da se sploh ne pustim zagovarjati.«

»Kaj, se ne pustite od mene zagovarjati?« je zaklical mladi advokat.

»Ne od Vas, ne od koga drugega, kajti jaz hočem umreti!« je odgovorila Lola z odločnim glasom.

»Umreti hočete, Lola?« je drhteč odgovoril Albert.

»O to vendar ne mislite resno, to je le obupnost, ki govori iz Vas in te jaz ne smem ubogati! Pozneje boste izpovedeli, da sem z Vami dobro mislil, ako Vas rešim vislic.«

»Dobro mislili! Da, mogoče je, gospod doktor! Pred nekaj tedni bi morda še rada bila rešena, a zdaj vem, da bi morala bedno izkrvaveti, ko bi še dalje živela.«

»Zakaj se Vam je življenje pred nekaj tedni še zdelo vredno, da se živi, a zdaj nič več?« je tiho poizvedoval mladi odvetnik.

Tedaj je Lola počasi vstala s postelje in dočim je to storila, ni mogla zabraniti, da ji je siva platnena srajca malo zdrsnila s polnih, krasno oblikovanih ramen in da so se čudovitobele grudi napol pokazale.

Mladega advokata je vroče in mrzlo spreletelo. Bilo mu je, da mora planiti na krasno žensko, da jo potegne nase in jo z blaznimi poljubi zaduši. A tega ni smel storiti, to bi ga veljalo eksistenco.

»Ali hočete slišati resnico, zakaj sem poprej hotela živeti in zdaj ne več?«

»Da, nesrečnica, povejte mi resnico! Kaj Vam je ugrabilo še zadnji pogum življenja?«

»Ljubezen!« je prišlo kakor dih iz Lolinih ust.

Obenem so se pri teh besedah odprle njene oči in svilene obrvi so se vzdignile. Bilo je, kakor bi se v tem hipu potegnil pajčolan z njenih oči, ki jih je pravkar še temno zakrival.

Blesteča svetloba je zasijala Albertu iz teh oči in globoko so se pogreznile oči lepe, bujne ženske v njegovo oko.

»Kajne,« je nadaljevala Lola z razburjenim glasom, »glasi se kakor burka, ako ženska v smrt obsojena govori o ljubezni? In vendar sem v tej ječi, ki je mračna in temna, tako grda in neprijazna, prvič v svojem življenju izpoznala ljubezen, — prvič se me je dotaknila ona blaženost! A zame zavrženko se je tudi ta blaženost izpremenila v nesrečo! Saj vem, da me mož, ki ga ljubim, zaničuje. Saj vem, da bi se zasmehljivo krohotal, ko bi slišal, da sem se drznila oči vzdigniti k njemu. Zato hočem umreti, da vzamem skrivnost svoje ljubezni v grob!«

Albert je stopil korak nazaj; globoko je obledel v obraz.

»Lola,« je vzkliknil s hripavo zamolklim glasom,

»v tej ječi so se Vam razkrile skrivnosti ljubezni? Videli ste njega, za katerega bije Vaše srce, šele potem, ko Vas je že obdajalo to brezupno zidovje?«

»Da, šele potem, ko so me privedli semkaj,« je odgovorila Lola, upiraje svoje žareče poglede v mladega odvetnika.

»Potem si Vaših besed ne vem tolmačiti, kajti preiskovalni sodnik je postaren mož, jetničar je starec sivo­lasce, — in koga drugega bi pač mogli videti v tej ječi?«

Zdaj pa se je Lola krčevito zasmejala.

»Preiskovalni sodnik ne, jetničar tudi ne, — krvnika k sreči še nisem videla, torej bo to pač nekdo drugi, s katerim sem imela opraviti tu v ječi. Pomisljite vendar malo, gospod doktor, kdo bi utegnil biti ta nekdo drugi!«

Pri teh besedah se je mladi odvetnik vspel kvišku ter širil roke, kakor da išče opore v zraku; kajti tresel se je, kakor šiba na vodi ter vidno omahoval, kakor da buči ljuta vihra krog njega.

Hipoma pa je prijel Lolline roke, — stiskal jih krčevito, potegnil nase bajno krasno jetnico ter ji šepetal ves omamljen:

»O da bi vedel, da bi zares vedel, da sem jaz oni presrečni, ki ga ljubiš, pri Bogu Vsemogočnem, — Ti ne bi smela umreti nesrečno in sramotno.«

V tem hipu ga je objelo dvoje mehkih, polnih lakt, začutil je nje tople, burno trepetajoče prsi, vtapljal se je v te brezmejno sladke, očarujoče oči ter čul nje koprneči, mamljivi glas, ki mu je šepetal ljubeznipolno:

»Da, — Ti si oni mož, ki ga ljubim, ki ga edino ljubim!«

»In zdaj, ko poznaš mojo tajnost, pač ne boš ničljivio od sebe, — reci mi s suhimi, z ledenomrzlimi besedami, da me zaničuješ, kot vsi drugi, — da se Ti gabi morilka, — in da nočeš iztrgati krvniku že sigurne mu žrtve! Toda, preden mi s takimi pregroznimi besedami liki z ostrim bodalom raztrgaš trpeče srce, hočem enkrat, — še enkrat biti srečna!

Le enkrat, samo enkrat hočem poljubiti Tvoja usta, ljubljeni mi mož, in s tem poljubom na ustih in s Tvojo sliko v srcu grem potem rada v smrt.«

In Lola je naslonila glavo na njegove prsi, — poželjivo se je vzpela k njegovemu licu in omamljeni mož je čutil na koprnečih ustnih tako slasten, tako vroč poljub, da je pijan od razkošja drhtel po vsem telesu.

Trajal je več minut, — ta poljub, — in bilo je, kakor da se Lole ne more več iztrgati od njega.

Toda hipoma je pahnila z obema rokama ljubečeka od sebe, da se je opotekel. Potem pa je zaklicala z divjim, razburjenim glasom:

»Pojdi, — pojdi sedaj in pusti me samo in ne prikaži se mi nikdar več pred moje lice! Da me razumeš! Nikdar in nikoli več mi nimaš prestopiti praga te ječe! Ti nisi več moj zagovornik! Ne maram biti rešena od Tebe, pa tudi od nikogar drugega! Pojdi, — pojdi, — pojdi! Ah, jaz nesrečnica!«

Lola se je opotekla ter se zgrudila na svoje ležišče. Ležeč na tem trdem ležišču v slikovito mamljivi legi pa je bila le še lepša, le še bolj očarujoča.

To bujno, razkošno vzcveto telo se je tresalo kakor v krču in globoko se je zarilo v vzglavje to cvetoče lice, vse zalito s solzami. Gosti lasje so se ji razpleli in prameni črnih kodrov, ki so ji bujno narasli v ječi, kipeli so nizdoli po ramah in po vitkem, zapeljivo lepem telesu, lahko krilo pa se je bilo pri padcu malo zgrnilo v stran, tako da se je videl izpod njega majhen del krasno zakrožene nožice.

Ah, kako se je mučil Fabrič, da mu ne bi uhajale oči na to nebeško sliko peklenskih strasti, da se ne bi še globlje pogrezaval v to peklensko brezdno nebeških slasti! Toda zaman, moral je gledati, občudovati, strmeti, ljubiti in poželiti z neizmerno strastjo: bil je kakor začaran.

Pogledal je hitro proti vratom, — bila so zaprta. Tiho se je splazil do ključavnice ter prisluhoval.

Nobene glasu ni bilo čuti zunaj na hodniku. Le zategnjeno smrčanje ječničarja je motilo vesoljno tišino.

Zdaj se je povrnil mladi mož k Loli, ki je še vedno ječala na trdem ležišču.

Toda zdaj se je Fabrič vrgel nanjo, objel jo z obema rokama jo obrnil ter jo pričel poljubljati divje, strastno, neizmerno, kakor da ji hoče izsesati dušo, kakor da jo hoče vdušiti s hlastno poželjivimi poljubi.

In krasna ženska se mu je vdala in mrkla, temotna pusta jetniška celica se je izpremenila v hipu v čarna, solnčnosvitla nebesa, v katerih sta ljubkovala dva ljubimca.

Toda ko je Fabrič hotel v vedno rastoči, v prekipeči strasti enak prodirajučemu zmagovalcu odstraniti tudi zadnje ovire, se je Lola vspela ter ga pahnila nazaj s krepkima rokama.

Toda v istem hipu ga je zopet pritisnila na srce ter mi šepetala:

»Ah, saj sem nesrečnica, jetnica! A najvišjo slast ljubezni naj uživajo le oni, ki so svobodni! Zatorej zame tudi ni več in ne bo več sreče! Ah, zdaj šele čutim, kakšen siromak je oni, ki mora poginiti v temni ječi, dočim bi lahko užival v solnčno jasni prostosti največjo, najslajšo srečo.«

»In zakaj je ne bi uživala Ti?« je zaklical Fabrič ter pal pred njo na kolena.

»Kaj ne veš, da Te ljubim, brezkončno, neizmerno, brezumno — da za Te, samo za Te brez premisleka storim vse, karkoli zahtevaš od mene, in če bi bilo najgroznejše, najostudnejše, najnesramnejše?!«

»Vse svoje življenja, predragi, vso svojo ljubezen Ti posvetim,« je šepetala Lola, gladeč mu bujne temne kodre,

»a ne tu notri v tej grozepolni ječi, ampak tam zunaj v širnem svetu. Tam bom Tvoja, večno in edino Tvoja! Popelji me ven iz tega strašnega kraja, iz tega pregroznega poslopja. To je moja edina prošnja. Kaj hočeš čakati, da me peljejo v smrt? Ah, kmalu bo na mestu, kjer Ti zdaj klečiš, stal rabel ter mi ostrigel svilene kodre, s katerimi zdaj božam Tvoje lice! Razgali mi bo beli vrat na mestu, kjer si me pravkar hlastne poljubljal z neizmerno sladkimi poljubi, presekal mi bo žile in — «

»Jenjaj — molči, — Tega ne morem slišati,« je vskliknil Fabrič,

»ne, ne, — Ti ne smeš umreti!«

»Tiho, — govori bolj tiho,« je šepnila Lola,

»da naju ne čuje jetničar!«

»Ah, starec spi! Zdaj se lahko pogovoriva brez nevarnosti,« je zavrnil mladi odvetnik, sedel kraj Lole na rob njenega ležišča ter jo privil k sebi.

»Lola, zdaj se hočeva pogovoriti o vseh podrobnostih glede Tvoje rešitve. Uverjen si lahko, da bodem vse mogoče storil, da pospešim Tvojo rešitev.«

»Samo da pospešiš mojo rešitev? — Ti nočeš zbežati z menoj? O ne, ne, — ako ne greš z menoj, ostanem raje tu ter umrem v tej ječi.«

»Da, s Tabo grem, Lola, kamorkoli hočeš! Oh, kako bi pač mogel obstati brez Tebe, ki si moje življenje, da, več nego življenje, življenja mojega usoda, moja sreča in nesreča! Razumeš li, kaj to pomeni? Za Te pustim svojo čast, zapustim mater, izneverim se nevesti. Vse, — vse žrtvujem zate. Toda, Lola, prisezi mi eno edino, prisezi mi, da mi bodeš zvesta do zadnjega dihljaja, da ne boš nikdar in nikoli ljubila moža razen mene.«

Te besede je govoril mladi mož z mehkim, ginljivim, v srce segajočim glasom in videti je bilo, da so tudi na Lolo napravile njegove besede globok vtis.

»Kako bi pač mogel dvomiti, ljubček,« je rekla,

»da ne bi Tebe in edino le Tebe ljubila. Kaj Ti nisem že rekla, da Te ljubim, neizmerno, in da bi raje hotela umreti nego živeti brez Tebe? O, ne dvomi nikdar in nikoli o meni! — Toda, misliš-li, da se nama v resnici posreči beg? Meni se zdi skoro neverjetno, da bi iz tega zidovja kdaj prišla na prosto!?«

»Res, težko je, — ali nemogoče vendar ni!« je zaklical mladi odvetnik.

»Storil bodem vse, kar se le da storiti. Sploh pa je sedanji čas za naš beg izvanredno ugoden, kajti predpust je in ceste so prenapolnjene mas tako da naju ne bo tako lahko zalotiti.«

»Ah, predpust je zunaj?« je dejala Lola in v njenih očeh se je zasvetil nenavaden ogenj.

»No, to je dobro, to je izvrstno. Da, da, ako se mi posreči uiti maskirann preko meje, bila bi rešena. Pa kam me hočeš pravzaprav odpeljati, moj dragi?«

»V Pariz. Ako se odpeljeva jutri zjutraj z brzovlakom iz tega mesta, dospeva lahko ob šestih popoldne v Pariz.«

»Pa bodevali v Parizu zadosti varna?« je vprašala Lola.

Mladi odvetnik je malo pomislil, potem pa je odgovoril odločno:

»V Londonu bi bila vsekako varnejša!«

»Torej pobegniva rajše v London,« je zaklicala Lola,

»da, da, v Londonu se tudi za vsak slučaj lažje skrivava. Vožnja do Londona pa tudi ne traja dosti delj kot v Pariz.«

»Torej greva v London,« je odločil Fabrič,

»in pri belem dnevu popeljal Te bom iz tega groznega zidovja. — Bodi torej pripravljena! Jutri pridem in Te odpeljem.«

»Ah, ljubček moj, kako naj se Ti zadostno zahvalim?« je vskliknila Lola.

»O Ti moj edini ljubljenec! Zdaj šele izpoznam velikost Tvoje žrtve ter se poprašujem, da-li sem vredna take žrtve?«

»Oh, da bi imel deset življenj, rad bi jih dal za eno samo sladko uro v Tvojem objemu, da za to uro sem jo pravkar zdaj preživel, — za uro, v kateri sem spoznal, da me ljubiš!«

»Toda ne boš se-li morda v zadnjem trenutku skesal?« je vprašala Lola.

»Spomnilši se matere svoje ne boš li pozabil pri tem nesrečne svoje Lole?«

»Ne, pri Bogu Vsevednem, ne! Srce mi bo pač krvavelo, radi pregrozne bolesti, ki jo prizadenem s tem svoji materi, toda skesal se ne bom!«

»Omenil si prej tudi nevesto svojo! Morem se-li primerjati z njo? Gotovo je lepa, bogata in imenitna!«

»To vse je v resnici! — Toda rad bi dal deset Kornelij za eno Lolo!«

»Ah, Kornelija ji je ime?«

»Da, Kornelija Hladnik« je odgovoril mladi odvetnik ter imenoval tudi kraj, kjer je bila Korne...

»Oj, kako zaničljiv ... smeh je zaigral pri tem. ... Lo...

...nila usten. Saj je to Kornelijo Hladnikovo kaj do...poznala. Kolikokrat je bila ž njo skupaj v družbah, kjer se je veljala za soprogo Mirkota Višnjejogorskaga!«

»Uboga Kornelija!« je spregovorila s priihljeno-sočutnim glasom, »ah, v dno srca me boli, ako pomislim, da ji ugrabim ljubega. Toda ljubim ga še bolj nego ona! —

Nu, pa dobro; mater in nevesto boš zapustil radi mene? Toda, poznam malika, pred katerim klečeplazite vsi moški; to je malik časti! — Ne boš-li še v zadnjem trenutku omahnil, ko pomisliš, da svojo čast izgubiš na vse veke, kakor hitro se združiš z menoj? Odpustilo bi se ti morda, ako bi odvedel nepoparjeno deklico, toda da se zavež zame, da se družiš z morilko, z jetnico, da ji daš svojo ljubezen, žrtvuješ svojo čast, tega ti tvoji prijatelji odpustiti in proklicali te bodo. Venašal njih preklestvo!« je odgovoril zaslepljeni mož,

»da Lola moja, vse — vse hočem zate žrtvovati, samo če vem, da me boš ti večno ljubila!«

»Da, dokler živim dragi! Upam, da ti to velja za večnost,« je odgovorila Lola.

Na to jo je objel vroče in strastno. Poveznil je glavo na njeno lice ter so vsesal v njena rdeča ustna.

In razkošna ženska ga je vsega omamila z najstrašnejšimi poljubi.

Tako je minila dobra ura in Fabrič se je naposled dvignil, da zapusti jetniško celico.

Pri vratih pa ga je Lola še enkrat objela ter vroče pritisnila nase, šepetaje mu na uho:

»Zanašam se nate. — Toda, če si me osleparil, vedi, da jutri ne bodem več med živimi. Jetničarji in usi naj mislijo, da mi v ječi ni mogoče končati si živ-... smrt ...«

»Ako me ni,« ji odgovori Fabrič,

»vedi potem, da sem mrtev.«

Zdaj je potrkal Fabrič na vrata, da zbudi jetničarja; Lola je pa pohitela nazaj na ležišče. Prišel je starec jetničar ter izpustil odvetnika.

»Tu je Vaša svetilka, stari prijatelj,« je rekel Fabrič ter podal jetničarju svetilnico.

»Vidi se, da ste zdelani in utrujeni gospod doktor,« je rekel starec,

»mislim da imate tudi svoje križe in težave s to žensko in da si bodete želeli malo sliči-... zagovarjanj. Tudi jaz še nisem v svojem dolgoletnem službovanju videl take jetnice. Kaj je ta ženska že vse počela, da bi me bila pripravila kake ...nepravilnosti! Najprej je divjala, potem je bilo mu, da ... kot jag- nje. In zdaj ko vidi, da ji vsa nje...«

/../

»... pač ne poznate od včeraj, kaj? Gospod preiskovalni sodnik ima dela čez glavo in je izrecno omenil, da mi lahko izročite jetnico, ne da Vam da pismen ukaz!«

»Nu, dobro, gospod doktor!« je zaklical starec, »Vam smem jetnico že izročiti! Saj Vi ji ne boste dali prilike, da uteče! Saj veste, gospod doktor, v kako nesrečo bi prišel, — ko bi jetnica.«

»Vem, vem, stari prijatelj. Toda name se pač lahko zanesete. Sploh pa Vam jo pa za četrt ure zopet privedem nazaj. Torej ne belite si glave, kjer ni potrebe in pripeljite mi jetnico.«

Starec je otvoril duri in iz ječe je stopila ponosno vzravnana postava Lolina.

»Pojdite z mano k preiskovalnemu sodniku,« ji je zaklical mladi odvetnik z osornim glasom,

»našla se je nova priča, ki govori proti Vam in treba je, da se Vaju oba zasliši.«

Lola je takoj izpoznala važnost in tudi nevarnost položaja in da bi starca jetničarja le še bolj preslepila ter še povečala njegovo zaupanje, je rekla s pomirjenim glasom:

»Naj reče nova priča kar hoče, pripravljena sem tako in tako na vse, ker vem, da me drugega ne čaka nego smrt. Čemu tudi ta večna zaslišanja?«

»No, tako Vam pa tudi ni treba govoriti,« jo je zavrnil starec, ki se je res dal preslepiti s temi baš njemu namenjenimi besedami,

»dokler človek še živi, naj ne obupa! In naposled naj se vsakemu da prilika, da se zagovarja in vsakdo naj se tudi poslužiti te dobrote, dokler mu je prilika. Le zaupajte gospodu doktorju, on je že marsikateremu, ki je bil že popolnoma obupal, pomagal in ga izrešal iz najkolčljivejših spletk.«

»Ali Vam res smem popolnoma zaupati, gospod doktor?« je vprašala Lola s ponižno prosečim glasom.

»Gotovo,« je odgovoril Fabrič kratko in strogo,

»toda ne gubite mi časa; hitro naprej, kajti gospod preiskovalni sodnik čaka in utegnili bi postati nevoljen in skrajno neprijeten!«

Kje bi si bil tu stari jetničar mogel misliti, da se ga zvijačno prevara ter goljufa? Kje bi mu pač prišlo na um, da bo mladi odvetnik pogazil svojo čast, poteptal svoje ime, svoj ugled, zaigral srečo celega življenja, službo, družino, premoženje, — da oprosti žensko, ki je izvržek človeštva, ki je morilka! Niti v sanjah mu ne bi bile prišle take misli in mirno je pustil oditi Lolo z odvetnikom vseskozi prepričan, da jo le ta pelje naravnost k preiskovalnemu sodniku.

Sploh pa je bil danes starec nekoliko židane volje. Pogledal je, ker je bil danes vendar pustni dan, malo globlje v kozarček in si privoščil tudi malo boljšega. Zato je bil pravzaprav jako vesel, da mu ni bilo treba s Fabričem iti k preiskovalnemu sodniku, ki ni bil le izvanredno strog gospod, ampak je tudi imel izredno dober nos in takoj vedel, kdaj ga je stari poskusil malo čez mero.

Starec se je torej mirno in zadovoljno sedel v svoj naslonjač, vzel si današnjo številko predpustnega lista »Pavlihe« in pričel čitati. — Revež pač ni slutil, kakšna nevihta se zbira nad njegovo glavo! —

Lola je med tem korakala ob strani Fabričevi doli v prvo nadstropje.

Dospela sta na hodnik. Vse je bilo prazno in zapuščeno. Marljivi preiskovalni sodnik je bil edini, ki je danes delal v svoji pisarni. Drugih gospodov danes sploh ni bilo po pisarnah in tudi oddelki pisarjev so bili zakljenjeni. Tudi mnogo čuvajev si je izprosilo dopust. To vse je bilo seveda kaj ugodno za naša dva begunca.

Fabrič je zdaj še enkrat pogledal okoli sebe, hočeč se prepričati, če ju nihče ne opaza. Potem pa je bliskoma iz svojih listin potegnil neko malo, lahko, svilnato rutici podobno stvar.

Bil je to domino, izdelan iz plave najfinejše svile, ki je bil zložen, kakor ga je držal zdaj Fabrič v roki, tako majhen, kot navaden žepni robec. Ko ga je pa razgrnil, je bil zadosti velik, da je lahko zakril celo Lolino postavo.

»Vrzi ta domino hitro nase,« ji je zašeptal odvetnik,

»in potegni si to kapuco kolikor mogoče globoko preko glave. Vse drugo pa prepusti meni. Govoril bom vedno le jaz. Ti ne začni nikdar govoriti. Tako vem, da Te popeljem iz tega poslopja, kakor gotovo Te ljubim.«

»Da,« je odgovorila Lola, stisnivši mu roko,

»popelji me iz tega zidovja tako gotovo, kakor gotovo me ljubiš.«

Lola je hitro vrgla preko sebe lahko svilnato tančico in Fabrič je vstrepetal od veselja, videč se za znaten korak bliže svojemu cilju. Lolin obraz je bil tudi zakrit.

»Zdaj si privezuj še krinko pred obraz,« je zaklical Albert,

»potem Te ne more nihče izpoznati. Daj, da Ti pomagam! Dobro, zdaj pojdi pa za menoj!«

V tem hipu so se za njima odprla vrata. Albert se je zdrznil in ko se je ozrl nazaj, je videl preiskovalnega sodnika prihajati iz sobe.

Stari gospod je šel po hodniku proti njima. Albertu je močno tolklo srce, kajti ako izpozna preiskovalni sodnik Lolo, je bilo vse izgubljeno.

In res, sodnik je hotel govoriti z njim, kajti že od daleč mu je zaklical:

»Oh, gospod doktor! Dobro, da lahko govorim z Vami. Od kdaj ste pa že tukaj?«

»Pravkar sem prišel, gospod tovariš,« je odgovoril odvetnik,

»in zdaj nameravam že oditi, kajti danes je pustni torek in moja rodbina me pričakuje.«

»Da, ta preklicani predpust,« je mrmral preiskovalni sodnik ter stopil bliže,

»ta nas vedno moti v delu. Osem dni se ne bode z nikomur moglo izpregovoriti pametne besede. Kdo pa je ta dama?« je potem vprašal ter pokazal Lolo.

Lola se je spomnila Albertovega opomina. Nobene besede ni rekla, le tesneje si je pritisnila krinko na obraz, a tresla se je tako, da se je komaj mogla vzdržati na nogah.

»Oprostite, gospod kolega,« se je oglasil Fabrič,

»da Vam še nisem predstavil svoje neveste. Spremlja me je namreč v ječo, ker sem le za nekaj minut imel tukaj opravka. — Gospod preiskovalni sodnik doktor pl. Kalan, — moja nevesta gospodična Kornelija Hladnik,« je Albert predstavil.

»Zelo me veseli, da sem se z Vami seznanil, gospodična,« je zaklical preiskovalni sodnik ter se globoko priklonil.

»Torej ste se res zaročili, ljubi doktor! No, saj so že dolgo o tem govorili, v časopisih pa nisem še ničesar čital.«

»Čitali boste jutri, gospod sodnik, čeprav že danes rad sprejmem Vaše čestitke. Včeraj so me presenetili z obiskom, moja nevesta, njen oče in brat in sinoči smo v ožjem prijateljskem krogu praznovali najino zaroko.«

»No, potem se bosta tudi kmalu poročila, kajne, gospodična?«

»Gotovo, gospod sodnik,« je odgovorila Lola z izpremeljenim glasom,

»v štirih tednih se za vedno združiva. V resnici sta pa najini srci že zdaj združeni.«

»Vem, gospodična!« je odgovoril preiskovalni sodnik,

»a zdaj mi dovolite, da se nekaj uradno pomenim z Vašim gospodom ženin. — Povejte mi, ljubi gospod doktor, v zadnjem času ste pogosto obiskovali morilko, — ali Vam ta oseba še ni ničesar povedala o svoji preteklosti? — Svoje dejanje je sicer priznala in se vsled tega tudi lahko obsodi, toda od nas preiskovalnih sodnikov zahtevajo natančno izvedeno preiskavo. Vsako točko življenja moramo pojasniti. Pri tej osebi pa to ni mogoče, kajti nenehno se laže in prinese kaj novega na dan!«

»Obžalujem, gospod sodnik, toda meni se prav tako godi,« je odgovoril Albert.

»Ženska je trdovratna in zakrknjena.«

»Oh, da bi jo že imel v pesti!« je zaklical preiskovalni sodnik,

»mislim, da bo tudi Vam prijetno, ako se iznebite te zadeve. A zdaj nočem več motiti gospode. Takoj pošljem k morilki, da jo spet malo zaslišim. Zbogom torej in dobro se imejte! Bodita prav srečna!«

»To upava!« je zaklical Albert ter stisnil ponujeno roko.

Preiskovalni sodnik je Alberta in Lolo še spremil na dvorišče.

Stražniki kajpada niso hoteli ustaviti ženske v plašču dominu, ker je bila v spremstvu znanega odvetnika in preiskovalnega sodnika.

Trenotek pozneje so se odprla vrata jetnišnice. Zrak svobode je zavel Loli nasproti in oči so se ji takoj zasvetili. Slišala je petje in vriskanje, godbo in vrišč cele svatbe. Slišala je petje in vriskanje, godbo in vrišč cele svatbe. Slišala je petje in vriskanje, godbo in vrišč cele svatbe. Kakor omamljena se je oprijela Albertove roke, kajti zavest, da je ušla iz grozne ječe, jo je skoro premagala.

Ali je bila pa že rešena?

O nikakor! V tem hipu je korakal preiskovalni sodnik po stopnicah, ki so vodile v njeno celico. Gotovo bo takoj govoril z ječarjem in ta mu bo vse pojasnil.

»Proč, kolikor mogoče hitro,« je zaklical Albert Fabrič,

»proč iz bližine ječe, sicer sva izgubljena!«

»Ali ni bolje,« je vprašala Lola z drhtečim glasom,

»ako vzameva voz, ki naju popelje na kolodvor.«

»Vlak odhaja šele čez pol ure, zato je bolje, da greva peš, kočijaž je lahko nevarna priča za naju.«

»Pojdiva torej!« je zaklicala Lola.

Nato sta se izgubila med drugimi maskami, ter semintja hodila, dokler nista dospela na kolodvor.

Prišla sta o pravem času. V petih minutah je vlak odhajal.

Medtem je preiskovalni sodnik počasi korakal po stopnicah.

»Škoda,« je mrmral,

»da nisem mogel videti obraza gospice Kornelije. Bogve, je-li lepa? No, doktor si ne bo vzel grde neveste, — in denar bo najbrž tudi imela, — mladi ljudje gledajo zelo na to. — No, v mojih časih je bilo to drugače, — tedaj so se ženili iz ljubezni, toda dandanes —«

Ječar je naglo spravil svoj časopis, ko je zagledal preiskovalnega sodnika, ter vstal.

»Prijatelj,« mu je rekel preiskovalni sodnik,

»odprite mi celico morilke!«

»Kaj pravite, gospod sodnik,« se je začudil starec,

»kaj naj odprem?«

»Celico morilke! — No, kaj me zijate kakor bik nova vrata.«

»Ali nisem razločno povedal?«

»Gotovo, gospod sodnik, in bom takoj odprl celico,« je odgovoril ječar.

»Toda saj je notri vse v redu in se glede tega lahko zanesete name.«

»Saj ne bom celice revidiral, ampak samo morilko zaslišal.«

»Koga zaslišali?«

»Grom in strela, — človek, ali ste pijani? Čuda bi ne bilo, ker je predpustom vse omamljeno. Nikar ne delajte neumnjega obraza, ampak naglo mi odprite močilkino celico.«

Ječar se ni več upal ugovarjati. Odprl je vrata ter pustil sodnika, da je vstopil.

Ta je kakor okamenel obstal ter pogledal ječarja s strahovitim pogledom.

»Ja, — kje — pa — je — jetnica?«

»Pri gospodu preiskovalnemu sodniku,« je odgovoril starec z negotovim glasom.

»Pri meni? — Kako mislite to? — Kdo je pri meni?«

»No, jetnica! — Saj je v pisarni gospoda sodnika.«

»Ali ste od vraga, človek! — Kako naj pa pride v mojo pisarno, ali sem vam kaj naročil?«

»Ne, gospod sodnik, — naročili mi niste, toda gospod doktor je sam prišel ter peljal morilko k vam, ker se je oglasila nova priča!«

»Nova priča? Doktor je odpeljal jetnico? To vse je neumnost! Gospod doktor je spremljal svojo nevesto!«

»Nevesto? Oprostite, gospod sodnik, toda ko je bil gospod doktor Fabrič tukaj, ni bilo njegove neveste pri njem. Rekel mi je, da gospod sodnik ni mogel dati pisnega naročila, ker je preveč z delom obložen. Torej sem mu jetnico izročil, ker sem mislil, da je gospod doktor Fabrič.«

Preiskovalni sodnik je naglo prekinil govor klepetavega starca. Strašna misel se mu je pojavila, toda da več minut ni mogel izpregovoriti besede. Nato je zaklical:

»Človek, kaj ste storili! Nesrečni ste postali, ker se niste ravnali po mojih navodilih!«

Ječar je hotel govoriti, toda preiskovalni sodnik je planil po stopnicah s hitrostjo, ki se mu kot postaranemu možu ne bi prisojala. Minuto pozneje je stal v svoji pisarni pri telefonu.

Takoj je obvestil policijsko ravnateljstvo, da je doktor Fabrič odpeljal iz ječe jetnico, najbrž da ubeži z njo.

Preiskovalni sodnik je bil mrtvaško bled, ko je stopil od telefona. Takoj se je zgrudil v stol ter zastočal:

»Nesrečni človek, kaj si storil? Uničil si svojo čast in svojo bodočnost! — Toda ženska mu je naredila s svojo lepoto! Vedno sem rekel, da je nevarna, zelo nevarna. Ako se ima take oči, se ne mori samo teles, ampak tudi duše!«

175

V hotelu »Pri belem slonu«

Zaman je policija še isto uro preiskala celo mesto, begunc ev ni bilo mogoče najti. Posrečilo se jima je, da sta pravočasno dospela na vlak ter odpotovala. Tega policija ni vedela, ker je mislila, da je Fabrič z Lolo še v mestu.

Predpustno vrvenje je jako otežkočilo policiji poizvedovanje. Zasledovanje je bilo skoro nemogoče, ker so skoro vsi ljudje imeli v tem času maske na obrazih.

Opolnoči se je potem že dognalo, da Fabriča in Lole ni več v mestu. Zdaj je policija le še mogla na vse strani brzojavljati.

Gospa Fabričeva je bila s Kornelijo, s starim in mladim Hladnikom že pripravljena, da se peljejo v gledišče; čakali so le še na Alberta.

Ura je kazala že na sedem. Skrajni čas je bil, da pride, ker se je moral še preobleči. Predstava se je začela ob pol osmih.

Gospa Fabrič je vedno in vedno hodila k oknu, da pogleda na cesto po sinu. Stari Hladnik je nepotrpežljivo hodil po sobi, zmajeval z glavo ter dejal, da bi Albert lahko svoj čas posvetil nevesti.

Slavko je tolažil gospo Fabričevo in očeta. Rekel je, da mora Albert imeti tehtne vzroke, ako še ni prišel. Tudi Kornelija je bila tega mnenja. Potrpežljivo je sedla na stol ter zamišljeno ogledovala svojo pahljačo.

Tedaj se je oglasil hišni zvonec in gospa Fabrič je veselo zaklicala:

»Je že tukaj, ta porednež! Treba mu bo resno levite brati, kajne, Kornelija?«

»O ne, draga mamica,« je odgovorila devojka,

»kar Albert stori, je dobro storjeno!«

Tedaj so se odprla vrata in s prestrašenim obrazom se je pokazala hišna.

»Gospa svetnica,« je rekla, »zunaj je, — je —«

»No, govorite vendar, — kdo je zunaj? — Nebesa, mojemu sinu se je nesreča pripetila? Vendar niso Alberta prinesli domov? O, ta nesrečni predpust je povzročil že marsikatero nesrečo!«

»To menda ne, milostiva,« je odgovorila stara služabnica, »mladega gospoda ni zraven. Toda zunaj stoji policijski ravnatelj s stražniki in želi govoriti z Vami.«

»Z menoj? Najbrž z mojim sinom?«

»Ne, rekel je izrecno, da z Vami! No, saj je že tukaj!«

Na pragu se je pojavila visoka postava policijskega ravnatelja, ki se je spoštljivo priklonil pred gospo, Kornelijo in obema Hladnikoma.

»Milostiva,« je rekel in videlo se mu je, da je bil zelo razburjen,

»prinašam Vam čudno, toda žalostno vest. Pripravite se, da boste nekaj strašnega slišali, Vaš sin —«

»Se je ponesrečil!« je zakričala stara gospa ter se oprijela Kornelije,

»pa vendar ni mrtev?«

»Skoro bi si želel potrditi to vprašanje,« je odgovoril policijski ravnatelj.

»Toda Vaš sin živi, nekje je skrit, a mi ne vemo, kje.«

»Kaj pomeni to? Kako morete reči, da se je moj sin skril?«

»Saj sem že rekel, da prinašam nekaj čudnega, toda da Vas ne bom preveč mučil, bom ob kratkem povedal. Vaš sin, odvetnik doktor Albert Fabrič je odpeljal vjeto morilko Lolo ter — ubežal z njo!«

Strahovit vsklik se je razlegal po sobi. V naslednjem hipu je ležala stara gospa v naročju Kornelije. Hotela je govoriti, a ni mogla. Obraz se ji je skremžil, oči so se ji izbulile, — rdeča je postala v obrazu.

»Vsemogočni Bog, umira!« je zakričala Kornelija,

»naglo po zdravnika! — Oh, mati, mati, ojači se!«

Slavko in Kornelija sta nesla nesrečno mater na zofo. Stari Hladnik je strmel v svojo sestro.

Skoro je dospel zdravnik in ko jo je preiskal, je rekel:

»Kap jo je zadela. Njeno življenje je v največji nevarnosti!«

»Nesrečni sin!« je zaklical bankir,

»kaj si storil? S svojo lahkomiselnostjo si umoril lastno mater! Proklet bodi, kjerkoli si, in tudi moji hčeri si strl srce!«

»Molči, oče,« je šepetala smrtnobleda Kornelija, »tu ne gre zame, ampak za nesrečno ženo. Imena onega človeka mi pa nikoli več ne izgovori, — zame je mrtev in pokopan! Sram me je, da sem ga ljubila!«

Kornelija se je zopet obrnila k stari gospe, kateri je stregla s skrbjo ljubeče hčere. Toda bolezen je bila neozdravljiva, bolezen, ki jo je sin povzročil!

Kaj sta pa medtem begunca počela?

O teh dogodkih Albert kajpada ni ničesar slutil. Izogibal se je mislim na mater in Kornelijo. Lola je skrbela za to, da mu te misli niso prihajale. Dočim je brzovlak drdral proti holandski meji, je ležala v njegovem objemu ter ga poljubovala; zahvaljevala se mu je ter mu obljubljala nebesa na zemlji.

»Oh, ko bi bila le že na Angleškem!« je šepetala,

»dokler sva še na celini, se bojim, da bi naju zalotili. Ali že veš, ljubček, kje se bova v Londonu nastanila?«

»Ne vem še,« je odgovoril Albert,

»toda tam je dovolj skrivališč. Najprej bova stanovala v hotelu pod tujim imenom. Potem si najameva malo hišico in v nji bova skupaj stanovala. Denarja imava in se v tem oziru ni treba nama bati. Denar je v takih slučajih najboljši zaveznik. Sploh pa nama ni treba skrbeti. Prepričan sem, da, čeprav so že odkrili najin beg, ne bodo mislili, da sva že odšla iz mesta.«

Kljub temu se je Lola tresla, kolikorkrat se je vlak ustavil in so se vrata v vagon odprla. Ko je naposled zagledala morje, je olajšano vzdihnila.

Popolnoma ji je pa prešel strah, ko sta stopila na angleška tla in po kratki vožnji dospela v London.

»Zdaj sva precej naprej,« je zaklical Albert,

»in sva skoraj že rešena! Kajne, ljubica, Ti ne boš nikoli pozabila, kaj sem žrtvoval zate, — vedno se boš spominjala svoje dolžnosti, da me moraš do smrti ljubiti.«

»To mi bo sveta dolžnost!« je zagotovila Lola.

Mali hotel, kamor sta se begunca odpeljala s kolodvora, je ležal v zelo obljudeni ulici.

Kočijaž, ki je vozil Alberta in Lolo, je takoj videl, kje ju čevlji tiščijo, kajti pripeljali ju je v gostilno, kjer je občevalo čudno ljudstvo.

Krčmar hotela »Pri belem slonu« sicer ni skrival zločincev in v njegovi gostilni se niso shajali ničvredni ljudje, — o ne, mister (gospod) Grah, imetnik »Belega slona« je vedno zatrjeval, da je poštenjak, ki nikoli ničesar ne stori, kar bi bilo po postavi kaznjivo. In vendar so bili njegovi gostje ljudje, ki so se navadno bali postave in ki so računali na to, da se jih ne bo preveč vestno vprašalo, odkod in kam.

To vprašanje bi bilo večini gostov »Belega slona« neprijetno, ko bi se temu ne izognili s tem, da so se vpisavali pod tujim imenom.

V gostilni gospoda Graha so se največ nastanili ljudje, ki sicer niso bili zločinci, a so vendar imeli vzrok, da ostanejo kolikor mogoče neznani in neimenovani.

Marsikateri faliran trgovec, ki je nenadoma izginil iz Francoskega ali Nemčije, je obiskal gospoda Graha ter počakal, da so se razmere v njegovi domovini zanj ugodno rešile. Nato so se poslovili od Graha z obljubo, da pri­jdejo drugo leto v zabavo v London. Marsikateri sin bo­gatih staršev, ki se je doma odtegnil vojaški dolžnosti, se je nastanil pri »Belem slonu«. Tudi kak zaljubljen parček, ki se iz kakršnegakoli vzroka ni mogel doma združiti ter se hotel v Londonu skrivaj poročiti, je našel v gospodu Grahu zvestega zaščitnika.

Ko sta dospela Albert in Lola v hotel, ju je gospod Grah osebno pozdravil in jima kakor je rekel odkazal najboljšo sobo.

Peljal je prišleca po ozkih stopnicah v tretje nadstropje ter jima pokazal malo sobico, ki ni bila dosti večja od celice v ječi, kateri je Lola pravkar ušla.

In vendar se je zdel Loli ta prostor kot krasna pa­lača, kajti tukaj je bila prosta, — prosta! Tu se ji ni bilo treba bati, ako so se vrata odprla, da se prikaže rabelj s svojimi pomočniki.

Toda je-li bila že prosta? — Lola se je ozrla na svojega spremljevalca in grd smeh ji je igral na ustnih.

Dospela sta ob sedmi uri zvečer v London. Gospod Grah ju je takoj vprašal, ako hoče pripraviti večerjo. Obenem je zagotavljal, da gospoda lahko v vsakem oziru računa nanj, naj ju je karkoli že privedlo v London; rad jima s svetom in dejanjem pomaga. Najbrž je mislil, da se hočeta skrivaj poročiti in v duhu je že preračunil stroške, ki jih bo svojima gostoma naprtil.

Albert mu je naročil, naj jima preskrbi večerjo. A Lola ga je prosila, naj še pol ure počaka.

»Zakaj pa hočeš pol ure počakati?« jo je vprašal Albert, ko je krčmar odšel.

»Ali nisi lačna, ljubica?«

»O lakote mi ne manjka!« je odgovorila Lola,

»ako se tako dolgo uživa plitko kazenski hrano, se mora dobiti dober tek. Poprej bi pa še rada šla nekaj najpotrebnejših stvari nakupit. Saj razumeš, ljubček, ubežala sem iz ječe, kakor sem bila notri. Zato potrebujem perila, obleke, čevljev in drugo. To moram takoj kupiti, sicer ne moreš z menoj na cesto.«

»Dobro,« je odgovoril Albert, »nato nisem mislil! Takoj pojdeva, vzela bova voz in se peljala v prodajalnice, kjer boš lahko vse kupila.«

Lola mu je položila roko na ramo ter od sramu rdeča zašepetala:

»Ne, ljubček moj, pri tem me ne smeš spremljati. So gotove reči, katerih ženska vpričo moškega ne more kupiti, v prvi vrsti perilo. Kajne, Albert, saj nočeš, da bi vpričo prodajalca zardela? Le ostani mirno v hotelu, v pol ure se zopet vrnem.«

»Kaj, torej nočeš, da bi Te jaz spremljal?« je skoro žalostno vzkliknil Albert. »Oh, ljubjenka, sklenil sem, da te niti trenutka ne pustim same, kajti bojim se, da se ti prigodi nesreča.«

»Meni? — O ne, kaj naj se mi pa v Londonu pripeti? Tu me nihče ne pozna.«

»No, dobro, torej Ti hočem dati denar! Toda opravi svoje posle kakor hitro moreš!« je zaklical Albert ter izvlekel denarnico in Lola je prvič imela priliko, pogleda­ti v njo.

V očeh ji je čudno zabliskalo, ko je videla, da je denarnica napolnjena s samimi bankovci po tisoč kron.

»Pravzaprav mi lahko daš denarnico! Morda pa nimaš toliko zaupanja do svoje ženke?«

»O, Lola, kako moreš kaj takega misliti!« je zaklical mladi advokat, »prav rad bi Ti dal denarnico, ko bi se ne bal, da bi Te med potom okradli. Ti ne poznaš velikega mesta, ki je polno zločincev!«

»No, torej mi daj, kolikor se Ti zdi!«

Albert ji je dal petdeset funtov šterlingov, ker je že med poton zamenjal nekaj denarja.

»To bo za prve izdatke zadostovalo, morda pa več potrebuješ?«

»O dragi možek, to je veliko preveč! Kaj pa misliš, — ne, imel boš varčno ženo.«

»O ko bi Te imel že celo,« je vzdihnil zaslepljeni mož ter potegnil zapeljivo žensko nase. »A doslej si mi samo dovolila poljubiti Tvoje sladke ustnice.«

»Porednež!« je zašepetala Lola ter zardela,

»ali ne moreš počakati par ur, saj bom potem Tvoja, popolnoma Tvoja! — A zdaj zbogom, dragec,« je nadaljevala ter se mu nežno izvil iz rok, »oditi moram, sicer se do večerje ne vrnem.«

Minuto pozneje je Lola odšla iz hotela. Albert, ki je gledal z okna za njo, jo je videl, ko je na vogalu sedla na voz. Reveš ni slutil, da se je Lola, preden je šla nakupit potrebne stvari, najprej peljala na brzojavni urad.

Tam je oddala brzojavko z naslednjo vsebino:

»Edvin Lister, Pariz, Rue Montmartre. Pričakujem Te jutri opolnoči pri Nelzonovem spomeniku. Lola«

176

Vse žrtvoval za nič.

Ko je Lola oddala brzojavko, se je naglo odpeljala v veliko prodajalno, kjer je vse potrebno nakupila. Od denarja, ki ji ga je dal Albert, je porabila tretjino.

Obiskala je pa še drugo prodajalno, preden se je vrnila v hotel.

Stopila je napreč v prodajalno z orožjem ter kupila tam majhen revolver in potrebne patrone.

Trgovec je čudno pogledal lepo, elegantno damo. Gotovo je mislil, da si hoče sama vzeti življenje.

»Haha, morda mislite, da se bom ustrelila,« se je zasmejala Lola ter pokazala svoje bele zobe,

»ne, ne bojte se, jaz preveč ljubim življenje in se mi zdi prelepo, da bi je zapustila.«

Nato se je odpeljala v hotel.

Albert jo je presrečno in radostno sprejel. Bal se je že za njo, ker je celo uro izostala.

»Oh, sladka moja ženika,« je zaklical in jo poljubljal,

»kaj si napravila z menoj, da si me popolnoma očarala! Niti minute, niti sekunde ne morem biti brez Tebe. Štel sem minute, da si se vrnila.«

»Ali res?« je zaklicala Lola.

»Vidiš, meni se je skoraj prav tako godilo! Toda žal, da se nisem mogla tako hitro vrniti, kakor sem mislila. A zdaj pojdiva večerjat. To je prva jed, ki jo bova v miru povžila. Kajne, saj nama ne more tukaj groziti nevarnost?«

»Nekaj časa gotovo ne!« je odgovoril Fabrič, tudi ko bi mislili, da sva odšla v London, ne bodo vedeli, kje se skrivava v tem velikanskem mestu. Trpelo bo precej časa, preden bodo naju tukaj zasledili. Upam pa, da sploh niso našli najinega sledu.«

V tem je vstopil gospod Grah z natakarjem in pripravila sta večerjo.

Bila je zelo ukusna in Lola je imela jako dober tek, da ji je vse dišalo in tudi vina se ni prav nič branila.

Albert je pa le malo jedel. Vedno in vedno je gledal lepo žensko, za katero je žrtvoval čast, domovino, mater in nevesto.

Po večerji sta se šla malo po mestu izprehajat.

Ko sta se vrnila z izprehoda, je bila že deset ura.

»Vroče je v sobi,« je rekel Albert, »dovoli, da odprem okno.«

»Prosim Te, naj ostane zaprto; vrišč na cesti me je prosila Lola,

»če Ti je pa prevroče, odloži jo.«

Takoj mu je sama pomagala sleči suknjič. Molče sta potem sedla k mizi, kajti imela sta več misliti, nego govoriti. Naposled je rekel Albert:

»In zdaj, ljuba Lola, je čas, da greva spat. O Lola, povej, me li ljubiš? Saj Ti vendar ni žal, da si šla z menoj?«

»Žal? Nasprotno, zelo sem srečna, da si me spremil.«

To se je čudno glasilo! A Albert ni opazil tega, kajti je v blaženem razkošju, kamor ga je spravila nada bližnjo srečo. Prijel je Loline roke ter jih poljubljal; klečel je pred njo na koleni ter skril glavo v njeno naročje.

»Albert!« je nenadoma zaklicala Lola,

»ali nisi ničesar slišal?«

»Kaj pa, ljubljenka?« je vprašal Fabrič ter se ozrl lepo žensko.

»Zdelo se mi je, da se zunaj na hodniku nekaj giblje.«

»No, morda je kak gost šel mimo vrat. Saj ne stanujeva sama v hotelu.«

»Ne, zdelo se mi je pravkar, da je nekdo pri vratih poslušal. Prosim Te, poglej vendar, kaj je. Stori mi to uslugo, saj veš, da sem po dolgem zaporu precej nervozna postala.«

»Pa res ni potreba pogledati!« je odgovoril Albert.

»Ako Te pa prosim,« je zaklicala Lola,

»ali mi hočeš odreči to željo?«

»Gotovo ne, ljubljenka,« je odgovoril Albert ter stal,

»že grem. Toda videla boš, da nimaš nikakega povoda v skrbeh biti.«

Albert je šel k vratom, jih odprl ter stopil na hodnik.

V istem hipu je Lola naglo planila k Albertovi suknji, ki je ležala na stolu.

Hitro je vzela iz naprsnega žepa Albertovo denarnico, v kateri je imel ves denar spravljen.

Hitro je potem skrila denarnico na prsi, dočim je z drugo roko prijela za žep, da se prepriča, če je revolver v njem.

»No, ali nisem rekel,« je smehljaje zaklical Albert, ko se je vrnil v sobo,

»zunaj na hodniku je tako tiho kakor v cerkvi. In skrivališča, kjer bi se mogel človek skriti, sploh tam ni. Zdaj so Te Tvoji živci zopet enkrat varali.«

»Mogoče!« je kratko odgovorila lepa ženska.

Nato je vstala ter stopila k oknu.

Gledala je na ulico, dočim je Albert stopil k njej, jo objel in potegnil nase.

»Ali nočeš iti spat, ljubljenka?« jo je tiho vprašal,

»tako pozno je že!«

»Ali mora že zdaj biti?« je vprašala Lola s trepetajočim glasom,

»ljubljenček, prošnjo imam do Tebe, katere mi ne smeš odreči.«

»Zopet prošnjo!« se je zasmejal Albert, »česa se zdaj tiče, sladka moja ženka, — kaj pa zahtevaš od mene?«

»Prosim Te, Albert, obleci zopet svojo suknjo in pojdi doli v gostilno, da spiješ kozarec piva. Medtem bom jaz slekla in šla spat. Saj veš, da moram to obzornost zahtevati od Tebe.«

»Lola, torej me proč podiš? Mislil sem, da Ti bom pomagal pri toaleti?« je žalostno zaklical mladi advokat.

»Hišne mi ni treba!« se je zasmejala lepa ženska,

»in zdaj Te še enkrat prosim, izpolni mi to prošnjo. Medtem se slečem in potem —«

»In potem?« je vskliknil Albert z drhtečim glasom ter potegnil Lolo nase ter jo vedno in vedno poljubljal.

»Pojdi zdaj,« je zaklicala zapeljiva ženska ter nežno odrinila od sebe Alberta, ki jo je kakor besen poljubljal,

»pojdì no zdaj, sram me je!«

»Grem!« je zaklical Albert, pijan od sreče in veselja, »toda dolgo ne ostanem, niti četrt ure! V petih minutah se vrnem, torej se moraš podvizati. Na svidenje torej! Poljubi me še enkrat, ljubljena ženka! Na svidenje!«

»Na svidenje!« je rekla lepa ženska.

Albert ni opazil, kako porogljivo, hudobno porogljivo sta se glasili ti besedi!

»Vendar sama!« je šepetala Lola, ko so se zaprla vrata za njim,

»oh kako mučno, da moram zopet slišati njegove poljube! Ubogi, prevarani bedak, domišljuješ si, da boš še danes dosegel plačilo, a motiš se, nikoli ga ne dobiš!

Porabila sem Te le kot svoje orodje! In zdaj, ko Te ne rabim več, Te vržem proč.«

Lola je pri teh besedah prijela plašč, ki ga je kupila z Albertovim denarjem, se oblekla in potem vzela revolver iz žepa pri krilu ter ga vtaknila v plašč.

Z roko se je tudi prepričala, da ima na prsih še denar, ki ga je ukradla nesrečnemu možu.

»In zdaj proč odtod!« je zaklicala,

»to noč prenočim v kakem drugem londonskem hotelu. Jutri se bom cel dan sprehajala zunaj, da me vsaj kdo ne zasači, zvečer pa pride itak moj oče. Ako me Satanelo varuje, tedaj se ne bojim ničesar več. — Oh kako bo besnel ubogi, dobri Fabrič, ko bo videl, da mu je ptičica izletela! Pravzaprav bi mu morala par vrstic pustiti kot zadnje pozdrave v slovo, preden se popolnoma ločim od njega. —

A ne, čemu ga še dražiti? Resnica mu mora biti takoj jasna, ko se vrne v sobo in mene ne najde tukaj. — Iz tega hotela priti mi bo prav lahko. Vratar spodaj mi mora odpreti. No, rekla mu bom, da imam zobobol in da moram k zdravniku. Haha, nikoli nisem zaradi laži v zadregi, vedno dobim kaj, da se izležem iz zanke. Moj duh ni ničesar trpel v ječi. — Ha, ta zapor! Kako moram biti svoji sreči hvaležna, da se je ta mladi odvetnik na vrat na nos zaljubil v mene, kajti brez njegove pomoči bi se mi nikoli ne posrečilo uiti iz ječe. Potrpežljivo bi morala čakati, da me nekega dne obsodijo v smrt.

In potem bi prišel rabelj s sekiró. — Vjemite me vendar, — tukaj sem! Poiščite me, — saj me ne boste našli!«

Lepa ženska se je visoko zravnala ter iztegnila ude kakor bi hotela celemu svetu kljubovati ter vse svoje sovražnike na boj pozvati.

Prešernost in drznost sta ji bliskali iz lepih oči.

Hipoma ji je pa milina spreletela obraz.

»Da, prosta sem zdaj!« je zaklicala,

»toda sem-li srečna? Ne, srečna ne morem nikoli več v življenju postati, kajti njega, ki mi je vse v življenju, ne bom nikoli več videla. Oh, kakor mi ni nič do tega Fabriča, ki je radi mene zapustil mater in domovino, z nogami teptal svojo srečo, tako hrepenim po ljubimcu svoje duše, po Mirkotu.

»Zakaj ne more biti pri meni? Zakaj ni Mirko, ki zahteva razkošje te noči? O, potem bi se ne obotavljala, mu dovoliti! Z veseljem bi mu služila kot dekla, kot sužnja, ko bi želel! O blaženost brez primere, zaspati na njegovih prsih, v njegovem objemu in poljubih!«

Da, ta izprijena ženska je še vedno ljubila Mirkota Višnjevorskega. Vsi dogodki zadnjega časa niso mogli ničesar izpremeniti na tej ljubezni.

Mirko jo je s studom pahnil od sebe, rekel ji je, da je nesramna sleparka in mirno stal poleg, ko so jo kot morilko njene matere zgrabili ter odpeljali v ječo. Niti z mezincem ni genil, da bi jo rešil. Popolnoma jo je prepustil njeni usodi ter se ni brigal zanjo.

A vse to ni ohladilo. Loline strasti do ljubljenega moža. Še vedno je hrepenela po njem z vsem ognjem, z vso strastjo svoje duše. In ta ljubezen, ta zvesta, udana, žgoča, neomajna ljubezen je bila edina svetla točka v temni noči, ki je napolnjevala njeno dušo.

Lola se je zdrznila.

Ha, zaslišala je na stopnicah trde, moške korake!

Ali se je že Albert vračal? Torej niti pet minut ni ostal spodaj, kljub temu da je obljubil!

»Oh, potem je zamudila beg, — potem se ji ne posreči več, da bi se neopažena splazila proč, še enkrat ga bo morala videti.

Kljubovalna odločnost se ji je pojavila na obrazu in s tresočimi ustnicami je vzkliknila:

»No, naj bo torej to najino poslednje srečanje, oko v oko mu bom povedala, da je bil le orodje v mojih rokah.«

Nekdo je tiho potrkal na vrata in mladi odvetnik se je zunaj oglasil:

»Ali smem zdaj vstopiti, ljubimka? Spodaj v gostilni je grda družba, ki mi nikakor ne ugaja. Zato sem se poprej vrnil, nego sem mislil.«

»Pridi torej noter!« je rekla Lola surovo ter stopila k oknu.

Vrata so se odprla in Albert je vstopil. Toda osupel je obstal na pragu, ko je videl zapeljivo lepo ženo oblečeno pred seboj, dočim je upal, da jo drugače vidi.

»Lola,« je zaklical in stopil bližje,

»kaj pomeni to? Oblečena si kakor za odhod? Ali pojdeš še enkrat iz hiše?«

Nič odgovora!

Ljubeznjiva ženska je samo gledala mladega moža s porogljivim nasmehom.

»Zakaj mi ne odgovoriš, Lola?« je vprašal Albert še vedno nič sluteč,

»in tako čudno me gledaš! Ali sem Ti kaj žalega storil, ali sem Te žalil, Lola?«

»Ti, — o ne! Saj mi ne moreš nič hudega storiti!« mu je odgovorila Lola.

»Kako pa govoriš!« je vskliknil Albert ter stopil korak nazaj.

»Lola, bodi odkritosrčna! Prosim Te, pojasni, kaj se je v moji odsotnosti prigodilo! Saj Ti vendar nisem ničesar storil! Kakšna muha Te je pa prijela?«

»Muha? — O ne, gospod, to je več nego muha, to je trden sklep!«

»Sklep? In kaj namerava ta sklep?« je hlastno zaklical mladi odvetnik.

»Želim oditi iz tega hotela.«

»Ta hotel — Ti ne ugaja več? Zakaj mi pa poprej nisi nič rekla o tem, saj si bila začetkom zadovoljna z njim. No, če Ti ta ne ugaja, se pa preseliva v drugega, saj jih je v Londonu na tisoče.«

Albert je prijel za klobuk ter se ozrl po svojem plašču, toda Lola je jezno vskliknila:

»Ne trudi se, prijatelj! Jaz grem, toda — sama!«

»Sama? Ali si blazna?« je vskliknil Albert ter se od minute do minute bolj čudil, ne da bi še dozdal resnico. »Sama hočeš oditi? Zdaj sredi noči? — Lola, Ti veš, kaj govoriš! Vsaj jaz ne razumem Tvojih besed! Na noben način Ti ne dovolim, da —«

»Motiš se, prijatelj! Ti mi nimaš ničesar ne dovoljevati, ne prepovedovati!«

»Lola, ne tiraj stvari predaleč!« je zaklical Fabrič.

»Tako govoriš z menoj kakor bi ne bil več Tvoj ljubi, kakor bi Ti ne bil več drag, ampak kakor da bi imela povod mene sovražiti.«

»Sovražiti? Ne, prijatelj, sovražim Te ne, kajti sovraštvo je globoko čuvstvo, ki pride iz dna človeške duše! Ne, jaz Te prav tako malo sovražim kakor Te ljubim!«

Albert je postal mrtvaškobled. Lovil je sapo, a hipoma se je začel hripavo smejati.

»Haha, Lola, sklenila si, da me ostrašiš ali da igraš komedijo z menoj! A čemu to? Jaz Te ne razumem. Pravkar si me še objemala, me poljubovala, in zdaj —«

»Zdaj je komedija odigrana,« je hladno in neusmiljeno odgovorila Lola,

»zastor pade, dragi prijatelj. Potem se zopet vzdigne, da se začne novo dejanje, a takrat ne bova več skupaj!«

»Torej hočeš iti od mene?« je zaklical Albert, ki je začel slutiti,

»zapustiti me hočeš, Ti —«

»Uganil si!« je rekla neusmiljena ženska,

»da, želim Te zapustiti, kajti Tvojega spremstva ne potrebujem več! — Haha, gospod odvetnik, ali Vam ne pade kakor mrena z oči, da ste Vi, zviti in namazani advokat zdaj prevarani? Dala sem se od Vas odpeljati iz ječe in le zato sem trpela Vaše bedaste dotike. Kajti jaz Vas nisem nikoli ljubila, — ali slišite, nikoli ni bilo moje srce Vaše. Že dolgo je posvečeno drugemu! Do te minute sem prenašala Vašo družbo, ker mi niste mogli biti nevarni. Zdaj pa zahtevate z nesramno vsiljivostjo svoje plačilo; zato je zame skrajni čas, da se Vam priporočim.«

Fabrič se je opotekel nazaj, — roke je stisnil v pesti, ustnice je trdno sklenil, — oči so mu onemelo zrle žensko, katere propali značaj je v tem hipu izpoznal, a žal prepozno, prepozno!

»Torej izpremenite, da se morata najina pota enkrat za vselej ločiti. Zahvaljujem Vas za vse, kar ste storili zame. A nikakor mi ni mogoče, da bi Vam to povrnila. Zato Vam tudi ne kličem na svidenje, kajti za oba je bolje, da se nikoli več v življenju ne vidiva!«

Lola je hotela oditi mimo njega, toda v istem hipu jo je zgrabil za ramo ter jo vrgel nazaj.

»Oh, Vi postajate surovi,« je zaklicala Lola,

»no, zoper to imam tukaj sredstvo.«

Naglo je potegnila revolver iz žepa ter ga pomolila proti Fabriču, ki se je od besnosti tresel po celem životu.

»Proč, — pravim!« je zapovedujoče zaklicala Lola,

»ali Vas pa ustrelim!«

Toda Albert se ni umaknil, — blazen smeh mu je igral na ustnicah, debele znojne kaplje so mu kapale s čela na brado.

»Lola!« je nenadoma zaklical s pridušenim glasom,

»kajne, tega ne misliš resno! Lola, ali ne veš, kako zelo Te ljubim, — ali ne veš, da si moje vse, — ali ne veš, da je moja edina želja, Tebe imeti in Te osrečiti?«

»Osrečiti me more le oni, ki ga ljubim! Dovolj, gospod doktor, jaz hočem oditi iz te sobe, zato Vas prosim, da mi napravite prostor. Sicer se izvrši umor!«

»Umor!« je zadonelo po sobi,

»to je beseda o pravem času. Kajti s to besedo me spomniš, kdo si in za koga sem žrtvoval svojo čast!«

»Da, le pojdi, — jaz Te ne držim več nazaj!« je nadaljeval nesrečnez ter nekaj časa lovil sapo, ker je se hotel zadušiti,

»pojdi, ko si mi tako neusmiljeno priznala, da si se le igrala z menoj, — zdaj nima nobenega pomena več, da bi Te zadrževal. In ko bi hotela tudi prostovoljno ostati, bi Te zapodil od sebe! Preden pa odideš, moraš še izvedeti, kakšno novo hudodelstvo si izvršila. O, to je še strašnejše od onega, ko si lastno mater umorila. — Jaz sem bil srečen človek, preden sem Tebe videl. Saj niti slutil nisem, kako sem bil srečen, kajti srečo se ceni šele tedaj, ko se jo izgubi. — Bil sem spoštovan človek, — ljubljen in razvajen od matere! Pridobil sem si čast in ugled in nisem poznal skrbi! — Toda prvo uro, ko se mi je nesrečna strast do Tebe naselila v srcu, je prišla moreča skrb k meni. Ne misli, da sem se tako lahko udal tej grdi ljubezni do Tebe.

O, bojeval sem se sam s seboj! Tisočkrat sem si prisegel, da ne pojdem več v Tvojo celico, toda ako hoče pekel pogubiti človeka, mu nastavi najnevarnejšo past, — ljubezen! — Da, ljubil sem Te, čeprav sem vedel, da si zločinka, čeprav sem bil bolj nego vsak drug prepričan o Tvoji krivdi. Toda živel sem v misli, da Te bom poboljšal in vzdignil k sebi, — domišljal sem si, da Te bo ljubezen očistila in zboljšala. — Haha, in vendar sem v tolikih slučajih poprej dokazal, da poznam ljudi! Reči bi si moral, da ostane blato vedno le blato in da se prah ne more izpremeniti v zlato. In zato sem žrtvoval zate najboljše in najsvetejše!

Dal sem svojo čast, da bi Te imel. Včeraj sem bil še ugleden človek in danes — danes sem v očeh svojih prijateljev in vseh onih, ki so me poznali le še zločinec! Zapustil sem svojo staro mater, — njo, ki me je oboževala, ko sem bil njeno vse na svetu, — obrnil sem ji hrbet ter šel s Teboj! Svojo lepo, čisto, nedolžno nevesto sem zavrgel, ker sem Tebe hotel poročiti. — Kar sem storil tej plemeniti devojki, se mi nikoli ne more odpustiti, kajti vzel sem ji vero v ljudi, — to se pravi, zastrupil sem ji srce! A še več sem storil zate, — in tudi to moraš izvedeti! Da si zagotoviva svojo bodočnost, sva potrebovala veliko denarja in ker tega v odločilnem trenutku nisem imel, sem ukradel oni denar, ki so mi ga zaupali na moje pošteno ime in na spomin na mojega očeta, ki je dolgo let pošteno upravljal ta denar, ne pa kakor jaz, ki sem radi Tebe postal navaden tat. — To si torej napravila iz mene! In zdaj si mi odprla oči, da sem žrtvoval čast, ljubezen in poštenje za nič!

S tem hudodelstvom si postavila krono vsem ostalim svojim zločinom, — skoro boš imela na vesti novo človeško življenje! — Toda prav se mi je zgodilo! Ženska, zaradi katere sem grešil, je postala moj rabelj! Nič drugega si nisem pridobil — nego smrt! Tako naj se zgodi vsakemu, ki postane vsled strasti zločinec!

A zdaj pojdi, — pojdi, kakor daleč Te noge neso! Svoji kazni itak ne uideš, prej ali slej Te doseže, to Ti proročujem v tem hipu! — Narave kakor si Ti, greše toliko časa, dokler se ne greši na njih.

Ugonobil Te bo oni, ki ga ljubiš, kakor si Ti ugonobila one, ki so Tebe ljubili! — Ne boj se,« je končal Fabrič svoj hripav govor, »da Te bom zdaj izdal. O ne, varna si pred mojim maščevanjem! Ljubil sem Te, toda zdaj Te ne sovražim, ampak zaničujem. — Vun, nesramna vlačuga, — proč izpred mojih oči, — in kletev človeka, kateremu si ugrabila srečo življenja, naj Te zadene!«

Hladno in mirno je Lola poslušala besede obupnega moža.

Le, ko je o tem govoril, da jo bo ugonobil oni, ki ga ljubi, — se je lahko zdrznila, kajti ta preroška beseda jo je zadela v srce.

Šla je mimo njega, ne da bi ga pogledala.

On je pa mrtvaškobled, z velikimi, groze napolnjenimi očmi zrl za njo.

Vrata so se zaprla za njo in koraki so odmevali po stopnicah.

Tedaj šele se je Fabrič zgrudil. Zamolklo je zakričal ter si z rokami pokril obraz in tako ostal dolgo nepremičen.

177

Blaznik brez imena.

Temna obupnost se je polastila Alberta, brezmejna bolešt, v kateri niti jokati ni mogel.

Ljubil je res Lolo in njegova strast do lepe ženske je bila tolika, da ga je najprej obšla žalost, da je izgubil svojo ljubezen.

A le malo časa se je udal temu čuvstvu, potem ga je bilo pa sram.

»Iztrgal Te bom iz srca!« je zaklical ter vstal in hodil po sobi,

»skoro Te pozabim, ker Te hočem pozabiti!

Kako se le more kaj grdega ljubiti? Oh, zaničevanja sem vreden, ko bi le minuto ljubil to žensko!

Hvala Bogu, v sebi čutim še dovolj moči, da se vzdržim pokoncu kljub strašnemu udarcu, ki me je zadel.

Ali je res vse izgubljeno?« je potem mrmral pred se,

»ali res ni mogoče več popraviti tega, kar se je zgodilo?«

Iskrica nade je napolnila njegovo srce.

Kaj ko bi zdaj naglo odšel iz Londona ter se nemudoma vrnil domov? Ali bi ne bilo potem mogoče, da se očisti suma? Ali bi se ne mogel izgovoriti, da je bil primoran oditi od doma, ne da bi mogel komu povedati? O morda mu bo mogoče, vso stvar tako pojasniti kakor bi ne bil udeležen Lolinega bega. Takrat ga je videl samo preiskovalni sodnik, kateremu je Lolo kot svojo nevesto predstavil. Kaj ko bi Kornelija pritrdila temu? Gotovo, saj ga ljubi, in če bi bila to prva njena laž, bi se zlagala iz ljubezni do njega.

»Da, domov, — domov!« je zaklicalo v duši mladega advokata,

»domov, dokler še da še vse popraviti. Rešitev je še mogoča!«

Lica so mu lahko zardela in srce mu je močneje bilo.

Bilo mu je kakor hudo bolnemu človeku, ki se zbudi iz dolge nezavesti in zopet začne upati, da doseže zdravje.

Toda denar, ki ga je ukradel svojim klientom, — denar varovancev, prihranki vdov? Hvala Bogu, to bo lahko položil nazaj v blagajnico, ne da bi mogel kdo opaziti.

Saj je imel še skoraj ves denar pri sebi v žepu.

»Vsemogočni Bog, kaj je to?« je hripavo zakričal Fabrič, ko je roko, s katero je segel v žep po denarnico, prazno zopet potegnil ven,

»moj denar, — moja denarnica, kje, — kje je, — v žepu je ni? Saj sem jo vendar imel v suknji!

Oh, kakšna misel! Pregovorila me je, naj slečem jopič, ker sem se pritožil čez vročino. Potem me je poslala na hodnik.

Nesramnica me je okradla! — Ruiniran sem, zdaj šele, v tem hipu me je uničila, kajti zdaj mi ni mogoče domov iti. Ako bi vseeno šel, bi me kot tatu zaprli.«

Tako močno je prevladala groza mladega moža, da se je zgrudil na tla in več minut ni mogel vstati.

»O bodi prekleta, — prekleta na tem in onem svetu, vlačuga, tatica in roparica!« je škripal nesrečnez.

»To je bil najhujši udarec, ki si mi ga zadala. Zdaj je most med menoj in domovino podrt, — zdaj zija prepad za menoj! — O mati, — mati, nikoli več Te ne bom videl in nikoli več Te ne bom mogel skesano prositi odpuščanja za to, kar si zame pretrpela. — Oh, še pred eno minuto sem upal, da bom rešen in zdaj je vse izgubljeno! Tat je od še bolj zvite tatice okraden, slepar je sam osleparjen! Upanje in življenje — adijo!«

Precej časa je trajalo, da se je Albert ojačil in zopet vstal.

Oči so mu bile solzne. Sreča zanj, da je mogel jokati, kajti solze so mu malo olajšale srce.

Toda zadnji udarec ga je vendar dobro zadel. Zavest, da se ne more vrniti v domovino, ker ni mogel nadomestiti denarja, ki ga je v svoji zaslepljenosti ukradel, ga je zelo potrla. Izgubil je še zadnjo podlago nade in rešitve!

»Da, kazen božja me je že zadela!« je vskliknil.

»Zdaj je vse izgubljeno, kajti kako naj nadomestim ukradeni denar? O ta nesramna ženska! Ni mi ukradla samo duše, ampak tudi zadnje sredstvo, s katerim bi si lahko rešil spoštovanje pri ljudeh. Izginila je z ropom in kako naj jo najdem v Londonu? Pa tudi če bi jo našel, ali jo smem obtožiti? — Ne! Z zvezanimi rokami stojim tukaj in ne morem drugega nego kleti in obupavati!«

A za nekaj časa je Albert začel premišljevati.

Ali res ni mogoče denarja nadomestiti? Sam sicer ne more, toda mati! Mati je imela veliko premoženje, osemkrat večje nego ono, katero je potreboval, da nadomesti ukradeni denar. Ali ga bo mati na cedilu pustila? Nikakor, ker ni šlo samo za njegovo čast, ampak za dobro ime rodbine Fabrič!

Le predobro je poznal svojo mater! Tudi ko bi mu ne mogla odpustiti, bi ne pustila trpeti ubogih udov in sirot, ampak bi mu dala oni denar, da pokrije poneverjenje!

Ta misel ga je navdala z novo nado. Naglo je skočil po plašč, se oblekel ter odšel iz hotela.

Šel je naravnost na brzojavni urad, kjer je Lola pred nekaj urami oddala brzojavko na Edvina Listra. Albert je imel v denarnici še nekaj zlatnikov in srebrnega drobiža. Tako je vsaj za nekaj dni imel potrebna sredstva. Sicer bi niti brzojavke ne mogel oddati, katero je zdaj napisal.

Oh, kako mu je bilo težko, brzojaviti materi! In vendar je bila to edina pot, da se reši. Moralo je biti! Pred svojo materjo se ni mogel dovolj ponižati! Dala mu je življenje in stala tako visoko nad njim, da je zaslužila, da se pred njo poniža kakor pred svetnico. Ali ni mati za sina svetnica?

Vroče solze so lile Albertu iz oči, ko je napisal na brzojavko naslednje besede:

Hočem se vrniti in Ti vse pojasniti. V to svrho potrebujem pa 200.000 kron. Obračam se na Tvoje materno srce, ki je tako bogato dobro! Pomagaj, usmili se me! Odgovor pošlji v London, hotel »Pri belem slonu«. Albert

Ko je mladi odvetnik oddal to brzojavko, mu je kamen padel od srca.

Stopil je zopet v gorko pomladno noč. Oh, kako ga je krepil svež zrak, ki mu je pihljal naproti. Ozrl se je v zvezde, ki so se mu zdele svetlejše nego sicer. Albert je računal, kdaj lahko dobi odgovor. Drugi popoldne bo gotovo prišel ako ne poprej, kajti njegova mati je dobro premislila vsak sklep.

Odgovorila bo pa gotovo, kajti mati ne bo zapustila sina v stiski.

Ker se ni hotel več v hotel vrniti, je raje hodil po londonskih ulicah.

V duhu je spremljal svojo brzojavko. Zdaj bo poštni sel pozvonil pri hiši. Stara Marjeta bo odprla vrata in bo zbudila mater. Mati čita, — kako bo srečna, da se še oglasi, — kajti rajše sliši o svojem sinu najhuješe nego njegovo smrt.

In potem bo poklicala staro Marjeto, zahtevala papir, pisalno orodje, — oddala odgovor na pošto in tu bodo objavili čez morje. Ta brzojavka bo pomenila rešitev njegovega življenja!

Proti jutru je stopil Albert v kavarno, kjer si je naročil skromen zajutrek. Potem je zopet hitel v hotel.

»Gospa soproga najbrž še spi? Kdaj naj se prinese zajutrek?« je vprašal hotelir.

»Oprostite, pred pol ure je prišla brzojavka za Vas, tukaj jo imate!«

Torej že odgovor! Da, materina ljubezen odgovori brzo, naglo se odloči, ako je treba sina rešiti.

Z rdečimi očmi je gledal Albert brzojavko, katero mu je gostilničar izročil, toda odprl je ni takoj!

Ne, za nobeno ceno bi ne mogel brati odgovora svoje matere v navzočnosti tega človeka! Moral je sam biti!

»Hvala, gospod,« je rekel Fabrič.

»Z zajutrekom se mudi!«

Potem je naglo stopal po stopnicah v svojo sobo. Omamljivi parfem nesramne ženske je še vedno okuval sobo.

Albert je naglo stopil k oknu ter ga odprl, da odpodi ta spomin na nesramnico.

»Ne, nič več nočem o njej!« je zaklical.

»Poskušati hočem, da jo pozabim! Svoje nadaljnje življenje hočem posvetiti le Tebi, dobra mati, samo Tebi! Tebi hočem streči in Te ljubiti in boljšega ter zvestejšega sina ne boš našla na svetu! O mati, kako naj Te zahvalim, da si tako hitro izbrala pravo pot! Dvakrat si mi rešila življenje, enkrat, ko si me v bolečinah rodila in — drugič, ko mi vrneš čast!«

Roke so se mu zelo tresle, ko je odprl brzojavko. Vzdignil jo je in uprl oči vanjo.

Brzojavka je bila zelo kratka. Toda, — sveti Bog, — kaj je to?

Brzojavke ni poslala njegova mati, ampak podpisana je bila Kornelija.

Smrtno bled je postal mladi mož, — obraz se mu je skremžil, hripavo je zakričal, — oči so mu z grozljivimi pogledi tavale po papirju, kajti napisano je bilo:

»Tvoja mati je pravkar na posledico Tvoje lahkomiselnosti umrla! Prokletstvo zate — njena poslednja beseda! Kornelija.«

Več minut je Albert stal kakor okamenel. Potem je strahovit krohot zadonel po sobi in —

»Kaj se pa zgoraj vrši?« je rekel hotelir svoji ženi, s katero je stal v prvem nadstropju.

»Nekdo pleše kakor bi bila plesna ura.«

»To sta nova gosta, ki sta včeraj dospela, — no najbrž sta prav razposajena!« je odgovorila hotelirka.

»Poslušajno,« je odgovoril mož,

»to se ne glasi veselo! Poprej se mi je zdelo kakor bi slišal glasno ihtenje! No, potem zopet kričanje in ples! — Ti ljubi Bog, gori moram iti!«

»Za božjo voljo, ne pojdi sam!« je plašno zaklicala žena.

»Vzemi Ivana in Jožeta seboj!«

»Ivan, Jože, pojdita naglo gori!«

Hlape in natakar sta hitro prišla in vsi trije so hiteli po stopnicah. Za njimi je sopihala gostilničarka. Soba, iz katere se je slišal ples, je ležala v tretjem nadstropju.

»Orožje bi morali vzeti seboj!« je rekla gostilničarka, ko so zaslišali ropot.

Na vrhu so obstali ter poslušali pred vrati. Slišal se je glas novega gosta, ki je ihté prosil Boga odpuščanja. V naslednjem hipu je začel plesati, prevračati stole in tla so se tresla pod težkimi koraki!

Poleg tega se je smejal, — krohotal na tako strašen način, da je ljudem, ki so stali pred vrati, kri oledenela v žilah. Kurja polt jih je oblila in najrajši bi zbežali nazaj po stopnicah.

Toda gostilničar se ni dal tako hitro ugnati v kozji rog. —

»Hudiča! Jaz moram vedeti, kaj se godi v moji hiši!« je zaklical spremljevalcema ter odprl vrata, ki niso bila zaklenjena.

Ko so vstopili, se jim je nudil strahovit prizor.

Soba je bila podobna bojišču, na katerem so razsajali divjaki. Skoro vsa oprava je bila zmetana na tla, razbita in potolčena. Zastori so bili raztrgani in posteljna oprava razmetana in raztrgana, da je perje letelo okrog. Sredi te puščave je stal Albert Fabrič, nag, z zmršeno brado, opraskan v obrazu in kri mu je lila iz prask.

Grozno je bilo pogledati njegov obraz, kajti bil je tako skremžen, da ni več izgledal človeški. Usta so stala po strani, — s krvjo zalite oči so stopile iz jamic, blazen smehljaj mu je ležal na bledih ustnicah.

»Človek je zblaznel!« je vzkliknil Grah,

»kje pa je ženska, katero je s seboj pripeljal? Halo, ta je najbrž ušla! — Vraga, stavil bi, da sem ogoljufan za moj denar!«

»Nagovori ga vendar,« je šepnila žena možu,

»morda se da z njim govoriti!«

A vsa prigovarjanja gostilničarjeva so bila zaman. Albert ni več mogel kaj pametnega govoriti. Posamezne besede je jecljal, a še teh ni nihče razumel. Le eno besedo, katero je vedno ponavljal, so razumeli, namreč besedo: mati!

Hotelir si je ogledal obleko, ki je bila razmetana po tleh. Preiskal jo je in našel denarnico.

Takoj je z zadovoljstvom konstatiral, da je bilo notri še toliko denarja, da bi ne imel izgube; zato je tudi takoj spravil Albertov denar.

»Najhujše sem prestal!« je rekel ženi,

»z njim bomo pa tudi takoj gotovi. Pojdita po policijo, da ga odpeljejo. Spravili ga bodo v blaznico in tam naj gledajo, da mu pamet vrnejo.«

Hlape je takoj odšel. Ostali trije so se pa zabavali z blaznim Albertom ter so ga dražili. Zelo so se krohotali, ko je besno skakal in blazno govoril.

»Pravzaprav je tak človek zabaven,« je rekel krčmar,

»v gledališče nam ni treba iti.«

»Kaj je neki?« je vprašala žena,

»kako mu je pa ime?«

»Grom in strela, ne vem! Vprašal ga še nisem, ker sem hotel to danes storiti. Sploh pa bi mi ne povedal pravega imena. To store vsi, ki pridejo k meni.«

Ko so prišli policisti, so našli blaznika čepeči v kotu. Narejal si je iz žepnega robca čepico, katero si je nataknil na glavo ter se na vse grlo krohotal.

Policijski komisar je poizvedoval po njegovem imenu. Ker pa hotelir ni hotel priznati, da ni spolnil svoje dolžnosti, je odgovoril:

»Mož je iz Avstrije in se piše Kovač! «

»Spravili bomo gospoda Kovača tja, kamor spada!« je rekel uradnik.

Ukazal je svojim ljudem, naj primejo blaznega, ga oblečejo in spravijo v voz, ki je stal pred hišo.

A to je bilo lažje rečeno nego storjeno, kajti ko so se policisti bližali Albertu, je postal ta besen. Ni se hotel dati prijeti, — skakal je čez mizo in stole, — praskal in grizel vse, ki so mu prišli blizu, — razbil je šipe na oknih, ne da bi se brigal, da se reže v steklo.

Pri tem je vedno hripavo kričal: »Mati — mati!« A nihče ni imel sočutja z revežem, gostilničar je komaj čakal, da pride nesrečnez iz hiše.

Ker policisti niso mogli drugače prijeti Alberta, so mu vrgli volneno odejo čez glavo ter ga zavili vanjo, čeprav bi se pri tem skoraj zadušil.

Nato so ga malo oblekli in mu roke zvezali na hrbtu. Nesli so ga potem doli po stopnicah, po katerih je prejšnji večer sam šel z najboljšimi nadami v srcu.

Iz mladega odvetnika, ki je bil še pred par dnevi tako srečen, da so ga tisoči skrivaj zavidali, ker je imel vse, kar si more človeško srce poželeti, namreč čast, ljubezen, prijateljstvo in vednost, je postal revež vseh revežev, — človek, ki ni niti svojega imena več imel, blaznik brez imena, ki so ga policisti zdaj peljali v javno blaznico.

Pa tudi tukaj ni našel zavetja, da bi lahko ostal.

Javna blaznica je bila prenapolnjena, zato niso mogli Alberta sprejeti.

V takih slučajih je navada, da morajo zasebne blaznice sprejeti bolnike in jih zdraviti proti majhnemu plačilu.

Slučaj je nanesel, da so ga morali peljati v blaznico doktorja Morača.

Tu so Alberta prav z nevoljo sprejeli, kajti denar, ki ga je mesto plačevalo, je bil jako pičel in doktor Morač ni bil človek, ki bi kaj storil iz človekoljubja.

»Posebne celice mu že ne dam,« je rekel Morač Robiču, ko so policisti odšli,

»zaprli ga bomo skupaj z grofom. Naj izhajata potem kakor hočeta.«

Ta dan so se ob nenavadnem času odprla železna vrata v celico, kjer je zdihoval grof Radivoj Sokolski. Pahnili so k njemu človeka, ki je vzbudil grozo Radivoju.

Bil je nesrečni Albert Fabrič, ki ga je nesrečna strast do lepe ženske pripravila do tega.

178

Preprečen dvoboj

Svetlo in prijazno je sijalo solnce na pomladanski dan ter se zrcalilo v valovih morja. Tudi stari podganski grad je pridobil nekaj tega sijaja, da ni več tako neprijazno izgledal.

Na trgu pred podganskim gradom, ki je mejil na morski breg sta počasi hodila gorindol elegantno oblečena gospoda.

Bila sta baronet Ralf Ravington in baron Cezar Sokolski Slatenski.

»Še pet minut manjka do šestih, « je rekel Ralf, ko je pogledal na uro,

»skoro mora priti sem. V četrt ure boste oproščeni neprijetnega nasprotnika.«

»Ali ste pa sigurni tega?« je vprašal baron Slatenski s plašnim glasom.

»Veste, ljubi baronet, priznati Vam moram, da sem jako razburjen, kajti slišal sem, da je ta grof Mirko Višnjegorski izvrsten strelec na pištole. Ako se bo res streljalo, moram imeti le malo smole in ustrelil me bo. In to bi mi bilo v tem hipu tembolj neprijetno, ker se mi smehlja vesela bodočnost. Saj veste, da sem bil vedno do vratu zakopan v dolgove. No, dolgovi končno niso zajci in ne odbeže. Toda ti vražji upniki so me le trdo preganjali. Tedaj mi je, moj ljubi bratranc, storil uslugo, da je izginil in zdaj me čaka bogata dediščina. To je skopuhe malo pomirilo, da me pusti zdaj. Potrpežljivo hotečo čakati, da preteče leto, katero je sodišče dovolilo grofu Radivoju Sokolski, da se prijavi. Potem mi bo malenkost poplačati dolgove, kajti moj bratranc je bil varčen človek in je še pomnožil rodbinsko premoženje. Par miljonov mi bo padlo v kapo. Zato razumete, dragi baronet, da me ni veselje, baš zdaj oditi s sveta. Nič kaj mi ni po volji, da sem se spustil v ta dvoboj.«

»Tiho,« je v tem hipu zaklical Ravington,

»korake slišim, najbrž sta nasprotnika. Prosim Vas, ljubi baron, ne plašite se in ne kažite bojazni. Še enkrat Vas zagotavljam, da je ta dvoboj popolnoma nenevaren.«

A kljub tej tolažbi je baron Cezar obledel, kajti mož ni imel prav nič korajže.

V naslednjem hipu je tudi Ralf Ravington obledel ter rekel z negotovim glasom:

»Hudiča, tega nisem pričakoval, grof Mirko Višnjegorski ne prihaja sam, tovariša, najbrž pričo si pripeljal s seboj. A kljub temu se ne bo ničesar izpremenilo. Priprave so dovršene in zdaj glejmo, kako se bo komedija razvila.«

Počasi sta prikorakala dva gospoda čez trg, kjer je stal podganski grad. Eden je bil civilno oblečen, drugi v pomorski uniformi. Bila sta grof Mirko Višnjegorski in Marcel Remič.

Mirko je sanjavo zrl v morje, ki se je takoj za podganskim gradom začelo.

»Kako lepo jutro!« je šepetal Mirko spremljevalcu.

»Resnično, ta čas ni pripravljen za ubijanje. Oh, ko bi se moglo zdaj peljati na morje in se malo zibati v čolnu!«

»To lahko potem storiva,« mu je odgovoril Remič,

»ko boste opravili to malenkost.«

»Malenkost? — Dvoboj ni nikoli malenkost!«

»E, saj se borite za pravično stvar,« je zaklical mladi častnik,

»zato lahko mirno greste v boj. Sploh Vam pa moram priznati, da imam zelo dobro oko. Že od tukaj lahko motrim obraza gospodov, s katerima imava opraviti. Eden izgleda kakor lopov, drugi kakor tepec. Vprašate se le, s kom se bosta bila, z lopovom ali s tepcem?«

»Zdi se mi, da s tepcem!« je smehljaje odgovoril Mirko, »toda v dvoboju je bil že marsikateri modrijan ustreljen od norca.«

»Ali je to podganski grad?« je nadaljeval potem Mirko ter si še enkrat ogledal temno poslopje v ozadju.

»Da, tej hiši pravijo ljudje podganski grad. Ali se ne zdi tudi Vam, da precej strahotno izgleda?«

»Pa res! Zaupljivo gotovo ne!«

V tem trenutku sta dospela Mirko in njegov spremljevalec do mesta, kjer sta ju pričakovala plemiča.

Hladno so se pozdravili, potem je pa Ralf Ravington stopil k Mirkotu ter rekel:

»Kakor vidim, gospod grof, ste pripeljali s seboj gospoda, ki bo najbrž Vaš sekundant?«

»Da,« je odgovoril Mirko,

»dovolite, da Vam gospoda predstavim: gospod pomorski častnik Marcel Remič, — baronet Ralf Ravington!«

Gospoda sta se priklonila. Toda Remič je temno pogledal angleškega baroneta, kajti dozdevalo se mu je, da je vsled tega človeka morala Elizabeta bežati iz domovine.

»Gospod Remič najbrž že ve, za kaj gre, zato lahko preidemo na stvar. Gospod grof, postavite se na ono mesto, dočim se bova z gospodom Remičem potrebno dogovorila.«

Mirko je sklonil glavo ter stopil na označeno mesto. Tam je obstal ter niti pogledal ni barona Cezarja, ki mu je stal nasproti.

»Gospod Remič,« je zdaj rekel Ralf Ravington,

»z gospodom grofom sem se že potrebno domenil. — Streljalo se bo trikrat in sicer prvič na razdaljo dvajsetih korakov, po prvem strelu pojde vsak nasprotnik za pet korakov naprej.«

»Dobro,« je rekel Remič, »a dovolite mi vprašanje: Ali ste poskrbeli za zdravnika?«

»Zdravnika? — Ó ja, — tamle v hiši je zdravnik. Ako bo treba, bomo ranjenca kar nesli v hišo. Drugemu zdravniku se nisem hotel zaupati, ker sem mnenja, da je tem večja varnost za vse, ako manj ljudi ve za dvoboj. Saj Vam je gotovo znano, gospod kapitan, da je tudi na Angleškem prepovedan dvoboj in da policija zelo strogo nastopa proti onim, ki greše zoper zakon?«

»To mi je znano,« je odgovoril Marcel,

»toda po mojih mislih nas policija na tem samotnem kraju ne more zašèiti. Izvrstno ste izbrali kraj za dvoboj, kajti semkaj se redkokdaj izgubi kak človek. Kdor noče mimo podganskega gradu, se ga raje izogne.«

»Tako je! Toda zdaj hočemo začeti, — preteklo je deset minut čez določenì čas.«

»Ali ste prinesli orožje s seboj?«

»Da, v oni torbici sta pištoli. Bodite tako dobri določite, da je orožje enako.«

Remič je pregledal pištoli in ni našel nič posebnega na njih.

Mirko in baron Slatenski sta dobila vsak en samokres. Mirko je skrbno preiskal svojega ter našel, da nabasan.

Sekundanta sta stopila za dvajset korakov nazaj. Remič je glasno zaklical:

»Še enkrat Vaju vprašam, gospoda, če se hočeta sprijazniti? Žalitve, ki so padle med Vama, niso tako hude, da bi se jih ne moglo poravnati.«

Minuto sta nasprotnika molčala, potem je zaklical baron Slatenski:

»Jaz rad odpustim svojemu nasprotniku, ako me z vse prosi oproščenja pred pričami.«

»In jaz,« se je oglasil grof Mirko Višnjegorski,

»olžalujem, da ne morem sprejeti ta pogoj. Kar sem rekel, vzdržujem v polnem obsegu. Ako hoče baron Slatenski čakati na prošnjo za odpuščanje, čaka zastonj.«

»Pod takimi okoliščnostmi se mora dvoboj na vsaj način vršiti,« je rekel Ralf. »Pozivljam torej nasprotnika, da se pripravita za strel.«

Mladi grof se je smehljal, ko je videl, da je cev samokresa namerjena vanj. Ves dvoboj se mu ni zdel posebno resen.

Mirko ni imel namena, umoriti svojega nasprotnika. Ta izvrstni plemič je zaničeval umor in tudi obsojal dvoboj boj kot ostanek srednjeveških ... čast razžaljenega ne opere drugače nego s krvjo enega ali drugega.

Za Mirkota je bil pojem časti previsok in presvet, nego da bi ga smatral za odvisnega od strela iz samokresa ali rožljanja šable.

Sploh se mu je pa zelo zaničljivo zdelo, da bi se bil z baronom Slatenskim, kajti pogled v njegov obraz mu je rekel, da ima opraviti s tepcem, z omejenim človekom. Sicer bi ta ne hítel tako prevzeti posestvo svojega nesrečnega bratranca, o katerem se ni vedelo, je-li živ ali mrtev.

»Pozor!« je v tem hipu zaklical Ralf Ravington.

»Štel bom, — ena, dve in — tri!«

Strela sta počila, redek dim je za trenutek pokril prizor, toda ko se je razkadil, se je videlo, da sta oba nasprotnika še stala.

Mirko je namenoma streljal čez nasprotnikovo glavo. Toda ta je gotovo meril v Mirkotovo srce, zadel pa le drevo, ki je precej daleč stalo od kraja, kjer sta se streljala.

Plašno se je ozrl baron k svojemu sekundantu, ko je ta stopil k njemu. Dočim je Remič hitel k svojemu prijatelju, je šepetal Slatenski Ralfu:

»Vraga vendar, šaj ste mi zagotovili, da cela stvar zame ne bo nevarna. Kaj, ko bi me grof zdaj zadel!«

»Moja krivda ni, da so se naročeni ljudje zakasnili. Pričakujem jih pa gotovo, preden pade drugi strel.«

»Kaj pa imate pravzaprav? Kako se bo stvar končala?«

»Počakajte! Nekaj slišim, kar kaže, da se bliža pomoč!«

»Kje slišite?«

»Ali niste pravkar slišali žvenketati okna?« je vprašal Ralf.

»Jaz ne vidim in ne slišim sploh nič več!« je rekel baron Cezar,

»moj položaj je strašen, ker sem dobro opazil, da grof ni meril name. Igra se z menoj kakor mačka z miško. — Le pazite, počakal bo, da pride do daljave desetih korakov, da mi potem tem gotovješe pošlje kroglo v glavo.«

»Nadaljujmo!« je zaklical Ralf, ko se je obrnil s skoraj zaničljivim pogledom od bojazljivca, »prosim, da gospoda zopet vzdigneta orožje. In zdaj prosim, da gresta pet korakov naprej, — dobro! Orožje kvišku, — ena, dve -«

»V imenu postave, — stojte!« je hipoma zaklical neki glas z okna podganskega gradu.

Ko se je Mirko osupele ozrl, je opazil v oknu angleškega policista, ki ga je takoj izpoznal na uniformi.

»Kaj pomeni to?« je mrmral Mirko,

»policija ve za naš dvoboj! Nekdo je moral kaj povedati.«

»Zdi se mi, da bi bilo najboljše ubežati,« je zaklical Ralf Ravington,

»vsaj mene ni volja, vrat utakniti v zanko. — Ah, prepozno! Policija že prihaja!«

Bliskoma so se odprla vrata podganskega gradu in ven so planili štirje policisti s komisarjem na čelu.

Policisti so potegnili revolverje in komisar je za­grmel.

»Stojte, gospodje! — Nihče ne sme ubežati, kajti daleč itak ne pride! — V imenu postave Vas aretiram, ker ste se pregrešili proti prepovedi dvoboja.«

Trenotek pozneje so že stali policisti pri dvobojev­nikih in komisar je osorno zaklical:

»Predvsem, povestita orožje!«

Ker je Mirko izprevidel, da je upor brezvspešen, je vrgel samokres od sebe ter rekel Remiču, ki je stal poleg njega.

»Upam, da ne bo nič hudega? Mislim, da se nas bo strogo kaznovalo.«

»Ali niste slišali o najnovejši kraljevi naredbi?« je vprašal Remič,

»ki strogo kaznuje dvoboje?«

»Gospodje,« je rekel policijski komisar, »pravzaprav Vas moral takoj odvesti v zapor. Ker pa vidim, da imam opraviti s častivrednimi osebami, sem pripravljen, da izpustim one, ki se lahko izkažejo, kdo so. Prosim torej gospodje, da mi povedo svoja imena.«

»Jaz sem baronet Ralf Ravington. Mislim, da me poznajo v Londonu?«

»Gotovo, gospod baronet, — Vi ste povsod znani! — Zadostuje torej, da ste mi povedali svoje ime. Naznanil bom vso stvar in o nadaljnjem postopanju boste že obveščeni.«

»To pričakujem,« je vzkliknil baronet,

»in ta gospod tukaj,« pokazal je barona Cezarja,

»je moj prijatelj baron Cezar Sokoljski-Slatenski. Jaz sem porok zanj in se zavežem, da ne odide iz Londona do dneva razprave.«

»Kot baronet lahko prevzamete poroštvo,« je odgovoril komisar,

»zato izpustim tudi tega gospoda.«

»Hvala, gospod komisar,« je rekel Ralf ter hotel z baronom Cezarjem oditi.

»Prosim za trenutek, baronet Ravington,« je zaklical Mirko,

»ali mislite, da je častno za plemiča, ako me kar tako prepusti osodi?«

»Gospod,« je odgovoril Ralf,

»jaz smem biti porok le za eno osebo. Za drugo osebo bi gospod komisar ne prevzel poroštva, kar mi je jako žal. Ako boste imeli neprijetnosti, ne morem zato.«

Nato je Ralf pozdravil in odšel s Cezarjem.

»In Vidva, gospoda,« se je obrnil komisar na Mirka in Remića,

»kako je Vajino ime?«

»Jaz sem pomorski častnik Marcel Remić.«

»Imate kako izkaznico?«

»Prosim; — tukaj je!«

Remič je pri teh besedah pomolil komisarju izkaznico, katero je ta skrbno pregledal ter jo potem vrnil z besedami:

»Tudi Vi ste izpuščeni!«

Toda Remić ni odšel, temveč stopil k Mirkotu.

»Kar se mene tiče,« je ta rekel, »mi je ime grof Mirko Višnjegorski.«

»Ali imate tukaj sorodnike ali prijatelje, ki so dovolj ugledni, da so porok za Vas?«

»Nikogar!«

»Potem, gospod grof, Vas moram takoj prijeti in peljati v zapor,« je rekel komisar, ki je imel goste, črne lase in črno brado.

»Gospod, to je nepravično,« je zaklical Mirko,

»mislim, da zadostuje, ako Vam zastavim častno besedo, da ostanem do razsodbe v Londonu. Ako ste verjeli onim gospodom, morate tudi meni verjeti.«

»Gospod grof,« je odgovoril komisar in skomignil z rameni,

»jaz imam zelo stroge predpise in se moram po njih ravnati. Zato Vas bodo moji ljudje peljali v ječo.«

»To je sramota brez primere!« je zaklical Mirko,

»ko bi to vedel, gotovo bi se ne udal tako lahko.«

»Žal mi je, gospod grof,« je odgovoril komisar,

»toda morda pa le lahko storim kaj za Vas. Nekaj Vam hočem predlagati.

Stopite z menoj v ono hišo. Tam boste morali eno uro čakati in biti med tem časom zaprti. Medtem se peljem v London ter poprašam svoje predstojnike, kaj je storiti. Ako bodo mnenja, da je Vam verjeti, boste koj izpuščeni. Torej izprevidite, gospod grof, da več ne morem storiti za Vas.«

»To izprevidim,« je odgovoril Mirko,

»da ste jako ljazni in pri tem previdni. Ali me pa ne more gospod Marcel Remič spremiti v ono hišo in mi delati družbo?«

»To bi bilo zoper predpise! — To uro se morate smatrati kot vjetnik in se Vas bo tudi zaklenilo v dotično sobo.«

»Zdaj vidite, ljubi Remič,« je rekel Mirko,

»da se morava ločiti. Toda določite mi kak kraj, kjer se čez dan dobiva. Veste kaj, pridite zvečer ob šestih v hotel Royal in pričakujte me tam v obednici.«

»Točno bom na mestu, ubogi moj prijatelj,« je odgovoril Marcel Remič,

»in upam, da Vas tam najdem, kajti ne morem si misliti, da bi predstojniki tega gospoda kaj imeli zoper to, da se Vas izpusti. Vi ste grof in naši besedi se mora prav tako verjeti kakor angleškemu baronetu.«

»Gospod komisar, jaz sem Vam hvaležen za Vaš predlog« je rekel Mirko,

»boljšega si ne morem želeti, nego da se Vi sami zanimate za moje oproščenje. Ker je hiša, v katero me peljete, blizu, ne bomo veliko zamudili. — Zbogom torej, ljubi Marcel, in držite se obljube. Danes ob šestih zvečer se dobiva v hotelu Royal.«

»In ako ne pridete?«

»Tedaj veste, da sem zaprt in da ne morem biti Vaši ljubeznivi družbi.«

»Torej Vas poiščem v ječi,« je zaklical Marcel. »Ali lahko kaj storim za Vas? Morda hočete obvestiti kako osebo o tem?«

»Ne,« je odgovoril Mirko po kratkem premisleku, čeprav mu je v prvem hipu prišlo na misel, da bi dobro Alenko obvestiti o tem.

Bil je pa trdno prepričan, da ne bo dlje zaprt ne eno uro.

Čemu torej Alenko strašiti, ako pride v eni uri k nji.

Zdaj še ni bilo sedem in pred deveto uro Alenka gotovo ne bo vstala. Tedaj jo bo lahko pri zajutku pozdravil.

»Ne, le pojdite, ljubi Marcel,« je zaklical grof Višnjegorski,

»nikogar ne vem, ki bi mu imel kaj sporočiti. Zbogom torej in na svidenje!«

Remič je odšel in policijski komisar je zaklical Mirku Višnjegorskemu:

»Pojdite zdaj z menoj. Posestnik te hiše nama dal sobo na razpolago, kjer boste zaprti, dokler se vrnem iz mesta.«

»Kdo je hišni posestnik?« je vprašal Mirko, ko stopal proti hiši.

»Neki zdravnik!« je odgovoril komisar.

»Torej zdravnik — izobražen mož!« Ta odgovor vidno pomiril Mirkota. Torej mu bivanje tukaj ne bo tako neprijetno. In tudi ko bi bila vrata zaklenjena, vendar dobil kako knjigo ali časopis, da si prežene čas.

179

Vjet!

Medtem so dospeli do vrat. Komisar je potrkal duri, ki so se takoj znotraj odprle.

Mirko je stopil ob komisarjevi strani v hodnik.

Nato so šli po stopnicah in komisar je v prvem nadstropju odprl malo ozko sobo.

Bil je zelo neprijazen prostor, kamor je Mirko pogledal.

Opazil je pravzaprav samo štiri gole stene, mizo in stol.

Slabše tudi ječa ne izgleda. Toda komisar je pomiril Mirkota, ko mu je rekel:

»Tukaj ostanete le toliko časa, da se pogovorim s hišnim gospodarjem. Dolgo me ne boste čakali, medtem pa sedite!«

Brez ugovora brez najmanjše slutnje je stopil Mirko v neprijazni prostor.

Komisar je izginil in Mirko je slišal, ko je zaklenil vrata za seboj.

»Na vsak način zelo previden gospod, ta komisar,« si je rekel Mirko,

»saj bi mu vendar moralo zadostovati, ako mu dam častno besedo, da ne bom ubežal. Toda vendar mu ne morem zameriti njegovega ravnanja. Jaz sem mu tujec in poleg tega še inozemec, zato ne ve, če mi lahko zaupa glede časti. V London pride toliko zločincev, da je treba proti vsakemu biti previden.«

Mirko je vstal in se še enkrat ogledal po sobi. Izgledala je res kakor kaka ječa.

Mirko je celo opazil, da je bilo okno z močnim železjem omreženo. Ta prostor se je torej najbrž rabil za kako shrambo, ker je bil brez vsake oprave.

Skozi omreženo okno je Mirko zrl na morje. Opazoval je igranje valov ter se zabaval na krasnem prizoru.

Naposled je pogledal na uro. Policijski komisar je precej dolgo izostal.

Preteklo je že dvajset minut, odkar ga je zapustil v neprijaznem prostoru.

Mirko je hotel potrpeti, saj se mora uradnik itak vsak čas vrniti. Mirko je začel hoditi po celici gorindol, da omami svoj nemir. Žvižgal je slovensko pesem.

A kaj je to? Mirko je hipoma nehal peti ter se ozrl na steno ob levi strani. Ali ni slišal trkanja od one strani?

Ne, motil se je! Zato je zopet začel hoditi in tiho peti.

Tedaj se je trkanje ponovilo in zdaj je natanko vedel, da se ne moti.

Kdo trka, kdo mu hoče nekaj povedati? To je bil gotovo namen onega, ki mu je petje prekinil s trkanjem.

Zopet je Mirko pogledal na uro. Zdaj se je ustrašil, kajti opazil je, da je preteklo že tričetrt ure, odkar ga je komisar pustil samega.

Ali je policijski uradnik takoj odšel v London, ne da bi se poprej vrnil k njemu?

Potem je bilo jako nevljudno od njega, da ga tako dolgo pusti v tem neprijaznem prostoru, ne da bi ga predstavil hišnemu gospodarju.

Toda mlademu grofu ni kazalo drugega, nego potrpeti.

Toda potrpežljivost ga je skoro minila.

Vedno dalje in dalje se je pomikal kazalec na uri. Mirko je bil že celi dve uri zaprt in še vedno ni nihče prišel, da bi ga vsaj obvestil.

Mirko je stopil k vratom ter jih poskušal odpreti. Našel jih je pa zaprta, kar ga sicer ni presenetilo, ker je slišal rožljanje ključa.

Močno je potrkal na vrata ter glasno klical, če ni nikogar zunaj, ki bi mu mogel odpreti.

A nihče se ni oglasil. Cela hiša je bila kakor izmrla. Razen rednega trkanja na steno, se ni ničesar slišalo v poslopju. Niti človeški glas, niti korak, niti ropotanje, prav ničesar ni bilo čuti.

Ura je bila devet! — Zdaj je bil zanj res skrajni čas, da se vrne k Alenki. Kaj naj si misli o njem, ako ga bo iskala ter videla, da se po noči niti postelje ni dotaknil.

Kako se bo Alenka prestrašila, — kako razburila! Kaj si bo mislila o njem?

Oh, tako oropanje prostosti je bilo vendar več nego preveč, — to je bilo proti dogovoru! Ali se policijski komisar sploh ne bo več vrnil? Ali so jetnika morda popolnoma pozabili?

Zopet je Mirko hitel k vratom; vrgel se je z vso težo telesa nanja in začel kričati, razbijati in besneti. A to je prav tako malo koristilo kakor poprej ponižna prošnja.

Mirkotu je nastal sum v duši. Ali ga je policijski komisar samo izvabil sem, da ga ima zaprtega?

Potem bi moral biti vsaj kak ječar ali jetničar.

Todi se ne pride v ječo, ne da bi bil človek poprej zaslišan v pisarni.

Na Angleškem sploh ne zapirajo tako naglo ljudi. Celo od največjih hudodelcev se vzame poroštvo.

Bilo je že opoldudne, a še nihče mu ni prišel vrat odpreti.

Lakota se je začela pri Mirkotu oglašati ter ga je mučila. Ob petih zjutraj je zadnjikrat jedel in mlada grofova narava je zahtevala svoj delež.

Ako je bila ta hiša ječa, vendar ni bila taka, da bi se lakoto trpelo v nji. Zakaj mu ne prinesejo navadno jetniško hrano, ako mu ne dovolijo, da si jo sam kupi?

Mirko je z obema rokama prijel železno omrežje na oknu ter je skušal izdreti. A niti najmanjšega uspeha ni dosegel.

Druga ura popoldudne! Skozi okno so vroče žgali solnčni žarki. Neprijeten, nezdav zrak je vladal notri.

Mirko ni vedel, kaj početi, niti, kaj naj si misli.

Sklenil je, da se pritoži pri svojem poslanku, čim bo zopet prost.

Nato je z nogami začel biti ob tla. Morda se mu na ta način posreči, privabiti kakega človeka.

A hiša je bila kakor zapuščena. Nihče se ni oglasil.

Mirko je padel na stol, glava mu je klonila na mizo. Ni se mogel ubraniti spanja, kajti celo noč ni nič spal.

Ko se je zbudil, je bilo temno kakor v rogu. Na nebu so se svetile zvezde in morje je bilo temno.

Mirko je skočil s stola in se bližal k oknu; tu je pogledal na uro.

Zdelo se mu je, da je ura že devet; spal je torej celih sedem ur. Zdaj je tudi čutil, da komaj še premaguje lakoto; tudi žeja ga je strašansko mučila.

Ali ga res nameravajo umoriti od lakote?

Zopet je nesrečnez začel razbijati in tolči na vrata, kolikor je mogel.

A nihče ni prišel, nihče se ni brigal zanj.

Celo noč se ni zgodilo ničesar, kar bi spremenilo njegov položaj.

Začel je natančno premišljavati svojo osodo. Pri tem je mislil na Alenko, ki je bila sama, brez vsakega varstva in družbe v Londonu.

Toda karkoli je Mirko premišljaval in tuhtal, nič jasnega se mu ni rodilo v glavi.

Saj se vendar ni v ničem drugem pregrešil, nego s prestopkom zoper dvoboj! No dobro, naj ga kaznujejo.

A tako hudodelstvo se ne more opravičiti, ki se je godilo na njem!

Oh, mladi grof je čutil, da mu je v glavi postajalo vse bolj nejasno in temno. Naposled se je obupno zgrudil na tla in zaspal.

Drugi dan se mu ni nič boljše zgodilo. Prišel je k sebi, a vrata se še vedno niso odprla. Dva dni že ni ničesar jedel in tudi vode ne pil. Vpliv lakote in žeje se je pokazal na njegovem telesu. V želodcu je zdaj čutil leden mraz, zdaj žarečo vročino. Čevsa so ga začela boleti kakor bi kdo z ostrim nožem vrtal v njih. Postajal je čedalje bolj slaboten, a duh mu je bil še vedno jasen.

Le s težavo se je nesrečnez vlekle po celici. Od časa do časa je pa stopil k oknu ter gledal na trg pred podganskim gradom. Tudi tam se skoraj nikoli ni pojavil noben človek. Ako je pa kdo prišel, je šel naglo mimo poslopja.

Mirko torej ni mogel nikogar poklicati, ne glede na to, da je bilo omrežje na oknu tako gosto, da je komaj roko utaknil skozi.

A zdaj mu je prišla misel, zadnji žarek upanja, ki mu je navdal dušo. Ako je bil že izgubljen, naj vsaj izvedo, kaj je postalo iz njega. Iz žepne bilježnice je iztrgal listek papirja ter s tresočo roko napisal s svinčnikom te besede:

»Izvabili so me v takozvani podganski grad. Neki policijski komisar, ki me je presenetil pri dvoboju, me je semkaj pripeljal. Dozdeva se mi, da ta človek ni bil uradnik, ampak le nosil tako obleko.

Tukaj sem že dva dni brez jedi in pijače. Kakor se vidi sem obsojen v smrt vsled lakote. Kdor najde ta listič, naj ga nese v hotel Royal in ga odda tam Alepl. Radičevi. Pridite mi naglo na pomoč, ali sem pa izgubljen.«

Mirko je še enkrat prečital, kar je napisal, ter povil listič najmanj dvajsetkrat skupaj, da je postal zelo majhen.

Nato je potegnil svojo zlato, z dragimi kamni dano uro iz žepa.

Bila je njegovo birmansko darilo od botra, nekega ministra, in Mirko jo je imel vedno v časti. Zdaj je sklenil, da se loči od nje, ker mu mora služiti v rešitvi.

Odprl je zgornji pokrov ure ter vtaknil noter listič.

Tu je moral vsak najti ta listič, ako je uro dobil.

Nato je Mirko z briljantom, ki ga je imel v prstanu, izrezal v oknu šipo in sicer tako veliko luknjo, da je lahko uro spravil skozi.

Nato je vrgel uro skozi okno na trg. Slišal je, kako je padla na tla. Razbila se morda ni, ker je bil njen oklep izredno močan.

Zdaj je vsaj nekaj storil za svojo rešitev. V tej misli je bila velika tolažba zanj. Zdaj je sklenil spati, ker je mislil, da bo na ta način manj čutil lakoto. Sedel je na stol, naslonil glavo na mizo in skoro je začel sanjati.

Hipoma se mu je pa zdelo, da so se vrata njegove celice previdno odprla.

Malo se je posvetilo v sobo in ko je Mirko odprl oči, je razločno videl, da sta dva moža stopila v sobo. Eden je imel svetilko v roki in počasi prišel k njemu.

Ostal je pri vratih, katera je skrbno zaklenil za seboj.

Obraza tega človeka Mirko ni mogel izpoznati, ker je bil v temi.

Toda drugega, ki je prvi vstopil, je Mirko takoj izpoznal.

To je bil lopovski policijski komisar, ki ga je izvil v to hišo in zaklenil v sobo. Pri pogledu tega človeka so se nesrečžežu zopet vrnile moči, - strahovita jeza se je polastila jetnika.

Skočil je pokoncu ter se opotekal proti temu. »Torej ste res Vi,« je vzkliknil Mirko z grenikim glasom,

»res je prijazno od Vas, da ste se sploh še vrnili. Mislil sem, da je Vaš namen, da me hočete od lakote pregnati v blaznost in obupnost.«

»In ako sem to sklenil,« je odgovril glas policijskega komisarja, ki se je zdaj Mirko ves drugačen izrazil, bilo mu je, kakor bi ta človek takrat svoj glas izpremenil; »ako me je prijelo veselje, da Vas pustim nadaljnji lakote trepeti, gospod grof Mirko Višnjegorski, kaj potem?«

»Potem,« je vzkliknil Mirko in vzdignil stisnjene pesti,

»potem bi se zelo kesali tega ravnanja, ko bi dobil zopet prostost. Jaz ne vem, zakaj me tako sovražite.«

»Bodite pa prepričani, da Vas bom obtožil pri svojem poslaniu in - da -«

Mirko je hipoma umolknil, kajti zasmehljiv smeh neznanca je zadel na uho.

»Dovolj komedije, grof Višnjegorski,« je zaklical obrabdi policijski komisar,

»izvedite torej, s kom imate opraviti. Ali res niste vedeli, da so črni lasje na moji glavi samo lasulja?«

Naglo je potegnil policijski uradnik lasuljo z glave.

Rdeči lasje so se pokazali, a Mirko še vedno ni izpoznal lopova.

Prestrašen je skočil nazaj ter gledal človeka z rdečimi lasmi in črno brado.

»Kdo ste?« je vzkliknil Mirko,

»čemu ste se oblekli, čemu ste me zvabili v to hišo, čemu?«

»Vsa ta vprašanja se vam bodo zdela nepotrebna, ako odložim tudi to brado,« je zaklical nepravi policijski uradnik z vražjim glasom. Nato si je odtrgal črno brado.

V naslednjem hipu je nesrečni grof zastokal:

»Franc Robič, Franc Robič, bandit!«

»Tako je,« se je zakrohotal Robič.

»Gospod Višnjegorski, veseli me, da sem vas enkrat dobil v svoje roke. Navaditi se boste morali misli, da boste odslej vedno stanovali v tej celici, in da je sploh ne zapustite več, kajti kdor prekorači prag te hiše, ne pride nikoli več med svet, kjer je poprej živel.«

»Bandit!« je zakričal Mirko ter planil na Robiča,

»kje sem, — kam si me zvlekel?«

»Kam? Oglej si malo tega gospoda. Potem boš vedel, kje si in kakšna osoda te čaka v tej hiši!«

Zdaj je stopil Robičev spremljevalec iz teme, kjer je doslej stal. Ko je Mirko ugledal obraz tega moža z brado in zvitimi očmi za zlatimi očali, mu je bilo jasno, v kak namen služi ta hiša. Mož, ki je stal pred njim in se radostil nad njegovo grozo, je bil doktor Morač. Hiša je bila torej nova blaznica doktorja Morača, nov pekel na zemlji!

180

Obsojen v smrt vsled lakote

Naposled sta mučitelja pustila Mirkota samega. Ta je imel čas, premišljevati svojo osodo.

K sredi sta mu Morač in Franc Robič pustila skledo z mesom, sočivjem in kruhom, da si je nesrečni grof vsaj lakoto potolažil. Tudi vrč vode sta mu pustila in tega je Mirko spil na dušek.

Tako je bil vsaj obvarovan smrti vsled lakote. Toda ali mu ni bilo pričakovati še strašnejše smrti?

Zakaj pa je bil pravzaprav v blaznici doktorja Morača? Le zato, ker ga je ta človek sovražil?

Tega si Mirko ni mogel misliti. Pa tudi tega ne, da ga je Robič zvabil, ker ga sovraži.

Zdaj si je bil Mirko na jasnem, kako je prišel v to hišo. Reči si je moral, da je imel Ralf Ravington glavno besedo.

Vse druge udeležnike dvoboja je Robič kot policijski komisar izpustil in samo njega je pridržal.

Proti Ravingtonu je bil celo vljuden ter ga čimprej odpravil v družbi z baronom Cezarjem.

Mirkotu je vedno bolj jasno postalo, da ga je Ravington in morda tudi baron Cezar Slatenski izvabil v past v Londonu.

Toda čemu? Ali pri tem nista imela drugega namena, nego izogniti se dvoboju?

Baron Cezar je bil strahopetec, toda našel bi lahko druga sredstva, da se izogne dvoboju.

Najbrž je bil torej Ralf Ravington duša vsemu, in doktor Morač ter Robič sta bila le orodje, katera je gotovo plačal.

Kako dolgo bo neki zaprt?

Ako je hotel verjeti Robiču, potem bo vedno zaprt. Potem so ga izvabili v to hišo, da umre tukaj. Doktor Morač in Robič sta bila zmožna, kaj takega storiti.

Mirko je premišljeval šanse, ki bi bile ugodne za njegovo rešitev. Velike niso bile.

Bil je le en človek, kateremu je bilo vse znano in ki je tudi vedel, kje je ostal Mirko Višnjegorski, — to je bil Marcel Remič.

Marcel ga je najbrž oni dan, ko se je vršil dvoboj, čakal ob šestih zvečer v hotelu Royal, toda Mirkota ni bilo na sestanek.

Iz tega je moral Marcel sklepati, da so Mirkota obdržali v zaporu, v tem slučaju je pa Marcel obljubil, da ga obišče.

Mladi pomorski častnik ga je torej iskal po londonskih jetnišnicah in pri tem se je morda izkazalo, da Mirkota sploh niso aretirali.

Ako je Marcel to izvedel, potem se mu je moral vzbuditi sum.

Ker je vedel, kam so Mirkota spravili, bo začel najprej v tej hiši poizvedovati.

Mirko je dobro računal, samo da ni vpošteval zvitosti doktorja Morača, ki je ta slučaj že naprej videl.

In res je že zjutraj drugega dne prišel Marcel Remič v blaznico doktorja Morača. Precej hrupno je zahteval govoriti s hišnim posestnikom.

Morač je spoštljivo sprejel častnika. Ta ga je precej osorno vprašal, kaj je postalo iz gospoda, ki ga je včeraj zjutraj privedel policijski komisar v hišo.

»Res je,« je odgovoril Morač,

»ako se ne motim je bil ta gospod neki grof. No, gospod je ostal menda eno uro v hiši in isti policijski komisar, ki ga je sem pripeljal, ga je zopet odpeljal. Kaj se je med njima govorilo, ne vem. Zdelo se mi je pa, da sta odšla v najboljšem prijateljstvu.«

Temu pojasnilu Marcel ni mogel ničesar ugovarjati.

Ker pa je že vedel, da tega policijskega komisarja, ki je Mirkota zaprl, sploh ni, je stal pred uganko, katere ni mogel rešiti.

Zato ni mogel drugega storiti, nego policiji naznaniti, da je grof Višnjegorski izginil. Pa tudi Alenka je že policiji to naznanila.

Uboga Alenka! — Kako se je prestrašila, ko je tisto jutro vstala ter šla v skupni salon, da pričakuje Mirkota k zajtrku.

Ko je čakala celo uro, ne da bi Mirko prišel, je pozvonila natakarju ter ga prosila, naj gre v sobo grofa Višnjegorskega ter ga zbudi in mu reče, da ga tajnik pričakuje.

Bralci gotovo še niso pozabili, da je prišla Alenka v moški obleki v London in da je kot moški spremljevalec grofa Mirkota, kot njegov tajnik bila vpisana v hotelu Royal.

Natakar je odšel v sobo ter takoj prišel nazaj z znamenilom, da grofa Višnjegorskega ni in da ga sploh celo noč ni bilo v sobi.

»Nemogoče!« je zaklicala Alenka ter skočila s stola. Ko je pa šla sama v Mirkotovo spalnico, se je morala prepričati, da je postelja še nedotaknjena.

Zdaj je začela poizvedovati ter slišala, da je Mirko še tisto noč, ko se je poslovil od nje, odšel iz hotela.

Vratar ji je to povedal in pristavil, da se Mirko od takrat ni več vrnil v hotel.

Alenki je padel kamen na srce.

Sveti Bog, Mirkota celo noč ni bilo! Kako lahko se mu je v velikem Londonu primerila kakšna nesreča!

Zdaj sicer še ni imela povoda, da bi skrbela zanj, zato je mirno počakala do popoldne.

Vedno je hodila k oknu ter gledala na cesto, ker je neprestano pričakovala, da se Mirko vrne. A to se ni zgodilo.

Zvečer je sklenila, da obvesti policijo o tem; drugega ji ni kazalo.

A kakšen pomen ima za londonsko policijo naznanilo, da je neki človek izginil.

Dognano je, da v velikanskem mestu Londonu, ki šteje zdaj šest milijonov prebivalcev, izgine vsak dan kakih petdeset ljudi brez vsakega sledu.

Nihče ne ve, kam so prišli in navadno ne pridejo več na svetlo. Izginili so v velikanski masi ljudstva, v resnici so pa postali žrtev zločina.

Policija je sprejela naznanilo, da je grof Višnjegorski izginil, precej brezbrižno. Obljubila je sicer Alenki, da poizveduje po njem kolikor bo mogoče.

Mirkota so zapisali v zaznamek izgubljenih, po katerem so angleški detektivi poizvedovali.

A to ne pomeni veliko!

Angleški detektivi morajo biti še od privatne strani plačani, da se zanimajo za posamezne slučaje.

Pozneje bomo še opisali slabe razmere, v katerih je Alenka sama ostala v Londonu. Zdaj se hočemo v prvi vrsti pečati z Mirkotovo osodo.

Na Marcela Remiča mladi grof ni mogel več upati.

Toda Mirko se je z vso močjo oprijel nade, da bo kdo našel listič, ki ga je v svoji zlati uri vrgel skozi okno.

Molil je iskreno, da bi prišla ura poštenemu človeku v roke.

Zdaj je bil pa brez rešitve prepuščen hudicema v človeški podobi, namreč doktorju Moraču in njegovemu pomočniku, rdečelasemu Robiču.

Mirko je sklenil, da ponudi drugo jutro Moraču veliko denarja, ako ga izpusti.

A tudi na to je malo upal, kajti oni, ki ga je dal tukaj zapreti, je gotovo plačal doktorju Moraču velik znesek.

Mladi grof je stopil k oknu ter zrl ven. Luna je izšla ter s srebrnim sijem obsevala morje, ki je mirno, skoro nepremično ležalo.

»O kako krasna mesečna noč! Kako se mu je v duši zbudilo hrepenenje po prostosti.«

Tudi to noč ni imel Mirko nikakega ležišča. Ako se je hotel iztegniti, je moral leči na tla. Jetnik se je udal, legel na tla, zatisnil oči ter poizkušal zaspati.

Toda umetno razburjenje mu ni pustilo spati. Ali si je bil gotov, da se sploh še zbudi, ako zatisne zdaj oči? Ali se ni moral bati, da se bosta lopova prikradla v celico ter ga umorila?

Niti minute ni bil varen v tej hiši; to je vedel.

Hipoma so mu stopile druge, slajše podobe pred dušo, — mislil je na Rožico in si predstavljal njeno podobo.

Kje biva zdaj lepa, krasna devojka, ki je morala zanj toliko trpeti?

Oh, koliko slajša je bila takrat muka zanj, ko je bil tudi zaprt v blaznici doktorja Morača in sicer še v domačem kraju.

Takrat je vedel, da biva Rožica v isti hiši, pod isto streho. Da, takrat je trpel zanjo, prenašal vse muke zaradi nje in sicer prav rad, a danes —

Ha, kaj je to? Zopet trkanje, katero je že tolikrat čul na levi steni! To ni bil samo slučaj, ti glasovi so bili znamenje!

Mirko je vstal ter poslušal. Trkanje je bilo vedno močnejše in Mirkotu se je zdelo, da se ne trka z rokami, ampak s kakšnim orodjem. Toda bilo ni trkanje s kladivom, ampak praskanje in kopanje v zidu, kakor bi si kaka žival hotela priboriti prehod.

Mirkotu je postalo od minute do minute bolj jasno, za zidom je nekdo kopal, morda tudi jetnik, ki je hotel na ta način uiti.

Mirko se je splazil po rokah in nogah k zidu, pritisnil je uho nanj ter pozorno poslušal. Zdelo se mu je, da sliši šepetanje za steno.

Torej ni imel samo enega soseda, ampak dva. V celici poleg njega sta bila najbrž dva nesrečnezja vjeta. Kakšna človeka sta li bila?

Ali sta bila blazna? Potrjeno to še ni bilo, kajti kakor je on, ki ni bil blazen, zdihoval v blaznici, prav tako sta tudi lahko njegova soseda bila po nedolžnem zaprta.

Ura je minila, — trkanje se je ponavljalo, zopet umolknilo, ter se zopet ponovilo.

Zunaj na hodniku so se začuli koraki. Trkanje je takoj utihnilo. Toda čim ni bilo več slišati korakov, se je zopet začelo praskanje in sicer čedalje bolj močno.

Nenadoma je Mirko videl, da je omet na steni padal doli. Najbrž se je na tem mestu nekaj premikalo, morda kak kamen v zidu.

Ura z zvonika bližnje cerkve je zamolklo bila polnoči.

Kako na dogovorjeno znamenje je nekaj butnilo od znotraj v kamen, da je padel v Mirkotovo celico. In zdaj se je pomolila roka skozi nastalo odprtino.

O Bog, kako shujšana je izgledala ta roka! Mislilo bi se lahko, da se je ta roka iz groba pokazala.

Pod belo kožo so se videle plave žile tako razločno, da bi lahko mislilo, da proderejo nežno kožo. In vendar, ta suha roka je razveselila Mirkota, kajti bilo mu je, da se mu je pružila v zvezo prijateljstva.

Mirko jo je moral prijeti in držati. In res je planil poklekniti, jo prijel z obema rokama ter jo trdno držal. Roka se mu je zaman poizkušala izviti. Najbrž si je njen lastnik mislil, da je izdan od kakega sovražnika, morda od strašnega doktorja Morača ali Franca Robiča.

Zato je šepetal Mirko skozi odprtino:

»Ne boj se, nesrečnez! — Ta, ki drži Tvojo roko, je Tvoj prijatelj, Tvoj tovariš v nesreči! — O daj, da iztegnem Tvojo roko v znamenje, da se hočeva zvezati proti onima, ki naju hočeta oba uničiti.«

Tedaj je oživelo za steno. Obenem je Mirko čutil, da je roka stisnila. Nato je zaslišal glas, ki ga je skoraj prevzel, kajti poznal je ta glas, ki je zaklical:

»Ako si Ti grof Mirko Višnjegorski, — ako se ne motim, v Tvojem glasu; potem bodi blagoslovljena ura, ko sem začel trudapolno delo: prebiti zid svoje celice.«

»Sveti Bog v nebesih,« je zakričal Mirko, pozabivši na vso previdnost,

»ali si Ti, Radivoj? Moj prijatelj, moj brat! Tebe najdem tukaj?«

»Da, jaz sem, ljubi prijatelj, jaz! Jaz sem oni, ki sem bil včasih grof Radivoj Sokoljski imenovan. In zdaj sem iztegnil mojo roko, razširiti hočem odprtino. O ko me boš videl, boš mislil, da vidiš pošast, kajti nič več si nisem podoben. Preden se pa vidiva, morava s tovarišem še prej delo dovršiti.«

»Pri tem delu Ti hočem pomagati.«

»Da, trgaj na svoji strani kamneje. Tukaj je od dimnika. Odstraniti hočemo kamne, ki so zidani okoli. Delo ni pretežko, kajti apno, ki veže kamne, je izsušeno in se da rado odpraskati.«

»Pomagal Ti bom, Radivoj. Še danes moramo biti gotovi z delom.«

In začeli so mrzlično delati na obeh straneh. Sokoljski je imel prav. Kamni so se dali radi omajati in odstraniti. Deloma na eno, deloma na drugo stran so jih polagali.

Tako so vztrajno delali dve uri. Potem je bila odprtina že tako velika, da je Radivoj zaklical:

»Dovolj je! Poskušal bom, da se splazim. Bog nam pomagaj!«

Preteklo je še deset minut, ki so se Mirkotu zdeli cela večnost, — deset minut, ko je prosil Boga, naj pomaga Radivoju. Mračne misli so mu trapile možgane in mu preletavale dušo kakor temni oblaki.

Tu je torej Radivoja zopet našel! Tudi njega so zvlekli v blaznico doktorja Morača! Njega je torej zadela ista osoda! O kako dolgo že je moral zdihovati v ječi. Saj je skoro leto minilo, odkar je nenadoma izginil iz človeške družbe, ne da bi se mogel kak sled najti za njim.

Zdaj se je Radivoj Sokoljski prebil skozi zid. Odprtina je bila še tako ozka, da je moral grof napeti vse svoje moči. Ako mu ne bi telo tako shujšalo, bi se ne mogel skozi splaziti.

Zdaj se mu je pokazala glava in potem rame. Mirko mu je pomagal skozi odprtino. Naposled je ležal Radivoj v Mirkotovem objemu. Moža sta se držala objeta ter začela britko ihteti.

Kdo bi ne razumel bolečine in razburjenja, ki je napolnjevala prijatelja.

Nekdaj sta skupaj živela v sreči in sijaju, v bogastvu in udobnosti, — in zdaj sta se našla v najstrašnejši hiši na svetu; bila sta jetnika brez pomoči, ki sta zdihovala v strahoviti ječi, ne da bi kaj zakrivila.

»Moj dragi očetovski prijatelj,« je v solzah vzkliknil Mirko,

»kaj si moral trpeti. Šele dva dni sem v tej strahoviti hiši in vendar vem, da se dolgo ne more živeti tukaj.«

»Kaj sem trpel,« je odgovoril Radivoj s slabim glasom,

»poglej me in vedel boš.«

Radivoj je stopil nazaj in ko ga je Mirko pogledal, se je skoraj od groze zgrudil na tla.

Ali je bil res to grof Radivoj Sokoljski, ponosni človek plemenite rasti? Oh, prav je imel, ko je rekel, da je podoben pošasti. Bil je tako suh, da je imel le še kožo na kosteh. Rebra so mu stala ven, — lica so popolnoma izginila, globoke luknje so stale na njih mestu. Oči so mu ležale v globokih jamah, obkroženih z višnjevimi krogi. Divja, zmršena brada mu je obdajala obraz, lasje so bili dolgi, da so mu v zmrščenih kodrih padali na rame.

Obleke ni skoraj nič imel. Par cunj mu je le neznatno zakrivalo goloto.

Naga rama, tam je gledalo nago koleno, roke in rame nepokrite. Na nogah ni imel niti čevljev, niti nogavic. In kako dolgo se ni več umil!

Na obrazu so se mu poznale krvave srage, znamenje, da so ga tudi mučili.

»Prokleti naj bodo oni, ki so Te takega napravili!« je zaklical Mirko,

»naj jih Bog kaznuje, — in bo jih tudi! Ali ni dobro znamenje, da misli Bog dobro s Teboj, ker me je pripeljal v to hišo? Zdaj vidim, da je bila to božja previdnost. Skoro se veselim, da so me sovražniki zvabili v past in me pripeljali sem.«

»Ubogi Mirko,« je rekel Radivoj,

»Tvoje veselje ne bo dolgo trajalo. Ako misliš, da lahko ubežimo, se motiš. Hiša je zastržena, celice zaklenjene in omrežje na oknu trdno, da ni nobene možnosti bega.«

»Zakaj si pa skopal luknjo v zid, če si tega mnenja?«

»Na dimniku tamle sloni moja zadnja nada,« je odgovoril Radivoj,

»rekla sva si, da se morda nama skozi dimnik posreči priti na streho. To bi ne bilo nemogoče. A kaj potem, ako res pridemo na streho? Previsoka je, da bi se moglo skočiti z nje. Prav tako na slabem bi zgoraj bili, ker nimamo vrvi, da bi se po njej spustili doli.«

»O tem bomo še govorili,« je odgovoril Mirko,

»a zdaj mi povej, — dela skozi zid nisi sam storil, — kdo je oni, ki stanuje s Teboj v celici in s katerim si se zvezal?«

»Takoj ga boš izpoznal,« je odgovoril Radivoj, potem se je sklonil k odprtini ter zaklical:

»Pojdi ven, nesrečnez! Pokaži se najinemu novemu prijatelju!«

Takoj se je priplazil skozi odprtino človek in ko je stal v celici, je Mirko v grozi zakričal ter odskočil, kajti človek je izgledal kakor pošast iz pekla.

Bil je popolnoma gol človek. Niti koščka obleke ni imel na sebi. Telo mu je bilo umazano, zmršena brada mu je visela na prsi. Izgledal je kakor bi dolgo časa živel v puščavi, kjer ni imel prilike, brigati se za svojo zunanjost.

Mirkota ni ostrašilo samo to, ampak še bolj živinski izraz tega človeka.

To je bil res blazen človek in bil po pravici v blaznici doktorja Morača, samo želeti bi bilo, da bi se mu bolje streglo. Tako je pa popolnoma podivjal.

»Radivoj,« je zaklical Mirko, »kako pride ta nesrečnez k Tebi?«

»Nekega dne so ga pahnili v mojo ječo,« je odgovoril Radivoj, »v začetku mi je bil zelo nevaren, ker mi je grozil po življenju. Parkrat me je zbudil iz spanja, kajti klepal mi je z rokami vrat ter me hotel zadušiti. Toda polagoma se mi je posrečilo, da sva se porazumela. Zdaj je včasih celo pameten in ve, kdo je in kako je prišel sem. Toda taki trenotki naglo minijo in potem začne spet besneti. — Kljub temu sem sklenil, ako se mi beg posreči, da ga vzamem s seboj.«

»In kdo pa je?«

»Najin krajan,« je odgovoril grof Radivoj, »človek, ki je užival poprej srečnejše dneve. Odvetnik mora biti, kajti neprestano govori o pravdah, ki jih je vodil. Najbolj čudno je pa, da večkrat imenuje neko ime, katerega midva ne izgovoriva rada, ker pomenja za naju sramoto.«

V istem hipu, ko je Radivoj izgovoril te besede, je blazni človek šepnil:

»Lola, — Lola!«

»Ali veš za njegovo ime?« je vprašal Mirko in Radivoj je odgovoril:

»Ime mu je Albert. To je vse, kar sem izvedel od njega. Svoje matere se vedno spominja in ako postane preveč besen, mi je treba le zaklicati: Albert, mati pride! Takoj je potem tih in ponižen kakor otrok.«

»In kdo ga je spravil sem?«

»Tega še ne vem! Toda onemogel je, — to je gotovo! Toda če bi se njegova bolezen ne dala ozdraviti, ko bi ga spravili v kako drugo blaznico nego v to morilsko jamo, — je še vprašanje.«

Nato se je grof Sokoljski obrnil k blaženemu, mu pogledal v oči ter rekel:

»Ali hočeš bežati z menoj, Albert?«

»Bežati!« se je režal blazni.

»Uboga Alberta zebe — ogreti se hoče na solncu! Naglo, Lola, primi me za roko, — ne, ne, Ti me ne boš umorila, čeprav si morilka! Haha, preiskovalni sodnik! — Vam je-li znan plavi domino? — Pojdi k vragu, ženska, Ti si me izdala!«

181

Beg

»In zdaj, Mirko,« je nadaljeval Radivoj ter objel prijatelja,

»mi povej, kako je tam zunaj v svetu, ki ga že tako dolgo nisem videl? Predvsem, kako je moj dragi Alenki? Oh, kolikokrat sem si, ko sem zdihoval v tej grozni ječi, predstavljal, kako hodi črnooblečena sama in zapuščena po mojem gradu! Potem mi je bilo, kakor bi slišal, kako hrepenče kliče moje ime. Bogve, kolikokrat je stala pred mojo sliko ter jo gledala! Oh, kako zapuščen se ji mora zdaj zdeti Sokolski grad!«

Mirko se je prestrašil, ko je slišal Radivoja tako govoriti, kajti vedel je, da bo ubogemu, težko izkušenemu človeku moral povedati še strašnejše reči.

»Radivoj,« je zaklical Mirko ter krepko stisnil prijatelju roko,

»v tem se nisi motil, da Alenka zelo žaluje za Teboj. Še nikoli ni bilo deklice, ki bi tako iskreno in zaupljivo ljubila svojega izvoljenca, kakor Alenka Tebe. Da, črnooblečena hodi, kakor bi žalovala za mrtvim. A vendar je še vedno prepričana, da še živiš.«

»Kaj, — to je čutila, slutila?« je vzkliknil Radivoj, oči so se mu veselja zabliskale. »O to je slutnja ljubezni, ki nikoli ne vara! In iskala me je, kajne, Mirko, iskala me je s koprnečim srcem?«

»Vse je poizkušala, kar se je dalo storiti, a brez uspeha, kajti izginil si kakor bi se v zemljo pogreznil.«

»To je res, ako se postane žrtev takega lopovstva,« grenko rekel Radivoj.

»Alenka se je celo obrnila na najboljšega detektiva v Evropi, da Te poišče; naročila je Edvinu Listru, naj Te najde.«

Komaj je Mirko izgovoril to ime, ko je videl, da se je Radivoj opotekel nazaj in kako se je v njegovem obrazu izrazilo sovraštvo in besnost.

»Edvin Lister praviš!« je zamolklo vzkliknil grof Radivoj Sokoljski. »Na tega se je Alenka obrnila? — Aha, sedaj mi je umevno, da se je tema, ki je zakrila mojo usodo, še bolj zgostila. Potem mi je umevno, da niti žarek upanja ni prišel v mojo ječo. Edvin Lister je namreč lopov, ki me je spravil sem.«

»Edvin Lister Te je spravil sem?« je zakričal Mirko.

»Brez dvoma!« je rekel Radivoj, »spominjam se nazaj, kako, da lahko povem, kako se je vse zgodilo: Bil sem v svoji sobi v hotelu v Berlinu ter se pogovarjal z Edvinom Listrom. Hipoma sem opazil, da me zapušča zavest, lopov me je omamil. In ko sem se po dolgem času prebudil, sem bil tu v blaznici doktorja Morača. Torej me je najbrž v kakem zaboju spravil iz hotela. Po mojem mnenju je storil to lopovstvo raditega, ker sem bil na sled za kako skrivnost, vsled katere bi bil on na škodi.«

»Jaz Ti hočem pojasniti to uganko,« je rekel Mirko, »imam mi je skrivnost, katero bi Ti takrat skoro odkril. Ali se spominjaš, da sem Ti takrat pravil, da sem Rožico v Ameriki?«

»Da, prav dobro se spominjam! Kje je zdaj nesrečni otrok?«

»O, kruto sem bil varan, ko sem Ti to povedal. Bil sem slep in nisem nikoli mogel videti one, ki mi je takrat v Ameriki rešila iz razbitega vlaka. Rekla mi je, da je Rožica in jaz sem jo vzel na svoje srce. V resnici je bila pa Lola, zločinka Lola. Takrat bi moral uvideti ono, ki sem jo imel za Rožico. Pogled od Tebe bi zadostoval, da bi celo mrežo prevare raztrgal. Pod nožem se je moralo zabraniti. O zdaj mi je jasno in tudi Ti mi boš pritrdil: Med Edvinom Listrom in Lolo je morala obstajati skrivna zveza. Tebe je odstranil, da reši Lolo. Grofu Radivoju se je zasmolilo.«

»Lola in vedno le Lola!« — to je vir, iz katerega je prišla vsa nesreča mojega življenja. Vidiš, Mirko, v ozadju te bede, in nesreče je kriv pregrešek moje mladosti. Gorko je bil takrat ubogi Minki ohranil zvestobo, ko bi ji nikoli ne pahnil od sebe! Zaslepljen sem bil od neke surove komedije, ki se je igrala z menoj. Mesto Minke je postala nesramna Arabela moja žena. Prokleta bodi kača Arabela, — prokleta Lola, katero je Arabela rodila, — prokleti naj bosta obe!«

»Stoj, prijatelj!« je zaklical Mirko.

»Tvoja kletev se je že izpolnila, preden si jo izgovoril. Grozno je bila roka zadela Arabelo in Lolo. Kači sta požrli in uničili druga drugo! — Lola je lastno mater pahnila s krvavim mečem v reko. Arabela je mrtva — in Lola so kot morilko njene matere vrgli v ječo.«

Tedaj je Radivoj vzdignil suhe roke proti nebu in trpeči, shujšani obraz mu je še bolj obledel in telo se je streslo, ko je zaklical:

»Da, Ti si pravičen, Ti veliki sodnik v nebesih! Ako je mera greha polna, potem kaznuješ kakor si rekel: Oko za oko, zob za zob! Arabela mrtva, umorjena od lastne hčere Lole! Lepa sleparka razkrinkana kot morilka! Da, Mirko, zdaj sva maščevana, obe sta se spokorili!«

»Obe,« je potrdil Mirko, »kajti Arabela počiva že v grobu in v tem hipu, ko midva tukaj govoriva, je pač rabljeva sekira odsekala Loli glavo.«

Blazen krohot je zadonel po teh besedah. Ko sta se moža ozrla, sta videla blaznega človeka stati sredi celice, oči so mu žarele v strašnem ognju.

A to ni bila več blaznost, ki se je čitala na nesrečnikovem obrazu, to je bil kes, obupnost, groza! Zbudil se je nenadoma iz hudih sanj!

»Ni res!« je vzkliknil blazni Albert, »Lolina glava ni padla pod rabljevo sekiro, ona je prosta, prosta kakor ptica v zraku!«

»Kaj pomeni to?« je zaklical Radivoj, »ta nesrečnez ve več o Loli nego Ti, Mirko. Kdorkoli si že, ubogi človek in ako si razumen, kaj sva govorila, povej nama, kaj veš o Loli?«

»Kaj vem o nji!« je vzkliknil blaznik. »Haha, to vem, da je ta ženska kriva, da stojim zdaj pred vama pol živali, pol človeka, — jaz, ki sem bil pred par meseci v K. še ugleden odvetnik. Albert Fabric so me takrat imenovali, ko sem bil še človek. Sodišče me je postavilo morilki Loli za zagovornika.«

»Oh, saj sem si mislil, da je kakšna ženska spravila nesrečnez ob pamet!« je vzkliknil Radivoj.

Tedaj je stopil Albert k obema in v očeh mu je strašno zabliskalo, ko je rekel:

»Ko bi me spravila le ob pamet, ko bi me spravila le ob življenje, kaj to! Toda napravila je iz mene, poštenjaka, tatu, — iz sina, ki je častil svojo mater, nehvaležnega lopova, ki je s svojo lahkomiselnostjo povzročil smrt svoje matere. Omamila me je s svojo lepoto, da sem jo izpeljal iz ječe ter bežal z njo v London. Tu me je hladno in neusmiljeno pahnila od sebe in tedaj sem postal to, kar sem zdaj, — človek brez imena, bitje, ki ne zasluži več imena človek. O kako rad bi dal svoje življenje, ko bi le še enkrat mogel videti lepega demona svojega življenja. — Poglejte te roke, gospoda, — kajne, shujšane so do kosti, toda močne so se dovolj, da se oklenjo lepega vratu te vražje ženske ter jo zadavijo. Zadaviti jo hočem, da umreti mora! Oh, jaz ne umrem poprej, dokler se ne maščujem nad njo! Rabim sem jo odpeljal, zato hočem sam biti njen rabelj. Tako kakor ona mora poginiti vsaka nezvesta ženska, vsaka nesramna vlačuga!«

Radivoj in Mirko sta prestrašena odstopila. Albert je te besede tako divje izgovoril, da sta se po slišalcu zdrznila. V tem hipu ubogi človek gotovo ni bil blazen! Nastopil je pri njem eden onih jasnih trenutkov, ko se je zavedel in zdaj sta poslušalca tudi vedela, s kom sta skupaj in kdo je kriv njegove nesreče.

»Resnično!« je zaklical grof Radivoj,

»so ljudje na svetu, ki so bili rojeni le drugim v pogubo. Ta Lola je bila bič že za marsikoga, a zdaj ne govorimo več o nji. Povej, ljubi Mirko, ali si kaj slišal o Rožici?«

»Ne, dragi prijatelj! Še vedno je Rožica brez sledu izginila. Toda ako se rešiva iz te ječe, jo hočeva iskati. Povedati Ti moram pa še nekaj drugega, kar Te ne sme preveč zgrabiti. Poprej si omenil, da se Alenka žalostna sprehaja po Tvojem gradu. A temu ni tako, Alenke ni več na Sokolskem gradu.«

»Kaj,« je vzkliknil Radivoj s tresočim glasom, »moj grad je zapustila? Kaj je pa z ubogo Minko in starim Martinom? Torej sta zdaj sama na gradu? Ti maješ z glavo? Torej tudi nista več na gradu? Kaj je dovedlo moje zveste, da so zapustili grad mojih očetov?«

»Prisiljeni so bili na vrat na nos oditi iz Sokolskega gradu, ker jih novi gospodar ni več trpel notri.«

»Novi gospodar!« je zakričal Radivoj ter se prijel za srce.

»Torej je nov gospodar na Sokolskem gradu?«

»Baron Cezar Sokolisko-Slatenski se je polastil Tvojega premoženja!« je odgovoril Mirko, »sodišče ga je pa le za upravitelja do preteka leta postavilo. Ako se pa v enem letu ne vrneš in ne dokažeš, da še živiš, bo Sokoljski grad za vedno prišel v last temu človeku, ki Ti je tako nepodoben kakor je neveren starega gradu.«

»Zdaj pa na beg,« je zaklical Radivoj,

»drugega pota ni, poizkusiti moramo, da pridemo skozi dimnik na streho. Od tam bomo morda mimogrede ljudi opozorili nase, ako se nam ne posreči, da pridemo po strelovodu na tla. Pojdi za menoj, Mirko, toda objemi me še poprej, kajti bogve, če prideva oba živa iz ječe.«

Iskreno sta se prijatelja objela; čutila sta, da sta dospela do najpomembnejšega trenutka svojega življenja.

»Ti moraš tudi z nama, Albert!« je rekel Radivoj nesrečnezju, ki je zopet temno strmel pred se.

»Zdaj pa z Bogom iz ječe!«

Spravili so se na delo, ki ni bilo posebno težko. Iz rova, ki je vodil dim v zrak, so morali nekaj kamnov stolči in ker je bil zid star in prhel, se jim je to skoro posrečilo. Tekom ene ure so napravili toliko odprtino, da so lahko pogledali v rov.

»Nisem se motil,« je veselo zaklical Radivoj, »bil sem namreč mnenja, da mora biti v rovu lestev, po kateri hodi dimnikar, kadar ometava dimnik.«

»Zdaj jo čutim z roko. Torej nam bo lahko priti na streho. — Naprej, pojdita za menoj!«

Radivoj je prvi zlezel v dimnik, za njim Mirko in zadnji Albert.

Nesrečnež je menda dobro vedel, da gre za prostost. Poleg tega je imel Radivoj tak vpliv nanj, da je Albert vse storil, kar mu je Radivoj ukazal.

Železna lestev je bila dovolj močna, da so jo lahko zanesljivo uporabili. Begunci so drug za drugim plezali po njej vedno više in više.

Skoro jih je obdajala gosta tema.

Toda razumevali so se med seboj s tihimi klici. Radivoj je poprej vsak klin poskusil, če je dovolj trden, preden je nanj stopil.

Omet na zidu se je odkrušil pri njih dotiku in gaje, ki so se že dolgo let nabirale na stenah, so letele okrog ter jim pokrivale obraz, da so bili popolnoma črni. Morali so oči zatisniti, da niso oslepeli.

A vse to jih ni oviralo v prostosti, premagali bi še večje težave in nevarnosti.

»Jaz že zrak čutim,« je nenadoma zaklical Radivoj,

»to je dokaz, da se bližamo strehi! Jaz bom prvi stopil na streho ter Vama povedal, kako gori izgleda in kakšne ugodnosti imamo, ako ostanemo gori. Saj ne vem, ali je streha zelo posvečna ali ravna.«

»Kolikor se spominjam, je strma,« je odgovoril Mirko,

»toda preveč ni in mislim, da se bo lahko hodilo po nji.«

Radivoj že ni več slišal teh besed, ker se je že skozi odprtino splazil na streho.

Ker je dimnik še kakšna dva metra nad streho molel, je moral Radivoj previdno spustiti z njega na streho. Naposled se je z nogami dotaknil.

Radivoj se je ozrl krog sebe. Bila je jasna mesečna noč, zato je lahko vse razločil v svoji bližini.

Predvsem je videl, da je streha strma, da ima pa ob kraju širok žleb, ki mora ustaviti človeka, ako zdrsne po strehi. To je malo zmanjšalo grozečo nevarnost.

Rotem se je Radivoj ozrl na trg ter opazil, da ni bilo nobenega človeka. Tudi na morju ni bilo videti ne ladje, ne ptice.

Mirko in Albert sta tudi skoraj dospela do Radivoja.

In zdaj so vsi trije čepeli pri dimniku ter gledali v strašno globočino, ki se je odpirala pred njimi.

Samo malo se napačno stopi, in strmoglavi se v globino brez vsake nade na rešitev, kajti človek bi se razletel na drobne kosce, ko bi padel doli.

A niti Radivoj, niti Mirko, nista mislila, da bi se zopet vrnila v ječo. Ne, kljub nevarnemu položaju sta zdihovala, srkala zrak prostosti.

Pod seboj so videli celo morje londonskih hiš, obsevanih od lune. Slišali so tudi zvonenje. Da, spodaj je bila prostost, a globok prepad jih je še ločil od nje.

»Nekaj moramo storiti,« je naposled rekel Radivoj, »preiskujmo, ako bi se ne dalo priti s strehe na tla. Upanje je sicer majhno, toda poizkusiti moramo na vsak način.«

Prejden je Radivoj še kaj sklenil, mu je Mirko hlastno zaklical:

»Zdaj ne boš več izpostavljal svojega življenja. Zdaj moraš meni prepustiti, da grem na ogled.«

Prejden mu je Radivoj mogel ugovarjati, se je Mirko že spravil na pot.

Z največjo previdnostjo je plezal po rokah in nogah proti žlebu. Radivoj je s strahom opazoval svojega prijatelja.

Vedel je, da je bil Mirko v največji življenjski nevarnosti.

Mladi grof se je prijel za žleb, ko se je poprej prepričal o njegovi trdnosti.

Potem je sklonil glavo naprej, da pogleda doli ob zidu hiše.

Radivoj je čutil, da so mu lasje ustali na glavi, ko je videl, da visi Mirko nad prepadom. Celo Albert, ki je bil sicer brezbrižen, je postal nemiren. Nerazumljivo je stokal ter se moral premagovati, da ni vstal in kaj storil.

»Mirko, Mirko, pojdi nazaj,« je vzkliknil Radivoj,

»prosim Te, vrni se, jaz ne morem dalje prenašati tega strašnega pogleda.«

Mirko se je res počasi in previdno sklonil nazaj ter se prijel žlebu.

»No, kaj si videl,« je vprašal Radivoj,

»ali imam kakšno upanje?«

»Nikako!« je odgovoril Mirko,

»zid pada strmo in gladko in brez lestve ne pridemo s strehe.«

Radivoj je molčal, ko je slišal to žalostno vest. Naslonil je glavo v roke ter si grabil sive lase.

Izprevidel je, da mu ni drugega storiti, nego vrniti se spet v ječo, iz katere je tako odločno sklenil ubežati.

»Mirko,« je tiho zaklical,

»Mirko, prijatelj, vrni se.«

Mirko je nastopil zopet težavno pot nazaj in precej časa je trpelo, da je preplezal 20 čevljev dolgo pot. Stokajoč je končno sedel poleg Radivoja.

Tiho so čepeli pri dimniku, nihče ni govoril besede.

Naposled se je oglasil Radivoj:

»Izbrati je nam zdaj le dvoje. Ali se vrnemo v ječo in znova prenašamo muke, ali pa ostanemo na strehi.«

»Zdaj v upanju, da pridejo ljudje mimo. A to je slabo, kajti hiša je precej oddaljena od londonskega življenja in vrvenja in lahko mine več ur, preden pride kak človek mimo.«

»Le preveč res je to,« je zaklical Mirko,

»iz lastnega izkustva Ti lahko povem, da komaj lahko računamo na kakega mimoidočega. Pa tudi ko bi se kdo pokazal, ne bo slišal, ker je previsoko.«

Radivoj je sklonil glavo na prsi ter zamolklo rekel:

»Potem nam ostane le še eno: prostovoljno udati se smrti! Jaz za moj del nisem voljan zopet priti v ječo. Ne morem več prenašati muk, ki me čakajo. Tisočkrat raje smrt, ki me oprosti vseh bolečin.

Kar se Tebe tiče, prijatelj, si še prmlad, da bi se udal. Svetujem Ti, da se zopet vrneš v ječo. Morda najdejo že jutri moje razbito truplo in s tem so opozorjeni, da se gode v hiši reči, o katerih doslej niso slutili. Morda prinesejo moje truplo k policiji in ta bo od doktorja Morača zahtevala pojasnila, iz kakega vzroka sem šel v smrt. Potem moj samomor vsaj brez cene ne bo. Preiskali bodo hišo in uvedli strogo preiskavo proti doktorju Moraču, Mirko, na ta način je mogoče, da se Ti odpro duri ječe. Ako bi to natančno vedel, potem bi rad umrl, ker bi s svojo smrtjo Tebi prostost odkupil.«

»Kaj, ali misliš, da bi jaz sprejel to žrtev?« je vzkliknil Mirko s tresočim glasom,

»o nikoli, nikoli! Ali bova skupaj živela ali skupaj umrla. Ker pa živeti ne moreva, bova v smrti združena. Radivoj, jaz umrem s Teboj!«

»Ne, tega ne smeš,« je zaklical Radivoj,

»pomislil sem na Rožico, pomisli na ono, ki jo ljubiš! Kaj bo iz krasnega otroka, ako pride zopet na dan in Tebe več ne najde?«

Toda Mirko je žalostno zmajal z glavo.

»Rožica,« je vzkliknil in glas se mu je tresel, »ne ve, ako še živi. Zdi se mi, da me čaka že gori med zvezdami. Da, Rožica, pridem, pridem, skoro bova žena.«

»Dobro, naj bo,« je zamolklo vzkliknil Radivoj, »če pa hočeva umreti, kakor sva živela kot neločljiva prijatelja.«

Nato sta si stisnila roke in si dolgo gledala v oči.

V tem hipu se je vzdignil blazni Albert. S trdim odločnim glasom, iz katerega ni več odsevala blaznost, je zaklical:

»Vidva sta sklenila umreti, vzemita torej tudi mene s seboj. Kar je pri vajou prostovoljno sklep, to je pri meni potreba. Jaz sem smrti posvečen.«

Tedaj mu je Radivoj pomolil roko ter svečano rekel: »Dobrodošel, nesrečnez!«

182

Rešitev iz nebes

Kakšen prizor! — Trije človeki, ki niso bili ljudem podobni, so stali na strehi roko v roki, pripravljeni na smrtni skok! Nad glavam so jim plavali temni oblaki, kajti luna je izginila in zvezde so ugasnile, kakor bi ne hotele videti strašnega dejanja, ki se bo zdaj zgodilo.

»Pojdimo drug za drugim v smrt,« je zaklical Radivoj; »jaz sem najstarejši, zato imam prednost.«

»Ne,« je zaklical Albert, »jaz sem najbolj vreden smrti, jaz sem jo najbolj zaslužil. Pustita mene prvega v globočino.«

»Naj bo,« je odgovoril Radivoj,

»potem skočim jaz in poslednji Ti, Mirko. Zdaj pa še enkrat molimo ter se zjasnimo z Bogom.«

Počasi so pokleknili. Sklonjene roke so vzdignili proti nebu in Radivoj je zaklical:

»Vsemogočni Bog v nebesih, usmili se naših grešnih duš in ne šteji nam v zlo, ako vržemo življenje, katero si nam Ti dal, kot breme od sebe. Oče v nebesih, Ti veš, da tega greha ne storimo v temni odločnosti, ki jo slabo v razkošju prežito življenje, ampak iz obupa nad vsled bodočega človeka nevrednega življenja. Vsemogočni v nebesih, videl si naše muke, sam si nam vcepil to upanje, da se s smrtjo oprostimo neskončne muke. Raztegni zdaj svoje roke, da nas sprejmeš. Od Tebe smo prišli, k Tebi se vračamo! Bodi nam milosten, oče v nebesih, usmili se nas. — Amen!«

»Amen!« se je kakor odmev oglasilo iz Mirkotovih in Albertovih ust.

Nato so možje zopet vstali.

V očeh so jim zableštele solze. Albert je bil tako ganjen od kratke molitve, da je glasno ihtel zakril z rokama obraz ter zaklical:

»O ko bi mogel jaz tako čistega srca iti v smrt kakor vidva. A le predobro čutim, da me čaka tam pogubljenje. Iz božjega prestola bom vržen v temo, kajti zapravil sem božji dar življenja.

Jaz se sodim sam, da me ne bodo drugi sodili. Vama pa iskrena zahvala, da sta mi še v zadnjem hipu življenja izkazala dobroto, da sta mi stisnila roko. Hvala vama, da sta me izkazala vrednega vajinega prijateljstva.

Z zadnjim dihom bom Boga prosil, da vama pošlje rešitev, da stori čudež, čudež, kakršnega je mogočnemu storiti.«

Ko je izgovoril te besede, se je Albert splazil k žlebu.

Tam je vstal. Radivoj in Mirko, ki sta se oprijela dimnika, sta videla, kako se je nago telo nesrečnika orisalo na nočnem nebu.

»Mati, mati, k Tebi grem,« je zakričal Albert s tihim glasom, ki je zmogel pretresti poslušalce,

»Ti pa, Ti vlačuga, ki si me spravila v bedo, napravila iz mene zločinca in žival, bodi prekleta na vse veke!«

Nato je Albert skočil z močjo, kakor bi šlo v smrt, z žleba.

Sekundo sta videla Radivoj in Mirko, ki sta zakričala, postavo nesrečnika viseti v zraku, nato je izginil.

Dve sekundi sta minili, nato se je zaslišal zamolkli padec, nato je postalo tiho.

»Mrtev je,« je v grozi zaklical Mirko.

Toda Radivoj je vzdignil roko ter mirno rekel:

»Rešen je, kajti duša mu je šla k Bogu. In zdaj še enkrat stisniva roko, zadnjikrat na zemlji! Ne smem postati mehka, ampak umreti hočeva kakor moža.«

»Pojdiva skupaj v smrt,« je mehko prosil Mirko,

»primiva se za roke, stopiva k žlebu ter se objeta vrževa v smrt.«

»Naj bo tako, ljubi sin! Daj mi roko in nastopiva strašno pot. Glej, nebo se je zjasnilo, oblaki so zopet izginili, luna zopet sije in nama pošilja zadnjo luč, ki jo vidiva na zemlji.«

Roko v roki sta stopala Radivoj in Mirko proti žlebu.

Nič več nista govorila, sklenila sta že v življenju, njuni misli so se pečale samo še z Bogom.

Vendar ne, — v Mirkotovi duši se je pojavljala še enkrat podoba ljubke deklice, katero je ljubil z vso dušo in vsem srcem. Ime Rožica so mu izgovarjale ustnice. Tako sta dospela do žleba. Prijela sta se ga ter gledala v globočino.

Spodaj sta videla ležati temno truplo v mračni luži, — bil je Albert.

»Zavidanja je vreden,« je šepetal Radivoj, »poleg tega je že prestal, kar morava midva še prestati. A naj bo, v kratkem bova tudi midva tam, kjer je zdaj on. In zdaj, Mirko, me objemi, krepko me stisni nase, tudi jaz Te hočem držati. In potem doli — v globino. Oh, zakaj ni morje tako blizu, da bi lahko skočila vanje. Potem bi imela saj miren grob.«

Mirko je padel Radivoju na srce ter zatisnil oči. Čutil je, kako ga je prijatelj trepečajoče stisnil nase. In tako glasno je bilo in toliko Radivoju srce, da je slišal Mirko vsak udarec.

Življenje obeh mož je viselo le še na nitki. Še eno sekundo in vse bi bilo končano.

Mirko je tudi pričakoval, da bo zdaj padel, da ga bo Radivoj potegnil s seboj. A še vedno se ni zgodilo ničesar, še vedno je čutil žleb pod nogami.

»Kaj Ti je, Radivoj?« je vprašal Mirko, »zakaj ne izvedeš najinega sklepa? Ali Ti manjka moči?«

»Ne, moči mi ne manjka, dragi prijatelj,« je odgovoril grof. »Toda čudno šumenje sem slišal nad glavo. In ko sem še enkrat odprl oči, sem videl neko prikazen nad seboj. Ne vem, ali je zemeljska, — ali morejo oči človeka, ki je v naslednjem hipu že mrtev, videti stvari, ki niso več od tega sveta.«

Mirko se je ozrl navzgor; klic začudenja se mu je izvili iz prsi.

»Radivoj,« je zaklical, »nad glavama nama visi zračni balon!«

»Balon? — Ni mogoče! A vendar, prav imaš, prijatelj, da, balon je in spodaj nosi čoln. O ko bi ga midva imela, kako bi se vzdignila v zrak ter ubežala doktorju Moraču, ne da bi bilo treba iti v smrt.«

»Poskusiva poklicati ljudi, ki so v čolnu,« je rekel Mirko v največji razburjenosti, »zdaj sva podobna ponesrečencem na morju, ki vidijo v svoji bližini rešilno ladijo. Kličiva, morda se rešiva!«

»Prav imaš!« je vzkliknil Radivoj. »Kličiva!«

Oba sta začela kričati in klicati, kolikor so jima pljuča dopuščala. Ker je bil balon le kakih dvajset metrov oddaljen od njiju, so jih najbrž slišali.

Kljub temu bi jima ničesar ne koristilo, kajti balona se ni moglo ravnati, — le ako bi ugoden veter balon gnal v tem hipu čez streho, bi bila rešitev mogoča.

»Bliže nama prihaja,« je vzkliknil Radivoj, »primi se, Mirko, da se primeš za čoln, ko dospe do naju. Ničesar nimava izgubiti, ampak vse le pridobiti. Mir in odločnost, Mirko, — zdaj velja!«

Ljudje, ki so bili v balonu, so s strahom opazovali, kako jih je veter gnal proti strehi; bali so se najbrž, da jih bo veter popolnoma zagnal na streho.

Toda zabraniti niso mogli, da je balon prihajal vedno bliže strehe.

Zdaj se je v čolnu pokazala oseba ter gledala doli.

»Usmilite se naju,« je zaklical Radivoj, »vzemite naju v čoln!«

Človek ni odgovoril, kakor se je videlo se je prestrašil ljudi na strehi. Toda Bog je najbrž sklenil, reveža rešiti.

Veter je gnal balon naravnost proti žlebu in zdaj se je čoln že dotaknil tega.

»Naprej, priporočiva se Bogu,« je zaklical Radivoj,

»primi čoln in skoči vanj.«

V naslednjem hipu sta se moža prijela čolna ter se zavihtele nanj. Ne da bi vedela, s kom bosta notri delila prostor, sta z glavo naprej padla v čoln.

V istem hipu, ko se je to zgodilo, se je v drugem nadstropju blaznice s polno silo odprlo okno in slišal se je besen glas:

»Ona sta, — ona sta, — lopova sta ušla, — balon ju je odpeljal.«

Toda doktor Morač je prišel prepozno. Vsled ugodnega vetra, ki je pihal od druge strani, je balon odletel. Človek v čolnu je odrezal par vreč, ki so bile s peskom napolnjene, ter jih spustil na tla.

Kakor iz kletke ušla ptica se je balon vzdignil in veter ga je gnal proti morju.

»Lopova sta nam ušla!« je zakričal Morač,

»razločno sem slišal njiju glasova. Hudiča, balon ju je odpeljal! Izgubljena sva, Robič, ako jih zopet ne vrnemo!«

Rdečelasi bandit ni odgovoril, ampak je naglo potegnil revolver ter ga izprožil na slepo srečo.

Ako bi kaka krogla, — Robič je namreč petkrat ustrelil, — zadela balon, bi bili ljudje v njem lahko izgubljeni, ker bi balon eksplodiral.

Toda Robič je prehitro streljal; krogle so letele mimo balona, ki se je ponosno vzdignil v zrak.

Morač in Robič sta z besnimi očmi gledala za njim. Toda bil je že izven njiju moči in ostalo jima ni drugega, nego kleti za njim.

Balon se je obrnil na morje. Skoro je visel kot bleščeča krogla nad valovi. Naposled je izginil daleč na morju.

183

Nič več tako sama na svetu

Rožica je po dolgi vožnji na železnici in ladiji srečno dospela v London. Zdaj je bila njena prva skrb, da si poišče primerno stanovanje.

Iz umevnih vzrokov se ni hotela nastaniti v kakem hotelu, kajti bala se je, da bi doživela kot deklica kake neprijetnosti. Iskala je torej privatno stanovanje in posrečilo se ji je, da je našla primerno sobico v mali hiši.

Predvsem ji je bila gospodinja zelo simpatična. Bila je to vdova po nekem uradniku, ki je umrl v Avstraliji.

Gospa Barel se je po smrti svojega soproga takoj vrnila domov na Angleško. Od svojih prihrankov si je kupila malo hišico in tu živela od pokojnine prav mirno in samotno.

Vdova je bila ena onih redkih žensk, o katerih se lahko reče, da niso radovedne. Z nobeno besedo ni vprašala Rožice, kaj jo je privedlo v London; tudi se ni brigala, kaj je devojka tukaj delala.

Rožica ji je pa odkrito priznala, da je prišla v London iskat svojega ženina, ki je tukaj, a ne ve kje.

Tedej ji je gospa Barel svetovala, naj se obrne na kakega dobrega detektiva, kajti na Angleškem ni navada, da bi tujce priglasili policiji.

Ta vest je Rožico zelo potla, kajti upala je, da izve Mirkotov naslov na policiji, a zdaj je izvedela, da to ni mogoče.

Toda raditega devojka ni izgubila upanja; začela je prej sama iskati Mirkota.

V ta namen je hodila po londonskih ulicah, v nadi, da sreča Mirkota.

Čeprav je London velikansko mesto, vendar je promet tujcev omejen na gotove ulice in trge.

Ugledni tujci so najti v okraju Vestend in tam je tudi Rožica upala Mirkota najti.

Skoro se je pa izprehajala tudi v oddaljenejših krajih in neko jutro jo je pot pripejala v bližino podganskega gradu.

Bilo je to ono jutro, ko se je prejšnjo noč posrečilo Mirku in Radivoju uiti z balonom iz ječe doktorja Morača.

Bilo je morda ob šestih zjutraj. Rožico je izvabilo lepo vreme prav zgodaj na noge. Globoko zamišljena je korakala ob bregu reke Temze.

Hipoma je opazila, da je že zunaj mesta. Hotela se je vrniti, ker je bil ta kraj tako zapuščen. Zato se je mlada devojka začela bati.

Daleč naokrog ni bilo nobene hiše videti razen ene, — veliko, zapuščeno poslopje, ki je tako temno in žalostno izgledalo, da je Rožico nehote spomnila na Moračevo blaznico, kjer je toliko trpela.

Rožica je pospešila korake; hotela je kolikor mogoče hitro mimo hiše. Hipoma je pa kakor okamnela obstala ter nehote zakričala.

Nekaj korakov od nje je ležalo človeško telo, ki ji je vzbudilo stud in grozo.

Bil je mož z razbito črepinjo, iz katere se je vila kri in možgane. Z osteklenimi očmi in odprtimi ustmi je ležal na tleh in ker je bil brez vsake obleke, je bilo truplo tem strašnejše.

Ko bi Rožica ubogala prvi nagib, bi naglo stekla mimo. Toda pogumna deklica si je rekla, da je njena dolžnost pogledati, če je še kaj življenja v njem. Stopila je k truplu ter se sklonila čezenj.

Takoj je videla, da bi bila vsaka pomoč prepozna. Človek je bil že popolnoma mrtev.

Rožica ni razumela, zakaj se nihče ne briga za truplo.

Ali so prebivalci v hiši še spali in niso vedeli, kakšna nesreča se je v bližini zgodila. Potem jim mora povedati, kaj se je pripetilo.

Rožica ni dolgo premišljevala. Žalostno je pogledala truplo ter stopila proti hiši.

Ako bi šla noter in ako bi pozvonila, bi bila gotovo izgubljena, kajti Robič bi ji odprl, jo izpoznal in potem — Toda Rožice ni zadela ta strašna osoda, kajti ko je bila le še malo korakov oddaljena od vrat, se je iz nekaj svetlega zasvetilo na tleh. — Sklonila se je in pobrala stvar.

»To je ura,« je zaklicala,

»zlata ura! In kako dragocena ura, kajti briljanti so vdelani v njo. Morda je last nesrečnega mrtveca. O ne, saj niti oblečen ni. A kako mi je, — ali nisem že videla to uro? Zdi se mi, da sem jo že kje videla!«

Ko je Rožica hotela dalje iti k vratom, se je s prstom dotaknila peresa, ki je odprl urini pokrov.

Že je hotela zopet zapreti uro, ko je opazila nekajkrat skupaj zviti papirček pod pokrovom.

»Papir v uri, — poglejmo, — popisan je! Sveti Bog v nebesih, — ali sem blazna? Kakšno ime je tukaj napisano? Mirko, grof Višnjegorski, on, ki ga iščem, je napisal ta listek!«

Rožica se je nekaj minut tako tresla, da ni mogla brati. Naposled je vendar čitala Mirkotove vrstice, katere je napisal v ječi in v katerih je prosil za pomoč.

Rožica je zakričala ter v grozi pogledala strašn hišo v katero je pravkar mislila iti. Potem je pa naglo bežala od hiše kolikor so jo mogle noge nesti.

Nato je zopet prečitala listek.

Zdaj je vedela, kje je Mirko. — Hvaležna je bila slučaju, da jo je na vse zgodaj pripejal v ono hišo. A zdaj ni smela nobene minute več zamuditi, ampak Mirkota čimprej rešiti.

Odločno se je napravila na pot. Poklicala je kočijaža, ki je vozil mimo, ter mu ukazala, naj jo pelje v hotel Royal.

Hotela je izpolniti Mirkotovo željo, zato ni šla najprej k policiji, ampak k Alenki pl. Radičevi, — ker je Mirko tako želel.

Pol ure pozneje, se je ustavil voz pred elegantnim hotelom. Rožica je izstopila.

Šla je v hotelsko pisarno in ko jo je tajnik vprašal, česa želi, je rekla:

»Rada bi govorila z gospo Alenko pl. Radičevo.«

Tajnik je odprl knjigo, listal v nji, zmajeval z glavo ter potem rekel:

»Motite se. Gospica pl. Radič ne stanuje v našem hotelu.«

»Prosim, gospod, Vi se motite. Gospodična mora tukaj stanovati.«

Tajnik je zopet pregledal knjigo in potem odločno rekel:

»Nikakor se ne motim, danes takega imena ni tukaj vpisanega!«

Rožica je bila žalostna po tem odgovoru, kajti računala je na to, da bo Alenko dobila v hotelu in v nji tudi zaveznico za Mirkotovo rešitev. In zdaj se mora, ne da bi kaj opravila, vrniti proč.

»Da, ljuba gospodična, jaz vam ne morem pomagati,« je rekel tajnik,

»tako je kakor sem rekel. Ženske z imenom pl. Radič ni v hotelu.«

»Zbogom torej,« je šepnila Rožica in odšla proti vratom; v istem hipu, ko je hotela stopiti ven, je vrata odprl elegantno oblečen mladenič z bledim obrazom.

Rožica je stopila nazaj, da bi šel mladi gospod mimo. Ta je pa obstal na pragu ter zaklical tajniku:

»Oprostite, gospod, — ali še ni nikakih vesti o grofu Mirkotu Višnjegorskem?«

Ko je Rožica slišala te besede, je le s težavo pridržala vzklik. Nato se je ozrla na mladeniča, ki je izgovoril njej tako drago ime.

Hipoma se je Rožici pojavila neka misel v glavi.

»Ako se ne motim, ste gospod tajnik grofa Višnjegorskega,« je odgovoril tajnik; »žal, da vam moram priznati, da se ni še ničesar izvedelo o njem.«

»Hvala,« je odgovoril mladi gospod ter stopil nazaj.

Rožica je šla za njim. Videla je iti mladeniča po stopnicah ter takoj hitela za njim.

Mladenič se iz početka ni brigal za Rožico, ko je pa obenem z njim dospela v prvo nadstropje, je obstal, se ozrl nanjo, šel potem dalje in odklenil s ključem neko sobo.

V istem hipu je stopila Rožica k njemu ter mu zašepetala:

»Govoriti imam z Vami, gospodična Radičeva.«

Alenka, — kajti bila je res ta, — se je zdržniala pri teh besedah. Zelo začudena in skoro v strahu se je ozrla na Rožico ter potem boječe vprašala:

»Gospodična, — Vi me poznate? Tajiti ne morem, da sem res ženska. Toda prosim Vas, da ne poveste tega v hotelu, ker bi bilo zame to jako neprijetno.«

»Prosim, bodite brez skrbi!« je odgovorila Rožica,

» ... mojega govora boste prepričani, da prijateljsko mislim z Vami. Stopiva v sobo, potem vam bom takoj povedala, kaj me je dovedlo k vam.«

Alenka je odprla vrata ter pomignila Rožici, naj gre z njo. Ko sta bila same v sobi, je to skrbno zaklenila.

In zdaj sta si stali nasproti deklici, ki se poprej nikoli nista videli, a vendar že veliko slišali druga o drugi.

Poizvedujoče sta se motrili druga drugo. Ako je res prvi vtis odločujoč, da se nam kaka oseba na prvi pogled omili, se je to tukaj vresničilo.

En sam pogled med Rožico in Alenko je zadostoval, da sta se priljubili druga drugi in sklenili prijateljstvo.

»Jaz vas še nikoli nisem videla,« je rekla Alenka z drhtečim glasom,

»in vendar mi je, kakor bi mi bil vaš obraz znan. — Čakajte, — pustite, da trenutek premišljijem, — saj sem najbrž videla vašo sliko. — Da, zdaj mi je bolj jasno, — vsemogočni Bog, videla sem nekoč od vas sliko, katero uboga nesrečna Minka varuje kakor svoje svetišče, — sliko, ki kaže njeno izgubljeno hčer. Vi ste —«

»Jaz sem Rožica Jaklič!« je odgovorila devojka z odločnoim glasom,

»jaz sem nevesta grofa Mirkota Višnjegorskega!«

Alenka je vzdignila roke, — kakor okamnela je obstala. Več minut se ni mogla geniti, dokler ji nista pritekli dve debeli solzi iz oči.

»Rožica Jaklič,« je vzkliknila Alenka s solznimi očmi,

»ne, ljubo dete, to ni tvoje ime, — Ti si, kakor resnično živi Bog v nebesih, kontesa Roza Sokoljska!«

Rožica je hotela zakričati. Pritisnila je sklenjene roke na deviške grudi, hotela govoriti, vprašati, toda Alenka jo je objela, pritisnila nase ter zaklicala:

»Da, Ti si njegov otrok, — to so njegove plemenite poteze, — Ti si prava Sokoljska, — Tebi pristojá sreča, katero si je sleparka s prevaro pridobila, — Tebi pristoja predvsem ljubezen najplemenitejšega, najboljšega očeta. — Ti si Minkin otrok, hči nesrečneho umobolnika. In čeprav nimaš dokaza, — pogled v Tvoj obraz, — zvok Tvojega glasu zadostuje! — O Rožica, kako bi bile lahke obe srečne, ko bi nama osoda ne ugrabila onih, ki so nama potrebna za življenje.«

Rožica je kakor omamljena sedla na stol.

»Torej sem hči plemenitega moža, ki sem ga v Parizu izpoznala? — Oh, pred očmi se mi hipoma odpirajo podoba prihodnosti, katere so angeli veseli. Oh, kakšna sreča, imeti nežnega, ljubečega očeta, nič več brez imena in nič več sama, zapuščena biti na zemlji! Moj oče, — moj dobri, ljubljeni oče!«

To je bilo vse, kar je mogla Rožica spraviti v hudem joku iz sebe. Ko se je potem zopet malo ojačala, je zaklicala s treščim glasom:

»Kje je, da ga lahko objamem, da mu lahko padem na prsi, — kje je moj oče? — Roke mu hočem poljubiti, — nežno se ga hočem pritisniti! — O kako hočem izpolnjevati svojo otroško dolžnost, — ko bi tudi ne bil grof, ampak siromak! — Oh, saj bi bila srečna, da ga smem držati za roko. O povejte mi, gospo Radičeva, kje najdem svojega očeta?«

»Najprej, ljubo dete,« je nežno rekla Alenka,

»moraš tudi Ti tikaj, kakor jaz Tebe. Saj sva že dolgo prijateljici, kateri je ugodni slučaj zdaj pripeljal skupaj.«

In Alenka je nežno objela Rožico, katera so pri tej iskreni besedah solze veselja tekle po licu.

»Oh, ko bi le sama vedela,« je nadaljevala Alenka,

»kje je Tvoj oče! Ubogo dete, na to vprašanje more le nebeški oče odgovoriti. Vedi, grof Radivoj je izginil, skoro eno leto ga ni več ne izpregled in nihče ne ve, kaj je postalo iz njega.«

»Tudi on izginil?« je vzkliknila Rožica z žalostnim glasom,

»oh, bila je preveč zapeljiva slika, katero sem si z duhu predstavljala in se torej ne bo nikoli izpolnila.«

»Zaupaj v Boga, draga moja,« je odgovorila Alenka,

»edini nama more pomagati. — Oh, ko bi le me izbrali trdne opore, ki sva jo imeli! Pa tudi Mirko je na zagoten način izginil. Čeprav sem že vse poizkušala, vendar še nisem mogla najti.«

»Veš, Alenka,« je zaklicala Rožica in nadepolno ji je zabliskalo v očeh,

»jaz imam sled do Mirkota. Da, prav tako, v Boga se mora zaupati! Ali Ti je znana ta ura, Alenka?«

Naglo je potegnila Rožica zlato uro iz žepa, ki jo je imela pred podganskim gradom ter jo pokazala Alenki.

»To uro,« je osuplo vzkliknila Alenka,

»sem pred dvema dnevoma še pri Mirkotu videla. Odkod jo imaš?«

»Našla sem jo,« je odgovorila Rožica,

»in sicer pred hišo, ki leži daleč zunaj na bregu Temze. A to še ni vse! Glej ta listek, — v njem je povedano, kje morava iskati Mirkota. Lopovsko so ga vjeli. Zdihuje v strašni ječi. Ne obotavljaj se več, Mirko naju kliče!«

Alenka je naglo prečitala listek, ki ga je Rožica našla v Mirkotovi uri, — roke, ki so držale papir, so se ji vidno tresle.

V naslednjem hipu je sklenila roke, se ozrla v nebo ter zaklicala:

»Hvala Bogu, zdaj vsaj vemo, kje je nama Mirkota iskati! Da, Rožica, Bog Ti je naklonjen. Tebe je izvolil, da rešiš ljubljenca. Da, Mirko. Te ljubi, — obožuje Te, — povsod Te je iskal, — vsaka misel njegova je bila posvečena Tebi, — Ti boš njegova, njegova žena!«

Kakšna blaženost je napolnila Rožici dušo, — kakor solnce se ji je zasvetilo na obrazu, — glas ji je v solzah drhtel, ko je zdaj zaklicala:

»O, povej mi še enkrat, Alenka, saj je še tako dolgo, da nisem slišala glasu sreče, — on me ljubi, me je iskal, — njegovo srce je moje, — njegova soproga postanem! — Torej me ni prevarala slutnja, da mi je ostal zvest, kakor jaz njemu!«

»Da, zvest, — kajti ljubi Te z ljubeznijo, kakor redkokdaj ljubi mož svoje dekle.«

»A zdaj, Rožica, pojdiva na policijo! Zdaj nama ni treba več omahovati. Oblast mora izvedeti, kdo je nesrečni ujetnik one blaznice in kaj se vrši v tem prekletelem supu. Konec doktorja Morača je prišel! Ha, ta nesramnež naj se pokori, da se je drznil, Mirkotu omejiti prostost! Nikjer se oropanje prostosti tako strogo ne kaznuje kakor tu na Angleškem. Zaprli ga bodo za deset let!«

»Tako pa, kakor sem, ne morem iti na policijo. — Ženskih oblek tudi nimam. — Ne vprašuji me, Rožica, zakaj sem se v moškega oblekla. Pomagaj mi zdaj, kajti naj se zopet prelevim v žensko. Tu v hotelu se ne smem preobleči, ker bi preveč pozornosti vzbudilo. Kdo ve, ali me raditega policija ne prime. Kje bi se torej preoblekla, obleka je skoro kupljena.«

»O, nič lažjega nego to,« je zaklicala Rožica, »poslušaj moj predlog. Ti poravnaš tu v hotelu račun in odpoveš stanovanje. Potem greš z menoj v moje stanovanje in tam Ti dam eno svojih oblek, da jo oblečeš. Potem hitiva naglo na policijo!«

»Izvrstno,« je zaklicala Alenka, »ta načrt morava takoj izvršiti. Poprej pa, Rožica, mi daj še enkrat roko, ljubi me in mi veruj, da sem Tvoja najboljša, najzvestejša prijateljica. Saj sem Te že ljubila, ko Te nisem poznala, ker sem vedela, da si hči grofa Sokolskega. Tega namreč ljubim in izbral me je za svojo soprogo. — Zdaj pa ljubim Tebe radi njega, draga moja Rožica; en pogled v Tvoje oko, v Tvoj obraz me je prepričal, da imaš vse one lastnosti, vsled katerih si vredna, biti hči grofa Radivoja Sokolskega.«

Alenka je objela ljubeznivo deklico in ta se je ihteča naslonila na njene prsi.

»Prijateljica, moja prijateljica!« je šepetala, »o kako lepo se glasi ta beseda! Zdaj čutim: nisem več sama na svetu, našla sem srce.«

»Skoro boš počivala še na drugem srcu,« je zaklicala Alenka, »na srcu, ki Ti je še bolj strastno udano nego moje. Še preden solnce zaide, bo Mirko prost in se bo združil s Teboj!«

»O, potem bo ta dan najlepši mojega življenja!« je zaklicala Rožica in solze veselja so ji zableščale v očeh.

Nato je Alenka naglo uredila svoje zadeve v hotelu.

K sreči je imela še toliko denarja, da je poravnala račun v hotelu. Potem je še vedno v moški obleki odšla z Rožico.

Voz je naglo pripeljal prijateljici v skromno stanovanje Rožice.

K sreči ni bilo gospe Barel doma in tako je Alenka mirno odložila moško obleko ter oblekla žensko, ki ji je bila dosti ljubša.

»Oh, kako srečno se počutim,« je zaklicala Alenka, ko je oblekla preprosto temno obleko, ki ji jo je Rožica dala, »da sem zopet ženska. Dokler sem nosila moško obleko, sem si zdela sama sebi zločinka. In vendar je to moralo biti, sicer bi prišla z Mirkotom v neprijeten položaj.«

»Zdaj tudi mnogo lepša izgledaš!« ji je zagotovila Rožica.

Nato sta odšli, sedli v voz in se odpeljali k ravnatelju londonske policije.

184

Prazno gnezdo

Nikjer ni lažje govoriti z visokimi uradniki nego v Angleškem. Tam niso tako prevzetni in nedostopni kakor v drugih evropskih deželah. Ako se hoče tam s kakim ministrom govoriti, ni treba več dni poprej prositi in moledovati, da se končno izve, da minister ne sprejema. Tam so uradniki mnenja, da so oni zarad drugih tukaj, ne pa ljudje zaradi njih in da vlečejo svojo plačo radi tega, da ustrežejo željam ljudij.

Tudi Rožica in Alenka sta to izpoznali. Komaj sta prišli v palačo policijskega ravnateljstva, ju je vprašal mlad uradnik po želji. Ko sta izrekli prošnjo, da želita z ravnateljem govoriti, ju je prosil, naj trenutek počakata ter odšel.

Za eno minuto se je pa že vrnil ter ju prosil, naj gresta z njim k ravnatelju.

Vrata so se odprla in Alenka ter Rožica sta stopili v sobo moža, ki ju je prijazno in vljudno sprejel.

Ponudil je deklicama stole ter prosil, naj mu povesta svoje želje.

»Prišli sva,« je rekla Alenka,

»da vam naznaniva na kaj neverjetnega, kajti gotovo ne pričakujete, da živi v Londonu tako velik zločinec.«

»O kar se tega tiče,« je smehljaje odgovoril ravnatelj,

»sem pripravljen na vse. Jaz storim svojo dolžnost in cela armada vestnih ljudij mi pomaga. Trudimo se, da bi očistili mesto nedeednih elementov, toda prej bi se nam posrečilo reko Temzo posušiti nego to nalogo temeljito izvesti. Dokler bo London stal, se bo v njem skrivalo veliko zločincev. Toda povejta, gospodični!«

»Pred dvema dnevoma,« je odgovorila Alenka,

»sem prišla v spremstvu grofa Mirkota Višnjejegorskega v London. Še tisti večer je odšel grof iz hotela Royal in od takrat se ga ni več videlo.«

»Vsakdanji slučaj v Londonu,« je pripomnil policijski ravnatelj,

»toda prosim, nadaljujte!«

»Jaz vam pa lahko povem, gospod ravnatelj,« je rekla Alenka in vzela iz žepa listek, ki ga je Mirko v uri vrgel skozi okno,

»kaj se je grofu ta večer pripodilo. Šel je drugo jutro po najinem prihodu na zapuščen kraj v London, da se dvobojuje. O dvoboju ne vem ničesar, izvedela sem pa, da se je nenadoma med dvobojem pojavil policijski komisar, grofa aretiral ter peljal v neko hišo, kjer je grof Mirko Višnjejegorski od takrat zaprt.«

»Prosim, počakajte trenotek,« je zaklical ravnatelj ter pritisnil na električni gumb.

Skoro nato so se odprla vrata, mladi uradnik je vstopil in temu je predstojnik zaklical:

»Ali je prišlo kako naznanilo, da je bil neki grof Mirko Višnjejegorski med dvobojem prijet? Prosim, poglejte v registraturi.«

Uradnik je odšel in se skoro spet pojavil:

»Nič ni prišlo, gospod ravnatelj!«

»Dobro, hvala!«

»Lahko Vama torej povem, častiti dami,« je rekel nato ravnatelj,

"da ni noben policijski komisar aretiral grofa Višnjejegorskega. Prav tako malo verjetno se mi zdi, da bi policijski komisar peljal kakšnega jetnika v privatno hišo, ker ga mora po svojih predpisih takoj izročiti najbližji jetnišnici, kjer ga sodnik takoj zasliši. Na Angleškem se ne pride tako naglo ob prostost. Sodnik najprej preišče, če je prijetje utemeljeno, sicer ga takoj izpusti.«

»Jaz nisem pričakovala drugega odgovora,« je zaklicala Alenka,

»in sem tudi trdno prepričana, da je bil ta policijski komisar kak zločinec. Dejansko pa je, da so grofa Mirkota Višnjejegorskega spravili v ono hišo in da ga imajo tam zaprtega.«

»In kje je ta hiša?« je vprašal policijski ravnatelj.

»Pravijo ji podganski grad!«

»Ah, podganski grad! Ako se ne motim, je hiša pred kratkim prišla v druge roke in zdaj je notarji zdravilišče!«

»Res je, - na videz zdravilišče!« je zaklicala Alenka,

»v resnici je pa posestnik velik zločinec, ki ga zasledujejo oblastva različnih dežel. To je neki doktor Morač, ki je eden najhujših lopovov pod solncem.«

»Imate kaj dokazov, da ima doktor Morač grofa Mirkota Višnjejegorskega protipostavno zaprtega?«

»Tukaj je!« je rekla Alenka in izročila policijskemu komisarju zlato uro in listič od Mirkota.

Uradnik je pazljivo prebral Mirkojevo pisanje. Obraz se mu je zatemnil. Nato je vstal in hlastno rekel:

»Tu se ne sme niti minute časa izgubiti! To je v resnici z veliko nesramnostjo izpeljano hudodelstvo. Toda upam, da pridemo še o pravem času, da rešimo grofa iz rok njegovih mučiteljev. Jaz bom sam šel v hišo doktorja Morača ter ga dal aretirati. Ako hočeta, gospodični me lahko spremita na tem potu.«

»O gospod ravnatelj,« je zaklicala Rožica,

»zelo sva vam hvaležni, ako nama dovolite, da pojdeva z vami po nesrečnega, na katerem se je izvršilo tako hudodelstvo. Postrežbe in tolažbe bo zelo potreboval in to mu bova medve izkazali.«

Ravnatelj je pozvonil ter ukazal vstopivšemu tajniku, naj bo pripravljenih šest detektivov, da pojdejo z njim.

Ni dolgo trajalo in prišlo je v ravnateljevo sobo šest detektivov, vsi inteligentni možje, ki so na prvi pogled vzbudili zaupanje.

Ravnatelj jim je na kratko povedal, kaj se je zgodilo in kaj namerava storiti.

Pet minut pozneje, sta sedeli Alenka in Rožica s policijskimi uradniki v vozu, ki jih je peljal k podganskemu gradu.

Ustavili se pa niso pred poslopjem, ampak na cestnem vogalu in tu so vsi izstopili.

Nato so šli k hiši a tako, da se jih ni moglo z okna opazovati. Sploh pa policisti niso bili v uniformah, ampak v civilni obleki. Ravnatelj je nato pozvonil.

Ni dolgo trajalo in vrata so se odprla, a le prav malo, kajti Morač se je ukazal, da se ne sme nikogar pustiti čez hišni prag, dokler se ne izkaže, kaj ima v hiši opraviti.

Bil je stari Piferon, ki se je na vratih pokazal. Ugladel je policijskega ravnatelja, ker so se policisti in deklici skrili za vrata, da jih Piferon ni mogel videti.

»Želite?« je vprašal Piferon z neprijaznim glasom.

»Rad bi z gospodom doktorjem Moračem govoril,« je rekel policijski ravnatelj.

»V kakšni zadevi?«

»Zarad nekega blaznega človeka,« se je glasil odgovor,

»le povejte doktorju Moraču, da sem mister Broven iz Edinburga, s katerim si je dopisoval.«

Ta precej z nevoljo dan odgovor je dosegel, da je Piferon vrata na stežaj odprl ter policijskemu ravnatelju zaklical:

»Sicer ne vem, s kom gospod doktor dopisuje, če pa je tako kakor pravite, lahko vstopite, mister Broven.«

Policijski ravnatelj je stopil čez prag. V naslednjem hipu je nastavil do smrti prestrašenemu starcu revolver na čelo ter mu tiho, a odločno šepnil:

»Ena beseda, — en sam klic na pomoč in prestrelim vam glavo! Bodite tiho, ako nočete izgubiti življenja.«

Medtem so vstopili tudi detektivi in deklici.

»V katerem nadstropju je zdaj doktor Morač?« je vprašal ravnatelj starca, ki se je komaj še držal na nogah, kajti začelo se mu je daniti, da je zdaj za vselej končano lepo življenje v tej hiši.

»Odgovorite,« je ukazal ravnatelj, »toda nikar me ne nalagajte!«

Piferon tudi ni mislil lagati. Najbolje se mu je zdelo, da čim bolje stoji z energičnim gospodom, zato je takoj odgovoril:

»Doktor Morač je v svoji sobi v prvem nadstropju.«

»Sam?«

»Ne! Njegov pomočnik je pri njem.«

»Kdo je ta pomočnik, — kako mu je ime?«

»Franc Robič!«

»Franc Robič!« sta enoglasno vzkliknili Alenka in Rožica, »oh, že to samo bi dokazalo Moračevo krivdo, kajti ta Franc Robič je največji hudodelec v Evropi.«

»Franc Robič?« je zaklical ravnatelj svojim detektivom, »oh, to je oni lopov, ki ga že dolgo lovimo. No, to bo pa dober lov! Pojdite za menoj, gospodje!«

Šli so po stopnicah v prvo nadstropje in stari Piferon, ki so ga vzeli s seboj, je pokazal na vrata, kjer je doktor Morač stanoval.

Ravnatelj je potrkal na vrata, da ne bi vzbudil suma, toda nihče se ni oglasil.

Za vrati se je slišalo živahno gibanje in da bi lopov ne utegnil bežati, je ravnatelj pritisnil na kljuko ter hotel vstopiti, toda vrata so bila zaklenjena.

»Kdo je?« je vprašal znotraj glas.

»Prosim, odprite. Prišel sem iz Edinburga, ter vam imam nekaj sporočiti.«

Zdaj so se vrata znotraj odklenila in odprla. Toda v sobi je bil doktor Morač sam.

Ko je Rožica zagledala človeka, ki ji je več tednov, la več mesecev »zastrupljeval življenje«, je skoraj padla od nezavesti. Spomnila se je vsakega trenutka tega mučitelja, ta prizor prav natančno. Plašno se je oprijela Alenke, ki je stala poleg nje.

Policijski ravnatelj je zopet vzdignil revolver in detektivi so zasedli vrata, da zabranijo Moraču beg.

Ta je pa mirno stopil nazaj ter rekel z začudenim glasom:

»Ja, kaj pa pomeni vse to? Zakaj mi grozite z revolverjem? Kdo pa ste in kdo so ti ljudje?«

»Kdo sem, boste takoj izvedeli,« je zaklical visoki uradnik. »Jaz sem predsednik londonske policije in sem prišel, da preiščem vašo hišo.«

»Potem prosim, da vstopite, gospod ravnatelj,« je zaklical doktor Morač, ne da bi za hip izgubil svoje mirnosti, »takoj sem na razpolago vašim ukazom; prosim, le vstopite!

Morda izvolita tudi dami vstopiti,« se je obrnil na deklici, »neprijetno je, pogovarjati se na pragu.«

Celo policijski ravnatelj, ki je v svoji dolgotrajni praksi prišel marsikateremu zločincu do živega, je začel premišljevati, ako je res ta človek zločinec ali ne. Ta umirjeni, mirni glas, s katerim se je doktor Morač z njim pogovarjal, ga je navdal z dvomom, da sta se deklici morda motili.

»Prosim, sedite,« je rekel doktor Morač in potisnil ravnatelju stol, »in zdaj mi povejte, kaj želite od mene.«

»To je v kratkih besedah povedano,« je ostro rekel predsednik londonske policije, »nikar ne tajite! V vaši hiši skrivate človeka, ki ste ga protizakonito oropali prostosti. To je grof Mirko Višnjegorski.«

»Kdo?« je vprašal doktor Morač in si popravil zlata očala, »kdo, pravite? Katero ime ste zdaj izgovorili?«

»Grof Mirko Višnjegorski!« je ponovil policijski ravnatelj z odločno glasom.

»Obžalujem, jaz ga ne poznam. Nikoli se nisem slišal o kakem grofu Mirkotu Višnjegorskem!«

Tedaj se Rožica ni mogla več vzdržati. Stopila je naprej in zaklicala:

»Kaj, Vi tajite, da ne poznate Mirkota Višnjegorskega? Poglejte torej mene in recite, da tudi mene še niste nikoli videli in da me ne poznate!«

»Vas?« je vzkliknil doktor Morač z ostrim glasom, »ne, pri Bogu, jaz Vas ne poznam! Kdo pa ste pravzaprav, kaj hočete v moji hiši? Ali ste prišli v spremstvu policijskega ravnatelja?«

»Da, ta dama je prišla v mojem spremstvu,« je rekel policijski ravnatelj, »sploh Vam pa hočem tako dokazati, da Vam nič ne pomaga, ako tajite. Oglejte ta listek, ki ga imam v roki. Pisal ga je neki grof Mirko Višnjegorski ter ga zavil v zlati uri, ki jo Vam tudi takoj pokažem, vrgel skozi okno.«

Doktor Morač je dolgo gledal listek in uro, niti trenil z obrazom, — potem je vzdignil glavo ter hladno rekel:

»Jaz vam samo ponovim, da ne poznam nobenega grofa Mirkota Višnjegorskega in da torej ne morem misliti, da je kdo kako stvar zagnal iz okna moje hiše. Zakaj tudi? Ne razumem, kak povod bi za to imel.«

»No, hočemo se takoj prepričati,« zavpije policijski ravnatelj vzdignivši se,

»ali se nahaja grof Višnjegorski v hiši ali ne? Toda preden gremo, odgovorite mi na vprašanje: Kje je vaš kompanjon?«

»Moj kompanjon?« je zaklical Morač.

»Vaš kompanjon Franc Robič, eden največjih zločincev na Angleškem. Ali hočete morda tudi to tajiti, da ta človek ni vaš kompanjon?«

»Jaz sem imel nekega Franca Robiča kot služabnika v svoji blaznici,« je hlastno odgovoril doktor Morač,

»toda včeraj sem ga odpustil, ker me je okradel. Kdor kaj drugega pravi, ta laže.«

»No, kaj pravite k temu?« je zaklical policijski ravnatelj staremu Piferonu, ki je stal med dvema policistoma. V istem hipu je Morač grozeče pogledal Piferona. Pod vplivom tega pogleda je hlastno vzkliknil stari zločinec:

»Jaz sem se poprej slabo izrazil. Ta Franc Robič je bil v resnici le sluga doktorja Morača in zdi se mi, da sem slišal, da ga je ta hotel radi tatvine odpustiti.«

»Pojdimo torej,« je zaklical policijski ravnatelj,

»nismo prišli Franca Robiča iskat, ampak grofa Mirkota Višnjegorskega. Toda zanesite se, ako je res v vaši hiši, ga bomo gotovo našli.«

»Ko bi bil tukaj,« je odgovoril Morač,

»bi gospode takoj peljal v njegovo celico. Prosim, pojdimo!«

Doktor Morač je šel naprej in vsi so mu sledili, tudi Alenka in Rožica.

Vsak kotiček v hiši so preiskali, — vsaka celica je morala odpreti, a nikjer niso našli grofa Mirkota Višnjegorskega.

Dve uri je trajalo preiskovanje. Ravnatelj je končno uvidel, da ne more doktorju Moraču ničesar dokazati. Ali Mirkota sploh ni več bilo v blaznici, ali ga je Morač tako dobro skril, da ga niso mogli najti. To pa bilo komaj verjetno, kajti preiskali so vsak kotiček.

Nevoljno se je vrnil ravnatelj z detektivi v Moračevo sobo, da ga še enkrat zaslišijo, a zastonj. Morač je ves vpričo vprašanja tako dobro odgovarjal, da je končno policijski ravnatelj zmajal z rameni ter rekel Alenki:

»Skoro bi mislil, da si je nekdo zlobno šalo dovolil z nami. Kdo ve, kdo je pisal ta listek. Jaz mislim, da ga grof ni pisal.«

»To je njegova pisava,« je odločno odgovorila Alenka, »in ako ga nismo našli v tej hiši, dokazuje to, da ga že ni tukaj. Ta človek je gotovo izvedel, da mu grozi nevarnost, zato ga je še pravočasno skril.«

»Na kak način pa naj bi to izvedel?« je porogljivo vprašal Morač.

Alenka je morala molčati. V trenutku mu ni mogla na to primerno odgovoriti.

»In tudi če bi hotela priznati,« je zaklicala po kratkem premoru Alenka,

»da ni to pisava Mirkota Višnjegorskega, da bi jo morda kdo ponaredil, — kako pa pride potem ta ura pred podganski grad? Da je ura grofova last, nikakega dvoma!

Le odprite, gospod ravnatelj, pokrov in videli boste grofov grb in začetnice njegovega imena.«

Uradnik je vzel uro v roko ter jo gledal majaje z glavo.

»Veste, gospodična,« je potem rekel, »skoro bi verjel, da nas pelje ta ura na drug sled. — Kaj, ko bi se grofa pri nočnem izprehodu napadlo in oropalo, — in ko bi storilec položil uro in listek pred podganski grad, da odvalili sum od sebe, — kaj potem, gospica?«

»Tega mnenja jaz nisem,« je odgovorila Alenka s trdovratnostjo ženske, »jaz ostanem pri tem, da je grof Mirko Višnjegorski v tej hiši vjet. To obdolžitev bom vedno in vedno ponavljala zoper tega človeka, kajti jaz ga poznam in vem da je lopov!«

»Jaz ne zamerim tej dami,« je rekel doktor Morač, »ker je preveč razburjena. Ti ljubi Bog, — najbrž sta si bila z grofom dobra in zdaj ji je odpadel vir dohodkov.«

Pri teh besedah je Alenki izginila vsa kri raz obraz, oči so zaničljivo bliskale nad nesramneža, ki si je drznil dvomiti v njeno čistost.

»V teh nezaslišanih besedah,« je potem vzkliknila,

»leži skrita nesramnost, na katero nočem odgovoriti. — Meni ni več mogoče, isti zrak dihati s tem človekom. Pojdi, Rožica, — idiva! — Nade, s katerimi sva prišli sem, se niso izpolnile. Toda čeprav nisva našli grofa tukaj, vendar odidem odtod z zavestjo, da sva našli pravi sled, od katerega naju ničesar več ne odvrne.«

Alenka je prijela Rožičino roko in jo potegnila s seboj. Policijski ravnatelj je skomignil z rameni in je tudi odšel z detektivi po stopnicah. — Morač ga je spremil do vrat.

»Sicer res nismo našli tukaj nič sumljivega,« je rekel uradnik,

»toda varujte se, gospod doktor! Mi bomo zdaj pazili na Vas. Pri najmanjšem povodu Vam bomo zaprli zavod, kajti tudi jaz sem prepričan, da se vrše tukaj nedovoljene stvari.«

Morač je z velikim ropotom zaprl vrata za policisti ter potem kakor razsrjen merjasec tekel nazaj po stopnicah.

V prvem nadstropju se je zadel v starega Piferona, ki je bil bolj mrtev nego živ.

»Stari lopov!« mu je zaklical Morač,

»kaj si govoril o Francu Robiču? Zakaj me sploh nisi svaril? Ali nisi pomislil, da je poleg vrat gumb, ki povzroči zvonenje v moji sobi in da pomeni zame svarilo, ako trikrat pritisneš nanj?«

»Gospod doktor,« je jecljal Piferon,

»bil sem tako presenečen, — policijski ravnatelj mi je sam revolver —«

»Že dobro, — zdaj vem, kako se smem zanesti nate. Sreča, da sva z Robičem gledala skozi okno in da sem skozi cev slišal nekaj pogovora med Teboj in ravnateljem. Tako sem še lahko skril Franca Robiča.«

Morač je odšel v svojo sobo. Ko se je s pogledom skozi okno prepričal, da so policisti odšli, se je obrnil in stopil k visoki uri, ki je stala v kotu.

Odprl jo je — in Franc Robič je skočil ven.

»Vraga!« je zaklical rdečelasi bandit ter se otresel prahu,

»mislil sem že, da se zadušim v uri, tako je slab zrak. In potem, ako bi prišel v roke tega policijskega ravnatelja, — to bi mu bilo v veselje, ko bi me poslal v mlin za kakih petnajst let. Morda bi se mi še slabše godilo!«

»Saj si vse slišal, kajne?« je vprašal Morač.

»Da, vse! — Toda bodi tako dober, Morač, in mi daj kozarček konjaka, preden dalje govoriva. Kolena se mi tresejo, — sesti moram.«

Robič se je zgrudil v stol. Morač je odprl omarico v steni, prinesel steklenico in dva kozarca ter natočil svojemu prijatelju.

»Na, pij,« je zaklical ter dal kozarec Robiču,

»to Ti bo spet pomagalo na noge. In zdaj mi povej, kaj si misliš o našem položaju?«

»Slabo, zelo slabo!« je rekel Robič,

»tu se ne bova mogla dolgo držati. Treba se bo posloviti od podganskega gradu. Oh, premagovati sem se moral, da nisem iz ure ter planil na ženski. Eni sem že enkrat zasadil nož v srce in drugo sem tudi že srečal.«

»Torej misliš, da nisva več varna tukaj?«

»Pravzaprav mi je žal,« je rekel Morač,

»da bi že zdaj pustil podganski grad na cedilu. Zaslužilo bi se še precej!«

»Ej, saj ne izgubiš svojega denarja, ampak baronotovega! Vrag naj ga vzame! Kaj naju to briga!«

Morač je z dolgimi koraki hodil gorindol po sobi.

»Res je!« je zaklical,

»obisk policijskega ravnatelja me sicer ni tako prestrašil, toda lahko je, da sta grof Sokoljski in grof Višnjegorski prišla na kopno. Ako se to zgodi, sva izgubljena! Toda volja me ni, da bi prišel moj vrat v nevarnost. Zato je najbolje, da izgineva v temi, odkoder sva prišla.«

»Kaj, ali hočeš oditi iz Londona?«

»Mi ne pride na misel. V Londonu sva varnejša kakor povsod drugod. Nikjer se tako lahko neizgine med množico kakor tukaj, zato ostaneva v Londonu.«

»To je tudi moje mnenje!« je zaklical Robič ter izpili kozarec konjaka.

»Povem Ti, da si lahko spravila lep premoženje, ako začneva premeteno delati. — Od gotovih nočnih izprehvodov se ne pride nikoli brez denarja domov.«

»Torej velja!« je zaklical doktor Morač,

»midva ostaneva tudi še za naprej skupaj in se ne strašiva ničesar. Dobro pa bo, da svojo zunanjost izpremeniva, da izgubi policija najin sled. V ta namen mora pa danes podganski grad zgoreti.«

»Ni slabo!« je rekel Robič,

»toda Piferona in staro kuharico hočeva poprej odposlati.«

»Nasprotno!« je odgovoril Morač,

»dobro bo, da odstraniva one, ki so nama tukaj gledali na prste, sicer naju lahko izdajo. Piferona morava danes upijaniti in ko zaspi, tedaj, — no, saj me razumeš, Robič?«

»O, če Te razumem, prijatelj!« je zaklical Robič,

»Ti imaš ogenj za čistilo. Požre vse, kar lahko postane človeku neprijetno; Piferonov in stare kuharice se tudi ne bo bal!«

Lopova sta se krohotala ter trkala s kozarci in še nadalje kovala svoj peklenski načrt.

Naslednjo noč je nastal v Londonu velik požar.

Velikanska ognjena baklja je žarela proti nebu ter izvabila londonske prebivalce na pogorišče.

»Podganski grad gori!«

Ta klic se je bliskoma razširil po mestu in skoro je drdralo gasilno društvo na pogorišče. Ko je pa tja dospelo, je takoj videlo, da poslopja ni več mogoče rešiti.

Kljub temu so gasilci smatrali za svojo dolžnost, da uderejo v hišo in se prepričajo, ako je mogoče rešiti kakega človeka.

Ko so pravkar nameravali planiti noter, so se na oknih drugega in tretjega nadstropja pokazale divje postave, ki so vijoč roke klicale na pomoč. Bili so to nesrečni umobolni, katerim je grozila strašna smrt.

Sredi plamena so se nesrečnezzi pojavljali, moleli roke skozi omreženo okno ter ječali na pomoč.

Gasilci so razbili vrata s sekirami, udarili v gorečo hišo ter tekli po z dimom napolnjenih stopnicah.

Pošastno so se slišali signali gasilcev v temno noč.

Ni dolgo trajalo in nesli so prva trupla iz hiše. Ta bila tako sežgana, da se jih ni dalo več izpoznati.

Dobili so le mrliče, niti enega živega prebivalca, kajti vsi so se že zadusili v dimu.

V celem je bilo štirideset trupel, katera so položili na breg.

Čeprav je bilo skoro nemogoče izpoznati posameznikov; vendar so vsakega posebej ogledali, da bi ga morda vendar še izpoznali.

Skoro pri nobenem se ni našlo znamenje, iz katerega bi se dala konstatirati identiteta, ker so vsi nosili dolgo sivo obleko, ki je bila v zavodu doktorja Morača običajna.

Našli so tudi truplo visokoraščenega moža, ki je imel na nosu zlata očala. V žepih se je našla listnica z raznimi papriji, iz katerih so sklepali, da to ne more biti nihče drug nego doktor Morač.

Drugo jutro se je čitalo v vseh časopisih, da je pri strašnem požaru, ki je uničil podganski grad, prišel tudi njegov posestnik doktor Morač ob življenje.

Ves London ga je obžaloval, kajti nihče ni poznal njegove preteklosti. Le dve osebi je vest, da je Morač umrl, napolnila z zadoščenjem.

Ti osebi sta bili Rožica in Alenka.

»Vidiš,« je rekla Alenka, ko je čitala to vest v časopisu,

»Bog je pravičen, — nebo vedno povračuje hudo. Ta zlobnež je izvršil toliko hudobij, uničil toliko ljudi, da kazen ni mogla izostati. Zdaj so ga plameni požrli, njegova duša se bo v peklu pokorila.«

Rožica ni odgovorila. S sklenjenimi rokami je slušala Alenko. Zdelo se ji je, kakor bi se ji kamen odvalil od srca, ko ni bilo več doktorja Morača na svetu.

185

Poulična muzikanta

Čegav je bil balon, v katerem sta Radivoj in Mirko ušla? Kdo je bil njegov lastnik? Komu se imata zahvaliti, da nista skočila s strehe v smrt, kar sta že nameravala storiti?

Da odgovorimo na to vprašanje, se moramo za nekaj tednov vrniti nazaj in se približati Nelsonovemu spomeniku, k onemu stebru, ki je bil postavljen v večen spomin junaškega Nelsona, ki je na morju v sijajni bitki premagal angleške sovražnike.

Bila je noč in celo velikansko mesto London je postalo mirnejše. Ob tem času ni bilo več toliko ljudi po ulicah kakor navadno.

Mirno in tiho je bilo. Luna je sijala, toda z nemotno, rumeno svetlobo.

Pri stebru Nelsonovega spomenika je slonela neka ženska.

Zavita je bila v dolg dežni plašč, kajti prejšnji večer je deževalo in na trgu so se še luže videle.

Bila je visokorasčena, vitka ženska elegantnih oblin, ki so se krasno očrtavale pod tesno se oprijemajočim plaščem. Okrog glave je imela čipkast robec.

Mimogredoči so kajpada postali pozorni na to žensko. Maršikateri moški je poželjivo zrl mlado žensko. In gotovo bi jo marsikdo rad nagovoril ter jo prosil za ljubezni sestanek, ko bi ne bi bilo na nji nekaj takega, da je vsakega zavrnilo. Obraz se je zaničljivo smehljal in oči so kazale hladen zavračujoč pogled.

So ženske, ki lahko same hodijo v temni noči po mestnih ulicah, ne da bi se jim bilo treba bati, da bi kaj neprijetnega doživele. Svojo glavo razumejo tako nositi, da se jim največji drznež ne upa bližati. Kažejo sicer svojo lepoto, a obenem pa dajo razumeti, da je njih lepota marmor nato hladna.

Pri ženski ob Nelzonovem spomeniku je bilo tudi tako. Obraz ji je bil bled, — spominjal je na marmor. Pogled je bil leden in mrzel.

In vendar je v prsih mlade ženske razsajal vihar in razburjenje ji je vzdigovalo grudi v vročih dihih.

Mlada ženska je že pol ure čakala tukaj, najbrž kakega moškega.

Toda pričakovani še ni prišel. Z zvonika bližnje cerkve je udarilo dvanajst mogočnih udarcev. Še vedno pa je stala ženska pri spomeniku in le oči so ji govorile, kako mučno ji je čakanje.

»Zdaj mora vendar priti!« je šepetala,

»o Bog, kaj naj počnem, ako me pusti na cedilu. Šele zdaj vem, kako velika je nevarnost, ki me obdaja in zasleduje. Teh par ur, kar sem prosta, je zadostovalo in mi dokazalo, kako malo sem prosta in da lahko vsak hip pridem v roke svojih zasledovalcev.«

»O oče, — oče, — pridi, — ne pusti svojega otroka samega, — nate sem upala, — nate računala, — Ti edini me lahko rešiš! — O oče, jaz Te potrebujem, — ali boš zapustil svojo Lolo?«

Zdaj vemo, da je bila to Lola, lepa sleparka, ki je šele pred par dnevi ušla iz ječe, ki bi se ji pravzaprav odprla le k izhodu v smrt.

Dočim je Lola stala pri spomeniku, je bil nesrečni Albert Fabrič že več ur v blazinici doktorja Morača. Toda Loline misli se niti trenutek niso pečale z njeno poslednjo žrtvo.

»Ej, kaj je nji do Fabriča? Saj ji ni bil več nego sredstvo do namena, orodje, katerega se je poslužila, da so se ji odprla vrata ječe.«

Zdaj je pričakovala svojega očeta, detektiva Edvina Listra, ali kakor se je sam imenoval Satanelo.

Brzojavila mu je namreč v Pariz in ako je takoj odšel odtam, je moral biti zvečer že v Londonu, torej opolnoči pri Nelzonovem spomeniku.

Lola se je spomnila očeta kot edinega človeka, ki ga zdaj lahko potrebuje.

Že teh par ur, odkar je zapustila Fabriča, je okusila, da njena prostost ni veliko vredna.

Ono noč, ko je odšla od njega, je poiskala drugo gostilno: ter tukaj spala do belega dne. Opoldne je šla obedovati v krčmo ter zahtevala časopise.

Tedaj je videla, da se vsi listi pečajo z njeno osebo. Vsak časopis je prinesel natančen opis njene zunanjosti in čitala je tudi, da je angleška policija naprošena, Lolo v Londonu iskati.

Mrzlo jo je spreletelo, kajti dosti je že slišala o vrlosti londonske policije in da so ji zdaj postala tukaj tla vroča.

Vsa obupana je bila, kajti vedela ni, kam bi se skrila. Kaj naj počne, da uide pozornosti policije?

Niti stanovanja si ni upala najeti, ampak cel dan je brez namena tavala po mestu, — iz gostilne v gostilno, iz kavarne v kavarno, le da bi zasledovalcem zmešala sled.

Oh, vsako minuto si je želela očeta. Le on ji lahko pomaga. Bil je izvrsten detektiv, ki je že nebroj zločincev spravil iz skrivališčev na svetlo. Torej bo gotovo našel skrivališče za svojo hčer, katero je oboževal.

Zato je Lola že pol ure poprej prišla k spomeniku, kajti bala se je, da bi prišla prepozno.

Med čakanjem so ji prišle različne misli v glavo. Nebroj dvomov jo je mučilo.

Kaj, ko bi Satanela ne bilo v Parizu, ko je dospela brzojavka tja? Ako je ni dobil, potem je bila sama sebi prepuščena.

Mislila je tudi na to, da je lahko Pariška policija dobila njeno brzojavko. Potem je bila pa gotovo izgubljena!

Plašno se je Lola ozirala okrog če ne prihaja kak policist od strani.

Toda vsako je šel mimo nje in nihče je ni nadlegoval.

Zdaj je bila ura dvanajst, — zdaj mora priti.

In res, — zadnji udarec še ni padel, ko se je v stranski ulici pojavila oseba, katera se je Loli zdela očetu podobna.

Bila je vitka moška postava v dolgem plašču in s klobukom, globoko pomaknjenim na čelo.

Počasi je stopal proti spomeniku, — bližje vedno bližje je prihajal, — Loli je močno tolklo srce, — zdaj se mora odločiti!

O če ni bil on, potem ni več upala, da bi še prišel.

Zdaj, — o strah in groza, — zdaj, — ko ji je prišel na pet korakov blizu in jo premotril, se je zopet obrnil in odkorakal proti ulici, odkoder je prišel.

Lola je obupala, — torej se je zmotila, — to ni bil njen oče!

Toda glej, — tujec je obstal, se obrnil, šel zopet malo korakov naprej, obstal ter se ozrl nazaj.

Zdaj je bilo Loli jasno, na takem prostoru se ni hotel sniti z njo; hotel je poiskati bolj samotem kraj.

Takoj je šla za možem proti temni ulici.

Tujec je držal roki na hrbtu. Loli se je zdelo, da ji s prstom miga.

Mož v plašču je korakal dalje, dokler ni dospel do nekega poslopja, ki je bilo zidano šele do drugega nadstropja.

Tam je trenutek obstal. Nato je smuknil pod zidarskim odrom v notranjost poslopja.

Lola je trenutek premišljujoč obstala. — Ali naj si upa iti za človekom tudi tja noter? To je lahko zaseda, katero so ji pripravili, da jo brez pozornosti primejo. Ali je bil pa morda kak zločinec, ki jo misli umoriti in oropati?

Nevedoč, kaj naj stori, je par minut korakala gorindol pred poslopjem. Tedaj ji je padel nenadoma kamenček od zgoraj pred noge.

To je bilo brez dvoma znamenje. Lola je nato stopila v poslopje.

A tu ni bilo stopnic, le lestvica je vodila v prvo nadstropje.

Zopet je Lola obstala.

»Lola, — Lola!« je zadonelo od zgoraj,

»pridi, — jaz sem, Tvoj oče!«

Tedaj je Lola komaj zadrževala vzklik veselja. V naslednjem hipu je vzdignila krilo do kolen ter plezala po lestvi.

Ko je dospela do konca lestve, jo je prijelo dvoje rok in ji pomagalo docela gori. V naslednjem hipu jo objelo dvoje rok. Nekdo jo je potegnil na prsi ter jo stisnil k sebi, — bil je njen oče.

Zdaj šele, ko je odložil klobuk in plašč, ga je izpoznala.

Bil je v resnici detektiv Edvin Lister ali Satanelo. Z golim obrazom, presunljivimi očmi in ozkimi ustnami, ki so kazale nevpogljivo vztrajnost, je stal pred njo.

V tem hipu pa detektiv ni bil tako miren kakor sicer. Bil je zelo razburjen in glas se mu je tresel, ko je zaklical:

»Hvala Bogu, nesrečni otrok, da sem Te našel, preden je udarilo nate. Oh, kako sem bil že v skrbeh, da pridem prepozno. A zdaj, ko sem pri Tebi, je največja nevarnost minila.«

Lola, ki je cel dan kakor blazna letala po ulicah, je vsled razburjenja začela ihteti.

Oči, ki so sicer tako neusmiljeno zrle nesrečo drugim, so zdaj točile vroče solze čez svojo bol.

»Tukaj sva vsaj za trenutek varna,« je rekel Lister,

»nihče si ne misli, da sva tukaj. A zdaj daj, da Te ogledam, ljuba hči! Bleda si. A kljub dolgemu zaporu nisi izgubila svoje lepote. Nesrečni otrok, kaj si storil? Kako si mogla tako nepremišljeno ravnati?«

»Oh, oče, ko bi Ti vedel!«

»Tiho, jaz vem vse! Žal, da sem prepozno izvedel! Bil sem baš na velikem potovanju po Belgiji, ko so Tebe zaprli. Pozneje so me službeno poklicali na Holandsko. Tako nisem mogel izvedeti za Tvojo nesrečo.

Takrat nisem čital nobenega časopisa ali sem pa v naglici prezrl vest o Tvojem dejanju. A naj bo kakor hoče, Lola, očital Ti ne bom ničesar, kajti lahko si mislim, da Te je ona ženska, ki si jo umorila, izzivala in Ti grozila. Poljše bi pa bilo, da ne bi storila tega.

»Oči, prosim Te,« je zaklicala Lola,

»nikar mi ne očitaj! Ako me tudi Ti zapustiš, mi ne ostane drugega, nego v vodi iskati rešitve. Življenje se mi je itak priskutilo in skoro si želim, da me zopet zapro v ječo.«

Satanelo je ljubil svojo hčer, to je bil edin svež žarek njegovega življenja.

Ta človek, ki se je neprestano bojeval z vso veško družbo, ki je vse, ki so z njimi občevali, varal, ta zločinec, ki je tako izvrstno nosil krinko poštenja, je v resnici zelo ljubil svojega otroka.

Ko je slučajno izvedel, da je Lola njegova hči, se je rodila iz njegovega kratkega, nesrečnega zakona, odtarkat ni nehal v mislih skrbeti zanjo.

Zelo dolgo časa se je neprestano pečal z njeno bodočnostjo, da bi le-to čim najbolj prijetno uredil svojo hčer.

Prijel jo je zdaj za obe roki, potegnil jokajočo nase ter rekel z iskrenimi glasom:

»Lola, ljubo dete, prosim, rotim Te, ne udajaj se takim mislim. Še vse se bo popravilo. Saj jaz Te nočem obtožiti, zato te tudi ne vprašam, kako si prišla do te krivice, saj si lahko sam razložim vse.

Kajne Arbela je prišla neki dan k Tebi ter Ti govorila, da Te odtrga od Mirkota Višnjegorskega ter pove da nisi Rožica, kakor je Mirko mislil?«

»Da, tako je bilo,« je zaklicala Lola,

»v istem hipu me je navdalo nepremagljivo sovraštvo zoper to žensko, ki je hotela lastno hčer storiti nesrečno. Zato sem sklenila umoriti.«

»Vraga, zakaj nisem bil takrat v Tvoji bližini,« je vzkliknil Satanelo,

»jaz bi že Arbelo na kak način odstranil, ne da bi jo umoril in jaz bi Te rešil, ne da se Ti kaj tako groznega pripetilo. Torej si jo strmoglavila s Krvave peči v reko, — kakor sem čital v časopisih, — potem so Te pa peljali v ječo? Ali ni tako?«

»Da, dragi oče!«

»Kako se Ti je pa posrečilo ubežati iz ječe? Tudi o tem sem čital le negotove stvari.«

Lola je povedala očetu vse, kar se je zadnje dni zgodilo: Opisala mu je, kako se je mladi advokat zaljubil v njo, kako ga je zapeljala, da jo je izpeljal iz ječe in ubežal z njo.

»Izvrstno!« je hripavo zaklical Satanelo,

»v tem poznam svojo hčer. Toda naprej, — kje si Alberta, tega bedaka pustila? Kako si se ga iznebila?«

Lola je povedala očetu dogodke zadnje noči in kako je s pištolo v roki odšla od njega.

»Ali pa veš,« je rekel Satanelo,

»da si jako nepremišljeno ravnala? Morala bi tega Alberta še nekaj časa za nos voditi. Vedno je nevarnost velika, ako se loči od zaveznikov.«

»Jaz nisem več mogla ostati pri njem,« je vzkliknila lepa, črnolasa ženska,

»ne vprašuj me pa, zakaj. Do jutra nisem mogla ostati pri njem.«

»Razumem! Zato Te tudi nočem karati. On Ti ni bil simpatičen, Tvoje srce ima drugi?«

»Da, oče, — moje srce ima še vedno oni, ki sem ga edino ljubila in ga bom ljubila do zadnjega diha, namreč Mirkota Višnjegorskega.«

Satanelo je za hip umolknil in premišljal. Obsenčil je oči z roko in ko je potegnil proč, je imel obrvi temno namršene in glas mu je zamolklno zvenel, ko je zopet nagovoril svojo hčer.

»In zdaj, ko si mi povedala cel dogodek, Ti ne smem zamolčati, da si v veliki nevarnosti. Ob sebi umevno je, da so poslali tiralnico za Teboj in kar je najhuje, je to, da so že našli Tvoj sled, ker vedo, da sta ubežala z Albertom v London. V tem hipu je že celo krdelo policistov v Londonu na nogah, da Te najdejo in Ti vendar veš, da imajo angleški detektivi dobre nosove.«

»To vem, ljubi oče,« je zaklicala Lola,

»in gotovo bi obupala, ko bi ne imela Tebe, kajti Ti si bolj zvit in premeten nego vsi skupaj. Le Ti edini me lahko rešiš.«

»To bom brez dvoma storil,« je rekel Satanelo,

»toda previdno, jako previdno moramo iti na delo, da se ne izdamo.«

»Oče, pelji me proč odtod,« je zaklicala Lola,

»pojdiva še to noč iz Londona. Prosim Te, vzemi me s seboj v Pariz!«

»V Pariz? Kam pa misliš! To bi se reklo, peljati Te v levov brlog. Tam bi prav gotovo prišla svojim zasledovalcem v roke.«

»Pojdi torej z menoj v Ameriko!«

»Še manj! Nič ni bolj nevarnega nego iti na ladijo, kajti policija v pristaniščih je skrajno pazna in takoj zasledi zločinca.«

»Torej moram ostati na Angleškem?« je zaklicala Lola.

»Še več! Ostati moraš le v Londonu.«

»Kaj, niti iz Londona ne smem? Kdo mi pa more braniti?«

»Neumno dete!« je zaklical Satanelo.

»Ti ne poznaš razmer, v katerih zdaj živiš. V tem hipu ima tukajšnja policija natančen popis Tvoje osebe v rokah, zato moraš biti zelo previdna.

Na vsakem kolodvoru je policist, ki pazi nate. Pri odhodu vsake ladije je kak detektiv, ki Te išče. Po vseh ulicah gledajo dame, če ni kakšna Lola vmes. Tudi ako hočeš peš oditi iz Londona, ne uideš policiji. Le eno Ti ostane, da uideš vsem poizvedbam, namreč, da ostaneš v Londonu, kajpada preoblečena.«

»Če ni drugače, ljubi oče,« je rekla Lola,

»se hočem udati v svojo usodo. Sicer pa nisem brez denarja, ampak imam precejšnje premoženje.«

»Tudi jaz imam dovolj denarja,« je odgovoril Satanelo,

»v istem hipu, ko sem dobil Tvojo brzojavko, sem sicer naglo odšel, toda denarja sem dovolj vzel s seboj. Imam pa še nekaj boljšega nego je denar.«

»Kaj?« je vprašala Lola ter pričakovanja polna zrla očeta.

»To stvar imam tukaj!« je rekel Satanelo ter pri teh besedah stopil v kot in privlekel iz praznega soda zavoj.

»V tem zavoju,« je nadaljeval Satanelo, ter odpirati tega,

»je vse, kar potrebujeva: obleka, v kateri Te ne bodo izpoznali, — lasulja, oziroma brada in pa ponarejeni papirji, s katerimi se oblastvu dokaze svoje ime in stan. Te stvari so nama na razpolago. Tu obleka, tu lasulja in tu papirji. Na podlagi teh papirjev bo najino ime v naslednjih tednih: stari Satanelo in njegova hči Gabrijela Satanelò. Ti papirji so bili namreč enkrat last mojega očeta. Ta krstni list je od moje sestre, ki je že umrla. — Zdaj se pa naglo preoblečiva. Kot poulična, italijanska muzikanta bova hodila po londonskih ulicah. Noben človek ne bo mislil, da je stari, belolasi mož z goslimi detektiv Edvin Lister in da je mlada ženska poleg njega, ki vrti orgle, iskana morilka Lola.«

Pri teh besedah je Satanelo razgrnil obleko. Lola je videla, da je njen oče na vse mislil, za vse skrbel.

Tu je bila rdeča obleka, kakršno nosijo Italijanke, — moderč s srebrnimi našivi in velikim denarnim drobižem, dalje mreža za lase. Pa tudi zelene nogavice, nizke čevlje in pisana srajca, — sploh vse, kakor potrebujejo Italijanke za obleči.

»Naglo se obleci,« je zaklical Satanelo,

»lasulje Ti niti treba ni, ker Te bo že obleka dovolj izpremenila. Dobro bo, da hitro odideva iz tega skrivališča.«

Lola je stopila v kot ter slekla svojo obleko in oblekla od očeta prinešeno.

Nato je zavila lase v mrežo in djala v ušesa velike srebrne uhane, katere je tudi oče prinesel s seboj.

Satanelo se je tudi preoblekel in se popolnoma izpremenil, da ga celo Lola ni več izpoznala. Komaj je verjela svojim očem, kajti mesto velikega, vitkega očeta je stal pred njo star možiček s skrivljenim hrbtom vsled bremena let. Glava mu je bila pokrita s snežnobelimi lasmi in kratka siva brada mu je obkroževala naguban obraz.

Ta sivolasi starček je nosil črne hlače dokolenice, ki so bile že na več krajih zakrpane, volnene nogavice in stare čevlje. Zgornje telo mu je odevaj rjav, pisano nališpan jopič. Širok plašč mu je padal z rame in na glavo si je potisnil klobuk s širokimi okrajci.

»No, ljubo dete, ali sem dobro napravil?« je vprašal Satanelo,

»ali misliš, da bo naju policija izpoznala? Povem Ti, takle policist gre lahko mimo naju, ne da bi najmanjše stvari slutil. Segel bo še v žep in stisnil nama vinar v roko zlasti, ako bova dobro pela in igrala. Poglej ta inštrument. To so italijanske orgle za vrteti, katere lahko vsak otrok igra. To godbo bom jaz na gosli spremljal.«

»O, kako prirosto,« je zaklicala Lola,

»to bom že izvrstno znala igrati.«

»No, potem lahko takoj poskušava,« je rekel Satanelo,

»sicer ne tukaj, ampak pred vrati najbližje gostilne, kamor Te bom peljal.«

Po teh besedah je Satanelo privlekel iz kota stare italijanske orgle ter si jih naložil na vpognjen hrbet, medtem ko je dal Loli violino v roko.

»Jaz bom nosil orgle,« je rekel, »ker bi bile zate pretežke. Ti pa lahko nosiš gosli. Le dobro pazi nanje, ker so mi zelo drage. To je edini spomin, ki sem si ga rešil iz svojega prejšnjega življenja, iz svoje mladosti, ko še nisem bil detektiv Edvin Lister, niti zločinec Satanelo, ampak srečen in zadovoljen muzikant. Ako pomislim, da mi je ona Arabela, katero si umorila, uničila srečo, potem se mi ne zdiš več morilka, ampak orodje, s katerim je previdnost kaznovala nezvesto ženo. Pasti je morala od roke lastnega otroka; tako je bilo zapisano v knjigah osode.«

Pošastno je zabliskalo v Satanelovih očeh pri teh besedah, nato je naglo šel s svojim bremenom po lestvi nazdol, Lola pa počasi za njim.

Bila je kakor izpremenjena. Nič več strahu in bojazni ni imela, odkar je našla svojega očeta; je vedela, da se ne bo več vrnila v ječo.

Ko sta stopila na cesto, se je Satanelo obrnil v predmestje, o katerem je vedel, da traja tam celo noč živahno življenje.

Bilo je to londonsko predmestje Viteshapel, ki je zelo na slabem glasu, kajti tu je združenja največja revščina s hudodelstvom. Od tu izhajajo po mestu oni ljudje, ki ne segajo samo po tujem imetju, ampak tudi po življenju.

Stari Italijan in njegova hči sta vzbujala po ozkih ulicah veliko pozornost.

»Le poglejte,« so kričali moški,

»sveže blago, ki ga tukaj še nismo videli.«

»Hudiča, ta deklina mi pa ugaja.«

Čokat delavec, ki je štiri tedne delal v rudokopu in zdaj prišel v London, da v malo dneh požene zaslužek požrtvovalnega dela, je stopil k Loli, jo objel in jo hotel potegniti nase.

»Maladetto diavolo!« je zaškrtpal stari sivolasi Italijan,

»proč, pes, sicer Ti zabodem nož med rebra!«

»Haha, ta ne razume šale,« so se krohotali drugi delavci,

»Italijani imajo hudiča v telesu.«

Delavec je zaklel in stopil nazaj. Nihče si ni več upal nad Lolo ali Italijana. Satanelo jim je vzel veselje.

»Pojdi, ljuba Gabrijela,« je zaklical Satanelo Loli,

»stopiva v gostilno, kjer bova ljudem zaigrala. Morda zasluživa pri tem toliko, da si kupiva gorko večerjo.«

Ko so ljudje na cesti videli, da je šla lepa Italijanka s starim spremljevalcem v krčmo »K zlatemu sidru«, so planili za njima. Gostilničar je z veseljem gledal, ko se mu je gostilna napolnila do zadnjega kotička. Vsi so hoteli poslušati godbo, ki jo bosta Italijana delala.

Nekam plašno je Satanelo pričakoval prvi konec, ki ga bo dal s svojo hčerjo.

Srce mu je bolj burno bilo nego takrat, ko je stal pred sijajnim občinstvom z goslimi v roki.

Predvsem je šlo za to, da Lola ne bi izdala svoje nemožnosti v godbi, ker bi se sicer vzbudil sum, da sta le preoblečena.

»Naprej, zavrti orgle!« je šepetal starec svoji hčeri, ki sta se postavila sredi sobe.

Veselo je bil pa presenečen, ko je opazil, da ima nadarjenost za godbo. A drugače ni moglo biti, saj v krvi ležalo.

Bila je vnukinja starega Satanela, ki je s svojimi pozicijami vzbudil občudovanje po celi Italiji.

Sploh ji je bilo pa treba le na to paziti, da je enakomerno vrtela orgle in ostala v taktu, in to se ji je izvrstno posrečilo.

Že po prvi točki so začeli poslušalci burno ploskati, tudi na najbolj sirove in propale duše ima godba vpliv.

Ti ljudje, ki so se ponašali sicer s svojo sorovostjo, so postali krotki, ko so jim na uho zadoneli mehki glasovi orgel in omamljajoče igranje Satanelovih gosli.

Ko je potem Satanelo sam igral eno polni neapoljskih narodnih pesmi, ki so tako ganljive, je postalo burno tiho kakor v grobu. Niti žvenket časa se ni čul; dala je sveta tišina.

Lola je postala vsled tega drzna. Ko je oče zopet hotel igrati italijansko narodno pesem, je nenadoma začela glasno in milozvočno peti.

Te pesmi se je naučila na Sokolskem gradu, kajti je grof Radivoj, ki jo je takrat še smatral za svojo hčer, opazil, da ima talent do muzike in prijeten glas, je takoj preskrbel najboljše učitelje v godbi in petju.

Ako je ljudi očaralo že krasno igranje Satanela na orgle, jih je Lolino lepo petje skrajno navdušilo. In ko je Lola ob spremljevanju gosli začela še plesati ter na italijanski način oprla glavo na roko in telo v čudovitih lastnih gibih vrtela, tedaj je zagrelo po sobi gromovito, ploskanje, da je bil krčmar že v skrbeh za svoje mize in kozarce.

»Zdaj pa pojdi pobirat,« je šepnil Satanelo hčeri,

»vse morava storiti, da bo prevara tem popolnejša.« Po teh besedah ji je dal majhen krožnik v roko. Lola je šla zdaj od mize do mize in kar deževalo je malega debelega denarja na krožnik.

Sicer je nekaj drznih dečakov bilo drznih, da prijelo Lolo za ramo ali roke ali skušalo celo potegniti jo v naročje, toda Lola je samo pogledala drznega in tako je imela mir pred njim.

Koncert se je nadaljeval s presledki skoraj dve uri, dokler niso začeli gostje odhajati.

Tudi Satanelo je zaprl orgle in jih hotel zadeti v ramo, ko je krčmar stopil k njeni ter mu rekel: »Hej, Italijan, par besed bi rad govoril z Vami in Vašo hčerjo. Pojdita k mizi. Dočim se bosta krepčala, z Vama hočem nekaj predlagati.«

Krčmar ju je peljal k mali mizi, ki je bila že pripravljena za oba.

Cela skleda s sočno koštrunovo pečenko, najljubša jed Angležem, je stala pred njima. Poleg jedi je stala steklenica vina.

»Zdaj jejta in pijta, — pošteno sta si zaslužila!« je zaklical krčmar.

»Sploh pa, ali bi hotela vsak večer meni igrati in peti? Jaz zaslužim pri tem in Vidva bosta tudi zadovoljna z menoj.«

»Hm, to se da slišati,« je odgovoril Satanelo,

»kaj nama daste, ako igrava vsako noč pri Vas?«

»Vrag naj me vzame, če ne bosta zadovoljna z menoj,« je zaklical krčmar in udaril z roko ob mizo, da so kozarci žvenketali,

»v drugem nadstropju imam sobo in zraven malo sobico, kateri Vama dam in poleg tega še hrano. Ali ni to dovolj? Pomisliti morata, da Vama gostje tudi denar dajo.«

»No, potem imava stanovanje, katero bi morala še iskati,« je zaklical Satanelo Loli.

»Jaz mislim, ljuba Gabrijela, da sprejmeva to ponudbo. Toda obveževa se le za štirinajst dni, ker se mora najprej videti, kako bomo ugajali drug drugemu.«

»S tem sem tudi zadovoljen,« je mrmral krčmar.

»Ako sta torej zadovoljna, Vaju bom takoj peljal v stanovanje. Poprej morata pa jesti in piti. — Presneto, Vaša hči je pa lepa, — toda preveč bleda je! Rdeča lica mora dobiti v moji hiši, kakor resnično se imenujem Jon Pudding!«

Pol ure pozneje sta bila Satanelo in Lola v svojem novem domu.

Večja soba je bila prav čedno urejena, imela je zofo, preprogo in zavese ter posteljo za Satanelo.

V mali sobici je stala postelja za Lolo.

Kar je oba razveselilo, je bila velika snažnost, ki je vladala v celi hiši.

»O ljubi oče,« je zaklicala Lola ter hvaležno stisnila očetu roko,

»kako srečna sem, da sem Te našla. Ako bi ne prišel, bi morala to noč končati svoje življenje, kajti policiji nisem hotela priti v roke.«

»Predvsem moraš tiho govoriti, ljubo dete,« jo je poučil Satanelo,

»zdi se mi, da stene niso posebno debele in da bi se naju v sosednji sobi lahko poslušalo. Paziti morava zelo, da ne bo izdana najina skrivnost.«

»Ali misliš, ljubi oče, da sva v tej hiši popolnoma varna pred policijo?« je vprašala Lola.

»O tem Ti hočem povedati svoje mnenje,« je rekel Satanelo ter sedel v udoben stol.

»Policija Te bo v celem mestu iskala, samo v tem delu mesta ne, ker se ji bo nemogoče zdelo, da bi zločinec iskal zavetja tukaj, kjer kar mrgoli policistov in detektivov.

In zdaj predlagam, da greva počivat. Zadnji dnevi so bili jako razburjivi zate, zato potrebujejo Tvoji živi spanja. Lahko noč, ljubo dete, počivaj sladko! Jaz, Tvoj oče Te bom varoval!«

»O oče, kako si mi dober!«

»In temu se čudiš? Ali bi bil Tvoj oče, ko bi ne bil dober s Teboj? Vse se lahko zataji v življenju, — slišiš — vse, lahko se naravne zakone z nogami tepta ter zanikuje človeške postave, toda eno ostane tudi najslabšemu človeku, — to je ljubezen, ki nastane po krvi. Otrok lahko zataji svojega očeta, toda oče svojega otroka nikoli! Lahko noč, moja Lola, — lahko noč!«

186

Amater-fotograf

Skoro tri tedne je preteklo, odkar sta bila Lola in Satanelo v Londonu. V tem času nista skoro nikoli prišla iz skrbi.

Zasledovanje morilke Lole je bilo hujše nego si je sam Satanelo mislil.

Angleške oblasti so se na vso moč trudile, da ustrežejo avstrijskim oblastvom. Cela vojska detektivov je bilo razposlanih, da iščejo Lolo.

Poleg tega so pa še vsi časopisi prinesli Lolino sliko. Ravno njena lepota je grozila, da postane nevarna zanjo.

Ako bi bila morilka grda, bi najbrž časopisi ne prinesli njene slike.

Toda tako izredna lepotica kakor Lola, — tako pustolovska ženska kakor ona, s to so se časopisi z več seljem pečali. Skoro ni dan pretekel, da bi ne izšla njena slika v kakem časopisu, obenem z obsežnim opisom celega njenega življenja, kolikor je bilo znano.

Tudi v krčmo Jona Pudinga so prišli časopisi.

Isti ljudje, ki so lepo Italijanko vsak večer občudovali, se vsako noč zabavali pri njenem petju in plesu, so videli sliko, toda na to niso prišli, da je črnolasa, čudovito lepa ženska, kateri so vedno ploskali in jo obdarovali, ista, katero tako vztrajno iščejo.

Pa tudi ko bi ta ali oni to vedel, bi se Loli ne bilo treba bati izdajstva. Kajti v tem mestnem delu je bila zelo priljubljena. Jon Puding je bil tudi vesel lepe kupčije, ki jo je sklenil oni večer, ko je Satanela in njegovo hčer vzel v hišo.

Dočim krčma poprej ni bila dobro obiskovana, je prišlo zdaj toliko gostov, da jim je krčmar komaj mogel postreči.

Lepa Italijanka je bila privlačna moč prve vrste.

Toda ravno slava in priljubljenost, kateri je Lola želela v tem zloglasnem mestnem delu, je postala skoro vzrok novih skrbij in strahu.

Ni dolgo trajalo in v Viteshaplu so govorili samo še o lepi Italijanki, o neapolskem biseru, kakor so jo začeli nazivati. — Da celo izven tega dela se je razširila njena slava.

Tudi lahkoživci postanejo skoro pozorni na kako novo krasotico. Na to gredo na lov in to jim je v veselje, da je kdo prvi, ki si osvoji novo zvezdo.

Slučaj je nekega večera dovedel mladega angleškega plemiča v krčmo Jona Pudinga. Videl je Lolo, bil očaran od njene lepote in drugi večer je prišel že s šestimi prijatelji, ki so v sodbi glede lepote Italijanke popolnoma z njim soglašali, — da je Lola namreč krasna, očarljiva in poželenja vredna.

Od zdaj so skoraj vsak večer prihajali lahkoživci. Obsipali so Lolo ne le z odobravanjem, ampak tudi s cvetlicami in darili. Nekateri so ji celo briljante poslali, a te je Lola zavrnila.

Satanelo je nerad to gledal. Takoj je slutil, da ne postane nič dobrega iz tega. Zato je Loli svetoval, naj zapustita krčmo Pudingovo in se naselita v kakem drugem delu mesta.

Toda o tem ni Lola ničesar hotela vedeti. Saj je bila ženska in njeni samoljubnosti je jako ugajalo, da jo občudujejo najboljši in najbogatejši londonski možje.

Nikoli pa Lola ni trpela, da bi se je kdo dotaknil, — nikoli se ni zmenila za izzivajoče in vabljive poglede, pa tudi Satanelo ne dovolil.

Mladi plemič, ki je Lolo iztaknil, se je resno zaljubil v njo.

Čeprav je mislil, da je Lola rojena iz najnižjih slojev ljudstva, se je vendar pečal z mislijo, da si na vsak način pridobi njeno naklonjenost in če bi drugače ne moglo biti, celo s tem, da se poroči z njo. Tega ji sicer še ni povedal, ker mu je manjkala vsaka priložnost. Toda nekega dne je vtaknil v cvetlični šopek, katere ji je vsak večer metal, malo pisemce, v katerem jo je prosil, naj postane njegova, in naj mu stavi svoje pogoje.

Lola je na to pismo prav tako malo odgovorila kakor na njegove poglede. To vzdržljivost je lord smatral za nedolžnost in zato se mu je še bolj priljubila.

Predvsem je moral imeti njeno sliko vedno pri sebi. Ker ni upal, da bi mu sama dala svojo fotografijo, si je sklenil pridobiti njeno sliko zoper Lolino voljo. Bil je izvrsten fotograf, samouk, ki je v svojo zabavo veliko fotografiral ter imel različne aparate vseh velikosti.

Šele pred kratkim je kupil kakor škatlica za vžigalice majhen aparat, ki je jako natančno posnel predmete.

Skril ga je lahko v roki in ako je bilo treba fotografirati, je pritisnil majhen gumb in slika je bila napravljena. Kajpada je potem lahko dal to majhno sliko povečati.

Nekega večera, ko je Lola ravno plesala, je mladi plemič pritisnil na gumb škatlice in Lola je bila fotografirana, ne da bi sama vedela kdaj. Mislil, da se mu je posrečilo dobiti sliko oboževane deklice, je mladega plemiča zelo vzradostila. Hitel je domov ter v temni sobi napravil sliko.

Ta se je popolnoma posrečila, a zadostovalo mu ni, ker je bila premajhna. Hotel je razločno videti sliko lepe Italijanke in ker ni hotel sam povečati slike, je šel k nekemu fotografu ter mu naročil, naj mu primerno sliko poveča.

Nevede je prišel k fotografu, ki je bil v službi policije in ki je šele pred kratkim moral nekaj več slik morilke Lole napraviti. Te slike so bile določene detektivom, ki so Lolo iskali.

Ko je fotograf po odhodu mladega lorda motril sliko lepe Italijanke, se mu je zdela podobnost med njo in neko drugo sliko, ki jo je pred kratkim napravil, jako velika.

»Kaj je to?« je osuplo vzkliknil,

»ali je mogoče? Ne, ta podobnost me ne vara, to so iste poteze kakor jih ima morilka. Morda sem zasledil dragoceno tajnost, s katero bom policiji jako ustregel? — Poleg tega je od avstrijske policije razpisana nagrada, ki jo moram dobiti, ako bi morilko vsled teh podatkov vjel.«

Fotograf je utaknil Lolino podobo in ono malo sliko, ki mu jo je lord prinesel, v žep ter takoj šel k policijskemu ravnatelju, ki se je zelo začudil, ko je fotograf stopil pred njega z besedami:

»Prišel sem, da Vam pomagam ujeti morilko Lolo.«

Pri teh besedah je uradniku pokazal obe sliki in mu dal povečevalno steklo, da primerja fotografiji.

»Res je!« je veselo zaklical ravnatelj,

»veliko uslugo ste nam napravili. Ta Italijanka v Vitešhaplu, o kateri se je zadnji čas toliko govorilo, je morilka Lola. Še danes zvečer jo hočemo zapreti!

Ti sliki ostaneta tukaj. Takoj bom potrebno odredil. Vi boste pa dobili nagrado, ki je razpisana na morilko.«

Fotograf je ves srečen odšel. Nagrada mu bo prav dobro dosla, kajti v krčmi se je ravno mislil poročiti. Zato mu bo denar prav prišel.

Komaj je fotograf prišel domov, je lord vstopil ter mu hlapno rekel:

»Dragi moj, jaz sem si stvar premislil. Prosim, vrnite mi malo sliko. Napravil bom boljšo sliko ter jo Vam dal, da jo povečate.«

Tedaj je bil fotograf v največji zadregi, kajti slike ni več imel in lordu ni mogel resnice povedati. Ker pa ni bil navajen lagati, se je skoro zapletel v protislovja.

»Kje je slika?« je hlapno zaklical lord,

»ako ste poštenjak, me ne boste za nos vodili. Zastavim Vam besedo, da Vas lahko popolnoma uničim, ako vse svoje prijatelje svarim pred Vami, — torej mi takoj natanko povejte, kaj je s sliko.«

Tedaj ni ostalo fotografu drugega nego povedati resnico.

»Kako visoka je nagrada, ki je razpisana na glavo morilke?« je vprašal lord, ki je postal mrtvaško bled.

»Zdi se mi, da le tritisoč kron,« je odgovoril fotograf.

»Nesrečni človek, — jaz bi vam plačal dvajset tisoč kron, ko bi mi povedali to skrivnost. Ker se je pa že zgodilo, vam dam petsto funtov šterlingov s pogojem, da se ničesar ne izve o najinem sedanjem pogovoru.«

»Zakaj ne, gospod lord,« je odgovoril fotograf,

»jaz vam dam častno besedo.«

Nato je utaknil v žep denar, ki ga mu je lord naštel na bankovcih. Takoj je lord odšel s trdnim sklepom, da ne pusti ljubljene ženske pasti policiji v roke.

Lord Edgar Aberden je bil plemenit in dostojen lord. — Zaničeval je, zločince kakor vsak drug, toda njemu ni šlo v glavo, da bi krasna Italijanka, katero je oboževal, postala nesrečnica.

Ne, Lolo je hotel svariti, da se pravočasno izogne varnosti. Za nobeno ceno ni hotel doživeti, da bi prišla ta morilka v ječo in potem morda na morišče.

Lord Aberden je takoj sedel v voz ter se dal peljati v Vitešhapel. — Na vsak način je hotel dogovoriti se z Lolo.

Zdaj ga ne bo več zavrnila, ker ji prinaša drago svarilo, ki jo more dati človek človeku — namreč življenje.

Sladka nada mu je napolnila dušo. Ali mu Lola ne bo hvaležna, ali ga ne more ljubiti, ker toliko stori zanj? In res, ko bi le kdo v Londonu izvedel, da je on, lord Edgar Aberden povzročil beg morilke, potem mu ni ostalo drugega, nego pognati si kroglo v glavo.

V krčmi Jona Pudinga je bil že dobro znan. Krčmar se je zadovoljno muzal, ko je videl priti dobrega gosta, kajti ta ni nikoli druge pijače pil nego šampanjca in za vsako steklenico trikrat več plačal.

Doslej je prihajal lord v zloglasno krčmo vedno preprosto oblečen. Danes se je pa pokazal kot elegantno oblečen gospod.

»Hola, ali prav vidim?« je zaklical Jon Puding, ko je vstopil lord Aberden,

»star znanec! Kako pa izgledate danes, ali ste zadeli veliko srečko?«

»Poslušajte me!« je zaklical lord,

»takoj moram govoriti z lepo Italijanko Gabrijelo. Dam vam pet funtov šterlingov, ako mi pripravite ta pogovor.«

»Denar bi rad vzel,« je rekel Jon Puding ter široko smehljal,

»toda v tem hipu bi vam niti za tisoč funtov ne mogel preskrbeti pogovora z Lahirno, ker s starcem odšla z doma. Saj hodita cel dan po londonskih ulicah. Povedati vam pa ne morem, v katerem kraju vrtila zdaj svoje orgle.«

To je bil hud udarec za lorda, kajti minute so bile dragocene.

Angleška policija je nagla in čeprav je policijski ravnatelj rekel fotografu, da bo Lolo šele zvečer dal zapreti, vendar si je to lahko premislil. Morda je že poslal svoj ponjone za njo.

Kaj naj stori? Ali naj tukaj počaka? To bi bilo brezkoristno, kajti kakor je krčmar pravil, je prihajal starec šele zvečer s svojo hčerjo domov.

Potem bi bilo pa že prepozno, kajti policisti bi že stopili hišo ter le na to čakali, da pojde deklica v past.

Lord si je le trenutek premislil; nato se je obrnil ter odšel iz krčme. Stopil je na voz ter ukazal kočijažu, naj ga na slepo srečo vodi po londonskih ulicah.

Ko je lord nastopil svojo vožnjo, je bila ura opoldne.

Ura za uro je potekla, toda čeprav se je lord vozil po vseh krajih, vendar ni mogel zaslediti muzikantov.

Naposled, ko se je že temnilo, je zaslišal v neki ulici zvoke orgel.

»Našel sem jih, — Italijana morata biti!« je veselo zaklical lord.

Ukazal je ustaviti voz ter skočil z njega. Komaj je stopil v ulico, je že opazil belolasega starca, ki je igral na gosli. Poleg njega je stala lepa Italijanka, ki je vrtela orgle.

Ko bi se Aberden udal prvemu nagibu, bi hitel k nji ter jo s tresočim glasom posvaril. Toda muzikanta je obšel ter jo s tresočim glasom posvaril. Toda muzikanta je obšla velika množica ljudi. Gotovo bi postali pozorni, ko bi se tako ugleden gospod pečal s tema človekoma. Aberden je potrpežljivo počakal, da sta končala igro, da je starec naložil orgle na ramo in deklica vzela gosli.

Nato sta šla naprej in konec ulice jima je Aberden zastavil pot.

187

Zadnji izhod.

Lola se je lahno zdrznila, ko je zagledala mladega moža, kajti takoj je v njem izpoznala lorda, ki ji je v Pudingovi krčmi toliko pozornosti posvečal. Lola se je zato po pravici bala, da bo oče mladeniča osorno zavrnil, kajti Satanelo ni pustil, da bi se kdo bližje seznanil z njegovo hčerjo.

Lola je čitala pismo, katero ji je lord Aberden poslal v šopku. Vedela je torej, da jo je mladi plemič ljubil do blaznosti in zato je zdaj mislila, da bo lord ponovil svojo prošnjo, ko jima je zastavil pot.

Zvečer v krčmi ni imel nikake prilike, da bi z njo govoril, zato je to zdaj poskušal na cesti.

»Prosim, počakajta trenutek,« je vzkliknil lord Aberden,

»važno vest imam Vama sporočiti. A tu na cesti Vama tega ne morem povedati. — Ali vidite ono gostilnico na vogalu ulice? Stopita tam notri in v nekaj minutah pridem za Vama.«

Satanelo je hlastno vzdignil glavo z belo lasuljo in brado; ostro je pogledal mladega lorda, sumnja se mu je naselila v prsih in dočim je lorda potisnil na stran je zaklical:

»Avanti, — proč! Maladetto diavolo, — kaj pa imate z menoj govoriti? Vi ste imeniten gospod, jaz pa le ubog muzikant! Ni dobro češeni zobati z velikimi gospodi, zlasti če se ima lepo hčer.«

Hotel je nato nadaljevati svojo pot ter vlekel Lolo s seboj.

V naslednjem hipu je bil pa Aberden zopet pri njem. Za nobeno ceno na svetu bi ne pustil starca uiti, — nikakor ni hotel oditi, ne da bi kaj opravil. Saj je moral lepo Italijanko svariti, sicer bo danes zvečer že zaprta.

»Rotim Vas,« je rekel mladi lord s tresočim glasom,

»dovolite mi eno minuto. Povedati Vam moram vest, ki Vas bo prestrašila, — vest, od katere je odvisno življenje Vaše hčere.«

»Hudiča, — gospod, pojdite proč od mene!« je grozeče zaklical Satanelo.

»Jaz nočem nič imeti z Vami. Poznam Vas, Vi ste oni človek, ki vsak večer sedi v Pudingovi krčmi in zija v mojo hčer kakor bi jo hotel požreti. Dobri otrok mi je dal tudi pismo čitati, katero ste ji pisali. Torej Vam kratko odgovorim: Moja hčer se nikoli ne bo prodala. Poiščite si drugo ljubico in pustite naju v miru. Lord Aberden se je moral zelo premagovati, da je mirno požrl žaljive besede. Toda pogled v lepi, krasni obrazek mlade črnolase Italijanke mu je pregnal jezo, ki je nastala v njem.

»No dobro, ako me nočete poslušati,« je vzkliknil Aberden,

»pojdite torej v svojo pogubo! Svoje vesti Vam ne bi napravil na Vas in Vašo hčer. Ker me pa silite v to, Vam jo takoj povem.«

Lord Aberden je prijel roko starega Italijana ter ga potegnil tesno k sebi. Nato mu je tiho šepnil na uho:

»Vaša hči ni to, kar se dela! Jaz vem vse! Toda ko bi to sam vedel, bi bilo dobro, kajti potem bi se Vam ne bilo treba ničesar bati. Pa tudi londonski policiji je znano, da je ona, ki se je izdala za Vašo hčer in Italijanko, morilka lastne matere z imenom Lola, ki je ušla na Avstrijskem iz ječe.«

Satanelo je omahnil nazaj. Pod šminko, s katero si je napravil gube na obrazu, je obledel kakor smrt. Tudi Lola se je opotekla, kajti tudi ona je slišala lordove besede.

»Človek, — kaj ste pravkar rekli!« je vzkliknil Satanelo in tresoča roka mu je bliskoma izvlekla bodalo iz žepa.

»Znana Vam je najina tajnost, — torej morate umreti, da je tajnost pokopana z Vami!«

Satanelo je takoj silno zamahnil bodalo v prsi mladega plemiča. Morda bi moral lord Aberden svoj plemeniti poizkus, rešiti Lolo, poplačati z življenjem, ko bi lepa ženska sama ne zgrabila pravočasno očetove roke.

»Kaj delaš?« je tiho zaklicala,

»ali hočeš umoriti človeka, ki je prišel naju svarit? Ta gospod nima namena, naju pogubiti.«

»Ne, pri Bogu Vsemogočnem, tega namena nimam,« je zaklical lord Aberden, »že več ur Vaju iščem po vsem Londonu le zato, ker Vaju nisem našel v Pudingovi krčmi in sem Vaju vendar hotel svariti. O kratek čas je Vama odmerjen, odločno morata ravnati, ako se hočeta še rešiti. Prisegam Vam, da je moj namen dober, kajti vodi me ljubezen!«

Zadnje besede je izgovoril lord Aberden z ognjenim pogledom v Lolin obraz, ki ga je tudi nežno pogledala.

»Skoro bi napravil lepo neumnost,« je mrmral Satanelo ter vtaknil bodalo zopet v žep,

»nikar ne zamerite, gospod! Imel sem Vas za sovražnika! Toda vidim, da že polno ljudi prodaja zijala, zato bo bolje, da se drugje natančneje dogovorimo. Na svidenje v krčmi na vogalu.«

»V par minutah bom tam,« je hlapstno rekel lord Aberden.

Nato se je naglo obrnil proč kakor bi iskal število neke hiše ter o tem poizvedoval pri muzikantu.

Satanelo je korakal z Lolo čez ulico. Srečno sta dospela do hiše, nad katere vhodom je bil naslikan merjasec, ki je nasajal lovca na svoj čekan. Gostilna se je imenovala »Pri divjem merjascu«.

Zvečer so jo najbrž obiskovali meščani, zdaj pa, ko se je komaj začelo temniti, ni bilo v gostilniški sobi drugega nego zaspan natakar.

Ta se je zelo začudil, ko sta Satanelo in Lola vstopila ter zahtevala steklenico vina.

Komaj je potem Satanelo odprl steklenico, je že prišel lord. Tudi on je naročil vina, stisnil natakarju napitnino v roko ter mu ukazal, naj ga pusti samega z Italijanoma.

Natakar je pomenljivo pogledal Lolo. Domišljal si je, da ve, o čem se bo tukaj govorilo.

»Torej smo vendar sami in neopazovani,« je vzkliknil Aberden, ko je natakar odšel,

»zdaj Vam hočem vse vedati.

»Jaz sem lord Edgar Aberden. Svoje ime Vam zato povem, da mi boste zaupali in vedeli, da je to, kar Vam bom zdaj povedal, popolnoma resnično. Policija ve, da je Vaša hči ona nesrečnica, ki je ubežala iz avstrijske ječe, ve tudi, da je tukaj v Londonu in kje jo je dobiti. Menili so, da Vas danes zvečer zapro, in ako ne uidete prej, Vas nič ne more rešiti.«

Nato je lord povedal Satanelu in Loli, ki je bila njegove povesti vsa uničena, na kak način je policija zvedela, da je lepa Italijanka iz Viteshapla iskana zločinka. Lord ni ničesar zamolčal v svoji povesti, tudi tega ne, da je bil on vzrok odkritja.

»Ako Vas danes zvečer primejo,« je končal lord Aberden svoj govor,

»bom jaz kriv temu. A tega nočem! Poslušajte, jaz Vas ne morem videti nesrečne, čeravno Vam polagam moje nade, ki sem jih še včeraj imel pri Vašem pogledu, ne morejo nikdar izpolniti. Bežite, Lola, bežite iz tega mesta! Ogibajte se te dežele! Ako Vam manjka denarja, Vam ga dam na razpolago in ne bom nikoli zahteval zahvale za svojo pomoč, to Vam prisegam pri Bogu Vsemogočnem!«

Katero srce bi ne bilo ganjeno od tolikšne velikodušnosti! In res je Lolo vleklo k Aberdenu, solza se ji je prikradla v oko.

Sicer ni mogel ta lord pregnati onega, ki ga je Lola nosila v srcu, kajti ona je ljubila le Mirkota Višnjegorskega in vedela je, da ji ga nikoli ne bo mogel kdo drug nadomestiti. A vendar jo je ganilo, da se je ta mladi plemič, ki je s tem lahko izgubil svojo čast, tresel zanjo in da je prebrodil cel London, le da jo svari pred strašno nevarnostjo.

Satanelo je skočil s stola, nič več ga ni strpelo.

»Vraga!« je vzkliknil,

»ako je stvar taka, potem bova komaj še ušla iz mreže, kajti kar nama svetujete, je izvršljivo. London naj zapustiva? Po katerem potu? Ali si ne mislite, da je londonska policija zasedla že kolodvore, da je zastržila vse izhode ter postavila stražnike na vseh cestah? Ne, iz Londona ne smeva iti, kajti zunaj sva potem gotovo izgubljena!«

»Torej si ne upate iti na kako ladijo, da Vas se pelje na Francosko?«

»Nemogoče!« je odgovoril Satanelo skoraj obupano.

»V istem hipu, ko bi Lola stopila na ladijo, bi jo prijeli.«

»Jaz imam privatno ladijo in jo Vam rad dam na razpolago.«

»Vi ste zelo dobri, milord, a s tem ni nama dosti pomagano. Recimo, da se nama posreči na Vaši ladiji priti iz londonskega pristanišča, kje naj pa stopiva na suho? Najboljše je, da si poiščeva v Londonu kako skrivališče, kjer se lahko skrijeva za več tednov. Da, milord, ko bi Vi naju hoteli vzeti v svojo hišo, potem bi bila rešena, kajti čez prag Vaše hiše bi policija gotovo ne prišla.«

Lord Aberden je premišljal nekaj minut, preden je odgovoril. Opazilo se mu je, da se težko bori sam s seboj.

»To je nemogoče,« je naposled razburjeno vzkliknil, »vse, vse hočem storiti za Vas, toda v hišo, kjer je stanoval moj oče, ta ponosni značajni mož, Vaj u ne morem vzeti. Sploh bi pa tudi tam ne bila varna. Na svoje služabnike se ne morem zanesti in prav lahko Vas eden ali drugi izda.«

Tedaj je hitel Satanelo k Loli, jo prijel za roke, jo vzdignil s stola ter bolestno zaklical:

»Potem si izgubljeno, ljubo dete, — potem ni nobene rešitve več zate! Oh, te bele roke bodo težile verige, ta vrat, ki je tako sneženobel, bodo presekali. Milord, Vi ljubite mojo hčer, torej se poslovite od nje, kajti nič več je ne boste videli.«

Lord Aberden si je z rokami zakril obraz, da bi se ne videla obupnost, ki je bila v njegovem obrazu.

»O moj Bog« je zaklical s tresočim glasom,

»ali sem res tako brez moči? Vedno si ljudje domišljjujejo, da se z denarjem da vse doseči, mislijo se, da se ima vpliv, prijatelje v visokih službah, — toda ako se jih kdaj potrebuje; so prav tako brez moči kakor denar in ugled!«

»Da, vse je izgubljeno!« je vzkliknil Satanelo,

»kajti tudi jaz si ne vem nobenega sveta več. Jaz poznam angleško policijo, ona ne bo prej nehala zasledovati Lole, dokler nesrečnice ne dobi v roke. Nikakor ne prideva več iz Angleške, kajti ker se ne moreva vzdigniti v zrak, da bi letela čez strehe, tedaj —«

»Nehajte za božjo voljo!« je skoraj blazno zaklical lord Aberden.

Ob enem je hitel k Satanelu, ga prijel za ramo ter jo trdno držal.

»Kaj ste pravkar rekli,« je potem hlastno nadaljeval mladi plemič,

»Vaša hči je izgubljena, ker ne more po zraku ubežati? Kdo vam pa pravi, da je to nemogoče? Človek, te misli niste sami mislili, nebo vam jo je dalo, kajti jaz bi v svoji kratkovidnosti nikoli ne prišel do tega, da bi vam predlagal z mojim balonom ubežati.«

»V balonu!« sta obenem vzkliknila Satanelo in Lola,

»gospod, ko bi bilo to mogoče!«

»Mogoče je, prav lahko mogoče, kajti jaz imam sam balon, ki se ga lahko v eni uri pripravi za odhod. V par dneh sem se hotel sam zopet peljati po zraku, zato je balon napolnjen. V čolnu je hrane za cel teden. — Lola, rešen si! Bogu v nebesih bodi hvala, da nam je še v zadnji minuti dal edino pravo pot, pot po zraku, skozi veter in vihar, — visoko nad človeškimi glavami, v glavo.«

»Milord,« je vzkliknil Satanelo in glas mu je bil mehek in ganjen; »s svojo plemenito ponudbo ste mi rešili hčer. Tega vam nikoli ne pozabim. Ako me boste kdaj potrebovali, razpolagajte z menoj. Jaz sem človek, ki veliko premore. Vam se lahko razkrinkam. Jaz nisem niti star, niti sivolas, niti ubog siromak —«

»Ne izgubljajmo časa,« je zaklical Aberden.

»Zadnji čas je že, morda bo treba še kaj popravljati na balonu, kar bi nas mogoče zadrževalo. Spremlite me; peljal vas bom k balonu, da si ga boste najprej ogledali. Toda nekaj mi pride na misel. Morda si ne boste upali, draga Lola, v zrak spustiti?«

»Jaz?« je odgovorila Lola,

»jaz si upam vse, ker gre za moje življenje. Tudi na to se veselim, da bom policiji pomolila eno pod nos. — Haha, iskali me bodo na zemlji, jaz bom pa plavala nad njo. Nihče si ne bo mogel pojasniti, kako sem ušla.«

»Ali pa ne bo preveč pozornosti vzbudilo,« je rekel Satanelo,

»ako bi se danes zvečer nenadoma pokazal balon nad Londonom? Ali ne bodo poizvedovali, čegav je?«

»Ne,« je odgovoril Aberden,

»ta šport je kakor mnogo drugih zelo razširjen na Angleškem. Saj nimam samo jaz balona, ampak deset mojih prijateljev. V mesečinojasnih nočeh se vidi mnogokrat balone v zraku.«

»Torej ne bo nič pozornosti vzbujalo. Pa tudi ko bi kdo želel izvedeti, kdo leti po zraku, boste tako daleč balon, ki se ga lahko v eni uri pripravi za odhod. V par dneh sem se hotel sam zopet peljati po zraku, zato je balon napolnjen. V čolnu je hrane za cel teden. — Lola, rešeni ste! Bogu v nebesih bodi hvala, da nam je še v zadnji minuti dal edino pravo pot, pot po zraku, skozi veter in vihar, — visoko nad človeškimi glavami, v glavo.«

»Milord,« je vzkliknil Satanelo in glas mu je bil mehek in ganjen; »s svojo plemenito ponudbo ste mi rešili hčer. Tega vam nikoli ne pozabim. Ako me boste kdaj potrebovali, razpolagajte z menoj. Jaz sem človek, ki veliko premore. Vam se lahko razkrinkam. Jaz nisem niti star, niti sivolas, niti ubog siromak —«

»Ne izgubljajmo časa,« je zaklical Aberden.

»Zadnji čas je že, morda bo treba še kaj popravljati na balonu, kar bi nas mogoče zadrževalo. Spremlite me; peljal vas bom k balonu, da si ga boste najprej ogledali. Toda nekaj mi pride na misel. Morda si ne boste upali, draga Lola, v zrak spustiti?«

»Jaz?« je odgovorila Lola, »jaz si upam vse, ker gre za moje življenje. Tudi na to se veselim, da bom policiji pomolila eno pod nos. — Haha, iskali me bodo na zemlji, jaz bom pa plavala nad njo. Nihče si ne bo mogel pojasniti, kako sem ušla.«

»Ali pa ne bo preveč pozornosti vzbudilo,« je rekel Satanelo,

»ako bi se danes zvečer nenadoma pokazal balon nad Londonom? Ali ne bodo poizvedovali, čegav je?«

»Ne,« je odgovoril Aberden,

»ta šport je kakor mnogo drugih zelo razširjen na Angleškem. Saj nimam samo jaz balona, ampak deset mojih prijateljev. V mesečinojasnih nočeh se vidi mnogokrat balone v zraku.«

»Torej ne bo nič pozornosti vzbujalo. Pa tudi ko bi kdo želel izvedeti, kdo leti po zraku, boste tako daleč oddaljeni od zemlje, da Vas nobeno vprašanje ne doseže. Zato Vam tudi ne bo treba odgovarjati. In zdaj poslušajta:

Moj balon je blizu Londona na mali pristavi, ki je moja lastnina. Tam boste nemoteno lahko počakali par ur. Peljali se bomo takoj tja in v ta namen vzeli voz. Dobro pa bo, da oblečete drugo obleko. V tem hipu policija že ve, da sta oblečena v italijansko narodno nošo. Zato Vama svetujem, da jo odložita.«

»Prav imate, milord,« je odgovoril Satanelo,

»kje naj pa dobiva drugo obleko?«

»Nič lažje nego to,« je odgovoril Aberden. »Dočim me počakata tukaj, pojdem jaz v prvo trgovino z oblekami ter kupim, kar potrebujeta. Preoblekla se bosta tukaj, ker Vaju bo natakar peljal v svojo sobico, ako mu dam denar.«

»Hitite torej, lord,« je rekel Satanelo,

»midva Vas počakava tukaj.«

Ko je hotel lord oditi, mu je Satanelo v zahvalo prožil roko. Toda bilo je, kakor bi je mladi plemič ne zapazil.

Kratko je pozdravil in odšel. Ko so se vrata za njim zaprla, je Satanelo skoro zavriskal:

»Da, Lola, rešena si; zdaj se Ti ni treba ničesar bati. Balon naju ponese daleč odtod in Tvoje zasledovalce bova pustila v veliki daljavi.«

»Toda kam, ljubi oče, kam bo naju balon nesel?« je poizvedovala Lola.

Satanelo je skomignil z rameni.

»Tega ne moreva vedeti, ljubo dete!« je rekel. »Ker ni mogoče ravnati balon v poljubni smeri, se moramo zaupati vetru, ki nas bo nesel, kamor bo vlekel. Upavaj, da nas ponese v kraj, ki ne bo nevaren za naju. Sploh sva pa temu lordu res veliko hvalo dolžna. Popolnoma si ga morala očarati, Lola, sicer bi se ta aristokrat nikoli ne drznil podpirati na tako plemenit način žensko, katero policija zasleduje.«

Lola ni odgovorila. Naslonila je glavo na prsi ter napol zatisnila oči. Najbrž je premišljevala.

Satanelo je stopil k svoji hčeri ter ji položil roko na ramo.

»Poslušaj me, Lola,« je rekel,

»sicer ne vem, ako previdno ravnaš s tem, da vzameš Angležu vsako nado. Skoro bi stavil, da ga lahko vjameš. Cela okolnost, da si ubežala iz ječe in da imaš umor na vesti, bi mu morda ne branila, da bi te ne vzel za ženo. Ako bi tu v Londonu ne bilo mogoče, potem pa v Ameriki ali Avstraliji. Ljubezen gre povsod, kjer misli, da se ji bo namen izpolnil. Zakaj mi ne odgovoriš?«

Lola je pogledala kakor bi se iz sanj zbudila.

»Pravkar sem o tem premišljevala, oče,« je naposled rekla, »kako je človek čuden. Odtar morem misliti, sem lovila srečo in zdaj, ko se mi ponuja, ko se mi tako rekoč vsiljuje, ne iztegnem niti roke, da bi jo prijela in držala.

»Jaz vem,« je nadaljevala lepa, črnolasa mlada žena in zmagosno ji je zabliskalo v očeh, »da mi velja samo ena beseda in lord Aberden bi naju spremil v balonu. On bi potem z nama dalje letel in se nikoli več ne ločil od naju. Lahko ga pripravim do tega, da me vzame za ženo. Lady Aberden, — se ne glasi baš slabo.«

»Sapralot,« je zaklical Satanelo, »jaz poznam Aberdenove razmere, to je ena najimenitnejših londonskih rodbin. Premoženja je gotovo najmanj pol milijona funtov šterlingov. No, kako je, Lola, ali te nič ne mika postati lady Aberden in vsled tega ena najbogatejših angleških gospa?«

»Ne!« je odgovorila Lola z glasom, v katerem se je kazala nepopogljiva volja, »ne! Tisočkrat rajše grem z Mirkom Višinjegorskim beračit, nego z drugim moškim v paradiž, kjer rastejo drevesa iz zlata in briljantov.«

»Razumen Te!« je odgovoril Satanelo,

»Mirkota ljubiš iz celega srca. Jaz Te ne bom karal radi tega. Toda ali si pomislila, da ne moreš nikoli več postati grofica Višinjegorska, da si Mirkota za vedno izgubila? Ali bi ne bilo boljše, da se zavaruješ za bodoče življenje! Primi vam, kjer se Ti ponuja, kajti sreča se človeku ponuja le enkrat v življenju.«

»Da, ko bi bilo to sreča, dragi oče,« je vzkliknila Lola in globok vzdih ji je vzdignil krasne grudi,

»potem bi se že potrudila. Dovolj močno se čutim, da privežem srečo nase. Toda kar bi imela na strani lorda Aberdena, ne bi bila sreča. To najdem le pri Mirkotu. Rekel si, da sem ga izgubila in da se ne bova mogla nikoli več združiti. No, potem mi bo pa spomin na njega bolestna sreča.«

»Tiho,« je rekel Satanelo, »lord se že vrača.«

Vrata so se odprla in natakar, ki je šel lordu do voza naproti, je privlekel za Aberdenom veliko škatlo.

»Jaz sem že govoril z natakarjem,« je zaklical lord, »peljal Vas bo v sobo, kjer se boste lahko preoblekli. V škatli najdete vse, česar potrebujete. Toda preoblecite se takoj, jaz Vaju tukaj počakam.«

Četrt ure pozneje sta se Satanelo in Lola vrnila v gostilniško sobo in res jih ni bilo več izpoznati.

Vzela sta zopet svojo prejšnjo podobo, to se pravi, bila sta zopet detektiv Edvin Lister in Lola, kakor je bila še na Sokolskem gradu in imela še elegantno obleko.

Za Satanelo je Aberden kupil temnovijšnjev jopič in čepico, ki je bila posebno pripravna za vožnjo v balonu, ker je ni mogel tako lahko veter odnesti.

Lolo je obdajala rumena krasna obleka, katero bi lahko vsaka lady nosila.

Lord je na vse mislil. Tudi za Lolo je kupil čepico, katero je smehljaje z iglo pritrdila v svoje temne kodre, dalje rokavice, sploh vse, kar je potrebovala za toaleto.

»Hvala Vam, milord,« je zaklicala Lola ter mu prvič prožila roko.

Mladi plemič je krepko stisnil bele, fine prste. Pri tem jo je pogledal kakor se pogleda bitje, katero se ljubi in o katerem se ve, da ne bo nikoli njegovo.

Satanelo je namenoma stopil na stran. Hotel je mlademu možu dati priliko, da izpregovori na samem par besed z Lolo.

»Da, hvala Vam, milord,« je vzkliknila Lola, po kratkem odmoru,

»Vi ste več storili zame kakor zaslužim. Toda Vašo dobroto sprejmem le pod enim pogojem.«

Presenečen je pogledal mladi lord lepo žensko.

»Pod pogojem?« je potem vprašal.

»Da, reči mi namreč morate, da me ne zaničujete.«

Aberden je povesil oči. Zoper svoje mnenje ni bil navajen govoriti. Ali ni moral Lolo zaničevati po tem, kar je o nji izvedel? Kako bi mogel zločinko, morilko le malo spoštovati?

»O jaz berem svojo obsodbo na Vašem obrazu,« je tiho rekla Lola,

»rešili ste me, ker ste s tem mislili izpolniti dolžnost plemenitaša. A v duši me zaničujete, v meni vidite le propalo bitje, katero so ljudje obsodili.«

»Lola,« je zaklical Aberden,

»Vi me mučite. Ne vprašujte po nagibih mojega ravnanja, vzemite, kar Vam ponujim. Verujte mi: vse, kar storim za Vas, izhaja iz uka zajočujočemu povelju moje duše.Karkoli ste storili,« je ganjeno nadaljeval Aberden,

»nisem Vaš sodnik, — jaz Vas ne vprašam za Vašo preteklost, — jaz Vas tudi ne obsojam. Toda žalosten sem, ker mi ni dano, da bi postali moja. Pri Bogu, ko bi bili le ubogi, jaz bi se ne brigal za mnenje ljudi. Ko bi bili tudi le muzikantova hči, — jaz bi Vas vzel za ženo. Toda zasledovani morilki ne morem dati svoje roke. Oprostite moji odkritosrčnosti, saj me samega boli, a Vas še vedno ljubim. In ako boste kedaj potrebovali prijatelja, človeka, ki Vam lahko kako uslugo stori, tedaj spomnite se lorda Aberdena.«

Mladi mož je prijel roko lepe mlade žene ter jo oči poljubili; — nato je roko izpustil in stopil nazaj. Potem je rekel glasno, da je tudi Satanelo lahko slišal, ker je stopil k oknu:

»Pojdimo, — zadnji čas je!«

Pred vrati je stal voz, v katerega so sedli vsi trije.

Natakar, ki jih je spremil na cesto in ki se je zelo uslužžen kazal, ker mu je lord daroval par cekinov, je kočijo zaprl in ta je oddrdala.

Vožnja je trajala eno uro. Skoro so imeli London za seboj in dospeli na malo pristavo, ki je bila lastnina lorda Aberdena in katero je upravljal zvest nadzornik.

Na travniku za hišo je bil balon pripet.

Ta pošast, ki je bila že napolnjena s plinom, je nategovala vrvi kakor bi komaj pričakovala trenutka, da poleti v zrak.

Vse v balonu je bilo v najboljšem redu; ničesar ni manjkalo. Pogled v čolnič je Satanelo poučil, da jima Loli ne bo treba trpeti pomanjkanja tudi, ko bi se ves teden vozila pod nebom.

V predalih v čolnu so bila jedila, največ konzerve, pa tudi drugi instrumenti, ki se rabijo za vožnjo po zraku, so bili na svojem mestu.

»No, Lola, kako Vam ugaja konj, ki Vas bo nesel po zraku?« je vprašal mladi lord.

Lola se je samo smehljala ter nežno motrila balon, ki postane njen rešitelj.

Ako bi šlo po Satanelovi volji, bi takoj nastopila vožnjo. Toda lord je zahteval, naj se počaka toliko časa, da se stemni. Noč bo razsvetljevana od polne lune, to je bo krasna vožnja v svetli noči.

»O, videli boste čudovite stvari!« je zaklical lord.

»Jaz sem bil že sedemkrat s tem balonom v zraku in z veseljem spominjam vseh voženj. Ponosen čut navda človeka pri misli, da je par tisoč metrov nad drugimi ljudmi in gledati s te višine na zemljo, na kateri izgleda vse tako majhno in neznatno. Prek temnih gozdov in doline, reke in morje, mesta in deželo. In nad nami se svetijo zvezde tako jasno in čisto, da bi se jih lahko z roko prijelo. Resnično, premagovati se moram, da grem z Vama.«

»In zakaj ne greste z nama?« je vprašala Lola.

Trenotek se je plemič obotavljal odgovoriti. Gotovo je imel željo, da bi spremljal mlado deklico v neizmerno daljavo, kjer bi svoje občutke lahko bolj prosto izražal, kakor na zemlji.

Po kratkem omahovanju je pa odgovoril:

»Ne, nikakor ne gre. Jaz imam dolžnosti do svoje imenja. Jaz ne morem! Lola! Jaz Vas moram prepustiti sami sebi in Vašemu očetu.«

Medtem je bila na lordovo povelje pripravljena večerja in lord je skupaj večerjal s Satanelom in lepo mlado ženo.

Postalo je že deveta ura; tedaj je lord vzdignil kozarec ter zaklical:

»Pijem, da se posreči Vajin beg! In ko bosta na varnem, mi sporočita. Srečen bom, ko bom vedel, da je Lola rešena.«

Izpraznili so kozarce, vstali ter korakali na travnik. Tu je bilo že več delavcev pripravljenih, ki so bili oboroženi s sekirami, da bi naglo presekali vrvi, ko bodo potopniki pripravljeni za odhod.

Še enkrat je Lola stisnila lordu roko, še enkrat ji ta pogledal v oči, nato se je poslovil od Satanel in njegove hčere, ki sta stopila v čoln.

Med večerjo je lord poučil detektiva, kako se ima ravnati z balonom. Sploh pa je Satanelo že večkrat bil v balonu ter se vozil v njem. Zato je skoraj vse vedel, kar se je tikalo tega.

Preiskal je še enkrat ventile in balast, nato je naravnal smer vetra ter zaklical:

»Zdaj smo gotovi, — izpustite nas!«

Lord je pomignil delavcem, ti so presekali vrvi. V naslednjem hipu se je balon vzdignil, — veter je le malo pihal, — balon je švignil naravnost v zrak.

Lola se je sklonila čez čolnov rob; mahala je z žepnim robcem, dokler je videla lorda.

Aberden je nepremično kakor okamnjen stal na mestu. Vzdignil je glavo ter gledal za letečim balonom, dokler je videl le še malo točko nad seboj.

Naposled se je obrnil proč, — globoko je vzdihnil ter se vrnil v hišo, kajti sklenil je, da prenoči danes na pristavi.

Meni je, kakor bi vse to bil le sen,« je šepetal, »in vendar je bila resnica. Prvič sem se pregrešil proti zakonom, — prvič sem nekaj storil, česar bi moji pradedi ne odobravali. Toda kdor še ni ljubil, naj vrže prvi kamen name!

»Eno vem gotovo,« je končal lord svoj samogovor,

»te lepe zločinke ne pozabim nikoli. Bojim se, da ne bom nikoli več mogel druge ženske ljubiti.«

Lola je pa bolj lahko in površno imela svoje snidenje z lordom.

Veselila se je mirnega poleta lepega balona ter neprestano zrla čez čolnov rob.

Veter je počasi gnal balon čez London. Skoro celo uro sta begunca visela nad mestom; videla sta bliskati tisoč in tisoč lučij, ki so razsvetljevale mesto.

»Vidiš, dragi oče,« je smehljaje zaklicala Lola ter kazala s prstom doli,

»tam spodaj letajo zdaj detektivi po ulicah ter me iščejo. — Oh, tamle mora biti Viteshapel. Zdi se mi, da je pred krčmo Jona Pudinga zbrano celo krdelo detektivov. — Ja, le čakajte, toda zaman me boste čakali!«

»Ušla si kakor vsled čudeža nevarnosti,« je zaklical Satanelo,

»jaz sem bil s svojo modrostjo že pri kraju. Toda česar ni zmogla prekanjenost, je dosegla ljubezen, — našla je varno pot v rešitev.«

Veter je postal malo bolj silen ter gnal balon proti morju.

Satanelo si je želel, da bi jih gnalo po kopni zemlji; toda v tem oziru ni imel nikake moči. Moral se je popolnoma prepustiti vetru.

»Ali je ta velika voda tamle morje?« je zaklicala Lola ter pokazala svetel pramen, ki se je pokazal, čeprav je balon v višini najmanj tisoč metrov plaval.

»Ne, to je reka Temza,« jo je Satanelo poučil,

»toda ko bi veter še nadalje pihal od te strani, potem ne bo dolgo trpelo in plavala bova nad morjem.«

»O, oče, to se pravi leteti nad neizmernim prepadom. Jaz se tako bojim morja.«

»Pravzaprav je vseeno,« je odgovoril Satanelo,

»kar imava pod seboj, zemljo ali morje.«

»In kje se bova izkrcala, oče, kaj misliš?«

»Upam, da se bo to zgodilo na Francoskem,« je odgovoril Satanelo,

»to bi bilo za naju tudi najbolj ugodno, kajti tam se Ti ni treba bati, da bi Te zaprli. Tudi, če bi Te policija ravno s tako vnemo tam iskala kakor v Londonu, vendar naju ne bodo sumili, ker prihajava v balonu. Doslej se še ni zgodilo, da bi zločinci porabili to sredstvo ter se tako odtegnili pravici.«

Veter je skoraj popolnoma nehal pihati, tako da je balon skoraj celo uro visel nad Temzo, ne da bi se kaj naprej pomaknil.

»O kako krasen prizor!« je zaklicala Lola,

»glej zvezde! Ali ni tako kakor bi mi hotele v lase pasti, da bi se v njih svetile kakor kresnice, katere si indijske ženske devajo v lase?«

»Za naju je bolje, da sva blizu zvezd, nego blizu zemlje,« je odgovoril Satanelo.

»Zdi se mi, da se je veter spremenil. Žene naju zopet nazaj.«

To je bilo res. Balon je z veliko hitrostjo plaval proč od reke proti hiši, ki je stala blizu Temze.

»Oče, oče,« je nenadoma zaklicala Lola, »poglej vendar na streho te hiše.«

»Ha,« je vzkliknil Satanelo,

»nekaj se giblje gori! — Ali so ljudje ali živali? — Ne, ljudje so iz mesa in kosti. Toda na pol nagi so in izgledajo podivjano. Kaj neki delajo ponoči na strehi? Končno so tatovi, ki hočejo na ta način priti v hišo?«

»Oče moj, ali sem zblaznela?« je zakričala Lola ter se sklonila čez čoln,

»ne, saj ni mogoče, — še enkrat moram pogledati. Sveti Bog v nebesih, — on je, — da, prepričana sem, da on je!«

V naslednjem hipu je skočila Lola k očetovim nogam ter mu objela kolena. Satanelo se je prestrašil, ko je zrl v strasten obraz svoje lepe hčere.

»Oče — oče,« je prosila Lola,

»daj mi ga, — tako blizu smo si, — vzemi ga v čoln. Oče, jaz ne morem več živeti brez njega. Ako me res hočeš osrečiti, tedaj vzemi Mirka Višnjejegorskega v balon!«

»Dobro si premisli, drago dete, kaj zahtevaš,« je zaklical Satanelo,

»zelo nevarno je, še enega človeka, ki bo vedel za najino skrivnost, vzeti k nama.«

»In ko bi vedela, da je to moja poguba! Eno uro ležati Mirku na prsih mi je ljubše nego rešitev in življenje.«

»No dobro,« je odgovoril Satanelo,

»izpolniti hočem Tvojo željo. Ako bi me pravkar ne prosila, naj vzamem moža v balon, bi ju ustrelil, ako bi le poskušala priplaziti v čoln. A tako, — balon se je že s strehe dotaknil, vrzi se na tla, da Te ne vidita. Mene bo grof najbrž tako izpoznal. Že iztegujeta roke po čolnu, — pomagal jima bom. — Ti moraš imeti moža svoje ljubezni!«

Pol minute pozneje sta bila Radivoj Sokoljski in Mirko že v čolnu, kjer sta se nezavestna zgrudila na tla.

Dočim se je Lola vrgla na Mirkota, ga objela z obema rokama ter mu poljubovala obraz, je Satanelo naglo vrgel balast, namreč vreče napolnjene s peskom, iz čolna ter tako balon prisilil, da je zletel kvišku.

Balon je že plaval nad morjem. Močen veter ga je gnal čez Temzo proti morju.

Satanelo je izprevidel, da ne more poljubno ravnati balonov polet. Toda upal je, gotovo, da bo balon naglo preletel kanal, ki loči Francosko od Angleške, ter sedel na francoskih tleh na tla.

Potem je že hotel skrbeti, da bo Lola varno in neovirano prišla v Pariz. Tam je vedel za nebroj skrivališč, kjer jo bo skril.

Moža, ki je priplezal z Mirkotom v balon, Satanelo se ni poznal, kajti videl je le do kosti shujšanega človeka, ki je poleg Mirkota padel na tla. Tega ni slutil, da je to grof Radivoj Sokoljski, ki ga je sam spravil v blaznico doktorja Morača. Tudi hiše ni izpoznal.

Dočim je balon počasi plaval čez morje, pod seboj šumeče burne valove, nad seboj pa nebo z milijoni in milijoni zvezd, se je v balonovem čolnu odigral buren prizor, — roman poln ljubezni in sovraštva, poln studa in groze, — med nebom in zemljo!

188

Nad vodami

Grof Radivoj Sokoljski je v blaznici doktorja Morača preveč trpel. Bil je do skrajnosti utrujen in vratolomni beg mu je vzel poslednji ostanek moči.

Padel je v globoko nezavest. Mrtvecu podoben je počival na dnu čolna. Nekaj časa bi ga nihče ne zbudil iz nezavesti.

Drugače je bilo z Mirkotom.

Bil je dosti mlajši od Radivoja in tudi bolj krepak. Tudi ni dolgo zdihoval v blaznici.

Ko mu je Lola žličko vina vlila v usta, je odprl oči. Z brezmejnim začudenjem se mu je uprl pogled na lepo žensko, ki je poleg njega klečala.

Satanelo Mirko ni mogel videti, ker se je spravil ta konec čolna ter bil tam napol skrit za vrvmi, za katere je bil čoln na balon privezan.

Mirko je napol vstal, si z roko potegnil čez čelo in oči, zmajal z glavo, zopet pogledal Lolo ter potem mrmral:

»O kako strašne sanje!«

Lola ni odgovorila. Samo njene oči so govorile. In te oči so z žgočo strastjo počivale na obrazu lepega moža, za čegar ljubezen se je tako zaman trudila, ki ga je tako breznadno ljubila in o katerem je vedela, da jo zaničuje in sovraži.

»Vsemogočni Bog, kje pa sem?« je zaklical Mirko,

»oh, začnem se spominjati, — ušla sva iz blaznice doktorja Morača! Radivoj, prijatelj moj, kje si? Radivoj!« zopet je vidim, zločinko, ki je zastrupljala moje življenje ter me odtrgala od Rožice, ta ničvrednica, ki je izvršila grozen umor, — Radivoj, usmili se me, — povej mi, ali sem res zblaznel v strašni hiši, kjer kraljuje blaznost? — Kaj vidim? Moj ubogi prijatelj leži nezavesten poleg mene in mi ne more odgovoriti!

Govori vendar z menoj, strašna slika domišljije!« je nadaljeval Mirko s tresočim glasom ter iztegnil roke proti Loli,

»ne bodi tako kamnito mirna, — povej mi, si-li res ta, ki jo vidim pred seboj? — O ne, saj ne moreš biti, — ni misliti na to! — In vendar, — to so Tvoje oči, — to je Tvoja zapeljiva postava, to Tvoje ustnice, ki so me hinavsko poljubljale, dočim sem mislil, da objemam Rožico! Ha, govori, — povej mi resnico, — kje sem, — kaj se je z menoj zgodilo?«

»Pri meni si, Mirko!« je zaklicala Lola z glasom, ki je zmagonosno zvonel, toda mlademu grofu kakor z nožem rezal srce.

»Pri Tebi? O groza! — Raje bi bil v peklenskem ognju nego pri Tebi!«

»Da, združena sva,« je nadaljevala Lola kakor bi ne slišala zadnjih besed ljubljenega moža,

»in zdaj mi ne uideš več. Vedi, da si zdaj v zračnem balonu, ki plava tisoč hipu nad morjem. Združena sva v tesnem prostoru, iz katerega ni mogoče bežati ne Tebi ne meni. Toda ne boj se, Mirko, — prisegam Ti pri Bogu nebeškem, da se Ti ne bo nič hudega zgodilo. Rajši samo sebe umorim, nego bi pustila, da bi Te kdo žaljivo pogledal.«

»Torej nisva sama?« je zaklical Mirko in slutiti je začel, kdo je še v čolnu,

»tu je še nekdo drug?«

»Da, nekdo drug!« je v tem hipu zaklical trdo zveneč glas in Satanelo je stopil s kota,

»ali me poznate, grof Mirko Višnjegorski?«

Mirko se je vzpel kakor bi zagledal strupeno kačo. Obrnil se je, da bi ubežal. Toda pogled na štiri stene balona ga je poučil, da res ni mogoče ubežati iz tesnega prostora in da je z ljudmi, s katerimi ga je združil nesrečen slučaj, nerazdružljivo zvezan.

»Da, poznam Te,« je odgovoril Mirko in Satanela ogledal,

»vem, da se imenuješ Edvin Lister in da veljaš pred svetom za poštenjaka. Skrivaš si pa lopov, kajti Ti si oni, ki je grofa Radivoja Sokolskega izročil morilcu Moraču.«

»In ako sem to storil,« je odgovoril Satanelo z mirnostjo človeka, ki se nima ničesar bati,

»ali me morda hočeš na odgovor pozvati tu med nebom in zemljo, kjer ni nobenega sodnika?«

»Sodnik je,« je pomenljivo odgovoril Mirko ter z roko pokazal proti nebu,

»tam gori je sodnik, ki nas vse pričakuje. Kdo ve, kako kmalu boš stopil pred njega.«

»Zdaj smo pa še na zemlji,« je porogljivo odgovoril Satanelo,

»vse bližji smo zemlji nego nebesom, zato se moramo še prilagoditi zemeljskim postavam. Grof Višnjegorski, v tem hipu govorim s Teboj kot prijatelj. Izvedi torej, kar Ti je bilo do danes neznano: Ta tukaj — lepa ženska na Tvoji strani, Lola, ki jo poznaš in ki je Tvoja soproga, — je moja hči!«

»Ah, Tvoja hči?«

»Da, moja hči, ki se je rodila iz nesrečnega zakona, ki je iz mene to napravil, kar sem danes. A o sebi nočem govoriti, ampak o sreči svojega otroka hočem s Teboj govoriti. Ti si v moji oblasti, grof Mirko. Lahko bi planil nate in Te vrgel iz čolna. Morje bi Te požrlo, da bi se nikoli več ne pokazal na dan. A to mi niti na misel ne pride, kajti smatram Te takorekoč za svojega prijatelja. — Torej dobrodošel, — jaz Te pozdravljam!«

Satanelo je ponudil Mirko obe roki. Mladi grof jih ni prijel, ampak Satanelo zaničljivo pogledal ter zaklical:

»Roke zločinca ne morem prijeti. Zločinec si pač. Ako je Lola Tvoja hčer, tedaj razumem njeno hudobnost. Kajti Tvoja kri ji teče v žilah.«

»O tem se ne bova prepirala, kaj je prav in kaj ni prav,« je zaklical Satanelo ter skomignil z rameni,

»toda veliko, kar ljudje obožujejo, zaničujem jaz, — in veliko, kar ljudje zaničujejo, mi vzbuja veselje. Toda kratko hočem govoriti, grof Višnjegorski: Lola Te ljubi, — Tebe edinega med vsemi drugimi. Pred par urami je odklonila postala soproga bogatega lorda, toda ona je obvezana, ker nosi Tebe v srcu. Govori, grof Mirko, ali se obvežeš, da boš odslej mojo hčer rad imel in jo vzel k sebi? Ali Te ne gane toliko ljubezni, toliko zvestobe in naklonjenosti? Ako je Lola grešila, je storila to le iz ljubezni do Tebe. Ne, nikar mi še ne odgovori, — poslušaj poprej, kaj Ti lahko ponudim. Lola ni uboga kakor misliš. Jaz, njen oče, se zavezujem, da dam Loli, ako se združiš z njo, bodisi v Parizu, bodisi v Ameriki ali kje drugje, tako doto, kakor jo more knez dati svoji hčeri. Jaz sem bogat, — in česar nimam, si lahko pridobim. Lola bo kar se tiče dote Tebe vredna in nikoli Te ne bodo mučile malenkostne skrbi življenja. Lola je lepa. Njena krasota Te bo omrežila. Mirno življenje bosta imela ter pozabila preteklost. Ne bodi neumen in privoli. Ali morda računaš na to, da bi Te Tvoj prijatelj Radivoj Sokolski oviral? Njegovo premoženje je tako kakor izgubljeno. — Ti pa sam nimaš drugega nego rodbinski grad svojih očetov. Primi torej priložnost, da se osvobodiš skrbi. Bodi Lolin mož in prisegam Ti, da se ne boš nikoli kesal tega sklepa.«

»Edvin Lister, za ta Tvoj predlog nimam besed, da bi odgovoril,« je zaklical Mirko ter zaničljivo pogledal nesramneža, ki je tako sramotno ravnal z njegovim prijateljem Radivojem.

»Ako bi Lola ne bila zločinka in poleg tega še vlačuga, bi jo zavrnil že radi tega, ker je Vaša hči.«

»Ni dobro, Mirko,« je zamolklo odgovoril Lister,

»če se s tako visokim glasom govori. Pomislite, da ste v moji oblasti. Sploh morate pa biti tudi nama hvaležni, kajti kaj bi bilo iz Vaju, ko bi Vaju midva ne vzela v čoln?«

»Skoro bi želel, da bi tega ne storila,« je odgovoril Mirko,

»kajti potem bi bilo že vse končano in z Radivojem bi imela mir in počitek. Tako pa morava iznova pričeti boj,« je nadaljeval Mirko, ko se je hipoma pojavil poleg njega. Radivoj, izkaži tudi Ti temu človeku svoje zaničevanje. Vedi namreč, lastnik tega balona, kamor sva se zatekla, je Edvin Lister, hinavski lopov! In ona tam, ki mi je življenje zastrupila, je Lola, hči detektiva Listera.«

Radivoj, ki se je pravkar zbudil šele iz nezavesti in se čutil še tako slabega, da je komaj na nogah stal, je samo roke vzdignil. Nobene besede ni mogel izgovoriti, tako ga je prevzel strah.

Satanelo se je veselil njegovega začudenja ter se smejal:

»Vidita, da sta zdaj v moji oblasti in brez mojega dovoljenja ne prideta več živa iz tega balona.«

»MIsliš, nesramnež?« je odgovori Radivoj.

»Pozabil si, da si v tem hipu tudi v božjih rokah. Kaj Te pa loči od prepada, v katerega lahko vsak trenutek strmoglaviš? Nič drugega ne, nego tanke deske. Boj se, ako bi Bogu dopadlo, da Te zdaj kaznuje za vse Tvoje zločine in pregrehe. Zanj je lahko, da z enim samim bliskom vrže balon v morje.«

In kakor bi bile Radivojeve besede proroške, se je nebo nenadoma začelo temniti. Temni oblaki so se privlekli od vseh strani in zamolklo je grmelo nad balonom. Nevihta se je bližala.

Za trenutek so morali pogovor končati, kajti Satanelo se je moral pečati z balonom.

Nevihta je nastopila z veliko naglico. Prišla je od juga in veter je prinašal oblake. V skoro petih minutah je bilo nebo črno prevečeno z oblaki.

Balon je švigal kakor med vlažnimi zidovi. Tema, ki je obdajala potnike v balonu, je bila tako gosta, da so komaj videli roko pred očmi. In v zraku je vladala truda sopara, ki je naznanjala izbruh strašnega viharja.

In že je bil tu vihar. S strašno silo se je zagnal tako, kakršnega možje v balonu še niso doživeli. Bliskalo in grmelo kakor bi tisoč topov vkratu streljalo.

Tako gosto je blisk udaril na balon, da se je zdelo, kakor bi bil celo uro v plamenu.

Ondi je zgrabil veter balon in ga tiral čez morje. Balon se je tako pretresel, da ljudje niso mogli več stati njim.

Morali so počepniti ter se prijeti za vrvi, da jih ni vrglo iz čolna.

In zdaj je drug za drugim bliskalo ter sempatija razsvetilo z rdečerumeno lučjo temo, da je potnikom vid malo.

Nato je udaril dež in toča kakor golobja jajca je padala v čoln. Morje je šumelo, valovi so se vzpenjali ter se kakor visoki griči valili po vodni površini.

Vsled zračnega pritiska od zgoraj se je balon vedno bolj bližal morju.

»Vidiš, nesramnež,« je zaklical Radivoj Sokolski,

»Bog je drugače sklenil nego Ti. Vsi bomo v tem viharju našli smrt. Pravtako malo kakor mi, boš Ti ušel živ iz balonovega čolna.«

Satanelo mu ni odgovoril, temno je strmel pred se. Morda mu je v tem hipu res prišla misel, da je Bog poslal to nevihto, da ga uniči s hčerjo vred.

Sam se ni bal smrti; sklenil je že davno z življenjem in ni pričakoval nikake sreče več na zemlji.

Toda v balonu je bila tudi njegova hči, edino bitje na zemlji, za katero se je tresel in bal in katero je hotel osrečiti. V tem hipu je preklinjal misel lorda Aberdena, naj ubežita v balonu.

Lola si je z rokami zakrila obraz ter tiho jokala. Tudi ona ni bila sicer bojazljiva, imela je celo za žensko nenavaden pogum. Toda smrt, ki ji je zdaj gro zila, se ji je zdela prestrašna.

Ha, ko bi le enkrat udarila strela v balon, bi se moral plin, ki je napolnjeval svileni balon, vžgati, - strašna eksplozija bi v naslednjem hipu nastala, vsi bi bili razdrobljeni v koščke in bi strmoglavili v morje.

Radivoj je prijel Mirkotove roke; čutil je, da so ledenomrzle.

Nežno se je pritisnil Radivoj k mlademu prijatelju ter mu zašepetal:

»Ne boj se ničesar, Mirko! Ako ni božja volja, da bi tukaj poginili, potem bomo rešeni. Ako je pa nam določno, si misli, da sva še pred par urami bila trdno odločena, da skočiva s strehe Moračeve blaznice.«

Nevihte je postajala od minute do minute straš nejša. Divjala je s tako silo kakor se redko dogaja v teh krajih. Nikakor se ni hotela utešiti.

Čoln je bil že do polovice napolnjen z vodo in pot niki so jo začeli metati ven, ker niso hoteli na mokrem sedeti.

Ne da govorili besede drug z drugim, so se vsi razen Lole pečali s tem delom. Skupna nesreča, skupne nevar nosti so združile te ljudi, ki so drug drugega sovražili in zaničevali.

Hipoma je Satanelo strahu zakričal. Z obema rokama se je oprijel čolnovega roba ter v grozi zaklical z navzgor obrnjenim pogledom:

»Svileni ovoj se krči, — vedno bolj se pogrezamo, — plin uhaja, — balon je dobil luknjo!«

To je bilo res slabo, kajti v hipu, ko začne plin uhajati, je nehala vsaka nada, da bi se ušlo nevarnosti.

Saj je vendar plin držal balon nad morjem, — kakor hitro uide, mora čoln pasti v morje.

Še vedno je balon plaval v višini okrog 200 metrov nad vodo. Toda skoraj bo balon vedno nižje in nižje padal, dokler se ne dotakne vodne površine in potem bo voda zagrnila balon in vsega bo konec.

Bilo je še eno sredstvo odložiti za nekaj časa pogubo.

Potniki so morali namreč balast vreči ven, da se balon ni nižja.

Vreče s peskom, ki so visele na čolnem robu, so jo odrezali in druga za drugo so padale v morje, ki je pohlepno požrlo.

Balon je kakor obstreljena ptica iznova splaval A dolgo se ni držal v zraku, skoro je začel zopet dati globlje. Zdaj je bil le še kakih trideset metrov nad

Tedaj je Satanelo v obupnosti pograbil vse, kar je v čolnu, instrumente, kuhinjsko posodo, jedila ter vse skupaj vrgel v morje.

To je balonu pomagalo za kake pol ure.

Nevihte je medtem ponehala, toda morje je bilo še je tako nemirno kakor poprej. Valovi so se divje spenjali ter stegovali peneče roke po čolnu, kakor bi hoteli zgrabiti ter potegniti v temno žrelo. Bilo je kakor bi komaj pričakovali trenutka, da jim pade balon njimi posestniki kot plen v oblast.

»Polomite klopi,« je ukazal Satanelo.

»Oprostimo o vsega, kar se lahko pogreša: Samo ljudi je hočemo stati v njem. Vse drugo mora iz čolna.«

Ob straneh čolna so bile napravljene blazinaste na katerih so nesrečeneži sedeli. Zdaj so klopi od strani ter jih vrgli v morje. Vse to je bilo za nekaj časa, samo malo odloga pogube! Odločitev se je z hitrostjo vedno bolj in bolj bližala.

Balon je medtem že toliko padel, da se je čoln včasih vode dotaknil. Vsak trenutek se je lahko primerila nesreča.

»Samo eno sredstvo nas še more rešiti,« je je Satanelo, od katerega je kakor od vseh drugih tekla voda,

»čoln moramo odstraniti ter se na balonove vrvi obesiti.«

Radivoj in Mirko nista ugovarjala; izprevidela da je bilo to edino sredstvo, ki ju še nekaj časa obvaruje gotove smrti.

Ako odstranijo čoln od balona, postane ta mnog lažji. Potem se je morda še kake pol ure lahko dr nad vodo. In pol ure pomeni včasih zelo mnogo.

V pol ure se lahko pokaže ladija ter jih reši, v pol ure pride lahko svež veter, ki jih vrže na ob — pol ure dobljeno je včasih vse dobljeno.

»Naprej v vrvi,« je zaklical Satanelo ter objel Lolo ki je bila mrtvaško bleda. Vzdignil jo je ter ji pomagal med vrvi. Ni dolgo trajalo in sedela je v vrveh kakor v gugalnici.

Satanelo, Radivoj in Mirko, so tudi splezali gor Skoro so vsi precej na trdnem prostoru sedeli

Satanelo se je oborožil z nožem z ostrim rezilo je prerezal vrvi, ki so vezale čoln z balonom. Ko je od rezal zadnjo vrv, se je pogreznil čoln doli in bliskom izginil v valovih, ki so se zagrnili nad njim.

V kako žalostnem položaju so bili zdaj nesrečene Veslali so med nebom in zemljo, a ne več v čolnu, amp kakor akrobati v cirkusu so se držali vrvi, ki so vise z balona.

Balona je vedno dalje gnalo in opotekal se je m morske površini kakor obstreljen ptič. Zdaj je padel ni zdaj se je zopet vzdignil, kakor bi hotel poskušati, ui valovom, kakor bi se hotel z zadnjim obupnim bojem braniti svoje pogube.

Zopet je postalo jasno. Ponesrečenci so se zdaj lah ogledali, kje so pravzaprav.

Daleč naokrog ni bilo videti suhe zemlje, niti ma sence, kopne zemlji niso uzrli.

Niso vedeli, ali so še blizu Angleškega, ako jih je vihar, ki je gnal balon z neznansko naglico naprej, pritisnil na francoske obali.

Najbrž so bili morda v sredi med obema deželama. Ako je bilo temu tako, tedaj so bili na vsak način izgubljeni, potem ni bilo več pomoči zanje.

»Ako bi se le pokazala kaka ladija!« je vzdihnil Satanelo s pogledom na Lolo, toda nikjer ni videti nobenega jadra, nikjer malo dima, ki bi nam naznanjal prihod kakšnega parnika.

Tedaj je Lola hipoma iztegnila roko ter s tihim, razburjenim glasom zaklicala:

»Tam, — tam, — ptič!«

Bila je tonoščica, ki je letela čez vodno površino. Ponosna in veličastna je izgledala, ko je z razprostrtimi krilju švigala nad morjem.

»To je dobro znamenje!« je veselo zaklical Satanelo,

»kjer je taka tica, je navadno zemlja blizu. Čeprav lete tonoščice daleč na morje, se vendar le malo oddaljijo od gnezda. Le pogumno vztrajajmo; morda se nam vendar posreči, da dosežemo suho zemljo.«

Tudi Radivoj in Mirko sta gledala za ptico, ki je letela v gotovo smer. Morda je bil to dober pomen.

»Glej,« je zaklical Radivoj s tresočim glasom po preteku četrti ure ter se obrnil k Mirkotu,

»tamle se nekaj dviguje iz morja. To niso valovi, ampak pečina!«

Skala, — pečina v morju! — Ha, to je za nesrečn že bilo malo nade na rešitev. Ako se jim posreči priti na skalo, bi vsaj lahko stopili na kopno in tam počakali.

Ona pečina, ki jo je Radivoj opazil, je bila najbrž pomol suhe zemlje, morda majhen polotok, ki je segal daleč v morje.

Vedno bližje in bližje je prihajala pečina, — zdaj se jo je že lahko izpoznalo.

Kakor velikanski zid se je dvigala skala iz valov ki so jo divje obdaja li ter razbijali svojo moč ob njo.

A zdaj je bila balonova moč pri kraju. Zadnji plin je menda ušel; ovoj se je popolnoma skrčil. Samo veter je še malo držal balon nad vodo.

Tedaj se je balon hipoma stresel in v naslednjem hipu je ležal na morskih valovih.

Obupni in grozni klici iz štirih grl so se razlegali po morju.

Balon se je še enkrat vzdignil ter nekaj palcev nad morjem plaval, potem je pa slab in brez moči padel skupaj.

»Plavaj, kdor zna plavati!« je zaklical Satanelo,

»o moja hči, moja nesrečna hči!«

Morje je potegnilo štiri ljudi s seboj. Potopili so se in valovi so se zgrnili nad njimi, toda po preteku par strašnih minut so se pojavili zopet na površju.

In zdaj so se z močjo obupnosti trudili, da priplavajo do skale, ki je bila še eno angleško miljo oddaljena od njih.

Satanelo je prijel Lolo ter poskušal z njo če zati valove.

Ker je Lola držala očeta objetega, ga je ovirala, da ni mogel rabiti rok. Satanelo je za nekaj sekund izginil pod vodo, toda zopet se je ojačil.

»Izpusti me, Lola,« je vskliknil,

»ali mi pa splezaj na hrbet, sicer se oba pogrezneva v valovih.«

Toda Lola ga v smrtnem strahu ni ubogala. Nasprotno, zdaj ga je z drugo roko še za vrat prijela ter mu stisnila grlo, da je komaj sopel.

Bila je kakor blazna v svojem strahu. Umreti ni nikakor hotela. Tedaj se je nenadoma pridrl velik val z obupnim krikom je izginila lepa, grešna ženska v valovih. V naslednjem hipu jo je pa zgrabila močna roka ter jo zopet potegnila navzgor.

Mirko je bil, ki je v tem hipu pozabil, kaj mu je Lola storila. V pravi krščanski usmiljenosti je vzdignil napol nezavestno žensko iz vode. Nato je poklical Radivoja. Z njegovo pomočjo se mu je posrečilo Lolo vzeti na hrbet.

Tudi Satanelo se je zopet pokazal iz valov. Oproščen težkega bremena je lahko z močnimi rokami rezal valove.

Mirko je nesel Lolo na hrbtu skozi valove. Sicer je bil od prestanih težav skrajno utrujen, toda napel je vse moči, da ne omaga, kajti zdaj ni moral skrbeti samo za lastno življenje, ampak izročeno mu je bilo še drugo, ki je bilo popolnoma odvisno od njega.

Niti trenutek mu ni prišlo na misel, da bi se iznebil bremena ter se otresel zaničevane ženske, ki mu je že toliko hudega prizadela. Ne, za svojo častno dolžnost je smatral, da jo spravi v varno zavetje.

»Jaz čutim tla pod nogami,« je hipoma zaklical grof Radivoj.

Obenem je tudi Mirko začutil trda tla ter vzel Lolo v naročje.

Lola ni bila več nezavestna. Bila je le v onem stanju med bdenjem in sanjami. Imela je občutek razkošja in blaženosti, nebeško čuvstvo, ki ji je kljub mokroti in mrazu napolnjevalo prsi. Saj je ležala v Mirkotovem naročju, na njegovih prsih. Nežno se ga je pritislila; naslonila je glavo, s katere so vodne kaplje kakor biseri padale na njegove prsi.

Grof Radivoj je hitel naprej ter plezal po ozki stezi, ki je vodila vrh pečine.

Njemu je bilo do tega, da čimprej izve, kaj bo našel na skali. Z nje se je moralo vseokrog videti, tam se je moralo pokazati, ako je skala le čer v morju ali pa zemlja, na kateri so stanovali ljudje.

Za njim je šel Mirko z Lolo v naročju in končno je prišel Satanelo, ki je bil bolj mrtev nego živ, kajti požrl je veliko vode in bi bil skoro utonil.

Radivoj je dospel na vrh skale. — Vsklik strahu se je razlegal iz njegovih ust.

Kakor daleč okrog je gledal, je povsod videl le vodo. Sicer je tudi mrak zdaj zagrinjal morje in temne sence so legle na valove.

Zdaj niso mogli drugega storiti nego prenočiti na skali. Bilo je slabo ležišče, katero so imeli na goli pečini. Poleg tega so bili še vsi lačni, kajti že več ur niso ničesar jedli.

Radivoj je iztaknil gnezdo, v katero je tonovščica izlegla jajca. K sreči je bilo v njem še osem neizvaljenih jajec.

Radivoj jih je skrbno vzel ter jih razdelil med svoje sotrpine.

Pri tem ni pokazal Satanelu sovraštva in zaničevanja. Pošteno mu je dal del, ki je spadal njemu.

Z jajci so vsaj malo utešili svoj glad, nato so vsi legli in skoro so se jim od velike utrujenosti zatisnile oči v spanje.

Samo Lola je bdela. Nikakor ni mogla pozabiti nebeškega trenutka, ko so jo objemale Mirkotove roke, ta trenutek največje blaženosti, ki si ga je tako dolgo želela in ki ga je dosegla šele tedaj, ko jo je osoda vrgla z ljubljenim možem na obal v morju, — na točko v širokem, neskončnem morju!

189

Dvomljiva poštenjaka.

Baronet Ralf Ravington je sedel v svoji delovni sobi, kjer pa običajno ni delal. Pravkar je izvrstno zajtrkoval in zdaj kadil fino cigaro z zavestjo človeka, za katerega bo dan kaj prijetno potekel.

Ta prijeten položaj se je še veliko povečal, ko je vstopil služabnik ter naznanil, da želi advokat Blak govoriti z njim.

»Le naprej, mister Blak!« je zaklical baronet ter sam hitel k vratom ter jih odprl.

Odvetnik je vstopil, — pod pazduho je nosil cel sveženj aktov.

»Ljubi moj Blak, dolgo Vas že nisem videl!« je zaklical Ralf ter ponudil odvetniku roko,

»velika novica mora biti, ki mi jo imate sporočiti, ker ste se sami potrudili k meni.«

»Uganili ste, gospod baronet,« je odgovoril advokat,

»prinašam Vam veselo gotovost.«

»Predvsem prosim, da sedete,« je zaklical Ralf ter pomaknil advokatu stol,

»in prižgite si cigaro od teh-le, ako smem prositi! Danes dobite mojo najboljšo vrsto.

»Torej veselo novico, ste rekli! Saj gotovo gre za pravdo zaradi dediščine?«

»Tako je, gospod baronet! Povedati Vam namreč moram, da je sodišče sklenilo, da dobite posestvo in lordstvo Ravington, ker so bile vse poizvedbe po Elizabeti Ravington doslej brezuspešne.«

Baronet je obledel od veselja. Torej je vendar dospel do cilja, po katerem je tako lopovsko hrepenel. Ubogo siroto je srečno izpodrinil iz posestva. Dobil bo zdaj premoženje, pri čegar višini se mu je v glavi vrtelo.

»Sodba se je že izrekla,« je nadaljeval advokat, »toda v štirih tednih postane še le pravnomočna.«

»Ej, kaj ima to na sebi,« je zaklical Ralf ter otresel pepel svoje cigare,

»ako se Elizabeta Ravington do danes še ni pokazala, potem bo težko še kdaj prišla na svetlo.«

»To je tudi moje mnenje,« je odgovoril odvetnik,

»trdno sem prepričan, da Elizabete Ravington ni več pri življenju. Umrla je v Ameriki, to je dognano, in Vi, dragi baronet, postanete v štirih tednih lord Ravington ter boste poleg velikih posestev dobili še 500.000 funtov šterlingov — Ali ste zadovoljni s tem, gospod baronet?«

»Izvrstno,« je odgovoril baronet,

»in po sebi je umevno, da Vas bom bogato nagradil, moj zvesti svetovalec!«

Blak se je le fino nasmehljal.

»Upam, gospod baronet, da niste pozabili,« je rekel,

»kar sva se dogovorila, ko ste mi izročili svojo pravdo. Ali se morda ne spominjate več moje hčere, kateri ste toliko pozornosti posvetili, — moje lepe Marte?«

Bledica, ki je pravkar še pokrivala Ralfov obraz, se je izpremenila v rdečico.

»O kako naj bi Marto pozabil!« je rekel in malo namršil obrvi.

»Nasprotno, z radostjo se spominjam časov, ko sem imel priliko, gospico Marto večkrat videti in govoriti z njo, toda —.«

»Toda gospod baronet bo tako dober ter se spomnil, da se je obvezal, mojo hčer isti dan peljati k oltarju, ko bo dobil neomejeno posest Ravingtonove dediščine. — Le pod tem pogojem sem prevzel Vašo pravdo, — le pod tem pogojem sem sklenil nekaj storiti, kar se ne sklada z mojo častjo. Ne pozabite, da lady Ravington ni šla prostovoljno iz Londona, ampak prisilili smo jo. Ona ni kar tako pustila svoje bogastvo in krasno hišo na cedilu, ampak jaz sem bil oni, ki jo je pognal.«

»O gotovo! Zato Vam dolgujem veliko hvaležnost!«

»Ki mi jo boste na ta način izkazali,« je nadaljeval Blak,

»da držite Marti besedo. Prišel sem torej, da Vas vprašam, če hočemo vendar dati tiskati zaročno naznanilo ter če bomo danes svečano praznovali zaroko!«

Baronet je vstal. Nemirno je hodil gorindol po sobi.

»Bodite zagotovljeni, ljubi Blak,« je rekel,

»da bi imel za veliko čast, poročiti se z Vašo hčerjo, ako —«

»Ako?!« je vzkliknil Blak,

»torej imate vendar še neki 'ako'! — Ali naj se to glasi kakor 'toda'?«

»Ljubi moj Blak, zastopite me vendar prav. Odkrito hočem govoriti z Vami. Izpovedati boste, da ne morem kar tako držati obljube, katero sem Vam dal kot baronet Ravington, ker kot človek, ki je imel le dolgove, zdaj ko sem postal lord Ravington.«

»Tako? Ali ima lord manj časti nego baronet Ravington?«

»Ne govoriva preveč o časti, ljubi moj Blak! Med nama ni treba toliko govorjenja o tej besedi. Mislim, da sva pametna in da se ne bova prepirala za plen, ampak ga skupaj uživala. Sklenil sem, dragi Blak, da Vam spričo Vaših zaslug izplačam petdeset tisoč funtov šterlingov, čim dobim premoženje v last.«

»Petdeset tisoč funtov?!« je zaklical odvetnik,

»oh, Vi ste pa res gentlema! Torej si res domišljujete, da me boste odgnali s to beračijo, — kajti to je teh petdeset tisoč funtov v primeri s premoženjem, katero dosežete z mojo pomočjo? Motite se, baronet! Zdaj ni čas, da bi se za plačilo vlekla. To bi mi morali takrat povedati, ko sem ne le prevzel Vašo pravdo, ampak Vam tudi dal veliko vsoto denarja. Ali ste morda pozabili, da imam od Vas v rokah menice v znesku čez deset tisoč funtov šterlingov? S tem denarjem ste doslej živeli, s tem denarjem ste igrali kavalirja. In zdaj, ko me ne potrebujete več, ko ste vsled mene postali bogataš, se hočete odtegniti obvezam napram meni! Pazite se, gospod baronet! Jaz, ki sem Vas vzdignil, Vas tudi lahko strmoglavim!«

»Oh, to se glasi kakor grožnja!«

»Saj je tudi grožnja, gospod baronet! Smatrajte jo za resno!«

Ralf je obledel, nato se je zravnal, ponosno vzdignil glavo in na ustnicah mu je igral preziren smehljaj.

»In ako si ne dam groziti, — ako zavrnem to grožnjo, — kaj potem?«

»Potem najdem sredstva, da izpeljem svojo grožnjo!« je zaklical Blak.

»Sploh sem pa že dovolj slišal, gospod baronet. Zdaj vem, s kom mi je opraviti! Marti bom o tem povedal ter ji rekel, da je sicer ne morem napraviti za lady Ravington, da bo pa imela zadoščenje videti onega, ki je nekaj časa upal postati lord Ravington, kot berača pred svojo hišo, kajti tako daleč pride z Vami, Ralf Ravington!«

Blak je naglo spravil akte pod pazduho ter planil proti vratom.

»Mister Blak,« je Ralf še enkrat zaklical,

»premislite si! Petdeset tisoč funtov šterlingov ni nobena malenkost, — tega zneska Vam ni treba zaničevati!«

»Jaz pa Vas zaničujem,« je zaklical odvetnik, »in to zaničevanje boste občutili!«

Vrata so se zaloputnila za Blakom.

Ko je bil Ravington zdaj sam, je občutil nekaj neprijetnega. Tajiti si ni mogel, da je dvoril lepi Marti ter ji vzbujal gotove nade. Obljubil je Blaku, da se poroči z Marto, kadar dobi lordstvo v last. A ljubi Bog, človek marsikaj obljubi, česar nima namena držati.

Oh, saj bi bil res največji tepec, ako bi se zdaj zadovoljil s priprosto advokatovo hčerjo, ko si lahko soprogo izbira med prvimi londonskimi rodbinami! S tem bi ja še naprej omadeževal grb svojih prednikov!

Toda ta Blak je bil nevaren! Lahko ga strmoglavi kakor ga je povzdignil. Besnost, s katero ga je advokat zapustil, je dala sklepati, da bo vse poskušal izvršiti svojo grožnjo.

Baron je zamišljeno gledal za dimom svoje cigare. Nato se je grdo zasmejal ter vzkliknil.

»Vse ne bo nič pomagalo. Treba mi'bo iti v Vitešapel; tam se vedno najdejo ljudje, ki so pripravljeni odstraniti neprijetne ljudi. Saj noče drugače, ta dobri Blak. Potem je Marta sirota! Tako mi bo lažje, da jo premetom. Vraga, ta Marta je lepa! Res se izplača, da se malo potrudim za njo.«

Dočim je Ralf koval take naklepe, je Blak kakor razjarjen tiger skočil v svoj voz, ki ga je čakal pred hišo.

»Domov!« je rohnel nad kočijažem ter zaprl vrata za seboj, da so šipe žvenketale.

»To mi bo poplačal!« je mrmral Blak,

»drago mi bo poplačal, da se je igral s srcem moje hčere. Oh, ti plemenitaši, ki se vedno tako ustijo, kakor bi čast v najem vzeli! Toda če pride do tega, da pokažejo svoje plemenitaško mišljenje, kolikokrat so baš med njimi največji lopovi!

Toda ali nisem bil tepec, da sem tako zaupal temu Ralfu! Zdaj imam pa res dolg nas! Kaj pa poreče Marta k temu? Nevtolažljiva bo, ker je z gotovostjo računala na to, da postane lady Ravington. Oh, tako visokoleteče načrte sem imel s tem edinim svojim otrokom. Odk ar mi je umrla dobra žena, nisem nič drugega mislil nego osrečiti svoje dete. Ako se pri tem nisem vedno posluževal poštenih sredstev, se je to zgodilo le iz ljubezni do hčere. In zdaj me je ta Ravington prekanil! Prav brez moči sem, kajti ker ni več Elizabete, nimam nobenega sredstva, da bi ga držal na vrvi. Premoženje se mu ne da več odvzeti. — Sodišče je že razsodilo. V štirih tednih postane Ralf Ravington lord.

Oh, kaj bi vse dal, ko bi se Elizabeta še enkrat pojavila! — Lopov, prodal si mi petdesettisoč funtov, — milošičin — uslugo, ki sem Ti jo storil! Toda jaz sem plačal še petdesettisoč, ako bi mi mogel kdo povedati, da Elizabeta Ravington še živi.«

V tem hipu je bil advokatov samogovor nenadoma prekinjen, kajti voz se je tako pretresel, da je odvetnik skoro v strop odletel ter precej nemilo padel nazaj v blazine.

»Kaj pa je, — kaj se je zgodilo?« je zakričal Blak ter se le s težavo vzdignil ter na eni strani odprl okno.

Videl je, kako so ljudje drli od vseh strani skupaj. Slišal je ječanje in stokanje, ki je prihajalo najbrž izpod njegovega voza. Kočijaž je skočil s kozla ter nekaj vlekel izpod koles.

»Kaj se je zgodilo?« je klel advokat kočijaža,

»prokleto, — ali zopet nisi pazil? Ta človek vedno spi, kadar sedi na kozlu!«

»Zdaj je pa nekaj hudega, mister Blak,« je odgovoril kočijaž, ki je bil že več let v advokatovi službi,

»človeka sem povozil.«

»Vrag Te vzemi in pojdi v ječo,« je zakričal Blak,

»niti ust ne bom odprl zate! Koga si pa povozil?«

»Žensko, mister Blak, in sicer mlado.«

»Tepec! Kakor da bi bilo bolje, ko bi povozil staro.«

A s tem se Blak ni zadovoljil. Potrebno se mu je zdelo, da si ogleda ono, katero so njegovi konji in voz povozili. Zato je odprl vrata ter stopil s kočije.

Ponesreč enko so odnesli s ceste. Povozila se je menda hudo.

Ravno pri bronasti svetilki je trčila z vozom. Konji so jo podrli in z glavo se je udarila na svetilko, dočim ji je telo prišlo pod voz.

K sreči niso šla kolesa čez njo. Toda na glavi je imela rano, ki je bila nevarna za življenje.

Rdeča kri je lil a iz rane. V tem hipu jo je več žensk obvezovalo z žepnimi robci, da bi se ji vsaj nekoliko ustavila kri.

»Tam le je lekarna,« je zaklical Blak,

»nesite jo tja.«

»To je oni človek, čegar voz je revico povozil,« je zaklical neki delavec,

»to pride od nagle vožnje. Saj tu ni nihče varen življenja! Končno noče gospoda niti plačati, če komu ude povozi.«

»V lekarno!« je rohnel advokat.

»Kar imam tej nesrečnici storiti, bom že sam storil. Jaz sem doktor Blak in sem porok za svoja dejanja.«

Zdaj šele si je odvetnik priboril pot skozi množico, ki je obdajala nesrečnico, ki je ležala na tleh. Blak se je naglo ozrl na mlado, siromašno oblečeno deklico, kateri se je prigodila nesreča.

Revica je bila nezavestna. Mrtvaškobled je bil njen obraz. Hvala Bogu, da je še živela; kajti grudi so se ji vzdigovale in padale v rednih dihih.

Na Blakovo povelje so jo vzdignili in nesli v lekarno. Vsak lekarnar je več ali manj tudi zdravnik in rad pomaga pri nesrečah.

Lekarnar je dal takoj odnesti mlado damo v sobo, ki je ležala za lekarno ter jo položiti na zofo.

Nato je preiskal rano in Blak je poleg njega nepotrpežljivo čakal, kaj bo lekar nar razsodil, kajti le predobro je vedel, da bo v bodoče moral za nesrečnico skrbeti, ako se ji je kaj hudega prigodilo. Tobi ga veljalo lep denar.

Sploh pa Blak ni bil pretrdega srca. Vseeno mu ni bilo, da bi zaradi njega prišel kak človek ob življenje.

Blak je bil kupec, a obenem odvetnik. Znano je, da se ti ljudje ne strašijo nobenega sredstva, ako je treba kako ugodnost priboriti, zato si pa navadno nakopičijo bogastvo. Ako je to vedno z najbol jšo vestjo pridobljeno, ne bomo preiskovali.

Toda ne glede na pohlepnost do denarja ni bil Blak zloben človek. V tem hipu se je kesal, da se je spustil v razmerje z Ralfom Ravingtonom.

»No, kako je?« je vprašal Blak, dočim je lekar nar še vedno gledal nesrečnico.

Počasi je lekarnar vzdignil glavo ter zelo resno gledal.

»Kar se tiče rane,« je rekel,

»ni posebno nevarna. Toda vsled nezavesti, v kateri je mlada dama, se da lahko sklepati, da so se ji možgani pretresli.

»Oh, saj ni treba takoj na najslabše misliti,« je zaklical Blak,

»poskušajte jo vendar vzbuditi iz nezavesti. Prinesite iz lekarne okrep čujoča sredstva, da jih porabimo pri nesrečnici.«

Lekarnar je odšel ter prinesel nekaj steklenic. Nato je ranjenki s tekočino drgnil čelo ter ji obvezal glavo.

»Hm, hm,« je mrmral Blak ter od strani škilil na damo,

»zdi se mi, da sem ta obraz že nekje videl. Neumnost, kje le? To je vendar kaka priprosta siromašna punica, s katero se še nisem nikoli sešel.«

Lekarnar je medtem poskušal oživeti lepo mlado deklico.

Res je začela onesveščena malo dihati, — in bleda lica so ji začela malo rdeti, toda do polne zavesti ni prišla, le posamezne besede je sempatja izgovorila. »Glej, — prepad, — Marcel odpusti, — to je smrt, — oh, — stoj, vlak, — dajte mi košček kruha, da lakote ne umrem.«

»Kako strašne fantazije!« je zaklical lekarnar ter postavil steklenico na mizo, »ta nesrečnica je gotovo morala kaj hudega doživeti. A to je sumljivo, da kljub najmočnejšim sredstvom, ki sem jih porabil, ni prišla do zavesti. Torej Vaš voz je povozil to ubogo, nesrečno deklico, gospod?«

»Da, moj voz,« je zaklical Blak,

»ta tepec od kočijaža, ali pravzaprav konji so krivi. — Vse je šlo tako hitro, da sem komaj mogel jasno misliti. Vse se je že prigodilo, ko sem jaz šele opazil. Ta dogodek mi je jako neljub, kajti ne glede nato, da se mi nesrečnica smili, me ta stvar lahko stane lep denar. Pokoriti se bom jaz moral za nerodnost svojega kočijaža, kajti bile so priče poleg. — ali razumete, kaj s tem pravim? Jaz sem jurist, advokat, in moram to vedeti. Zdi se mi, da se Vam še nisem predstavil. Moje ime je advokat Blak.«

»Me zelo veseli,« je odgovoril lekarnar,

»Vaše ime mi je kajpada znano. Vem, da ste eden najboljših londonskih odvetnikov. Toda v tem slučaju se ne boste mogli izviti, jaz sam bi moral pričati zoper Vas. Če mi pa dovolite, Vam dam dober svet.«

»Dober svet najde vedno dobro mesto,« je zaklical advokat ter ponudil lekarnarju njuhati iz zlate tobačnice,

»govorite, dragi gospod.«

»Jaz na Vašem mestu,« je nadaljeval lekarnar,

»bi vzel to mlado damo v svojo hišo ter jo tako dolgo imel pri sebi, dokler ne ozdravi. S tem se človek izogne velikim plačilom in pride še v dober glas. Časopisi se bi pečali s to stvarjo in pisali:

»Slavni advokat Blak je prevzel ubogo deklico, katero je njegov voz povozil, na jako človekoljuben način v svojo lastno hišo, da ozdravi.«

»Izvrsna misel, gospod,« je zaklical Blak,

»izvrsna misel, za katero sem Vam iz vsega srca hvaležen in jo tudi z veseljem sprejmem. Da, to bo imelo učinek. Ako se bo to čitalo v listih, bo to mojim klientom jako ugajalo in tudi sodnikom ščegetalo. In potem ako pride do tožbe, me stane vsa stvar najmanj sto funtov šterlingov, kajti sodniki so zdaj, — kadar se je treba laskati ljudstvu, — skrajno prizanesljivi, da je to že nezaslišano in neverjetno.

Ako se bo pa tej deklici streglo v moji hiši, — o ljubi Bog, — to se lahko stori brez velikih težav, — se bo morda vsa stvar dala poravnati s petimi funti. Hvala, srčna hvala, dragi gospod. Vidite, jaz si res ne morem kaj, toda človeka ne morem videti trpeti, moram mu pomagati, srce me žene k temu.«

Blak je kolikor mogoče iztegnil truplo ter potem nadaljeval:

»Da bi pustil to mlado nesrečno deklico prenesti v bolnišnico, kjer bi končno še slabo ravnali z njo? — O ne, — rajši se je jaz usmilim, — v svojem vozu jo peljem domov. Upam, ljubi gospod, da boste časnikarjem, ki bodo prišli poizvedovat k Vam za časopise, poročali vse natančno, kaj se je zgodilo?«

Blak je naglo tekel k vratom ter zaklical kočijažu, naj pride po nesrečnico, da jo nese v voz.

Lekarnar se je medtem smehljal v svojo brado ter mrmral sam zase: »Upam, da sem dobro opravil ter obvaroval to ubogo mladeničo pred tem, da bi prišla v bolnišnico. V hiši bogatega advokata se ji bo gotovo bolje godilo. In potem se mora Blak še vedno poravnati z njo ter ji kaj plačati ako bo le modra in previdna.«

191

V advokatovi hiši.

Kočijaž je prenesel nesrečnico v voz in Blak je sedel nasproti nje. Voz je potem naglo drdral proti Blakovem stanovanju, ki je ležalo v eni najlepših londonskih ulic.

Bila je lepa palača, v kateri je Blak stanoval. Imela je tri nadstropja in izgledala jako častitljivo.

Ko so nesrečnico prenesli v vežo, se je Blak obrnil na staro postrežnico, ki je z osuplim in vprašujočim obrazom stala pred njim ter ni vedela, kaj pomeni ta čudni pripodek:

»Kaj pa zijate tukaj, Barba? Pojdite in recite moji hčeri, naj takoj pride, ker imam govoriti z njo. Ta uboga deklica pa ostane tukaj, prenesli jo bomo v sobo za tujce. Eden mojih pisarjev naj takoj teče po zdravnika. Meni se je pripetila nesreča, da sem to deklico povozil. Lahko bi jo sicer spravil v bolnišnico, toda človekoljubno srce se mi upira. Stregli ji bomo v moji hiši, da poprej ozdravi. Da, tako hočem, Barba, ali razumete?«

Blaku je glas vedno bolj hreščal, da je proti koncu že tulil kakor lev.

Drugače si Blak ni upal tako nastopati proti svoji gospodinji, nasprotno, še malo besede je imel pri njej.

Toda danes je bil tako razburjen, tako iz sebe, da je celo nasproti Barbi pozabil dolžni rešpekt. Ker je advokat tako kričal, so se vrata na eni strani odprla.

Na pragu se je pokazal star suh mož, s čegar glave so se usipali srebrni kodri prav do ramen. Več dečkov v starosti 14 do 16 let, ki so radovedno gledali mlado deklico, je kukalo izza njegovega hrbta.

»Nazaj!« je zarohnel advokat nad mladeniči,

»nesramni pisarčki, kaj pa zijate tukaj? Ali ste spet radovedni? Pišite, pravim, — popišite Vaše strani, to je Vaše delo!«

»In Vi, gospod Jeremija Krabe,« se je advokat obrnil na starca,

»bi morali bolj varovati svojo avtoriteto.«

»Oprostite, gospod doktor,« je odgovoril Krabe, ki je bil predstojnik v Blakovi pisarni,

»toda slišali smo Vas kričati v veži ter se bali, da se je Vam kaka nesreča pripodila.«

V glasu sivolasega starca je ležala velika ponižnost. Tenek glas se mu je tresel in je še plašnejše zvenel, ko je nadaljeval:

»Upam, gospod doktor, da mi vsled tega ne zamerite popolnoma umevno radovednost pisarjev?«

»Ne zamerim!« je rohnel Blak,

»to je lahko rečeno! Toda cela pisarna mi nekaj časa ne ugaja več. Prestar ste postali, gospod Krabe, zato Vas bom dal ad acta!«

Stari mož s srebrnobelimi lasmi je strepetal, kakor bi ga bodalo zadelo sredi srca. Položil je krajce svoje salonske suknje počez, kakor bi moral svoje srce čititi.

Bilo je kakor bi ga nenadoma mraz tresel. Nato je s še bolj ponižnim glasom zaklical:

»Ponižno si dovolim, gospod principal, opomniti, da že devetintrideset let služim v hiši in da sem vedno storil svojo dolžnost. Upam torej, da mi bo gospod doktor malo prizanesel, to tembolj, ker sem vedno najskrbneje in najvestneje izvrševal svoje dolžnosti.«

Ker se je v tem hipu pokazala vrhu stopnic čudovito lepa devojka, katero je Blak izpoznal kot svojo hčer Marto, je starca odslovil z roko.

Stari sivolasi Krabe se je nato vrnil s pisarji v pisarno.

»Oče, kaj se je zgodilo?« je zaklicala Marta ter naglo pritekla po stopnicah, kolikor ji je dopuščala dolga vlečka elegantne jutranje obleke.

»Kaj vidim? Deklica, tako bleda, nezavestna? Kaj se ji je zgodilo?«

Blak je hlastno povedal hčeri, kaj se mu je pripetilo in da je sklenil ponesrečeno vzeti v hišo.

»To si prav storil, oče!« je zaklicala Marta,

»in kar je v moji moči, se bo vse zgodilo, da skoro ozdravi. Ali ste že poslali po zdravnika?«

Stara Barba je potrdila, da je nekdo že tekel ponj.

Marta je pomignila kočijažu in ta je nesel ponesrečeno v sobo, ki je ležala v drugem nadstropju in bila lepo urejena.

Blak je nato odšel v pisarno in ko je nekaj časa starega Jeremija Krabeta na vse načine zmerjal, kajti nanj je odvetnik vedno stresal slabo voljo, je odšel v svojo privatno sobo.

»Oh, to je prekleto vroč dan zame! Najprej razburjenje s tem Ravingtonom, tem lopovom in nesramnim goljufom, in zdaj še ta nesreča. Na, tukaj si, Marta. Kako je z novim gostom?«

»Zbudila se je iz nezavesti, oče! In zdravnik, ki je bil pravkar pri njej, je rekel, da ni nobene nevarnosti za njeno življenje. Rana ni preveč globoka in se bo v par dneh zacelila. Pa tudi drugi organi niso dotaknjeni.«

»Izvrstno!« je zaklical advokat,

»torej si šel s planilvim očesom. Poslušaj me pa, ljuba Marta, kaj Ti bom povedal. Sedi nasproti mene, kajti zelo resna stvar je to, ki jo imam s Teboj rešiti.«

»Oh, saj slutim,« je vzkliknila Marta ter malo obledela,

»bil si pri baronetu ter govoril z njim.«

»Res je, dete moje! Povedal sem mu, da se je pravda ugodno končala in da postane v štirih tednih lord Ravington, eden najbogatejših ljudi na Angleškem.«

»In kaj Ti je nato odgovoril?« je vprašala Marta ter ostro pogledala očeta.

»Prosim Te, ljuba Marta,« je vzkliknil Blak,

»nikar se ne razburjaj! Vzemi stvar mirno in resno ter hladno. Saj veš, da nisva navezana na Ravingtona. Ako —«

»Oče,« je vzkliknila Marta, ter skočila s stola,

»kaj Ti je odgovoril?«

»Ralf Ravington je nesramnez, svoje obljube noče držati!«

Lepo telo mlade devojke se je streslo. Vsaka kapljica krvi ji je izginila iz obraza.

»Da, ta Ravington je slepar!« je vzkliknil Blak,

»zdaj, ko sem dobil njegovo pravdo, ko sem pekel in nebo zanj zastavil, da mu priborim bogato dediščino, zdaj noče nič več vedeti o naju. Denar mi ponuja: petdeset tisoč funtov šterlingov. Toda rekel sem mu, da ne potrebujem denarja, ampak da sem računal na to, da bo Tebe, ljuba Marta, osrečil.«

Lepa deklica z rumenordečimi lasmi, ki so tako bujno krasile njeno glavo, da je bila glava navadno malo sklonjena, kakor bi ne mogla prenašati bremena las, — je temno namršila obrvi.

Pošastno je zabliskalo v očeh lepe mlade devojke.

»Nobene besede več o tem nesramnežu, oče!« je vzklikala, »lopov je in njegovega imena nočem več slišati. Prisegam Ti, da mi je tisočkrat prisegal ljubezen, da mi je ležal pri nogah ter ponižno prosil za mojo ljubezen.«

»Takrat, ko je bil še reven, takrat bi rad vzel hčer bogatega advokata. Toda danes, danes si hoče svojo soprogo najbrž izbrati med hčerami angleških lordov.«

»Do tega ne pride!« je besno vzkliknil Blak,

»jaz se bom maščeval nad njim. Pokoril se bo za ta sramotni pregrešek!«

»Da, oče, to je prava beseda!« je zaklicala Marta,

»oh, ko bi se mogla maščevati nad njim, nad nezvestnežem, nad prelomilcem prisege!«

»Gotovo, to se mora zgoditi!« je zaklical Blak ter kakor blazen dirjal po sobi gorindol,

»gotovo ga morava udariti, da bo pomnil. A kako bi to storila? To je vprašanje. Dediščino, ki sem mu jo jaz pridobil, mu ni mogoče odvzeti. Da, ko bi uboga, nesrečna Elizabeta Ravington še živela, potem bi bilo konec Ralfove slave.«

»Oh, zakaj ne živi več,« je zaklicala Marta,

»da, prav imaš, oče, samo pokazala bi se in lord Ravington bi bil poprej. Ali, Ti, ni mogoče najti Elizabeto, oče? Daj jo iskati in čeprav izdaš nekoliko denarja za to. Bogat si in na denar Ti ni treba gledati, ker Ti gre za željo svoje hčere.«

»In če žrtvujem sto tisoč funtov šterlingov,« je zakričal Blak ter udaril s pestjo ob mizo,

»in če bi moral dati polovico premoženja, jaz se maščujem nad tem lopovom. Toda je-li mogoče mrtvo zopet oživeti, — ali morem pričarati to Elizabeto Ravington? Najbrž počiva že davno v hladni zemlji.«

»Kdo ve, kje je umrla? Morda v Ameriki, kjer se niti ne zapisujejo ljudje, ki se rodijo in umro. Tam je nemogoče iskati. Ne, to misel si morava iz glave izbiti, da bi se lady Elizabeta Ravington še kdaj vrnila.«

Tedaj je Marta prijela očeta za roko, ga potegnila k sebi ter mu zašepetala:

»Oče, ali ni mogoče kako drugo ne pravo Elizabeto najti, ker prave ne moreva dobiti?«

Advokat je zadovoljno pogledal svojo hčer. Da, to je bila misel bistrih glav.

»Dekle,« je zaklical advokat in objel hčer,

»Ti nisi le moje lepo, ampak tudi modro dete, mene vredna hči. Da, ta misel je izborna.«

»Se bo-pa-li dala izvršiti?« je vprašala Marta,

»ali bo mogoče ne pravo Elizabeto Ravington podtakniti?«

»Zakaj bi ne bilo mogoče?« je odgovoril Blak ter vtaknil roke v žep in rožljal s ključi,

»zakaj-li ne? Ta Elizabeta Ravington je tako samotno živela in jo je tako malo tujih ljudi videlo, da so jo komaj poznali.«

»Toda služabniki, ki jih je imela pri sebi,« je ugovarjala Marta,

»ali ne bi mogli kdo prevaro odkriti?«

»Služabniki?« je ponovil Blak ter premišljeval,

»ti so se razšli v vse vetrove. Niti enega ni več v Londonu, ki bi mogel pričati.«

»Torej je samo še od tega odvisno,« je rekla Marta,

»da se najde primerna oseba, ki bi Elizabeto Ravington nadomestila.«

»Da, samo to je še pomisliti!« je zaklical advokat,

»toda zdi se mi, da sem to osebo že našel.«

»Kaj, — že zdaj, oče?«

»Da,« se je zasmejal Blak,

»to osebo sem že našel, slučaj mi jo je nanesel v hišo. Mislim namreč ubogo deklico, ki sem jo povozil in ki zdaj bolna leži v moji hiši. Da, ljubo dete, dobrota nosi obresti! Ko bi dal to devojko v bolnišnico, bi bilo vse izgubljeno. Toda zdaj bo ta oseba gotovo z veseljem prevzela to vlogo.«

»Oče,« je zaklicala Marta,

»dekle je tako krasno in izgleda tako ganljiva, da ji bodo sodniki že radi tega verjeli.«

»Verjeli ji bodo,« je zaklical Blak ter nemirno hodil po sobi gor in dol,

»sodnikom bo pravila ganljivo povest, ki mora biti verjetna in potem lahko poveže baronet svojo culico ter izgine pri meglji in noči iz Londona, kajti jaz mu bom nagnal celo vojsko upnikov na vrat.«

Blak je tako hlastno govoril ter se tako razburil, da je zdaj padel na stol ter lovil sapo.

Marta je pomirila očeta ter mu je šepetala:

»Ali hočeš pogledati bolnico?«

»Da, hočem; tudi njeno ime moram zdaj izvedeti ter se prepričati, če je pripravljena za najin namen.«

»Ali naj te spremlim, oče?«

»Ne; pusti me samega. Take reči je najboljše opraviti med štirimi očmi.«

Nekaj minut pozneje je stopil Blak v sobo, kamor so prinesli ponesrečenko.

Bila je že izven postelje ter se s pomočjo Marte že oblekla. Samo čelo je imela še zavezano tam, kjer je bila rana.

Zdravilo, katero ji je zdravnik zapisal, je že napravilo svoj učinek.

»Še vedno slabostni, gospodična?« je zaklical Blak z globoko obžalujočim glasom, »o kako mi je hudo! Jaz sem namreč oni nesrečni človek, ki vas je z vozom povozil. Prišel sem zdaj, gospodična, da se oprostim pri vas ter vam povem, da bom vse poskusil, da popravim to nezgodo.«

Blak ji je prožil roko, toda vitka devojka ni vzdignila svoje, da bi prijela advokatovo.

»Oh, saj še ne veste, v čegar hiši ste. Jaz sem Franc Blak, odvetnik pri vseh sodiščih, zagovornik nedolžnosti, človek postave, toda obenem tudi pravičnosti!«

Blak! Komaj je mlada deklica zaslišala to ime, se je zopet zdrznila.

Prijela se je z obema rokama za srce in za trenutek zatisnila oči.

Kaj pa jo je tako prestrašilo? Zakaj ji je bila tako neznosna misel, da biva v Blakovi hiši?

»In zdaj,« je nadaljeval odvetnik, ko je stopil k nji ter jo posilil na stol,

»sedite zopet. Preslabi in brez moči ste še, da bi hodili. V moji hiši vam ne sme ničesar manjkati, v vsakem oziru boste zadovoljni z menoj, kajti navdaja me iskrena želja, da popravim to, kar je zakrivil ta tepec mojega kočijaža.«

192

Prava ali neprava lady?

Advokat je potegnil stol bližje ter sedel nanj.

»Ljubo moje dete,« je rekel,

»lahko si mislite, da me zelo zanima za vas. Zato bi predvsem rad izvedel, kdo ste in kaj ste doslej počeli v Londonu. Ti ljubi Bog vidim vam, da vam ni šlo posebno dobro. Pa ravno radi tega mi morate zaupati ter mi odkriti svojo preteklost. Jaz sem imovit človek in imam takorekoč dolžnost do vas, zato bi vam rad pomagal.«

Neprestano je gledala lepa bleda deklica odvetnikov obraz. Ko bi se Blak v tem hipu ne pečal tako vztrajno s svojim lopovskim načrtom, bi moral videti nevoljo, ki se je zrcalila v očeh njegove varovanke. Na čem je slonel ta občutek nezaupanja in studa, ki ga je imela nesrečnica do Blaka?

»No, predvsem mi povejte, kako vam je ime?« je zopet začel vpraševati Blak po kratkem premoru.

»Meni?« je vzkliknila rešjenka,

»meni je ime -«

Ustavila se je kakor bi se morala šele spomniti svojega imena. Za trenutek je povesila glavo na prsi. Nevolja se je izražala na njenem obrazu, kakor jo je čitati na obrazu vsakega poštenega človeka, ki se mora prisiljen prvič lagati. Nato je hlastno odgovorila:

»Ime mi je Rožica Jaklič.«

»Oh, Rožica Jaklič?« je zaklical Blak.

»To pa ni angleško ime!«

Zopet je nastal ihajhen premor in potem je deklica že bolj gladko odgovorila:

»Moj oče je bil Francoz in tudi jaz sem v mladosti živela na Francoskem. Ko mi je pa oče umrl, sva se z materjo preselili v London ter si z ročnimi deli zaslužili borni kruh, dokler mi pred nekaj tedni ni ugrabila smrt moje matere — in od takrat sem iskala službe, a je nisem našla. Jaz sem namreč revna, — zelo revna, gospod, in nimam nikakega doma. Niti tega ne vem, kam naj položim svojo glavo.«

»Izvrstno!« je hotel zaklicati Blak, toda vendar ni tega izgovoril, ampak rekel je, ko se je potrudil, da bi čim sočutneje izgledal:

»Ubogo dete, starše ste izgubili in ste siromašni? To je res velika nesreča! Toda gotovo imate sorodnike, ki se bi brigali za vas?«

»Nobenega človeka nimam na celem svetu, gospod! Popolnoma sama sem!«

Odvetnik si je mel roke, komaj je zakrival svoje veselje vsled tega odgovora.

»Nobenega sorodnika,« je hinavsko zaklical z žalostnim obrazom,

»nobene duše, ki bi se brigala za vas? Gotovo mislite, da samo v Londonu nimate nobenega sorodnika, toda v Parizu ali tam, kjer je bila rojena vaša mati, kajne, tam imate vendar sorodnike?«

»Ne, gospod! Ko bi imela kje druge kakega sorodnika, bi se že davno obrnila nanj.«

»In niti dobrih znancev nimate?«

»Nama z materjo ni bilo ljubo delati znanje in mati je bila v tem oziru zelo nezaupljiva.«

»To je pa prav ravnala vaša ranjka mati!« je rekel Blak,

»ljudem ni prav nič zaupati. Torej ni nikogar v celem Londonu, ki ga bi vsaj po imenu mogli povedati?«

»Nikogar!«

Blak se je naslonil nazaj v stol, zatisnil za trenutek oči ter premišljeval.

»Ljubo dete,« je potem rekel z glasom, kakor ga nežnejša niti oče ne more rabiti napram svojemu otroku,

»že vidim, da se nisva sešla samo slučajno, ampak da je to naklonila božja previdnost. Ravno jaz sem moral biti, čegar voz vas je povozil, — ravno jaz, ki vas je vzel v hišo. To mi da misliti, drago dete! Vidite, jaz bi vas lahko osrečil.«

»Oh, dragi gospod, — ali res? In kako me hočete osrečiti?«

»Kajpada na najpoštenejši način!« je zagotovil Blak,

»jaz sem človek, draga gospodična, ki uživam v celem mestu spoštovanje. V moji hiši ste tako varni kakor bi bila v očetovi hiši in na vsak način ostanete pri meni. Toda ko bi bila zelo modra deklica, — kar pričakujem in tudi upam, — si lahko z majhno uslugo, ki jo meni storite, zaslužite premoženje! Petdeset tisoč funtov šterlingov. Kaj pravite k temu? Kako bi vam ugajalo to, — ne pre slabo, kajne?«

Zopet ni Blak vedel, da se je v očeh mlade deklice, ki se je imenovala Rožica Jaklič, čudno zabliskalo. Tudi ni videl čudnega nasmeha, ki se je bliskoma pojavil na dekličinih ustnicah.

»No, vi mi ne odgovorite!« je zaklical Blak, ko je deklica še vedno molčala.

»Menda me niste prav razumeli. Petdeset tisoč funtov šterlingov imate lahko,« sem rekel. »Tež si lahko zaslužite. V štirih tednih in sicer z malo komedijo, ki jo boste igrali.«

»Ah, s komedijo?« je zategnjeno odgovorila mlada tujka.

»O saj gre samo za malenkost!« je zaklical Blak ter potisnil svoj stol poleg lepe deklice ter tiho govoril, da ga je mogla le deklica razumeti,

»tukaj imam namreč nekega sovražnika. Ta bo namreč v kratkem dobil v last neko dediščino, ker je ona, ki je pravzaprav lastnica te dediščine, izginila. Mlada deklica, ki je skoraj prav toliko stara kakor vi, je mrtva; o tem ni nobenega dvoma. Šla je v Ameriko in tam brez sledu izginila.«

»Ah, v Ameriko? Nadaljujte, mister Blak, vaša povest je jako zanimiva!«

»Postala bo še bolj zanimiva,« je odgovoril odvetnik ter si mel roke, »jaz hočem namreč svojega nasprotnika docela potopiti. Misli že, da je na konju, toda kaj ko bi se izginula deklica nenadoma pokazala? Potem bi bilo konec vse njegove slave in on bi ne dobil dediščine, ampak dekvojka, ki bi se nenadoma pojavila.«

»To bi bilo le želeti v imenu pravičnosti,« je rekla tujka s čudno razburjenim glasom,

»toda poprej ste sami rekli, gospod Blak, da je mlada dama mrtva. Torej se ne more spet pokazati.«

»No, drago dete, ali res še ne veste, kam hočem in s čim si lahko zaslužite petdeset tisoč funtov šterlingov?«

Tujka je vzdignila bledi obraz, smehljaj se ji je zibal na ustnicah, oči so ji bile nenavadno velike.

»Ne, mister Blak,« je rekla,

»jaz še vedno ne razumem, glede česa naj bi vam jaz pomagala. Prosim, razjasnite mi to natančneje.«

»Prav rad, drago dete, to je prav enostavno. Jaz namreč želim, da bi vi sami postali ona deklica. Kajpada ne boste v tem slučaju rekli sodniku, da vam je ime Rožica Jaklič, ampak nadeli si boste ime one bogate dedinje. Toda lahko ste brez skrbi, niti najmanjše nevarnosti ni zraven, kajti jaz vam lahko vse povem, kar se tiče one umrle deklice. Zato boste sodniku lahko dokazali, da ste ona mlada lady.«

»Ah, lady? Torej gre za jako ugledno damo?«

»Tako je in sicer za mlado deklico, ki bo podedovala lordstvo.«

»In njeno ime?« je vzkliknila tujka s tresočim glasom.

»Ime ji je lady Elizabeta Ravington,« je tiho odgovoril odvetnik.

Telo mlade tujke se je lahko streslo. Počasi je vstala s stola ter pogledala Blaka z dolgim, presunljivim pogledom. Nato je s tresočim, strastno razburjenim glasom vzkliknila:

»Ako sem vas prav razumela, mister Blak, želite torej, da se izdam za ono lady Elizabeto Ravington, ki je izginila?«

»Tako je!« je zaklical odvetnik, »to želim od vas! In še enkrat vam povem, da je stvar brez vsake nevarnosti. Po časopisih bom najprej dal razglasiti, da se je lady Elizabeta Ravington nenadoma vrnila iz Amerike, da se tu v Londonu poganja za svojo dediščino. Nato bom vložil na sodišče prošnjo, naj se določi rok, da pride stvar na razpravo. Pred sodnike morate tako mirno stopiti, kakor stojite zdaj pred menoj ter morate trditi, da ste lady Elizabeta Ravington. Sodba se bo potem izrekla za nas ugodno, o tem ni nikakega dvoma. In s tem ste si zaslužili petdeset tisoč funtov šterlingov. To je lep znesek, za katerega vam bo vaš bodoči soprog gotovo hvaležen!«

Vsa kri je izginila mladi deklici raz obraz. Na njenih ustnicah je igral čuden smehljaj.

»To je izvrsten načrt, mister Blak,« je vzkliknila,

»občudujem vaš ženi. Toda povedali mi še niste, kakšen namen zasledujete s tem.«

»Kakšen namen?« je zaklical Blak ter nervozno potegnil iz žepa zlato tobakirno in njuhal,

»no, menda je namen cele stvari dovolj jasen. Z onim, ki bi dobil dediščino, ako se lady Elizabeta Ravington ne najde, imam star račun poravnati. Saj me razumete, ljubo dete; rad bi temu človeku odvzel mastno dediščino, preden iztegne svoje kremplje po njej.«

»In kdo je ta človek? Povedati mi morate vse, da mi bo vse jasno,« je poizvedovala tujka.

»O, gotovo, ljubo dete, saj vam popolnoma zaupam. Zakaj bi pa tudi ne, kaj imava oba korist od tega.«

»Gotovo!« je odgovorila mlada deklica,

»torej kako mu je ime?«

»Baronet Ralf Ravington,« je nadaljeval Blak, vstal s stola ter deklici naslednje besede šepetal v uho, »to je nesramen, lopov, človek, ki ni vreden, da postane lord in podeduje velikansko premoženje te ugledne rodbine. Temu človeku sem zvesto služil ter mu hotel pridobiti dediščino. Za to pa, — no, saj vam lahko vse povem, — za to nisem drugega zahteval od njega kakor da se poroči z mojo hčerjo; — z mojo Marto, — kajne, da je ljubka in ljubezniva deklica. Bil sem tako častihlepen, da sem hotel svojo hčer videti kot lady Ravington.«

»Umenva častihlepnost!« ga je prekinila tujka z britkim glasom.

»Kajne, očetu se ne more zameriti, ako skrbi za srečo svoje hčere? In glejte, ta nesramni človek, ta Ralf Ravington, noče izpolniti svoje dolžnosti zdaj, ko sem mu ogladii vsa pota in mu je sodišče že prisodilo dediščino. Zdaj zametuje mojo hčer in jo zaničuje.«

»Zdaj razumem vse!« je vzkliknila bleda deklica,

»torej hočete svojo hčer maščevati nad Ralfom Ravingtonom?«

»Da, maščevanje, primerno maščevanje!« je vzkliknil odvetnik,

»in vi, ljubo dete, mi boste pri tem pomagali. Toda vaše usluge ne zahtevam zastonj. Obljubim vam, naj se potem pravda izteče kakor hoče, pet tisoč funtov šterlingov. To je velika žrtev, ki jo donašam svojemu maščevanju.«

»Oh, vi ste zelo dobri, mister Blak! Toda povejte mi, ali znaša Ravingtonova dediščina le pet tisoč funtov šterlingov?«

Advokat je nekoliko osupnil, toliko razsodnosti ni prisojal ubogemu dekletu. Torej je najbrž hotela izvedeti, kaj bo sam zaslužil pri tem.

»No, saj ni imel vzroka, da bi to zamolčal, kajti ta revna goska mu itak ne uide.

»Kajpada je premoženje veliko večje,« je odgovoril,

»in to pomeni za moj trud zapadlo. Čim Vas bodo priznali za lady Ravington, čim se bo izrekla sodba, boste meni odstopila vsa posestva, dočim vam bom jaz takoj izplačal pettisoč šterlingov. Ali ni to poštena kupčija?«

»Zadovoljna sem z vsem, mister Blak!« je zaklicala lepa tujka,

»pet tisoč funtov šterlingov je zame premoženje, čegar velikost komaj pojmim.«

»Torej sva edina,« je veselo zaklical Blak,

»dajite mi roko, gospodična Jaklič! O Ralfova stvar je tako kakor že izgubljena, kajti vi res izgledate kakor pristna lady.«

»Mislite,« se je smejala mlada deklica,

»ali se vam res to zdi? No, hvala vam za dobro mnenje, katero bom vpoštevala. Svojo uslugo bom tako izvrstno igrala, da me bo ves svet imel za pravo lady Elizabeto Ravington.«

Pri teh besedah se je deklica visoko zravnala. In ko je zdaj stala pred majhnim advokatom, z valujočo grudi, z uglednostjo v pogledu in držanju kakor kraljica, si je Blak le častital, da je tako dobro izbral. Reči si je moral, da bo zmag njegova.

»Lady, — vsak palec cela lady!« je vzkliknil, »da, ljubo dete, posrečiti se nama mora! Toda po sebi umivno, da morate molčati. Obljubite mi, da nobenemu človeku niti besedice ne zinete o najinem dogovoru. Zdaj ostanete v moji hiši in boste vedno v družbi moje hčere. Zameriti mi ne smete, ako vas bom do izida pravde imel takorekoč na vrvici. To bo pa dobro za vas, kajti dolgo ste morali pogrešati ljubezen dobrih sorodnikov in prijateljev. In zdaj pojdiva, čas je za večerjo. Moja hči naju že pričakuje.«

»Prosim, pojdite naprej, gospod advokat, takoj pridem za vami.«

»Ah, torej se hočete še malo preobleči? Torej je že skrbjeno, da boste imeli še druge obleke? Čakajte, moja hči vam mora takoj dati iz svoje zaloge kako lepo obleko.«

Blak je vesel odšel; bil je tako srečen, da bi najraje objel ves svet.

V veži je naletel na Jeremija Krabeta, svojega starega pisarja, s katerim je sicer zaničevalno in strogo ravnal.

Toda danes je čutil Blak človeško ganjenost. Segel je po denarnico ter milostno stisnil Krabetu dve desetici v roko.

»Nate, ljubi moj Krabe,« je velikodušno rekel,

»napravite si danes dober dan. Vem, da ste mi zvesto udani in da taki ostanete.«

»O gospod principal,« je zaklical starček s srebrnobelimi lasmi ter skoro prestrašen gledal denar,

»toliko dobrote nisem zaslužil. Toda pri Bogu, ravno zdaj zelo potrebujem denar.«

»Zakaj ravno zdaj?« je vprašal Blak.

Oči starega pisarja so se napolnile s solzami.

»Gospod doktor se spominjate, da imam sina. Moj Alfred je zdaj sedemnajst let star. Kakor veste, sem delal celo življenje prav pridno. Svojega sina sem tudi dobro vzgojil, obiskoval je vseučilišče v Oksfordu. Toda moj dečko se je prenapol z delom. Pred nekaj tedni je začel kašljati, bolehno izgledati in ko sem šel z njim k zdravniku, mi je ta dejal, da je moj sin na prsih bolan. Zdaj leži ubogi fant doma in gledati moram, kako od dne do dne hujša. Za ta denar, ki ste mi ga tako nepričakovano podarili, hočem kupiti sinu vina. Hvala lepa, gospod doktor, hvala lepa!«

Ni dosti manjkalo in stari Krabe bi se sklonil nad roko svojega gospodarja ter bi jo poljubil.

Toda Blak, ki se je bal, da bi starec morda prosil za predujem, je naglo hitel po stopnicah ter pustil Krabeta stati.

Stari pisar je še enkrat pogledal denar kakor ne bi mogel verjeti, da ga je res od Blaka dobil. Nato je majal z glavo z dolgimi lasmi ter mrmral:

»Gospodu se je moralo danes nekaj posebnega pripetiti. Čudno, saj sicer ni tako radodaren! Za tem nekaj tiči! No, upajmo, da le kaj dobrega! — Oh, Ti ljubi Bog, dvaindvajset let delam že zanj in vendar nisem bližje prišel nego v podstrešno sobo, kjer bolnemu sinu streči prav ne morem. On je pa v teh letih vedno bogatejši in bogatejši postajal. Oh, osoda je res ne pravična. Zakaj meče enemu zaklade v naročje, drugi mora pa prazen oditi.«

Stari Krabe je potisnil svoj veliki, širokokrajni klobuk na sivo glavo ter se opotekal skozi vrata. V istem hipu je stalo mlado dekle, s katero je Blak končal zase tako srečen pogovor, v sobi, kjer jo je advokat samo pustil.

Stala je še vedno na onem mestu, kjer je bila, ko so se vrata zaprla za Blakom.

Bila je še bolj bleda nego navadno in na ustnicah ji je igral čuden porogljiv nasmeh. Počasi je vzdignila roko in zažugala z njo.

»Prevarani slepar!« je vzkliknila tujka,

»torej Te je osoda izbrala za orodje, da pomagaš oni, katero si sam pomagal okrasti za srečo, zopet do njene pravice. Haha, kakor prava lady Ravington se obnašam! Ko bi vedel, lopov, da stanuje prava lady pod Tvojo streho! Elizabeta Ravington se je vrnila v London, da Vas vse razkrinka. Jezila sem se nad osodo, ko sem siromašna tavala po londonskih ulicah, zdaj pa blagoslavljam pota osode, ki so me pripeljala na pravo pot. — Torej sta se roparja mojega premoženja sprla! Drug hoče drugega spraviti ob dobro zasluženo Judeževo plačilo! No, ako se prepirata lopova, se veseli pravičnì; to se bo tudi tukaj zgodilo.«

»Da, od Tebe se bom dala voditi, sleparski advokat, po Tebi bom strmoglavila Ralfa Ravingtona ter potem Ti strgala krinko raz obraz. In ko si bom priborjevala kar je mojega, ko bo Ravingtonovo premoženje moje, potem se hočem z vsemi zakladi položiti k nogam onemu, nad katerim sem se tako hudo pregrešila, ker sem mu bila v mislih nezvesta. — Marcel, moj dragi, edini Marcel, ali mi boš odpustil, ako se Ti skesano izpovem? Da to boš storil, ljubljenec, in potem postanem srečna.«

»In Ti, moja Rožica, moja edina, draga prijateljica,« je nadaljevala Elizabeta ter pritisnila sklenjene roke na deviške grudi,

»odpusti mi, da sem se poslužila Tvojega imena, da sem varala nesramnega Blaka. V tistem hipu, ko me je vprašal po imenu, si nisem mogla nobenega drugega izmisliti. — Draga prijateljica, iskala Te bom, ko bom spet imela svoje premoženje. Delila boš srečo z menoj ako si še živa. Tako se vse še lahko obrne na boljše. Božja milost me bo peljala k cilju.«

V tem hipu je nekdo potrkal na duri in vstopila je Marta.

Za njo je stala Barba, ki je imela veliko škatljo v roki.

»Par oblek Vam prinašam,« je rekla Marta s prisiljeno prijaznostjo,

»tako lepi ste, draga moja Elizabeta, da bi bilo res škoda, ko bi še nadalje skrivali svojo lepoto v to slabo obleko. — Barba, zdaj Vam moram povedati nekaj novega. Ta dama tukaj, ki je vsled božje previdnosti prišla v našo hišo, ni uboga in siromašna, ona je lady in dedinja velikanskega premoženja.«

»Oh, Ti ljubi Bog, ali je mogoče?« je zaklicala Barba ter položila roki nad glavo,

»lady, pravite? In jaz sem govorila z njo kakor s kakim drugim moje vrste. Kajne, milady, saj mi ne zamerite?«

»Ta mlada dama,« je nadaljevala Marta,

»je lady Elizabeta Ravington iz ene najuglednejših londonskih rodbin. Toda kajne, Barba, o tem boste nekaj časa še molčali. Mlada lady je namreč prišla v London, da se požene za svoje pravice in pridobi premoženje, katero ji hočejo prikratti. — Ali se lahko zanesem, da boste molčali?«

»Saj veste vendar, gospodična Marta,« je zagotavljala Barba,

»da ne govorim nikoli o stvareh, o katerih se mora molčati. A zdaj me oprostite, moram naglo v kuhinjo.«

In starka je naglo jadrala iz sobe.

»Izvrstno,« se je zasmejala Marta ter se obrnila k Elizabeti,

»zdaj bo v desetih minutah vedela cela ulica, da se je lady Elizabeta Ravington vrnila v London. Barba bo bolje preskrbela to novico, kakor bi mogli časopisi storiti.«

198

Skala kesanja

Bila je res samo pečina v morju, na katero so se Mirko, Radivoj, Lola in Satanelo rešili.

Ko se je začelo daniti, se je videla suha zemlja. Toda bila je v taki daljavi, da niso mogli upati, da bi jo s plavanjem dosegli.

Ko bi bilo morje na tem kraju mirno, bi bilo morda še upanje, da bi izredno dober plavač prišel živ do obali. Toda med suho zemljo in skalo je divjalo morje, ki je bilo vedno pokrito z belo peno. Jasno je bilo, da oni, ki se bi drznil na morje, prav gotovo utonel.

To sta Radivoj in Mirko drugo jutro, ko sta se zbudila, takoj vedela. Lahko si je misliti, da jih to ni pripravilo v dobro voljo.

A vendar bi bila morda boljše volje, ko bi bila vsaj sama na skali. Toda žalostno zatočišče sta morala deliti s človekoma, ki sta jima bila v dno duše zoprna, — s Satanelom in Lolo.

Radivoj in Mirko sta sedla na vzvišen prostor ter gledala proti kopni zemlji, ki se je videla le kot temna črta.

»Kaj misliš, dragi prijatelj?« je vprašal Mirko,

»ali kdo stanuje tamle?«

»Brez dvoma!« je odgovoril Radivoj,

»najbrž je tam kaka ribiška vas. Toda z očmi se ne more razločiti ribiških koč. A vendar leži v tem upanje za nas. Jaz sem namreč mnenja, da se bodo tekom dneva pokazali od tam ribiški čolni in morda se nam posreči, da stopimo s kom v zvezo.

»In ako se to ne zgodi?« je vprašal Mirko,

»kaj bo potem iz nas?«

»Potem, dragi Mirko,« je odgovoril Radivoj ter skomignil z ramo,

»potem moramo tukaj umreti. Od ptičjih jajec ne moremo dolgo živeti. Predvsem nam manjka pitne vode. In ako ljubi Bog ne da dežja, nas bo mučila grozovita žeja.«

»Ne,« je zaklical Mirko in v očeh mu je bliskalo,

»na tej puščobni skali ne bomo umrli. Ako nas je Bog rešil iz strašne nevarnosti, ki nam je med nevihto grozila v balonu, nas gotovo ni pripeljal sem, da bi tukaj lakote in žeje pomrli. Jaz imam veliko upanja.«

»Tem boljše!« je zaklical Radivoj, »tudi jaz hočem upati, da pojde ta nesreča mimo nas. A tiho! Satanelo in Lola sta se tudi zbudila. Kako hočeva pa občevati s tema človekoma?«

»Jaz mislim, da je najboljše,« je Mirko tiho odgovoril,

»da kolikor mogoče malo govoriva z njima. Kakor jeva se hladna, kajti jaz niti trenutka nisem pozabil, da sta tadva kriva nesreče najinega življenja.«

»Jaz tudi ne!« je odgovoril Radivoj ter temno namršil obrvi in čelo, ko je zdaj Satanelo stopil k njemu ter mu voščil dobro jutro.

Radivoj je samo lahko pokimal z glavo.

»No, grof Sokolski,« je zaklical Satanelo z glasom, kakor bi se med njima prav ničesar ne pripetilo, »kako mislite o našem položaju? Ali ste tudi Vi mnenja, da mora prej ali slej pluti mimo te skale kak čoln ter nas rešiti?«

»Upam,« je odgovoril Radivoj,

»ali bo kak ribiški čoln ali pa eden velikih parnikov, ki plujejo ob angleški obali.«

»Ali morete približno vedeti, gospod grof, k kateremu delu Angleške spada ta skala?«

Čeprav se je Radivoj nerad spustil v pogovor s Satanelom, se mu je vendar zdelo, da se vsaj približno določi lega skale, kajti potem bi se dalo vsaj nekoliko sklepati, če je mogoče nada na rešitev.

»Zdi se mi, da spada ta skala,« je Radivoj odgovoril,

»k otoku Seilly, ki leži na onem kraju Angleške, koder hodijo skoraj vsi ameriški parniki mimo.«

S temi besedami je Radivoj obrnil Lolinemu očetu hrbet in ni hotel več nadaljevati pogovora. Satanelo je pa v resnici začel ta pogovor le radi tega, da bi imela Lola priliko, Mirko tu povedati, kar ji je ležalo na srcu in s čimer se je skoro celo noč pečala odtod. Bodiva vsaj še ta čas, ko morava tu v progonanstvu daleč proč od drugih ljudi živeti, prijatelja, bodisi za mesec, dneve ali le za nekaj ur. Mirko, to je vendar skromna prošnja; čim pridemo zopet med ljudi, se pa zanicevalno obrni od mene. Tukaj naj bom pa še enkrat Tvoja Lola. Potem hočem blagoslavljati to pečino, draga mi bo nego vsak drug kraj na zemlji. Potem bo uboga Lola, ki doslej ni poznala občutka doma, častila pečino kakor bi bila ta njen dom. O Mirko, ne glej me tako resno, tako molčeč! Saj ne zahtevam nič takega od Tebe, kar bi prikratilo Rožicine pravice. Saj se hočem udati temu, da ji posvetiš celo svoje življenje. Toda meni pa posveti ta kratek čas, ki ga bova preživela na tej samotini pečini sredi morja. Daj me peljati za roko; še jemala v balonu. Pod njimi se niso videle samo male nožice ampak tudi okrogla močna meča.

»Mirko,« je rekla Lola z iskrenim glasom, ko je stopila pred njega ter strašno vtopila svoj pogled v njegove oči,

»Mirko, Ti me moraš poslušati, govoriti mi je s Teboj.«

Mirko je prekrižal roke na prsih.

»Jaz ne vem, kaj mi imate sporočiti!« je odgovoril in glas mu je bil ledenohladen.

»Ti ne veš? Torej mi niti prilike ne daš, da se Ti zahvalim? O Ti plemeniti mož, Ti si me rešil, Ti edini! Brez Tvoje pomoči bi bila že davno na dnu morja in Lole bi ne bilo več.«

Mirko je skomignil z ramami kakor bi hotel pokazati, da si ne upa razsoditi, če bi ta stvar pomenila res tako veliko nesrečo za svet, ki je vedel, da je najlepša čednost človeka, da odpusti drugemu.

»Obžalujem Te,« je rekel z zamolklim glasom,

»na prsih čutim nekaj usmiljenja zate. To je pa vse, kar morem čutiti zate. Saj bi se moral sramovati pred svojimi prijateljem Radivojem, zardel bi moral pred njim povesiti oči, ako bi Ti hotel dati roko. Ne, ne, to ne more biti, nesrečnica! Tvoja si morava biti, kakor ta skala tužni palmi, katere ni nikoli videla in je nikoli videla ne bo. — Podji, Lola, zadovolji se s tem, ko si slišala, da se mi smiliš. Ne zahtevaš drugega od mene; kajti s tem, da se mi smiliš, si povisala svojo in mojo bolest.«

»Torej mi vsaj reci,« je zaklicala Lola,

»kaj moram storiti, da dosežem Tvoje odpuščanje? O Mirko, zdaj me vidiš pri svojih nogah ležati, od včeraj sem postala druga, kajti čutila sem bližino smrti ter izpoznala Tvojo velikodušnost. Saj si mene, ki me sovražiš, Ti rešil! Rada bi postala drugačna, Mirko, rada bi se poboljšala! — A ne, vem, kako naj začnem! Svetuj mi, saj nimam drugega prijatelja nego Tebe. Usmili se me, — sámo svetuj mi!«

Lola je res padla na kolena pred njim, slišalo se je, ko so polna okrogla kolena trčila na trdo skalo. Razprostrla je roke ter vzdignila glavo k njemu. Mirko je videl, kakor so ji grudi burno valovale.

Mirko je resno in mirno gledal lepo ženo, katere obraz je kazal resnični kes.

V tem hipu se je v duši mladega grofa izvršila velika izprememba.

»Ali je mogoče, Lola,« je zaklical s tihim, tresočim glasom ter se sklonil k lepi, grešni ženi,

»ali je res enkrat prišlo izpoznanje v Tvojo dušo, da je bilo Tvoje dosedanje življenje le pot, po kateri se pride v pekel?«

»Ali smem upati, da v resnici občutiš kesanje? O povej, rotim Te, povej mi čisto resnico. Kes je angel sprave, ki ga je Bog onemu poslal, ki je grešil zoper njegove zapovedi in ki ga hoče zopet vzdigniti k sebi iz temne noči pogube. — O ko bi le mogel v tem hipu z angelskim glasom govoriti k Tebi, da bi Ti pojasnil, da je globok, odkritosrčen kes vsled življenja, katero si doslej živela, edina pot, po kateri še lahko rešiš svoje življenje, morda ne več zemeljsko, toda vendar svojo neumirjočo dušo.«

»Glej, Lola,« je nadaljeval mladi grof z mehkim glasom, ter usmiljeno in sočutno zrl lepo ženo,

»toliko vzroka imaš, da objokuješ svoje prejšnje življenje. Le poklici si v spomin, kaj si storila. Izvršila si toliko zločinov, ki zahtevajo pokoro in katerih Ti ljudje res ne morejo odpustiti. Toda Bog Ti lahko odpusti, kajti njegova nebeška dobrota je tako velika, tako nepojmljiva kakor ustvarjenje sveta.«

»Bog lahko odpusti,« je mrmrala Lola ter naslonila glavo na roko,

»da, Bog lahko odpusti, toda bi-li tudi meni dobrotljiv, ki sem umorila lastni mater?«

»Izvršila si res hudodelstvo,« je bolestno zaklical Mirko,

»ki bi lahko majalo celo dobrotljivost večnega Boga. Toda, če se resnično kesas in če se povspneš do tega, da se udaš zemeljski pokori ter če že tu pokoriš za vse, kar si na zemlji v življenju grešila, potem Ti bo Bog odpustil tudi najhušji greh.«

»Zemeljska pokora, v čem pa obstoji ta,« je mrmrala grešna ženska,

»o moj Bog, ali je mogoče, Mirko, ali morda zahtevaš od mene, naj prostovoljno stopim pred sodnike ter jim zakličem: Tukaj sem, obsodite me! O Mirko, jaz sem še tako mlada! Poglej me, vse na meni je življenje, vse zdravje. Predočiš si prizor, ko bo zabiležena sekira ter udaril z njo po meni, — ha, kako mrzlo me spreleti pri tej misli, kaka groza zgrabi celo moje telo, kako mi ledenijo ude, — moja glava, — glava se zvali s trupla — «

Nesrečnica se je pri tem prijela z obema rokama za glavo, kakor bi jo morala varovati pred rabljevim udarcem. — Prijela se je za vrat kakor bi bil že zdaj v nevarnosti, da ga zadene rabljeva sekira.

Mirko je bil do skrajnosti ganjen. Toda hočeč rešiti dušo, Lolo z Bogom in ljudmi spraviti, da bi svoje življenje vsaj nekoliko koristno končala, je mladi grof resno in neizprosno nadaljeval:

»Da, Lola, to je, kar zahtevam od Tebe. Zemeljski pokori za to, kar si v življenju grešila, ne smeš uiti, da vsaj nebeško odpuščenje dosežeš. Zelo dvomljivo je, ako se bomo s te pečine, na katero smo se zatekli, kedaj rešili, kajti morje nas loči od suhe zemlje. Morda je nam vsem smrt tukaj namenjena. Toda ako vendar ne umrješ tukaj, tedaj, Lola, moraš storiti, kar zahtevam od Tebe. Ako je Tvoj kes res nastal iz zavesti, da si slabo storila in ako je rešen Tvoj sklep, da popraviš, kar si zagrešila, potem mi obljubi, da popraviš, kar Ti svetujem.«

»Torej hočeš, da umrem?« je šepetala Lola ter pogledala Mirkota s pogledom neskončne ljubezni,

»torej želiš mojo smrt?«

»Jaz hočem, da si rešena, Lola, zato govorim tako k Tebi. Bog mi je priča, da Ti vse, kar si mi storila, popolnoma odpustim. Ne zamerim Ti, da si mi uničila življenje. To vse naj bo odpuščeno in pozabljeno! Jaz mislim, da govorim tudi v imenu Rožice, ako Ti zakličem: Tudi to, kar si nji storila, naj Ti bo odpuščeno, kajti Rožica je plemenita in dobra. Ako bi zdaj stala na mojem mestu, bi se sklonila k Tebi in Te zahvalila za Tvoje kesanje. Toda, Lola, uničila si ljudi, ki se ne dajo več oživeti. Tam ob daljni reki se vzdiguje grob, kjer počiva Tvoja mati. Ali hočeš, da pride do tega, da bo nekoč njen duh stopil pred prestol najvišjega sodnika ter Te obtožil najhujšega hudodelstva? Uniči to obtožbo s tem, da s svojo krvjo plačaš kri, ki si jo prelila. In oni nesrečni, zbegani mladenic, ki si ga zvabila proč od matere, od neveste, iz domovine, — oni ubogi, obžalovanja vredni odvetnik Albert Fabrič, ali ne bo tudi ta v večnosti zahteval odgovora od Tebe?

Tudi on je mrtev in je šel radi Tebe v smrt. Vide sem ga skočiti z one strehe, kjer sva bila midva z Radivojem. Z razbito glavo je strmoglavil v globočino.«

»Torej tudi on mrtev!« je šepetala Lola ter se grozno stresla,

»o, sled za menoj je umor! Kamor sem stopila, je tekla kri.«

»Da, tako je, Lola,« je zaklical Mirko.

»Mogoče je, da uideš zemeljski pravici, toda nebeška Te bo gotovo zaselga, nji ne uideš razen, ako se že na zemlji spokoriš.«

»Lola, ne boj se smrti! Včasih ni tako huda kakor življenje. Najprej premišljuj, kaj Te še čaka v življenju. Nič drugega nego zasledovanje, beda, obup! Misliš-li, da se bo oblast kedaj upehala, iskati Tebe in Te izročiti pravični kazni?

O ne, Lola, ne upaj tega! Ne misli, da Te bo oblast kdaj nehala zasledovati. Veliko se odpusti, toda umora ne. Kjerkoli boš bivala, kamorkoli se boš skrila, bodisi v najoddaljenejšem kotu zemlje, našli Te bodo! Ako ne danes, pa jutri! In ako se Ti posreči, da bi celo deset let ostala skrita, v enajstem bo nenadoma stopil sodnik pred Tebe. Zato, Lola, se sama prostovoljno izroči zemeljski pravici in sicer z globokim, resničnim kesanjem! Potem, Lola, se ne umaknem od Tvoje strani, ko pride zadnji trenutek. Pri Tebi bom ter Ti še enkrat stisnil roko.«

»Ti, — Ti boš takrat pri meni?« je vzkliknila lepa, nesrečna žena z drhtečimi ustnicami,

»da, Mirko, ako mi to obljubiš, potem bom morda imela moč, da končam v Tvojem zmislu, kakor zahtevaš Ti od mene.«

»Prisezi mi torej,« je zaklical Mirko,

»da se hočeš slučajno, da bomo rešeni iz te pečine ter zopet prišli med ljudi, prostovoljno izročiti sodniku, — prisezi mi, da pojdeš z menoj, kamor Te peljem.«

Dve debeli solzi sta se potočili po Lolinih licih, hud boj je nastal v njenih prsih. Uboga nesrečnica se je prijela z obema rokama za srce.

»Vem,« je zaklical Mirko ter se globokoganjeni sklonil k lepi ženski,

»hud boj se vrši zdaj v Tvoji notranjosti. Toda premagaj veselje do življenja, ki živi v Tvoji duši, misli na svoj nebeški delež, potem boš kot zmagovalka odšla iz življenja. Ali mi prisežeš, da storiš, kar sem pravkar zahteval od Tebe?«

Tedaj je Lola vzdignila roko k prisegi. — V tem hipu je sonce razgnalo z zmagujočo močjo oblake, ki so ga doslej zakrivali. Blesteče se je pokazalo ter s svojo zlato lučjo obsijalo skalo v morju ter postavo grešne žene z zlatim bliščem. Bilo je, kakor bi hotelb sonce vse svoje žarke izliti na lepo, bolestno sklonjeno žensko.

»Mirko!« je zaklicala Lola s pridušnim glasom, ki ji je vsled solz skoro zastal.

»Mirko, prisegam Ti, da izpolnim Tvojo zahtevo, kajti ako ne morem združena s Teboj živeti, mi je smrt ljuba! Da, Mirko, veruj mojim besedam, danes Te ne varam, danes Te ne goljufam. Pogledaj mi v srce in videl boš, da se resnično kesam. Ko si me v morju objel ter položil na svoj hrbet, da me rešiš, tedaj sem čutila, da obstoj doborta človeške duše v odpoščanju. Ko si me varoval, misleč, da sem Radojka, v strahu pred Satanelom, občutila sem v sebi to neskončno moč Tvoje dobrote. — Danes sem se prebudila in nova luč je zasijala v mojo dušo. Spremeni se moje srce, Mirko! Jaz hočem biti Tebi enaka, biti Tebi v vsem podobna. Reši me, Mirko! Jaz nočem več grešiti! Pomagaj mi! Prisežem Ti, da pojdem s Teboj in ne bom več grešila. Prisežem Ti, da pojdem s Teboj kamorkoli me popelješ, čeprav na konec sveta.«

Mirko jo je dvignil s tal. Njegov obraz se je radostno zasijal. Tudi njega je prevzel sijaj lepote, ki je sedaj sijala iz Lolinih oči.

»Lola, draga Lola!« je vzkliknil in jo objel.

»Tvoja prisega je zapečatena! Verujem Ti! Ljubezen bo premagala zlo! Jaz Te bom varoval, kot si Ti mene varovala!«

»Mirko,« je zašepetala,

»ljubim Te! Verujem, da me boš rešil!«

Nato je Mirko vzel Lolo za roko in jo popeljal k ostalim, ki so jih čakali na pečini. Radivoj in ostali so se veselo odzvali njunemu prihodu.

»Ali si pripravljen, prijatelj?« je vprašal Radivoj.

»Da, prijatelj,« je odgovoril Mirko.

»Lola je zdaj z nami. Prisegla je, da bo sledila naši poti, kamorkoli nas pelje.«

Radivoj je stisnil Mirkovo roko.

»To je dobra novica. Skupaj bomo premagali vse ovire. Bog je z nami.«

Vsi so se pripravljeni podali na dolgo in nevarno pot, vedoč, da jih čaka še veliko preizkušenj, preden bodo dosegli cilj. Toda z močjo vere, ljubezni in zaupanja v Boga so bili prepričani, da bodo premagali vse ovire.

Zlasti slab je bil Satanelo, ki je bil najstarejši med njimi.

Desetkrat sta ga že morala Mirko in Radivoj siloma držati, da ni hitel k morju ter pil slano vodo. Rekla sta mu, da bo potem muka žeje še strašnejša.

Tudi zdaj je zopet poskočil ter se hotel splaziti k morju. Mirko in Radivoj sta se napol nezavestnemu postavila nasproti.

»Saj se boste uničili,« mu je zaklical Radivoj,

»ako strežete svoji pohlepnosti po morski vodi. Zanesite se, da bi imelo najslabše posledice, ako pijete to slano vodo.«

»Pustita me,« je zastokal Satanelo ter se branil z rokama,

»jaz ne morem več prenašati! Oh, samo kapico vode na jezik, ki ga ne morem več v ustih obračati. Saj vprašam po tem, kaj potem pride, a zdaj moram, moram piti!«

»Počakajte vsaj še to noč,« je zaklical Radivoj,

»mogoče je, da se to noč pokaže ladija, ki nas bo rešila. Hvaležni nam boste, da smo vas zadrževali od tega blaznega početja.«

»Še eno noč?« je odgovoril Satanelo z zmešanim pogledom,

»ena noč je dolga! Dokler solnce izide, preteče lahko sedem ur.«

»Oče,« je rekla zdaj tudi Lola, ki je vstala ter hitela k njemu,

»oče, ako si me kdaj ljubil, odreci se temu željenju.«

»Ne morem,« je stokal Satanelo,

»notri v meni gori in žge. Tako mi je, kakor bi mi drob obračalo. Vi ste mlajši in lažje prenašate od mene, morda lahko strpite štiriindvajset ur, jaz pa čutim, da umrem to noč, ako ne ugasim svoje žeje. Tu vidim vodo pred seboj, nemirno veliko vode, žeja me po njej in piti je ne smem.«

»Ker ta voda ni za žejo!« ga je Mirko prekinil.

»Sami morate vedeti, da se je že marsikateri mornar s tem uničil, da je po potopu ladije plavajoč v malem čolnu pil morsko vodo.«

»Vem, — vem vse to,« je odgovoril Satanelo,

»toda kaj mi v tem položaju to koristi? Telesna potreba je močnejša nego pamet in volja.«

In narediti si je hotel pot ter divje odmikal Mirka in Radivoja.

Tedaj ga je objela Lola z obema rokama, se nežno pritisnila ter mu tiho zašepetala:

»Oče, prisegam Ti, ako piješ morsko vodo, skočim s te skale v morje, ker nočem dlje živeti. Vem, da zblazniš od te vode. Ako torej nočeš, da se usmrtim pred Tvojimi očmi, potem odnehaj od te nesrečne zahteve.«

Tedaj je začel Satanelo britko jokati. On, mož, človek, ki je tolikokrat korakal čez mrliče in se igral s človeško srečo, je zdaj britko jokal kakor otrok.

Toda moči ni imel, da bi se ustavljal Lolinim prošnjam. Dal se je od nje peljati nazaj na prostor, kjer je poprej ležal in ječe se je zopet zgrudil na golo skalo.

Počasi in svinčeno so se plazile ure naprej. Skala v morju je bila podobna bolnici, v kateri so se štirje bolniki borili s smrtjo.

Satanelo so komaj še zadrževali. Mrzlične domislice so mu begale duha; vedno in vedno je poskočil, da skoči v morje.

Radivoj in Mirko sta ga siloma potegnila nazaj ter ga držala na golem kamenu.

»Mirko,« je šepetal Radivoj prijatelju, ko je Satanelo zopet malo pomiril,

»ako jutri ne bo rešitve, smo izgubljeni. Ne verjamem, da bi se še enkrat mogli upreti žarečemu solncu, ki žge vodoravno na pečino.«

Mirko ni odgovoril; naslonil je glavo v roko ter žalostno pogledal Radivoja.

»Kaj neki delajo zdaj moji dragi?« je nadaljeval Radivoj s trpkim glasom,

»moja uboga Alenka in izgubljena Rožica? Oh, vedno sem upal, da mi bo še dano jo videti in da postane še vse dobro, a zdaj, — zdaj obupujem že glede tega. In poleg tega me muči še misel, da je moja cela imovina, moj rodbinski grad v rokah drugega, človeka, ki res ni vreden, da ga ima. — Le enkrat še bi se rad vrnil, da uredim svoje zadeve, potem naj me pa pograbi smrt. — V svojem življenju nisem imel ne zvezde, ne sreče. Zato bi pravzaprav nerad nešel s tega sveta. Toda končal bi rad začeto delo. Kaj neki dela nesrečna Minka? Kaj je postalo iz nje?«

»Pustil sem jo v varstvu starega Martina,« je tiho govoril Mirko,

»in upam, da bo zvesto skrbel zanjo.«

»Oh, oh, joče brat še zdaj,« je odgovoril Radivoj,

»morda ga smrt še lahko zaseže in potem, — oh, potem bo morala nesrečnica zopet iti v blaznico, — in kdo ve, kako bi se ji tukaj godilo!«

Tako sta prijatelja govorila o domovini, dokler jih ni spanje premagalo. Bilo je to tesno, s hudimi sanjami napojeno spanje.

Mirko se je nemirno premetaval semtertja. Žeja ga je strašno mučila; parkrat je glasno zastokal ter klical po kapljici vode.

Tedaj je hipoma začutil, da se je nekaj vlažnega dotaknilo njegovih ustnic.

Dež! Ali je nenadoma prišel zaželjeni dež?

Mirko je vzdignil glavo ter odprl oči.

Videl je Lolo klečati pred seboj. Globoko se je sklonila k njemu; njena popolnoma gola, lepa rama je počivala na njegovih ustnicah.

»Pij,« mu je šepetala,

»pij, — okrepljaj se! — Zate jo rada dam.«

»Lola!« je vzkliknil Mirko, se sklonil pokoncu ter v grozi potisnil njeno ramo proč,

»kaj, Ti krvaviš? — Roka Ti je krvava!«

»Tiho, — z zobmi sem si ugriznila rano v ramo, kajti slišala sem Te stokati in ječati, — in tega nisem mogla dlje prenašati. Ne glej me tako očitajoče! — Kaj pa je na tem, če je v mojem telesu več ali manj krvi, saj mi bo rabelj itak odsekal glavo, ako ne umrem na tej pečini.«

»Ali si sama pila?«

»Ne, na to še nisem mislila! Saj sem le Tebi na ljubo storila. In ko si utolažiš žejo in če bo še kaj krvi hočem, tudi ustnice svojega očeta omočiti s krvjo.«

Tedaj si je Mirko izbrisal solzo iz očesa. Iztegnil je roko, položil Loli okrog vratu in ta je blaženo drhtela pod tem dotikom.

»Zdaj, — da, zdaj verujem v Tvoj odkritosrčen kes,« je zaklical Mirko,

»in zaradi tega čina naj Ti bo vse odpuščeno. Toda pojdi, Lola, in prinesi očetu pomoč! Jaz sem mlajši od njega in je ne potrebujem!«

»Saj si že pil,« je šepetala Lola ter se blaženo smehljala,

»srkal si na moji rami in bilo mi je, kakor bi mi ležalo dete na prsih in mu jaz dajem moč življenja.«

In hipoma se je zatemnil obraz lepe, črnolase ženske in začela je jokati.

»Moje dete, — moje ubogo dete, ki sem mu dala življenje, moj deček! — O Mirko, niti te dolžnosti, s katero vsaka mati otroku dobro stori, nisem mogla izpolnjevati. Oh, ko bi še enkrat mogla videti svoje dete!«

»Lola, morda Ti je to še dano,« je odgovoril Mirko,

»in jaz upam, da pride jutri rešitev. A zdaj pojdi k očetu!«

»Ali ga slišiš ječati, — ga slišiš, kako v mrzlici govori? Ali ga slišiš, kako v mrzlici govori? Oh, karkoli je grešil, — s to bolečino se pokori za mnoge grehe.«

Lola je vstala ter skoro stala pri Satanelu in mu omočila ustnice s krvjo. — Poželjivo je srkal Satanelo njeno kri, ne da bi se zbudil iz polsna.

Skoro je spet tiho postalo na pečini, — tonovščica jo je obletavala in ko je zagledala štiri ljudi, je naglo spet odletela.

Radivoj se je prvi zbudil. Vzdignil je malo glavo ter zrl svoje tovariše, ki so še vsi spali. V svoje veliko začudenje je videl Lolo ležati pri Mirkotovi glavi. Vzdignila je namreč njegovo glavo ter jo položila v svoje naročje, ker ni hotela, da bi ležal na golem kamenju.

»Kako čudna uganka je vendar človeška duša!« si je mislil Radivoj ter počasi sedel,

»ta ženska, čeprav je tako zlobna in propala, ima vendar veliko ljubezni. Vsaj eden človek je, ki ga nesebično ljubi in za katerega se žrtvuje. Da, to je lepo in krasno urejeno od narave, da tudi v najhudobnejšem človeku kotiček, kjer stanuje plemenitost.«

Potem se je Radivoj ozrl proti nebu ter žalostno zmajal z glavo.

»Jutro je že tu,« je tiho rekel, »toda nebo je prav tako jasno, kakor je bilo včeraj. Zaželenega dežja torej danes ne bo. — Mlečnobelo je nebo, kolikor ga vidim pred očmi, — to ne pomeni nič dobrega za nas.«

V naslednjem hipu se je hipoma Radivoj zdrznil, nato je poskočil kolikor so mu dopuščale slabotne moči.

»Kaj je to?« je zamolklo vzkliknil,

»kdo se pa bliža? — Ne, tej nadi se nočem udati, kajti ako se ne izpolne, potem bi nam bilo še hujše. Toda pravkar se mi je zdelo, da sem slišal človeške glasove.«

»Ali nisi pozabil sekire?« je v tem hipu zaklical spodaj neki glas,

»hej, Jurij, — zdi se mi, da ima tej skali ne dobimo mnogo plena, kajti gnezda, ki smo jih doslej našli, so bila vsa prazna.«

Tedaj je grof Radivoj omahnil nazaj, — roke so se stresle ter se pritisnile senc, — in z bledih ustnic so mu zadonele besede:

»Ljudje, ljudje; — rešeni smo!«

Nato je planil k Mirkotu, ga prijel z obema rokama za ramo, ga stresal ter mu klical:

»Vstani, prijatelj, nebo je uslišalo našo molitev, ne bomo umrli na tej pečini, — zopet bomo videli domovino, — rešitev!« je zaklical Mirko ter se opotekal iz spanja, — in, »rešitev!« je zadonelo za njim in Lola je vstala.

Tudi Satanelo je vzdignil glavo. Toda mislil je, da je to besedo le v sanjah slišal, kajti takoj je spet padel nazaj ter stokal:

»Vode, — vode!«

Človeški glasovi so prihajali bliže, zadoneli so prav blizu mesta, kjer so nesreč­neži ležali.

Radivoj in Mirko sta hitela k stezi, ki je vodila s pečine v morje.

Vsklik veselja je zadonel iz njunih ust, kajti kar sta videla, ju je napolnilo z nado na rešitev.

Ob vznožju pečine je ležal ribiški čoln z dobrim jadrom. In po stezi sta prihajala dva moža, katerima se je videlo, da sta angleška ribiča.

Eden je nosil na rami palico in v desnici železno sekiro. Drugi je imel lesen drog.

»Ha, vraga, kaj je to?« je vzkliknil starejši,

»glej, no, Jurij, ali so to pošasti, ki stoje na skali, ali so ...«

»Ljudje so, dragi prijatelj, — nesrečni ljudje, ki so se rešili na to skalo,« je hlastno odgovoril Radivoj ter stopil proti ribičema,

»o kakšna sreča, da ste prišli, kajti sicer bi morali žalostno tukaj poginiti.«

Ribiča nista bila one vrste ljudi, ki mnogo vpra­šujejo. Takoj sta razumela položaj in videla na bledih, upalih obrazih ponesrečencev, da so morali trpeti lakoto in žejo.

»Požuri se, Jurij,« je ukazal starec,

»in teci k čolnu. Prinesi od najine zaloge kolikor moreš nesti. Ne pozabi predvsem vode, kajti ta bo tukaj najbolj potrebna.«

Nato je podal s poštenim smehom ribič Radivoju in Mirkotu svoje roke ter spoštljivo pozdravil Lolo.

»To bi si res ne mogel sanjati,« je potem zaklical,

»da bova danes, ko sva se namenila gnezda iskati na to pečino, našla tukaj človeke. Odtar pomnim, ni nihče drug nego mi ribiči stopil na to skalo. Tukaj je še eden, ali je že mrtev?«

»Ne, še živi!« je odgovoril Radivoj ter pokazal Satanelo,

»gotovo se bo takoj zbudil, ako mu bomo dali malo vode.«

»Voda je že tukaj!« je zaklical stari ribič,

»naglo, dečko, tu gre človeško življenje rešiti! Očitati se ne bova pustila, da sva bila lena in površina, ko je bilo treba dobro delo storiti.«

Jurij je pritekel s tako naglico po stezi, da so mislili, da se vsak hip prekucne. Toda ti ljudje so zelo urni. Srečno je prišel mladi ribič na pečino. Prinesel je pre­kajene ribe, meso, vodo in kruh.

»Nate, pijte,« je zaklical ribič ter Radivoju prvemu ponudil vrč,

»naj Vam dobro tekne!«

Radivoj je vzel vrč ter šel z njim k Satanelu, čeprav ga je samega mučilo blazno poželenje po kapljici vode.

Kot poštenjaku se mu je pa zdelo potrebno, da okrepiča najprej onega, ki je najbolj potreben.

Ko je Satanelu dal piti, je izročil vrč Loli. Ta ga je hvaležno vzela ter ga nesla Mirkotu.

»Vraga, to so pa čudni ljudje!« je mrmral stari ribič,

»žejo trpijo, da jim želodec krči, a zdaj noče nihče prvi piti.«

»No, že vidim,« je smehljaje rekel Mirko,

»da moram jaz začeti, sicer umremo vsi od žeje.«

In pil je v dolgih, žejnjih požirkih, nato se je okrepičal Radivoj in končno Lola.

Tudi na jedila so se spravili z največjim tekom. Toda bili so toliko previdni, da najprej niso veliko jedli, ker bi sicer škodovalo oslabljenim želodcem.

»Ali je teknilo?« je vprašal ribič,

»da, to verjamem! Ako se toliko časa nima grižljajeva v želodcu, potem je tudi suh kruh najdragocenejša jed. No, zdaj si boste tudi želeli priti v mehko posteljo. Ta želja se Vam lahko izpolne, kajti s sinom se vračava zdaj domov. Pri tej pečini sva se ustavila samo da vidiva, ako so tonovščice nanesle veliko jajec. Jajca prodajava namreč kot delikateso v Lon­don. Tam nama jih dobro plačujejo, kajti bogati ljudje si domišljjujejo, da jim ta jajca bolje dišijo nego kurja. Neumnost, jajce je jajce! — A zdaj pojdite, da Vas peljeva v našo vas. V dveh urah smo lahko tam. Potem si lahko izpočijete trudne kosti na mehkih ležiščih. Saj najbrž komaj čutite svoje ude, ker ste tri dni in tri noči počivali na golih kamnih.«

Radivoj in Mirko sta bila takoj pripravljena, da gresta z ribičem ter sta ga živahno zahvalila za to ponudbo.

»Kako Vam je ime, prijatelj?« je vprašal Radivoj ter ponudil ribiču roko,

»doslej nam še niste povedali svojega imena.«

»Jon Vebster mi je ime, gospod,« je odgovoril ribič,

»in ta mladenič je moj sin Jurij. Stanujeva v Stenfolu, mali vasi ob obali, kjer imajo sami ribiči svoje borne koče. Ta temna črta, ki jo vidite od tukaj,« – ribič je z roko pokazal na obalo, – »je naša vas. Sicer bi lahko po krajšem potu prišli do te pečine, ko bi mogli veslati čez vrtinec. Toda kdor se upa v ta kotel, da je gotovo izgubljen. Zato moramo dve uri daleč veslati do doma.«

»Sprejmita medtem našo iskreno zahvalo,« je zaklical Radivoj,

»za vse, kar ste nam storili in kar boste še storili! Ne sodite me po moji zunanjosti, kako sem ali pravzaprav nisem oblečen. Jaz sem ugleden in bogat plemenitaš. Ko pridem domov, bom Vajino dobrotljivost bogato poplačal.«

»Gospod, po tem Vas nisem vprašal,« je odgovoril Vebster,

»v tem trenutku ste zame nesrečnez! To mi zadostuje, da Vam ponudim svojo gostoljubnost. Prosim, stopite v čoln, če Vam je prav. Pozabiti moramo ugoden veter, sicer se bo vožnja še podaljšala.«

Satanelo se je medtem toliko okrepičal, da je oprt na krepkega ribiča lahko korakal po skalni stezi.

Lola je stopala za njim in Radivoj ter Mirko sta šla s starim ribičem zadaj.

Preden so pa odšli s pečine, so se še enkrat ogledali okrog. In tedaj je šepetal Mirko prijatelju:

»Na tej skali bom dal napraviti križ! Potem se ne bo več imenovala skala Stenfolska, ampak skala kesanja.«

»Kesanja?« je vprašal Radivoj,

»Kaj pomeni to ime? Kdo je pa obžaloval in se kesal na tej pečini?«

»Pozneje Ti bom povedal,« je odgovoril Mirko,

»zdaj ne in tukaj ne! Na tej skali se je po mojem mnenju zgodil velik čudež, — čudež v človeškem srcu.« —

Malo minut kasneje je bila družba v čolnu, ki je bil jako pripravna in hitra ladjica, kajti brez nesreče so dospeli v vas Stenfol.

V vasi, sami so ljudje skupaj prihiteli, ko je Jon Vebster pripeljal svoje goste v hišo.

Na pragih so se pokazale ženske in otroci ter oni moški, ki niso ribarili zunaj na morju. Vsi so opazovali ponesrečence z ono radovednostjo, ki jo ljudje kažejo največji sreči kakor najhujši nesreči.

Hiša Jona Vebstra je bila v Stenfolu gotovo največja in najlepša.

Radivoj je pozneje izvedel, da je bil Vebster župan te vasi ter tudi precej imovit človek po ribiških pojmih, ki od življenja ne zahtevajo več nego lasten dom in vsakdanji kruh.

Vebstrova žena je bila možu podobna. Srčno je pozdravila goste ter jim naglo pripravljala ležišča.

Radivoj in Mirko sta dobila sobo pod streho. Satanelo je imel lastno kamrico in Lolo so dali celo v zakonsko posteljo, kajti po mnenju ribičeve žene je kot lady zaslužila največ oziria.

»Kar imamo, Vam radi damo,« je rekel Vebster, ko je spremil Radivoja in Mirkota v njih sobo.

»Spite mirno in brez skrbi. Jutri zjutraj se lahko naprej pomenimo. — Najbrž se mislite vrniti v London?«

»Tako je,« je odgovoril Radivoj,

»in prositi Vas moram, da mi že danes poveste, kako daleč imamo do Londona in kakšno zvezo?«

»Z vozom Vas bom peljal do najbližje železniške postaje,« je odgovoril ribič,

»odtam se pripeljete v dveh urah v London. Stenfol leži v grofiji Jork. In zdaj sladko spita! Skrbel bom, da Vas kak ropot ne bo motil.«

In res se je ribič za to brigal. V vasi je moral uživati velik ugled, kajti celo na ulici je vladal danes mir, dokaz da so reveži bolj usmiljeni nego bogatini, ki niso zmožni takih žrtev.

Vebster je pripovedoval po vasi ganljiv dogodek ponesrečencev na balonu. Pravil je, kako je balon padel v morje ter so nesrečniki splavali do pečine, kjer so potem tri dni in tri noči trpeli hudo žejo in lakoto.

To je ribičem zadostovalo, da so se jim Vebstrovi gostje smilili in priljubili.

Drugo jutro je sonce jasno in veselo prikukalo v sobo, kjer sta spala prijatelja. Radivoj in Mirko sta se skoro istočasno zbudila.

»Oh, čutim se kakor prerojenega,« je zaklical Mirko.

»Pa sva res spala cel dan in celo noč, ljubi Radivoj.«

»Ni čuda,« je rekel Radivoj,

»po teh težavah in naporih, ki sva jih prestala. A zdaj pride važno vprašanje, katerega še nisem rešil: Obleke, oziroma cunje, za naju, ki sva jih imela v blazinici doktorja Morača, ne moreva več obleči; treba je nam nova obleka. Toda kako naj jo tukaj dobiva, ne glede na to, da nimava oba nič denarja?«

»O poslednjem sem tudi že premišljeval,« je odgovoril Mirko.

»K sreči pa nisva taka reveža! Ta prstan z briljanti so mi vendar pustili v blazinici. Ako ga zastavim, bom tudi tukaj dobil nekaj denarja nanj.«

Mirko je pri teh besedah vzdignil roko, na kateri se je bliščal dragocen prstan.

V istem hipu je nekdo potrkal na vrata in zunaj se je zaslišal glas:

»Jaz sem, gospoda, — Jon Vebster! Ali smem vstopiti?«

Ko je Radivoj potrdil to vprašanje, se je pokazal Vebster, ki je prinesel več kosov obleke.

»Dobro jutro, gospoda!« je zaklical prijazni možakar, »to je spanje pravičnega! Skoro dvajset ur sta kakor mrtva ležala. Toda zdaj pa gledata z drugimi očmi. Iz obraza Vama sije veselje do življenja, to mi ugaja. Tukaj si dovoljujem gospodoma dati obleko na razpolago. Dve lepi obleki sta od mojega sina Jurija, ki se ob nedeljah rad postavlja. — Poleg tega je tudi perilo in ako so čevlji slabi, se bo še za te poskrbelo.«

»Toda gospod,« je ganjeno zaklical Radivoj,

»kako moremo sprejeti toliko prijaznosti in dobrotljivosti od Vas? Saj Vam niti znani nismo! Niti naših imen niste slišali od nas.«

»Ime spada k osebi,« se je smejal ribič,

»in ako mi oseba ugaja, mi bo tudi ime ugajalo. Toda zdaj se oblecita, gospoda. Moja stara vaju že pričakuje k zajutrtku. Lakote menda ne bo manjkalo, ostalo se zgovorimo pri jedi.«

In ven je šel, ne da bi počakal zahval, s katero sta ga hotela Radivoj in Mirko obsipati.

»Vidiš, prijatelj Mirko,« je zaklical Radivoj ter si obrisal solzo v očesu,

»svet nima samo zlobnih ljudi! Nasprotno, prepričan sem, da je več plemenitih nego neplemenitih ljudi. Tukaj je nama Bog zopet naklonil dobroto, ker naju je pripeljal v hišo moža, ki lahko velja za plemenitaša, čeprav je le preprost ribič.«

194

Prisega proti prisegi

Četrt ure pozneje sta prišla Radivoj in Mirko v veliko, prostorno sobo ribiške hiše.

Prijatelja sta bila po dolgem času prvič zopet pošteno oblečena. Juriju se je moralo pustiti, da je imel dober ukus v izberi oblek.

Sicer ni bila obleka po najnovejši modi, toda bila je narejena iz dobrega blaga in je pristojala prijateljema kakor more pristojati izposojena obleka.

Radivoj si je pristrigel brado in Mirko obrnil. Pogled v malo zrcalce, katero sta našla v spalnici, ju je poučil, da človek tudi po dolgem trpljenju ne izgleda baš tako slabo, ako malo skrbi za obleko.

V sobi sta Satanelo in Lola že sedela pri zajutrku.

Satanelo se je dodobra okrepil. Kar se tiče Lole, se Radivoj in Mirko nista mogla načuditi, kako malo je mlada, lepa žena trpela vsled strašnih naporov.

Na licih so ji zopet cvetele rožne barve. Telo ji ni ničesar izgubilo na prožnosti in lepoti. Samo v očeh ji je ležal izraz trpkosti in — kakor od solz zastrt je bil njen pogled.

Ko je Mirko vstopil, je Lola povesila glavo na prsi. Namenoma se je izogibala pogledati mu v oči.

Satanelo je že jedel. Ko bi Radivoj in Mirko ne bila poprej dobrega teka, ki je bil popolnoma umljiv po dolgem trpljenju, bi ga morala dobiti pri pogledu na mizo, katero je ribičeva žena skrbno in pozorno pogrnila.

Bili so veliki vrči iz slikanega porcelana, v katerih se je kadil čaj in kava. Zraven je stalo mleko z debelo smetano.

Potem so bila zlato rumena jajca, svež, izvrsten kruh, dobra gnjat, pečene ribe, med in surovo maslo.

Ribič je peljal prijatelje na njihov prostor ter se trudil, da bi goste med zajutrkom zabaval.

»Tako naglo vas ne pustimo odtod,« je zaklical ribič,

»in jaz mislim, da bo za vas vse najboljše, ako ostanete vsaj par dni v naši vasi. Dober zrak, ki je v našem kraju, vas bo popolnoma zopet okrepil. Ta gospod,« — pri teh besedah je pokazal Satanelo, —

»mi je že to obljubil.«

»Kar se tiče mene in mojega prijatelja,« je odgovoril Radivoj,

»se nama mudi, da naglo prideva spet v London. Zato ne moreva ustreči Vašemu prijaznemu in ljubeznivemu vabilu. Toda bodite zagotovljeni, ljubi Vebster, da se skoro vrneva k Vam in bova z največjim veseljem spet uživala Vašo gostoljubnost, ki jo nama ponujate.«

»No, potem ostane samo gospod pri meni,« je zaklical Vebster ter se obrnil k Satanelu, »in pa mlada gospodična?«

»Jaz mislim, Lola,« se je obrnil Satanelo k svoji hčeri,

»da sprejmeva to ponudbo. Tebi bo jako dobro, ako boš par dnij živela ob morju.«

Tedaj je Lola počasi vstala. Z eno roko se je uprla na mizo, drugo je položila na svoje prsi, ki so ji drhtele pod ozko obleko. Rožna barva ji je hipoma izginila z lic in mrtvaška bledica jih je pokrila. Glas se je tresel mladi, lepi ženi, ko je dejala:

»Ne, dragi oče, jaz odpotujem še danes odtod; to je moj trden sklep!«

»Vraga, čemu se Ti pa tako mudi?« je zaklical Satanelo,

»jaz mislim, da imaš dovolj povoda, da ostaneš nekaj časa tukaj, dokler niso gotove stvari v Londonu v redu.«

»Prosim Te, oče,« je zopet rekla Lola,

»da mi dovoliš, da še danes odidem od tukaj. Namenjena sem na dolgo potovanje, ki se ne da več odložiti.«

Satanelo se je nagnil nazaj na stol ter osuplo pogledal Lolo.

»Kaj pa pomeni to?« je zaklical,

»to se glasi skrivnostno in nejasno. Sploh je pa bolje, ako se o vsem tem pogovoriva, kadar bova sama. Ali ne misliš tudi Ti, da bi bilo tako najbolje?«

»Nikakor ne, dragi oče! Kar imam Tebi povedati, prav lahko povem vpričo teh gospodov. Nasprotno, želim, da v njih navzočnosti govorim o tem s Teboj.«

Lola je pri teh besedah pokazala na Radivoja in Mirkota.

Ribič je pomignil ženi, naj odide z njim iz sobe. Ko sta bila zunaj, je šepnil svoji sivočasi tovarišici:

»Ti, jaz mislim, tu notri se bodo zdaj razpravljale stvari, ki naju nič ne brigajo. Zato mislim, da sva za nekaj časa notri nepotrebna.«

Po teh besedah je odšel na dvorišče in žena v kuhinjo.

Radovednosti vrla človeka nista poznala. In ker sta že sprejela goste v hišo, sta jima jo dala tudi popolnoma na razpolago.

Začudenje Satanela, ko je slišal svojo hčer tako govoriti, je raščalo od hipa do hipa. Živahen nemir je prevzel detektiva pri hčerinih besedah.

Kaj je Lola le imela? Od onega hipa, odkar je bila v ribiški vasi, je bila tako čudna! Nič mu ni hotela redno odgovarjati in se je namenoma izognila pogovoru z njim.

Šla je takoj počivat, ne da bi se, kakor je želel, pogovorila z njim o važnih zadevah.

Satanelo se je komaj zopet nekoliko pomiril, ko je že mislil na to, da Lola nikakor še ni ušla nevarnosti, ki ji je grozila v Londonu.

Čeprav je bila v tej vasi za trenutek varna, mu je bilo vendar jasno, da ne sme dlje ostati na angleških tleh. Oblastva so jo marljivo iskala, zato je morala čimprej izginiti z Angleškega.

V London se nikakor ni smela vrniti, kajti tam jo je iskala cela vojska detektivov in policistov. Prišla bi tam takorekoč v levov brlog.

Zato je Satanelo z največjim veseljem sprejel ponudbo starega ribiča, naj ostane par dni v Stenfolu. V teh dneh bo morda prilika nanesla, da jih kdo z Angleškega in se popelje na kaki ladji na Francosko.

Morda mu bo tudi mogoče z Lolo priti na krovu kakega parnika, ki vozi v Ameriko. Kakor mu je ribič zagotavljal, plovejo ti parniki dostikrat mimo Stenfola. Ako pa pride na tak parnik, tedaj mu je bilo lahko z Lolo uiti v Ameriko.

In zdaj mu je hčer preklazala vse te načrte s čudno odločnostjo se glasečo izjavo, da hoče še danes oditi iz Stenfola.

Zakaj je tiščala tako, da govori z njim v navzočnosti onih grofov, o katerih je Satanelo kljub skupaj prestalim nezgodam še vedno mislil, da sta njegovo najhujša sovražnika — mnenje, ki ni bilo brez podlage?

Komaj so se zaprla vrata za ribičema, ko je Satanelo stopil k Loli, jo prijel za roko, potegnil nase ter ji tiho šepnil:

»Varuj se, da ne izdaš svojih tajnosti pred tema človekoma! Ne zaupaj jima preveč! Zdaj, ko sva spet na varnem, bi bilo dobro za naju, umoriti ta človeka; torej tudi njega, ki si ga zasledovala s skoraj nerazumljivo ljubeznijo in ki Ti jo je vračal s hladnostjo!«

Toda Lola je očetu hlastno odtegnila roko, stopila nazaj ter odločno rekla:

»Motiš se, oče moj! Grof Mirko Višnjegorski je moj prijatelj!«

»Tvoj prijatelj?!« je presenečeno vzkliknil Satanelo,

»oh kako je to mogoče, ali sta se na pečini sporazumela?«

»Porazumela sva se, dragi oče! In kar je glavna stvar, zdaj razumem vse. Da, pa tudi Ti, moj oče, ne boš taval po temi glede mojih načrtov in namenov, Ti hočem pošteno in odkrito povedati. Da, ljubi oče, še danes odidem odtod in potujem — na Avstrijsko!«

Satanelo je v tem hipu dvomil v zdravo pamet Lolo. Za hip je mislil, da je morda žareče sonce, ki ji je na pečini pripekalo na glavo, zmešalo pamet.

»Na Avstrijsko?« je vzkliknil,

»ali si blazna? Otrok, vrniti se na Avstrijsko se pravi zate gotovi pogubi iti v roke.«

»Samo častni pogubi, dragi oče,« je odgovorila Lola z nežnim glasom, dočim so se ji oči široko odprle ter mirno in smehljaje zrle Satamela,

»in te pogube se ni bati.«

»Kakšen vrag Te je pa napadel?« je prestrašeno zaklical detektiv,

»še pred malo dnevi si trepetala pri misli, da bi sploh še kdaj stopila na avstrijska tla, in zdaj govoriš tako lahko o tem; kakor bi se odločila samo sebe umoriti. Pri Bogu, jaz tega ne morem drugače imenovati nego samomor, ako se hočeš res vrniti na Avstrijsko.«

»S to mislijo sem se že popolnoma sprijaznila,« je odgovorila Lola,

»in odkar sem prišla do tega sklepa, dragi oče, čutim prvikrat mir in zadovoljnost v sebi.«

»Ti si sanjalka,« je vzkliknil Satanelo,

»ali si pa pamet izgubila.«

»Pamet sem si šele pridobila, dragi oče,« je odgovorila Lola z nežnim, a odločnim glasom,

»toda sanjalka sem morda, ker sanjam o tem, da se spravim s svetom in z ljudmi.«

»Haha, to se pravi toliko kakor da hočeš iti v samostan?«

»To tudi hočem, dragi oče! In sicer hočem iti v oni samostan, ki je v največji samot, — v oni samostan, kjer se najde mir, kjer done nebeški zvonovi in se v resnici postane Jezusova nevesta.«

»Vidim, da si se zelo izpremenila,« je zaklical Satanelo, nagubal čelo ter skoro grozeče pogledal svojo hčer,

»toda prosim Te, da ne govoriš z menoj v ugankah. Za Tvojimi besedami je skrit skrivnosten pomen, ki si ga ne morem pojasniti. Ako hočeš, da Te razumem, mi odkrito in prosto vse povej. Kaj nameravaš storiti?«

»Vem, dragi oče, da Te bo moj sklep užalostil,« je nadaljevala Lola in glas ji je milo in nežno zvenel kakor nikoli poprej,

»nisi zaslužil zame, da Ti toliko skrbi pripravljam. Kakorkoli si že živel, to moram reči zdaj, ko se bliža konec mojega življenja, meni si bil vedno dober, vedno za pomoč pripravljen oče.«

»In jaz upam,« je zaklical Satanelo,

»da Ti tak še dolgo časa ostanem.«

»Ne, dragi oče, kajti reči Ti moram, zbogom!« je odgovorila Lola s trdnim glasom.

»Zbogom? Torej hočeš res odpotovati? No dobro, torej Te hočem spremiti!«

»Ne, dragi oče! Tvojega spremstva ne morem sprejeti. Za to potovanje sem si izbrala že drugega spremljevalca.«

»Drugega spremljevalca? Ali smem izvedeti, kdo je to?«

»Tukaj stoji!« je zaklicala Lola in pokazala Mirka. V tem hipu je Radivoj presunljivo pogledal obraz mladega grofa; kajti tudi on ni razumel zmešanih Lolinih besed.

Zdaj, ko je o tem govorila, da jo bo Mirko spremljal na potovanju, je popolnoma dvomil v njeno pamet.

»Kaj?« je rekel Satanelo,

»grof Mirko Višnejegorski Te hoče spremiti? No, pod gotovimi pogoji nimam ničesar ugovarjati temu spremstvu. A kam mislita potovati v tako prijetni družbi?«

»Na Avstrijsko podjeva, grof me pelje v mesto K...!«

»V K...?« je zakričal Satanelo, ki se ni mogel več premagovati,

»v mesto, odkoder si iz ječe ubežala? Nesrečnica, torej hočeš rinili v svojo pogubo?«

»Jaz hočem pravičnost, oče!« je zaklicala Lola, ne da bi jo ustrahoval grozeč Satanelov glas,

»jaz hočem enkrat imeti mir in počitek. Grof Mirko Višnejegorski me hoče peljati do praga one ječe, iz katere sem pred nekaj tedni ubežala. Tam me bo izročil sodniku ter mu rekel: Tukaj sem Vam pripeljal skesano grešnico, ki se je odločila, da nikomur ne stori več kaj žalega. Tukaj Vam izročim morilko svoje matere, Lolo; ki bo z lastnim življenjem trpela za zločine, ki jih je izvršila. In ko ji bo grof Mirko rekel te besede sodniku, mi bo dal še enkrat roko in potem...«

Lola ni mogla končati stavka, kajti solze so ji zadušile glas. Nič več se ni mogla premagovati. Doslej se je držala kakor junakinja, toda zdaj ko se je spomnila zadnjega slovesa od Mirkota, so ji odrekle moči in ihtéč se je zgrudila v stol.

Toda Satanelo je ni prepustil bolesti, prijel jo je za obe roki ter jo vzdignil s stola:

»To je blazna misel, ki Ti jo je nekdo vcepil v dušo,« je zakričal, »ako jo res izvršiš, si gotovo izgubljena! Ne domišljaj si, da bi Te mogel drugič rešiti. Ako se vrata ječe še enkrat zapro za Teboj, Te bo le eden še peljal iz ječe in ta — bo rabelj!«

»Jaz ga pričakujem, oče!« je zaklicala Lola, »naj le pride, naj le konča moje zgrešeno življenje. O nikar me ne muči, dragi oče! Prosim Te, samo zdaj me pusti, da grem svojo pot, ako me tudi pelje v grob. Sklenila sem umreti, kajti pokoriti se hočem!«

»Umreti!« je osorno vzkliknil Satanelo,

»haha, beseda se tako lahko izgovori! Toda Ti še ne slutiš, kako je besedo težko uresničiti. Jaz, ki sem že marsikaterega zločinca zadnjo noč videl, jaz Ti lahko zapojem pesmico o tem. Ali naj Ti opišem obupnost, ki zgrabi nesrečnike, ako vedo, da bodo drugi dan umrli? Ali naj Ti opišem muke, ki jih pretrpe zadnjo noč? Ura za uro hiti v strašni naglici mimo obupanca. Oh, kako rad bi držal nazaj vsako minuto, da ne izgine v brezkončnem času. — Noč mine grozovito hitro in vendar tako mukopolno počasi.

Vsako minuto si predočuje obsojenec smrtni strah. Vsako sekundo misli, da ga bo zadela rabljeva sekira. Opoteká se okoli kakor blazen, v zadregi zre v blodne sanje. In ko se potem peljeven na morišče in vidi strahovite priprave, ki so napravljene, da končajo njegovo življenje, ko vidi rabljev oder, bliščečo sekiro, rakev z žaganjem napolnjeno, ki bo sprejela njegovo truplo, potem rabljeve hlapce z golimi rokami in grdimi obrazi, — in ako se potem ozre proti višnjim nebom, ki se smehlja nad njim ter ga obseva s solnčnimi žarki, in ko potem zopet pogleda ljudi in si mora reči: vsi ti so srečni, kajti smejo živeti, — oh, Lola, ko bo tako daleč prišlo s Teboj, potem se boš kesala, — toda kes bo prišel prepozno.

Prepozno, kajti izgubljena boš brez rešitve. Tvoja lepota bo usahnila pod rabljevo sekiro, — to telo, ki je ustvarjeno, da osreči kakega moškega, ne bo za drugega nego da ga črvi razjedo. — In nad Tvojim truplom ne bo niti lepega groba! Zakopali Te bodo kakor živino, ki je poginilo na kugi. Z apnom bodo obdali truplo, da poprej razpade in zgnije. Da, v smrt obsojeni nima niti poštenega groba. — In vse to hočeš vzeti nase, draga hči? — O, zdaj si še na varnem, — nihče te tukaj ne išče. V malo dneh najamem čoln, ki te ponese čez morje na varno francosko obalo. Ali bova pa na kakem velikem transatlantskem parniku ušla v Ameriko. Rešitev je nama zagotovljena! In zdaj pa prihajaš Ti s to blazno mislijo, ki te hoče na veke ugrabiti meni. Toda vem, kdo te je spravil do tega, da si sploh mogla priti do te neumna misli. — Vi ste bili, gospod grof, Vi in nihče drug! — Oh, naj Vas zadene kletev in poguba! — Ugrabili ste očetu hčer, človeku edino bitje na zemlji, katero ljubi in ki mu je na tem bedastem svetu drago.«

Satanelo se je pri zadnjih besedah obrnil k Mirkotu. Stopil je prav k njemu, obraz mu je bil skremžen; oči so mu bliskale, glas mu je hripavo in odurno zvenel; grozeče je iztegnil roko kakor bi hotel na Mirkotovo glavo tudi dejansko izreči kletev.

Mirko je stopil korak nazaj. Mirno je motril Satanelo ter potem popolnoma nič razburjen rekel:

»Uganili ste prav, gospod! — Da, jaz sem bil, ki je Vaši hčeri vcepil to misel v dušo. Jaz sem jo privedel do kesanja, do resničnega kesanja, — kajti kes je za Lolo še edina sreča, ki jo more na zemlji doseči.

Jaz sem ji rekel, naj gre z menoj na Avstrijsko ter se prostovoljno izroči sodišču, da sprejme kazen, v katero je bila obsojena. Kar sem storil, to zagovarjam pred svojo vestjo in pred Bogom.

»Da, več nego to,« je nadaljeval Mirko v plemeniti razburjenosti,

»jaz sem ponosen na to, da sem dosegel to zmago nad grešnimi mislimi v Lolini duši. Največje delo človeško je, rešiti izgubljeno dušo ter jo pripeljati na pot k Bogu. — in hvala Bogu — Lola je zdaj na tem potu.«

»Mislite?« je porogljivo rekel Satanelo ter se čudno smehljal,

»ali si res domišljujete, da je Lola na tem potu? A Vi se motite, to Vam pravim jaz, — jaz, ki poznam bolje svojo hčer nego Vi. Ako Vam je Lola obljubila, da pojde z Vami, je to storila le radi tega, da bo še nekaj dni z Vami skupaj. Zaslepljena je v svoji ljubezni do Vas. — Pa tudi to je le spolno čuvstvo, ki postane drugačno, čim boste z Lolo na Avstrijskem! In zdaj, Lola, Te zadnjikrat vprašam, — odgovori mi, nesrečenica: »Ali hočeš res iti s tem človekom, ki Te pelje v smrt? Ali hočeš iti z menoj, ki Ti bo dal, — kakor resnično živi Bog, — prostost?«

Lola je nepremično stala med ljubljenim možem in svojim očetom. Roke je sklenila na prsih, ki so ji valovale kakor razburkano morje, katero vihra razganja. Videlo se ji je, da se vrši v njeni duši strašen boj.

»Ostani trdna, Lola,« je zaklical Mirko,

»ne slušaj zapeljivega glasu, čeprav je očetov. Prislegla si mi, nesrečnica! Gorje Ti, ako prelomiš to prisego, potem nisi izgubljena samo pred ljudmi, ampak tudi pred Bogom! Vsemogočni Ti bo vse odpustil.

»Ako se pa zlorabi njegovo ime s tem, da se krivo priseže, potem je človek vedno zavržen izpred njegovega obličja!«

»Torej zapusti Boga,« je šepnil Satanelo z vražjo zgovornostjo Loli v uho, »ako noče Bog pomagati človeku, se mora ta zavezati s hudičem. Zamočil si me lahko smatral za hudičevega poslanca, zato pojdi z menoj. Premlada si, Lola, prelepa, da bi že umrla! Upam, da si dovolj modra, da se ne udaš zgovornosti grofa Mirka Višnjegorskega.

Po teh besedah je nastopila tišina v sobi. Lola je stala na razpotju. — Stala je med dobrim in slabim, med nebom in zemljo! Kam naj se obrne, — kdo bo premagal? Pekel, ki ji obljublja prostost in veselo življenje? Ali nebo, ki ji kliče: Spokori se, Lola, spokori se, ako hočeš, da se Ti odpusti!

Hipoma je pa Lola po dolgem molčanju zakričala, tako strašno kakor človek, ki je v smrtni nevarnosti. Nato se je lepo telo črnolase žene opoteklo in v naslednjem hipu je ležala Lola pri Mirkovih nogah.

»Vzemi me s seboj!« je zaihtela ter trepetala v skoro blazni razburjenosti,

»Mirko, ne zapusti me. Vzemi me s seboj, — pelji me v ječo, na morišče! Pusti me umoriti, meni je vseeno! Tvoja sem, Mirko, čeprav pogubljena!«

Globokoganjèn se je mladi grof pripognil. Prijel je nesrečnico ter jo počasi vzdignil in zaklical.

»Premagala si, Lola, — to je bil zadnji boj! Zdaj si sama svoja in pa boljšega sveta! — Še danes odidemo v London in »odtam« takoj naprej na Avstrijsko.

Jaz pa ostanem pri Tebi, uboga, nesrečna ženska! Poprej Te ne zapustim, dokler Te ne sprejme pravica v svoje naročje. Kakor si mi Ti prisegla, tako Ti jaz prisegam: Naj pride do takrat kar hoče, — jaz ostanem pri Tebi!«

»Pojdi torej, blazna hči!« je sikal Satanelo in glas mu je zvenel kakor peklenski krohot,

»a ko Ti bo ležala glava že pod sekiro, tedaj se spomni besed, ki Ti jih zdaj kličem: Neumnica, Ti si žrtev svoje ljubezni in blaznost je na ljubezni umreti!«

Po teh besedah je planil Satanelo mimo svoje hčere in vrata so zaloputnila za njim.

Lola je padla na stol. Glavo je sklonila na prsi in roke so ji mrtvo ležale v naročju. Izgledala je mrtvaško bleda.

Mirko se je obrnil k Radivoju, ki je med celim pogovorom tiho in nepremično stal v kotu. Z nobeno besedo se ni oglasil.

»Ali si slišal, prijatelj,« je zaklical Mirko,

»kaj sem pravkar prisegel? Zdaj razumeš, zakaj hočem pečino, na kateri smo bili tako blizu smrti, imenovati odslej: skalo kesanja! Upam, da odobravaš moje ravnanje, kajti nič lepšega ni na svetu nego rešiti človeško srce in ga vrniti Bogu. Zato Te prosim, Radivoj, da me podpiraš v tem prizadevanju. Še danes hočem oditi z Lolo odtod, in najsi me Ti spremljaš ali ne.«

»Jaz Te spremim v London,« je odgovoril Radivoj,

»tam se pa ločita najina pota.«

Glas mu je čudno hladno donel. Mirko je pričakoval, da bo Radivoj vesel njegove zmage nad Lolo, toda nič takega ni Radivoj izgovoril. Da, Mirko si je moral priznati, da je ostal Radivojev obraz hladen in brez sočutja.

»Najina pota se ločita!« je zaklical Mirko,

»upam, dragi prijatelj, da hočeš s tem reči le za nekaj tednov, kajti —«

Naslednje besede je Mirko tako tiho šepetal, da jih Lola ni mogla slišati, —

»v nekaj tednih bo jaz v K. vse končano. Potem sem zopet sam svoj gospod in iskal bom Rožico, dokler bom živ.«

»To hočeš storiti?« je vskliknil Radivoj,

»no, morda boš kmalu drugačnega mnenja? Morda boš skoro imel občutek kakor bi izgubil svoje najljubše! Kdo ve, končno se še odrecš temu, da bi iskal Rožico?«

»Radivoj, — Radivoj!« je zaklical Mirko ter globoko prestrašeno pogledal prijatelja. Ni si namreč mogel pojasniti čudne izpremembe v Radivojevem obnašanju, toda čutil je ne hote, da je počila v tem hipu struna v njunem prijateljstvu.

»Sploh pa ne obstojim na tem,« je nadaljeval Radivoj,

»da bi Ti dal natačnejša pojasnila vpričo te,« pri teh besedah je z roko pokazal Lolo.

»Ako hočeš, da se še pogovoriva o tem, me najdeš na vrtu za hišo.«

Pri teh besedah se je Radivoj obrnil ter odšel iz sobe.

Mirko je par minut osuplo gledal za njim ter kakor okamnjen obstal na mestu. Nato se je pa zopet obrnil k Loli ter je rekel:

»Dobro bi bilo, da se čimprej pripraviš za odhod. Čimbolj hitro morava odpotovati in jaz upam, da ostaneš pri svojem sklepu. — Kar se tiče mene, bom držal svojo besedo. Nato se lahko zaneseš.«

»V pol ure sem gotova,« mu je rekla Lola,

»pripraviti se mi itak ni treba. Taka kakor sem pojdem s Teboj. Le zahtevaj, — in vse, kar rečeš, je zame dobro!

Le nekaj bi Ti še rada povedala, Mirko,« je pristavila lepa ženska, ko je mladi grof že dospel do vrat.

Ko se je Mirko na pragu obrnil ter vprašujoče zrl Lolo, je ta z rokami na valujočih grudih šepetala:

»Mirko, kaj ne, saj ne veruješ, kar Ti je moj oče rekel. Prepričan si, da se resnično in pošteno kesam?«

»Upam!« je kratko odgovoril mladi grof.

»Prisegam Ti,« je nadaljevala Lola s povzdignjenim glasom,

»da ne zahtevam drugega od Tebe nego Tvoje spremstvo do poslednjega cilja.«

»In, ko bi tudi kaj drugega hotela, Lola,« jo je prekinil Mirko z ostrim glasom, »ne bi dosegla svojega namena. V istem hipu, ko bi opazil, da me zopet varaš, bom takoj vedel, kaj mi je storiti.«

»Gorje mi!« je zaklicala Lola,

»torej še nisi prepričan o mojem kesu? Torej še vedno dvomiš?«

»Verjamem Ti!« je odgovoril Mirko,

»kajti ako bi me še zdaj varala, tedaj —«.

Mirko ni končal stavka, ampak je hlastno odprl vrata ter odšel ven.

Naglo je prekorakal hodnik, ki je vodil čez dvorišče v majhen vrt, kjer je bilo na peščenih tleh mnogo cvetic. Mnogo truda je stalo, da se je tu blizu obležja napravil vrt.

Na leseni klopi pod visoko jablano je sedel Radivoj. Mirko je stopil k njemu ter sedel poleg njega na klop.

»Radivoj, moj prijatelj,« je rekel mladi grof ter prijel Radivojevo roko,

»poprej si tako razburjeno govoril z menoj, da sem se skoro motil v Tebi. Zakaj se pa jeziš name? Kaj sem storil, da Ti ni všeč? Tega ne razumem, da bi mi morda zameril radi tega, ker sem sklenil nesrečnici pomagati.«

»Ko bi bila nesrečnica,« ga je prekinil Radivoj,

»bi ne izgubila nobene besede. Toda, dragi moj, Ti se zelo motiš. Že dolgo ni bila lepa sleparka tako srečna kakor zdaj, kajti pridobiti si namerava popolno zmago.«

»Kako misliš to, Radivoj?« je mirno vprašal Mirko,

»prosim Te, pouči me, ker ne razumem Tvojih besed.«

»Mirko,« je zaklical grof Radivoj Sokolski ter obrnil svoj skrbipoln obraz k prijatelju,

»ali me res ne razumeš? Ali res nisi tako dalekoviden, da bi naprej videl, kaj namerava ta ničvredna ženska, ko hlini to smešno komedijo spokornosti in kesanja?

Čeprav je ta Edwin Lister tako velik lopov, toda poprej je vsaj resnico govoril. Odkrito Ti je povedal v obraz, kaj namerava njegova hči s tem, da hoče s Teboj potovati na Avstrijsko. Tej sleparki ne gre za drugo, nego da bi bila sama s Teboj. — Potovanje na Nemško je daleč. Zato boš moral na vsak način delati z Lolo med potom postaje. — In v propalem duhu že vidi molčečo gostilno, kjer bosta sobi pri sobi stanovala. In ko se bo stemnilo, upa, da bo sama s Teboj. Kaj boš storil, Mirko, ako se nenadoma odpro vrata, ki Te ločijo od te ženske, in ako stopi Lola noter v zapeljivi obleki, ki pokaže njeno lepoto v pravi luči? Ali si res domišljuješ, da boš tako močan, da se ustaviš skušnjavi? Potem nisi človek, ampak nadčlovek, ako bi mogel to storiti.«

Mirkotova lica so temno zardela. V očeh mu je zabliskalo, ko je prijatelju hlastno odgovoril:

»No, potem sem nadčlovek, kajti zaupam si, da se ustavim skušnjavi, ako pride v podobi te ženske. Z zanicevanjem jo bom pahnil od sebe, o tem sem trdno prepričan. Toliko se lahko zanesem nase, da ne postanem več žrtev te zapeljivke, naj se potem obnaša kakor hoče. Da, ko bi mi bila Lola neznana, ko bi ne poznal natanko njenega prejšnjega življenja, potem bi bila morda nevarnost zame. Toda, dragi prijatelj, Odiseju niso bile sirene več nevarne, ko je bližajoč se obrežju natanko vedel, kako zapeljive pesmi bodo pele, da spravijo mimoplavajoče ladje v pogubo. Le kdor ne pozna nevarnosti, pogine v nji. Kdor jo pa z odprtimi očmi vidi, ta bi moral zelo slab biti, ko bi ga potlačila.«

Radivoj je zmajal z rameni.

»Storil sem svojo dolžnost,« je hlastno rekel,

»in obžalovaje vidim, da se ne daš odvrniti od svojega namena.«

»Ali moreš tajiti, da moj namen ni dober?« je zaklical Mirko.

»Ali ni to krasna, vzvišena misel, človeško srce spraviti z Bogom in pomagati pravici do zmage?«

»Misel naj bo dobra,« je odgovoril Radivoj,

»toda navadno obstoji le v možganih kakega idealista. Toda jaz Te nikakor nočem odvrniti od Tvojega namena, ljubi prijatelj. Ako si res toliko zaupaš, da ne podležeš nevarnosti, no dobro, naj bo Bog s Teboj. Karkoli naj se drugače zgodi, tu moja roka, midva ostaneva stara prijatelja. Jaz Te ljubim, Ti me ljubiš, in našel boš v meni vedno onega, ki sem bil vedno, zvestega prijatelja, ki je pripravljen v vseh slučajih potegniti se zate ter Ti pomagati.«

Mirko je prijel Radivojevo roko.

»Hvala za te besede, dragi moj,« je vzkliknil Mirko Višnjegorski,

»toda priznati moram, da mi delaš težko slovo od Tebe. O želel bi, da bi mi ne povedal, kar si mi pravkar povedal. Želel bi, da bi Ti nikoli ne bil dvamil v mojo stanovitnost. Ali si pozabil, da imam talisman, ki me obvaruje vsake take izkušnjave? Moja ljubezen do Rožice je najboljše varstvo zoper tako izkušnjavo. Ne, nikoli ne bi mogel biti slab, kjer tako globoko zaničujem. Nikoli bi si ne mogla druga ženska pridobiti moje ljubezni, prav kjer mi vedno in povsod, kjer sem, v spanju in bdeč, stoji Rožičina podoba pred očmi.«

»Tembolje,« je odgovoril Radivoj ter vstal.

»In kedaj odpotuješ?« je potem vprašal z izpremenjenim glasom, ki je imel nekaj hladnega na sebi.

»Tako hitro kakor mogoče!« je odgovoril Mirko ter tudi vstal.

»Lola komaj pričakuje trenutka, da zapusti svojega očeta. Rekla mi je, da je v pol ure pripravljena za odhod.«

»Ali že veš, po kateri poti pojdeš?«

»Prav enostavno bova potovala,« je odgovoril Mirko,

»odtukaj pojdem v London in potem o prvi priliki na kontinent bodisi čez Nemčijo ali Holandsko.«

»Svetoval bi Ti, da potuješ čez Hamburg,« je odgovoril Radivoj,

»ker je to najbližja pot. Tukaj Ti Lola tudi ne more več uiti, ker so nemške oblasti še bolj zavzete, da se naglo odstrani tako zločinko.«

»No, upam, da mi ne bo izkušala uiti,« je odgovoril Mirko,

»kajti prepričan sem, da ima zdaj resno voljo za izboljšanje. In kje se zopet vidiva, Radivoj, kakšni so pa Tvoji načrti?«

»Tudi jaz pojdem odtod v London,« je odgovoril Radivoj,

»čeprav se moram za to potovanje odreči Tvoji družbi. Razumel boš, prijatelj, da se hočem kolikor mogoče izogniti Lole. V Londonu bom nekaj dni ostal, da se tam z Alenko združil ter z njo čimprej odhitel na Sokoljski grad.«

»Toda v gradu boš našel novega gospodarja?«

»Vraga, oni, ki se je vgnezdi v mojem gnezdu,« je odgovoril Radivoj,

»bo moral kaj naglo izginiti, ako želi pravi gospodar. Saj si mi sam rekel, da je sodišče le provizorično postavilo barona Slatenskega za upravitelja mojih posestev.«

»Res je! In po mojih mislih Ti ne bo težko izgnati tega barona.«

»Potem se bova zopet videla na Sokolskem gradu,« je zaklical Radivoj.

»Tam Te pričakujem, čim boš dokončal svojo misijo z Lolo. Ali boš res toliko časa ostal v K…, dokler ne bo Lolina osoda zapečatena?«

»Obljubil sem ji, da je ne zapustim poprej, dokler se njena osoda ne izpolne. Potem bom pa takoj hitel v Sokoljski grad, da se združim s Teboj.«

V tem hipu se je približal ribič Vebster.

»Gospoda!« je zaklical,

»posrečilo se mi je, da sem našel voz za Vas. Vsako minuto Vam je na razpolago.«

»Hvala Vam prisrčna,« je odgovoril Mirko,

»samo nekaj besed bi še rad z Vami zaupno govoril in sicer med štirimi očmi.«

»Pojdite z menoj, gospod,« je hitro zaklical Vebster.

»Lahko si mislim, kaj mi hočete povedati. Le brez skrbi, gospod grof, tudi to bova skoro opravila.«

Peljal je Mirkota v malo sobo, kjer je navadno kot vaški župan opravljal svoje posle, kajti glavno pohištvo v tej sobi je bila velika pisalna miza.

Komaj sta vstopila, ko se je Vebster smehljajoč obrnil na Mirkota.

»Zdi se mi, da uganem, gospod grof, kaj mi hočete povedati. Kajne, denar potrebujete? Gotovo ste pri nezgodi, ki Vas je zadela, vse izgubili, kar ste imeli s seboj? To je popolnoma umevno. Toda jaz Vas ne pustim v zadregi. Jaz sicer nisem bogat človek, toda majhno vsoto lahko pogrešam za nekaj časa.«

»Hvala Vam za zaupanje, gospod Vebster,« je odgovoril Mirko ter potegnil briljantni prstan s prsta,

»toda preveč bi bilo zahtevano od Vas; ko bi hotel, da mi zaupate na moj pošteni obraz. Saj vidite, da nisem tak revež, kakor se vidi. Oglejte si tale prstan! Ako ga hočete obdržati v zastavo za znesek 20 funtov šterlingov, bi Vam bil zelo hvaležen, gospod Vebster.«

»Jaz ne potrebujem prstana,« je odgovoril Vebster,

»dvajset funtov šterlingov Vam itak posodim. No, to mi še manjka, da bi na svoje stare dni izposojeval na zastavo, — to prepuščam drugim.«

»Jaz pa pod drugim pogojem ne vzamem denarja,« je odločno rekel Mirko.

»Jaz sem Vam neznan človek ter moram skrbeti za to, da imate kako varnost za svojo terjatev!«

»Mirko!« se je nekdo oglasil od vrat, ki so vezala malo sobico od velike,

»Mirko, prosim na besedo!«

Lola se je nenadoma pokazala na pragu sobe. Mirko je videl, da mu ima nekaj važnega povedati. Prosil je torej župana, naj ga za par trenutkov oprosti, da se dogovori z Lolo.

»Kaj želiš od mene?« je vprašal Mirko, ko je skrbno zaprl vrata za seboj.

»Mirko,« je zaklicala Lola,

»slišala sem, kaj si pravkar govoril z našim gospodarjem. Vem, da nimaš denarja pri sebi, — jaz pa, — jaz imam pa — znaten znesek — in — Ti ga dam na razpolago!«

Po teh besedah je segla Lola v nedrije ter privlekla debelo denarnico, katero je dala Mirkotu, ki se je zelo začudil.

A kako je še le osupnil, ko je odprl denarnico ter jo videl, da je napolnjena z velikimi bankovci. Bili so sami bankovci po tisoč kron.

»Lola,« je vzkliknil Mirko,

»na kak način si prišla do tega denarja? Oh, v temi tiči zopet strašna skrivnost! Lola, spomni se, da si mi obljubila, da se nikoli več ne zlažeš. Laž v Tvojem položaju bi bil največji greh, ki ga moreš storiti. Povej mi torej resnico! Ali je ta denar Tvoj?«

Lola je počasi povesila oči.

»Denar, — denar je — moj!«

»Torej Tvoja prava lastnina?« je vprašal Mirko Višnjegorski.

»Zdaj je denar moja lastnina!«

»In koliko denarja je v denarnici?«

»Skoro dvestotisoč kron.«

»To je velikansko premoženje!« je nadaljeval Mirko,

»katero si nisi mogla na pošten način pridobiti. Ko si takrat odšla s Sokolskega gradu, ko sva Te takrat z grofom Radivojem položila na stopnice pred ono beznico »Pri zeleni papigi«, si bila beračica brez krjajarja in nisi drugega imela nego ono pisano, zeleno obleko, ki si jo imela na sebi. Odkod torej to bogastvo? Lola, jaz zahtevam čisto resnico od Tebe, — ali slišiš, čisto resnico!«

»Resnico!« je zakričala Lola,

»o moj Bog, potem pa ne boš denarja vzel, ako Ti povem resnico.«

»Vseeno, vedeti hočem, kako si prišla do tega denarja!«

»Naj bo,« je zaklicala Lola drhteč po celem telesu,

»saj nočem več lagati, resnico moraš izvedeti. Poslušaj torej: ta denar je vzel s seboj Fabrič, oni nesrečni Albert Fabrič, ko je bežal z menoj iz ječe. V Londonu sem mu ga pa vzela, ko sem ga zapustila.«

»Hvala Ti, Lola,« je odgovoril Mirko,

»da si mi povedala resnico. In zdaj boš tudi razumela, da ni ta denar ne Tvoj, ne moj. Denar je lastnina ubogih ljudi, katerim ga je Fabrič kot odvetnik vzel in jaz ga bom izročil sodišču v K... Gotovo je veliko vdov in sirot, ki se bodo veselja jokale raditega, kajti prišle bodo zopet do svoje lastnine. Ti pa, Lola, lahko rečeš, da si s prvo resnico, ki si jo izgovorila, lajšala bedo teh vdov in sirot. Ali ni to lepa zavest?«

»O Ti dobri, vrli človek!« je zaihtela Lola,

»oh zakaj mi ni bilo dano, da bi Te izpoznala takrat, ko sem bila še neizprijena in nedotaknjena od greha. Postala bi tedaj drugačna, popolnoma druga, in vsa nesreča bi se ne zgodila.«

»Namen človeškega življenja,« je rekel Mirko,

»je naprej določen. Bog je tako hotel. S tem se moramo v sili in nezgodi tolažiti.«

Gospod Vebster,« je zaklical Mirko ter odprl vrata,

»rad sprejmem Vašo ponudbo; prosim torej, da mi posodite dvajset.funtov šterlingov. V malo dneh se vrnem na svojo graščino ter Vam odtam pošljem z veliko hvaležnostjo ta denar.«

»Že dobro,« je rekel ribič ter odprl predal pri pisalni mizi,

»tukaj je denar. Ako potrebuje Vaš prijatelj tudi tak znesek, mi ga le pošljite.«

Mirko je stisnil vrlemu možu roko ter mu dejal:

»In zdaj Vas prosim, da mi preskrbite voz. Takoj se hočem odpeljati.«

»S svojim prijateljem?«

»Ne, z damo, ki je tukaj zraven.«

Ribič je trenotek osuplo pogledal Mirkota, toda bil je tiho.

Pol ure pozneje je stal voz pred vrati. Mirko se je poslovil od Radivoja. Prijatelja sta se objela, toda nobene besede nista izpregovorila o tem; ali ima Mirko prav ali ne, ako se toliko briga za Lolo.

Satanelo se ni več pokazal. Nihče ni vedel, kje je. Izginil je brez sledu. Najbrž je taval ob obrežju ali v okolici, da bi ne videl več Lole.

Ko je Mirko dal Loli roko, da ji pomaga v voz, ji je šepetal:

»Zdaj je prišel odločilni trenotek! Še se lahko vrneš! Kajti ako greš z menoj, greš v smrt! Tam, kamor Te peljem, Te čaka rabljeva sekira, tukaj si pa morda še dosežeš prostost. Jaz nočem biti Tvoj rabelj, zato Te še enkrat vprašam: Ali se hočeš spokoriti za svoje zločine?«

Lola je počasi obrnila glavo, uprla je svoj pogled v Mirkotove oči ter odločno odgovorila:

»Da, hočem!«

»Naj se zgodi Tvoja volja!«

Pri teh besedah je Mirko vzdignil Lolo. Skoro je sedel nasproti nje in voz je oddrdral iz vasi.

Pri nekem ovinku je stal za skalo človek, ki je hripavo zakričal, ko je dirjal voz z Lolo in Mirkotom mimo njega.

»Le pojdi, grof Mirko Višnjegorski,« je hripavo vzkliknil ta človek,

»to pobožno dejanje se Ti ne bo posrečilo. Še rablju bom odtrgal plen, če bo treba.«

Ta človek za skalo je bil — Satanelo.

195

Testament po noči

Tri dni pozneje je dospel grof Radivoj Sokoljski v London. Kajpada je hotel najprej Alenko poiskati. Ker je od Mirkota izvedel, da se je nastanila v hotelu Royal, je Radivoj takoj odšel tja.

Sam ni šel v kak imeniten hotel, ampak svojemu premoženju primerno v skromno gostilno v Cirkus-Street.

Ko bi bilo grofu Radivoju znano, kakšna je ta hiša, bi gotovo ne stanoval tukaj. Da, ko bi le slutil, kakšna žalostna igra se je pred kratkim tukaj odigrala, bi temu hotelu hrbet obrnil.

Radivoj je prišel namreč v hotel »Pri belem slonu«, kjer sta bila pred nedavnim časom tudi nesrečni Albert Fabrič in Lola. Slučajno je dobil grof isto sobo, v kateri je Lola hladnokrvno povedala mlademu advokatu, da ga ne ljubi in da ga je le kot orodje za svoje zločinske namene rabila.

V tej sobi, kjer se je zdaj Radivoj očistil prahu, je zgrabila blaznost ubogega Alberta. Kajpada ni bilo v sobi videti več onega opustošenja, katero je napravil takrat nesrečnež.

Jon Grah in njegova žena sta poskrbela, da so se vsi sledovi onih strašnih ur izbrisali. Stokajoč sta odstranila staro razbito pohištvo in ga nadomestila z novim, da je soba precej lepo izgledala.

Radivoju ni bilo mnogo do lepe sobe, kjer je mislil le par dni, morda le nekaj ur, ostati. Čim se bo namreč združil z Alenko, je hotel oditi iz Londona, iz tega mesta, kjer je toliko hudega doživel ter se vrniti na Sokolski grad ter tam urediti zamotane razmere.

Radivoj je imel le majhen znesek denarja, ki mu ga je vrli ribič Vebster posodil. Pošteni, dobrosrčni mož bi Radivoju prav rad dal več denarja, toda grof je le toliko vzel, kolikor je potreboval za svoje bivanje v Londonu in potovanje domov.

Bilo je ob štirih popoldne, ko je Radivoj naglo nekaj malega pojedel, da bi čimprej odšel v hotel Royal.

Častiti gostilničar Grah si je na vso moč prizadeval, da bi kaj izvedel, kaj je grofa privedlo v London, toda ta ga je s kratkimi besedami odslovil.

Pravil mu je, da je v kupčijah prišel v London. To je bilo vse, kar je vsiljivcu odgovoril.

»V kupčijah,« je šepnil gostilničar svoji ženi,

»haha, saj je toliko kupčij, ki se jih lahko ima. Ta gospod, ki ga imava na stanovanju, je prav kratkih besed, moral ga bom malo opazovati.«

Radivoja je čakalo britko razočaranje, ko je prišel v hotel Royal. Ko je namreč tukaj vprašal po Alenki pl. Radičevi so mu odgovorili, da dame takega imena ni bilo tukaj.

Bralci se bodo spomnili, da je prišla Alenka v moški obleki v hotel. Zato pa hotelski tajnik pri najboljši volji ni mogel dati drugega odgovora.

Radivoj se je slabe volje in potrt vrnil v svoj hotel, ko je poprej celo popoldne taval po Londonu, ne da bi mogel izvedeti, če je še Alenka tukaj.

Oblastva, na katera se je obrnil, mu niso mogla dati pojasnila, tako da je bil Radivoj brez vsake tolažbe, ko je zvečer vtrujen legel spat.

Kaj pa bo zdaj? Deloma ni mogel brez Alenke iz Londona, deloma ni imel dovolj denarja, da bi delj časa bival v Londonu.

No, končno si tukaj lahko pomaga. Saj ni bil tako zapuščen, čeprav je prišlo njegovo premoženje v druge roke. Sklenil je, da bo drugo jutro brzojavil nekemu prijatelju, ter ga prosil, naj mu pošlje par tisoč kron.

Ne, denar mu ni povzročil velike skrbi. Veliko bolj ga je vznemirjala misel, kaj je postalo iz Alenke.

Mirko mu je na vsak način povedal resnico in je torej gotovo z Alenko izstopil v hotelu Royal. Tam pa ne vedo ničesar o nji! Kaj se je torej zgodilo, kam je izginila?

Dolgo je trajalo, preden se je vihar vsaj malo polegel v Radivojevi duši, da je zaspal.

Toda mučne, divje sanje so plašile spečega.

Bilo mu je kakor bi videl Mirkota, bledéga, bolnega in slabotnega stati pred vrati.

»Odpri!« je zaklical Mirko zunaj in glas mu je v grozi trepetal,

»odpri, zasledujejo me! — Naglo, naglo, — pusti me noter!«

Radivoju se je sanjalo, da je naglo skočil s postelje ter hitel k vratom, da jih odpre. Toda ključa ni mogel najti.

In zopet je Mirko žalostno klical zunaj:

»Naglo, prijatelj, sicer je prepozno! Morilci pridejo, so že tu! — Lola mi jih je nasčuvala na vrat, — odpri!«

Mrzel pot! je stopil spečemu na čelo, kajti kakor blazen je v sanjah iskal ključ, a nikjer ga ni mogel najti. Skušal je vrata podreti, a zaman se je trudil.

Zdaj mu je bilo, kakor bi Mirkota slišal zunaj boriti se z mnogimi ljudmi. Zaječal je ter se vrgel v vrata. Toda do prijatelja ni mogel priti, niti mu pomagati. Tedaj — hipoma — smrtnó hropenje —

Grof Radivoj je strahovito zakričal ter se — zbudil.

»Hvala in slava Bogu, da so bile le sanje, — strašne, hude sanje!« je rekel ter olajšano vzdihnil.

Radivoj je čutil, da mu je pot tekel po celem telesu. še vedno se je tresel ob posledicah strašnih sanj, ki so ga tako plašile. Toda bil je vesel in srečen, da je bilo le sen.

»Bog Te obvari, Mirko moj!« je šepetal, »naj bi mu, ta zapeljivka, ta nesramna, zločinska ženska, kateri se je spet zaupal, ničesar hudega ne storila, niti njegovemu telesu, niti njegovi duši! O ko bi vendar mene poslušal, ko bi ne šel z njo, — veliko bolj miren bi bil!«

Radivoju je bilo nekam tesno v sobi tuje gostilne. Skozi okno se je prikradel lunin svit ter obseval posamezne predmete v sobi.

Spodaj na cesti je postalo tiho. — Moralo je biti že pozno v noči. — Tudi v hiši se ni ničesar več gibalo.

A čuj, — Radivoj se je nenadoma zdrznil kakor bi ga bodalo zadelo. Le s težavo se je premagal, da ni glasno zakričal.

Zaslišal je čuden glas, takega kakor ga je slišal v sanjah. Slišalo se je kakor mrtvaško hropenje, — grgranje, kakor pride iz človeka, predenj se mu duša loči telesa.

»Oh, kako sem razburjen!« je zaklical Radivoj,

»da se ne morem iznebiti vtisa, ki so ga strašne sanje za seboj pustile. — Morda mi bo čaša vode dobro storila?«

Vstal je s postelje ter stopil par korakov proti mizi, ki je stala sredi sobe. Preden je pa dospel do nje, je začul zamolkel padec, ropot, kakor bi telo padlo na tla.

»To niso bile sanje, — zdaj se ni motil! To mu niso čutnice predočevale, ker je natanko slišal. Čuden ropot je zadonel za steno, ki je ločila njegovo sobo od sosednje. Tam se je moralo nekaj strašnega, grozovitega prigoditi, nekaj, kar je Radivoju lase vzdigovalo na glavi, da mu je skoro kri oledenela v žilah.

Radivoj se je opotekal v sami srajci proti steni. Pri tislil je uho na njo, da bi poslušal. Tedaj je začul šepetajoče glasove.

»Grom in strela, ali je zblaznel? Kako si je mogel domišljavati, da sliši glas doktorja Morača ter enega kova, ki ga je tako dolgo mučil, rdečelasega Franca Robiča? — Ne, ne, to je bila strahovita domišljija! Toda za steno so se premikale postave semintja. Radivoj je slišal tihe korake kakor od nog, ki so oblečene le z nogavicami. Slišal je tudi šepetati in zdelo se mu je, da razume naslednje besede:

»Nič več se ne giblje, mrtev je!«

Tisti večer, ko se je Radivoj zelo potrt vrnil v hotel »Pri belem slonu«, je sedel advokat Blak v svoji delovni sobi. Ona, katero je imenoval Elizabeto Ravington, je sedela nasproti njega.

Advokat je bil najboljše volje. Zlata tabačnica mu je danes kar ni prišla iz rok. Ako je bil namreč Blak vesel, razburjen, je vedno ujuhal.

»Torej, ljubo dete, — vse je v najboljšem redu!« je šepetal in gledal Elizabeto, »jutri bova razkrila svetu skrivnost. Ali bodo zijali, ko se bo hipoma reklo: lady Elizabeta Ravington se je vrnila. In eden, na kogar je naperjena vsa stvar, bo rekel: sodni dan je prišel. Sploh, — kar sem še hotel reči, — ako morda se Ralf Ravington ponudi, da se spravi z menoj, potem Vam morda ne bo treba iti pred sodišče. Pettisoč funtov šterlingov boste pa vendar-le dobili gotovo.«

»Bodite tako dobri, mister Blak,« je odgovorila Elizabeta s porogljivim glasom, česar pa Blak ni opazil, ker je bil preveč razburjen,

»in povejte mi, kaj mi je jutri storiti?«

»O, ne mnogo, ljubo dete, pravzaprav nič! Sedla bova namreč v lep voz ter se peljala k lordu nadsodniku ter mu Vas predstavil kot lady Elizabeto Ravington in povedali boste nadsodniku lepo, ganljivo povest. Opisali mu boste, kaj ste vse trpeli v Ameriki, — in sicer vsled svojega sorodnika Ralfa Ravingtona, ki Vas je neprestano mučil ter Vas takorekoč prisilil, da ste zapustili domovino. Saj sem že itak izkusil, da ste jako pripravno dekle. Torej Vam ne bo težko najti pravih besed. — Povdarjam samo to, da je vse od tega odvisno, da ganete sodnike. Sploh je pa lord nadsodnik mož, ki še ni tako star, da bi bil nedovzeten za žensko lepoto.«

»Ali Ralf Ravington še nič ne ve o nevih­ti, ki mu visi nad glavo?«

»Popolnoma nič,« je odgovoril Blak ter se krohotal na vse grlo,

»tem večja bo njegova osuplost.«

»Torej ste dobro ohranili svojo tajnost! Saj Vam je umevno, mister Blak, da mi je veliko na tem ležeče, da pojde vse gladko in gotovo. Sicer sem v nevarnosti, da me ostro kaznujejo, ako pride stvar na dan, torej ako izvedo, da nisem prava lady Ravington.«

»O tem ste lahko popolnoma pomirjeni,« je odgovoril Blak,

»le moja hči Marta in jaz veva za skrivnost ter jo skrbno čuvava. Ej, kaj govorite o kazni? Potem bi moral jaz prvi kaznovan biti. — Ali morda mislite, da me je volja, za par let priti v ječo?«

»To se mora včasih storiti, čeprav se nima volje do tega,« je dobro odgovorila Elizabeta.

»Toda pozno je že, mister Blak, zato bi šla že rada spat. Jutri sem Vam potem na razpolago in zagotavljam Vas, da bom vse storila, da vržem Ralfa Ravingtona z izjavo, da sem lady Elizabeta Ravington.«

»Lahko noč, ljubo dete,« je zaklical Blak,

»dobro spite in sladko sanjajte. Toda kako ste v moji hiši? — Ali Vam kaj manjka?«

»Nikakor, gospod Blak, saj ravnate z menoj kakor s kneginjo, — prav tako kakor pristoja pravi lady Elizabeti Ravington.«

»Haha, pravi, — pravi, se je krohotal Blak,

»to je krasno, — to je res izvrstno! — Toda kaj stori, če prava ali neprava? Glavna stvar je, da ugrabimo Ralfu Ravingtonu dediščino in da prideva do svojega denarja: Vi do pettisoč funtov šterlingov in jaz do par vinarjev, ki jih bom pri tem zaslužil.«

»Ubogi mister Blak!« je zaklicala Elizabeta,

»bojim se, da ne boste dosti zaslužili! Morda boste še popolnoma zastonj delali?«

»Nič skrbi, drago dete! Čeprav ne zaslužim pri tem veliko, — svoje stroške si bom že pokril. Sploh je pa meni glavna stvar maščevanje.«

Ko so se zaprla vrata za Elizabeto, je Blak veselo tolkel na tobačnico ter radostno mrmral:

»To je edino prav, da se ima opraviti s tako neizkušenim otrokom. — Haha, domišljuje si, da mi bo ostalo le par kronic! — Ej, neštevilno milijonov mi bo padlo v naročje, ako se to posreči. In posrečilo se bo, o tem ne dvomim.«

Blak je naglo odprl vrata, ki so vodila v njegovo pisarno. — Tukaj je bila še luč. — Jeremija Krabe je sedel pri mizi ter izgotavljal pisma, ki mu jih je naložil gospod.

Krabe se je v tem hipu pečal s prepisovanjem neke listine, v kateri so bila navedena izvajanja, na podlagi katerih je Elizabeta Ravington zahtevala svoje premoženje od sodišča.

To listino je hotel Blak zjutraj vzeti k nad­sodniku, da mu ob enem predstavi mlado devojko.

Ubogi stari pisar bi moral torej še celo noč delati, kajti prepisati je imel veliko stranij.

Stari mož je komaj še držal pero. — To delo mu je bilo danes tako težko, kajti med pisanjem so mu solze zatemnjevale oči. In vedel je, zakaj se joka.

»No, kako daleč ste že, dragi Krabe?« je zaklical advokat ter stopil k stolu, na katerem je starec sedel.

Starec je vstal ter se spoštljivo priklonil.

»Oh, gospod Blak,« je rekel,

»saj delam rad celo noč, toda ne vem, če bo delo jutri zjutraj res gotovo.«

»Kaj, — kaj pravite?« je vzkliknil Blak ter temno namršil obrvi,

»ne bo gotovo? — Haha, mora biti gotovo! Zakaj se pa ne potrudite hitreje pisati?«

»Ker se mi danes roka trese, mister Blak.«

»Roka se Vam trese? Ali ste morda pili?«

»Gospod Blak, saj me vendar poznate že dolgo let, — ali ste me videli kdaj pijanega?«

»Ne, dozdaj še ne!«

»To ni torej,« je nadaljeval stari pisar s tresočim glasom,

»toda dočim sedim tukaj pri delu, se bojuje doma moj sin, moj edini otrok, s smrtjo. Zdravnik, s katerim sem popoldne govoril, mi je rekel, da bo težko še dočakal jutra.«

»Tako, — no to je res žalostno!« je zaklical Blak, ne da bi ga preproste besede in tuga ubogega starca kaj ganile. »No, moj ljubi Krabe, zato pa ne smete povešati glave. Vaš sin je veliko trpel, zato je smrt le rešitev zanj. Ti ljubi Bog, eden umre mlad, drugi star. To ni drugače v življenju. Sploh pa, če dogotovite to delo do jutri zjutraj ob devetih, Vam obljubim, da Vam bom dal nekaj denarja za pogreb Vašega sina.«

Pri besedi pogreb se je stari mož zdrznil ter začel britko jokati.

»Oh, gospod Blak,« je ihtel v solzah zaklical,

»ali ni mogoče, da bi se dalo to delo za štiriindvajset ur odložiti? — Moj sin je popolnoma sam, jaz bi ga vendar rad držal v rokah, ko bo umiral in mu vsaj tolažbo šepetal, ker mu ne morem drugače pomagati.«

»Nehajte mi enkrat za vselej s takimi predlogi,« je zarohnel advokat.

»Delo mora biti do jutri zjutraj ob devetih gotovo! Ali ste me razumeli, Jeremija Krabe?«

»Razumel sem, dobro, toda če ga ne morem zgotoviti? Ti ljubi Bog, saj sem tudi jaz le človek! Veliko sem storil v Vaši službi, mister Blak, in marsikatero noč v delu prečul. Saj se spominjate, da nisem nikoli mrmral.

Toda kar mi danes prisojate, — oprostite to besedo, ki mi je ušla, — menim namreč, kar ste mi danes naložili, to presega v resnici moje moči. Ljubi, dobri gospod Blak, oprostite me vendar za danes!«

»Dragi moj,« je odgovoril Blak z ostrim glasom ter spravil zlato tabačnico v žep,

»ne morem Vam zamlčati, da sem zadnji čas opazil pri Vas neko nemarnost in lenobo. Ker je pa moje vodilo, da plačujem le take ljudi, ki so prožni in se ne vtrudijo tako hitro, sem prisiljen, da Vas odpustim iz službe, ako mi do jutri do devete ure zjutraj ne dovršite tega dela. — Lahko noč, moj ljubi Jeremija Krabe, bodite tako dobri in premišljujte to, kar sem Vam pravkar povedal.«

Starček je proseč in rotéč vzdignil roke. Hotel je strogega gospoda še enkrat prositi, naj bo usmiljen, toda bilo je prepozno. Blak je odšel ter vrata zaprl za seboj.

Tedaj je stari mož stisnil pesti, telo mu je strepetalo kakor bi je vihar zmajal.

Toda tresel se ni več od bolesti in ponižnosti, ampak od neizmerne, le preveč opravičene besnosti, ki je prijela ubogega, zatiranega pisarja, — bila je besnost, katero je Jeremija Krabe skrival že 40 let v prsih do moža, ki mu ni bil zanj drugega nego mučitelj, ki ga je kot sužnja toliko časa bičal in tepel, da se je vtrujen zgrudil.

»O Ti zlobni, brezvestni človek!« je vzkliknil starec.

»Ti braniš očetu, da ne more hiteti k mrtvaški postelji svojega otroka! — O samo za to že zaslužiš pekel, ko bi Ti ta ne bil že tisočkrat zagotovljen vsled drugih brezvestnosti. In temu človeku sem služil 40 let, — pred tem človekom sem se poniževal, temu človeku sem za beraško plačo žrtvoval svoja najboljša leta! O jaz norec, ki sem bil, ko sem pošteno delal ter pri tem lakoto trpel! — Zakaj nisem tudi storil kakor drugi, ki niso dolgo ostali pošteni? Zakaj nisem tudi jaz postal tat in slepar? Krasti je prepovedano, ker je zoper zapoved božjo. Toda lakoto in bedo trpeti, to si mora človek tudi prepovedati. Stoteren norec bi bil, ko bi naposled tega ne storil.

In kako lahko,« je nadaljeval Jeremija Krabe ter se bližal pisalni mizi,

»kako lahko naredim advokatu, da mu zasolim mastno juho. — O mister Blak, tako neumen nisem, da bi ne dišal pečenke, ki jo vrtiš tukaj na ražnju. Razumel sem, za kaj gre, ko sem prepisoval. — Lady Elizabeta Ravington se je spet pokazala, pravi gospod Blak! — Him, to je čudno! In da je to baš oseba, katero je slučajno povozil s svojim vozom, je še bolj čudno! Tukaj se bo zgodila najbrž velika sleparija in lopovski advokat misli, da bo pri tem zaslužil milijone.

Mene pa pusti celo noč delati in me zadržuje od smrtne postelje mojega sina, samo da bi z enim udarcem postal bogatin. No dobro: s tem prisegam, da Ti hočem prekrížati račune, mister Blak. Da, ostal bom na svojem mestu in bom pisal, ker ne smem izgubiti službe, ki jo imam. Toda ko pojdem jutri domov in poslednjič poljubim sina, — potem pojdem k baronetu Ravingtonu. Odpri mu bom oči, odkod je prišla Tvoja fina lady. Ti dobri advokat!

Starec se je v svojem govoru tako razvnél, da je zdaj, ko je zopet sedel k pisalni mizi, komaj držal pero. Toda siloma se je pomiril.

Sempatja je res moral odložiti pero, da si menca in ogreje roke, kajti čutil je danes precejšen mraz.

Oh, saj danes še opoldne ni ničesar jedel, kajti v to določeni denar je nesel v lekarno, da izkaže sinu zadnjo dobroto, ki jo še more izkazati.

Zdravnik je zahteval, da mora bolnik dobiti morfij in morfij stane denar.

Toda Jeremija Krabe ga je preskrbel za svojega umirajočega sina, da mu malo olajša bolečine in ga malo vara v zavesti, da je smrt blizu.

Tedaj so se hipoma odprla vrata za starim možem, ki se je pa v mnenju, da ga hoče advokat pri delu nadgorovati, globlje sklonil čez papir. Škripaje je vlekel pero po njem.

»Gospod Krabe,« je rekel nežen glas za njim,

»dragi gospod Krabe.«

Starec se je ozrl.

Pred njim je stala ona deklica, katere se je pravkar z nevoljo spominjal, — ona deklica, o kateri je Krabe mislil, da je navadna sleparka, ki se da z denarjem plačati.

Starec jo je parkrat površno videl in že tedaj je opazil njeno lepoto. A zdaj, ko jo je tako blizu pred seboj videl stati, je opazil, da ni samo lepa, ampak da ima njen obraz nekaj angelskega na sebi.

V roki je držala Elizabeta, kajti bila je res ta, majhen pladenj, na katerem se je kadila čaša čaja. Na malem krožniku je pa bilo več kosov kruha, surovo maslo in svinjska gnjat.

»Oprostite, gospod Krabe, da sem si dovolila vstopiti,« je rekla Elizabeta z dobrohotnim glasom,

»toda slišala sem Vas danes, da še tako pozno delate, zato sem si mislila, da Vam bo malo malice teknilo.«

Jeremija Krabe je stopil korak nazaj, ko je slišal te dobrote besede.

Dolgo časa je že minilo, da bi kdo tako milo in dobrosrčno govoril z njim. Izkusil je doslej vedno le trdost človeških src. Ti so bili vedno neusmiljeni proti njemu, odkar je pomnil. In zdaj, — zdaj mu je izkazala ona, katero je pravkar v mislih izdal, sočutje in dobroto. Čeprav se je to zgodilo le v mali uslugi, je Krabe vendar znal ceniti to dobroto.

»O gospodična,« je vzkliknil starček in glas se mu je tresel,

»Vi se trudite, Vi ste mislili na starega moža, — to je zelo, zelo prijazno od Vas! Toda ne vem, če smem sprejeti od Vas ta dar. Čeprav me namreč veseli in ga odkrito rečeno potrebujem, ker od jutra še nisem ničesar jedel, vendar se pomišljujem, ali bi ga vzel ali ne, kajti bojim se, da bi Vi vsled tega imeli sitnosti z mojim strogim Blakom.«

»Ne govorite vendar toliko zaradi te malenkosti!« je zaklicala Elizabeta.

»Zakaj mislite, da bi imela sitnosti? Ali ste morda mnenja, da bi Vam gospod Blak ne privoščil ta čaj in kruh?«

»Ne privoščil, — tega nisem ravno rekel.«

»Toda mislili ste si! — Bodite odkritosrčni! Ali se ni nihče razen mene Vas spomnil?«

»Nihče! — Kdo naj bi to storil?«

»No, advokat sam!« je odgovorila Elizabeta, »ali če ne, njegova hči Marta!«

»Ali advokat ali gospica Marta?« je vzkliknil stari pisar ter se britko nasmehnil,

»gospodična, Vi še niste dolgo v tej hiši, zato tudi ne veste, da stori Blak le to, kar mora storiti. In kar se tiče gospice Marte, — no, jaz nočem govoriti o nji, ker je hči mojega gospodarja in bi zame ne bilo lepo, ako bi kaj slabega o nji pravil.«

»Predvsem sedite za mizo,« je zaklicala Elizabeta,

»in naj Vam tekne čaj in kruh. Ako hočete še več, le povejte, pojdem še iskat.«

»Oh ne,« je odgovoril Jeremija Krabe,

»saj niti tega ne bom pojedel. To je veliko preveč zame starega moža. Poprej, — poprej bi polovico teh jedil spravil v žep, da jih ponsem svojemu sinu, a danes jih ne potrebujem več.«

»Ne potrebujete več? Ali gre Vašemu sinu tako dobro, da lahko živi brez Vaše podpore?«

Tedaj je začel starec jokati.

»Moj sin,« je vzkliknil,

»moj edini otrok leži na smrtni postelji! Dočim stojim tukaj pred Vami, se morda že bojuje s smrtjo. Ko pridem jutri zjutraj po dovršenem delu tukaj domov, — kajti poprej ne smem oditi, — bom najbrž našel le njegovo truplo.«

Elizabeta je stopila korak nazaj; pritisnila je roke na grudi, srce ji je močno utripalo.

»Kako je to mogoče,« je zaklicala,

»Vi delate tukaj in medtem umira Vaš sin? — Zakaj pa niste tega povedali gospodu Blaku? Saj bi Vas takoj poslal domov.«

»Mislite?« je zaklical pisar z ostrim glasom,

»no, celo prosil sem Blaka, naj me samo za to noč oprosti, toda grozil mi je, da me odpusti, ako bo jutri zjutraj še črka manjkala na tem prepisu.«

»To je pa brezmejna.....« — strašna beseda je morala biti, katero je hotela izgovoriti mlada devjka, kajti sama se je zdrznila vsled nje. Nato je pa prijela roko starega pisarja, jo vroče stisnila ter zaklicala:

»Gospod Jeremija Krabe, prosim, da takoj odidete domov. Da Vas pa gospod Blak ne bo iz službe odpustil, bom jaz sama pisala to Vaše delo. O nikar me tako ne glejte! Jaz pišem dobro in hitro, o tem ste lahko prepričani. In kar bom jaz napisala v to listino, bo večji uspeh imelo pri sodišču nego to, kar je napisal Blak. — nobenega ugovora! Pojdite, — pojdite takoj, sicer bom huda na Vas.«

Tedaj se je starec sklonil. Hotel je poljubiti Elizabeti roko, toda ta mu jo je naglo odtegnila.

»Ne tako, gospodična,« je zaklical starec in vroče solze so mu drle iz oči,

»jaz Vam moram poljubiti roke. Menim Vas hočem prositi odpuščanja za krivico, ki sem Vam jo v mislih storil, in še za drugo, ki sem Vam jo hotel storiti. Ne, ne morem Vam zamolčati, povedati Vam moram, da ste me premagali s svojo velikodušnostjo. Da, pomislite, gospodična, v mislih sem Vas imel za sokrivo grdega Blaka. Mislil sem, da niste lady Elizabeta Ravington, ampak — — o, kako se sramujem te besede, — sleparka! Toda zdaj vem bolje, Vi ste prava lady, — morate biti, kajti laži ali prevare niste zmožni. Jaz sem namreč hotel jutri zjutraj iti k baronetu Ralfu Ravingtonu ter mu vse izdati. Upal sem na Judeževo plačilo Oh, zakaj sem moral pri svoji starosti priti na take misli! — Toda prosim Vas, gospodična, ne obsodite me! Pravzaprav je mister Blak sam kriv tega, ker je tako kruto ravnal z menoj. Zato sem se hotel maščevati nad njim.

»Saj Vam ni treba Ralfu Ravingtonu odpreti oči,« je odgovorila Elizabeta,

»maščevanje bo doktorja Blaka in je Vas sodelovanja zadelo. Samo malo še potrpite, gospod Krabe, — skoro bodo odpadle Vaše suženjske verige!«

»Kako mislite to, gospodična?« je vprašal Krabe z negotovim obrazom.

»Kako to mislim? To boste poprej izvedeli, nego si v tem hipu mislite.«

»Ali se bo gospodu Blaku prigodila nesreča?«

»Velika nesreča! Toda molčite o tem, ne govorite nikomer o tem, da sem govorila te besede. Le naj se izvrši tako, kakor je napeljano.«

Stari pisar je zmajal z glavo. Nikakor ni mogel razumeti Elizabetinih besed. Toda v tem hipu so mu bile misli že zopet doma, — pri umirajočem sinu.

S tresočim glasom je torej rekel:

»Ali hočete res tukaj ostati? To je velika žrtev, jaz je ne morem sprejeti. — Ali Vam ne bo preveč, celo noč sedeti tukaj in pisati?«

»Le zanesite se name in bodite brez skrbi. Jutri zjutraj ob devetih bo delo gotovo. A zdaj pojdite, — mudite se dlje! Bog Vas spremljaj na potu in Vas varuj, da najdete sina še živega.«

Jeremija Krabe je snel klobuk z obešalnika ter se si ogrnil plašč.

»Kar ste meni storili, gospodična,« je zaklical,

»tega Vam nikoli ne pozabim, — nikoli! Vedno Vam bom hvaležen!«

»Saj še čaja niste izpili,« je zaklicala Elizabeta,

»naglo, — noč je hladna, — izpite vendar!«

Sama je vzdignila čašo ter jo dala starčku. Ta je poželjivo pil gorko pijačo ter izpraznil čašo.

Ko je Elizabeti še enkrat hvaležno stisnil roko, se je kolikor mogoče tiho splazil iz pisarne, boječ se, da bi ga advokat zasačil.

A sreča mu je bila mila. Neopažen je dospel na ulico ter tekel domov k umirajočemu sinu.

Elizabeta je medtem prijela pero. Toda pisala ni onega, kar je Blak napisal, ampak to, kar je sama hotela.

Opisovala je celo svoje življenje kakor ga je nekoč Rožici povedala: Ko je prišla do onega trenutka, ko ji je zvijača in hudobija ugrabila ime in premoženje, tedaj je zvijača in hudobija ugrabila ime in premoženje, tedaj je zvijača in hudobija ugrabila ime in premoženje, tedaj je zvijača in hudobija ugrabila ime in premoženje, tedaj je omenila samo Ralfa Ravingtona kot celega lopova, ampak opisala je tudi advokata Blaka tako nesramno in nizko, kakor se je obnašal napram nji.

Ure so minile, ne da bi se Elizabeta enkrat ozrla s papirja. Popolnoma se je ugolbila v svojo delo. Tedaj je hipoma zaslišala cvileč glas hišnega zvonca. Zdrznila se je, — najprej je pogledala na uro, ki je stala na pisalni mizi. Bilo je pet minut čez polnoč. Elizabeta je hotela naglo oditi iz pisarne, da bi odprla vrata. Preden je pa stopila v vežo, je slišala korake stare Barbe, ki jo je prehitela ter odprla vežna vrata.

»Kdo je?« je sumljivo vprašala Barba ter posvetila z lučjo.

»Oprostite,« se je nekdo oglasil,

»ali ne stanuje tukaj gospod doktor Blak?«

»Da, stanuje! — Kaj želite od njega?«

»Moj bolni stric me pošilja,« je odgovoril isti glas.

»Gospod Blak naj bi bil tako dober ter takoj šel z menoj. Moj stric, ki je prišel danes v London, je nenadoma zbolel na smrt, in bi rad napravil svoj testament.«

»Kje stanuje Vaš stric?«

»V hotelu ‘Pri belem slonu!’«

»Počakajte trenutek,« je rekla Barba,

»nazanila bom gospodu Blaku, kaj želite od njega. Potem Vam pridem povedat.«

»Povejte gospodu doktorju, da bo dobro plačan, kajti moj stric je bogat in ima veliko denarja.«

Zadnje besede so bile najbrž merodajne za izpolnitev želje, kajti skoro nato se je vrnila Barba ter rekla tujcu, naj počaka toliko časa v veži, kajti advokat pride takoj.

Ker je pustila Barba svetilko v veži, je Elizabeta lahko motrila tujca.

Bil je vitek človek s precej lepim obrazom. Klobuk si je potisnil globoko na glavo, da ni mogla videti, kakšne barve so njegovi lasje, toda brke pod nosom je imel rdeče. Mož ni bil ravno dobro oblečen, a vendar se je lahko prišteval k boljšim ljudem.

Nepotrpežljivo je korakal po veži, dokler se niso zaslišali koraki in se je Blak pokazal.

Advokat je imel dolg, svetlosiv plašč na sebi ter kakor vedno cilinder na glavi. V roki je držal palico s srebrnim držajem.

»Ali ste Vi prišli po mene, da pojdem k umirajočemu?« je vprašal tujca, ki ga je spoštljivo pozdravil.

»Kje je torej Vaš stric?«

»V hotelu ‘Pri belem slonu!’« je odgovoril tujec.

»Pri belem slonu? Hm, ta gostilna ni posebno na dobrem glasu.«

»Toda poceni je,« je naglo odgovoril tujec,

»zato se je moj stric tukaj nastanil. Moj stric je precej natančen in kjer more kaj prihraniti, tam stori to. Zato pa ima tudi lepo premoženje.«

»Katero bo najbrž Vam zapustil, — kaj?« je vprašal Blak.

»Ne samo meni!« je odgovoril tujec,

»tudi drugi bodo kaj dobili. Oh, Ti ljubi Bog, včeraj je bil stric še popolnoma zdrav, pred eno uro se je pa zbudil ter mi rekel: Teči hitro po zdravnika, — umrl bom.«

»No, ali je zdravnik potrdil ta strah?«

»Žal da! Ko je stric zdravnika slišal, ki je naročil naj grem po kakega odvetnika, ki bi mu zapisal poslednjo voljo. Najprej nismo vedeli, na koga naj se obrnemo. Toda gostilničar ‘Pri belem slonu’ je rekel, da ste Vi najbolj zaupanja vreden.«

»Saj sem tudi!« je samozavestno rekel Blak.

»Torej pojdiva na pot. — Le pojdite naprej, da zaklenem vrata za seboj.«

196

Grd zločin

Blak in tujec sta korakala precej časa po ulicah, ki so bile tihe in zapuščene, ter dospela končno do hotela. Tujec je potegnil velik ključ iz žepa.

»Gostilničar mi je dal ključ do vežnih vrat, da nam ne bo treba zvoniti in čakati. Prosim, vstopite, gospod Blak.«

Ko je tujec izgovoril te besede, je odklenil vrata in Blak je stopil v slabo razsvetljeno vežo.

Nehote je krepkeje stisnil palico, kajti vedel je, da je ta gostilna zelo na slabem glasu. Tukaj so večkrat stanovali zelo nevarni elementi. No, v stiski je imel Blak v palici skrito bodalo, ki mu lahko veliko pomaga.

Tujec je peljal advokata po stopnicah ter ga večkrat prosil, naj hodi bolj tiho, da se drugi hotelski gostje ne bi zbudili.

Naposled se je ustavil pred neko sobo v drugem nadstropju. Blak je stopil takoj v sobo.

Na postelji blizu okna je ležal star mož. Videlo se mu je, da je zelo bolan, ker mu je bil obraz od bolečin skremžen. Najbrž bi izgledal še veliko slabši, ko bi mu dolga siva brada ne zakrivala dela obraza.

»Hvala Bogu, še živi!« je zaklical skrbni stričnik, ko je zagledal starega moža. »Bal sem se že, da ga najdeva več živega. Tukaj, dragi stric,« se je obrnil k bolniku, »tukaj sem Ti pripeljal gospoda Blaka, slavno odvetnika, kateremu lahko zaupaš svojo poslednjo voljo.«

Bolnik je sklonil glavo ter nato glasno zastokal kakor bi ga mučile silne bolečine.

»Ali ne boste odložili plašča, klobuka in palice, gospod doktor?« je vprašal stričnik, ki je sam odložil klobuk.

Blak je šele zdaj videl, da je ta človek rdečih las. Plašč si je dal advokat odvzeti in tudi klobuk je odložil. Ko mu je pa rdečelasec hotel palico vzeti, je zaklical:

»Le pustite, jaz težko hodim in se rad opiram na palico. Sploh je pa velika žrtev od mene, da sem po oči šel z doma, toda upam, da me boste dobro plačali.«

»Zadovoljni boste z nama, gospod doktor,« je zaotovil stričnik,

»a zdaj Vas prosim, da stopite tesno postelji. Stric ima zelo slaboten glas, da se boste morali skloniti čezenj, ako ga boste hoteli razumeti.«

»Saj vendar ni nalezljivo bolan?« je vprašal Blak.

»Bog varuj! Napako ima na srcu! Tole mizico bom pritisnil k postelji. Pero, črnilo in papir je že pripravljen.«

Odvetnik je stopil k postelji, se sklonil čez bolnika ter vprašal:

»Kako Vam je ime, gospod?«

»Ervin Godvin,« je tiho odgovoril bolnik.

»Ali ste pri zdravi pameti?« je vprašal advokat,

»ali me lahko razumete? Potrebno je, da sem popolnoma prepričan o Vaši pameti, kajti le tedaj smem napisati Vašo poslednjo voljo.«

Bolnik je nekaj nerazumljivega mrmral.

»Saj res govori tako tiho, da ga ne razumem,« je rekel Blak.

»Potem se sklonite prav nanj, gospod doktor,« je odgovoril stričnik, ki je nekaj pospravljal po mizi.

»Ali čutite, da Vam je pamet jasna?« je zopet vprašal Blak. Pri tem se je sklonil globoko k staremu možu, ki je sicer premikal ustnice, toda besede ni bilo čuti iz njih.

»Morate že položiti svoje uho na njegove ustnice,« je rekel stričnik.

»Veste, kdo sem jaz,« je vprašal Blak.

»Povejte mi v uho, kakšega stanu sem.«

Pri tem se je odvetnik tako globoko sklonil, da mu je uho dotaknilo bolnikovih ustnic.

V istem hipu je hipoma švignilo dvoje suhih rok izpod odeje in preden je mogel Blak potegniti glavo nazaj, so se roke oklenile njegovega vratu ter ga kakor z železom stisnile.

Advokat je hotel kričati ter klicati na pomoč. V tem hipu se ni opazil pasti, ki so mu jo nastavili, ampak mislil je, da je bolnik le v hipni blaznosti to storil. Nobenega najmanjšega glasu ni spravil iz sebe, kajti tako močno so ga oklepale bolnikove roke.

Blak se je hotel iztrgati iz oklepajočih rok, toda starec ga je držal z železno močjo nazaj.

»Stisni mu grlo!« je šepetal za Blakom glas, ki za božjo voljo ne zakriči. Takoj pridem s kladivom, da bo vse storjeno.«

Ko je nesrečni Blak slišal te besede, je vedel, da mu je bila zadnja ura. Smrtni strah ga je prevzel. Še enkrat se je obupno zganil, da uide svoji osodi, — tedaj ga je strašen udarec s topim orodjem zadel na glavi.

Blak je izgubil zavest. Drugi udarec mu je razčrpinjo, da so možgani prilezli ven. Advokat se je zleknil na kolena. Dočim so mu roke starčeve še vedno stiskale vrat, je še parkrat zacepetal z nogami v smrtnem krču ter mahal z rokami okrog kakor zaklan petelin s krilci. Zdaj šele so roke spustile njegov vrat z zamolklim padcem je padlo njegovo truplo na tla. Umorjeni je še parkrat hripavo zagrgral in umrl.

Starec je skočil s postelje. Sklonil se je čez umirajočega ter motril s hladnim pogledom, kako so advokatu oči osteklele.

»Ali je mrtev?« je vprašal rdečelasci, ko je mahal s krvavim orodjem v roki. Kladivo obrisal v robec ter potem spravil v žep.

»Ali sem dobro napravil svojo stvar?«

»Izvrstno!« je odgovoril starec,

»upam, da bo baronet z nama zadovoljen. Zdaj pa preiščiva advokata. Morda ima kaj denarja pri sebi. Ako ga oropava, bo Ralfu Ravingtonu ustreženo in nihče ne bo mogel slutiti, da je moral ta mister Blak izginiti, ker je bil baronetu na potu.«

Človeški zverini, — menda nam ni treba omeniti, da sta bila to doktor Morač in Franc Robič, — sta stegnila na Blakovo truplo ter mu preiskala žepe.

Našla sta res denarnico z desetimi funti šterlingov, bankovcih ter nekaj zlatih kron.

Poleg tega sta vzela odvetnikovo zlato uro in verižico ter naprsno iglo z briljanti, ki je bila tudi veliko vredna.

»To je vse zelo lepo,« je rekel Morač.

»Ako pri računava ta zaslužek k onemu, ki nama ga bo dal Ralf Ravington, sva lahko zadovoljna z uspehom te noči. Zdaj mi pa hitro pomagaj, Robič, da položiva starega moža v posteljo, potem pa noge pod pazduho, kajti poprej se mi je zdelo, kakor bi se tu poleg nekaj premaknilo.«

»Ali si spravil kladivo?« je vprašal Morač.

»Nikakor ga ne pusti tukaj, da ne postane dokaz zoper naju. Naglo si obuviva čevlje in potem proč!«

Morilca sta si obula čevlje, kajti da ne bi povzročila pozornost po hiši, sta hodila v nogavicah po sobi. Potem se je doktor Morač še enkrat ozrl po celi sobi, toda ničesar ni našel, kar bi pričalo zoper njega in njegovega tovariša.

»Zunaj bo najbrž vse v redu?« je potem vprašal Robiča.

»Le nič strahu!« je odgovoril rdečelasec,

»saj nisem brez namena izbral ta hotel za umor advokata Blaka. Kar se tiče gostilničarja, ga danes sploh ni doma, ker je pri neki slavnosti. Vratar pa ne spi pri stopnicah ampak v sobi, ki leži na velikem dvorišču. Bolj ugodno bi ne mogla zadeti, zlasti ker sem si z vosčenim odtiskom dal napraviti ključ do vežnih vrat. Ne, prijatelj Morač, ta zločin je tako izvrstno pripravljen, da naju ne morejo najti. — Jutri bodo sicer našli Blakovo truplo, toda vse kar bodo vedeli od skrivnostnega umora bo to, da ga je nekdo prišel iskat po noči k bolniku, ki je nameraval napraviti svoj testament. Tu v hotelu ne ve ničče za naju, kajti splazila sva se še le v temi noter ter zasedla prazno sobo.«

Robič in Morač sta medtem spravila Blakovo truplo v posteljo.

Nato sta ga z odejo zakrila ter ugasnila luč, ki je ves čas gorela na steni.

Globoka tema je objela morilca, ko sta se splazila k vratom.

»Previdno!« je šepetal Morač tovarišu,

»šele ko bova na ulici, lahko rečeva, da se je vse posrečilo.«

»To le meni prepusti, saj nisem zaman vrat z oljem namazal. Oh, prekleto, kaj je to?«

Morač je omahnil nazaj, ko je njegov tovariš izgovoril s pridušeni glasom te besede.

»Kaj pa je?« je vprašal potem s tresočim glasom,

»kaj se je zgodilo, — nesreča?«

»Velika nesreča!« je vzkliknil Robič. Opotekel se je nazaj in obraz mu je obledel kakor zid, —

»zaklenjena, zaklenjena sva!«

»Zaklenjena? Ali si zblaznel?« je tiho zaklical Morač,

»kako je to mogoče? Saj si vendar ključ iz vrat vzel!«

»Res je! Toda med najinim delom je moral zunaj nekdo vrata zakleniti, ker se ne dajo premakniti.«

»Poskušaj s ključem!«

»Tudi to ne gre!« je odgovoril Robič, »hudič ima svoje kremplje zraven! Dovolj, vrata se ne odpropa je!«

»Ali misliš, da naju je kdo opazoval?« je vprašal Morač po kratkem molku.

Toda Robiču ni bilo treba odgovoriti, kajti zunaj na stopnišču se je hipoma zaslišal klic, ki je lopovoma kar sapo zaprl in kri oledenel v žilah.

»Umor, — umor!« je kričal neki glas po tihi hiši, »zbudite se, — zbudite se vsi! V hiši se je izvršil krvavi umor!«

»Izgubljena sva,« je zakričal Morač ter se opotekel nazaj v sobo, »Robič, Ti tepec, slabo si opravil svojo stvar. Vrag naj Te vzame, Ti si me spravil v nesrečo! Zdaj je obema vrv zagotovljena!«

»To je vedno tako,« je odgovoril Robič stopivši tesno k Moraču ter mu pokazal zobe, »da se drugega krivega dela, ko človek ne ve izhoda. Ako sva izgubljena, potem prideva oba na vislice. — Prej ali slej? Kaj pa je na tem, enkrat je vsega konec!«

»Lopov, Tebe je plačala policija!« je zaklical Morač. »Ti vrag, si me izval v pogubo!«

»Haha!« se je Robič porogljivo zakrohotak, »ali boš spet znorel? Blaznost govori iz Tebe! Mesto, da premišljuješ, kako bi se rešila, me obdolžuješ izdaje. In pri tem javkaš kakor stara baba! Vrag Te vzemi! Jaz pa nočem v pogubo, ampak bom bežal.«

»Bežal?« je zaklical Morač, »da, beživa! Toda kako? — oh, ko bi le bilo mogoče!«

»Morda je mogoče,« je odgovoril Robič, hiteč k oknu ter je odprl, »po tej poti morava ubežati.«

Morač je stopil k oknu ter se ozrl doli. Prepad je zijal pod njim, kajti okno je ležalo v drugem nadstropju.

»Tu doli?« je ječal Morač ter si s tresočimi prsti grabil brado,

»nikoli! To bi bila gotova smrt!«

»Torej se pusti obesiti! Jaz pa poskušam,« je odgovoril Robič, »tu doli prideva morda še živa, z vislic pa ne prideva več živa.«

»Umor, — umor!« je iznova klical isti glas zunaj,

»pojdite, hitite sem! — Tu v tej sobi sta morilca, ki ju jaz poznam. Eden se imenuje doktor Morač, drugi Franc Robič, ki sta zelo nevarna človeški družbi!«

»Ali slišiš najini imeni?« je stokal Morač,

»poznajo nas! — Kdo, — kdo je neki ta človek?«

»Vrag naj me vzame,« je zaklical Robič,

»če ni bil to glas grofa Radivoja Sokolskega!«

»Radivoja Sokolskega? Oh, potem sva res izgubljena, ker mu je znana najina preteklost. Da, skočiva doli, čeprav se pohabiva!«

In potem, tovariš,« je pristavil Morač,

»ne pozabi, kaj si pravkar rekel. Obljubiva si, da ne zapustiva drugega.«

»Kako bi bilo to mogoče, da bi se zapustila,« je odgovoril Robič.

»Ako dobi policija enega v roke, bo kmalu tudi drugega imela.«

Bil je skrajni čas, da sta sklenila morilca bežati, kajti zunaj pred vrati je vse oživelo.

Ves hotel je bil alarmiran. Gostje in domači so se zbudili ter prihiteli, da izvedo, kaj se je zgodilo.

Tudi gospa Grahova in natakarji so prihiteli.

»Zopet kak blazen človek?« je zaklicala gostilničarka, ki si ni mogla pojasniti Radivojevih klicev ter se spomnila ubogega Alberta Fabriča, ki je na podoben način, alarmiral hišo.

»Gospod, kaj hočete? — Čemu motite goste v spanju?«

»Ker se je v Vaši hiši pravkar izvršil umor!« je odgovoril Radivoj, ki si je v naglici samo hlače oblekel, »za onimi vrati je bil nekdo umorjen. Izpoznal sem tudi glasova morilcev, ki ne uideta pravici.«

»Že prihajajo« je šepnil Morač tovarišu,

»naglo si napravljiva vrv iz rjuh.«

»Za to je že prepozno!« je odgovoril Robič.

»To bi morala takoj storiti. Toda Ti si predolgo ječal ter me obdolžil blaznih stvari! — Zdaj nama ne preostane drugega nego skočiti v globočino.«

»Skoči Ti prvi,« je zaklical Morač,

»ker si mlajši. Ako prideš nepoškodovan na tla, bom še jaz poskusil.«

»Hudiča, hvala za to naročilo!« je vskliknil rdečelasec.

»Toda jaz si bom naglo napravil spodaj ležišče.«

Robič je planil k postelji, vrgel truplo doli, vzel vse blazine in odeje iz nje ter jih zagnal na ulico, ki je bila v tem času prazna.

Na ta način je Robič napravil pod oknom mehko ležišče. Čeprav ga ni to popolnoma obvarovalo posledic skoka, bo vendar vsaj nekoliko oslabilo skok.

»Tecite na policijo!« je v tem hipu zaklicala gostilničarka,

»in zdaj naprej, možje! Kdo ima korajžo! Jaz sem sicer samo ženska, toda upala bi si morilca prijeti.«

»Strahovito, že pridejo!« je vskliknil Morač,

»skoči, sicer sva izgubljena!«

Robič je že čepel na oknu. Tako se je bal vislic, da se ni prav nič obotavljal skočiti.

Morač je videl, kako je Robičevo telo zažvižgalo po zraku ter padlo na tla. V naslednjem hipu se je Robič pobral, — posrečilo se mu je, da je nepoškodovan prišel doli.

Le roke, ki jih je med skokom držal naprej, da bi obranil obema na roke in noge padel, so bile zelo opraskane ter so krvavele. — Toda to je bilo malo v primeri z nevarnostjo, kateri je Robič vsled skoka ušel.

To je dalo Moraču korajžo. Pa tudi ni več utegnil dalje premišljevati, kajti slišal je zaškripati ključavnico v vratih. Hipoma so se odprla vrata. V največjem strahu je splezal na okno.

Obupno se je še enkrat ozrl, — nobene rešitve drugod nego skozi okno, — torej je moral skočiti doli.

In zopet je zažvižgalo telo po zraku. Toda ni ohranilo ravnotežja kakor Robič. Zamolkel udarec in Morač je ležal ves krvav na kamnitem tlaku.

»Mrtev?« — To je bila edina beseda, katero je rdečelasec izgovoril, ko se je sklonil k tovarišu.

Toda Morač je še živel. Celo oči je odprl. Toda kri mu je tekla iz ust in nosa.

»Vzdigni me,« je zastokal,

»nesi me proč. Zdi se mi, da sem si zlomil hrbtenico.«

Franc Robič si ni dolgo pomišljal. Prijel je Morača ter si ga naložil na hrbet. Nato je stekel s svojim bremenom v stransko ulico kolikor so ga nesle noge.

197

Ob očetovem truplu

Nekaj gostov je planilo na ulico, da prime morilca. Toda našli so le krvavi sled, ki je vodil v stransko ulico.

Ko so planili tja, niso videli ne Morača ne Robiča. To je bilo tem manj razumljivo, ker se je iz različne krvi na ulici dalo sklepati, da se je vsaj en zločinec moral zelo poškodovati, ko je skočil z okna.

Tudi policija je prišla. Preiskali so hiše stranskih ulic ter izpraševali prebivalce, ako niso videli dveh mož, ki sta bežala po ozki ulici.

A nihče ni mogel na to odgovoriti. Vsak je že trdno spal in se je šele vsled klicanja in trkanja na hišna vrata zbudil.

Grof Radivoj je medtem z nekaterimi gosti stopil v sobo, kjer se je izvršilo grozno hudodelstvo.

Prvo, kar je opazil, je bilo to, da sta morilca ušla skozi okno.

Ko je prižgal svetilko, je ugledal krvavo lužo blizu postelje.

»Torej se vendar nisem motil,« je zaklical Radivoj,

»krvav umor se je izvršil v tej sobi. Oh, ali ni pod ono odejo človeška postava? Res, pri Bogu, to je oni nesrečnez, ki sta ga roparja umorila. Bogve, mu je-li še mogoče pomagati? Morda še ni mrtev?«

Toda vse nade, katere je grof pravkar izrekel, so takoj prešle, ko je grof odgrnil odejo.

Pred njim je ležalo razmesarjeno truplo, — človek, kateremu je bila črepinja s topim orodjem razbita. Obraz mu je bil v smrtnem boju grozno skremžen. Krvavi možgani so mu lezli po njem. Usta so bila široko odprta. Osteklele oči niso bile zaprte, ampak so z britkim, očitajočim pogledom strmele navzgor.

Okoli stoječi so zakričali, kajti groza jih je obšla pri pogledu na mrliča. Gostilničarka je sklenila roke nad glavo ter stokala, da bo zdaj njen hotel prišel v slab glas.

Radivoj je edini ohranil zavednost.

»Gospa Grah,« je rekel gostilničarki,

»kdo je stanoval v tej sobi?«

»Nihče,« je odgovorila,

»jaz gotovo vem, da ta soba ni bila oddana.«

»Potem sta se lopova s ponarejenim ključem splazila v sobo. A zdaj moramo predvsem poizvedeti, kdo je umorjeni. Iz obleke se da sklepati, da je bil boljšega stanu. — Poglejmo, gospoda, če je v žepu nesrečeneža kak papir, iz katerega bi izvedeli njegovo ime.«

V navzočnosti drugih je Radivoj preiskal žepe mrtvega. Toda niti papirjev, niti denarnice ni mogel najti. Žepi so bili prazni, vse je izginilo.

»Oropala sta ga, o tem ni dvoma!« je zaklical Radivoj,

»tak človek bi moral vsaj uro imeti, a tudi te ni nikjer najti. Morda se bo na perilu videlo, kdo je.«

Radivoj je odprl mrtvemu telovnik ter gledal na znamenje. Toda srajca je bila zaznamovana le z velikim B, iz česar se ni moglo kaj izvesti.

»Oh, Ti moj Bog,« je zaklicala gostilničarka,

»zdaj pridejo pa še ljudje iz zadnjega konca hiše. Ko bi le bil moj mož doma! Zdaj bi se potrebovalo sto oči, da bi se videlo, če bi kaj ne izginilo.«

»Mi nismo tatovi, gospa Grahova,« je rekel nežen glas,

»če smo prav siromaki. Mislim, da me dovolj dolgo poznate in lahko veste, da ne bom ničesar odnesel iz Vaše hiše.«

»Oh, Vi ste, gospod Krabe,« je zaklicala gostilničarka ter se obrnila k sivolasemu starčku, ki se je pojavil za njo. »No, v resnici Vas ne mislim, ker Vas je sama poznala. Oh, Ti ljubi Bog, gospod Krabe, kakšno nesrečo moramo doživeti! Pred kratkim je nekdo zblaznel pri nas in danes so nekoga ubili.«

»Ubili?« je zaklical stari Krabe,

»v prepiru ubili? O, nas obvaruj!«

»Ne, zavratno umorili!« je odgovorila gostilničarka,

»morilci so nesrečnega človeka izvabili v hotel; kdo ve, kaj so mu vse natvezili. Ko je vse spalo, so ga pa v tej postelji in mi ne vemo, kdo je in kaj hočemo z njim početi.«

»No, jaz mislim,« je zaklical Jeremija Krabe,

»da bi morali takoj poklicati policijo.«

»Ta že zasleduje morilca,« je odgovorila gostilničarka,

»bila sta namreč dva. Ta gospod pravi, da ju pozna. Kako pa je Vašemu sinu, gospod Krabe? Pozabila sem, vprašati po njem. Ali je že mrtev?«

»Hvala Bogu, ne!« je odgovoril Krabe in stari obraz se mu je zasvetil,

»Bog je storil čudež, uslišal je moje molitve. Pomislite, gospa Grah, ko sem pred dvema urama prišel domov, sem počasi stopal po stopnicah in srce mi je močno utripalo, ker sem gotovo pričakoval, da sina ne najdem več pri življenju. A kako sem bil presenečen! Ni nele živel, ampak po dolgih tednih je prvič zopet mirno spal.

Zbudil se je le za trenotek, da mi je roko dal ter mi zagotovil, da mu je bolje. Nič več ni imel mrzlice in doktor mi je rekel, da je zopet upanje za življenje, ako poneha mrzlica. Kajpada nisem šel spat ampak sedel sem k sinovi postelji, da prečujem noč pri njem. Tedaj sem hipoma slišal grozovito kričanje. Odprl sem okno in na dvorišču sem videl ljudi, ki so kričali:

»Morilci, morilci!« Takoj sem hite sem, ker sem mislil, da bi morda lahko kaj pomagal.«

»Ne, ljubi stari gospod,« je v tem hipu zaklical grof Radivoj pisarju,

»tu se ne da več pomagati, je mrtev in mrzel; grozovito sta ga morilca razmesarila.«

»Oh, kako hudobni ljudje so na svetu!« je vzkliknil Jeremija Krabe ter počasi stopil k postelji.

A komaj se je ozrl na ležišče ter ugledal moža, ki je trd in nem počival na beli odeji, je v grozi skočil nazaj. Nobene besede ni mogel spraviti iz sebe, čeprav se je držal usta odprta in so mu ustnice gibale.

»Kaj pa Vam je, gospod Krabe?« je zaklicala gostilničarka, ki je opazila starčevo osuplost. »Ali niste nikoli v svojem življenju videli mrliča?«

»Tega mrliča,« je zaklical stari pisar ter iztegnil trešče roke,

»tega umorjenega poznam jaz.«

»Oh, Vi ga poznate?« je vzkliknil Radivoj Sokolskega,

»no, torej nam hitro povejte ime tega nesrečnega, da obvestimo njegovo rodbino o strašni nesreči.«

»Saj je moj gospodar!« je zaklical Jeremija Krabe in solze so se mu zaiskrile v očeh,

»to je odvetnik doktor Blak, ki ga pozna polovica Londona. O moj Bog, kako se je moglo to zgoditi? Kako je prišel sem? Oh, kakšna nesreča! O uboga hči! Strašno je tako umreti, tako grozovito umreti!«

»Kaj, doktor Blak se imenuje mrtvi?« je zaklicala gostilničarka,

»potem ga tudi mi poznamo! Oh, to je dvojna nesreča za nas, ker je bil tako ugleden človek umorjen v naši hiši.«

»Vi ste bili v službi pri umorjenem?« je vprašal Radivoj,

»kakšno službo ste pa imeli?«

»Bil sem pisar pri njem,« je odgovoril Jeremija Krabe,

»ter mu skoro štirideset let zvesto služil. Bil je večkrat zelo čuden človek, ta doktor Blak. Toda če človeka tako dolgo pozna, — oprostite, ako jokam, to ni sicer pri moških navada, toda jaz ne morem dalje biti svoje bolečine v srcu. Pred par urami sem ga še presdebel, tako zdravega in svežega, — in zdaj, leži tukaj kot grozno razmesarjen mrlič! O Bog v besih, Tvoja pota so čudovita! Tega si mister Blak mislil, ko je tako hladno in brezčutno govoril o smrti blaga sina ter mi ponujal denar za njegov pogreb, da najprej sam izpil grenki kelih. Ne, tega si ni mislil!«

»Vi ste vrli človek, gospod Krabe,« je rekel Radivoj,

»in hočete odgovoriti na nekatera vprašanja? Ali je umorjeni rodbino, — ali je bil oženjen?«

»Bil je vdovec,« je odgovoril Krabe,

»toda hčer ima, gospico Marto.«

»Bil je imovit, kajne?«

»Imeli so ga za zelo bogatega!« je starec odgovoril.

»Ali je imel mister Blak sovražnike?«

»Sovražnike?« — Jeremija Krabe je zmajal z rameni.

»Oh, pa nima sovražnikov in celo odvetnik, ki je javna os— Toda da bi ga zlasti zdaj zasledovali sovražniki, to ne vem ničesar!«

»No, vse to bo že policija poizvedovala,« je rekel Radivoj, »mi imamo žalostno dolžnost, da obvestimo rodbino, oziroma hčer umorjenega o nesreči. Pojdite, gospod Krabe, spremite me! Pojdiva skupaj v odvetniško hišo. Tam gotovo ne bodo ničesar slutili o tem zločinu.«

»Oh, to bo hud trenutek,« je vzdihnil Krabe,

»toda, da mora biti.«

»Truplo vzameva kar s seboj,« je rekel Radivoj,

»tukaj je že gospod policijski komisar, vzel bo vse na zapisnik.«

Policijski komisar je vstopil v spremstvu več uradnikov.

Radivoj je povedal cel dogodek in komisar je na mestu sestavil zapisnik. Da bi se truplo umorjenega preneslo v njegovo stanovanje, ni imel ničesar ugovarjati. Ker se je Radivoj ponudil, da spremi mrliča, je policijski komisar po voz ter dal truplo nesrečnega Blaka zaviti v odeje. Skoro nato sta se Radivoj in Krabe peljala v advokatovo hišo.

Medtem je bila ura že dve po polnoči in Elizabeta je že dokončala svoje delo.

Ravno se je pripravljala, da ugasne luč v pisarni, ko se je oglasil zvonec pri vežnih vratih.

Zdaj ni počakala, da bi Barba prišla, ampak je hitela k vratom ter jih odprla.

Neznan gospod je stopil noter. Za njim se je kazal stari Krabe in še dva moža, ki sta nosila nekaj zavitega.

»To je gospodična Elizabeta,« je hlastno rekel Krabe,

»ona ni hči odvetnikova, ampak mlada dama se stanjuje pri njem.«

»Za božjo voljo, kaj se je pa zgodilo?« je zaklicala Elizabeta,

»ali ste se že vrnili, gospod Krabe? In kaj prinašajo tukaj?«

»Velika nesreča se je zgodila, gospodična Elizabeta,« je zaklical stari pisar s solzami v očeh ter stopil v vežo.

»O moj Bog, kaj poreče gospica Marta? Kaj mislite, odvetnika so umorili!«

»Umorili!« je zaklicala Elizabeta ter se obledela tekla nazaj,

»in kje, — kje se je zgodilo to hudo dejanje?«

»V malem hotelu »Pri belem slonu!« je odgovoril pisar,

»slučajno stanjujem jaz v zadnjem koncu! Gospod, bil sem bil takoj zraven in povedal, da je umorjeni mister Blak. Toda predvsem je treba obvestiti gospodično Marto. Oh, kako bo neki sprejela to vest?«

»Tukaj je že Marta!« je šepetala Elizabeta s pogledom na stopnice, kjer se je na vrhu pokazala lepa deklica v beli nočni obleki.

»Kaj pa pomeni ta ropot sredi noči?« je zaklicala Marta ter naglo stopala po stopnicah.

»Kje je Barba? Oh, Vi ste, lady Elizabeta? Kaj hočejo ti tujci? Kje je moj oče?«

Po teh besedah je prišla Marta v vežo. Nosilca sta položila mrliča na klop v veži. Truplo je bilo še zakrito.

»Oprostite, gospodična,« je rekel grof Radivoj ter se priklonil lepi deklici,

»da sem sredi noči vdrl v Vašo hišo. Žal da sem prinesel žalostno vest! Pripravite se, da boste nekaj strašnega slišali. Zaupajte na Boga, ki Vam bo stal na strani pri tem težkem udarcu osode.«

»Gospod,« je vzkliknila Marta s pridušelim glasom,

»kako naj Vas razumem? Vprašam še enkrat: Kje je moj oče?«

»Vašemu očetu se je pripetila nesreča,« nadaljeval Radivoj,

»poklicali so ga v neki hotel s pretvezo, da bo napisal testament, toda tam je — —«

»Zbolel?« je zaklicala Marta.

»Težko zbolel? O, meni nekaj pravi, da je moj oče —«

»Mrtev!« je spopolnil Radivoj, ko ni mogla nesrečena deklica dalje govoriti.

»Mister Blak je umrl nenaravne smrti, umorili so ga!«

Pri tem je grof Radivoj Sokolski pokazal na dolgo reč, ki je ležala na klopi.

Zdaj, — zdaj je bilo Marti vse jasno.

Zakričala je, da je šlo vsem skozi mozeg in kosti, nato je zper klopi padla na kolena. Odgrnila je odejo, a ko je videla grozovito razmesarjeno truplo svojega očeta, je padla v nezavest.

Elizabeta je stekla k nji ter jo vjela v naročje. Tudi Barba, ki je prihitela, je pomagala Marto nesti v sobo, medtem sta nosilca vzdignila mrtvega Blaka ter ga nesla v njegovo spalno sobo in ga položila na posteljo.

Radivoj je z Jeremijo Krabetom odšel v pisarno. Skoro nato se jima je pridružila tudi Elizabeta Ravington.

»Ali so morilca prijeli?« je vprašala,

»ali bo mrtvi vsaj po zemeljski pravici maščen?«

»Bila sta dva lopova,« je odgovoril Radivoj,

»ki sta izvršila umor. Najbrž sta mislila, da ima advokat velik znesek pri sebi. Sicer si ne morem misliti, kaj ju je dovelo do tega krvavega čina. Žal da se je banditoma posrečilo ubežati. Toda prijeli ju bodo gotovo, ker sem jaz že povedal njiju imena policiji, kajti izpoznal sem ju na glas. Eden se imenuje Franc Robič, ki je najbrž umor izvršil. Izumel je pa zločin najbrž njegov tovariš, neki doktor Morač, ki je imel poprej blaznico.«

Ko je Elizabeta Ravington slišala ime Morač, se je zdrznila, — in nehote je iztegnila roke kakor bi se hotela braniti.

»Doktor Morač!« je zaklicala s tresočim glasom,

»sveti Bog, ali je v Londonu? Da, temu lopovu je to dejanje podobno! O Bog v nebesih, zakaj ga nismo raje pustili v morju utoniti, ko je bilo njegovo življenje odvisno od nas? Zakaj smo ga rešili morskega somu, ki je že odprl žrelo, da ga požre?«

»Kaj, gospodična,« je hlastno zaklical Radivoj,

»Vi poznate doktorja Morača? Kakor ste se pa seznanili s tem črnim poštenjakom?«

»Ta nesramnež,« je odgovorila Elizabeta ter komaj zadrževala solze,

»je tudi mene zasledoval. Po naročilu nekega hudobnega sorodnika me je hotel spraviti v blaznico. Na plavnu, na katerem sem se takrat po morju vozila in na katerega se je tudi on rešil, je bila še neka druga dama. Tej je še veliko hujšega prizadel. Oh, ko bi Te takrat ubogali, Rožica, ko bi takrat ne rešili tega nesramneža, potem bi vsaj tega umora ne mogel izvršiti.«

V tem hipu je prijel grof Radivoj Sokolski roke lepe, mlade deklice, ki je stala pred njim. Stisnil ji je nežne roke in skoraj mu je glas zastal, ko je Elizabeti zaklical:

»Pravkar ste imenovali ime, ki mi je zelo drago. Govorili ste o Rožici! Na morju, — pravite, — ste srečali Rožico? Ali se še spominjate, kakšno je bilo rojstno ime te dame?«

»Rožica Jaklič,« je odgovorila Elizabeta,

»kako naj bi se ne spominjala tega imena, ker je ta deklica moja najljubša in najdražja prijateljica.«

»Vi ste Rožičina prijateljica?« je vzkliknil Radivoj, »pred menoj stoji torej bitje, ki pozna mojo Rožico in je njena prijateljica?! O draga gospodična, hvala Vam za besedo, katero ste pravkar izgovorili, kajti očetovo srce je hvaležno za vsak občutek prijateljstva in ljubezni, ki se jo posveti njegovemu otroku.«

»Vašemu otroku, — pravite? Sveti Bog, Vi ste Rožičin oče?«

»Jaz sem grof Radivoj Sokolski in oče one, ki se Vam je imenovala Rožica Jaklič. A zdaj mi povejte, kje ste zapustili Rožico? Kje ste bili poslednjikrat z njo skupaj? In ako morda veste, kje je sedaj, o potem, draga gospodična, potem naju ni Bog brez namena pripeljal skupaj. V meni vidite nesrečnega, globoko potrtega očeta, ki že dolgo išče z vročim koprnenjem svojega otroka, da ga pritisne na srce, ne da bi ga mogel najti. Še vedno me vara osoda za srečo, da bi bil združen s svojim detetom.«

»Oh, kako rada, gospod grof,« je odgovorila Elizabeta,

»bi Vam povedala, kje bi našli Rožico, a jaz sama ne vem tega. Ubogo, nesrečno deklico sem poslednjič objela v Novem Jorku, ko je potem odpotovala v Novo Mehiko, da nastopi tam službo. Dobila sem od tam tudi nekaj pisem, pozneje so pa izostala in moja pisma so prihajala neodprta nazaj. Toda zato Vam ni treba obupati, gospod grof, Rožico boste zopet našli, to mi pravi srce. — Čeprav se na svetu različno dogaja, končno pa le triumfira pravica!«

»Ne pravica sveta,« je resno odgovoril Radivoj ter pokazal navzgor,

»ampak pravica nebes! Da, tudi jaz hočem upati! Nekaj dni ostanem še v Londonu, potem pojdem radi važnih opravil domov. Ali Vas lahko še enkrat vidim in kje bi Vas našel?«

»V tej hiši,« je odgovorila Elizabeta,

»kajti ubogo Marto ne morem zdaj zapustiti. V svoji brezmejni bolesti bo zelo potrebna prijateljice in ta ji hočem jaz biti. Oh, saj je Marta tukaj!«

Vrata so se nenadoma odprla. Ko so se Radivoj, Jeremija Krabe in Elizabeta obrnili, so vgledali Marto na pragu.

Obraz ji je bil mrtvaškobled in njene sicer tako lepe oči so se grozotno svetile. Pod lahko belo obleko, katero je v prvi osuplosti vzbudivši se iz spanja vrgla nase, so ji trepetale grudi kakor bi jih vihar majal.

»Moj oče je mrtev!« je vzkliknila Marta s trdim glasom in vsaka beseda je zvenela kakor udarec s kladivom na železo.

»Na tem se ne da ničesar spremeniti in vse tožbe in solze ne obudijo več mrtvega. Toda morilci njegovi žive, žive še in so prosti. Jaz jih bom našla, če jih ne more najti policija. Rekli so mi, gospod,« — Marta se je počasi bližala grofu, ki je sočutno zrl lepo, ubopano deklico,

»da so Vam znana imena teh lopovov. Kajne, neki Morač in Robič sta umorila mojega očeta? Kajne, neki Morač in Robič sta umorila mojega očeta? Toda veste li, gospod, da sta ta človeka le najeti osebi, ki sta izvršili umor po naročilu drugega?«

»Tega ne vem,« je odgovoril Radivoj,

»toda nemogoče se mi ne zdi, da bi se tako zgodilo kakor Vi pravite. V tem slučaju bi kajpada morala najstrožja kazen zadeti onega, ki je umor povzročil.«

»O tega poznam jaz,« je zaklicala Marta ter vzdignila stisnjeno pest kakor bi hotela z njo udariti na glavo nevidnega sovražnika.

»Jaz poznam človeka, ki je Morača in Robiča najel. In čeprav sem le slabotna ženska, ga bom vendar prisilila, da bo priznal svojo krivdo, — to prisegam pri Bogu Vsemogočnem, to obljubljam pri spominu na nesrečnega očeta, ki morda ni bil vedno brez krivde v življenju, a vendar tako strašne smrti ni nikoli zaslužil.

Gospod, in tudi Vi Elizabeta, — ali mi hočeta pomagati, da razkrinkamo morilca?«

»Hočeva!« sta enoglasno odgovorila Radivoj in Elizabeta.

Tudi stari Jeremija Krabe je ponižno prišel iz svojega kota ter rekel:

»Če potrebujete mene, gospodična Marta, sem Vam tudi na razpolago.«

»Dobro, stari mož,« je zaklicala Marta.

»Morda nisem zaslužila, da mi zdaj pomagate, tem bolj pa cenim Vaše besede. No, torej nisem brez zaveznikov. Že jutri pričnemo vojsko zoper sovražnika.

»Da pa boste vedeli, dragi prijatelji, koga bom napadla in s kom se bomo bojevali, Vam povem njegovo ime. Oni, ki je prelil kri mojega očeta, se imenuje baronet Ralf Ravington!«

197. poglavje: Na londonskem mostu po noči

Ralf Ravington je nevoljen vstal od igralne mize, kajti ta večer je imel zopet prav hudo smolo.

V klubu angleških magnatov, kamor mu je bil pristop dovoljen, odkar so vedeli, da mu je sodišče prisodilo Ravingtonovo dediščino, je zelo visoko igral ter pri tem tudi veliko izgubil.

Tri tedne kasneje bi ga to ne skrbelo veliko, kajti takrat bo že imel v rokah milijone in milijone Ravingtonovega premoženja. Toda danes, — Ti ljubi Bog, danes je šlo bodočemu lordu prav slabo.

Izgube v igri ni mogel plačati. Zato je lordu Aberdenu, ki je bil njegov nasprotnik v igri, na častno besedo obljubil, da mu v treh dneh plača tritisoč funtov šterlingov, katere je nanj izgubil. Navada je sicer, da se taki dolgovi poravnajo do opoldneva prihodnega dne, toda lord Aberden je bil skrajno ljubezniv.

»Kajne, dragi lord Aberden,« se je obrnil Ralf na mladega plemiča,

»da boste molčali o najinem dogovoru. Saj razumete, da sem v jako neprijetnem položaju.«

»Zagotavljam Vas,« je takoj odgovoril Aberden,

»da bom molčal o tej malenkosti, ki zanima itak samo Vas in mene.«

»Razume se po sebi,« je bahato nadaljeval Ravington,

»da bom v treh dneh plačal to malenkost, toda v hipu... «

»Saj mi je umevno!« je rekel Aberden.

»S tem je stvar med nama končana.«

Dal je Ralfu roko ter odšel iz jedilne v bralno sobo. Tam je navadno sedel, ako je prišel v klub, kajti najraje je čital nove časopise ali študiral kako dobro knjigo. Igra navadno ni bila njegovega veselje.

Le v zadnjih dneh ga je igra malo zabavala, kajti v duši je bil zelo razburjen, a si sam ni hotel tega priznati.

Nikakor ni mogel pozabiti lepe, zločinske žene, kateri je pomagal iz Londona ubežati. Proti svoji volji je moral vedno in vedno nanjo misliti. V domišljiji si je vedno predstavljal njeno krasno podobo.

»Kje je neki zdaj?« si je mislil lord Aberden ter sedel v bralni sobi na mehek divan in naslonil glavo nazaj,

»kam jo je balon zanesel? Umevno je, da mi cesar ne poroča, toda moje misli jo vendar neprestano spremljajo.«

Eden služabnikov je prinesel več časopisov lordu in z globokim poklonom zopet tiho odšel.

Skoro mehanično je razvil Aberden en časopis. A komaj je pogledal vanj, ko je obledel in se zdrznil.

Med dnevnimi novicami je čital kratko poročilo, da so na obali grofije Jork opazili pred nekaj dnevi balon, katerega je gnal silen vihar čez morje in ki je končno izginil v njem.

»Mrtva je!« je vzkliknil Aberden ter odložil časopis na mizo.

»Moj balon je bil, — in Lola ter njen oče sta bila v njem! — O moj Bog, dočim sem se je v ljubezni spominjal ter si jo v sanjah želel, je počivala že na dnu morja. In jaz, — jaz sem takorekoč kriv njene smrti, kajti jaz sem ji nasvetoval beg po zraku. — Uboga Lola, ter nje Te je dohitela usoda. Hotela si ubežati roki pravice, toda dohitela Te je med nebom in morjem. Bog bodi milosten Tvoji duši!«

Mladi lord je naslonil glavo nazaj in zatisnil oči. Na obrvh so mu visele solze.

Ralf Ravington je tudi odšel iz igralne sobe ter si dal prinesti elegantni suvršnik. Nato je zapustil klub ter odšel proti domu.

Bilo je ob dvanajstih ponoči in gosta megla je ležala nad Londonom. Jesen se je že oznanjala in začela kazati z meglo svoje vsakoletne neprijetnosti.

Ravington si ni najel voza. Glava mu je še žarela od igre, zato je šel peš proti domu.

Dospel je do velikega mosta, ki je vodil čez Temzo. Zavil se je tesneje v svoj plašč, kajti iz vode je vstajal hlad.

Ko je prišel do srede mostu, je stopila izza stebra temna postava, ki je najbrž že delj časa tam čakala.

»Baronet Ravington!« je zašepetal glas in Ralf se je zdrznil.

»Hudiča!« je vzkliknil,

»Vi ste, Franc Robič?«

»Tiho, — nobenega imena,« je šepetal rdečelasi bandit,

»zasledovalci imajo dobra ušesa in gotovo ste že slišali, da nismo prav gladko opravili, kar ste nam naročili.«

»Tega nisem le slišal,« je odgovoril Ravington,

»ampak tudi pravkar čital v časopisih. Prokleto, kako sta se mogla dati zasačiti in še celo od človeka, ki je Vaju na glasu izpoznal!«

»No, imela sva smolo!« je odgovoril Robič in skomignil z rameni,

»sploh je pa namen dosežen; — advokat je mrtev!«

Ravington si je plaščev ovratnik privil, hipoma ga je mraz stresel.

»In zakaj ste me pričakovali?« je zarohnel nad Robičem,

»le da mi poveste to, kar že vem? Ali ne izprevidite, da pridem raditega lahko v največjo nevarnost? Ako bi naju kdo skupaj videl, bi bil izgubljen!«

»Gospod baronet, saj sami veste, zakaj sem tukaj čakal,« je odgovoril Franc Robič.

»Štirikrat sem bil že v različnih oblekah v Vaši hiši ter poskušal govoriti z Vami, toda Vaš služabnik ne pusti nobenega berača čez prag. In ko sem prišel kot kramar, mi je pred nosom zaprl vrata. Končno sem danes še enkrat šel k Vam kot zavarovalni agent. A reklo se mi je, da ste šli z doma in da se zvečer najbrž ne boste vrnili. Poizvedoval sem, kam ste šli ter izvedel, da ste v klubu. Zato sem vedel, da pridete tod mimo, ko se boste domov vračali in tukaj sem Vas tudi počakal.«

»Jaz pa ne utegnem pogovarjati se z Vami,« je odgovoril Ralf Ravington.

»Pridite jutri opoldne k meni, skrbelo bom, da Vas bodo spustili v hišo.«

Ralf je stopil naprej ter hotel oditi, toda Robič se ga je še vedno držal.

»Oho, gospod baronet,« je zaklical,

»tako se pa nisva zmenila. Midva sva storila svoje in zdaj je Vaša dolžnost, da storite svoje in izpolnite obljubo.«

»Obljubo? Jaz ne vem, kaj bi Vam bil obljubil,« je odgovoril baronet z negotovim glasom ter se izognil Robičevemu pogledu.

Rdečelasi zločinec je poskočil ter strupeno pogledal baroneta.

»Kaj, ali hočete s tem reči,« je Robič hripavo zaklical,

»da nas boste varali za dobro zasluženo plačilo? Meni in Moraču ste obljubili 5000 funtov šterlingov, ako spraviva starca s sveta. To se je zdaj zgodilo. Ubila sva ga in zdaj je mrtev. Pri tem je pa nama slabo šlo, morala sva skočiti iz drugega nadstropja na ulico. Kar se mene tiče, sem kakor mačka, ki pade vedno na noge. Toda Morač jo je za vedno izkupil. Zlomil si je hrbtenico in leži napol mrtev v najini sobi. Niti zdravnika si ne upam poklicati, ker se bojim, da bi vprašal po vzroku poškodovanja. — Gospod baronet, midva hočeva biti plačana, kajti v Londonu so nama postala tla prevroča in jaz moram Morača spraviti iz mesta.«

»Kaj me to briga!« je vzkliknil Ravington,

»Tukaj mi pripovedujete povest, ki me prav nič ne zanima. Jaz Vama nisem naročil advokata umoriti; rekel sem Vama le, da je moj sovražnik in da rad dam 5000 funtov šterlingov, ako se mu prigodi kaka nesreča.«

»Torej nočete plačati? Prevarati naju hočete?« je zakričal Robič, da se je mimoidoči sprehajalec ozrl. »Dobro si pomislite, baronet, igra, ki jo igrate z nama, je nevarna. Lahko Vas več stane nego 5000 funtov šterlingov, ako jo izgubite.«

»Tudi ko bi Vaju hotel plačati,« je odgovoril Ralf, ki se mu je zdelo previdneje, ako odneha,

»bi Vam ne mogel dati 5000 funtov šterlingov in sicer zato ne, ker jih nimam. Toda, če ste zadovoljni z manjšim zneskom, recimo sto funtov, te Vam lahko dam.«

»Sto funtov šterlingov?« je škripal Robič,

»to je beraški denar! Za sto funtov se ne mori človeka!«

Niti Ralf niti Robič nista opazila, da je šel v zadnjih minutah za njima neki človek, ki je bil zavit v dolg plašč. Bil je namreč oni šetalec, ki se je pri glasnih Robičevih besedah poprej ozrl.

Tako baronet kakor Robič sta bila tako razburjena, da sta pustila vsako previdnost v nemar in se niti ozrla nista, če ju kdo posluša.

Neznanec, ki je hipoma izpremenil svojo pot in korakal zdaj v nasprotno smer, se je zelo zanimal za lopova kakor se je videlo.

»Vraga, kaj me vse to briga!« je zaklical baronet ter še bolj pospešil korake,

»kaj me briga, če si je Morač zlomil hrbtenico! Jaz sem vam ponudil sto funtov, odločite se, ali jih hočete vzeti ali ne!«

»Vzamem kot del odplačila,« je odgovoril Robič ter pomolil roko.

»Pojdiva do prve svetilke, tam vam izplačam ta denar. Tukaj je temno in v vaši družbi ni dobro pokazati denarnico.«

»Ako se ne bojite, da bi vas videli z menoj pri svetilki,« je odgovoril Robič,

»je tudi meni vseeno. Toda nikar si ne domišljajte, da se boste tako po ceni izmazali. S sto funti ne moreva z Moračem ničesar začeti. Torej pripravite denar! Za kar smo se zgovorili, to nama morate izplačati!«

»In jaz vam še enkrat pravim,« je odgovoril baronet,

»da nimam več denarja.«

»Potem pa naju ne bi najeli za umor,« je vzkliknil Robič,

»kdor ne more plačati, temu ni treba naročiti.«

Robič je te besede zopet glasno izgovoril in baronet mu je pomigal, naj molči.

»Ali hočete priti na vislice?« je rekel.

»Saj kričite, da se vas lahko sliši po celem mestu. Pomirite se vendar. V treh tednih bom imel velikansko premoženje ter vam lahko plačal dolg.«

»V teh treh tednih naj pa lakoto trpiva?« je vzkliknil Robič.

»No, jaz mislim, s sto funti bosta lahko izhajala! Saj nista tako velika gospoda, da bi morala potratno živeti.«

»Govorite kakor razumete,« je razsrjen rekel Robič,

»zločinec, ki ga zasledujejo, potrebuje več denarja nego k velik gospod, ki razsipa denar. Kako naj Morača skrijem? ze Kdo naj ga zdravi, kdo naj mu streže? To vse stane denar in zopet denar. In nas eden, ki mora občevati z zlo činskimi krčmarji, je oskubljen, kjer se ga more oskubiti kajti ljudje vedo, da se jih potrebuje.«

»Odidita torej! Pojdita v Ameriko!« je zaklical Ra vington.

Toda ta predlog je povzročil le porogljiv posmeh pri Robiču.

»Kajpada bi vam bilo najljubše,« je odgovoril rdeče laski bandit,

»ako oba izginjeva in se nikoli več ne poka ževa. Saj bi rada šla v Ameriko, zlasti ker so nama v Lon donu postala tla prevroča. A tega ne moreva poprej sto riti, dokler naju ne plačate. — Zdaj sva pri svetilki, dajte mi naglo sto funtov.«

V onem hipu, ko sta se ustavila, je štruknil človek, ki ju je zasledoval, za neki steber, ki ga je popolnoma zakril.

»K sreči je huda megla,« je rekel Ravington ter po časi in previdno vzel denarnico iz žepa,

»zato se naju ne bo opazilo. Tukaj je sto funtov šterlingov. Toda pred osmimi dnevi ne dobite več.«

»Ej, saj imate kredit! Dokler vas bodo imeli za prihodnjega dediča Ravingtonovega premoženja, vam po sodi žid in kristjan. Zaupno povedano, bi morali izrabiti lahkovernost ljudi, kajti ko bodo izvedeli, da je vaše slave konec, potem je prepozno, potem vam nihče še deset šilingov ne posodi.«

»Kaj pravite,« je nevoljno vzkliknil Ravington,

»z mojo slavo gre k koncu? Povem vam, v treh tednih postanem lord Ravington. Potem bom imel zemljišča, hiše, denarja na milijone in dragocene kamne. In vse to imam gotovo, kakor držim z roko ta kol, ki je globoko zemljo zabit.«

»No, potem pa skrbite, da kol nenadoma ne pade,« je hripavo zakrohotol Robič. »Kakor se vidi, še niste brali današnjih večernih časopisov?«

»Pa res,« je hlastno odgovoril Ravington,

»igral sem klubu ter popolnoma pozabil na čitanje. A kaj bi bilo klubu ter popolnoma pozabil na čitanje. A kaj bi bilo notri, da bi me zanimalo? Morda kaj neumnega, kar bi moral le zasmehovati.«

»Dobro vam, ako bi se lahko smejali!« je odgovoril Robič,

»meni je pa kost obtičala pri večerji v grlu, ko sem bral časopis »Daily Gzette« sedeč pri postelji doktorja Morača.

»Da pa ne boste v dvomu, da sem vas prijateljsko svaril, berite sami. Jaz mislim, da boste lahko čitali pri luči svetilke.«

Rdečelasi bandit je privlekel iz žepa zavit časopis ter ga ponudil baronetu.

Ta je razgrnil časopis z obrazom človeka, ki si je svest svoje stvari.

A komaj je prečital par vrstic, ko se je obledel.

»Haha, ali vas je prijelo?« se je porogljivo smejal Robič,

»saj sem si mislil. No, baronet Ravington, zdaj pa držite kol z obema rokama, da ne pade.«

»Saj ni res, — nesramna laž!« je vzkliknil Ravington, »Daily Gazette« je znan lažnjiv časopis, ki zabava svoje bralce z vsemi mogočni preljicami.

S kakšno nesram nostjo trdijo, da se je pojavila Elizabeta Ravington in da je najvišji sodni dvor že dobil vlogo, v kateri prijavlja mlada lady svoje pravice. In s kako nesramnimi besedami se članek končuje:

»Iz najboljšega vira zagotavljamo svojim bral cem, da bo lady Elizabeta Ravington gotovo zmagala v tej pravdi. Kajti ne bo samo dokazala, da je res oseba, za katero se je izdala, ampak tekom pravde se bo razkrilo še veliko senzacionalnih stvarij, po katerih bo oni, kateremu je sodišče pomo toma že prisodilo Ravingtonovo dediščino, prišel v pravo luč. Najbrž se bo tej pravdi pridružila še zanimiva kazenska pravda, v kateri bo pa moral Ralf Ravington rad ali nerad prevzeti vlogo obto ženica.«

Časopis je odpadel treščim rokam baronetovim. Robič je hlastno iztegnil roke, da podpre omahujočega, kajti tega je prijelo kakor omotica.

Veter je potegnil časopis dalje in ustavil se pri stebru, za katerim se je skrival mož v plašču.

»Strašila so, nič nego strašila, ki so se pojavljala,« je zastokal Ralf s pridušnim glasom.

»Saj ni res, da bi zopet prišla in branila svoje pravice. Ne more biti res, kajti Elizabeta Ravington je mrtva!«

»Ko bi pa vendar še živela,« je šepnil Franc Robič baronetu,

»kaj pa potem, ljubi Ralf Ravington, Vi imenitni gospod in lordksi kandidat, — kaj potem?«

»Potem bi bili izgubljeni!« je zastokal Ralf.

»A to ne more biti! Saj mi je Blak sam zatrdil, da je mrtva. O kaj bi dal, da bi Blak še živel in da bi se ne bil sprl z njim!«

»Prenagli ste vedno,« je hlastno odgovoril Franc Robič,

»navadno se sprete z onimi, ki so vam pomagali. Tako ste ravnali z Blakom, kateremu ste izkazali gro de nehvaležnost in tako hočete tudi z nesrečnim Moračem in z menoj ravnati. Toda varujte se! Kdor je svojimi prijateljem nehvaležen, ta se ne sme čuditi, ako ima povsod sovražnike.«

»Prav imate, Robič,« je vzkliknil baronet,

»zdaj vidim, da moramo skupaj držati. Poprej ste me vprašali, kaj bi bilo iz tega, ako bi Elizabeta Ravington še živela? No, jaz vam hočem povedati, kaj mora biti iz tega.«

Baronet je pri teh besedah potegnil rdečelasega bandita tesno k sebi ter mu z drhtečim, hripavim glasom zašepetal:

»Ako Elizabeta še živi, mora umreti kakor je Blak umrl.«

»Ah, torej mi daste novo naročilo!« se je zakrohotal Franc Robič,

»toda preden ne poplačate starega dolga, ni mogoče misliti, da bi izvršil novo naročilo.«

»Plačal vas bom,« je zaklical Ralf Ravington z razburjenim glasom,

»in ako bi si moral denar od hudiča izposoditi.«

»To je moška beseda! Za denar morajo vse punice plesati. Povejte torej, baronet, kdaj pridem lahko k vam po ostali znesek?«

Baronet je trenotek premišljeval, potem je težko dihnil ter odgovoril:

»Pridite jutri zvečer na moj dom. Toda ne idite skozi glavna vrata, ampak skozi vrt in jaz bom že gledal, da bodo vrata odprta in da vas nihče ne sreča. Potem pojdite po stopnicah, ki peljejo v mojo sobo. Torej vas lahko počakam jutri, zvečer?«

»Pridem gotovo,« je odgovoril Robič, »in ako boste vse plačali, bom v dveh dneh izvršil drugo naročilo.«

»Toda tovariša vam bo manjkalo pri tem delu,« je odgovoril baronet,

»ali boste lahko sami opravili?«

»Ej, kaj pa je na tem? Saj gre le za punico! Za njo pojem, ko odide iz hiše ter jo izvabim v kako vežo. Ostalo pa potem pride.«

Baroneta je bilo menda groza tega tovariša, s katerim je stopil v tako tesno zvezo. Zavil se je tesneje v plašč ter rekel:

»Zdaj moram domov. Zbogom! Bodite previdni, da vas policija ne prime. Ali je Morač res tako bolan?«

»Izgubljen je!« je odgovoril Robič.

»Leži vam v postelji kakor pes, ki si je vse noge polomil. Stoka, je in govori zmešane stvari. Večkrat zakriči tako glasno, da se bojim, da bi me ne izdalo kričanje!«

»Potem bi bilo bolje, da čimprej umre!« je dejal baronet.

»Nato sem tudi jaz že mislil,« je odgovoril Robič.

»Torej jutri zvečer ob sedmih, baronet, — jaz bom točen.«

198. poglavje: Urednik

Rdečelasec se je obrnil ter korakal proti domu. Tudi baronet je šel dalje, toda noge so se mu tako tresle, da je komaj prišel z mesta.

V tem hipu se je pripeljal voz. Kočijaž se je najbrž mislil domov peljati, kajti sam je spal na kozlu in konji so sami vlekli voz naprej.

Ralf Ravington je poklical kočijaža ter mu glasno ukazal, naj ga pelje domov. Imenoval je tudi svoje stanovanje.

Tujec v plašču, ki se je ves čas skrival za stebrom, je zdaj previdno stopil izza njega. Hlastno je pobral časopis s tal, ga naglo spravil v žep in šel v gotovi dalje za Robičem. Upal je morda, da se mu posreči izvedeti banditovo stanovanje.

Toda rdečelasi lopov se je znal varovati. Večkrat se je obrnil in tujec je opazil, da je lopov opazil zasledovanje. Zato je stopil v kavarno, mimo katere je ravno šel.

Ko je odgrnil plašč in snel klobuk, se je videlo, da je lep, mlad mož v marinarski uniformi.

Bil je Marcel Remič.

»Kakšno tajnost sem zasledil?« je šepetal sam zase, »moj Bog, nisem se motil, — človeka, ki sta stala pri svetilki ter govorila tako čudne stvari, sta se pomenkovala tudi o Elizabeti Ravington, — o moji ljubljeni deklici. Morda bom kaj izvedel iz tega časopisa?«

Remič je vzel časopis iz žepa. Kaki občutki so nenadoma prevzeli njegovo dušo, ko mu je ime Elizabeta Ravington zableščalo iz časopisa. Čital je, da se je mlada lady vrnila, da brani svoje pravice.

Marcel je komaj utegnil požviti vročo kavo. Nato je plačal, se zavil v plašč in planil na ulico.

Zdaj je šel naravnost v uredništvo časopisa »Daily Gazette«. Dal se je takoj naznaniti uredniku, ki je imel močno službo. Ta ga je prijazno sprejel.

»Gospod urednik,« je rekel Marcel, ko je na povabilo sedel,

»prišel sem, da Vas prosim pojasnila v neki stvari, ki je zame največje važnosti. Poglejte me v obraz in prepričajte se, da imam obraz poštenjaka. Moje ime je Marcel Remič in sem pomorski častnik.«

»Dobro, gospod, izgledate res kot poštenjak.«

»To sem najprej hotel vedeti, ker Vas bo morda moje vprašanje osupnilo. Pravkar sem čital v Vašem listu vest o lady Elizabeti Ravington.«

»In kaj želite izvedeti?« je hladno vprašal urednik.

»Rad bi vedel, kdo je ta članek spisal.«

»Obžalujem, to je uredniška tajnost.«

»Dobro, ohranite to tajnost. Toda povejte mi vsaj, kje stanuje Elizabeta Ravington?«

»To bi bilo nevarno za mlado damo, zato vam ne povem. Sploh je resnica, da je prišla mlada lady v London, da začne pravdo zoper nekega Ralfa Ravingtona, ki je dal svojo sestrično za mrtvo razglasiti. Baronet je zadolžen čez ušesa in ako se mu ne posreči dediščino dobiti, je izgubljen.«

»Gospod urednik, na kaj opirate svoje slabo mnenje o baronetu?«

Urednik je trenotek premišljeval, nato je poizvedujoče pogledal Remića in odgovoril:

»Jaz vas imam za poštenjaka in zato vam tudi odkrito in pošteno odgovori. Baronet je igralec in zapravljivec. On je eden onih plemičev, ki mislijo, da imajo privilegij, druge uničiti, da se sami lahko bolje zabavajo. Pred kratkim je bil v Londonu umorjen človek; ki je bil kakor se je zdaj izvedelo v najtesnejši zvezi z Ravingtonom. Umorjenemu so črepinjo razbili.«

»Gospod, kako se je imenoval umorjeni? Zadnje dni me ni bilo v Londonu, zato ne vem vseh novic.«

»Bil je advokat doktor Blak.«

»Blak!« je zakričal Marcel Remič,

»Blak, pravite? Tega imena ne slišim danes prvič. Veter mi ga je pravkar zanesel na uho, ko sem dva sumljiva človeka opazoval. Eden teh je bil, to vem zanesljivo, — baronet Ralf Ravington.«

»Gospod,« je zaklical urednik ter stopil tesno k Marcelu,

»ako je to, kar ste mi povedali, res, storite veliko uslugo pravičnosti, ako spravite oblastva na sled, ki so ga doslej zaman iskala.

Morilca advokata Blaka poznajo, to se pravi vedo za njih imen. To sta neki Morač, ki je imel poprej v Londonu blaznico, kjer ni bilo nič kaj v redu, in pa neki priznani lopov, Franc Robič, ki je že davno zrel za vrv. Ali ste morda videli, kakšno barvo las je imel človek, ki je z baronetom Ravingtonom govoril?«

»Lase je imel rdeče,« je odgovoril Marcel Remič z veliko sigurnostjo, ne da bi trenotek premišljeval.

»Aha, to je tisti ptič!« je zaklical urednik in si zadovoljno mlel roke,

»da, to je bil Franc Robič. Rdeči lase so tudi v tiralici omenjeni.«

»Še več vem,« je nadaljeval Remič,

»baronet Ralf Ravington se je z onim človekom domenil za sestanek in sicer pride jutri zvečer ob sedmih skozi vrtna vrata — zdaj, da se ga ne bo opazilo. — To sem razločno slišal.«

»To so važne stvari,« je zaklical urednik, »in jaz sem vam jako hvaležen, da ste mi vse to povedali. To je lep lov in naš list bo to vest prvi prinesel ter si pridobil neštevilno novih naročnikov.

»V zahvalo pa,« je nadaljeval urednik,

»vam hočem povedati, da stanuje Elizabeta Ravington v hiši umorjenega advokata Blaka.«

»Hvala vam za to poročilo,« je zaklical Marcel Remič,

»vi ne slutite, kakšno uslugo ste mi s tem napravili. Zdaj pojdem k Elizabeti Ravington ter jo bom svaril. Brez dvoma je tudi njeno življenje v nevarnosti, — to dokazuje sestanek baroneta z rdečelasim lopovom.«

Marcel Remič se je nato poslovil od urednika ter šel na ulico. Komaj je zakril svoje globoko razburjenje. Torej bo zopet videl ljubljeno deklico, njo, ki jo je pritiska na srce, ko je grozila gotova smrt obema.

Skoro je stal Remič pred vrati poslopja, čegar posestnik je umrl tako grozovite smrti.

Marcel se je začudil, ko je opazil, da je še luč zastori. — Torej niso še šli spat stanovalci te hiše.

Takoj je potegnil za zvonec. Barba je prišla iz znotraj vprašala, kaj želi.

»Prosim, odprite,« je odgovoril Remič, »rad bi govoril z Elizabeto Ravington.«

»Počakajte malo!« mu je zaklicala iz veže.

V pisarni odvetnika Blaka, kjer je ta marsikatero stvar prevdaril, so sedele okrog pisalne mize tri osebe.

Bili so grof Radivoj Sokolski, Elizabeta Ravington in Marta, nesrečna, osirotela odvetnikova hči. Svetilka na mizi je obsevala zamišljene obraze teh oseb, ki se že dve uri pogovarjale o neki važni stvari.

Posvetovali so se, na kak način bi se advokatovi morilci, zlasti pa naročitelj oziroma povzročitelj pozvali k odgovoru.

Toda upanja niso veliko imeli, kajti policiji se doslej še ni posrečilo najti skrivališče Robičevo in Moračevo.

»Prosim tisočkrat opravičenja,« je nenadoma zaklicala Barba,

»nekdo je pravkar pozvonil. Ko sem pogledala skozi ključavnico sem videla zunaj človeka, ki je bil v plašč zavit! Oh, Ti ljubi Bog, morda je to tudi kak morilec!«

»Takoj si bom ogledal tujca,« je rekel Radivoj in šel ven. Barba je šla za njim ter nesla svetilko.

Radivoj je odklenil vrata.

»Kdo pa ste, gospod?« je vprašal ter meril Remiča od nog do glave.

»Prosim, dovolite mi, da vstopim, potem Vam bom takoj odgovoril. Jaz sem pošten človek in kar me je privedlo, bo za stanovalce te hiše gotovo koristno.«

»Torej vstopite!« je zaklical Radivoj.

Tujec je stopil v vežo ter rekel:

»Moje ime je Marcel Remič, pomorski častnik, in prišel semkaj, da izpregovorim nekaj besed z gospo Elizabeto Ravington.«

»Kaj, — ali poznate lady?«

»Jaz sem zaročen z njo!« je ponosno odgovoril Remič.

»Kako, — zaročeni ste z njo? Doslej nisem vedel, da je Elizabeta Ravington zaročena. — Moje ime je grof Radivoj Sokolski.«

»Kako, — grof Radivoj Sokolski? Ali je mogoče? Ali ste prijatelj Mirkota Višnjegorskega?«

»Ah, torej poznate Mirkota Višnjegorskega?«

»Njegov prijatelj sem. Menda sem med vsemi drugimi jaz oni, ki je ubogega grofa poslednjič videl, preden je tako zagonetno izginil.«

»Oh, Vi ste Marcel Remič!« je vzkliknil Radivoj,

»zdaj se spominjam, da sem to ime slišal od Mirkota. Bili ste njegov zastopnik pri čudnem dvoboju, v katerega so ga v Londonu zapeljali. Dajte mi roko, zdaj vem, s kom imam opraviti.«

Nato je stopil Radivoj k vratom pisarne, jih tiho odprl ter rekel:

»Lady Elizabeta Ravington, — tukaj stoji gospod, ki ima vsak čas pravico priti k Vam. Zato sem ga tudi spustil v hišo, čeprav je že pozno po noči.«

Elizabeta je vstala ter stopila nekaj korakov proti vratom. Nenadoma je osupnila, — vzdignila je roke, — potem je zakričala, — in v naslednjem hipu je omahnila k mlademu možu.

»Marcel, — moj Marcel!«

To je bilo vse, kar je mogla izgovoriti.

»Elizabeta!« je vzkliknil mladi mož,

»o moje sladko, lepo dekle! Vendar, — vendar Te zopet najdem!«

In Marcel je prijel njene tresoče roke ter jo potegnil k sebi. Elizabeta mu je naslonila svojo glavo na ramo ter gledala k njemu z očmi, v katerih se je zrcalila blaženost tega trenutka.

Zdaj šele je vedela, kako vroče, kako iskreno je Marcela ljubila, — zdaj šele je občutila, kako mičevna je bila naklonjenost, ki jo je vlekla k Mirkotu Višnjegorskemu. In obljubila si je, da popravi to krivico s celim življenjem polnim zvestobe in udane ljubezni.

Radivoj in Marta sta stopila k oknu, kajti čutila sta, da sta tukaj nepotrebna.

Po preteku blažene minute, ki je Elizabeto in Marcela za mnogo odškodovala, kar sta trpela, je prijela Elizabeta Marcelovo roko, ga peljala v sredo sobe in rekla:

»Grof Radivoj Sokolski in Marta, — dovolita, da Vama predstavim svojega zaročenca, moža moje ljubezni. — Ti pa, Marcel, daj temu gospodu roko, postal je namreč v malo dneh očetovski prijatelj in ono lepo, nesrečno deklico ljubim kakor svojo sestro!«

»Torej lahko odkrito govorim?« je zaklical Marcel Remič. »Prišel sem namreč sem ne le, da Te zopet najdem, draga moja Elizabeta, ampak tudi, da Te svarim pred strašno nevarnostjo. Isti lopov, ki je umoril gospoda Blaka, hoče zdaj tudi Tebe odstraniti, ker si njegovi sreči na poti.«

»Govorili ste o morilcu mojega očeta, gospod?« je zaklicala Marta ter stopila k Remiču,

»povejte mi hitro ime nesramneža, ki je naročil umoriti mojega očeta!«

»Žalibog,« je odgovoril Remič,

»sem vsled neke obveze, da ne smem še govoriti o tej stvari. Toda že ob tem času bodo morilca in povzročitelja umora zgrabili.«

199

Sinovska dolžnost

V mali hiši nekega londonskega predmestja je slonela na oknu izredno čedne in udobno opravljene sobe mlada, cvetoča ženska, kateri se je videlo, da je srečna. Sreča se ji je brala iz plavih oči. Videlo se ji je v srečnem vzdihljaju, ki ji je igral na rdečih, svežih ustmicah.

Iz vsakega diha, ki je vzdigoval in nižal plemenito polne grudi lepe žene, je govorila sreča. Vse na nji je kričalo: »Jaz sem srečna!«

Sonce je zahajalo in pošiljalo svoje poslednje žarke v mali vrtič pred hišo, kjer so cvetele še posamezne rože.

Mlada žena, ki je doslej mirno sedela pri oknu, ga je zdaj odprla, se naslonila daleč ven ter gledala doli po ulici kakor bi pričakovala ljubljeno osebo.

»Gospa doktorjeva,« je zaklicala mlada, močna dekla na pragu,

»ali hočem pripraviti večerjo? Saj je že šest ura!«

»Kaj pa še!« je zaklicala mlada gospa,

»kolikokrat Ti pa še povem, da brez svojega moža nočem večerjati. Priti pa mora vsak trenutek. Vsak hip gledam na pot, ker mislim, da ga bom videla.«

V tem hipu se je oglasil hišni zvonec in dekla je v izteku zaklicala:

»Je že tukaj, gospod!«

»Da, on je,« je radostno zaklicala mlada žena,

»znam ga, kako zvoni.«

Lahkih nog je hitela mimo dekle, stekla po stopnicah doli ter naglo odprla duri.

Svetlolbradat, velik mož lepega obraza je iztegnil roke ter potegnil mlado ženo na prsi.

»Gotovo si se spet plašila, srček moj?« je zaklical ter nežno božal lepi ženi lase,

»toda poprej nisem mogel priti. Moji bolniki me niso pustili proč.«

»Oh, Ti porednež,« je zaklicala mlada žena ter ga tegrila moža po stopnicah,

»name vedno najnazaadne misliš.«

»Ali naj pustim uboge bolnike čakati?« je vpral mladi doktor,

»ali naj odgovorim, ako me da kak bolnik čakati, da pridem pozneje, kajti zdaj moram ostati pri svoji mladi ženki, da se ne dolgočasi? Aha, obraz se Ti kreli! Vidiš, sladka ženica, to bi Ti tudi ne bilo prav.«

»Saj vem, da imaš za bolnike sočutno srce. Zelo voljna sem tudi, da Te bolniki tako želijo.«

Medtem sta dospela v razsvetljeno sobo v prvem nadstropju. Sredi sobe je stala miza, na kateri je bil pogrnjen sneženobel prt.

Na mizi je bilo vse pripravljeno za večerjo. Zakaj sta sedla in dekla je prinesla večerjo.

»In komu na ljubo sem se pa zopet vrnil iz Amerike v Evropo?« je smehljaje nadaljeval mladi zdravnik,

»komu pa ni bilo nič kaj všeč v Ameriki, kjer ljudje baje nimajo srca in niso prav nič mehkočutni? Ali je bila neka Barbka, ki me je zapeljala, da sem se vrnil v Evropo?«

»Da, v Evropi sva, toda v pravi domovini ne! Saj veš, kaj me je napotilo, da se ne vrnem v domovino,« je odgovoril resno mladi zdravnik ter potegnil mlado lepo ženico k sebi,

»saj veš, kako strašne spomine vzbujajo domača tla in teh spominov nočem oživeti. Zato sem se rajši naselil tukaj na Angleškem, kjer sem bolj varen, da ne srečam onega, ki ga moram imenovati morilca mojega očeta!«

Doktor Hinko Golar, — kajti tega najdemo tukaj ob strani njegove ljubljene Barbke, — je sklonil glavo na njene prsi. Obrvi je temno namršil in obraz se mu je zresnil.

Barbka je objela z mehkimi rokami vrat ljubljenega moža ter ga poljubljala na usta in lice.

»Odpusti mi,« je šepetala, »da sem Te zopet spomnila na to. Prav imaš, da se ne moreva vrniti, ker bi se moral vedno bati, da srečaš onega grdega človeka ali vsaj slišiš o njegovih zločinih.«

»Ali ni vseeno, kje živiva?« je odgovoril Golar,

»ako se le ljubiva in vedno skupaj ostaneva.«

»Da, le zmeraj me, saj sem res bedast otrok. Toda ne Te nočem nadlegovati s tako neumnimi mislimi; kajne, Hinko, saj mi odpustiš?«

»Kaj naj Ti pa odpustim, draga ženica?« je zopet veselo zaklical Hinko Golar ter vračal ženi poljube,

»sploh imaš prav, da je povsod lepo, kjer se skupaj in lahko sva zadovoljna s svojo usodo. Ko je Tvoj oče tako nenadoma v Ameriki umrl, naju ni moglo več nič zadržati tam. Tudi Tvoja brata ne! Eden je postal samsvoj ter zamišljen, ker mu je prišla na pot ona ženska, katere imena ne more več pozabiti. Drugi pa itak ni bil dosti vreden. Zato sem se pa potrudil, da Ti nadomestim očeta in oba brata.

»Da, to si storil,« je zaklicala Barbka ter ga hvaležno pogledala,

»in se Ti je tudi popolnoma posrečilo.«

Dekla je prinesla pečenko na mizo.

»Gospod doktor,« je rekla ter v zadregi gladila predpasnik,

»zopet je prišel.«

»Kdo je prišel?«

»No, človek, ki je bil že trikrat tukaj ter vprašal po gospodu doktorju.«

»Kak bolnik?«

»No, bolan sicer ne izgleda,« je odgovorila dekla,

»toda zdi se mi, da hoče gospoda doktorja peljati k nekemu bolniku.«

»Tako? Potem moram takoj govoriti z njim!« je hlastno zaklical doktor,

»morda je kaj hudega, kjer se mora takoj pomagati?«

»Saj vendar ne pojdeš danes še ven, Hinko?« je zaklicala mlada žena.

»Ljubo dete, če me pokličejo, moram vendar iti. Zdravnikova dolžnost je, da je vsak čas bolnikom na razpolago.«

»Torej jej vendar še malo,« je prosila ženica, »mož lahko malo počaka.«

»Toda bolnik ne more čakati!« je zaklical Hinko Golar ter odšel z deklom v pritličje v tako zvano čakalnico.

Tam je ugledal siromašno oblečenega človeka, ki je držal čepico v roki.

»Ali želite Vi z menoj govoriti?« je vprašal doktor Golar tujca, ki ni nič kaj prijetnega utisa napravil nanj.

»Da, gospod doktor!« je ta odgovoril. Bil je mlad mož, čegar črni lasje so se čudno svetili kakor bi bili pravkar z mastjo namazani.

»Prosil bi gospoda doktorja, da bi šel z menoj k nekemu bolniku.«

»K bolniku? Ali je kak sorodnik od Vas?« je vprašal mladi zdravnik.

»Moj stric je,« je odgovoril vprašani,

»moj dobri stric, ki se je pri padcu zelo poškodoval.«

»Kdaj se je to zgodilo?« je vprašal doktor.

»O, že pred nekaj dnevi. Mislim, da si je hrbtenico zlomil. Zdaj samo ječi in stoka in nič pametnega ne govori.«

»In pridete šele zdaj k zdravniku, čeprav se je stric že pred par dnevi poškodoval? To je vendar prepozno!«

»Dragi gospod doktor,« je odgovoril črnolasi človek,

»če je človek tako ubog kakor smo mi, se odlaša od dne do dne, ali se hoče poklicati zdravnika ter imeti stroške.«

»Dobro, takoj pojdem z Vami,« je rekel Hinko Golar,

»počakajte me trenotek, da se preoblečem. — Kje pa stanuje Vaš stric?«

»Svoje stanovanje ima, namreč majhno sobico v podstrešju.«

»V tem okraju?«

»Da, gospod doktor, samo nekaj ulic odtod! Toda prosim, da se požurite, kajti ura je šest in ob sedmih moram biti nekje, kjer bom dobil delo. Skrbeti moram za strica, zato si lahko mislite, da ne smem zamuditi ure.«

»To je lepo od Vas, da skrbite za svojega starega strica. Takoj pridem nazaj.«

S temi besedami je doktor Golar odšel iz sobe. Ko se je poslovil od Barbke, je odšel s tujcem k bolniku.

Ta ga je vodil po več ulicah in cestah, dokler se nista ustavila pred siromašno hišico, v katero sta stopila.

Korakala sta po dolgem temnem hodniku. Nato je mladi mož odprl neka vrata in stopila sta na dvorišče.

Tu se je videlo v podstrešje, ki je imelo malo okence.

»Zgoraj leži moj stric!« je zaklical tujec,

»in tu so stopnice. Varujte se, gospod doktor, stopnice so že trhle.«

Hinko Golar je kot zdravnik večkrat imel priliko se znaniti se s siromaštvom v najžalostnejši podobi. Toda kar je zdaj ugledal, ko je spremljevalec odprl vrata ter ga pustil vstopiti v sobico, to je presegalo vse pojme, ki jih je imel mladi zdravnik o uboštvu, ki vlada v Londonu.

Sobica ni zaslužila tega imena. Bila je grda luknja, v kateri se je dalo le vsled tega stanovati, ker se je napravilo okno v steno.

Strop je bil tako nizek, da Golar ni mogel vzdigniti glave, — stene so bile strašansko umazane. In oprave mi bilo popolnoma nič v kamri.

Bolnik je ležal v kotu na kupu cunj. Golar ga bi niti ne videl, ko bi ga stokanje in ječanje ne opozorilo nanj.

»Predvsem mi prinesite luč,« se je obrnil zdravnik k mlademu možu, ki ga je sem pripeljal,

»da bom bolnika preiskal.«

Na te besede je tujec prinesel lojevo svečo ter jo prižgal. Pri gorenju je zelo smrdela ter plapolala. Toda, doktor se je moral z njo zadovoljiti.

Sočutno se je Hinko Golar sklonil na ležišče, kjer je ležal bolnik.

Bil je star človek s sivo brado. Obraz je bil bled kakor vosek, oči so bile vodene in komaj vidne pod oteklimi trepalnicami. Od bolečin mu je bilo lice skremženo in v odprtih ustih je manjkalo več zob, kateri so se mu morali šele pred kratkim polomiti.

»Pojdite bližje z lučjo!« je zaklical doktor,

»še vedno ne vidim dovolj. Zakaj se pa obotavljate luč povestiti? Svetiti se mora bolniku v obraz.«

Le z nevoljo je tujec ustregel zdravnikovi želji.

Doktor je medtem potipal bolnikovo žilo ter konstatiral, da ima ta zelo hudo vročino.

Tudi pri zavesti menda ni bil, kajti od časa do časa je malo zaječal ter izgovoril nerazumljive besede.

»Še nižje morate držati luč!« je ukazal doktor.

V istem hipu, ko je tujec ustregel njegovi želji, se je Hinko Golar zdrznil kakor bi nenadoma zagledal strašilo. Globoko je obledel. Skočil je po konci ter se obrnil, kakor bi hotel planiti proti vratom ter ubežati skozi nje.

V naslednjem hipu se je pa premislil ter zamolklo vprašal tujca uprši svoj oster pogled vanj:

»Kdo je ta človek, kako mu je ime?«

Morda je bila sreča za doktorja Golarja, da oni, ki ga je vprašal, ni mogel videti njegovega z grozo napolnjenega obraza. Sicer bi bilo gotovo doktorjevo življenje v veliki nevarnosti, kajti človek z bleščečimi črnimi lasmi je bil, — kar so naši bralci morda že slutili, — Franc Robič. Da je imel črne lase, ni bilo nič takega; lopov je vedel, da je pri policiji in v vseh časopisih znamenovan kot morilec z rdečimi lasmi, zato si jih je s črno barvo namazal.

Ko bi Franc Robič slutil, da pozna zdravnik njegovega tovariša, da obstoji med Hinkotom Golarjem in doktorjem Moračem ozka vez sorodstva, — bi gotovo umoril doktorja Golarja, da ga ne bi izdal. In za to je bila v tem prostoru nad konjskim hlevom najučgodnejša prilika. Tukaj bi lahko Hinko Golar izginil, ne da bi mačka zamiavkala za njim, kajti nihče bi ne slišal njegovih klicev na pomoč.

Tako pa je Robič odgovoril, ne da bi kaj slutil:

»Vprašate me, gospod doktor, kako je mojemu stricu ime? Mister Miler se imenuje. Poprej je bil premožen posestnik, a vsled različnih nezgod je ubožal. Oh, prosim, gospod doktor, preiščite ga in mi potem povejte, kaj naj storim z njim?«

Hinko je kljub slabi svetlobi lojeve sveče takoj izpoznal svojega očeta. Hladna groza ga je zgrabila, ko ga je tukaj v tako brezmejnem siromaštvu, na kupu gnijilih cunij kot bolnega, potrtaga, smrti blizu se nahajajočega človeka.

Čeprav še ni preiskal bolnika, ga je vendar pogled v voščeno rumen obraz doktorja Morača prepričal, da se temu bliža konec.

Doktor se je zavedel. Izprevidel je, da bi bilo zelo zanj nevarno, ako bi izdal, da mu je Morač znan. Nekako brezbrižno se je sklonil čez bolnika in ga začel preiskati. Izid preiskave je označil doktor Golar v naslednjih besedah:

»Mož si je hrbtenico zlomil in hrbtni mozeg se mu je stresel. Čuditi se moram, da je ostal še pri življenju te dni, ko je bil brez zdravnika.«

»Ali je upanje, da ostane še pri življenju?« je vprašal Robič.

»Nikoli več ne bo hodil,« je odgovoril mladi zdravnik,

»in le želeti bi mu bilo, da ga smrt skoro reši muk, kajti njegove bolečine so strahovite. Nečloveške bolesti mora prenašati. Kljub temu je mogoče, da bo še nekaj časa živel. Prigodili so se slučaji, da so ostali taki bolniki še eno ali dve leti pri življenju, toda na noge se ne morejo postaviti. Udje so drug za drugim zamrli in se ne pojavijo po celem telesu. Pamet izgine in otrpnenje telesno oslabi. Samo jecljajo še in krmiti se jih mora kakor otroke. Naposled še oslepe in tako leže kot živi mrtveci in so strašno breme za njih okolico, kup gnijilega mesa, — nič drugega!«

Celo Franceta Robiča je prešinila groza, ko mu je doktor na tak način slikal prihodnost njegovega tovariša.

»Pred vsem pa je treba,« je nadaljeval doktor Golar,

»da prepeljemo moža čimprej v bolnišnico. Tukaj še misliti ni, da bi okreval. Pripravljen sem obvestiti ravnateljstvo kake bolnišnice o tem žalostnem slučaju in, čeprav so Londonske bolnišnice takorekoč prenapolnjene, sem trdno prepričan, da se ugodi moji prošnji ter sprejme nesrečnèža.«

Toda to ni bilo po Robičevi volji. Saj Morača nikakor ni smel spraviti v kako bolnico! Tamkaj bi se takoj izpraševalo, poizvedovalo, kdo je novi bolnik in, na kak način da je bil tako grozno poškodovan. In tako bi utegnila na najlepši način priti vsa tajnost na dan.

»Gospod doktor,« je zdaj zašeptal Franc Robič ter z nesramno zaupIjivostjo stopil čisto blizu doktorja Golarja, »nekaj bi Vas rad prosil. Glejte, ako ni več mogoče rešiti ubogega mi strica, ako ga res čaka tako grozna bodočnost, bilo bi vendar boljše, da ga prej reši neizogibna smrt. Zakaj se ne bi olajšalo ter okrajšalo v takem slučaju neizprosni smrti mučnega opravila?«

»Kaj hočete s tem reči?« je osupIo vprašal doktor Golar ter stopil za korak nazaj.

»Dragi gospod doktor, rad bi vse žrtvoval, da rešim ubogega strica,« je zatrjeval Franc Robič, zavijaje svetohlinsko hudobne oči,

»toda glejte, revež sem, siromak, ki je navezan na delo svojih rok. Zato pa mislim, — če bi mi gospod doktor morda hoteli dati recept za kako zdravilo, ki bi ga enkrat za vselej rešilo vseh zemeljskih muk in težav — «

»Molčite!« ga je prekinil doktor Golar z razjarjenim glasom,

»kaj se drznète, zahtevati od mene? Kar vi tu zahtevate, bilo bi grozno zločinstvo! V nikakem slučaju ni dovoljeno ugonobiti, da, tudi le prikrajšati človeškega življenja. Sploh pa vem, kaj mi je v tem slučaju storiti in storil bom svoje, in če bi bilo tudi proti Vaši volji!«

Ne da bi čakal odgovora, je hitel doktor Golar iz te groze polne hiše.

Šele zunaj na ulici si je upal prosto dihati. Ves razburjen se je napotil proti domu.

Izprva ni hotel Barbki sploh ničesar omeniti o tem, kar se je bilo danes zgodilo, da ne bi mučil in begal nje čiste, jasne duše s takimi grozopolnimi, strahovitimi slikami.

Pa saj bi bilo najbolje tudi za njega samega, da za vedno pozabi današnje doživljaje. Pozabiti, popolnoma pozabiti hoče tega zverskega človeka, ki je ugonobil njegovo mamico, ki je hotel celo umoriti njega samega. Do takega očeta pač nima nikakih dolžnosti več.

Toda le za trenotek so ga navdajale te misli. Potem pa je jel premišljevati, da je ta nesrečnez, ki umira slabše kakor žival na smrdljivih cunIjah, vendar bil soprog njegove ljubljene mamice, da je on vendar oče njegov, da mora torej vendar vsaj toliko poskrbeti zanj, da ga spravi v kako bolnišnico.

Toda takoj je uvidel, da to ne gre. V bolnici bi izvedeli njegovo ime, vsaj skrajna nevarnost bi bila, da je izvedo. Torej ne preostaje drugega, nego da ga vzame v lastno stanovanje.

»Oh, uboga moja Barbka! Kaka žalost, kaki bridki dnevi te čakajo v tem slučaju! Pa kaj mi je storiti?« je zdihoval mladi zdravnik,

»saj on je vendar moj oče!«

Tako je dospel doktor Golar prav pred vrata svojega stanovanja. In pravkar so se odprla vrata in nasproti mu priskoči Barbka, vsa vzradostljena da ga zopet vidi.

»Ah, kako sem vesela, da si se vrnil,« je veselo zaklicala,

»tako malokdaj preživiva skupaj kak vesel večer.«

Doktor je vstopil ter brzo oddal suknjo in klobuk dekli, sam pa je hitel v sobo potegnivši Barbko za sabo.

»Draga Barbka, kako da bode z lepim večerom, res ne vem. Bog zna, kdaj bode za naju zopet kak lep večer?«

»O Bog dobrotljivi!« je preplašeno poprašala Barbka,

»reci mi, kaj se je zgodilo? Ti si ves preplašen in razburjen!«

»Oh, velika nesreča, Barbka moja, bodi močna, ne preplaši se, pomisli — našel sem — svojega očeta!«

»Tvojega očeta!« je viknila Barbka vsa prestrašena.

»Oh da, to je velika nesreča? Oh, kako sem vesela, da si prišel, da si se povrnil k meni. Groza me spreletava, ako le pomislim, da si bil v bližini tega strašnega človeka!«

»Motiš se, srce moje!« je zaklical dr. Golar,

»mož ne stori nikomur več kaj žalega. Našel sem ga, da, toda našel tako rekoč na smrtni postelji. Roka božja ga je dohitela in strahovito ga je udarila, mož se zvija v nepopisnih mukah na smrdljivem ležišču v vlažni luknji, ki bi bila še za žival preslaba, in nima nikogar, ki bi mu pomagal, postregel, ki bi mu le nekoliko lajšal bolečine. Zatorej, Barbka moja — pa ne prestraši se preveč! — zatorej sem sklenil, da ga vzamem v svoje stanovanje, v lastno oskrbo. Ti duša moja, mu boš malo postregla. Sicer je to velikanska žrtev — toda sin je ne sme odreči svojemu očetu.«

Barbka je nagnila glavo in dvoje debelih solz je kanilo na nje rožnato lice; zdelo se ji je, da se zdaj za vedno poslavlja od srečnega, veselega življenja, ki jo je do danes družilo z ljubljenim ji soprogom. Potem pa je objela moža ter rekla ihteč toda odločno.

»Da Hinko — ti moraš to storiti za svojega očeta; jaz mu bom pa stregla —«

Doktor Golar pa si je privil ljubljeno ženkvo vroče na srce ter ji šepetal ginjen: »Hvala ti, zlata moja Barbka, tvoje biserno srce je najlepše plačilo za mojo ljubezen! —

200

Potepuha med seboj

Medtem je stal Fran Robič pri siromašnem ležišču, na katerem je ležal njegov pajdaš ter gledal brez sočutja nanj, ki se je zvijal v groznih bolečinah.

»Hej, ti stari pes,« je zaklical divje ter brcnil bolniža,

»zdaj naj se še ubijam s tabo? Kaj mi je pravzaprav početi s tabo? Ako mi zdravnik res pošlje ljudi iz bolnišnice, sem izgubljen. A razumeš boš, da nimam posebnega veselja radi tebe poginiti na vislicah. Sploh pa je ta zdravnik največji bedak, kar jih premore zemlja. Kaj pač izgubi svet, če pogine taka stara mrcina kakor si ti. No, če mi doktor ne mara dati strupa, si ga bom dobil drugod. Toda zadnji čas je, da grem k mlademu baronu, da mi izplača ono vsotico. Plačal mi bo, to vem sigurno, kajti računa s tem, da mu izvedem še neko drugo »krvavo delo«. Ha, ha, pa moral bi biti velik tepec da bi se po nepotrebnem izpostavljal nevarnostim. Kakor hitro čutim novce v žepu, pa jo popiham! Za denar dobim v Londonu vse, torej tudi dobro masko, tako da me izlepa ne bodo mogli izpoznati; brado ter lase sem si itak že počrnil in težko bi bilo v meni že sedaj izpoznati nekdanjega rdečelascva Franceta Robiča. Treba le še, da si nabavim fino gosposko obleko. Potem stopim smelo na parnik in hajd v Pariz, — kjer sem siguren. Toda prej nego odpotujem,« je nadaljeval sam pri sebi, »storim ti še malo uslugo, dragi prijatelj Morač: pošljem te k vragu. Upajmo, da bo dobiti kje v Londonu malo strupa za podgane. Če pridejo potem ljudje iz bolnišnice, je vse pri kraju in kratkomalo tudi konec vsakemu bedastemu popraševanju.«

Zdaj je bolnik dvignil glavo ter široko odprl tope oči. Usta so zazijala in nerazumljiv glas se je razlegal za trenutek hroščeče — hropeče po groznem hramu.

Franc Robič se je sklonil nad bolnika z ledenim, zaničljivim nasmehom.

»No, kaj pa je?« je rekel, »saj si bil vedno velik govornik! Kako, da ti manjkajo naenkrat vse besede?«

»Vode,« je zaječal bolnik, »le eno ka — pljo!«

»Vode hočeš imeti? To bi moral iti iskati doli na dvorišče! Kaj tebi treba vode! Zemlja, zemlja, črna zemlja, to je edino, kar še potrebuješ!«

»Jaz tr — pim,« je ječal starec, »imej u — smil — jen — je — z ma — no!«

»Usmiljenje? Da, čakaj malo, to bom pa precej imel! Ali me razumeš, če ti kaj rečem?«

Morač je prikimal.

»Potem ti naznanjam, da te bom danes ponoči zastrupil!« je zavpil Robič s trdim glasom starcu na uho.

»Ali si me zdaj razumel? Strup za podgane ti bom natlačil v grlo, da te bo vsaj enkrat konec.«

»Lopov!« je zahreščal starec. Krčevito so se mu stiskala in odpirala usta in bele pene so stopile na izsušene ustnače. Potem pa je omahnila glava na cunja sto vzglavje in celo telo se je jelo zvijati v grozovitih krčih.

Niti Robič ni mogel gledati tega strašnega prizora.

Prišlo mu je na misel, da mora k mlademu baronu in vesel je bil te misli, silno vesel, da se vsaj reši umirajočega starca.

Po veznil si je kapo na glavo, zaklenil vrata, vtaknil ključ skrbno v žep in urnih korakov odšel proti stanovanju mladega barona.

Prišedši do baronove hiše je obstal kakih sto korakov pred njo ter skrbno motril vso okolico. Nikjer ni mogel opaziti ničesar sumljivega.

Med potjo namreč se ga je bila lotila čudna misel, ki si je nikakor ni več mogel izbiti iz glave: kaj namreč, če bi ga baron le vabil v past, rekoč naj pride v njegovo hišo, kjer bi se ga na lahek način znebil?

»Toda ne boš,« je govoril Franc Robič sam pri sebi, »tudi jaz znam biti zvit in oprezen!«

In posegel je v žep dolge suknje, kjer je imel skrito ostrobrušeno bodalo.

Tiho se je splazil za hišo ter okoli vrta smuknil skozi ozka vratica v hišo. Vratica so bila le priprta in vse je bilo tiho in mrtvo v hiši, prav kakor mu je bil obljubil baron. Nikjer ni bilo ne sluga ne druge žive duše. Tolovaj se je plazil po stopnicah pazno in tiho kakor maček, ki preži na plen.

Hipoma se je vstavili.

Gori v prvem nadstropju so se odprla vrata. Robič se je stisnil k zidu ter počakal.

»Ali ste vi, prijatelj Robič?« se je začul glas od zgoraj. Bil je glas mladega barona.

»Da, jaz sem!« je odgovoril tolovaj ter bil v dveh skokih gori pri baronu. Ni prešlo pol minute in bila sta v neki krasno opremljeni sobani, kamor ga je bliskoma potegnil baron.

Tudi tukaj je Robič gledal oprezno na vse strani. Bibliica tapeciranih mobiliij mu ni bila nič kaj všeč.

»Kaj ko bi za kakim naslonjačem, za kakim divanom čepel človek ter iz te zasede hipoma skočil nanj?«

Toda videl je kmalu iz vseh kretenj, iz celega obnašanja baronovega, da je-le-ta sam z njim v sobi in da se mu ni bati nikakrega izdajstva.

»Ali Vas ni nihče videl? nihče opazoval, ko ste stopili v hišo?« je baron vprašal nekam vznemirjeno.

»Živa duša me ni videla!« je odgovoril Robič.

»In tudi Vi niste opazili nikogar ki bi stal ali hodil pred hišo? Pogledal sem poprej skozi okno in zdelo se mi je, da vidim na nasprotni strani moža, ki mi neprestano koraka gorindol.«

»Ah, to je moralo biti le slučajno! Kak človek morda, ki se sprehaja baš blizu Vaše hiše.«

»S tem sem se naposled tudi sam skušal potolažiti. Toda vraga, človek se vznemirja, da niti sam ne ve, kako in zakaj. Prej sem se vedno posmehoval, če so ljudje govorili o slabi vesti, ki muči ter vznemirjuje zločinca; zdaj pa to pri samem sebi občutim.«

»Dobro bi bilo, da malo premenite zrak, dragi moj gospod baron,« je rekel nato Robič smehljaje,

»ravnajte se po mojem izgledu. V najkrajšem času zapustim London. Seveda ne prej, nego dovršim drugo svoje delo.«

Robič je moral pač tako govoriti, da mladi baron ne bi slutil, da hoče zapustiti mesto takoj, kakor hitro dobi denar. Moral je nasprotno prepričati barona, da misli z vso resnostjo na to, da umori Elizo Ravington.

»Torej k stvari gospod baron,« je resno zaklical Franc Robič,

»znano Vam je, zakaj sem prišel sem! Uravnati hočeva svoj račun.«

Baron je stopil k elegantni omarici ter vzel iz nje zaboječik smodk, steklenico vina in čašo.

»Prižgite si smodko, dragi prijatelj,« je rekel nato,

»in tu pokusite čašo najboljšega. Tako se lože pogovoriva.«

Nalil mu je kupico vina ter predenj postavil zaboječik izbrano finih smodk.

Toda Robič se niti ganil ni.

»Kaj, vi nočete mojih smodk? Kaj so Vam morda preslabe?« je vprašal baron zbadljivo.

»No, pa ga vsaj pijte! Navdal Vas bo s čilostjo in hrabrostjo!«

»Hvala; hrabrosti mi ne manjka,« je zavrnil Robič.

»Toda od ljudi, s katerimi imam tako važna opravila kakor z Vami, ne vzamem ne jedi ne pijače, ne smodk. Ne zamerite mi tega, baron. Treba je vedno misliti na vse in se vedno izogibati vsake nevarnosti.«

»Ah, razumem,« je zaklical baron.

»Bojite se morda, da bi Vas utegnil zastrupiti. Toda prepričajte se, da Vam nisem hotel storiti ničesar žalega.«

Pri teh besedah je prijel baron napolnjeno kupico ter jo duškoma izpraznil do dna. Potem je še segel v zaboječik s smodkami ter si prižgal eno izmed njih, baš katera mu je bila prišla med prste!

»No, ali ste zdaj pomirjeni?« je vprašal nato Robiča.

»Pomirjen da. Toda kadil vendar ne bom in tudi ne pil. Pa preidimo k stvari.«

Robič je zdaj snel kapo z glave in baron je opazil, da nima več rdečih ampak črne lase.

»To ste pa dobro pogodilil,« je zaklical.

»Težko Vas bodo izpoznali. Toda grozno so Vam za petami ti psi! Vsi listi poročajo o Vašem zasledovanju. Pa povejte mi prijatelj, kako je kaj z Moračem, ali sploh še živi?« »Živi še, toda mislim, da bo današnja noč zanj zadnja,« je zavrnil tolovaj z vražjim nasmehom.

»In kdaj pride zadnja noč za Elizo Ravington?« je poprašal baron.

»Jutri,« zavrne tolovaj,

»seveda ako mi danes izplačate dogovorjeno vsoto.«

Baron je počasi privlekel listnico iz žepa ter bil videti nekoliko v zadregi.

»Dragi prijatelj!« je nato zaklical, potrudil sem se da zberem dotično svoto; toda ni se mi posrečilo. Vse kar vam zamorem danes vročiti je tisočak.«

Robičevo lice se je skremžilo, videti je bilo, da je grozovito razočaran.

»Računal je na to, da dobi najmanj okroglih pet tisočakov. S to vsoto bi se dalo popihati v inozemstvo. Zdaj pa mu je ponudil baron komaj peti del te vsote.

»Kaj hočem s tem?« je rekel s pikrim glasom ter odmahnil z roko proti bankovcu, ki ga je držal baron, v roki, nudeč mu ga. Kaj mislite, da bodete tu z mano norce zbijali, baron? Svoj denar hočem imeti.

»Za Boga, ne kričite tako,« ga je miril baron,

»saj nisva sama v hiši. Lahko bi nas čuli moji služabniki.«

»Me bodo čuli pač kmalu drugi ljudje, nego vaša služinčad!« je siknil Robič ter si iznova pokril glavo, »od vas se ne dam voditi za nos. Ako mislite uganjati lopoščine z menoj, grem takoj k policiji ter razkrijem vse.«

»Haha,« se je zasmejal baron.

»Kaj pa hočete povedati tam? Kaj imate vi sploh kak dokaz proti meni? Jaz pa jih imam dosti proti vam. Sploh ve cela dežela, da ste vi morilec advokata Blaka.«

Franc Robič je šinil kvišku. Z roko pa je segel v žep ter zgrabil bodalo, ki je imel tam skrito.

V istem trenutku pa je že tudi baron, prevrnil zabojček s smodkami ter bliskoma segel po samokresu, ki je bil skrit v zaboju med smodkami.

»Hočete-li boj?« je viknil baron ter nameril samokres proti čelu bandita,

»dobro, jaz sem pripravljen.«

Franc Robič je stopil za korak nazaj. Usta so se mu penila jeze. Toda videl je, da tu ne opravi ničesar.

»Ali veste,« je nadaljeval baron,

»da Vas zdaj lahko izdam policiji, ako rečem, da ste se utihotapili v mojo hišo hoteč me oropati. Meni bodo verjeli več nego vam, ki vas pozna cela dežela kot tolovaja in obešanjaka. Toda ne mislite, morda da hočem biti vaš sovražnik, da vas hočem ogoljufati, opehariti za vaš denar. Nikakor ne! Nahajam se le baš v tem trenutku v mali stiski. Le zaradi tega vam za sedaj ne morem več dati nego tisoč. Toda ako mi v dveh dneh prinesete dokaz, da Eliza Ravington ni več med živimi, dam vam obljubljeno vsoto in še tri tisočake po vrhu.«

Franc Robič je segel z obema rokama po bankovcu tisočaku, ki je bliskoma izginil v njegovem žepu.

»Velja,« je siknil hripavo;

»pojutršanjem vam prinesem dokaz, da Elize Ravingtonove ni več na svetu. Toda zapomnite si, kaj ste mi obljubili.«

Potem pa je bliskoma švignil proti vratom, in čeprav je dobro čul, da ga baron kliče, je drvel doli po stopnicah, hiteč na pol blazen od jeze proti domu. Neznosno ga je mučilo, da baronu ni mogel do živega in uvidel je, da so pokvarjeni vsi njegovi načrti, kajti hotel je London zapustiti brez velike vsote denarja.

Robič je bil na ulici.

Bila je deževna, vlažno mrzla jesenska noč. Robič se je zavil v ovratnik svoje suknje, da ne bi preveč prezebal.

Pazljivo se je ozrl na vse strani, preden je nadaljeval svojo pot. In glej, čudno se mu je zdelo, da je videl doli ob kraju vrta stati visoko moško postavo, in ko se je ozrl na nasprotno stran, videl je tudi tam nekega moškega, ki je stal nepremično, kakor da straži baronovo hišo.

Robič je moral na vsak način mimo enega ali drugega. Hrabro je korakal mimo postave in že jo je hotel zaviti v stransko ulico.

Tu pa skoči širokopleč, velik mož proti njemu. In v istem trenutku je Robič že čutil cev samokresa na svojem čelu.

»Stoj, tolovaj! Niti koraka dalje! Roki kvišku!«

Robič je dobro vedel, kaj pomeni ta prijazni poziv, in hitro je stegnil obe roki kvišku, kolikor je le mogel. Mislil je, da ga je napadel kak londonski poulični tolovaj. Toda takoj je uvidel, da je stvar drugačna, kajti videl je, da že pristopijo druge osebe, med njimi dva stražnika v uniformi.

Za hip se je stresel ter se zganil, kakor da hoče uteči. Toda oni mu je pritisnil revolversko cev še trše na čelo.

»Ne skušaj nikamor uteči, daleč tako in tako ne bi prišel, kajti ulica je vsa zastržena!«

Robič je zdaj izpoznal osebe, ki so se mu bližale; med njimi je bil policijski komisar, neki pomorski častnik in - Robič je nehote zakričal, ko ga je zagledal - grof Radivoj Sokolski.

Zdaj je vedel, da je izgubljen.

»Imamo ga, gospodje!« je zaklical mož z revolverjem;

»kakor kaže, ima toliko pameti, da se ne bo zoperstavljal. Gospod komisar, bodite tako prijazni in dajte znamenje, da pride voznik.«

Toda v istem trenutku se je Robič počeni, telebnil moža pred sabo tako silno z glavo v trebuh, da je le ta z bolečinskim krikom omahnil. Potem pa se je spustil v divji beg. Čul je, kako kličejo za njim:

»Le naprej, le za njim, imeti ga moramo za vsako ceno!«

Robič je tekel, kar so ga le nesle noge. Tekel je z naporom vseh življenjskih sil. Saj je vedel, da ne gre tu le za prostost, da gre za njegovo življenje. V divjih skokih je drvel naprej, za njim pa jo je švigal mlad, boder elastičen mož, ki ni bil nihče drugi, nego Marcel Remič.

Robič je bil že na koncu samotne ulice. Ako se mu le posreči uiti okolu hiše, dospel bi v eno glavnih ulic Londonskih, kjer bi se z lahkoto poizgubil v gneči.

Toda v tem hipu je zadel ob moža, ki mu je prihajal naproti. Dotičnik je padel na tla in hoteč se dvigniti, oprijel se je tolovaja in tako tudi njega potegnil na tla.

V par trenutkih je bil že pomorski častnik pri Robiču. Pritisnil ga je ob tla ter mu pokleknil na prsa, tiščoč ga z železnimi pestmi, tako da se je zaman zvijal in krivil pod njim. Robič je izpoznal Remiča. Vedel je pa tudi, da je izgubljen.

Toda imel je še bodalo! Če bi se mu posrečilo, izvleči bodalo ter zasaditi je Remiču v prsa, utegnil bi se morda vendar še oprostiti, preden bi dospeli ostali zasledovalci.

»Prokleti pes!« je zaškipal bandit ter sunil z bodalom, ki ga je srečno izvlečil iz žepa, proti Remiču.

Toda Remič je bil takoj opazil nevarnost ter ga krepko telebnil po roki, da je omahnila.

V tem sta dospela komisar in grof Radivoj Sokolski.

Dospela sta z njima tudi stražnika in vsi skupaj so Robiča kmalu zvezali z jeklenimi okovi tako trdno in krepko, da se ni mogel več ganiti. Naposled so mu vkovali še levo nogo v jeklen obroč, ki je bil opremljen s tanko a jako močno železno verigo.

Tako je bil Robič zdaj precej nenevaren in če je skušal suvati in ruvati okrog sebe, je to imelo le posledico, da je vsakokrat telebnil na trdi ulični tlak, tako da so ga morali večkrat dvigniti.

Krvavel je že iz nosa in iz ust in tudi na glavi se je bil potolkel ob cestnih kamnih.

»Voz je že tu,« je zaklical komisar.

»Spravimo ga noter.«

Nabralo se je med tem mnogo občinstva. In le združenim močmi se je posrečilo spraviti tolovaja v voz. Vrgel se je bil z nova na tla, rjovel in tulil, razsajal, brcal in butal okrog sebe kakor norec. Ljudje, ki so opazovali to divjanje, si niso mogli kaj, da se ne bi razveselili, ko so čuli, da je to toli nevarni ropar in morilec Robič.

Ko je dospel voz na policijo, vedel se je Robič popolnoma mirno in dostojno. Spoznal je, da mu zdaj vse skupaj ne pomaga nič ter sklenil, da ne bode zaman oslabel svojih udov, ki jih utegne danes ali jutri morda še rabiti zdrave, krepke in čile v svojo osloboditev.

Peljali so ga v malo sobo, v kateri je ostal sam s policijskim komisarjem, grofom Radivojem ter urednikom njegovega Londonskega dnevnika.

Komisar je sedel k pisalni mizi. Oni trije pa so se vsedli njemu nasproti.

»Ali ste Vi Franc Robič?« je vprašal komisar.

»Jaz ne odgovarjam ničesar! Ne prašajte me ničesar, ne silite v me, — pustite me v miru. Napadli ste me na ulici kot divja zver. Nedolžen sem in si bom znal zadobiti svojih pravic!«

»Čujte, Franc Robič! Ne delajte težkoč sebi in oblastvom. To je jasno kot beli dan, da ste Vi Franc Robič, ki ga iščejo oblastva že celih pet let. To je jasno kljub Vašim črnim lasem, ki jih Vam z vodo in z milom kmalu zopet izpremenimo v rdeče, da bodete rdečelasce, kakor takrat, ko ste umorili mistra Blaka.«

Franc Robič je malomarno skomignil z ramama.

»Ne poznam nikakega Blaka,« je rekel,

»in nisem nikoga umoril.«

»Tako? No, potem Vam pa pripeljem pričo, ki Vas je natanko spoznavala pri Vašem zločinu in tudi videla, ko ste skočili iz okna pri »Belem slonu«!«

»Beli slon«? Kaj pa je to? — Morda kaka gostilna. O tem ne vem ničesar!«

»No, potem Vas jaz zdaj na pričo prav kmalu pripeljem pričo, ki Vas je videla in baš tej priči se imate zahvaliti, da stojite tu pred mano vkovan v železje.«

Robič je premišljeval, če bi bilo sploh mogoče, da ga je takrat res kdo opazoval.

»Da, da, vidite, imamo vendar še tudi dobre meščane, ki policiji kaj ovadijo, ne da bi se zbali maščevanja zločincev. In tak meščan je baron Ralf Ravington, ki nam je pripomogel, da ste zdaj v naših varnih rokah.«

Komaj je čul Robič to ime, se je stresel, da so zazvenele verige.

»Ralf Ravington?« je divje zakričal.

»Ha, ha, on je torej igral vlogo izdajalca! Njemu se imam zahvaliti, da ste me vjeli?«

»V par minutah bo baron sam tukaj ter Vam resnico povedal v obraz.«

»Tako, — tako, — « je sikal tolovaj, škripaje zobmi.

»No, če je on priznal svoje, bom pa tudi jaz svoje!«

Toda hipoma se je stresel Robič. Kaj, ko bi ga hoteli na ta način izpeljati na led, da mu izvabijo priznanje? Tako se čestokrat skuša zločinec.

»Kaj ne, Vi prihajate pravkar iz hiše barona?« je nadaljeval komisar;

»nu, baronet Vas je dobro izvabil ter vjel v svojo past, sprejemši Vas v svojem stanovanju na naš ukaz.«

Zdaj je bil Robič prepričan, da ga je baronet izdal. Divje, bolestno je zakričal.

»Dobro torej, ker je bil Ralf Ravington tak lopov, mu tudi jaz ne bom prizanašal več. Pišite torej, gospod komisar!«

Grobna tišina je nastala. Komisar je vzel pero in po nekaj trenutkov je pričel Robič s težkim, hropečim glasom:

»Jaz, — Franc Robič, — potrjujem s tem, da sem skupaj z nekimi drugim pajdašem zvabil odvetnika doktorja Blaka v gostilno k »Belemu slonu«, kjer sva ga umorila. To se je pa zgodilo na ukaz baroneta Ralfa Ravingtona, ki je hotel uničiti odvetnika, ker bi mu le ta lahko škodoval pri neki dediščini. To svojo izjavo izrekam neprisiljeno ter se enkrat za vselej odpovem, jo kedaj prelicati. V dokaz temu, da me je najel Ravington, bodi ta tisočak-bankovec, ki ga boste našli v moji suknji.«

Franc Robič je umolknil. Obšla ga je slabost. Urednik ga je porinil stol poleg njega, kamor se je zgrudil. Vedel je, da je zdaj vse izgubljeno, da si je sam ugladil pot na vislice. Toda vsaj to edino je dosegel, da bo poleg njega visel tudi — baronet.

Komisar je pozvonil in vstopili so štirje redarji. Odpeli so železne spone na desni roki Robičevi tako, da je mogel pregibati prste.

»Podpišite, Franc Robič!« je dejal komisar.

Tolovaj je omahovaje pristopil k mizi. Tresel se je po vsem telesu in komaj je mogel držati pero. Z največjim naporom je izgotavljal usodepolni podpis.

In zopet so ga vklenili. Preiskali so mu vse žepe in našli tisočak Ravingtonov pa tudi ostanek onega stotaka, ki ga je bil malo poprej tudi prejel od barona.

»Tako, prijatelj,« je rekel policijski komisar, ko je bil Robič zopet vklenjen,

»zdaj Vas popeljemo v glavno zapore, kjer boste lahko mirno čakali na izid razprave. Resnici na ljubo, Vam še povem, da Vas baronet nikakor ni izdal in da nasprotno niti sam ne sluti, kaka nevarnost se zbira nad njegovo glavo in da bode vsakojako še danes ponoči prijet.«

Zdaj pa se je spustil tolovaj v blazen krohot.

»Torej so te vendar speljali? Tebe, starega lisjaka, ostarelega v zločinstvih! Pa v tako očividno past! Torej storite z mano, kar Vam drago. Odpeljite me! Vse čem Vas več videti! Vrag Vas uduši vse skupaj! Zraven peklensko naj Vas požre, Vi prokletniki! — Jaz sem z življenjem pri kraju!«

V tem hipu je potegnil neki uslužbenec za verigo in tolovaj je telebnil na tla. Bliskoma so ga pograbili redarji ter ga odnesli v zapor.

»Gospoda,« je rekel policijski komisar navzočim,

»čuli ste izjavo tolovaja Robiča, videli ste, da je neprisiljena, kar boste, ako treba, tudi lahko potrdili s prisego.«

»Da, to lahko potrdimo, kadarkoli in kjerkoli treba,« je zaklical urednik.

»Toda povejte mi, kaj je storiti z baronom? — Mislim, da bi bilo umestno, ako obudoma store vse potrebno, da se jim ta nevarni tič ne izmuzne!«

»Tega se nam sicer ni bati, kajti skrbel sem že zato, da se straži neprestano njegova hiša,« je rekel komisar.

»Deset preoblečenih najzanesljivejših stražnikov opazuje vsako njegovo kretnjo, tako da je skoro bi se reklo, popolnoma nemogoče, da bi nam ušel, tudi če bi morda vedel, kako se je zasukala stvar. Sploh pa ga nameravam to noč spraviti v varno uradno zavetje in ste vsi gospodi na to brez dvomno zanimivi in imenitni lov prijateljsko povabljeni. Končno se Vam zajedno prav, iskreno zahvaljujem za pomoč pri aretaciji nevarnega roparja Robiča. Mislim, da tudi Londonski krvnik že dolgo ni imel posla z žrtvijo enake vrste.«

»Zdaj pa, gospoda moja, hočem se še predvsem na lastne oči prepričati, kje in kako je spravljen naš žalostni junak, kajti pri tem zločincu človek ni nikdar dosti oprezen. Jutri ga itak prepeljejo v glavne zapore, za danes pa mora ostati tu v navadni ječi, kjer žalibog nimamo zadosti varnostnih priprav za tako nevarne tolovaje. Potem je še tudi treba, da prizna, kje se nahaja njegov pajdaš, doktor Morač. Mislim, da se zdaj ne bo več obotavljal, kajti zadostno smo ga stresnili.«

»Pojdiva, dragi Remič,« je rekel grof Radivoj Sokolski svojemu spremljevalcu,

»idiva takoj k Elizabeti in Marti, da jima sporočiva o srečnem izidu nevarnega lova.«

»In Vi, gospod urednik, greste-li tudi z nama?« se je obrnil k uredniku.

»Jaz, gospoda moja, pohitim zdaj, kar le najhitreje morem v svojo redakcijo, kjer spišem najnovejši, najbolj zanimivi članek jutrišnjega lista: Franc Robič, najnevarnejši tolovaj sedanjosti, ujet!« —

Tudi doktor Hinko Golar je med tem časom storil svoje.

Dogovorila sta se bila z Barbko, da se odstopi bolniku velika svetla soba z razgledom na vrt in dr. Golar je nato odšel, da preskrbi vse potrebno. Barbka pa je med tem doma pripravila vse potrebno v bodoči bolnikovi sobi.

Golar je naprosil ravnatelja neke bolnišnice, naj mu posodi za par ur nosilnico ter stavi na razpolago dvojico nosačev, ki se razume ta na prenašanje težko obolelih. Ravnatelj je srčno rad ustregel zdravnikovi prošnji. Vendar je bilo že pozno zvečer, ko je doktor Golar prispel z nosačema do siromašne kamre nesrečnega mu očeta.

Dr. Golar je skušal odpreti vrata, toda zaman. Čul je pa notri težko hropenje bolnikovo in nekako čudno šumenje. Drugega glasu ni bilo slišati.

Mladi zdravnik je takoj izpoznal, da je pajdaš Robič zapustil svojega bolnega tovariša.

»Čakajta malo tu zunaj,« je rekel nosačema,

»grem po ključavničarja, da odpremo vrata.«

Ključavničar je skoro prišel in brez posebnega napora s pripravnimi orodji odprl stara vrata.

Zdaj pa se je nudil prišlecem grozen pogled. V tem smrdečem brlogu se je nastanilo vse polno podgan, ki so takoj, ko je Robič odšel, prilezle iz raznih razpoklin in votlin ter se v jatah po dvajset in trideset lotile nesrečnega bolnika, ki se jih nikakor ni mogel ubraniti. Na rokah in nogah in na glavi so ga bile oglodale, da je bil poln krvavečih ran.

Tako strašno se je maščevala usoda nad njim, ki je bil nekdaj sam največji lopov, ki je sam na naj neusmiljenejši način trpinčil nedolžne bolnike.

Ko je Golar vstopil, šinile so podgane na vse strani.

Golarja je spreletavala groza pri pogledu na polumrtvega oglodanega, krvavečega starca. Če tudi ne bi bil njegov sin, vendar bi moral imeti z njim najglobokejše sočutje.

»Naprej torej!« je velel Hinko Golar nosačema,

»dvignimo bolnika na nosilnico in potem ga nesite prav oprezno.«

Že so vsi trije starca spravili na nosilnico in nosača sta ga baš zavijala v snažno, svežo odejo, ko se je začulo na stopnicah glasno šumenje in ropotanje in žvenketanje šabelj.

»Stojte! Kaj se godi tukaj!« se je začul zdaj osoren glas.

»Nikdo mi ne gre iz tega kraja. V imenu postave odgovorite mi na moja vprašanja!«

Golar je hipoma izpoznal policijskega komisarja ter več redarjev.

»In kdo ste Vi, gospod?« ga je vprašal takoj policijski komisar z nekakšnim nezaupanjem,

»kdo ste in kaj imate tu opraviti? Kje je mož, ki mu je ime doktor Morač in ki stanuje v tem hramu?«

»Doktor Morač je prav ta-le, ki leži tu pred Vami na nosilnici. Moje ime pa je doktor Hinko Golar; poklican sem bil pred par urami k temu bolniku in ker sem takoj izpoznal, da je jako slab, sem odredil, da se ga ima prenesti v kako bolnico. Ti nosilci so nastavljenci bolnice in tudi ta nosilnica je last bolnišnice.«

»Če je stvar taka, gospod,« je rekel policijski komisar,

»potem oprostite, da sem rabil tako stroge besede. Torej to je doktor Morač, oni toliko časa zasledovani zločinec, ki je sokriv umora odvetnika Blaka in kateri ima še nebroj drugih zločinstev na črni vesti. Torej Vas, doktor Morač, aretujem v imenu postave.«

Bolnik je dvignil glavo, izbulil oči ter gledal par trenutkov komisarja, kakor da se zaveda tega, kar se z njim godi. Usta so zazijala in votlo hropeč glas se je razlegal po hramu, potem je pa padla glava nazaj v blazino.

»Gotovo izprevidite, gospod komisar, da s tem človekom ne bo mogoče dosti pravdati; telo mu je docela izčrpano in poleg tega je smrtno ranjen.«

»Jeli v resnici tako bolan,« je izpraševal komisar,

»ali se morda le dela bolnega? Kajti sični ljudje so polni vsakovrstnih zvijač!«

»V tem slučaju je kaj takega povsem izključeno,« je odgovoril Hinko Golar.

»Doktor Morač si je pri padcu zdrobil hrbtenico, — to je ena najhujših poškodb, kar jih sploh pozna zdravniška veda.«

»Na vsak način pa moram moža privesti v zapor,« se je odločil po kratkem premišljevanju policijski komisar.

»Oddali ga bodo seveda takoj bolnišnici, toda izpustiti se ga ne sme več. Aretovanec lahko ostane na tej nosilnici, toda moji redarji ga imajo odvesti.«

Golar je izprevidel, da je tu vsak odpor brezupen in je po tolikih skrbnih in predpripravah moral mirno gledati, kako mu redarji odvedejo umirajočega očeta.

Ves obupan in grozno razburjen je šel proti domu ter povedal Barbki, kako in kaj je z očetom.

Barbka je ljubeznivo objela in tolažila žalostnega moža.

»Ti jočeš, Hinko,« je zaklicala.

»Oh, razumem Te. Toda ko se Ti poleže prva najhujša bol, potem, dragi moj, se boš pa zopet čutil lahkega in čilega, da, prav oddahnil se bodeš, kajti misel na Tvojega očeta je bila kakor črna pošast, ki je mučila in plašila sicer mirno Tvojo dušo.«

»Da, jokam, jokam radi njega,« je zajecal Hinko, ves v solzah,

»čeprav ga moram zaničevati. Le dobro, da moja uboga mamica ni doživela teh britkih, prežalostnih ur — — —«

201

Novi sobni najemnik

Ko je Franc Robič oni usodepolni večer, ko se je enkrat konec napravil zločinskemu početju rdečelasnega bandita, odšel od baroneta, je ta ostal precej zamišljen v svoji sobi.

»Ta Robič mi začenja nevaren postajati,« je mrmral sam s seboj ter hodil gorindol po sobi,

»in vendar, še na morem dati temu rdečelasemu lopovu končno brco, kajti potrebujem ga še, da mi spravi Elizabeto Ravington s poti. Potem bom že videl, na kak način ga lahko odstranim. Vrag naj vzame te sitnosti, raje hočem misliti na lepo, ljubeznjivo deklico, katero zasledujem že par dni. Prerad bi vedel, kdo je ta mala in to moram še danes izvedeti. Toliko vem, da stanuje pri neki vdovi Barlen. To je dobro, kajti vdove so rade zgovorne in klepetave. Kaj ko bi danes obiskal to madamo Barlen in poizvedel, kdo je pravzaprav s to mlado deklico?«

S temi besedami je odšel Ralf Ravington iz stanovanja.

Prisedši na ulico je sedel Ravington na voz ter povedal kočijažu naslov gospe Barlen. Nato se je naslonil nazaj v mehke blazine z občutkom človeka, ki ga čakajo prijetne urice.

Saj niti dvomil ni, da bi se mu ne posrečilo vjeti sladko golobico, ki ga je že par dni tako zanimala. Pri ženskah je imel vedno srečo. In dokler bo imel denarnico z bankovci napolnjeno, ni dvomil, da bi ne premagoval ženskih src.

Baronet ni opazil, da je sledil njegovem vozu še drug voz in sicer v isto smer kakor se je peljal njegov.

Toda drugi voz je ostal v gotovi razdalji od prvega.

Kakih sto korakov pred malo čedno hišico, v kateri je stanovala gospa Barlen, je dal Ravington ustaviti voz. Izstopil je iz njega ter potem pozvonil v hiši.

Čedno oblečena dekla mu je odprla ter ga peljala v sprejemno sobo.

Ralfu ni bilo treba dolgo čakati. Vrata so se odprla in vstopila je mala, a ponosna gospa, kateri so lasje na sencih že malo osiveli. Iz okroglega obraza sijalo dvoje ljubih in milih oči.

»Prosim, kaj želite?« je vprašala gospa Barlen ter motreč obiskovalca postala stopil bliže.

»Gospa Barlen,« je odgovoril baronet ter se malo priklonil,

»moje ime je Edvin Ralf. Slučajno sem izvedel, da imate v svoji hiši sobo za oddati. Ali je res to?«

Gospa je v resnici imela v zgornjem nadstropju eno sobo za oddati v najem. Oddala bi jo že lahko davno, toda vsakega ni vzela v hišo, ki je prišel vprašat. Držala je na to, da je bila njena hiša vedno na dobrem glasu.

»Res je, gospod,« je odgovorila vdova,

»v prvem nadstropju je ena soba prazna. Toda ne vem, če Vam bo ugajala. Kakor vidite, nisem prav elegantno urejena in tudi hrana v moji hiši ni za razvajene želodce. Mi morate že oprostiti, gospod, toda vtis, ki ste ga napravili name, je oni človeka, čegar življenje zahteva kaj več nego nudim jaz.«

Nekako v zadregi je obračal Ralf elegantno palico v roki.

»Najbrž mislite, da razodeva moja obleka bogatega človeka?« je smehljaje zaklical Ravington.

»No, bogat nisem v tem trenutku, toda upam še postati. Prišel sem namreč iz Škotskega v London, da vzdignem tukaj večjo dediščino, o kateri se pa še pravdam. Dokler se ta pravda ne konča, sem prisiljen preprosto živeti. Torej izpravičite, a me lahko sprejmete v svojo hišo.«

»Ako ste s tem zadovoljni, kar Vam bom dajala,« je odgovorila gospa Barlen,

»ste mi dobrodošli. Toda pogoji imam še, preden Vas vzamem v stanovanje.«

Ralf Ravington je precej začudeno gledal malo ženo.

»V moji hiši stanujeta namreč dve mladi dami,« je nadaljevala gospa Barlen,

»dve jako dostojni deklici, katerima nočem, da bi imeli kake neprijetnosti. Sicer sem v svoji hiši vedno gledala na dostojnost, to pot pa še posebno povdarjam, da se morajo izogibati bližjega znanstva teh deklic, kajpada izvzemši pri skupnih obedih.«

»Draga gospa,« je zaklical Ravington, »kaj pa mislite? Ob sebi je umevno, da bom z damama občeval z največjim spoštovanjem, nato se lahko zanesete.«

»Potem je vse dobro. Ali si hočete ogledati sobo?«

»Ne samo ogledati, ampak takoj bi se rad naselil v nji,« je odgovoril baronet.

»Moje stvari pridejo sicer šele jutri, toda plačal Vam bom takoj za cel teden naprej.«

Ralf je potegnil denarnico iz žepa ter plačal zahtevan znesek za prvi teden, kajti na Angliješkem in v Ameriki se vedno plačuje le za teden.

Nekaj minut pozneje je Ralf Ravington že sedel v svoji sobi v prvem nadstropju, ki je bila precej elegantno urejena. Kljub temu se je zdela soba Ravingtonu siromašna, ako je mislil na svojo elegantno hišo.

Ko je Ralf zaklenil vrata, je odložil suknjo, klobuk in palico ter sedel v blazinast stol pri oknu.

»To bo pa pikanten doživljaj,« je govoril sam s seboj ter si prižgal cigaro.

»Danes pri večerji bom najbrž videl ter imel priliko seznati se z njo. Gotovo ne bo tako samoglavna, kajti čeprav prisega gospa Barlen na njeno krepost, mi to še ni nikak dokaz, da si punica ne da vse živega. — Haha, ženske so tako zvite; nobena si ne da gledati v karte. Vse si zaupajo, samo — svojih grehov ne.«

»In ako bi se pa le branila,« je nadaljeval Ravington svoj samogovor,

»haha, potem se že najde v tej hiši priklika, da se punico vzame s silo. Po noči, ko je vse tiho, ko vse spi, stopiti v njeno sobo ter jo napasti! Drugo jutro bo pa lepo molčala o tem, kar se je po noči zgodilo. Kajat! ali bo izpremenila svoje mišljenje ali ji bo šla pa sramota za njimi usta.«

V tem hipu je Ravington vstal ter stopil k steni, ki je ločila njegovo sobo od druge sobe.

Začul je namreč glasove za steno. V teh rečeh jako izurjeno uho mu je takoj izdalo, da govorita dve dami med seboj.

Plemeniti baronet se ni sramoval prisluškovati. Na vse načine se je trudil, da kaj sliši o tem, kar se je v sobi govorilo. Toda slišal je le posamezne besede, celih stavkov ni mogel razločevali.

Ni dolgo trajalo in zaslišal se je zvonec po hiši. Ta je klical najemnike sob gospe Barlen k skupni večerji v obednici.

Ralf Ravington se je še enkrat ozrl v zrcalo; da se prepriča o nepremagljivosti svoje osebe, ter si navihal brke pod nosom. Nato je šel po stopnicah v pritličje. Ura je bila sedem.

V obednici je gorela velika svetilka. Njena svetloba je padala na okusno pogrnjeno mizo, pri kateri sta že sedeli mladi dami, ko je Ravington vstopil.

Dami sta bili Alenka pl. Radičeva in Rožica.

Odklar je Mirko Višnjeogorski brez sledu izginil, sta v Londono, vedno navdani od upanja, da se jima Mirko najti.

Vse sta poskušali, kar bi ju moglo doveseti do cilja, a vse dosedanje pozvedbe so bile brezvspešne.

Zato sta sklenili, da se v naslednjih dneh vrneti v domovino, kajti Alenka ni hotela za nobeno ceno še dalje pustiti same Minke, ki je tako zelo potrebovala nje ne oskrbe in nadzorstva.

Deklici sta sami zase živeli, odkler sta bili v Londono ter se popolnoma postavili v varstvo gospe Barlen, katera sta našli materinsko prijateljico.

Z ostalimi hišnimi stanovalci nista skoro nič prišli dotiko; le pri obedu sta jih videli. Večinoma so bili mladi trgovci in uradniki, ki so bili jako uljudni proti deklicama. Nihče si ni upal stopiti z Alenko ali Rožico v bližjo dotiko, čeprav je lepota deklic napravijala nanje globok vtis.

Tem neprijetneje sta bili deklici zdaj razočarani, ko je novi najemnik gospe Barlen kar tako stopil k njima. Ta najemnik se jima predstavil, namreč pod imenom Edvin Ralf.

Rožica se je takoj spommila, da je tega človeka že srečala na ulici.

Takrat jo je nesramni pogled s katerim jo je motril, neprijetno dirnil. Tudi je opazila, da se je nenadoma obrnil ter delj časa hodil za njo.

Rožica je zato med večerjo kratko, skoro nevoljno odgovarjala na vprašanja, katera je Ravington na njo stavil. Niti najmanjše prilike mu ni dala, da bi se ji bolj zaupno približal.

Takoj po večerji sta deklici odšli v svojo sobo. Ralf Ravington je že malo minut poprej vstal ter odšel v svojo sobo. Nihče v hiši ni slutil, kaj je novi najemnik delal, ko je bil sam v sobi.

Ralf je namreč sklenil, da hoče na vsak način slišati, o čem se deklici pogovarjata. Ker se mu to ni poprej posrečilo, je sklenil drugače uresničiti svoj namen.

Ne da bi kdo opazil, se mu je posrečilo, da je vzel z mize šveder, s katerim se zamaški vlečejo iz steklenice, ter ga skril v žep.

Zdaj je stal pri steni, ki je ločila njegovo sobo od one obeh dam. Ker je bila stena lesena, je v malo minutah napravil luknjico v njo.

Luknja seveda ni bila velika, toda prisluškovalec je vendar vse slišal, kar se je v sosednji sobi godilo.

Toda Ralf Ravington je najprej slišal svojo lastno sramoto, kakor pravi pregovor.

»Alenka,« je zaklicala Rožica, ko sta s prijateljico prišli v sobo,

»ali si si dobro ogledala tega neprijetnega človeka, ki je danes prvič sedel z nama pri mizi?«

»Da,« je odgovorila Alenka,

»in priznati ti moram, da me je jako neprijetno dirnil.«

»In ko bi še vedela,« je zaklicala Rožica,

»kar vem jaz o njem, bi še drugačne misli imela o njem. Velika sreča je za naju, da odideva že v par dneh iz te hiše, kajti s tem človekom nočem na noben način dlje časa stanovati pod isto streho.«

Rožica namreč doslej še ni nič povedala prijateljici, da je srečala Ralfa Ravingtona, kajti preveč se je sramovala, da je vzbudila pozornost takega človeka.

»Zdaj je pa,« Rožica jezno zaklicala:

»Da, je pomislila, draga prijateljica, pred kratkim, ko sem se od nekega opravka vračala domov, sem nenadoma opazila, da mi prihaja nasproti gospod, ki me je neprestano gledal. Saj veš, Alenka, da ne dam nikdar moškim povoda, da bi me tako nesramno gledali. Mirno grem svojo pot, ne da bi se okrog ozirala. Kljub temu je pa ta človek takorekoč bulil svoje oči v moje, da sem jih morala povesti. Naglo sem šla na drugo stran ulice, pa mogla povesti. Naglo sem šla na drugo stran ulice, pa tudi tja je šel za menoj. Pospesila sem korake, pa tudi on je šel hitreje. Bala sem se in tresla, da bi me ne nagovoril. In res bi takoj policista poklicala na pomoč, ko bi si to drznil storiti. K sreči pa nisem prišla v to zadrego. Toda spremljal me je skoraj do te hiše in zdi se mi celo, da je videl, v katero hišo sem šla.

Alenka je poslušala prijateljico s temno namrščenimi obrvmi. Česar se je že davno bala, se je zdaj zgodilo, — že davno si je rekla, da mora Rožičina lepota, njena čudovita, deviška postava prej ali slej vzbuditi pozornost moških in da bi vsled tega nastale neprijetne posledice.

Alenka ni hotela prijateljice na noben način izpostaviti kaki nevarnosti. Zato se je zdaj zelo prestrašila, ko je od Rožice slišala, da je tega Edvina Ralfa že poprej srečala v Londonu.

»Poslušaj, Rožica,« je rekla,

»to ne pomeni nič dobrega. Skoro se bojim, da je ta človek zaradi Tebe prišel v hišo gospe Barlen.«

»Kaj, to si misliš?« je vzkliknila Rožica.

»Tebi se zdi to mogoče?«

»Da, nemogoče se mi ne zdi, da se hoče na ta način seznaniti s Teboj, zato se je vsilil v Tvojo bližino. Zato se bova morali varovati.«

»Jaz sem ga danes že zavrnila, ko je hotel z menoj pogovor začeti in občevala bom zdaj z njim z največjo hladnostjo. Name je ta človek s prežitim obrazom že od prvega hipa napravil jako neprijeten vtis. Da, še več nego to, — v njegovi bližini čutim neko grozo in imam občutek, da je hudoben človek.«

»No, na vsak način hočeva izvesti svoj načrt,« je odgovorila Alenka po kratkem odmorom,

»ter čimprej oditi iz Londona, ker ne moreva onega najti, ki sva ga tu iskali.«

»In jaz naj bi res šla iz Londona, ne da bi vedela, kaj se je z Mirkotom zgodilo?« je zaklicala Rožica ter si obrisala solzo iz očesa.

»O, ljuba prijateljica, srce mi bo počilo pri slovesu. Tu v Londonu je izginil. Tu ga je nekdo spravil v blaznico doktorja Morača in blaznica je pozneje zgorela. Niti tega ne veva, če je bil takrat v goreči hiši ali če je že poprej odšel iz nje. O Bog, kako temno je vse pred menoj, — kakšna bodočnost me čaka!«

Rožica se je zgrudila v stol ter jokala vroče solze. Poslušalec za steno se je pa zmagoslavno smejal, — kajti vedel je, da bo izza teh žalostnih besed lahko približal deklicama. Pogovor deklic, ki ga je pravkar slišal, mu je dal migljaj, kako lahko pride v dobro zastrazeno trdnjava.

Stopil je od stene, trenotek premišljaval ter sklenil odločen sklep. — — — —

Alenka je stopila k Rožici, ji nežno gladila lase ter ji šepetala:

»Nikdar ne jokaj, ljuba Rožica! Glej, ali nisem tudi jaz tako nesrečna kakor Ti? — Tudi jaz pogrešam onega, ki mi je vse na svetu. Ne, poguma ne smeva izgubiti. Upaj na Boga in on bo nama pripeljal najina ljubjenca, ako je tako sklonil v svoji modrosti.«

V tem hipu je nekdo potrkal na vrata in deklici sta se prestrašeni zdrznili.

»Kdo pa je?« je vprašala Alenka,

»ali ste Vi, gospa Barlen?«

Deklici sta bili navajeni, da je le gospa Barlen prišla v njih sobo. Nihče drugi od sostanovalcev ni še prestopil praga te sobe.

Komaj je pa Alenka to vprašala, ko so se že vrata odprla. Toda namesto pričakovane gospe Barlen je vstopil oni, o katerem sta deklici pravkar nič kaj laskavo govorili.

Alenka je stopila korak nazaj. Iztegnila je obe roki kakor bi se hotela braniti. Tudi Rožica je skočila s stola. Deklici sta groze onemeli, ko sta zagledali Ralfa Edvina na pragu svoje sobe.

Ralf se je smehljaje priklonil, stopil nato v sobo ter takoj vrata za seboj zaprl.

»Prosim tisočkrat opravičenja, častiti dami, ako Vaju morda motim,« je rekel,

»toda tako važna zadeva me je pripeljala k Vama, da sem moral vstopiti, čeprav me morda imata za vsiljivca. — Ne bojte se ničesar, takoj VajuTtJ prepričam, da imam poštene namene. Samo to prosim, da me par hipov mirno poslušata.«

»Gospod!« je vzkliknila Alenka po kratkem molku,

»s kako pravico se drzneta priti v najino sobo? Ako ste omikan človek, bi morali vedeti, da se mora ženskam naznaniti poprej obisk!«

202

Plemenitaš brez časti

»Domišljujem si, da sem omikan človek,« je smehljaje odgovoril Ralf,

»toda v gotovih okoliščnostih se mora naglo ravnati. — So stvari na svetu, častita gospodična, o katerih se more le med štirimi očmi govoriti ali le v navzočnosti onih, ki vedo o tem. Zato nisem hotel poprej obvestiti gospe Barlen, da Vaju hočem obiskati. Ako ste tako dobri, da me poslušate do konca, se boste tako prepričali, da je to največje važnosti za Vaju, kar bom povedal. Tudi Vama ne tajim, da sem se pod nepravilim imenom naselil v tej hiši, le da pridem v Vajino bližino.«

»Pod nepravilim imenom!« je zaklicala Alenka ter se ponosno zravnala,

»gospod, mi smo navajeni, da kažemo pošteno lice. S človekom, ki nastopa s krivim imenom nočeva ničesar imeti opraviti.«

»Torej me podite ven?«

»Slišali ste, kaj sem pravkar rekla, in jaz mislim, da je bilo to dovolj jasno,« je odgovorila Alenka, objela Rožico ter šla z njo proti oknu.

»No, vidite,« je zaklical Ralf Ravington,

»stvar se mi zdi za Vaju tako važna, da me tudi ta energični poziv ne ostraši. Jaz ostanem in prepričan sem, da mi bosta hvaležni.«

»Gospod, ali me hočete prisiliti, da pokličem na pomoč?«

»No, če nočete drugače, pokličite na pomoč. Saj Vam še sam odprem vrata. Potem pa, … potem pa, Vaju grof Mirko Višnjegorski ne bo nikoli več videl.«

Komaj je Ralf izgovoril to ime, sta se Alenka in Rožica razpustili ter stopili nekaj korakov k njemu.

To ime je bilo za deklici sveta beseda, ki je vsakemu človeku odprla njih duri in vsak jima je dobrodošel, ki je prišel s tem imenom.

»Grof Mirko Višnjegorski?« je zaklicala Alenka,

»o gospod, pravkar ste povedali ime, ki je nama obema zelo zelo drago. Prihajate morda od grofa Mirka Višnjegor­skega? O, odpustite, moj gospod, ako sem pravkar tako osorno govorila z Vami ali Vas morda žalila. Ljudje smo in kot taki se večkrat zmotimo. In potem kako naj slutiva.«

»Dovolj, gospodična, — dovolj opravičenja,« je za­klical Ralf ter se smehljaje priklonil,

»bil sem gotov svojej stvari. In ako nisem poprej imenoval imena, ki je Vama tako drago, se je to zgodilo, ker sem jako previden človek. Ali ne bo nihče slišal našega pogovora, ali nas opazoval?«

»Nihče!« je odgovorila Alenka, »doslej še nisem iz­vedela, da bi kdo prisluškoval v hiši gospe Barlen.«

»In vendar, dragi gospodični bi bilo to mogoče,« je odgovoril Ralf,

»kajti vidite cev te peči je v zvezi s cevjo, ki razširja po celi hiši toploto. Treba bo torej, da za­mašimo ta kamin, preden začnemo govoriti.«

»Vi ste pa res previdni,« je osuplo zaklicala Alenka,

»skoro bi Vas imela za detektiva.«

»Niti najmanj ne,« je zagotovil Ralf, stopil k peči ter ji zaslonil vrata z blazinastim stolom, »toda v svoji nesreči sem se naučil, vse čute ostriti ter sumljiv biti proti vsakemu.«

Dočim sta se Ralf in Alenka pogovarjala, je Rožica še vedno nepremično stala kakor okamenela. Stiskala je roke na prsi, kajti v duši ji je še vedno odmevalo ljubljeno ime, katero je pravkar slišala z ustnic onega, pred katerimi je vedno občutila neko gotovo grozo. Izprividela je, da je ta človek nekaj posebnega. Zato je premagala svojo mržnjo do njega ter se samo sebe karala, da se je tako zelo dala voditi od občutka prvega vtisa. Počasi je zato stopila k Ralfu ter rekla s skoro otroško prosečim glasom:

»Krivico sem Vam delala, gospod, zato Vas tukaj odkrito in pošteno prosim - oproščenja. Mislila sem namreč, da sem Vas že enkrat srečala in da ste me takrat na, — kako naj hitro rečem, — precej nesramen način zasledovali.«

»V tem se nikakor niste motili,« je odgovoril Ralf Ravington z nesramnostjo, ki mu je bila vedno lastna,

»jaz sem Vas res zasledoval, toda le z namenom, da bi Vam že takrat povedal, kar Vam bom zdaj zaupal. Že takrat sem Vam hotel nekaj povedati o grofu Mirku Višnjegorskem, toda sami ste zabranili ta dobri načrt. Bili ste tako odurni in ste tako naglo izginili v tej hiši, da Vam takrat nisem mogel slediti. Govoriti sem pa moral z Vami, kajti naročilo se mi je, naj Vam prinesem po­zdrave od človeka, ki Vas je bolj ljubil kakor svoje živ­ljenje. Kaj mi je končno ostalo nego da se vtihotapim preoblečen in pod tujim imenom v to hišo.

Dàm Vam svojo častno besedo, gospodični,« — lopovski plemič se niti sramoval ni častne besede za laž zastaviti,

»da me niso drugi nameni vodili, ko sem se naselil v hiši gospe Barlen, nego da izpolnim naročilo, katero mi je dal grof Mirko Višnjegorski. Že med jedjo sem Vam hotel zašepetati, da Vam imam važne vesti spo­ročiti. Toda bili ste tako hladni napram meni, da nisem mogel tega storiti, ne da bi se opazilo pri mizi. A zdaj sem tukaj, da se iznebim naročila. In zdaj Vaju še enkrat vprašam, če me hočete poslušati?«

»O, kako morete še vpraševati!« je zaklicala Alenka,

»ime, katero ste nam imenovali, zadostuje popolnoma, da se zanimava za vse, kar nam boste povedali. A zdaj ne mučite predolgo najine radovednosti. Prosim, rotim Vas, povejte mi vse, kar veste. Predvsem recite, ako grof Mirko Višnjegorski še živi?«

»Da, ali še živi Mirko?« je zaklicala tudi Rožica in gotovo še ni noben človek s takim strahom, s takim pri­čakovanjem zrl na obraz drugega kakor je Rožica gledala brezvestnega lažnivca.

»Gospodični,« je odgovoril Ralf po kratkem odmoru,

»preden začnem praviti naročila, moram še vedeti, če sem prišel na prav naslov.

»Doslej sem vse samo domneval in še ne vem, ako res Vedve, katerima imam sporočiti svoje naročilo. Izkažita, da imata zaupanje do mene, s tem, da mi po­sta svoji imeni. Kako je torej Vaše ime, gospodična?«

»Alenka pl. Radičeva!«

»Da, to je prav! — Alenka pl. Radičeva! Hvala Vam! Ta dama se imenuje?«

Že je hotela Alenka ponosno odgovoriti; Ta dama je kontesa Roža Sokol­ska, ko jo je prijateljica prehitela in hlasno zaklicala:

»Moje ime je Rožica Jaklič!«

Rožica je namreč mislila, da jo je Mirko, ako je omenil njeno ime, mogel omeniti le pod imenom Rožica Jaklič.

»Hvala, gospodični,« je rekel Ralf Ravington po kratkem odmoru,

»za zaupanje, katero sta mi izkazali. Toda Vama pa tudi jaz povem svoje ime. Jaz sem baronet Ralf Ravington.«

Novo začudenje, kajti to ime je bilo obema deklicama znano.

Alenka je vedela, da je Ralf Ravington prijatelj barona Slatenskega. Rožica je pa po policiji izvedela, da bil Ralf Ravington sekundant pri onem dvoboju, ki je preprečil nepravi policijski komisar.

»O, ako, gospod,« je vzkliknila Alenka,

»Vi ste baronet Ralf Ravington? O, potem smeva že upati, da mnogo izveva o osodi grofa Mirkota Višnjegorskega, česar je naj še nama neznano. Saj ste ga Vi videli v zadnji uri, ga je sploh še kdo videl, in tudi z njim govorili. Ali torej res, da je bil grof Mirko Višnjegorski zapleten v dvoboj z baronom Slatenskim?«

»Popolnoma res!« je mirno odgovoril Ralf Ravington.

»In Vi ste bili priča tega dvoboja?«

»Jaz sem izpolnil dolžnost, katero si ne more noben plemič odtegniti!« je odgovoril baronet.

»Ako mi dovolita častiti dami, Vama bom ves dogodek, kakor se je odigral, mirno in po resnici povedal. Smem torej govoriti?«

Alenka je pokazala na stol in vsi trije so sedli.

»O dvoboju torej že veste,« je začel pripovedovati Ralf Ravington,

»žal, da se ni bilo izogniti temu in prišlo se je že na Avstrijskem.

Tam je grof Mirko Višnjegorski razžalil barona Slatenskega in sicer na način, ki se ni mogel drugače nego z orožjem v roki poravnati.

Čeprav sem načelni nasprotnik dvobojev in vedno zastopam mnenje, da je vedno boljše na miren način po­ravnati nasprotna mišljenja, vendar nisem mogel drugače ravnati. Moral sem pritrditi baronu Slatenskemu, ko me je pozval, naj grem kot njegov zastopnik k grofu Mirko Višnjegorskemu in ga pozovem na dvoboj. Storil sem to ter se domenil z grofom Višnjegorskim glede orožja. Obenem sva se dogovorila, da je za oba dela zelo najvarno, ako se dvoboj vrši na Avstrijskem. Zato smo določili, da se dvobojuje na angleških tleh. Prišli smo torej nekega jutra ob šesti uri skupaj na samotnem pro­storu londonskega mesta.«

»Ta prostor je nama znan!« je prekinila Rožica baroneta,

»kajne, blaznica doktorja Morača stoji na njem. In ona hiša, katero imenuje ljudstvo podganski grad?«

»Tako je, gospodična,« je odgovoril Ralf Ravington ter se obrnil k Rožici,

»in ta prostor smo si z dobrim na­menom izbrali. Vedeli smo namreč, da se le redkokedy kak človek izgubi v ta kraj.

Podganskega gradu se ljudstvo od nekdaj izogiblje. In to tudi ni postalo drugače, odkar je doktor Morač premenil to hišo v zavod za umobolne. Moža sta stala s pištolo v roki nasproti. Prvi strel je že padel. Tedaj se je nenadoma pojavil na pozorišču policijski komisar ter nas v imenu postave pozval, naj opustimo dvoboj. Kar se mene in barona Slatenskega tiče, je ko­misar naju takoj odpustil. Grofa Mirko Višnjegorskega pa aretoval, toda ni ga takoj peljal v ječo. Ker je policijski komisar videl, da gre za imenitne gospode, je hotel poprej iti v London po navodila svojih predstojnikov. Zato je sklenil, da pelje grofa Mirko Višnjegorskega naj­prej v blaznico doktorja Morača. V onem hipu pa, ko sta hotel policijski komisar in grof oditi proti blaznici, je grof Mirko Višnjegorski obrnil ter zašepetal meni in baronu Slatenskemu:

»Gospoda, dvoboj se mora na vsak način vršiti, zato vas v četrt ure pričakujem v oni hiši. Tam se hočemo posvetovati, kako bi se prekinjeni dvoboj končal.

Grofa Mirko Višnjegorski se je navidez dal mirno odpeljati v hišo doktorja Morača. Midva z baronom Slatenskim sva pa v bližini nekaj minut čakala. Ko sva videla, da je policijski komisar po preteku četrt ure odšel iz blaz­nice ter stopil na voz, najbrž, da gre po navodila svojih predstojnikov, sva šla v hišo. Neovirano sva dospela v neko sobo, kjer je bil grof Mirko Višnjegorski sam.«

»Oprostite, ako Vas prekinem, baronet,« je hlastno zaklicala Alenka pl. Radičeva,

»ali ste ob tej priliki videli doktorja Morača?«

»Videl sem ga in priznati moram, da je ta doktor Morač, ki je, kakor sem izvedel, dovršen zločinec, — napravil name ugoden vtis. Niti najmanj nama ni delal težko, ko sva mu povedala, da morava govoriti z grofom Mirko Višnjegorskim. Nasprotno, takoj je ukazal nekemu nastavljencu, naj naju pelje v sobo, kjer je bil v tem trenutku grof.«

»In ko ste grofa zopet videli,« je vprašala Alenka pl. Radičeva, 

»ali je bil tedaj še nepoškodovan? Ali je do takrat doktor Morač še ni nič hudega storil?«

»Prav nič!« je zagotavljal Ralf Ravington, »grof mirno stopil k nama ter rekel, da se mu nujno potrebna zdi, da se dvoboj nadaljuje, da je pa policijskemu komisarju dal besedo, da ne odide poprej iz sobe, kjer je bil zdaj, dokler se oni ne vrne iz Londona. — Zato je nam sam predlagal, naj se vrši dvoboj v sobi Moračeve hiše, kjer je bil zdaj.«

Alenka in Rožica sta se pri teh baronetovih besedah neverjetno začudili.

»Kaj?« je zaklicala Alenka,

»dvoboj v zaprtem prostoru, v sobi? Toda gospod baronet, to je vendar nemogoče!«

»Zakaj nemogoče?« je mirno odgovori Ralf Ravington,

»kjer gre za čast, tedaj se porabi prva prilika, ki se nudi, da si človek opere čast. Baronet Slatenski je bil zadovoljen, da se dvoboj v sobi nadaljuje. Ni dolgo trpelo in moža sta zopet s pištolo v roki stala nasproti in dvoboj se je nadaljeval.«

»In kako se je končal?« je vprašala Rožica s tresočim glasom ter vprašujoče pogledala baroneta.

»Žalibog, da žalostno za grofa Višnjegorskega,« je odgovoril Ralf Ravington s hinavskim, sočutnim glasom,

»krogla barona Slatenskega, prosim, da se ne ustrašite, gospodični, kajti zagotavljam vam lahko, da grof Mirko Višnjegorski še živi, — krogla barona Slatenskega je zadel grofa v sredo prsij in s krvjo oblil se je nesrečni mladenic z žalostnim vzklikom zgrudil na tla.«

»Torej ranjen, hudo ranjen!« je jokajoč zaklicnila Rožica,

»o moj Bog, saj sem slutila, da se mu je morala pripetiti, grozna nesreča, ker je tako brez sledu izginil naj ...«

»Toda saj še živi!« je ganjeno vzkliknila Alenka,

»kajne, gospod baronet, da nam lahko na svojo čast zagotovite, da je grof Mirko Višnjegorski še pri življenju, da ni mrtev?«

Ralf Ravington je svečano položil roko na prsi, ko je odgovoril:

»Dragi gospodični,« je rekel,

»glede tega sta lahko popolnoma pomirjeni! Grof Mirko Višnjegorski živi in je že izven vsake nevarnosti. Zelo želi vaju, zlasti pa gospodično Rožico Jaklič, videti.«

»Kaj?« je zaklicala Rožica, »on ve, da sem v Londonu? O moj Bog, — povejte mi vse! Pripovedujte, na kak način je Mirko izvedel, da sem tukaj? O Alenka, kako sem srečna, da Mirko živi. Videti me hoče in tukaj je, v Londonu! Kajne, gospod baronet, grof je vendar še zdaj v Londonu?«

Na to s tresočim glasom stavljeno vprašanje je odgovoril nesramni lažnivec:

»Ako ste tako dobri, gospodična Jaklič, da me še nekaj minut mirno poslušate, boste takoj izvedeli vse dogodke, ki jih je grof Mirko Višnjegorski od onega usodepolnega jutra doživel. — Povedal sem vama že, gospodični, da se je grof Mirko ves krvav zgrudil. Prevzet od groze sem se takoj sklonil k njemu ter se prepričal, da je poškodba le prehuda. Le predobro je baron Slatenski zadel. Takrat je izgledalo kakor bi krogla prišla v bližino srca ter le-to zadela. Smrtno bled je bil obraz ubogega grofa, oči so mu bile zaprte in ležal je nepremično kakor leži le mrlič.«

Rožica je skrila glavo na prsi prijateljice, ki je trepetajočo deklico z obema rokama objeto držala. Pomignila je Ravingtonu z očmi, naj ne bo tako natančen v svojem pripovedovanju. Toda v značaju baroneta Ravingtona je bila združena z brezmejno podlostjo tudi navadna, nizkotna zlobnost. Imel je veselje in nasmeh, trgal je srci deklic, ki sta ga poslušali, zato je nadaljeval.

»Prvi hip sva imela torej grofa za mrtvega. Baron Slatenski je planil iz sobe ter poklical doktorja Morača, ki je kakor okamenel obstal, ko je videl, kaj se je zgodilo v njegovi sobi. Bil je že na poti v to sobo, kajti slišal je odmev strela, toda bil je mnenja, da se je kakšno orožje le slučajno izprožilo. Velika sreča je bila za nas, da se je nadaljevanje dvoboja vršilo ravno v sobi doktorja Morača, kajti na ta način smo imeli vsaj zdravniško pomoč pri rokah. Doktor Morač je tudi skoraj preiskal ranjenca, ga obvezal ter se potem obrnil name z besedami:

»Nesrečnež bo najbrž za nekaj minut umrl. V nobeni trajnosti je začel krvaveti. Mogoče je, da bo v par minutah že izdihnil, lahko pa živi tudi še do večera.«

Nato sem doktorja Morača prosil, naj dovoli težko ranjenemu grofu v svoji hiši ležišče. Toda o tem ni hotel Morač ničesar vedeti.

»Zameriti mi ne morete, baronet, ako kratkomalo ne ustrežem Vaši želji,« je rekel,

»kajti nihče ne sme izvedeti, da se je v moji hiši vršil tak dvoboj, sicer mi policija takoj odvzame dovoljenje, imeti zdravilni zavod, in izpregli videli boste, gospod baronet, da ne bi rad povzročil samemu sebi pogube.«

Mož je imel s svojega stališča prav, saj se res ni dalo ničesar njegovim razlogom ugovarjati. Toda kaj naj se zgodi z ubogim grofom, kam naj ga bi spravili? V bolnišnico? To se mi je zdelo nevredno s častjo grofa Mirkota Višnjegorskega, kajti znano je vsakemu, kako se ravna z bolniki v bolnišnici. Ne, potem bi bil gotovo izgubljeni! Meni je bilo pa na tem, da ohranim življenje tega plemenitaša. In čeprav sem bil malo poprej njegov nasprotnik sem vendar imel kot plemič dolžnost, da se zavzamem in, ako je mogoče mu rešim življenje. Zato sem sklenil, da dam bolnika prenesti v lastno hišo.

»Pa tudi prenesti,« je nadaljeval lažnik, »se je moral kolikor mogoče tajno, kajti tudi meni je bilo na tem, da policija ne bi ničesar izvedela, da se je dvoboj nadaljeval. To bi mi gotovo prineslo kako zaporno kazen, ravno tako, kot bi bil bolj udeležen pri dvoboju baronu Slatenskemu, ki je bil sinoči tukaj večer in šele ko se je stemnilo, smo prenesli še grofa v mojo hišo. Skozi mala vrata, ki so vodila z vrta v hišo, smo spravili bolnika v sobo. Tu smo mu mehko postlali in jaz sem takoj obvestil svojega zdravnika o nesrečnem slučaju. – In zdaj so se začeli žalostni tedni, v katerem času je bilo grofovo življenje še v nevarnosti. Zdravniki so delali vse, da bi vzeli kroglo iz rane, toda raztrgala je v resnici plemenite dele. Treba je bilo vse zdravniške umetnosti, da se je vzdržalo življenje, ki je hotel ubežati. Napolsed se je grofu stanje izboljšalo. In danes, – kako me veseli, da Vama lahko to povem, – danes stojim v imenu grofa Mirkota Višnjegorskega pred Vama in prosim obe,« – Ravington je izrecno poudarjal besedo »obe« 

»da gresta z menoj v mojo hišo in izpolnita srčno željo ubogega bolnika.«

»Hitiva, Alenka, hitiva,« je zaklicala Rožica, ko je baronet izgovoril zadnje besede,

»o moj Bog, Mirko je v Londonu – bolan, na smrt ranjen leži na postelji, in medve, medve sva bivale z njim v enem in istem mestu in nisva mogli hiteti k njegovi bolniški postelji, da mu streževi. – O gospod, zakaj ste tako skrivali, da je grof pri Vas?«

»To je bilo prav tako na moje kakor tudi na bolnikovo korist,« je odgovoril Ralf.

»Saj izprevdite sami, gospodična, da me ni mikalo iti v zanko ter na neprijeten način priti s policijo v dotiko. Baron Slatenski je hitel čez drn in strn v svojo domovino. In tako bi angleška policija le mene prijela, ko bi se izvedelo, da se je vršil oni dvoboj v hiši doktorja Morača.«

»To je popolnoma umevno,« je zaklicala Alenka,

»toda odgovorite mi še na neko drugo vprašanje, gospod baronet, preden se odločiva iti z Vami na Vaš dom.«

»Gospodična,« je zaklical Ralf Ravington ter vprašujoče zrl Alenko,

»na vsako vprašanje Vam odgovorim z določenim pojasnilom.«

»No, povejte mi torej, na kak način je grof Mirko Višnjegorski izvedel, da sva jaz Alenka pl. Radičeva in ta mlada dama gospica Rožica Jaklič tukaj v Londonu?«

»Sicer,« je pristavila Alenka pl. Radič popravljaje lastne besede,

»bi grof lahko vedel, da sem še v Londonu, saj me je ono usodepolno jutro pustil v hotelu Royal, ko je šel na dvoboj.«

»In Vi še vprašujete,« je zaklical Ralf ter hlastno prijel za nit, katero mu je Alenka sama ponudila,

»zdaj še poizvedujete, na kak način je grof Mirko izvedel, da ste tukaj? Ali ni to prav enostavno, samo po sebi razvidno? Ko se je grof Mirko Višnjegorski zavedel iz vročičnega delirija, ki ga je več dni držal, je bila prva stvar, da mi je povedal, da ga skrbi Vaša osoda. Prosil me je, naj poizvem v hotelu Royal po gospici Alenki pl. Radičevi. Peljal sem se takoj v označeni hotel in tam se mi je reklo, da ne stanujete več v hotelu.

»In kam je šla ona dama?« sem vprašal.

»Ne vemo,« se je glasil odgovor, ki so mi ga dali v hotelski pisarni.

Torej sem Vas moral iskati, gospodična Alenka pl. Radičeva! V Londonu pa mi težko, poizvedeti, kje biva kdo. Obrnil sem se na znano policijsko agenturo Pierson ter tam naročil, naj poizvedujejo, kje ste se nastanili. Že čez tri dni sem dobil obvestilo, da stanujete skupaj z neko drugo damo, namreč z gospico Rožico Jaklič v hiši gospe Barlen.«

»O lahko bi Vas že poprej poiskal,« je nadaljeval Ralf Ravington ter tako končal svoje lažnjivo pripovedovanje,

»toda dozdaj mi je zdravnik zelo odsvetoval, kajti s tem bi se bolnika preveč razburilo. Šele pred par dnevi mi je rekel: Zdaj je čas, zdaj že lahko pripeljemo gospodu grofu one osebe, katere tako želi videti. Zlasti Vaše ime, gospodična Jaklič, je bolnik vedno in vedno klical v svojih sanjah.«

»Zdaj so bili vsi dvomi v Alenkini duši odstranjeni.« Verjela in zaupala je baronetu, ki ji je ves dogodek mirno in z gotovostjo pripovedoval.

Alenke se ni dalo tako lahko varati. Izkusila je v življenju preveč britkega, zato je bila skrajno nezaupna povsod. In vendar jo je Ralf popolnoma prevaral v tem slučaju.

Naglo je zdaj ponudila baronetu roko.

»Po tem, kar sem pravkar slišala od Vas,« je rekla,

»sva Vam dolžni veliko zahvalo. Na res plemenit način ste se zavzeli za grofa Mirkota Višnjegorskega. Pripravili ste mu v svoji hiši zavetišče ter vse poskusili, da ga rešite smrtne nevarnosti, v kateri je visel. Gospod baronet, tako kakor ste Vi ravnali, ravna le pravi plemenitaš.«

Ralf Ravington niti zardel ni, ko je slišal to hvalo, katere ni prav nič zaslužil. S trdno, nesramno roko je prijel nežno Alenkino roko ter jo poljubil.

»Gospod baronet,« se je oglasila tudi Rožica,

»jaz sem Vam tisočkrat večjo hvalo dolžna nego si morete misliti. Toda manjkajo mi besede, da bi Vam mogla izraziti svojo hvaležnost. In zdaj Vas prosim, peljite me k bolniški postelji Mirkotovi. V par minutah se lahko napraviva, da pojdeva z Vami.«

»Torej hočete iti z menoj, gospodični?« je vprašal Ralf Ravington,

»toda kaj poreče gospa Barlen k temu?«

»Gospa Barlen je nama materinska prijateljica,« je odgovorila Alenka,

»ako ji poveva, za kaj gre, bo morda tako dobra, da se nama pridruži in naju vsaj do Vaše hiše spremi, gospod baronet.«

»Sprejmeto gospe Barlen,« je nato odgovoril Ralf Ravington, ne da bi se pomišljal,

»bi mi bilo v veliko čast, kajti toliko sem že, kljub temu, da sem šele malo časa v njeni hiši, že opazil meni se zdi, da je prav vira ženska. Toda vendar moram povedati, častiti gospodični, da ne zaupate tega gospe Barlen. To moram vsled svoje lastne varnosti od Vaju zahtevati, da ne sme nihče izvedeti o izvršenem dvoboju. Pravzaprav sem Vama pod tem pogojem povedal polno resnico ter odkrito pravil vse, kar se tiče grofa Mirkota in njegovega sedanjega stanja.«

»Gotovo, gospod baronet,« je nato odgovorila Alenka pl. Radičeva,

»medve se morava ozirati na Vas. Zatorej ne bova ničesar povedali gospe Barlen, ampak kar tiho odšli iz hiše. Zdi se mi, da je najboljše, ako naju počakate na ulici, morda na onem oglu, kjer se stiskata mala stranska z glavno ulico. V par minutah prideva za Vami.«

»Preškebrl bom voz,« je zaklical baronet,

»kajti pot do moje hiše bi bila za peš hoditi predolga. Torej se lahko gotovo zanesem, da prideta gospodični v par minutah na dogovorjeno mesto?«

»Takoj prideva, gospod baronet! Do tedaj pa, zbogom!«

Ralf Ravington se je poslovil od deklic ter potem hítel v svojo sobo, da si hitro obleče svršnik in vzame palico in klobuk.

Pri tem se je neprestano sam s seboj smehljal.

»Zmagal sem,« je mrmral,

»prevaral sem jih. Haha, to je krasen doživljaj; obe sta mi šli v mrežo. Resnično, priznati si moram, zdaj, ko sem si to Alenko pl. Radičevo pobliže ogledal, mi skoro bolje ugaja nego Rožica. Pravzaprav je Rožica lepša. Toda ta Alenka ima nekaj na sebi, kar me draži, kar me lahko razburi. Kako krasna mora izgledati, ako se v objemu moškega brani, ako se bori za svojo nedolžnost. Ali naj poskušam ta boj z Alenko?«

V take misli zatopljen je baronet, kolikor mogoče tiho odšel iz sobe. Plazil se je po s pregornji pogrnjenih stopnicah po prstih in posrečilo se mu je, da je odšel iz hiše gospe Barlen, ne da bi ga kdo opazil.

Slučaj mu je bil ugoden. Našel je takoj zaprti voz ter ukazal kočijažu naj počaka na oglu male ulice. Sam se je postavil k goreči svetilki, si prizgal cigaro ter čakal trenutka, da se Alenka in Rožica pokažeti.

Na nasprotni strani ceste je stal neki delavec, kateremu se kakor se je videlo ni prav nič mudilo. Mirno je korakal sempatja, kadil kratko pipo ter od časa do časa pogledal baroneta kakor bi ga ta posebno zanimal.

Hipoma je korakal delavec čez cesto, šel tesno mimo baroneta in sicer tako, da se ga je z rokavom zadel. Nato je zavil v stransko ulico.

Sredi te ulice je stal tudi voz. Delavec je šel mirno mimo njega. Nenadoma mu je padla pipa iz ust. Takoj se je sklonil, da jo pobere.

Pri tem je pa tiho zaklical kočijažu, ki je na videz spal na kozlu:

»Pozor, v par minutah se peljemo. In potem vedno za vozom, ki tamle stoji.«

»Že dobro,« je kočijaž odgovoril,

»voza ne bom pustil iz oči.«

Delavec je mirno šel svojo pot naprej. Toda na drugem koncu ulice se je obrnil ter zopet korakal isto pot nazaj, po kateri je prišel.

»Sta že tukaj,« je v tem hipu tiho zaklical Ralf Ravington,

»Rožica in Alenka prihajata.«

V resnici sta bili mladi, ljubki deklici, ki sta urno korakali proti Ralfu, kajti veselje jima je pospešilo korake; blaženi sta bili obe v misli, da bosta prej nego v pol uri videli Mirkota.

Torej se jima je le izplačalo čakanje v Londonu, nista zaman ostali v angleškem stolnem mestu.

»Zdaj ne bova same potovali nazaj,« je šepetal Rožica Alenki,

»Mirkota bova, če je le toliko zdrav, tako vzeli s seboj.«

Alenka in Rožica sta dospeli do baroneta. Ta je odprl voz ter pomignil deklicama z roko, naj vstopita.

Minuto pozneje je voz oddrdral. Ralf je sedel nasproti deklic. Poskušal ju je kolikor mogoče dobro zabavati.

Za prvim vozom se je peljal drugi. V njem je sedel delavec, ki je poprej govoril s kočijažem in ki ni bil kakor so naši bralci že ugasnili, nikak delavec, ampak policijski agent – eden onih slavnih angleških detektivov, ki so po pravici po celem svetu slavni kot zasledovalci prve vrste.

203

Za nedolžnost in življenje

Voz se je ustavil pred hišo Ralfa Ravingtona, ki je z deklicama izstopil. Potegnil je zvonec ter komaj čakal, da se odpro vrata, čeprav je vratar hitro pritekel.

Ta je spoštljivo pozdravil. Tudi Ralfov služabnik, ki je naglo prišel, se je globoko priklonil.

Služabnika sta bila že navajena, da je njin gospod večkrat prihajal v spremstvu dam domov. Zato nista nobenim pogledom razodela, da sta kolikšaj presenečena vsled tega.

Ko je Ralf zagledal svojega strežaja, je zatisnil eno oko ko je naprej korakal pred Rožico in Alenko, ter vprašal:

»No, kako je z našim bolnikom? Upam, da mu gre dobro?«

»Prav dobro, gospod baronet!« je odgovoril strežaj, ki je takoj razumel, da mora igrati komedijo.

»Stanje bolnikovo se je vidno izboljšalo.«

»Kajne, da ni v postelji?«

»Ne, Vaša milost!«

»Torej ga najdemo v rdeči sobi?«

»Da, Vaša milost! V rdeči sobi je!«

»Pelijte torej dami v salon, medtem bom jaz obiskal bolnika. — Saj razumete, gospica pl. Radičeva in tudi Vi, gospodična Jaklič,« se je obrnil potem Ralf na svoji spremljevalki, »da moram grofa poprej še pripraviti. Tudi z željem se mora biti zelo previden, ako gre za bolnika, ki je šele prestal hudo bolezen. Prosim torej, gospodični, da gresta z mojim strežajem. V par minutah sem zopet pri Vaju.«

Alenka in Rožica nista prav nič slutili, kakšno lopovstvo se namerava njima storiti. Mirno sta šli za služabnikom, ki ju je peljal v salon, ki je ležal v pritličju, dočim je šel Ralf Ravington v prvo nadstropje.

Tam je šel v svojo delovno sobo, odložil svrščik, klobuk in palico in za nekaj minut je pozvonil svojemu strežaju.

»Zadovoljen sem s Teboj, Žan,« mu je rekel, ko je ta prišel, »veliko bistroumnostjo si se našel v komedijo, katero sem prisiljen igrati, da vkrotim dve golobici, ki bi se sicer ne izgubili v moj golobnjak. Tukaj je cekin, dečko moj, in zdaj stori, kar Ti bom rekel.

»Poslušam, Vaša milost,« je odgovoril Žan ter vtaknil zlatnik v telovnikov žep.

»Zdaj bom eno damo gor pripeljal,« je nadaljeval Ralf,

»dočim mora ostati druga v salonu, moraš na to paziti, da me tukaj ne bo nihče motil. Ti si mi zato odgovoren, da druga dama ne odide iz salona. V ta namen boš od zunaj vrata zaklenil, toda tako, da zaprta dama ne bo ničesar opazila. Ako bo trkala, ukazujoče zahtevala, da se jo izpusti, — vseeno Tebi, ti se ne motiš. Ali se lahko zanesem nate, Žan?«

»Vaša milost ve, da natančno izpolnim vsa Vaša povelja, ki pravzaprav spadajo v moje oročje. Vaša milost naj bo mirna, nihče ne bo motil Vaših sladkosti.«

Nato je Žan odšel.

Ralf je stopil k vratom, jih odprl ter pogledal v sobo, ki je ležala poleg prve. Bila je njegova spalnica, ki je urejena z razkošjem kakor se je le redkokje najde. Cela soba je bila opremljena s plavosvilenim petami. Preproga, v katero so se pogrezale noge do členkov, je pokrivala tla do zadnjega kotička. Postelja je stala pod baldahinom. Blazine so bile iz bele svile in napolnjene z najmehkejšim perjem. Na stenah so visele slike, na katerih so se videle nage ženske podobe in prizori iz mitologije. Med slikami so visela velika zrcala, v katerih se je telo onega natančno zrcalilo, ki je bil v sobi.

Na obrazu Ralfa Ravingtona se je čital vražji smeh, ko je zdaj stopil nazaj iz spalnice. Bila je lopovska misel, ki mu je v tem hipu napolnjevala dušo.

Nato je Ravington hitel po stopnicah. Skoro nato je stopil v salon, kjer sta ga Alenka in Rožica nestrpljivo pričakovali.

»Gospodični,« je zaklical Ravington ter se trudil, da bi kazal srečen obraz,

»veseli me Vama naznaniti, da našemu ljubaznemu bolniku tako dobro kakor še nikoli, odkar je v moji hiši. Kar ga z novim pogumom navdaja, je veselje, ko ve, da sta tukaj v hiši. Ko sem mu imenoval ime Rožica Jaklič, me je zgrabil za roko ter jo krepko stisnil, ne da bi mogel besede izpregovoriti.«

»O Mirko, — moj Mirko!« je vzkliknila krasna devjoka,

»o edino ljubljeni mož, kako sem srečna, da Te bom spet lahko videla!«

»Kljub temu me je grof Mirko Višnjegorski prosil,« je hlapsto nadaljeval Ralf Ravington,

»da pride gospodična Alenka pl. Radičeva najprej k njemu.«

»Kaj?« je vzkliknila Alenka, »najprej jaz? Ali se ne motite, gospod baronet?«

»Ne, prav gotovo ne! Gospod grof Vam hoče povedati neko prošnjo, ki se mu mora takoj izpolniti. Zdi se mi, da se gre za neko brzojavko ali pismo, ki je morate pisati v njegovem imenu. Šele, potem, ko bo ta zadeva dovršena, si hoče privoščiti srečo, da vidi gospodično Rožico.«

Alenka je objela prijateljico ter jo pritisnila na grudi.

»Ne zameri mu, da hoče mene prvo videti. Najbrž se tiče kake zadeve, ki je zelo velike važnosti in ki mu teži dušo, da jo mora naglo rešiti, preden si privošči srečo, da pritisne Tebe na srce. Sploh bom pa takoj izpolnila Mirkotovo prošnjo in ga ne bom dolgo zadrževala. Prosim, gospod baronet, peljite me k gospodu grofu.«

»Da, pojdi, le pojdi,« je zaklicala Rožica brez zavisti,

»reci mu, da komaj čakam trenutka, da me pokliče k sebi! Prinesi mu moje pozdrave, pozdrave najzvestejše ljubezni, pozdrave one, ki ga nikoli ne nehala ljubiti! Vašo roko, prosim, gospica pl. Radičeva,« je zaklical Ralf Ravington.

Alenka je rahlo položila svojo roko v lopovovo in počasi sta odšla po stopnicah.

Na stopnicah sta srečala strežaja Žana, ki se je naglo še v sporazumljenju spogledal s svojim gospodarjem.

Komaj je Žan slišal, da je dospel gospodar s svojo spremljevalko v prvo nadstropje, se je tiho splazil k vratom salona ter dvakrat obrnil ključ, ki je tičal zunaj v ključavnici. Nato ga je tiho potegnil iz ključavnice in ga spravil v žep.

»Tako,« je potem zadovoljno se smehljaje rekel,

»to bi bilo storjeno! Gospod je lahko zadovoljen s svojim služabnikom. On je tak lahkóživéc in babjek kakor še nisem nobenega videl. Saj sem vendar že poznal marsikaterega gospoda, ki je tudi že veliko živel, toda ob enem ujel dve tako lepi deklici, to je res mojstrsko delo!«

Ralf Ravington je medtem prišel z Alenko v svojo delovno sobo.

Pokazal je na vrata, ki so vodila v spalnico.

»Za temi vrati je grof Mirko Višnjegorski. Prosim, le stopite naprej. Jaz ne bom po sebi umevno poslušal Vajinega pogovora z grofom. Ko boste vstopili, pojdem jaz takoj proč.«

Z burno bijočim srcem je stala deklica pred vrati.

Ralf jih je odprl ter rekel Alenki:

»Prosim, tukaj noter! Tam pri oknu sedi grof!«

V istem hipu je pa objel Alenko, jo potegnil noter v sobo ter z nogo zaprl vrata.

To vse se je tako bliskovito naglo vršilo, da Alenka niti misliti ni utegnila. Čutila je le Ravingtonove roke okrog života ter videla, ko se je ozrla s prestrašenim obrazom v obraz svojega spremljevalca, bled, od grdbih strasti skremžen obraz, čegar izraz ji je vse pojasnil.

»Tiho!« je šepnil Ralf lepi, mladi deklici, ko jo je izpustil in stopil korak nazaj.

»Molčite, lepa gospodična, hočem vse povedati in upam, da me ne boste preveč sovražili, ako sem si dovolil igrati z Vami malo komedije.«

Alenka se je medtem ozrla po sobi. Videla je, da je to spalnica, kamor jo je baronet zvabil. Ugledala je svileno ležišče, slike s poltnimi podobami na stenah, — zato je vedela dovolj.

»Jaz nočem ničesar slišati!« je zakričala z od jeze tresočim glasom ter se umaknila k vratom.

»Poslušajte, gospod, — niti besedice več; jaz zahtevam od Vas, da me takoj peljite nazaj k moji prijateljici, da lahko v tem hipu odidem z njo iz Vaše hiše.«

»In ako se branim to storiti?« je porogljivo vprašal Ravington,

»kaj potem, sladka ljubica?«

»Potem pojdem brez Vašega dovoljenja,« je zaklicala Alenka ter poskušala vrata odpreti.

Toda vrata te sobe so imela tako ključavnico oziroma kljuko, ki se ni dala odpreti, ako se ni vedelo, kje je rebra pritistniti.

Ralf Ravington je imel dovolj vzroka, da si je napravil na teh vratah tako ključavnico, kajti velikokrat je že bil v nevarnosti, da ga preseneti prevarani, razsirjeni soprog, dočim je imel s kako omeženo žensko v tej sobi prepovedan sestanek.

»Nikar se ne trudite, lepa Alenka,« je zaklical Ravington, prekrižal roki na prsih ter s pogledi kar požiral krasno, polno postavo mlade deklice.

»Brez mojega dovoljenja torej ne boste odprli teh vrat, kajti zaklenjena so z umetno ključavnico.«

Potem hitim k onemu oknu ter pokličem na pomoč!« je zaklicala Alenka.

Okno gre na moj veliki vrt in bi torej Vaš klic ne prišel na ulico.

»Potem bom na drug način branila svojo čast!« je vskliknila s trepetajočimi ustnicami lepa devojka.

»Za davila Vas bom, ako se mi nečastno približate.«

»Torej boj!« je zaklical Ravington in oči so mu za blestele v ognju nečiste strasti.

»Oh, to mi ravno ugaja. Torej si bom moral pridobivati zmagò, lepa Alenka, in vsled tega bom še enkrat bolj Vaš želel pridobiti.«

Drznež je stopil korak naprej k Alenki, a ta se mu je v grozi umaknila.

»Ako ste res baronet Ravington,« je stokala ljubezni va deklica,

»si dobro premislite, preden izvršite hudodelstvo, ki ne more dobro končati za Vas. Tudi ko bi ne mogla zabraniti, da si kakor pravite, priborite zmagò, vendar ne boste s tem nič drugega naredili, nego izvršili navadno hudodelstvo. Tako ste pa že naredili, ko ste mene in Rozico pod neresničnimi pretvezami izvabili v svojo hišo! Vi ste naju nalagali in prevarali, igrali ste z nama nevredno komedijo. Sicer se imenujete plemeništa, toda taki niste. Z nama ste ravnali kakor lopov in zločinec.«

»Potem sem lopov iz ljubezni — in zločinec iz strasti,« je zaklical Ralf,

»in ako sem že, hočem biti popolnoma.«

Bliskoma je skočil k Alenki, ki je prepozno se umaknila, da odide njegovim rokam: Zgrabil jo je za roke in potegnil k sebi.

»Na pomoč!« je zakricala nesrečna deklica, »pozivajte, Rozica, reši se!«

Toda Ralf Ravington se je zmotil, ako je mislil, da bo mogel Alenko premagati, da mu bo deklica podlegla, ne da bi se obupno potegovala za svojo rešitev.

»Pusti me, nesramnež,« je vskliknila Alenka.

»O kako sem mogla biti tako zaslepljena, da sem se dala od takošega lopova prevarati! Zadavim Te, če me ne izpustiš! Pritegam Ti: smrt moje časti bi bila obenem tudi Tvoja smrt! Proč od mene, izpusti me! Zdi se mi, kakor bi se kača ovijala mojih rok. Sovražim Te in studiš se mi, podlež!«

»In meni se zdiš krasna v tej kljubovalnosti,« je zaklical baronet ter se prisiljeno začel krohotati,

»dekle, tako si lepo, zakaj si tako neumno, da se baniš? Saj že hočem, vendar osrečiti! Ali si morda domišljuješ, da zahteva Ralf Ravington ljubezen zastonj? V par tednih postanem lord, angleški magnat, eden najbogatejših ljudi na Angleškem. Potem ne bi imela nobene želje, katere bi Ti ne izpolnil: Imela boš dragoceno kočijo, krasno hišo, za katero bi Te lahko kenginja zavidala, in vse, kar hočeš. Le ne bodi tako svojeglavna!«

Nesramnež! mu je odgovorila Alenka ter ga z največjim zaničevanjem pogledala, kakor se vidi, se nisem nikoli poznal krepkostno, dekle, ali pošteno ženo, sicer bi moral vedeti, da me Tvoje ponudbe napolnjujejo le z gnušanjem in studom.

»Haha, nobene deklice, in nobene ženske ni, ki bi se ne udala, gre le, kakšno je plačilo.«

»Lažeš! V imenu svojega spola odločno oporekam Tvojim besedam! In zdaj me izpusti, pusti me ven, ali pri Bogu, Ti boš sam izgubljen!«

Alenka je pri teh besedah se enkrat poskušala, da se otres njegovih rok. S silnim naporom je upala ta namen doseči. Toda tudi Ralf je napol vse svoje moči in velekel Alenko proč od vrat.

»Usmiljeni Bog, pomagaj mi!« je zakričala Alenka,

»zakaj si me popolnoma zapustil, pomagajte, podeli mi silo.«

In Alenka je čutila, da ji pojemajo moči, slabše vedno slabše se mu je upirala. A še zadnji poskus je hotel storiti, da se reši.

»Poslušaj me, nesramnež,« je vskliknila obupana deklica, pridušenim glasom,

»jaz se ponižam pred Teboj, jaz Te prosim, ali slišiš, prosim Tebe, ki Te tako globoko zaničujem, bodi usmiljen, izpusti me! Jaz nisem več sama, svoja, na svetu je mož, ki ga ljubim in kateremu sem prisegla zvestobo do smrti. On je plemenitas kakor Ti. O čemu ga tako zališ in razališ? Zakaj mu hočeš ugrabiti edino srečo, ki jo ima na zemlji? Prisegam Ti in Bogu, nebesih ve, da ne bom krivo prisegla. O vsem hocem molčati, kar se je tukaj zgodilo s sramoto, ozičosanja, hočem dalje živeti in niče, nične ne bo zvedel, kaj se je med menoj in med Teboj danes zvršilo. Samo pusti, da bo zdaj dovolj! Straši se poslednjega, ki je najbolj strašno! Saj bi morala krivdo s smrtjo plačati in, Ti bi bil moj morilec, pomisli morilec!«

»Oh molči!« je hripavo vskliknil Ravington,

»že predolgo sem Te poslušal. Nikar se več ne upiraj!«

»Sveti Bog, proč!« je zakričala Alenka s kričečim glasom, kajti čutila je zdaj lopova tesno poleg sebe.

»Proč, pravim, pomisli na mater, ki Te je rodila, s tem srčnim ravnanjem jo onečaščuješ. Ako imaš sestro, pomisli si v spomin njeno sliko. Goreje ji, ako bi se na nji klici si... to kar, hočeš danes meni storiti! Mož, človek, maščevalo ti bo, hočeš napraviti za propalico?«

»Pusti vsako govorjenje,« je hripavo grgral Ravington,

»in izpolni mojo željo!«

V tem strašnem trenotku se je Alenki posrečilo, da je opriostila svoje roke. V naslednjem hipu je zgrabila za vrat svojega napadalca.

Kakor železen obroč so se oklenile nežne roke mlade a krepke deklice; baronetovega grla in trdneje, vedno trdneje so ga stiskale.

»Hudiča, kaj pa delaš?!« je s trudom hropel Ravington,

»ali me hočeš umoriti?«

»Umoriti, da, umoriti Te hočem, ker me ne pustiš ven!« Lopov, zdaj bom s Teboj obračunala! Poplačal mi boš sramoto, ki si mi je storil.

In čeprav me je Bog obvaroval najhujšega,« je zaklicala Alenka,

»vendar me pečejo Tvoji poljubi na licih kakor peklenski ogenj. Toda jaz hočem oprati sramoto, to storim le s Tvojo smrtjo!«

Zaman je Ralf poskušal, da se odtrga. Zaman se je metal na vse strani, da uide Alenkinim rokam. A uta ga je tako trdno, tako močno držala, da ji ni mogel uiti.

»Oh, zraka mi primanjkuje, zadušil se bom,« je zahropel Ravington.

»Ženska, — ženska, spamatuju se, vendar, saj Te bodo kot morilko —«

»Haha, zdaj pa hipomą zaničuješ umor!« je zaklicala Alenka s strahotnim smehom.

»Kajne, ko je poprej šlo za moje življenje, se Ti je zdelo čisto naravno, kako ugonobiš človeka. Zdaj pa, ko čutiš na lastnem telesu, kako ugonobiš človeka. Zdaj pa, ko čutiš na lastnem telesu, kot je umreti v najboljših letih, zdaj se Ti pa zbujajo vest.«

»Obljubim! Ti, prisegam Ti: pustiti Te hočem ven, ne da bi se Te dotaknil, — samo izpusti mi vrat.«

»Nobene besede več: Ti ne verjamem, kajti nesramen lažnik in lopov si. Jaz Te ne izpustim.« je odgovorila Alenka z neusmiljenim glasom,

»saj ne boš mogel nobemu človeku povedati, kaj si mi storil to uro, — Ti podlež!«

Ravington ni mogel prijeti njenih rok, čeprav je iz tegal prste, da obvlada njene roke. Toda držala ga je tako trdno, da mu to ni bilo mogoče storiti.

Čutil je, da se mora zadušiti. Vsa kri mu je šla iz glave in misli so se mu zasteklile,

»ženska, podari mi življenje!«

»Usmili se me!« je zaklicala Alenka.

»To hočem prositi, vse hočem storiti kar zahtevaš od mene.«

Alenka je skočila z njega, toda vratu mu ni izpustila.

Ležal je pred njo na kolenih in je le še tiho mogel jecati. Obraz mu je bil skremžen in zdaj so mu stopile solze v oči ter mu tekle po licih.

»Jokaš se?« je zaklicala Alenka. »Torej se bojiš smrti?«

»Da, bojim se je!« je jecal Ravington in jezik se mu je zateval,

»jaz nočem se umreti, nočem se v grob!«

»Oh, usmili se me vendar!«

V naslednjem hipu je vzela Alenka roki proč in z nepopisnim izrazom zaničevanja in studa je obrnila klečečemu možu hrbet.

»Ti si strahopetec, Ralf Ravington!« je rekla.

»Ne, jaz Te ne umorim! — Živi dalje v čustvu svoje sramote, da si si od ženske kojake izprosil življenje!«

204

Svoj lastni rabel.

Ralf Ravington je vstal. Kakor pijanec se je opotekel k mizi, ki je bila z različnimi toaletnimi predmeti pokrit.

Tam je prijel steklenico ter zlil polovico vsebine na svojo glavo.

Prijeten vonj je napolnil sobo. Baronet se je s kolinsko vodo deloma zopet okrepil in na lica se mu je vrnila barva.

»Furija!« je mrmral med zobmi,

»Ti nisi ženska, Ti si stvar pekla.«

Alenka mu ni odgovorila. Stopila je k vratom ter zaklicala baronetu z ukazujočim glasom:

»Odpri te, baronet, — jaz hočem ven! Ne držite se me, niti trenotek več zadrževati tukaj. Od Vašega nadaljnega obnašanja bo odvisno, ako Vas bom tožila ali ne. Zato se me varujte!«

Ta govorica, ki jo je Alenka pl. Radiceva začela rabiti napram Ravingtonu, je bila prava.

Bojazljivec se je zdržnil, ko je slišal to grožnjo, v kateri je bila zanj velika nevarnost. Kajti nič se na Angleškem bolj ne kaznuje, nego oropanje osebne prostosti in, ako je s tem združen že poskus onečaščenja, ako gre za slabotno žensko; ki je prišla v roke takega pošastneža, potem je temu zagotovljena ječa mnogih let.«

To vse je bilo Ralfu Ravingtonu znano. Zato se je zdaj urno splazil k vratom.

»Še eno besedo, Alenka pl. Radičeva, preden greste,« je rekel s ponižnim glasom;

»prosim Vas, ne zamerite mi moje ljubezni do Vas. Ne pustite me —«

»Ljubezen?« ga je prekinila Alenka z zaničevalnim glasom,

»gospod, ne onečaščite te besede, ki ni ustvarjena za ljudi Vaše vrste.«

»No torej, jaz mislim, da ne boste tako nespametni, gospodična, da bi se izpostavili javni govorici. Vse hočem storiti, kar zahtevate od mene, da popravim, kar sem zgrešil. Sploh se pa ni ničesar med nama zgodilo, kar bi količkaj moglo škodovati Vaši časti.«

»Molčite, nesramni bojazljivec! O pomeni časti sploh ne morete Vi soditi. Le prepustite, popolnoma meni, da storim, kar se meni dobro zdi. In zdaj, odpri te; jaz Vam ukazujem!«

»Odgovarjam Vas, gospodična,« je tiho zaklical baronet,

»odprl bom in neovirano boste odšli s svojo prijateljico.«

Iztegnil je roko po ključavnici, da pritisne za skrito pero.

V istem hipu je pa od zunaj neka pest trikrat trdo in močno udarila na vrata, in ukazujoč glas je zaklical:

»Odpri te, v imenu postave, odpri te!«

Ralf Ravington je odskočil. Postal je mrtskobled, kolena so se mu tresla, roke, ki so bile pravkar vzdigjene, da odpro vrata, so kakor omamljene padle dol.

»Kaj pomeni to?« je vskliknil in usta so mu trepetale,

»kdo si dovoljuje, tako salo z menoj igrati?«

»Odpri te, baronet Ralf Ravington!« je zunaj nekdo zaklical;

»ali bomo pa vrata vložili!«

»Kdo, — kdo pa je?« je vprašal Ravington s tresočim glasom!

»Policija! — Ne trudite se, baronet, da bi nam ušli. Hiša je obkoljena, — vsak izhod zastrežen,« naši so!... »Franc Robič je priznal!«

Zadnje besede so vplivale na baroneta kakor blisk jasnega neba. Stokajoč se je zgrudil na tla in le s težavo je potem spet pobral.

Toda strahovito izpremenjen je izgledal mož, ko je dvignil s široko odprtimi očmi v Alenko pl. Radičevo, izgledal je za deset let starejši. Vse, kar je bilo poprej drzega, zaničevanja vrednega na njem, se je zdaj še enkrat bolj izdelilo: »Zato je strahovito ogledalo!«

»Franc Robič?« je vskliknila Alenka ter stopila korak nazaj.

»O moj Bog, to je strahovito ime. Kaj ste imeli opraviti s tem, človekom, baronet?«

»Ne vem, — ničesar nisem imel z njim opraviti,« prisegam Vam —«

»Nikar ne prisegajte, baronet,« je tiho a odločno zaklicala Alenka,

»saj izgledate kakor krivec in krivi ste prav gotovo. Zakaj pa hočete se mene varati? Saj se boste vendar kmalu zagovarjali pred drugim sodnikom.«

»Vlomite vrata,« je zadovoljno zunaj, naprej naglo,

»ni nam tà sramotilec plemiškega stanu ne uide. Primiti ga, podlega morilca, ki je dal po plačanih banditih umoriti poštenjaka.«

»Bljéž ženski glas, ki je zaklical te besede.« Ko jih Ravington zaslišal, je izgubil še zadnjo moč in upornost.

»Marta,« je šepetal sam zase, in tope oči so mu hotele vrlata predreti. »Marta blak; oh, zdaj sem izgubljen, vse, vse je prišlo na dan!«

»Da, izgubljen si!« je zaklicala Marta. Blak v drugi sobi, kajti dobro je razumela njegove zadnje besede.

»Izgubljen si časovno in večno, osoda Te bo zadel, kakršno si zaslužiš, — na vislicah bo končal oni, ki je hotel igrat ulogo lorda, — na vislicah mož, ki je hotel slabotni dež kljuci ugrabiti ime in premoženje. Tukaj stoji prava, edina pristna lady Elizabeta Ravington. Tudi ona je prišla, da bo priča Tvoje pogube!«

»Tvoje pogube, baronet Ralf Ravington,« je zaklicala zunaj drug ženski glas,

»katerem je Ravington izpoznan Elizabeto, Tvoje pogube, katero si sam zakrivil Gorje Ravingtonom, trikrat gorje našim pradedom, ki gledajo dolin na morilca in sleparja.«

»Ali so to človeški glasovi,« je zastokal Ravington ali so duhovi? Ha, zdaj so vsi prišli, da me ženejo v obup?

»Končajte, se je slišal zunaj moški glas, naših glas policisjkega komisarja,

»odprite tako vrata, baronet, sicer jih dam razbiti.«

»Da, končati hočem končati!« je grral Ralf jecjali besede,

»jaz ne morem, ne morem končati na vislicah. Alenka, bodite usmiljeni, izvršite, kar ste poprej nameravali storiti, zadavite me!

Toda zaničevalno se je obrnila Alenka od njega.

»Jaz sem hotela le maščevati svojo čast,« je ponosno rekla,

»toda rabel morilca nočem biti!«

Na vratih so začela dleta delati. Slišalo se je, kako se lomijo; manje lesa. Možem zunaj se je menda zelo mudilo, da bi prišli noter.

Ralf Ravington je s hripavim vsklikom odskočil od vrat. Kakor blažen je taval okrog po spalnici. Roke so iztegoval v zrak kakor bi hotel iskati z njimi nevidno varstvo. Oči so mu škoro stopile iz očesnih jamc. V prsih mu je kar piskalo, ko je dihal.

»Izgubljen, izgubljen!« je zastokal ter se zgrudil na pologle na kolena ter skril obraz v blazine, na katerih je kratko poprej hotel praznovati zmago ljubezni,

»a zdaj pridejo in prijeli me bodo! Gnalji me bodo v ječo in morda na vislice, — mene, baroneta Ralfa Ravingtona! Haha, to bo vzbudilo pozornost na Angleškem! Bodoci magnat in lord — obešen, obglavljen! Ne, ne, jaz nočem, da bi se ravnalo z menoj kakor z navadnimi morilcem. Moram najti način, da bi ljudstvo gledalo in se veselilo moje smrti!«

»In čemu se samega sebe ne usmrtiš, podli strahopetec?« je odgovorila lepa deklica, ki jo je baron tako globoko žalil.

»Ko bi bila jaz na Tvojem mestu, bi že vedela, kaj mi je storiti.«

»In kaj bi storila?« je jecljal Ravington ter s skrivnim strahom gledal Alenko.

»Usmrtila bi se, preden bi oni udarili —«

»Par kako, kako?« so šepetale plave ustnice baronetove.

Alenka je nemo pokazala svileno vrvico pri zastoru, ki je visel pri oknu.

»Da, okno!« je hipoma blazno zakrical Ralf in divje veselje je šonelo iz njegovega klica,

»doli skočiti — Da, to bi bila edina rešitev!«

Kakor strela je zopet skočil na noge. Planil je proti oknu, dočim so udarjala zunaj kladiva na vrata. Naglo je potegnil zastor, kvrsku, toda tako jse je opotekel zopet. Zunaj, kajti pod oknom je stalo šest policistov, ki so takoj kakor na povelje vzdiglili revolverje, ko so ugledali Ralfa.

»Tudi to ne gre,« je mrmral plemeniški zločinec ter omahnil nazaj,

»ne, ne, ne gre, ubežati ne morem! Ha, vrata se majejo, — ali si Ti, Robič, kaj hočeš Blak, — zakaj si prišel noter in me tako očitajoče gledaš? — Kdo Ti je prizadel zevajočo rano na glavi? — Jaz, jaz nisem bil, — jaz sem nedolžen! Franc Robič in doktor Morač sta bila! — Ljubi, dobri Franc Robič, odpusti mi, prosim, zame. — Da, že prihaja, — svoje pošastne roke izteguje po meni, — hoče me prijeti! — Usmiljenje, to je blaznost!

S temi besedami se je zgrudil pred Alenko. Objel je njena kolena ter ji skoro oblekel strah z života. Iz največje težavo se ga je ubranila.

»Pri meni ne išči pomoči!« mu je šepnila,

»tam, gori je, oni, čigar odpuščanje moraš doseči. Strahovito si pregrešil, človek!«

»Ako sem grešil,« je zakričal Ralf Ravington,

»kaj pa je na tem? Igral sem veliko igro in da, sem jo zdaj izgubil, se lahko pripeti najbolj pametnemu človeku. Toda živega me ne bodo dobili. Ne bodo se avnili, da so enega iz Ravingtonove rodbine vlekli na vislice. Še eno minuto. Časa mi daj, veliki maščevalec nad menoj, potem hočem sam, hiteti v Tvoje naročje in potem lahko pahnem svojo žrtev v pekel. — Da, razgorite se plameni, iztegnite kremplje, hudici, danes dobite hišno čenčo. Da, spodaj stoje ljudje in stražijo hišo. Jaz, po zletim navigator, perotnice so mi zrasle, pomagajte pomagajte!

In preden mu je mogla Alenka zabraniti, je skočil na okno. Z obema rokama je prijel svileno vrvico pri zastorju, ter si jo privezal okrog vratu.

Nato je počepnil na okno, — kakor bi iskal pomoč ali je iztegnil roke, — znoj, strah mu je stal v kapljicah na čelu, zobje so mu šklepetali, da se je slišalo.

»Končaj vendar!« mu je zaklicala Alenka, 

»tisočkrat bolje je, ako se plemenitaš z lastno roko usmrti nego da rabel to stori. — Ako je le še kapljica plemiške krvi v Tvojih žilah, prihrani rablju delo!«

Tedaj se je podlež nesramno vražje zakrohotal.

»Dobro jutro, Blak,« je zaklical,

»haha, Franc Robič, torej si me izdal! Rdečelasi lopov, ali sem Ti morda premalo plačal? — Vrni mi denar! Prava lady Ravington je tukaj! — Pojdi k vragu, nepravi lord!«

Zamolkel padec, — Ravington je skočil z okna ter ležal na tleh.

Vrv se mu je zadržnila okrog vratu. Zvijal se je v smrtni krčih na preprogi, v katero je zagrabel roke. Telo mu je parkrat odskočilo od tal. Nato se je zločinec vzdignil, daleč ven mu je molel jezik iz ust, — oči so mu oštekile, padel je nazaj, — sramota Ravingtonove rodobine je bila izmita, — nesramnež je samega sebe sodil!

Alenka si je z rokami zakrila obraz, da ne bi videla strahovitega prizora. In res ni videla smrtnih krčev nesramneža, toda čutila je dih, ki je izhajal iz smrtnega boja Ravingtonovega.

Zdaj, ko se je umiril, se je ozrla, toda groza in strah sta jo obsla, ko je videla spačeno truplo.

Nehote je sklenila roke in usta so se ji premikale v molitvi.

»Oče v nebesih,« je prosila,

»bodi mu usmiljen sodnik; odpusti mu, ako mu ljudje ne odpustijo! Amen!«

Komaj je izgovorila »amen,« so vrata z velikim ropotom odskočila in čez prag je planil v spremstvu svojih ljudi policijski komisar. Za njim sta se videli Elizabeta in Marta.

Komisar je držal v iztegnjeni roki napet revolver.

Toda izpustil ga je takoj, ko je videl, da je prišel prepozno.

»Mrtev!« je zakričal ter hitel k Ralfovemu truplu,

»da res je, dečko je samega sebe usmrtil! Prihranil je londonskemu rablju delo!«

Zdaj je uradnik ugledal Alenko, ki je z razpletenimi lasmi, napol golimi grudi in raztrgano obleko stala pred njim.

»In kdo, ste Vi?« je zaklical policijski komisar z osornim glasom,

»oh, najbrž kaka vlačuga, s katerimi se je lopov vedno pečal. Kdo ve, ako niste bili njegova žrtev? Kako Vam je ime?«

Za nobeno ceno na svetu bi Alenka v tem hipu ne povedala svojega imena. Smrtnobleda je postala pri strašni obdolžitvi policijskega komisarja. A že v naslednjem hipu se je ponosno in veličastno zravnala.

»Gospod,« je rekla,

»pravkar ste v naglici ravnali, ko ste me obdolžili stvari, katere Vam je nemogoče dokazati. Imena svojega Vam ne povem, ni sicer iz venomer strašnega vzroka, ker mislim dolžna tega storiti. Povem Vam samo to, da nisem prišla prostovoljno v to sobo, ampak da me je človek, ki stoji zdaj pred večnim sodnikom, z zvijačo izvabil v to hišo!«

»Z zvijačo? Haha, to lahko vsak reče! Saj so Vas opazovali, videli so, da ste prišli z Ravingtonom v elegantnem vozu semkaj. Ne trudite se, da bi nas varali, bomo že doagnali, kdo ste in kaj ste imeli z Ravingtonom. Predvsem Vas zdaj aretiramo!«

»Ljudje, uklenite to osebo, kajti doslej se ni dokazano, da ni bila s samomorilcem v zvezi. Najbrž mu je tudi pri samomoru pomagala!«

Dva policista sta stopila naprej ter hoteli planiti na Alenko. Toda ta je v grozi odskočila ter iztegnila tresoče roke od sebe.

»Za božjo voljo, kaj hočete storiti? Strahovito se motite, — jaz sem nedolžna! — V verige me hočete ukleniti? — O nikoli jih jaz ne bom imela! Jaz nisem Angležinja in avstrijski poslanik bo zahteval odgovor od Vas za silo, ki mi jo hočete storiti!«

»Nehajte, gospod policijski komisar!« je zdaj zaklicala Elizabeta, ter stopila k uradniku,

»ta mlada dama ne izgleda tako kakor bi se lagala.«

»Lady Ravington; — pri vsem spoštovanju do Vaše osebe Vas moram prositi, da prepustite vso stvar meni. Jaz ne vem, kdo je ta oseba, ker noče imenovati svojega imena. Sploh pa bi tudi to ne koristilo dosti; kajti lahko nam pove tudi izmišljeno ime. No, v ječi si bo že, se pre-mislila ter nam natančneje pojasnila, kako je prišla sem in kaj tukaj počne je zgodi, da jo najdemo v takem stanju.«

Pri zadnjih besedah je policijski komisar pogledal Alenkino bluzo. Alenka je temno zardevla ter si z obema rokama zakrila grudi.

»Tudi jaz, gospod policijski komisar,« se je zdaj oglasila Marta,

»sem trdno prepričana, da je ta dama nedolžna. Ta človek,« — pokazala je Ralfovo truplo,

»je storil toliko zločinov, da je tudi zmožen izvabiti nedolžno deklelo semkaj. Gospod, izpustite to reč: to tičje tega ne morem in ne bom storil! Kar sem enkrat rekel, pri tem ostanem. Naprej, ljudje, zvezite in odpeljite jo!«

»Usmilite se, gospod!« je zakričala Alenka, ko so se ji policisti bližali z železnimi vezmi,

»prihranite mi vsaj sramoto, da ne bom zvezana. Ali mi nihče noče pomagati, ali sem popolnoma zapuščena?«

Alenka, — Alenka je v tem hipu zakričal glas v hudem razburjenju s praga sosednje sobe,

»Alenka, da, Ti si, izpoznal sem Tvoj glas, — Alenka, Alenka!«

»Radivoj, moj Radivoj! Hvala Bogu v nebesih, da si tukaj! Prišel si, da me rešiš?«

Trenotek pozneje se je pojavil grof Radivoj Sokolski na pragu sobe, kjer se je toliko strašnega dogajalo. Spremljala sta ga Marcel Remič in urednik »Daily Gazette«. Prišli so vsi trije, da bi bili navzoči, ko bodo Ravingtona prijeli, ker jih je policijski komisar povabil.

Radivoj je za trenutek osupnil, ko je ugledal Alenko od policistov obdano. Nato se je pa prerinil skozi nje in pahnil drugega za drugim, ki so se mu ustavljali, na stran. V naslednjem hipu je Alenko potegnil nase, jo objel z obema rokama ter zaklical:

»Kaj se godi tukaj? Kdor se drzne približati tej dami, tega potolčem s pestjo! Jaz sem grof Radivoj Sokolski in sem odgovoren za vsa svoja dejanja. Ta dama je v mojem varstvu, — ona je moja nevesta!«

Komisar je osupnil. Začel je izpoznavati, da je s tem napravil veliko napako. Toda kar tako se ni hotel umakniti.

»Vsa čast Vašim besedam, gospod grof,« je rekel,

»toda vseeno je treba še pojasnila, na kak način je prišla ta dama v baronetovo hišo in sicer v njegovo spalnico, kakor vidite.«

»Ali Vam nisem že povedala?« je jezno zaklicala Alenka,

»lopov me je semkaj izvabil s tem, da se je meni in moji prijateljici nalagal, da je v njegovi hiši neki grof, ki ga že več tednov iščeva v Londonu.«

»To ve tudi policijski ravnatelj londonski, Vaš predstojnik! Čim smo prišli sem, je mene samo izvabil v to sobo. — Tukaj je grof Mirko Sokolski, mi je rekel. Toda ko sem bila z nesramnežem sama, tedaj, — oh, Radivoj, bil je strašovit, grozen boj, ki sem ga bojevala. In čudež je, da sem ostala zmagovalka!«

Radivoj je razumel vse. S solzami v očeh je pritiskal ljubljenko nase.

»Tiho bodi, dragica moja,« je šepetal Alenki,

»saj sem zdaj pri Tebi, — zdaj se Ti ni treba ničesar več bati.«

Nato se je s temnim pogledom obrnil k policijskemu komisarju.

»Gospod, odpuščam Vam, Vašo zmoto!« je rekel,

»ravnati bi pa morali bolj premišljeno. Nobene besede več o tem! — Vidim, da je Ralf Ravington samega sebe sodil, — no, tem bolje! Tako je angleškim plemičem prihranjeno, da jim ni treba zardeti radi njega. — In zdaj pojdi, ljubljenka, tukaj nimava ničesar več iskati. Našel sem Te, sladka moja Alenka, in zdaj Te peljem domov, v svoj grad kot svojo drago ženo, — potem bova skušala pozabiti, kaj sva pretrpela na angleških tleh!«

Alenka je ihtela na prsih ljubljenega moža in vendar ji je bilo na njih tako dobro in mehko.

Oh, bilo ji je, kakor bi jo sanje obdajale. Pravkar se je še borila z obupnostjo in zdaj so jo oklepale Radivojeve roke. In kar ji je pravil, se je glasilo tako lepo, tako krasno: njegova žena, — njegova žena bo postala!

»Dajte mi roko, gospodična,« je slišala poleg sebe mehek milodoneč glas,

»in povejte mi svoje ime, da je ohranim v zvestem spominu!«

»Ime mi je Alenka pl. Radičeva,« je odgovorila ta preprosto, ter položila svojo roko v Elizabetino.

»Kako, Alenka pl. Radičeva? O to ime sem večkrat slišala od Rožice Jaklič. Rožica Jaklič mi je ljuba prijateljica in vem, da sta tudi Vedve prijateljici, zato morava tudi medve postati!«

Alenka je objela Elizabeto, nato se je ozrla na Marto.

Ta je pokleknila poleg mrliča. Debele solze so ji lile po licih in tiho je šepetala:

»In vendar sem Te ljubila! A zdaj, — zdaj končam tudi jaz z življenjem! Nič več ne kolnem morilca svojega očeta! Odslej hočem v samostanu moliti zanj!«

205

Snidenje.

Spremljevalci policijskega komisarja so medtem truplo odrezali ter položili na divan.

Grozno je bilo pogledati Ralfa Ravingtona. Bilo je kakor bi smrt utisnila obrazu pečat, ki ga je sicer imela le njegova duša. Obraz mu je kazal ono grdo, zopornost, mizantropijo, nizkovednost in krutost, ki je bila baronetu lastna.

Oči so bile s krvjo zalite in oštekle. Iz široko odprtih ust mu je visel jezik kakor krvava cunja. Tisoč gub se mu je napravilo v obrazu in se utisnilo vanj.

Kakor mrtev starec je zdaj baronet izgledal, ko je svoje življenje na tako strašen način enkrat za vselej končal.

»Gospoda!« je zaklical policijski komisar ter se obrnil na navzoče, ki so ga z napeto pozornostjo poslušali,

»prositi Vas moram, da zapustite to hišo. Vse, kar je notri, bom zapečatil, ker se mora pozneje hiša natančno preiskati. Sploh pa,« — pri teh besedah se je obrnil komisar k Elizabeti, ki je z Marto in Alenko stala poleg grofa Radivoja, — »ravnam po interesu lady Elizabete Ravington, ki bo to hišo z vsem, kar je v njej, vzela v svojo last.«

»Nikoli več ne prestopim praga te hiše,« je hlasno zaklicala Elizabeta, »podarila jo bom v dobrodelne namen. In zdaj, ljuba Marta, pojdimo. Ako dovoliš, se še enkrat vrnemo v Tvojo očetovsko hišo, dokler ne uredi grofišče mojih stvari. Potem pojdem stanovat v Ravingtonovo rodbinsko palačo in Ti, ljuba Marta, moraš iti z menoj.«

Toda Marta je v solzah zmajala z glavo.

»Ne, draga sestra Elizabeta,« je odgovorila,

»moja bodoča pot me ne pelje v sijaj in v bogato okrašene palače, — ne, pot mi gre proč od ljudi, proč iz nječega vrvenja sveta. Gotovo se bo našel zame kak oddaljen samostan, kjer bom izjokala svojo bolečino, kajti veliko več sem izgubila, nego si misliš.«

»Jaz slutim vse,« je šepetala Elizabeta prijateljici, »in jokam se s Teboj, ljuba sestra.«

Deklici sta pri teh besedah korakali proti vratom. Ko pa je Marta že dospela do praga, se je še enkrat popotekla proti divanu, na katerem je ležalo truplo Ralfa Ravingtona. Ustnice so se ji premikale v srčni molitvi, katero je pošiljala k Bogu.

Elizabeta je stopila k nji. Vzdignila je prijateljico, in hiteč in vsa potrta se je dala Marta odpeljati od nje iz sobe.

»Ubožica,« je mrmral grof Radivoj, ki je ostal z Alenko še v sobi,

»zdi se mi, da je ljubila tega nesramneža. Nikoli ne bo mogla pozabiti, da je postal morilec njenega očeta.«

»Gospod policijski komisar,« je potem Radivoj vprašal uradnika,

»kaj se bo zgodilo s tem truplom?«

»Najprej je bodo peljali v mrtvašnico,« je odgovoril policijski komisar,

»tam se bo še natančneje dogmala baronetova smrt. In potem, no potem se bo s truplom tega baroneta prav tisto zgodilo, kar se zgodi pri nas na Angleškem s truplom takega vlačugarja, ki je umrl v ječi. Taka trupla se prepeljejo v kako bolnišnico, kjer jih potem dijaki režejo.«

»In ali se ne da ta osoda odvrniti od trupla baroneta Ravingtona?« je vprašal grof Radivoj Sokolski,

»Ravington je plemenitaš, gospod policijski komisar. Za nas, ki smo njegovega stanu, ni prijetna misel, ako vemo, da je plemenitaš pod dijaškimi noži.«

»V tem oziru so angleške postave zelo stroge,« je odgovoril policijski komisar,

»pri nas se nikjer ne dela razločka med plemenitašem in delavcem, kakor je to pri Vas v navadi. Pri nas je človek ali poštenjak, potem lahko pri življenju razpolaga sam s seboj in tudi glede trupla, kakor se mu zljubi. Ako se je pa lump in zločinec, je ta določba podvržena zakonom, vseeno potem bodisi da je dotični lord ali berač.«

»Kljub temu bom poskušal, da pripravim truplu spodoben pogreb,« je odločno rekel Radivoj Sokolski.

»Kako dolgo ostane truplo v mrtvašnici, gospod komisar?«

»Tri dni, gospod grof.«

»Hvala Vam. Teh tri dni mi bo zadostovalo, da izposlujem pri kralju dovoljenje za dostojen pogreb tega trupla. In zdaj, gospod, Vam prepuščamo to hišo, katere praga gotovo več ne bomo prestopili.«

Alenka, moja sladka nevesta,« se je Radivoj potem obrnil na mlado, ljubko deklico,

»daj mi roko.«

Oh, s kako blaženostjo, s kako radostjo se je Alenka oklenila roke ljubljenega moža. S kakim ponosom se je dala od njega, po katerem je tako dolgo hrepenela in od katerega jo je ločila sovražna osoda, peljati iz sobe.

Ni se obrnila in ni več pogledala nazaj, ko je dospela na prag sobe. Saj je hotela ta kraj in strahovite ure, ki jih je tukaj preživela, za vedno pozabiti.

Toda v delovni sobi baroneta Ravingtona, kjer si je ta izmišljal lopovske načrte, tukaj je grof Radivoj Sokolski, ko je bil zdaj z Alenko sam, še enkrat potegnil ljubljeno deklico na prsi, kajti zdaj sta bila zopet združena.

»Še enkrat naj Te pozdravim, ljuba Alenka,« je rekel grof ter z veselim pogledom zrl v oči ljubke deklice, »še enkrat naj Ti povem, da sem se v vsem času, odkar sem bil daleč od Tebe in sem trpel velike bolečine, Tebe zvesto spominjal vsako uro, vsako minuto, vsak trenotek.

Ljubezen do Tebe sem si ohranil kakor najdragocenejši zaklad. Ljubezen je bila moj talisman, ki mi je dajal moč v strahovitih nadlogah in obupnosti. — Alenka, ozri se name. — To leto, ko sem daleč proč od Tebe, draga ljubljenka, vzdihoval v vjetništvu doktorja Morača ter prenašal bolesti in muke, — to leto mi preteklo brez sledu na moji zunanjosti. Oglej si mojo glavo, kako je postala zimska slana. Lasje so mi pred časom osiveli, draga Alenka! — In tudi v moji bradi so se že zatekile zimske snežinke. V obraz se mi je ugrebla marsikatera guba in gubica. Dolgo časa bo trajalo, preden bom zopet docela dobil svoje zdravje, katero mi je nesramni lopov ukradel. Torej Te moram še enkrat vprašati, Alenka, če me tudi še zdaj ljubiš, ako si še vedno želiš takega soproga? Morda nočeš tako starega moža, — morda —«

Alenka je Radivoju s poljubom zaprla usta. Oči so ji pri besedah ljubljenega moža plavale v solzah.

»Ljubljenec,« je jecljala, »ali veš, da si Ti moje vse? Oh, saj ne slutiš, kaj sem trpela radi Tebe. Ti ne veš, koliko sem se borila zate.«

»Vem, — vem vse!« je zaklical Radivoj Sokolski,

»zapodil so Te iz mojega gradu in šla si bedna ter siromašna med svet. In vendar nisi zapustila uboge, nesrečne Minke, ampak si skrbela za njo, kakor le more skrbeti hči za svojo mater! — Tega Ti nikoli ne pozabim, ljuba Alenka! In ako se mi posreči, da bom svoje življenje na Sokolskem gradu v miru in počitku preživel, potem se bo naposled izpolnila najina srčna želja, katere doslej nama sovražna osoda ni hotela izpolniti. Že dolgo hrepenim po tem, da bi Te zopet videl na Sokolskem gradu, na onem kraju, kjer sem bil tako srečen s Teboj.«

»Pozabil si, Radivoj,« je vzkliknila Alenka ter žalostno sklonila glavo na prsi,

»da je Sokolski grad dobil novega gospodarja.«

»Novega gospodarja?« se je grenko zasmejal Radivoj,

»ne, ljuba Alenka, dobil je le upravitelja. Ta mi bo moral zdaj položiti račun, kaj je delal z mojo lastnino. Gorje mu, ako to ne bo mogel. Ne, nikar ne dvomi Alenka, prav gotovo pojdeva v Sokolski grad, kajti k sreči se mi prepozno. Rok, ki ga je sodišče določilo, še ni potekel. Oh, želel bi, da bi mogel še neko drugo vzeti s seboj, — neko drugo, na katero stari grad že dolgo čaka.«

»A kaj Ti je, Alenka,« je pristavil Radivoj, ko je dekvojka pri njegovih besedah lahno zakričala ter hipoma zelo zardela,

»zakaj se Ti svetijo oči, zakaj si se mi umaknila ter me motriš s takimi čudnimi pogledi, ki so mi nerazumljivi?«

»Zakaj?« je odgovorila Alenka pl. Radičeva z drhtečim glasom,

»ker sem zelo sebična, zelo egoistična duša, ki bi vsled svoje sreče pozabila skoro Tvojo in še neke druge osebe.«

»Kaj pomenijo te besede, Alenka? Jaz si jih ne morem pojasniti.«

»Takoj jih boš razumel, daj mi roko, Radivoj, in daj se od mene peljati.«

»Kam?«

»V neko sobo te hiše.«

»In kaj me tam čaka?«

»Veliko veselje!«

»Veselje? Alenka, ako te objamem s svojimi rokami, že občutim vse veselje, ki je zame v življenju in v srcu.«

»Motiš se, ljubljenček,« je odgovorila Alenka,

»le pojdi z menoj. Skoro se boš prepričal, da je nebo izbralo ta dan, da te osreči. In zdaj me ne sprašuj več! Naglo odtod! Daj mi roko, Radivoj!«

Z glavo majaje je dal grof Radivoj Sokolski roko lepi, mladi deklici, ki ga je naglo potegnila s seboj.

Po stopnicah sta šla v pritličje. Nato je Alenka zavila v dolg hodnik ter obstala pred nekimi vrati.

»Da, tukaj je bilo,« je tiho šepetala Alenka sama s seboj,

»tukaj je bilo, — ta vrata morajo biti!«

Pri teh besedah je poskušala vrata odpreti. Prestrašena je opazila, da so zaklenjena.

»Za božjo voljo, kdo pa je?« je znotraj zaklical glas,

»ali si ti, Alenka, ali si ti prijateljica? O kaj se je v tej hiši zgodilo in zakaj so mene zaklenili? V smrtnem strahu in grozi sem že.«

»Jaz sem, draga prijateljica!« je odgovorila Alenka, ki se je naglo spet ojačila,

»ne boj se, jaz sem pri tebi.«

Nato se je obrnila Alenka k grofu ter mu živalno rekla:

»Radivoj, vlomi ta vrata! Stori to na mojo odgovornost! Za temi vrati boš našel svoje največje veselje.«

Radivoj je bled in trepetajoč stal pred njo.

»Pravkar sem slišal glas,« je s težavo spravil iz sebe,

»ki me spominja na neko deklico, ki sem jo nekdaj videl in tudi govoril z njo, — krasna deklica! — Ne, ne, ni mogoče, — saj ne more biti, — tako mi Bog ne more biti naklonjen eden in isti dan. Skoro bi bilo preveč za človeka, — podlegel bi brezmêjnemu veselju.«

»Od veselja se ne umre, — ampak živi!« je odgovorila Alenka,

»samo ta vrata Te ločijo od Tvoje hčere.«

»Od moje hčere!« je zakričal Radivoj in v naslednjem hipu se je vrgel z vso silo svojega telesa v vrata, ki niso bila dovolj močna, da bi se uprla takemu napadu.

Počila so in Radivoj Sokolski se je opotekel v sobo. In hipoma sta si stala nasproti človeka, katera je tako dolgo ločila sovražna osoda, — človeka, ki bi morala biti skupaj in ki sta vendar morala do tega hipa živeti drug brez drugega.

Rožica je stala sredi sobe, stopila je od vrat nazaj, ko je hipoma slišala ropotanje in butanje.

Toda zdaj, ko je ugledala Radivoja, — njega, ki ga je poznala kot grofa Sokolskega, — njega, pred katerim je nekôč v Parizu stala s plahšim srcem, ne da bi vedela ali slutila, kako zelo je zvezana z njim z vezmi krvi, — tedaj, tedaj se je Rožica opotekla in izgledalo je, kakor bi jo hotela nezavest prijeti.

A že je Radivoj skočil k nji, — že jo je objel z obema rokama, — že jo je potegnil nase ter ji tiho šepetal:

»Ne, — zdaj Te ne pustim več, — zdaj Te imam, — zdaj Te držim, drago dete, moj vroče ljubljeni otrok, moja hči, v rokah. Saj si Ti, da, Ti si! To so poteze moje uboge Minke, — to so tudi moje! — O drago moje dete, vendar, — vendar sem Te dobil! Čas krute ločitve je minil! Združena sva, — združena sva!«

»Moj oče, moj oče!«

To je bilo vse, kar je mogla Rožica izpregovoriti in zdaj je začela krčevito ihteti. Nato je Rožica sklonila glavo na prsi, in za trenotek je objela globoka nezavest čute ljubeznive devojke.

»Umira!« je bolestno zakričal Radivoj,

»o moj Bog, ali mi bo zdaj ugrabljenja, ko sem jo komaj spet dobil? Ne, usmiljeni Bog v nebesih, tako krut ne moreš biti, tako krut ne moreš ravnati z menoj.«

»Bog je dober!« je zadonel za Radivojem nežen, iskren glas,

»Rožica se bo takoj spet zbudila v novo, lepše življenje.«

Grof Radivoj je nesel Rožico k stolu. Položil jo je nanj, nato jo je prijel za obe roki, se sklonil k nezavestni ter jo pritisnil na prsi.

»Rožica, moje sladko dete!« ji je šepetal,

»zdaj si pri svojem očetu, — vendar pri njem, ki Te čez vse ljubi. Bolečine izginjavajo. Rožica moja, razočaranja so minila, ajti popeljem Te v očetovsko hišo, peljem Te v Tvoj dom.«

Počasi so se vzdignile dolge, svilene obrvi, ki so senčile čudovitokrasne oči.

»Oče moj,« je zaklicala Rožica in gledala k Radivoju pogledom, ki ga nobeno pero ne more opisati.

»Ali je vendar res, sem li pri svojem očetu? — O Ti si, moja dobra Alenka, moja draga sestra, moja prijateljica! Povej mi li, ali so sanje, ki me obdajajo?«

»Ne, Ti ne sanjaš, Rožica!« ji je zaklicala Alenka,

»Tvoj oče, grof Radivoj Sokolski, stoji pred Teboj. Osoda vaju pripeljala skupaj, da bosta zdaj vedno roko v roki hodila.«

Tedaj je Rožica razprostrla svoje roke, — celo telo je strepetalo, v prsih ji je zaihtelo, — in s klicem:

»Moj dragi, vroče ljubljeni oče, ali me imaš rad?« se je vrgla na prsi drhtečega moža.

V tihem, trepetajočem razburjenju je objel Radivoj svoje ljubeznivo, lepo dete. Oh, in Rožica se ga je tako krepko privila, bilo ji je tako dobro, tako blaženo in milo v njegovi bližini, kajti prvič, odkar je mogla misliti, je čutila razkošje, da počiva na očetovem srcu; čutila blaženost, da je objeta od rok, ki so bile pripravljene, da jo branijo in varujejo vsake nezgode!

206

Izpokornica.

Pred malo gostilno v Hamburgu, ki je ležala v bližini pristanišča in ki kljub temu ni bila ena izmed onih krčem, kamor zahajajo le ubogi in siromašni gostje in v katerih pritičijo so one zloglasne mornarske beznice — tam pred vrati dvojnadstropne, precej velike gostilne se je ustavil voz, iz katerega sta stopili dve osebi.

Bila sta Mirko in Lola.

Ladija, ki redno pluje čez kanal in vzdržuje zvezo med Londonom in Hamburgom, je prinesla mladega grofa in lepo grešno žensko pravkar v Hamburg. Zoper svoj prvotni namen je Mirko sklenil, da ostane eno noč v Hamburgu, preden nadaljuje svoje potovanje v K.

Mladi grof je imel odločen namen, da se nikjer ne ustavi ampak takoj v Hamburgu z Lolo stopi na železnico, po kateri bi potem drugi dan že dospel v K., kjer bi mu bilo potem treba Lolo oddati upravi jetnišnice, v katero je Lola ubežala.

Lola je bila s temi načrti zadovoljna. Da, ona je celo prvi dan vožnje iskreno prosila Mirkota, naj se v Hamburgu niti trenutek ne ustavlja. Zdelo se je, da je napolnjena od bolečega hrepenenja, da se njena osoda skoro konča. Menda je komaj pričakovala, da položi svojo lepo glavo pod rabljevo sekiro, da se izpokorni kar je zakrivila, da poplača neizmeren dolg, ki ga je napravila v svojem zločinskem življenju.

Mirko je te nagibe, te želje in to hrepenenje opazoval s tihim, pobožnim veseljem, saj so mu bile najboljše zagotovilo, da je Loli resna pokora na misli in da ne bo več izpremenila svojega mišljenja.

Na parniku, na katerem sta se iz Londona vozila, je vladalo živahno in veselo življenje. V veliki, prostorni dvorani so se združevali potniki v veselo družbo. Pri skupnih obedih se je smejalo in šalilo ter kramljalo, kakor je navada na velikih ladijah, kjer se človek hitreje seznani s sopotniki.

Lola pa ni niti enkrat zapustila svoje kabine. Nikakor je niso mogli pripraviti do tega, da bi se udeleževala skupnih obedov.

Mirko bi rad videl, da bi še zadnje dni svojega življenja prijetno preživela, — ko bi sončni žarki življenja še enkrat ogrevali podrhtije zgrešene sedanjosti, da bi jo še v zadnjih hipih ogrevali in razsvetljevali. Privoščil ji je takorekoč rabljevo veselje in nič ne bi imel zoper to, ko bi se Lola pomešala med ostala družbo ter bila še enkrat z njo vesela. Kako kmalu jo je pričakovala osoda, — kruta: smrt pod rabljevo sekiro.

Ko je Mirko vprašal Lolo, ako hoče iti z njim k skupnemu obedu, je samo lahko zmajala z glavo ter odgovorila:

»Čemu naj bi še enkrat poslušala sladke, vabljive melodije življenja, katerim se moram skoro umakniti? Čemu naj bi še poslušala sirensko petje veselja?«

Tedaj je Mirko iztegnil roko ter odločno zaklical:

»Da, Lola, verjeti vam hočem! Postali ste drugačni! Dokler sva še na ladiji, imejte svojo polno prostost. — Lahko greste, kamor hočete: želja po pokori mora v vas sami ležati, zame ne potrebujete kesa. In jaz sem trdno prepričan, da mi ne boste, ker ste do sem prišli, ubežali tudi takrat, ko se bova bližala mestu, kjer boste dosegli smrt.«

»Ne, pri Bogu, tega ne bom storila!« je zaklicala Lola ter vzdignila svoje lepe oči proti nebu, »Gospod v nebesih mi je priča.«

Od tega hipa ni Mirko prav nič več sumil ter je Loli popolnoma zaupal. In res je priplul parnik v hamburško pristanišče, ne da bi Lola poskušala njegovih načrtov prekrižati s tem, da bi samo sebe umorila.

Čemu bi se potem, obotavljal, eno noč počiti se v Hamburgu, zlasti ker je bila vožnja zelo viharna in Lola zelo utrujena.

Ne, ubežala mu prav gotovo ne bo. Zato ji je hotel vsaj eno noč mirnega spanja privoščiti.

Zato je sklenil, da prenoči v Hamburgu.

Mirno in udano je stopila lepa, grešna žena v pristanisku z Mirkotom v voz, ki ju je pripeljal v oni hotel, pred čigar vrati jo v tem hipu najdemo.

Gostilničar in natakarji so prišli mladi par sprejet. Zdaj je bil Mirko prvič v zadregi, kako bi izpeljal svoj namen.

Na ladiji mu ni bilo nikomur treba povedati, v kakšnem razmerju stojita z Lolo. Tukaj pa, ko mu je gostilničar predložil knjigo, v katero bi moral zapisati, kdo je in kdo je Lola in kaj imata skupnega, tukaj ni vedel v trenutku, ko je držal pero v roki, kaj bi napisal.

Lole ni mogel izdati za svojo soprogo. — O to bi se mu zdelo greh, s tem bi se pregrešil na Rožici, — na ljubljeni deklici, na katero je zadnje dni več mislil nego kdaj poprej.

Iz te zadrege ga je Lola sama rešila, kajti rekla mu je tako glasno, da so tudi krčmar in natakarji lahko slišali:

»Prosim Te, dragi brat, zapiši ob enem tudi moje ime v knjigo, saj veš, kako sem trudna in umorjena.«

Brat! — Lola mu je s to besedo dala migljaj, kako naj označi svoje razmerje do nje. To je lahko storil, da jo je izdal za svojo sestro, in tako je napisal v knjigo za tuje: Mirko Višnjegorski s sestro Lolo. Svojega stanu ni hotel v tej preprosti gostilni izdati, ker ni hotel vzbuditi pozornosti. Zelo se je bal, da bi Lolo policija zasačila in aretirala, preden se sama prostovoljno izroči sodišču.

Gostilničar je peljal Lolo in Mirkota po stopnicah v prvo nadstropje ter odprl tukaj vrata v dvoje druga poleg druge ležečih sob.

»Upam, da bosta sobi gospodi všeč?« je rekel gostilničar,

»sobi sta med seboj z vrati v zvezi. Morda bi bilo gospodično sestro strah, ko bi bila popolnoma osamljena.«

Mirko je na te besede odgovoril:

»Da, — ti sobi vzameva!«

S tesnim srcem je stopil Mirko v sobo, v kateri bo to noč prenočil.

Tako blizu stena ob steni z Lolo stanovati, je imelo zanj nekaj strahotnega. In vendar si ni upal ugovarjati, da bi imela Lola kako oddaljenejšo sobo. Za vsak slučaj je bilo tudi dobro, da obdrži Lolo v svoji bližini.

In zopet je bilo kakor bi mu Lola te misli čitala na čelu, kajti pokazala je vrata ter rekla:

»Gospod grof, ako boste bolj mirni, da se vrata med nama zaklenejo, obrnite po noči ključ v vratih. Saj veste, da vam ne bom ubežala.«

»Vrata ostanejo odprta!« je odgovoril Mirko, kajti za nobeno ceno ne bi hotel Loli pokazati, kako je bil v zadregi v mislih na prihodnjo noč.

»In zdaj vas prosim,« je nadaljevala Lola, »da ni treba name nikakrega ozira imeti. Morda si želite ta večer kje drugje preživeti? Morda imate v Hamburgu prijatelje ali znance, katere bi po dolgem času radi obiskali? — Naj bo kakor hoče, razpolagajte popolnoma s svojim časom in bodite zagotovljeni, da me boste jutraj našli v sosednji sobi. Saj sem vam prisegla, da ne ubežim.«

»Zdaj imam res namen, da odidem za eno uro,« je odgovoril Mirko,

»kajti poiskati moram tukaj znanega mi bankirja, ker mi je skoro ves denar pošel. Bankir me pozna in mi bo brez dvoma posodil potrebni znesek, da vas, nesrečnica, popeljem v K. in tam nekaj časa živim, dokler me bo vse minilo.«

Lola je sklonila glavo. Pri zadnjih besedah se je lahko zmrnila. V naslednjem hipu je pa zopet mirno vzdignila glavo k mlademu grofu ter rekla:

»Res je! Ker govoriva o denarju, grof Mirko, bi vas zelo rada nekaj prosila: Kakor vidite, imam še vedno ono obleko, v kateri sem odšla iz male ribiške vasi na Angleškem.

Odtam sem odšla, ne da bi popolnila svojo toaleto, ako se sme še govoriti o taki. Sami izprevidite, grof Višnjegorski, da taka ne morem stopiti pred sodnike. — Treba mi je preproste obleke in nekaj perila. Zato Vas prosim, ako hočete za izgubljenko še kaj storiti, dajte mi par mark, da se oskrbim s potrebno obleko.«

Mirko je ostro pogledal Lolo. Zopet se mu je pojavilo nezaupanje v duši.

Ali morda zahteva Lola ta denar od njega le, da mu bo lahko ubežala? Oh kaj bi vse dal, ko bi mogel v tem trenutku pogledati skozi lepo, visoko belo čelo te ženske v njene misli!

Govorila je tako skromno, tako iskreno in prepričevalno. Toda kaj so besede sploh in zlasti besede ženske, ki je bila poprej napolnjena z lažjo in prevaro!

»Ali Vam ne morem jaz preskrbeti obleke?« je vprašal Mirko,

»zelo rad vam to storim. Napišite mi na listek, kar potrebujete in zagotovljeni bodite, da bom vse najkasneje tekom ene ure poslal v hotel.«

»Hvala za ponudbo, gospod grof, toda sprejeti je ne morem! So gotove stvari, katere mora ženska na vsak način sama preskrbeti, — gotovo perilo je, katerega vam ne morem opisati. — Prosim, ne delajte mi težkoč. Tudi potrebujem le malo denarja, kajti omejila se bom na najpotrebnejše in kupila le tam, kjer bom prav ceno dobila. — Morda mi ne zaupate? No, potem lahko naročim prodajalca v hotel in potem mu Vi lahko daste denar.«

Toda Mirko je že imel denarnico v roki. Odprl jo je in položil dva cekina na mizo pred Lolo.

»Ali zadostuje to?« je vprašal,

»ako potrebujete več, boste že morali počakati, dokler se ne vrnem od svojega bankirja, kajti v žepu imam le še nekaj srebrnega denarja.«

»Mislim,« je hlastno zaklicala Lola,

»da bo ta denar popolnoma zadostoval. Najbrž niti vsega ne porabim in Vam bom ostanek vrnila.«

Pri teh besedah je spravila denar v žep ter se počasi obrnila proti vratom.

»Medtem pa zbogom, gospod grof! V eni uri se zopet vrnem. Zdaj grem ven, da nakupim potrebne stvari.«

In preden ji je Mirko mogel še kaj odgovoriti, se vrata zaprla in bil je sam v sobi.

Mirko Višnjegorski je utrujen padel na stol.

Vožnja po morju ga je zelo utrudila, pa tudi vedi dvomi, ako se mu bo brez vsake ovire posrečilo dobiti namen z Lolo. Skoro mu je bilo že žal, da je pričel kaj takega, ker se mu je zdelo težje, nego bi mogel vršiti.

Zdaj je dospel z Lolo na nemška tla. Še eno edino noč in dospel je do cilja, do kraja, kjer je upal izpolniti svojo nalogo.

Toda ena noč pomeni veliko! Ali se ne more med vožnjo na železnici kaj zgoditi, kar bi mu lahko prekrizalo načrte? — O ne, ne! Temu dvomu se ni smel udati. Hotel je verjeti Lolinin besedam. Saj ni bilo mogoče, misliti, da bi se mogla tako hliniti in igrati tako komedijo.

Ali se ni odrekla celo svojemu očetu, le da se pokori za svoje grehe. Ali se nista s Satanelom v jezi ločila?

Ali naj bi zdaj hipoma se skesala vsega tega? Tega vendar ni bilo misliti in zato je tudi Mirko preganjal take misli.

Grof je vstal. Umil se je ter vsnažil svojo obleko kolikor se je dalo, kajti hotel je takoj iti k bankirju, ki mu bo na sam podpis posodil znesek, ki ga bo zahteval od njega.

Mirko je bil pripravljen za odhod. Stopil je vratom ter poslušal. Lole menda ni bilo več v sobi, kajti notri je bilo vse tiho. Tiho je odprl vrata ter pogledal noter.

Ne, ni se motil, lepa, črnokodrasta ženska je že odšla, da nakupi potrebne stvari.

»In ako mi vendarle ubeži?« se je vprašal Mirko z globokim vzdihom,

»ako bi grof Radivoj le imel prav? Oh, potem, — potem sem storil svojo dolžnost in nihče mi ne more kaj očitati. Nebo sem hotel sprijazniti s to žrtvijo. Ta namen me je gnal na to potovanje. Hotel sem pravičnosti priboriti sijajno zmago. Ako se mi ne posreči, potem sem napravil le slab poizkus, ki se da opravičiti z mojim zaupanjem, katero stavim tudi v najzlobnejše človeško srce.

In vendar, kako bi bil srečen, ko bi mi ne bilo več treba gledati Lole, ko bi te v solzah se bleščeče oči ne bile tako žalostno uprte v mene. Večkrat se mi zdi, kakor bi bil njen ječar. In poleg tega očarujoča krasota te ženske, ki je nekoč ležala v mojem naročju in mi dajala nebeške slasti. Kakšna radost in razkošje odseva z njenega smehljajočega obličja!

A ta lepota je le krinka, za katero se skriva pekel. Ta blaženi smehljaj je pogled baziliška, ki okamini.

Priplavaj k meni Ti, podoba ljubljene Rožice, — objemi me Ti z vsem svojim čarom, s Tvojo krepostjo, s Tvojo nedolžnostjo in krasoto! Bodi Ti moj ščit, s katerim se hladno in mirno branim te demonske lepote. Bodi moj talisman, ki mi ga je treba le pogledati, da zmagam nad vso zapeljivostjo Lole, — morilke lastne matere.

207

Čudna najdba

Starinarski trg v Hamburgu je vsem onim dobro znan, ki ne kupujejo blaga iz prve, ampak iz druge roke. Ker ne morejo plačati cene, dokler je blago še novo, kupijo take stvari, ki so jih drugi že nosili ali pa preležano blago, ki se je dolgo časa valjalo v kaki prodajalni, ne da bi ga bilo mogoče spraviti v denar.

Na starinarskem trgu v Hamburgu je cel bazar blaga znižane cene in res se dobe vsakovrstne stvari za čudovito nizko ceno.

Židje, ki tam trgujejo, se izvrstno razumejo na ceno kupovanje. Cele tovarne in prodajalne nakupijo na ta način ter poprodajo blago v Hamburgu za skrajno nizke cene.

Slikovito lepo znajo židovski kramarji postaviti blago na ogled. Nehote se človek spomni orijenta, ako gre mimo prodajalnih miz.

Dobe se obleke in čevlji, uniforme in blago, trakovi, čipke in perilo, najfinejšega in najpriprostejšega dela.

Tukaj se dobe vse pritikline, ki jih ženske rabijo pri izgotavljanju svojih oblek. Z blagom vred se lahko kupijo gumbi in podloga, ostanki in volna, svila in sukance in kar je še vse potrebno za obleko.

Tudi danes v večernih urah je bilo trgovanje tukaj zelo živahno.

Pred mizami, na katerih je ležalo neredno razmetano blago, so hodili ljudje ter kupovali. Le pred mizo edinega prodajalca ni bilo nobenega kupca.

Bil je to mlad mož, kateremu se je na prvi pogled videlo, da je iz onega rodu, ki začne že v zibelki računati ter gibati z rokami, da izrazi svojo zgovornost.

Mladi mož je bil siromašno oblečen, toda obraz mu je bil simpatičen.

Temni lasje so mu bili počesani čez celo, brada pri strižena. V velikih, precej lepih očeh, se mu je čitala žalost.

Z glavo majaje in z vzdihom na ustnicah se je oziral mladi Žid na svoje konkurente, ki so bili bolj srečni od njega.

»Ej, prišel sem v nesrečo!« je mrmral,

»ako stoji človek z nogo v polnem sodu smole, ne more več priti ven! Gorje mi, kakšna izprememba! Pred tremi meseci sem bil še bogati Mulče Štigelc, ki je kar metal dolarje po Novem Jorku! Pred tremi meseci sem še sanjal, da postanem bogatin. Preračunil sem že, kje si bom zidal veliko hišo. In zdaj, — zdaj stojim tukaj na židovskem trgu v Hamburgu ter prodajam blago. In imam dobro blago, lepo blago, ceno blago. Toda kaj morem proti osodi, ki se je zarotila zapoer mene. Nihče noče kupčije napraviti z menoj.«

V tem hipu je Mulče Štigelc ugledal lepo, mlado damo, ki je prihajala po ulici.

Takoj se je zravnal. Kakor roparska ptica je zdaj čakal, da mu pride žrtev tako blizu, da lahko plane nanjo.

»Lepa dama, draga dama!« je hipoma glasno zaklical Mulče Štigelc,

»niti koraka ne smete naprej, ako ste pametni. Tukaj vidite, tukaj najdete vse, kar potrebujete. V svojo škodo prodam to, ker rabim denar, da nakupim novo blago. Le pridite k meni, lepa dama, nič se ne boste kesali, ako kupite pri meni.«

Lepa, črnolasa ženska se je nasmehljala. Trpek nasmeh je bil to.

»Čemu ne?« je potem odgovorila,

»Vaše blago je najbrž ravno tako dobro in ravno tako slabo kakor pri drugih. Toda pokažite mi hitro, ker se ne utegnem muditi.«

Obraz Mulčeta Štigelca se je veselo, skremžil pri teh besedah.

»Milostna gospa, videli boste, da imate opravilo s poštenim izkušenim človekom. Jaz vem, kako se mora občeva ti z najvišjimi krogi, k katerim se tudi milostiva prišteva.«

»Pustite govorjenje. Pokažite blago in prihranite si nepotrebne besede.«

»Častita gospa,« je naglo odgovoril Mulče Štigelc,

»kakor me vidite, nisem jaz eden izmed neizkušenih. Ogledal sem si veliko po svetu. Pred štirinajstimi dnevi sem se vrnil iz Amerike. O to je veličastna dežela!«

»Kaj, v Ameriki ste že bili?« je vprašala temnolasa ženska, ki ni bila nihče drug nego Lola, ki je prišla sem nakupit potrebne stvari.

»Če sem bil tam!« je zaklical Mulče Štigelc,

»bil sem bil in se vrnem spet v Ameriko. Tukaj ni zame, je vse prepočasno, preozko in vse prepočasi gre kupčija. Obogatiti se le lahko onstran vode v Ameriki.«

»Zakaj pa niste tam ostali?« je smehljaje vprašala Lola.

»Majhna nesreča, milostljiva gospa,« je odgovoril mladi Žid ter skomignil z rameni,

»to se prigodi v najboljših rodbinah. Kakor me tukaj vidite, sem bil v Novem Jorku že na trdnih nogah. Začel sem prav pri tleh. Najprej sem bil priganjač v nekem hotelu. Gotovo ne veste, kaj je to — priganjač, milostna gospa. Ako pridejo izseljenci na ameriška tla, jih morajo kdo sprejeti in spraviti pod streho. Vidite, to sem jaz storil. Skrbel sem, da so dobili izseljenci dobro stanovanje in da je moj gospodar zaslužil lep denar pri njih. — Pri tem sem si zaslužil lep znesek. In ko sem imel tisoč dolarjev, sem si rekel: Mulče Štigelc, ali si neumen, da služiš gospodarju, ki si vsled Tvoje pridnosti polni žep? Ali ne moreš biti samostojen sam?

Kupil sem si zato lekarno. Draga gospa, če imate kakega sovražnika, svetujte mu, naj si napravi lekarno.

Povem Vam, to je pasje življenje! Po dnevu in po noči vedno na nogah. Ako koga tukaj zob boli, kaj me briga? Toda brigati me pa mora, če imam v Ameriki lekarno. Pride Vam ob dveh po noči ter toliko časa zvoni pri lekarni, da se mora iti iz gorke postelje.

In potem te silnosti s policijo! Ako se kaj napačnega stori, takoj Vas kaznujejo. Tega nisem mogel dolgo prenašati. Zato sem prodal lekarno in začel prodajati cigare.

Velika nesreča je, če je človek strasten kadilec in sam prodaja cigare. Kupci so mi natvezili ponarejen denar in zato sem moral v ječo, kjer so me pa oprostili.

Toda kaj sem imel od tega? Ljuba, draga gospa, postal sem ruininan človek. Kupčija je šla v nič, ko sem sedel v ječi. Denar so mi požrli advokati in kragulji. Naj jih vse skupaj polije smola in žveplo Sodome in Gomore. Oprostite, milostna gospa, toda če se na to spomnim, se mi hoče žolč razliti.

Amerika se mi je priskutila, zato sem spravil skupaj svoje reči ter prišel semkaj. Toda prišel sem z dežja pod kap! — Nobene kupčije, nič trgovine! To ko bi le imel še toliko, da bi spet mogel čez morje! Toda vidite, draga gospa, to blago je vse, kar imam. — Oprostite, kaj ste hoteli kupiti? Toliko časa sem Vas zadrževal s svojimi tožbami, toda odpustite mi, tuj sem v Hamburgu in moral sem si enkrat olajšati srce.«

»Zdaj mi pa hitro pokažite!« je zaklicala Lola.

»Imate kako narejeno obleko? To-le sivo? Dobro, vzamem jo, najbrž mi bo pristojala. In zdaj še plašč. Ah, tukaj je prav lep, moderen plašč, dolg in iz dobrega blaga. Zdaj pa še perilo.«

»Milostna gospa, tukaj imam nekaj prav finega za Vas. Lepo, krasno vezeno srajco. To je ročno delo, le poglejte. Slučajno sem jo kupil prav po ceni in dam Vam jo za malenkost.«

»Že dobro, že dobro,« je zaklicala Lola, ne da bi natančno pogledala krasno vezeno srajco, katero je Mulče Stigelc razprostrl pred njo.

»Zavijte vse skupaj in pošljite mi ceno.«

Mulče Stigelc je povedal ceno, ki res ni bila previsoka. Toda bile so stare stvari, ki jih je Lola kupila, razen srajce, ki je bila videti čisto nova. Ko je dala Štigelcu oba cekina, ji je hotel še nekaj srebrnega denarja nazaj dati, toda pustila mu ga je.

»Le pustite,« je rekla,

»obdržite oba cekina. Samo napravite mi ovoj, ker bom te stvari takoj vzela s seboj.«

»Srečni bodite, ljuba, draga gospa,« je zaklical Mulče Stigelc.

»Storili ste ubogemu Judu veliko dobrote. Življenje naj Vam bo posejano z rožami, z lepimi, rdečimi rožami.«

Žid je hipoma umolknil, kajti nad krasnimi obrvmi lepe ženske se je pri njegovih zadnjih besedah pojavila temna obla. Skoro sovražno ga je Lola pogledala.

Dobri Mulče najbrž ni slutil, da je morala Lola pri misli na rablja ter na svojo kri, ki je rdeča kakor rože skoraj rdečila morišče.

Lola je vzela zavoj ter se kratko poslovila od Žida, kateri se je zaman ponujal, da ji nese zavoj do doma.

Obrnila je Mulčetu hrbet ter skoraj izginila v množici.

Mulče je z glavo majaje gledal za njo.

»Čudna ženska,« je mrmral,

»tako lepa, kakor še nisem nobene videl. In vendar, — nerad bi bil z njo sam v sobi, za noben denar ne. Saj izgleda kakor bi hotela nož hip planiti na koga, da ga zadavi. Ni vse v redu pri tej, kakor bi moralo biti. — Da, da, vsak ve, kje ga čevelj žuli in Mulče Štigelc nima sam težkega srca. Dobro kupčijo sem pa napravil,« je nadaljeval Štigelc svoj pogovor.

»Obleka in plašč nista dosti vredna, kupil sem ju pri neki igralki za mal denar. In srajca z lepo vezenino je navadna ženska srajca. Da jo okrasim, sem dal všiti vezenino, ki pravzaprav ne pristaja srajci, ampak za kaj drugega. A kaj je na tem? — Ona mi opozila tega in računal sem ji zmerno ceno za srajco. Zopet moram iti k onemu, ki trguje z vezeninami, ako ima spet kako dobro stvar. — No ja, rekel mi je, da proda to vezenino, ker ima tako čuden napis. — Ej, kaj mene briga? Jaz imam denar in ona blago! In videl je ne bom nikoli več v življenju.«

In z bleščečimi očmi je nato motril Štigelc cekin in bilo mu je kakor bi pomenila zanj začetkov novega življenja. Bilo mu je pri srcu, kakor bi mu zopet izšla zvezda sreče.

Lola je vse to, kar ji je Mulče Štigelc pravil, le malo slišala in razumela, kajti poslušala ga je le napol. Misli so ji bile na drugem kraju. Dočim je stala pred Mulče tovo mizo, ni skoro nič pogledala kupljenih stvari. Hipoma ji je v tem času, ko je korakala po živahnih hamburških ulicah ter videla poleg sebe smehljajoče in vesele obraze, prišla misel, ki jo je popolnoma obvladala.

Svet je bil tako lep, tako vesel! Izplača se gotovo, da se živi na njem! In ona naj bi umrla, odšla tja, odkoder se nikoli več ne povrne? Prostovoljno naj utakne svojo glavo v rabljevo zanko? In zapustiti bi morala Mirkota, ljubljenega moža, na katerega jo vežejo najgorečnejše želje?

A čemu naj bi se zadnjikrat ne poskušala, da ponovno obrne Mirkota? Tukaj v tujem mestu je bila sama z njim.

»Vendar, — vendar ga je spravila tako daleč, da ga je odtegnila vplivu njegovega prijatelja, grofa Radivoja Sokolskega. To noč, ki je pravkar svoje temne kreljuti spuščala na trgovsko mesto, bo z Mirkotom skupaj v največji samoti v hotelu stanovala, steno ob steni, vrata ob vratih, sama z njim! O zakaj bi poslednjikrat ne poskušala napad na njegovo srce? — Ali si je mogoče misliti, da bi ostal hladen spričo njenih očarljivih krasot?

»Ne, vsak se da premotiti,« si je rekla Lola,

»zdaj se moram bojevati le še s senco, ki obstoji v spominu na Rožico. Videti hočem, ako ne bi rožnato, živo meso premagalo spomin.«

V očeh lepe, demonične ženske se je pri tem pogovoru zmagoslavno in strašno zasvetilo. Okrog malih usten z belimi zobmi je bliskalo in se treslo. Bujno okrog žene grudi so se pod obleko napete in burno valovale.

Lola je prožnejše, živahnejše korakala. Ljubko se je zibala v bokih. O to ni bila več Lola izpokornica, nič več Lola, ki je hotela z življenjem poplačati svoj dolg, — ne, to je bila še enkrat Lola, lepa zapeljivka, — Lola, pustolovka, ki je hotela vse doseči ali nič.«

»Lola! Lola!« se je nekdo oglasil blizu nje.

Lepa ženska je kakor okamenela obstala. Celo telo ji je strepitalo. Komaj se je upala ozreti se na kraj, od koder se je oglasil klic.

»Torej sem Te vendar našel,« je nadaljeval moški glas, ki je pravkar zaklical njeno ime in vitka postava se ji je pridružila.

»Vraga, potruditi sem se moral, da sem obenem s Teboj dospel v Hamburg.

No, zakaj si tako tiha, zakaj mi ne daš roke? Ali se tako pozdravi očeta, ki vse stori za svojo hčer, ki je pripravljen tudi najskrajnejše podvzeti, da zabrani otroku korak največje blaznosti!«

»Oče,« je šepetala Lola,

»ali si Ti tukaj?«

»Da, tukaj,« je odgovoril Satanelo, kajti on je v resnici korakal ob njeni strani.

»Jaz sem! Tvoj oče, ki je prišel k Tebi s pozivom, da napraviš enkrat konec bedasti komediji. Upam, da si že sama izpovedala, da bi bilo blazno, ko bi se sama izročila gosposki. Mož, ki ga ljubiš, Te je zapeljal v ta korak. Pomisli, da zdaj nisi več daleč od svoje pogube. Vrni se, Lola! Prišel sem, da Te vzamem s seboj. Zadnji čas je, ako nočeš, da Te prime rabelj in žene na morišče.«

Lola je hladno in mirno obrnila pogled k očetu.

»Jaz Te nisem klicala,« je zamolklo vzkliknila,

»in tudi ne pojdem s Teboj, ker nisem še izpremenila svojega mišljenja.«

»Blazna ženska!« je vzkliknil Satanelo,

»ali sem zaman potoval v tisočih nevarnostih in težavah čez morje, le da bi pravočasno dospel v Hamburg? Ali sem se zaman splazil na ladijo imenitnega Angleža, ki je bila usidrana blizu Stenfola? V prostoru med premogom sem ves čas tičal in sem skoro lakote umrl. Toda vse sem rad trpel, le da Tebe rešim.«

»Hvala Ti, oče,« je odgovorila Lola,

»a vse to ne more izpremeniti mojega načrta. Jutri zjutraj odpotujeva v K..., in jutri ob tem času bom najbrž že v ječi, ki bo zadnje moje bivališče na zemlji.«

Satanelo je na tihem krepko zaklel. Pol jezen, pol v skrbeh je nežno pogledal svojo lepo hčer.

»In to je Tvoja zadnja beseda?« je potem zaklical.

»Dobro preudari, Lola! Ako odidem zdaj od Tebe, ne da bi kaj opravil, se Ti ne bo nobena priložnost več nudila, da se rešiš. Jaz Te spravim proč odtod, spravim Te v varnost, — to Ti prisegam. Ako pa ne bom več ob Tvoji strani, ako se bodo zaprla vrata ječe za Teboj, potem je tudi moji moči konec. Rablju Te ne morem več ugrabiti. Nesrečni otrok, kaj Te pa žene v smrt? — Ozri se vendar okrog sebe! Življenje je tako lepo, lahko še postaneš srečna, Lola! Čemu hočeš torej umreti? Pobili Te bodo kakor psa, ob glavo Te djali, — o strašno! Premisli si! Poslednjikrat Te vprašam: Ali hočeš iti z menoj?«

Vsaka Satanelova beseda je Lolo zadela. Strepetala je, hipoma je obstala, zamolklo so ji zastokale valujoče grudi.

»Oh, ginjena si! Zmaga je naša, pridobil sem Te!«

»Še ne, oče! Toda morda, — morda!« je vzkliknila.

»Poskušaj, daj mi odloga do jutri zjutraj. To noč hočem še enkrat poskusiti, da si priborim svojo srečo. Še enkrat se hočem potegovati za nagrado, ki se mi edino zdi vredna življenja. Ali vidiš tamle oni spomenik?«

»Da, vidim,« je odgovoril Satanelo,

»kaj je z njim?«

»Ali me hočeš jutri zjutraj ob peti uri počakati pri tem spomeniku, oče?«

»Počakal bom! Ali pa prideš gotovo?«

»Prišla bom gotovo in potem, — potem Ti prinesem odločitev. Ali Ti potem rečem, da sem srečna, tako srečna, da ne mislim več na smrt, zlasti ne na tako grdo smrt, kakor me čaka v K..., — ali bom pa potrebovala Tvoje pomoči, oče!«

Zadnje besede je izpregovorila Lola s čudnimi naglasi. Blisk iz njenih oči jih je spremljal. Toda Satanelo, ki je bil srečen, da je Lola opustila strašen namen, ni opazil, da se je v tem hipu zgodila čudna izprememba v duši njegove hčere.

»Torej jutri zjutraj ob peti uri,« je zaklical,

»Te počakam, ljuba hči, pri onem spomeniku. Toda ne daj, da bi Te zastonj čakal!«

»Pridem gotovo!« je še enkrat ponovila lepa, temnolasa ženska, stisnila Satanelu roko ter naglo izginila v stranski ulici.

208

Zadnji boj

Malo minut kesneje je dospela Lola v hotel. Ne da bi šla skozi Mirkotovo sobo, se je zmuznila s hodnika v svojo sobo.

Poslušala je pri vratih. Mirkota še ni bilo doma. Najbrž se je zakasnil pri bankirju.

Lola ni prižgala luči, kajti ni hotela, da bi Mirko opazil, da še čuje. V temi se je slekla ter oblekla krasno vezeno srajco, katero je pravkar kupila, ter se potem zavila še v dolgi plašč, ki ga je tudi pri Mulčetu Štigelcu dobila.

Nato je sedla na stol, ki je stal pri oknu ter gledala proti nebu, ki je bilo posejano z nebrojnimi zvezdami.

V medli svetlobi zvezd se je svetil njen bledi obraz. Na ustnicah ji je igral smehljaj, ki ga je vzgala vroča strast ljubezni, — bil je oni smehljaj, s katerim so ženske spravile kralje s prestola in narode v pogubo, — oni smehljaj, ki ga imajo le angeli ali hudiči.

Mirko se je res dlje zamudil pri bankirju nego si je mislil. Ker ga ni več našel v pisarni, ga je moral iti iskat v zasebno stanovanje. Tukaj je pa izvedel, da je šel bankir v svoj klub. Ker ga pa Mirko ni hotel tam poiskati, mu ni preostalo drugega nego počakati ga v sosednji gostilni ter opazovati tam tako dolgo, da se vrne bankir domov.

Tako je čakal do enajste ure. Nato je prišel bankir in hitro sta napravila, kar je bilo treba. Bankir je bil z veseljem pripravljen Mirkotu posoditi vsak znesek, ki ga želi.

Mladi grof je pa zahteval le pet tisoč mark. Ko je podpisal dolžno pismo, mu je bankir naštel ta znesek na mizo.

Bilo je že dvanajst, ko se je Mirko vrnil domov. Najprej se je hotel o tem prepričati, če je prišla Lola domov.

Poslušal je pri vratih, ter jo slišal po sobi gor in dol hoditi.

»Torej je vendar držala besedo,« si je rekel,

»vidim, da ji lahko popolnoma zaupam. Zdaj je postalo tiho, najbrž je šla k počitku. Tudi jaz hočem leči spat, kajti živci moji so neobhodno potrebni počitka.«

Mirko je odložil suknjo in telovnik ter sezul čevlje, da ne bi motil Lole z glasnimi koraki.

Toda vedno in vedno so se mu obračale oči k vratom, ki so ločila njegovo spalnico od njene, ali ako se tako hoče, vezala z njeno.

Neki nervozni nemir se je polastil Mirkota. Nikakor se ni mogel iznebiti občutka neprijetnosti, ki mu jo je povzročila bližina sosesčina z lepo demonično žensko.

Natočil si je kozarec vode ter ga v dušku izpil. Toda čutil je, ko je postavil čašo na mizo, da se mu trese roka.

»Kaj pa mi je?« je nevoljno zaklical s tihim glasom,

»zakaj sem tako nemiren in razburjen? — Ali mi ne more vseeno biti, če je ta ženska poleg mene ali deset sob proč oddaljena? Saj vendar nimam z njo ničesar skupnega! In čeprav je bila poprej moja žena, čeprav je ležala v mojem objemu, — zdaj je ta vez že davno raztrgana, ki je naju tako tesno oklepala. Zdaj mi je popolnoma tuja, saj poznam zdaj njen značaj popolnoma in vem, da se je moram varovati.«

Grof se je medtem slekel ter odgrnil odejo na postelji.

V naslednjem hipu se je pa še enkrat obrnil ter pogledal proti vratom.

»Ali bi ne bilo dobro, ključ obrniti?« se je vprašal s pridušenim glasom.

»Vrata dobro zakleniti ter vsako zvezo med menoj in njo onemogočiti? — Da, to je skoro potrebno, kajti te oči lahko lažejo, ta udanost je lahko le hinavstvo in licemerstvo. Lahko ji pride kaka druga misel, lahko pade še nazaj v greh, kateremu sem jo moral srečno iztrgati. In vendar mi lahko, čeprav mi ni več nevarna, kajti vsa njena lepota je izgubljena pri meni, — pride s kakimi željami, ki me pripravijo v zadrego.«

Mirko se je približal vratom, ter iztegnil roko po ključu. V naslednjem hipu se je pa premislil.

»Ne,« je tiho rekel,

»nazaj, — jaz se nočem sam tjé spet nalagati! Ne zaradi nje hočem zdaj preprečiti zvezo med njo in menoj za to noč, — ravnati hočem, kakor mi lastna korist. Jaz nisem samega sebe gotov!«

»Kaj, tako bojazljiv naj bi bil, da bi ubogi ključ pozval na pomoč, češ, da mora vendar moj značaj, moja moška odločnost biti najboljše varstvo?!

Ne, vrata ostanejo odprta, nazaklenjena! Kljub temu hočem mirno leči, kajti čutim, da se mi te ni treba več bati.«

Mirko se je vrnil k postelji. Slekel je vrhno obleko, stopil k oknu, sklenil roke ter zrl proti zvezdam.

»Bodi Ti pri meni, moja sladka, lepa Rožica!« je šepetal in glas se mu je tresel kakor bi molil,

»pridi mi Ti to noč na pomoč, da najdem, ako se mi izkušnjaya približa moč, da jo zaničujem zavrnem kakor zasluži. Pokaži se mi, ljuba Rožica, v sanjah, — pokaži mi svoj angelski obraz. Naj te v sanjah objamem z rokami, da mi bo ta sen obljuba lepše bodočnosti. Kajti ko opravim svojo žalostni posel, ko bo izpokornica sojena, tedaj, ljuba Rožica, bom Tvoj, — samo Tvoj! Potem te bom znova iskal, potem Te gotovo najdem in ljubezen in zvestoba bo naju združila!

Kjerkoli bivaš zdaj, draga Rožica, jaz Ti kličem: Lahko noč! Spančkaj dobro in sanjaj sladko! Lahko noč, — lahko noč, moje srčno dete!«

In z neba je migljala zvezda, tako jasno, tako milo, tako čisto, — njena svetloba je splavala v Mirkotovo odtrto dušo in jo razsvetlila v najskrítejših kotičkih, — bila je zvezda ljubezni.

Mirko se je vrnil k postelji ter legel nanjo.

Toda bil je tako silno razburjen, da ni mogel zaspati.

Sanjal ni. Toda v pisanih prizorih se mu je vsiljevala vsa njegova preteklost in ni je mogel odvrniti. Zopet in zopet so se privijali novi spomini, in vedno je bila Lola; zopet so se privijali v teh sanjah z odprtimi očmi. —

Svoj kratek zakon je še enkrat doživel od trenutka, ko je zapeljivo lepo in vendar tako zlobno ženo prvič videl in izpoznal.

Takrat pri smrtnj postelji njegovega očeta je bilo, ko je prvič prijela njegovo roko. Saj ga je popolnoma prisilila v ta zakon, ki je pozneje postal tako nesrečen. In ali ji ni odkrito priznal, da ljubi drugo, da ima Rožico, si ga je kljub temu želela.

Potem pa, ko sta se poročila, kako plašno se je ogibala praga njenj spalnice do one noči, ko je prevaran in osleparjen moral verjeti, da Rožice ni več med živimi.

Tedaj se je vendar udal! Tedaj se ga je oklenila s svojimi rokami! Tedaj se je prvič dataknila njenega krasnega telesa, ki je bilo odslej njegovo.

Mirko si je predstavljal vse prizore, ki so se vršili v spalnici njegove hiše v Parizu. Domišljija mu je potem preskočila v rodni grad, ko je zopet postala njegova, kako jo je z od strasti drhtečimi rokami objel, takrat, ko kot ubog slepec ni mogel videti, koga ljubi.

Oh, takrat jo je imel za Rožico! In ona je tudi znala podariti mu sladkosti in slasti, — ona in vedno le ona!

Oh, torej se ni mogel iznebiti misli na to žensko! — Temu je bila gotovo vzrok neposredna bližina, v kateri je bil zdaj od nje.

»Proč z nečistimi mislimi!« je Mirko tiho zaklical,

»spati hočem, nič več nočem misliti! — O Bog v nebesih, reši me vendar teh strašnih spominov, ki me le mučijo, kaj ti podobni so sirenam, ki pojejo svoje ljubke pesmi, da me potem raztrgajo, ko pridem v njih bližino.«

Mirko je zagrebel glavo s temnimi kodri v blazino; zatisnil je oči ter se silil, da bi spal.

Napolsed so mu le padle oči skupaj in zazibal se je v tiho napol spanje.

Tedaj — je hipoma vzdignil glavo. — Ali ni pred vrati slišal tiho šumenje?

Ne, gotovo se je motil! Le luna je svetila v sobo ter jo razsvetlila v skrajne kotičke. Natančno je lahko videl in opazoval vrata. Toda bila so zaprta, torej se je moral motiti.

In zopet je zatisnil oči in si zopet želel spanja.

Tedaj, — drugič tiho škripanje! — Zdaj, — ne, zdaj se ni več motil, vrata se odpro, prav tiho, tiho in previdno so se odprla kakor bi prišel tat, ki se je bližal Mirkoovi postelji ter mu hotel še nekaj bolj dragocenega ukrasti nego je denar in dragocenosti. Morda je tat, ki zahteva njegovo dušo in moško čast?

Mirko je nepremično obležal v blazinah. Srepo je zrl proti vratom. Pod dolgimi temnimi trepalnicami je gledal s prestrašenimi očmi.

Tedaj je videl, — mrzlo ga je spreletelo, — kako je temna postava, zavita v dolg plašč, smuknila čez prag, — tedaj je nehote čutil, da mu grozi velika nevarnost. Prva misel mu je bila, da skoči s postelje, pokliče na pomoč in vidi ljudi, ki bi ga mogli braniti.

A zdaj ko je še enkrat pogledal postavo, je padla mesečna svetloba ostro in jasno na obraz, ki je gledal iz temnega okvira kodrov.

Oh, to je bil Lolin obraz, njeno lepo, bledo, marmornatobelo obličje, v katerem so le oči plamtele v grozotnem ognju, ter rdeče, žareče ustnice, ki so hrepenele po poljubih.

Tedaj se je Mirko sklonil v postelji. Z eno roko se je uprl v blazine, drugo je iztegnil proti Loli ter pridušeno zaklical:

»Kaj hočeš, ženska? — Kakšen hudoben namen Te vodi k meni? — Ali mi nisi obljubila, da ne prestopiš po noči praga te sobe? Čemu prihajaš zdaj?«

»Da, jaz sem, Mirko,« je tiho in iskreno odgovorila Lola.

Jaz sem! Prišla sem le, da se poslovim od Tebe in od življenja. Kajti jutri, to veš prav tako dobro kakor jaz, nastopim vožnjo v smrt. Jutri me sam popelješ na morišče. In pri tem morda misliš, neumni človek, da bom spala? — Oh, misliš, da je moje telo že okamnelo? Ali si domišljuješ, da je ogenj moje krvi že ugasnil in da se mi voda kalno in leno vleče po žilah? Ali ne razumeš, da si želim še enkrat srečna biti?

»In zakaj bi ne bila?« je nadaljevala Lola ter se z bosimi nogami bližala Mirkotovi postelji.

»Sama sva, nihče naju ne vidi, nihče ne bo izdal skrivnosti te noči! Ti nisi odgovoren nobenemu človeku in jaz, — haha, jaz se opotekam v naročje smrti, v noč večnega molčanja! Bodiva še enkrat srečna, ljubljeni mož,« je nadaljevala lepa, strastna ženska, kljubovalno vrgla glavo s temnimi kodri nazaj ter uprla svoje temne oči v lepega moža na postelji. »Bodiva srečna, Mirko, tako srečna, kakor sva bila nekdaj kot mož in žena. Ali se še spominjaš slasti, ki sem Ti jih takrat dala? Daj spomni se jih v duši, teh žarnih, krasnih prizorov, v katerih sva bi midva glavni osebi.«

»Dovolj, — dovolj!« je z negotovim glasom prekinil Mirko izkušnjavko,

»kar sem pravkar slišal, mi napolnjuje srce z globoko žalostjo, kajti zdaj vem, da sem zaman upal, da Te priplejem do pravega kesanja. Danes si še tako pokvarjena kakor si bila, sicer bi ne mogla imeti to poslednjo noč, ki Ti je še dana v življenju in prostosti, tako grešno poželjenje. Pravi kes si ne poželi nobene slasti, pravi kes obžaluje, — ničesar drugega!«

»Potem naj gre kes k vragu!« je zaklicala Lola ter razprostrla rokave temnega plašča, da se je Mirkotu zdela kakor velikanski strahotni netopir, ki maha s perutnicami.

»Ako je kesanje zvezano z odreko, da se odrečem vsemu v zadnji ljubezni noči, potem ga ne rabim, — potem ga nočem in ga ne potrebujem; — potem se otresem kesanja kakor steklega psa. Oh, jutri moram umreti! In zato naj bi se še danes odrekla največji sreči, ki je zame na svetu? — Mirko, Mirko, tud Ti nisi marmornati kamen, ampak mož iz mesa in krvi. — Glej me, tu ležim pred Tvojimi nogami ter prosjačim za Tvojo ljubezen! Samo enkrat me še objemi, samo enkrat me še pritisni na svoje srce in me omami s sladkimi poljubi. Samo enkrat združiva še najini duši v iskrenem objemu, ki ga je Bog moral ustvariti v pomladni noči, ko so angeli s slavci na zemlji tekmovali v petju, ko so cvetlice duhtele ter cvetele, ko so valovi morja in rek mirovali ter poslušali in ko ni bilo na zemlji ničesar drugega, nego ljubezen, — ljubezen, — ljubezen in vroče iskreno, poželjivo hrepenenje!«

Lepa ženska je blizu njegove postelje pokleknila — iztegnila je roke po ljubljencu, — beli prsti so ji bili skrivljeni kakor bi se hoteli zagrebsti v njegovo srce.

Mirko je čepel na postelji ter se stiskal k steni kakor bi potreboval več oddaljenosti med njo in seboj.

In vendar ni mogel odtegniti oči od njenega čudovitokrasnega obraza in od teh bujnolepih oblik, ki so se le predobro razločevale pod plaščem. Čutil je, kako se mu omamljajo čuti in kako mu divja kri po žilah.

Ha, blaznost, — blaznost! Saj je vedel, da je brezsramna zločinka. Ta ženska, ki je ležala pred njim na kolenih ter prosjačila za njegovo ljubezen, je hladnokrvno umorila lastno mater, jo strmoglavila s pečine v reko ter jo utopila.

In kdo bi hotel morilko matere potegniti na srce in v objem? Kdo bi se toliko zatajil, da bi užival laskanja ženske ki je že zapadla rablju?

In vendar — vendar, — kakor se porušijo pečine, gore in hiše pri potresu, tako padejo v nič vsi logični sklepi in naklepi ako leži ženska v svoji zapeljivi krasoti za ljubezen proseč pred moškim.

Žareča lava strasti podere vse, kar je v moškem srcu stalo trdno kakor železo in granit.

»Rožica,« je tiho vzkliknil Mirko ter si mršil z rokami temne kodre,

»Rožica, pridi vendar in varuj me! Rožica, bodi pri meni v tem hipu! — Rožica, kje si? — Ali si me popolnoma zapustila? — Vzemi mi vendar oči, da ne bom ničesar videl, — vzemi mi srce, da ne bom ničesar čutil, — vzemi mi kri, ki me žene k zločinki.«

»Zastonj kličeš ono, ki naj Te varuje,« je Lola tiho ostro vzkliknila ter sklonjena stopila še bližje k postelji in šepetala:

»ona ni pri Tebi, ki jo ljubiš. Jaz sem pa pri Tebi, Mirko, jaz, ki imam zate paradiž, poln slasti in blaženosti pripravljen. Ali hočeš še nadalje loviti senco, ki je ne vidiš z očmi, ki je ne moreš prijeti z rokami? — No, dobro, poglej sem! — Tukaj je življenje, — tukaj je radost, — tukaj je ljubezen v najlepši podobi! In vse, — lahko vidiš, — lahko čutiš, — si lahko osvojiš!«

Nagla kretnja, spremljevana s tihim vzklikom, in Lola je odvrgla plašč. Mirko je videl zločinko stati pred seboj, čudovito telo obdano od svilenomehkega, oprijemajočega se odela.

Mirko je čutil, da bo skoraj konec njegovega ustavljanja. Saj je bil vendar samo človek s človeškimi občutki, — mož, čigar strasti se dajo sicer krotili, a ne umiti, — videl je lepo žensko pred seboj, s telesom, čigar se zakritih oblik bi noben kipar ne mogel izmiseliti si lepših in krasnejših, — videl je v svoji domišljiji pod fino vezenino srajce plemenito vzbočene grudi, ki so se vzdigovale in padale, videl je, kako so se pod svilenobelim odelom očrtavali jimonično krasni udje, — v svoji plamteči domišljiji je ugledal cel paradiž slasti, ki se je odpiral pred njim. — In pri tem naj bi še dalje ostal hladen in brezčuten?!

Mirko si je z rokami zakril obraz, — ničesar ni hotel videti! Ne, ni se hotel dati ugnati od pogleda, kateremu bi se ne mogel ustavljati noben moški — noben moški brez izjeme.

A že v naslednjem hipu mu je nekdo nežno potegnil roke z obraza in tesno pred seboj je ugledal poželjivo plamteče Loline oči, iz katerih mu je sijal cel svet poltnosti.

»Mirko,« je šepetal sladek, laskajoč glas in obenem se ga je Lola nežno privila,

»Mirko, ne pahni me od sebe! Nebodigat, ne bodi tako blazen, da bi odgnal srečo, ki se Ti proseč približuje. Mirko, samo to noč, — edino noč podari meni, svoji zakonski ženi. Jutri, — jutri boš zopet samsvoj ali če nočeš drugače, one druge! Jutri sem Te za vedno izgubila! Toda danes bodi moj! Pojdi, naj počiva Tvoja glava poleg moje! Tako, Mirko, tako! — Kajne, tako se počiva sladko, — tako se spančka dobro! In zdaj pusti, da se dotaknejo moje ustnice Tvojih, — piti hočem Tvoje poljube, — sesati hočem Tvoje življenje v sebe, in Tebi hočem dati svoje. Vse sladkosti Ti hočem dati, ki jih imam, — in Ti, — Ti mi daš ves svoj zaklad poln ljubezni.

O Mirko, kako nebeško je tako glava ob glavi, srce ob srcu počivati. — Ali čutiš blaženost, ki mi pretreša telo? O da bi moja blaženost tudi v Tvoje žile prešla. Pri srcu mi je kakor bi ne bila več na zemlji, ampak — gorí v nebesih, tako neskončno srečno se čutim v Tvoji bližini, Ti ljubljeni moj Mirko. Pusti, da zapletem Tvojo glavo v svoje svilene kodre. Kakor pajčolan jih hočem razgrniti čez Tvoj obraz. In pod to svileno odejo Te hočem poljubiti. Mirko, ljubček, bodiva srečna! — Oh, Mirko, ko bi mogla tako umreti, tako v Tvojem poljubu, Mirko, — o Mirko, ljubljeni mož, — kako je meni, — zblaznela bom od sladkosti!«

Zblaznela! — Ali ni bil sam blazen, ko je hotel roke okeniti kroge nje, ko jo je trdno hotel pritisniti na svoje srce? — Ali ni to blaznost, ko ljubi to, kar bi moral zaničevati, globoko zaničevati?

Oh, proč z vsemi neumnimi mislimi! Zdaj drži ja srečo v rokah, — srečo v lastni osebi, zdaj je hotel uživati!

Kakor goreči plameni so se mu zapičili pogledi lepe ženske v dušo. Vse so mu vzeli, kar je pravkar še bilo plemenito, dobro in vzvišeno. — Da, svetovni požar je vsaka strast, kajti cele svetove lahko poruši.

»Lola, — Lola, — kaj delaš z menoj?« je stokal Mirko,

»pojdi od mene, jaz Te sovražim, jaz Te zaničujem!«

»Sovraži in zaničuj me, — toda ljubi me!« je prosila očarljivo krasna žena,

»jutri me zapodi od sebe, — jutri me z nogo sun od sebe, toda zdaj, — zdaj, — Mirko, — vzemi me na svoje prsi, na svoje srce, — ljubljenček, — jaz postanem Tvoja!«

In počasi se je Lola zgrudila v blazine. Hotela je Mirkota potegnili nase, ga omrežiti v objem, da postane popolnoma blažena. On se je pa še enkrat vrgel nazaj, uprl se je strasti, ki ga je hotela zagoospodariti, da postane njen suženj, — ni hotel! In vendar, ko je Lola tako bežala pred njim, z razprostrtimi rokami, z odprtimi usti, z bleščeče rdeče ustnice vzbočene v poljub, tedaj —

»Naj bo,« je zakričal Mirko s tresočim glasom,

»naj se zagnejo valovi hudodelstva nad mojo glavo, — naj me zgrabi pekel in na veke odtuji nebesom! — Žena, to me veža življenje! Vsak poljub, ki ga pritisnem na Tvoje ustnice, me spravi za korak bližje grobu. A jaz ne morem drugače! — Pozabljene so vse prisege, — pozabljena moja čast, — pozabljena moja življenjska sreča! Lola, jaz sem tvoj! Zdaj ne zaničujem več Tebe, ampak samega sebe!«

Mirko se je pri tem počasi sklonil k ljubeznižareči ženski, ki je z zmagoslavnim vzklikom razprostrla roke, da ga objame.

Luna je usipala srebrne žarke v sobo ter poplavila mehko ležišče. Beloblesketčo Lolino odelo je obdalo z mehkim svetlobe in hipoma —

Mirkotove oči so se s čudnim izrazom uprle v Lolino grudi, ki so bile le lahno zakrite z lepo vezenino v srajci.

Zapeljiva, lepa ženska je mislila, da so ga njeni le malo zakriti čari omamili, ne, v tem se je motila. Niso bili njeni čari, ki so Mirkota hipoma kakor okamnili, — bila je srajca, ki jih je še zakrivala, — bila je vezenina v srajci, ki je tako izpremembo v Mirkotu izvršila.

Bela luč lune je zanjo oživela vezenino!

Ali je mogoče, vezenina je govorila in doznal je pomen njenih besed.

Na nji je bilo ime, ki mu je bilo še pred nekaj minutami drago kakor ničesar na svetu, — ime, ki je bilo zanj doslej vsebina celega življenja, — ime, ki mu je bilo tako sveto, tako vzvišeno, kakor ime božje! — Ne, ne, ne! — Ni bila blaznost, ne zmota! Tukaj je čital, tukaj so se mu natančno blestele besede z finega platna, vsled česar je Lola hipoma izgubila vso moč nad njim. Te pomenljive besede so privedle Mirkota z meje brezčastnosti nazaj na trdna tla poštenih, dostojnih načel. Vzklik obupnosti, vzklik na pomoč se je glasil iz fine vezenine.

Mirkotu je hipoma bilo kakor bi stala pred njim ta pisava v plamenih, kakor bi črke kakor velikani zrasle z bledimi ustnicami je mrmral, dočim je stiskal navzgor. Z bledimi ustnicami je mrmral, dočim je stiskal roke na sencí ter oči imel še vedno uprte na Loline grudi:

»Jaz nisem blazna. Moj duh je popolnoma zdrav! Kdo me reši iz blaznice? Ime mi je Rožica Kamenska-Jaklič.«

»Mirko, ljubljenček, — kaj Ti je?« je šepetala Lola ter malo vzdignila glavo in mu z rokami objela vrat,

»zakaj drhtiš, — zakaj omahuješ? Poljubi me, Mirko, poljubi me, ako nočeš, da umrem od koprnenja!«

Tedaj je mladi prestrašeni mož zakričal. V naslednjem hipu je zgrabil obe roki pohotnice, jo vzdignil iz mehkih blazin, da jo je potem s polno silo treščil nazaj v nje kakor bi hotel zdrobiti nečisto, grešno žensko.

V naslednjem hipu je Mirko zgrabil vezenino, ki je zakrivala Loline grudi. Prijel je fino blago, — potegnil in iztrgal je iz srajce fino vezenino, ker je bila le vsatavljena.

In zdaj je držal dragoceno stvar v tresočih rokah.

Nato je poskočil s postelje in z roko pokazal na vrata sosednje sobe, zakličaši:

»Proč, nesramnica! Proč od mene, ničvredna pohotnica! Vlačuga, jaz Te izpustim, — jaz se odrečem temu, da bi Te rablju izročil, kajti še zanj si preslaba! — Beži, kamor Te noge neso. Pojdi v svojo pogubo, — prej ali slej Te bo dosegla.«

Tudi Lola je stopila s postelje. Le v nočno obleko odeta se je opotekla proti Mirkotu.

Oči so ji bile napolnjene z izrazom, ki je spominjal na blaznost, ter bile tako plamteče, polne živinske pohlepnosti, da jih nobeno pero ne more opisati.

V njenih prsih je pri dihanju kar žvižgalo. Iz hoje se je dalo sklepati, da se je neka vrsta blaznosti ljubezni polastila nesrečnice.

»Mirko, Mirko!« je hropla, »vzemi me v svoje naročje, — ne pahni me od sebe, — ljubi me in potem me — umori!«

»Proč!« je zagremi Mirko ter visoko držal vezenino kakor talisman,

»proč! Tu v rokah držim svetinjo svojega življenja, zastavo, pod katero sem zmagal. To vezenino, katero ni slučaj, ampak božja previdnost položila v moje grudi, — le nekoč Rožica izročivala, ko se je vzdihovala v blaznici doktorja Morača. Na to blago so padale njene solze, — v to vezenino je vvezla svoje najiskrenejše želje. In vsaka njena misel je veljala meni, kajti ljubila me je kakor hočem biti ljubljen, ljubila me je kot devica, čista in nedotaknjena!«

Pri teh besedah je pritisnil Mirko vezenino na ustnice; — poljuboval jo je neprestano, — in iz oči so mu vrele vroče solze.

Lola je pa omahnila nazaj. Z naglo kretnjo si je vrgla mehke, temne kodre čez obraz. Izza tega pajčolana se je pa slišalo pridušeno ihtenje, dokler ni zaklicala:

»Torej je vse minilo, — vse je proč! Ona me je premagala, moja tekmovalka, ne da bi se vsaj kosala z menoj, — premagala s par svileni nitmi in vsled — spomina! Bodi torej srečen, Mirko! Nič več Te ne kolnem, kajti ljubim Te veliko preveč, — celo zdaj še v tem trenutku, ko čutim, da se za vedno pogreznem v prepad! In ako smem še moliti k Bogu, hočem moliti zate. Naj Te varuje, naj Ti, — o ne morem več! — Vzemite me, — peklenske furije, — jaz sem Vaša! — Mirko, jaz sem Te prevroče ljubila!«

Strahovit, blazen smeh, — nato je planila Lola k vratom. V naslednjem hipu je potegnila ključ iz njih. Bežala je v sosednjo sobo in Mirko je še slišal, kako je dvakrat ključ obrnila.

Torej je bil zdaj v resnici ločen od nje! Niti vrat ni mogel več odpreti, da bi prišel do nje. — In to je bilo dobro, — kajti za hip; so Loline besede Mirkota tako ganile, da je še enkrat in sicer poslednjič hotel poskušati, da bi jo poboljšal.

A zdaj, ko je zopet pomislil, ko ni več slišal njenega ihtenja in obupanja, zdaj si je sam rekel, da ne sme ničesar več skupnega imeti s to grešno žensko. Prav je imela, — njena usoda se je odločila, — zdaj je bila le še last peklenskih furij.

Tedaj je Mirko počasi pokleknil. Nepopisna slabost ga je prevzela. Sklonil je glavo na prsi, pritisnil vezenino na ustnice ter jokal, — jokal vroče solze. Te so veljale Rožici, — angelu njegovega življenja, in Loli, izgubljenki, ki je bila zlobni duh njegovega dosedanjega življenja.

Rezek veter je pihal ob bregu mogočne reke in voda je butala proti kamnitim stebrom. Megle so se valile čez velikansko mesto.

Ob spomeniku naslonjen je stal Satanelo ter čakal svojo hčer.

Ha, zdaj se je pokazala iz megle. Ali je bila res ona? V temen plašč zavita se je bližala bujnostasita postava čakajočemu možu.

Koneček plašča je pritisnila na obraz in šele ko ga je izpustila, je Satanelo izpoznal svojo hči Lolo.

Ko pa je ta prišla prav blizu njega, je odskóčil, kajti še nikoli ni videl svoje hčere s tako bledim, prepadnim obrazom.

»Lola,« je vskliknil Satanelo, »kaj se je zgodilo? Tvoj obraz mi ne naznanja nič dobrega! — Ako si se odločila, da greš z menoj, prav hiti! Bivanje v Hamburgu je nama lahko vsak čas nevarno.«

»Nevarno?« je zakričala Lola ter z obema rokama zgrabila Satanela za prsi,

»kaj vprašujem po tem! Zdaj zahtevam od Tebe račun! Zakaj si mi dal življenje, — zakaj si me spravil na ta svet, ki je poln bede in obupnosti? — Ha, zdaj pojdi z menoj, — peljem Te na policijo, — oba morava biti izgubljena! Sem, ljudje, — sem, policija! Tukaj stoji Lola, morilka svoje matere, — tukaj najdete tudi Satanela, pariškega zločinca. Haha, kajne, to sta Vam dva mastna lova! — Sem' k meni, ljudje!«

Satanelo je groze zakričal, kajti opazil je, da mu je nesrečni otrok hipoma zblaznel. Skušal je Lolo otresti od sebe ter ji zašeptal:

»Nesrečnica, kaj delaš? Ali hočeš naju oba spraviti v pogubo? Ali hočeš oba spraviti na vislice?«

»Na pomoč!« je iznova zakričala Lola, »zaprite me, morilko, in zaprite tudi njega, kralja tatov! — Prihite, ljudje, prihitite, tecite!«

»Blaznica, oprosti me! Mene ni volja, s Teboj iti v ječo!« je zakričal Satanelo ter škripal z zobmi,

»ne drži me več, ali —«

Naglo je potegnil Satanelo bodalo iz žepa ter s tresóčo roko trdno prijel ostro brušeno jeklo.

Toda Lola je zgrabila očeta za vrat ter ga davila. Hotela je krepkega moža potisniti na tla. In res je imela v tem hipu velikanska moč, kateri bi se Satanelo komaj mogel ustavljati.

Tedaj je zabliskal nož nad Lolino glavo. Satanelo je izustil kletevico ter v naslednjem hipu zabodel hčeri nož prav do ročaja v prsi.

»Saj nisi hotela drugače, nesrečna hči!« je vskliknil z drhtečimi ustnicami,

»Tisočkrat bolje je, da Te umori moja roka nego rabljeva.«

Lola je kakor od strele zadeta padla na tla. Z obema rokama je zgrabila nož ter si ga izvlekla iz rane. — V dolgem curku je brizgnila kri iz njenih prsi, iz onih grudij, ki bi lahko srečo in slast in blaženost dajale.

V smrtnem boju se udarjali nje beli udje na trd tlak, v malo minutah ji je bila obleka s krvjo in blatom umazana, temni kodri so ji padali čez čelo v obraz.

»Umira, — hvala Bogu, umira!« je mrmral Satanelo ter se še enkrat sklonil k hčeri.

»Nesrečnica, Tebi ni bilo dano, da bi našla srečo na zemlji. V grehu rojena, v grehu vzgojena, si sama postala greh in v grehu tudi umreš!«

Tedaj je Lola še enkrat vzdignila glavo, — očesne punčice so se ji strahotno povečale, — ustnice so se ji odprle in s težavo je hropela besede:

»Materina kletev se izpolnjuje. — Umrla boš od roke, ki si jo ljubila! — Jaz sem se izpokorila! — Lastni oče me je umoril!«

Okrog nje je postalo živo. Lolini klici na pomoč so se slišali.

Od vseh strani so prihajali ljudje. Satancelo je naglo poskočil in posrečilo se mu je ubežati v stransko ulico, preden so dospeli ljudje.

Ko so malo minut pozneje prihiteli ljudje ter se sklonili k Loli, je ta pravkar zadnjikrat vzdihnila.

Glava ji je padla nazaj, oči so se ji zaprle. Skoraj miren izraz ji je ležal na obrazu. Blede ustnice so menda še zdaj šepetale:

»Izpokorjena, izpokorjena!«

209

Mati in otrok

Še tisto jutro je potoval Mirko, ne da bi slutil, kako strahovito je Lola umrla, v glavno mesto, od koder se je takoj odpeljal na Sokolski grad. Tukaj mu je stopil stari Martin, s solzami veselja v očeh, nasproti.

»Da, vse je tako hitro prišlo,« je ta zaklical,

»da se mi še vse zdi kot sanje. Nenadoma sem dobil od sodišča obvestilo, naj grem na Sokolski grad, ker je baron Slatenski naglo zapustil grad, čim se je izkazalo, da grof Radivoj Sokolski še živi.«

»In uboga umobolna?« je poizvedoval Mirko,

»kako ji je?«

»Slabo, zelo slabo!« je odgovoril stari Martin in majal Prepisano besedilo glavo,

»naselil sem jo zopet v vrtní hišici, kjer je poprej stanovala. Življenjska moč uboge mučenice je žal oslabela. Zdravnik, ki sem ga dal poklicati, je rekel, da gre z njo proti koncu.«

Mirko je ganjen sklonil glavo. Zdaj, ko se je začela zvezda rodbine Sokolskih zopet blesteti, naj bi umrlo to plemenito življenje? Torej ni bilo ubogi trpinki sojeno, da bi še enkrat z jasnim očesom gledala veselo življenje.

»Videti jo hočem,« je rekel Mirko,

»in pojdem takoj k vrtní hišici. Kdo pa streže nesrečnici?«

»Denarja sem imel malo, gospod grof,« je odgovoril stari zvesti služabnik,

»torej nisem mogel plačevati drage strežnice. In ker zadnje dni tudi nisem mogel vedno biti okrog nje, sem poslal po usmiljeno sestro.«

Mirko je hitel na vrt in korakal po znanem drevoredu. — Oh, kako mu je prijetno za srce dirnilo.

Mirko je dospel do vrtne hišice ter tiho odprl vrata. V predsobi je srečal usmiljeno sestro.

»Ako hočete videti umobolno, gospod grof,« je šepnila usmiljenka,

»le stopite naprej. Toda pripravite se na to, da najdete umirajočo. Že danes ponoči sem mislila, da mi umre. Hipoma se je v svojih mrzličnih sanjah vzdignila ter trikrat zaklicala z glasom, ki mi je šel skozi mozeg in kosti: 'Rožica, — Rožica, — Rožica!' Nato je padla nazaj ter izgubila zavest.«

Mirko je žalostno sklonil glavo ter stopil v sobo, kjer je Mimka stanovala.

Čeprav je bil pripravljen na to, da najde nesrečnico v obžalovanja vrednem stanju, je vendar prevzet obstal na pragu, ko je ugledal postavo, ki je počivala v naslanjaču in bila bolj mrliču podobna nego živemu.

Minka je postala stara. Sivi lasje so ji valovali z glave do bokov. Obraz se je popolnoma postaral. Poteze so izgubile svojo prožnost, bile so onemele. In velike, temne oči, ki so ležale v globokih jamicah, so bile kakor brez življenja, kajti njih izraz je bil nezmenjeno žalosten.

Voščeno bele roke so počivale na beli odeji, katero je usmiljenka skrbno pogrnila čez starko.

Mirko je stopil bliže ter poklical Minko po imenu. Toda umobolna se ni zbudila iz svojega duševnega spanja.

»Odmrla je za življenje in za svet!« je drhteč izpregovoril mladi grof.

»Toda ali res ni ničesar več na svetu,« je tiho nadaljeval Mirko ter premišljeval,

»kar bi jo še enkrat poklicalo nazaj v življenje? — Ha, jaz imam nekaj pri sebi, kar bi jo morda vzbudilo iz onemelosti.«

Mirko je segel v naprsni žep. Počasi je izvlekel fino blago, katero je nosil kot najdragocenejši zaklad na srcu. — Bila je vezenina, katero je Rožica, njegova ljubljena, sladka Rožica nekoč z lastnimi rokami izdelovala, ko je zdihovala v blaznici doktorja Morača.

V istem hipu, ko je umobolna uzrla fino vezenino, se ji je začel obraz oživljati. Okrog ustnic ji je zagibalo, glavo je vzdignila in oči so se ji strahotno povečale. In zdaj, zdaj je vzdignila roke, prijela s plašnim vzklikom vezenino, kakor bi se bala, da bi ji Mirko zopet mogel vzeti to blago. In zdaj je je pritisnila na ustnice.

Pri tem ni nič govorila, toda vroče solze so ji padale iz oči in omoćile ročno delo. Krčevito je stiskala umobolna fino blago na prsi, kakor bi vedela, da so prsti njene otroka izdelovali te čipke s čudnimi besedami.

»Torej, vendar še ni v njej izmrla vsaka iskra občutka!« je veselo zaklical Mirko,

»kakor svetlobni žarek iz drugega sveta jo prevzame izpoznavanje, da je to ročno delo v neki zvezi z njenim ljubljenim otrokom.«

In zdaj je Mirko poskušal, da bi nesrečnici vzel blago iz rok.

Toda Minka ga je pogledala s tako prosečim pogledi in roke so se tako krčevito oklenile vezenine, da mu ni preostalo drugega, kot da ji je to prepustil.

Zelo nerad se je sam ločil od ljubljene dragocenosti, toda iz previdnosti je vedel, da bi povzročil strašno pretresenje v duši umobolne, ako ji vzame zadnje veselje, katero ji je Bog poslal.

Tako je korakal proti vratom, poklical usmiljenko ter rekel:

»Draga sestra, v rokah naše uboge bolnice vidite neko vezenino. Prosim, bodite tako dobri in pazite, da je ne uničite. Prepričan sem, da bo to blago, čeprav se vam zdi neznatno, imelo pomirljiv, morda celo zdravilen učinek na umobolno.«

Sestra je naginila glavo kot znak, da je razumela. — Zelo ginjen je odšel Mirko iz vrtne hišice. Globoko se je oddahnil, ko je zopet stopil na sveži, čisti zrak v vrtu.

Bilo mu je kakor bi prišel naravnost iz kraljestva smrti ter prekoračil prag, ki pelje zopet nazaj v življenje.

Mirko je hotel zdaj počakati Radivoja, da bi potem znova šel na pot ter iskal Rožico. In da jo bo zdaj našel, mu je reklo srce.

Mirko je prišel do klopi, katero je senčila široko vejnata lipa.

Sedel je nanjo ter premišljeval dogodke zadnjih dni.

Od utrujenosti so se mu naposled zaprle oči in zaspaI je.

Medtem se je pri glavnih vratih Sokolskega gradu ustavil voz. — Stari Martin je komaj zaslišal ropotanje koles, ko je tudi že pritekel. Neka slutnja mu je rekla, da je ljubljeni gospod, ki se po dolgi odsotnosti naposled vrača domov.

In res, ni se motil. Iz voza je stopil grof Radivoj Sokoljski resno in vendar s srečnim smehljajem na ustnih.

In ko se je zdaj obrnil ter iztegnil roke, da pomaga še drugim iz voza, se je najprvo pokazala Alenka pl. Radičeva.

In potem, — potem se je pojavila lepa mlada dama, katero Martin sicer še nikoli ni videl, katero je pa vseeno poznal, kajti videl je njeno sliko. — Bila je ljubka deklica na sliki, katero je uboga, umobolna Minka varovala kakor dragocen, svet zaklad.

»Martin, moj stari Martin!« je zaklical grof Radivoj ter prožil zvestemu služabniku obe roki.

»Ti vrla, zvesta duša!«

Martin, ki je bil globoko ganjen, je poljubil roke svojemu gospodu. Zvesti oči so mu lile pri tem vroče solze.

»O, kako neizmerna, velika sreča!« je jecljal,

»nikoli bi ne verjel, da bi jo še doživel. Toda Oče v nebesih me mora vendar rad imeti, da mi je dal dočakati današnji dan! Dobrodošli, gospod grof, dobrodošli v stari domovini! In tu je tudi ljuba, milostljiva gospodična pl. Radičeva. In ta, oh Ti moj Bog, to ne more biti drug, nego naša mlada kontesa, to je —«

»Moja hči,« je zaklical Radivoj,

»moj otrok, moja Rožica!«

Kdo bi mogel le približno opisati srečo in blaženost, ki se je glasila v teh grofovih besedah. Iz najglobljejšega dna duše so menda vznikle besede:

»Moja hči, — moj otrok, — moja Rožica!«

»Dobrodošli, Martin!« je zaklicala Rožica ter pustila, da ji je stari služabnik roke poljubil.

Takoj je oklenila roke okrog njega ter bila ljubeznjiva z njim, kakor bi ga poznala že iz mladih nog.

Nato je stopila nazaj. Pogled se ji je vzdignil ob častitem gradu navzgor in dvoje solz ji je spolzelo po licih.

»Grad Sokolski!« je jecljala in od ginjenosti je komaj govorila,

»hiša mojih očetov, tako Te torej zopet vidim. Nekoč sem stala pred Tvojimi vrati kakor beračica ter si nisem upala prestopiti praga, danes se mi pa odpirajo na stežaj. In ob roki ljubljenega očeta in zveste prijateljice stopam pod Tvojo streho, napolnjena s hvaležnostjo do Boga, ki me je skozi noč peljal k luči.«

Grof Radivoj je objel ljubeznjivo hčerko. Nežno jo je peljal skozi vrata v stebrovite hodnike. Alenka je stopala ob drugi strani Rožice ter držala roko ihteče devojke.

»Blagoslovljen bodi Tvoj vhod, dete moje,« je zaklical grof Radivoj s svečanim glasom,

»pozno prideš, toda prišla si, Rožica moja. Naj bo vsak korak, ki ga boš storila v tem gradu, ki si ga po pravici imenovala hišo svojih očetov, od neba blagoslovljen. Tu naj Te objame najsrčnejša sreča, ki je človeku usojena. In kar morem storiti, da Ti zagotovim Tvojo srečo, ljuba hči, to hočem storiti. Prisegam Ti, da Ti posvetim vso svojo moč, svoje znanje in svojo ljubezen, da boš mogla pozabiti, kar si nekoč trpelo, ubogo moje dete. Oh, le predolgo je trajalo, preden sem Te tukaj na tem lepem kraju mogel pritisniti na svoje srce.«

»Oče, — moj oče!« je zaklicala Rožica ter se vrgla na grofove prsi, ki se je komaj še zavedal svojih čustev,

»saj je vse pozabljeno, ljubljeni oče! Ta trenutek sreče, najčistejše blaženosti, izbriše vse, kar sem trpela. Zdaj ne vem več, kako sem se bojevala in borila. Saj sem zdaj poplačana, kajti ležim na dragem očetovem srcu in sem doma, — doma! Oh, jaz sem tako srečna!«

»Tvoja sreča še ni popolna,« je zaklical grof Radivoj.

»Saj vem, kaj ji še manjka! Toda le pojdi, Rožica moja. V kroni sreče, ki Ti jo nebo posadi na glavo, ne sme manjkati noben kamen, nobena zvezda. — In zdaj pojdi, peljem Te v sobe, kjer boš odslej stanovala.«

Toda Rožica je skozi hodnik uzrla krasen vrt, ki je ležal za gradom.

Odtam ji je vel nasproti blažen mir in s tihim, prosečim glasom se je obrnila na Radivoja:

»Ljubi oče, dovoli, da smem nekaj minut sama ostati. Srce mi je tako polno blaženosti in radosti, da moram še poprej svoje misli zbrati. Skoro pojdem za Teboj in Alenko. Zdaj me pa pustita za nekaj minut samo.«

»Torej pojdi, ljubo dete,« je rekel Radivoj ter nežno gladil z roko temne svilenomehke kodre ljubljene hčere,

»in prinesi mi prve rožice, ki jih boš utrgala v lastnem vrtu.« Hvaležen pogled je poplačal Radivoja za te besede. Potem je Rožica naglo hitela v zeleni vrt, dočim sta grof in Alenka, spremljevana od Martina, šla po stopnicah, ki so vodile v prvo nadstropje.

»Da mora v vsako čašo človeške sreče pasti kapljica žalosti!« je zamolko izpregovoril Radivoj,

»še nas čaka težka ura, kajti Rožica ne sluti, da še živi njena mati in v kakšnem položaju je nesrečnica.«

»Kako?« je vprašal stari Martin s tresočim glasom,

»torej ste niste povedali tega otroku?«

»Ne,« je odgovoril grof,

»doslej še nisem imel poguma v to. — Rožica je bila tako srečna, — kako naj bi ji mogel pripraviti temen oblak na nebo njenega novega življenja! Najkrajneje jutri pa mora izvedeti, da ji je bila ta boleč prihranjena!« — — —

Rožica je hitela po vrtnem drevoredu. Bilo ji je, kakor bi jo sen obdajal.

Ta krasni grad, ta čudapolni nebeški vrt, vse to, vse to naj bo odslej njen dom! — Da, njen dom, iz katerega je ne bo nič več prepodili.

Tukaj bo našla vse, po čemer je tako iskreno hrepenela, dočim je brez doma se potikala po svetu. Tukaj bo našla ljubezen in prijateljstvo, najvišje, najsvetejše dobrote človeštva!

Hipoma je Rožica osupnila obstala. Videla je pred seboj malo hišico, katere zidovi so bili popolnoma zakriti od vinske trte.

A čemu so bila okna te hiše omrežena? Ta hiša gotovo ni bila ječa, — in vendar so ljudje sumljivo zakrili okna?

Zapeljana od lahko umljive radovednosti je šla Rožica gori po stopnicah, ki so vodile v hišo, ter vstopila skozi vrata.

Prišla je v sobo, kjer ni nikogar našla. Hišica je tiho in kakor zapuščena izgledala. Skoro je bilo kakor pravljica, a vendar se je morala ta pravljica le veselo končati, ker je hišica ležala sredi grajskega vrta na Sokolskem.

Rožica je obstala pred vrati, ki so najbrž vodila v drugo sobo. Tiho, — prav tiho je Rožica odprla ta vrata ter smuknila čez prag.

V naslednjem hipu je mlada deklica kakor okamenela obstala.

V mehkem naslanjaču je ugledala velo, starikavo žensko, ki je imela marmornobled obraz. — Bila je stara, bolna ženska, ki je bila brez dvoma blizu smrti. In vendar se Rožica ni prav nič prestrašila pri njenem pogledu. Ne, samo sočutje in usmiljenje ji je napolnilo srce.

Bilo ji je, da je ni slučaj, ampak božja previdnost privedla semkaj, da pomaga ubogi starki.

Ta je tudi kot onemela obsedea v stolu. Pogledi so se ji čudno razburjeni uprli v Rožico. Obraz ji je bil kakor mrtev, toda oči so ji začele govoriti in sicer tem živahneje, čimbolj se je Rožica bližala.

»Ali ste bolni, ljuba ženska?« je vprašala lepa deklica ter se sklonila čez stol,

»o Vi ne smete trpeti! Danes ne sme nihče v gradu trpeti, kajti sreča se je zopet naselila vanj. Zdanilo se je noči in sonce sije!«

»Da, sonce,« je vzkliknila s slabim glasom stara mučenica,

»Ti mi prinašaš sonce, Ti, ljubo, lepo dete! Ostani pri meni, potem bom tudi jaz imela sonce!«

Počasi je padla Rožica k nogam bolne Minke. Pokleknila je na blazinasto podnožnico, na kateri so pravkar še počivale noge bolnice.

Tedaj je bolni starki nenadoma zdrhtelo telo. Uboga, vpadla prsa so se ji začela vzdigovati in padati v težkih dihih. Hipoma je Minka z roko otipala Rožičin obraz, kakor potiplje slepec, ako hoče koga izpoznati.

»Si prišel vendar, ljubi otrok?« je nesrečnica tiho šepetala,

»vendar, — vendar si prišla! Oh, dolgo si me pustila čakati! Ne, ne, to ni več slika, kar vidim, to je resnica! — Ti si, sama! Ti si Rožica, — moje dete, — moj otrok!«

Rožica je z divjo kretnjo odskčila. Kakor da bi se hotela braniti je iztegnila roke. Strahovita razburjenost se je polastila ljubke deklice, kajti hipoma je stalo pred njo veliko, strašno vprašanje, o katerem še malo minut poprej ni ničesar slutila, — vprašanje, ki je kakor most vezalo njeno preteklost in njeno bodočnost in čez katerega si ni upala iti.

Ali je bila ta uboga, stara ženska, ki jo je našla tu v samotnji hišici, ona, katero je iskala s solzami in vročim hrepenenjem in katere le ni mogla najti? Ali je bila ta nesrečnica, ki je najbrž pogrešala nebeško luč pameti, ali je ona bila bitje, kateremu se ima Rožica zahvaliti za življenje? Ali je v tej tihi, v bujno zelenje skriti vrtni hišici našla svojo — mater?

Le trenotek, en sam trenotek je Rožica o tem premišljevala. Potem ji je v duši vzklipelo izpoznanje: Da, to je bila njena mati, je morala biti! Saj je imenovala njeno ime! In ko bi tudi to ne bilo, zvok tega dobrega, tiho se tresočečega glasu, pogled teh oči, v katerih se je zrcalil cel svet bolesti, — da, to so bili nezmotljivi znaki, da ta nesrečnica, ta umobolna — je bila njena dolgo iskana zdaj — mamica!

A kaj je bilo treba še zunanjih znakov? Čemu iskati še dokazov, ako tako razločno govori narava, ako govori Bog, ako pravi tako nebeško izpoznanje, katero nosi vsak človek v sebi?

Zakaj je Rožico tako čudno prijelo v bližini te uboge, stare ženske? Zakaj se je Rožica čutila pri njenih nogah kakor prikovano? Zakaj je morala slediti neodoljivi sili svojega srca, da je prijela uboge, blede roke ter jih iskreno, ljubeznipolno pritisnila na ustnice? Zakaj je zdaj zaihtela, kakor še nikoli v življenju, v nobeni nevarnosti, v nobeni sili ni zakričala k Bogu? Zakaj je skrila zdaj glavo v naročju bolnice?

»Mati, — mamica, — mamica!« je ihtela Rožica. Tedaj je Minka objela ljubko, sladko devojko, — prijela je z obema rokama Rožico za ramo, potegnila jočečo deklico k sebi, prav blizu k sebi kakor bi hotela oči zabosti v Rožičin obraz.

»Da, Ti si!« je hipoma zakričala umobolna z vriščečim glasom,

»Rožica, otrok moj, jaz Te držim! — Proč, doktor Morač, nesramni lopov, Ti mi ne smeš ugrabiti mojega otroka! — Ha, naglo, Jaklič; — bežati morava! — tam zveni okno, še prihajajo zasledovalci! — Na, vzemi otroka! — Rešiti za moramo za vsako ceno! — Ha, nazaj me vlečejo! — Gorje mi, vrgli so me, na tla. Pustite me, — k svojemu otroku hočem! — Rožica, Rožica! Pomagaj mi vendar, Radivoj, pomagaj mi, — ugrabili so mi otroka!«

Od sekunde do sekunde se je večala strahovita srčnost blazne ženske. — Temne, strašne podobe iz preteklosti so nastajale v njeni duši. — Videla se je zopet v strašni blaznici doktorja Morača. Še enkrat je preživela ono uro, ko se ji je ponesrečil beg, ki ga je z Jakličem nameravala uprizoriti, — ono strahovito uro, ko jo je neizprosna osoda odtrgala od njenega otroka, — ono uro groze, ko je iz namišljene blazne ženske postala v resnici umobolna.

Rožica je prvič doživela ta grd izbruh blaznosti. Trepetajoč se je iztrgala materi iz rok. Hotela je bežati, kajti bala se je nesrečnice. Toda le sekundo je imela ta občutek v duši, nato je z razprostrtimi rokami hitela nazaj k trpinki, jo objela in tako zabranila, da Minka ni padla na tla.

Težko dihajoč je ležala umobolna v Rožičinem naročju. Glava ji je padla nazaj, da so se dolgi beli, razpuščeni lasje dotikali tal. Hropeče nerazumljive glasove in lovec sapo, kakor bi se morala že v naslednjem hipu zadušiti, je ležala Minka Rožici na prsih.

Rožica je videla, da se je v obrazu trpinke vršila grozovita izprememba. — Ha, to je bila smrt, to je bil beg življenja! Rožica ni več dvomila, da je umirajoča, ki jo drži v naročju, njena mati. — Ime Jaklič, navedba blaznice doktorja Morača, opisovanje ponesrečnega bega, — to vse se je le prestrahovito skladalo s tem, kar ji je njen krušni oče Jaklič nekdaj v Parizu pravil. — Ta mučenica je bila — njena dolgo iskana, vročeljubljena mati!

»Mati!« je zaklicala Rožica in solze so ji dušile glas.

Pritisnila je skoraj mrtvo mater na svoje bujne, deviške grudi ter šepetala: »Mamica, zbudi se, — odpri oči, — govori še enkrat z menoj! Saj sem Tvoj otrok, Tvoja Rožica, Tvoja hči! Prosim Te za zadnji pogled, za zadnjo besedo blagoslova! Pomagajte, — pomagajte, — moja mati umira, — moja uboga, ljubljena mamica umira!«

210

Rešena

Le slabo dihajoč, smrtnobleda v obrazu in z zaprtimi očmi je Minka slonela v naročju svoje hčere. Rožica je vzdignila umirajočo, jo nesla na divan ter jo položila v mehke blazine. In zdaj je prijela njene roke. Oh kako so bile že hladne! Rožica jih je drgnila, poljubovala, jih stiskala na prsi, a mraz se ni hotel umakniti. Stokrat, tisočkrat je klicala ime mat mat i v vseh glasovih ljubezni, srčnega strahu, obupnosti, a vse zaman! Tedaj je Rožica, blazni podobna, planila na vrt, da prinese pomoč. O Bog, kakšna je prva ura v težko pričakovani očetovi hiši! — To je bilo torej veselje, to je bila sreča v zidovih Sokolskega gradu!

»Pomagajte!« je kričala Rožica ter planila po stopnicah, ki so vodile na vrt,

»pomagajte, mati, mi umira! — Oče, oče, — Alenka, — pridita! Našla sem svojo mamico, toda ona umira!«

S klopi blizu vrtne hišice se je vzdignila postava ter stekla proti Rožici. — Še enkrat so se slišali iz dekličinih prsij klici obupanja, nato so se oglasili klici veselja, presenečenja, brezmejne radosti in Rožica je zavpila:

»Mirko, — moj Mirko, — Bog Te pošilja v pravem hipu!«

»Rožica!« je vzkliknil Mirko,

»moja sladka, ljubljena, oboževana devojka, — vendar Te imam zopet! Zdaj si moja, — moja za vekomaj!«

Oba sta si stekla nasproti, — zdaj so se dotaknile njh roke, — trenutek sta si gledala v oči kakor bi ne verjela sreči, kakor bi se hotela najprej prepričati, da je Mirko res našel svojo Rožico, Rožica res ljubljenca svoje duše, nato sta pa zavriskala in s tem izrekla svojo najvišjo radost in blaženost. Držala sta se objeta, počivala prsi na prsih in ustnice so se jima našle v dolg, neizrekljivo sladek poljub, — v poljub, ki je pravil o mladah na bodočnost, — v poljub, kakor more nastati le med človekoma, ki sta si priborila ljubezen v viharju in nevihti.

A le hipen trenutek se je prepustila Rožica blaženosti snidenja. Nato je skočila iz Mirkotovega objema, solze so ji zalile oči in zaklicala je:

»O Mirko, jaz sem zopet našla svojo mamico. Tam v oni hišici je! Toda umira, ugrabljena mi bo! — Pomagaj, reši, pomagaj mi!«

»Da, pojdi, ljuba Rožica,« je zaklical Mirko,

»stopiva združena pred ubogo, staro ženo! Čeprav je ne moreva iztrgati smrti, ji vendar hočeva v ljubezni zatisniti oči v zadnje, večno spanje!« »Mirko, Rožica! « je v tem trenutku nekdo zaklical iz velikega drevoreda in skoro sta stopila k srečnima človekoma grof Radivoj in Alenka. Za njima je korakal stari Martin.

Mirko je hitel k Radivoju ter mu v eni sapi povedal, da Minka umira in da jo je Rožica izpoznala.

Nekaj minut pozneje so stali oni, ki so nesrečno mučenico tako zvesto in iskreno ljubili, okrog divana, na katerega je Rožica položila umirajočo. Zdaj je krasna devojka padla na kolena poleg divana. Oklepala je roke ljubljene matere kakor bi hotela umirajočo zadrževati na begu iz življenja.

Poleg Rožice je stal Mirko, na drugi strani divana sta stala Radivoj in Alenka. Stari Martin je obstal pri vratih. Sklenil je roke in molil po zgledu usmiljene sestre, ki se je do smrti prestrašena vrnila na svoje mesto, odkoder se je le za par minut odstranila.

Globoka, svečana tišina je vladala v sobi, kjer je uboga Minka več let tako trpela. Skozi okno, čegar zastori so bili odgrnjeni, je razlivala sončna svetloba svoje žarke. V zelenem grmu pred hišico je pel slavec svojo sladko pesmico.

»Da, Rožica moja,« se je naposled zamolklo oglasil Radivoj,

»zdaj klečiš ob smrtni postelji svoje matere! Ta nesrečnica Ti je dala življenje! Z neskončno ljubeznijo Te je obdajala. In ko so Te ji ugrabili, se ji je pamet stemnila in od takrat je umobolna, in se le sempatja zbudi iz svojega blaženega spanja. Jaz sem jo nekdaj ljubil z vso močjo mladega srca. Postala bi srečna oba, ko bi med naju ne prišla temna senca sumnje, ko bi zlobni ljudje naju ne razdružili zaradi sebičnih namenov. Naj bo pa kakor hoče, v tej svečani uri, ko se Tvoja mati za vedno loči od nas, Ti skesano priznam vse, čeprav sem Tvoj oče. Jaz sem tej nesrečnici prizadel britko, hudo krivico in nikoli si ne bom mogel odpustiti, da sem dvomil v čistost njene duše in da sem jo jaz spravil v nesrečo.«

Grofov glas so solze zadušile. Zakril si je z rokami obraz in stokajoč je nadaljeval izza prstov: »Minka, moja uboga Minka, ali hočeš res oditi od mene, ne da bi izgovorila rešilno besedo?« »Odpustila Ti bo, Radivoj!« je zadonel srebrnočist. glas za grofom,

»glej, še enkrat bo odprla oči, — še enkrat se vrača v življenje.«

Alenka je govorila te besede. Nežno je pri tem ovila svojo roko okrog rame nevtolažnega grofa ter z drugo roko pokazala Minko.

Da, še enkrat je zavela življenjska moč po trhlem, propalem telesu, — še enkrat se je njeno srce iztrgalo smrti iz objema, še enkrat so se uprli pogledi njenih žalostnih, trpkih oči na lepega otroka, ki je klečal poleg nje. In glej, kakor bi odsev sončne svetlobe, ki je priplavala v sobo, padal na smrtnobledo obličje. Jasno, lepo, pomlajeno je hipoma izgledalo to lice kakor bi teh dvajset let bolečin in groze brez vtiska šlo mimo umobolne.

»Kje sem?« je šepetala ter si z rokami potisnila sive lase z obraza,

»o Bog, kaj se je z menoj zgodilo? Radivoj, — Radivoj, prijatelj moj, ali se Ti sklanjaš k meni?«

»Da jaz sem, Minka, jaz sem oni nesrečnez, ki Te je pahnil v bedo in pogubo!« je vzkliknil grof Radivoj.

»Tiho, dragi prijatelj!« je zaklicala Minka, ga prijela za roko ter mu jo vroče stisnila,

»saj je bil le sen, hud, — zloben sen! Saj sem pri Tebi! In ta hiša, — kajne, — je Sokolski grad, o katerem si mi tolikrat pravil, v katerega si mi obljubil, da me pelješ kot — svojo ženo!«

»Kot svojo ženo!« je zaihtel Radivoj,

»da v tem gradu bi morala gospodarit kot moja poročena žena in zdaj —«

»Zdaj sem tako dolgo spala!« je zopet začela govoriti umirajoča,

»toda čeprav je bilo spanje grdo, ker sem imela tako divje sanje, — zbudila sem se vendar lepo, Radivoj, tako nezmansko lepo! In gledam v Tvoje ljubljeni obraz in vidim najinega otroka! Radivoj, poglej vendar najino dete, najino lepo Rožico! — Kajne, dragi prijatelj, to je najina hčerka Rožica?«

»Da, to je Tvoja Rožica, to je najin otrok, to je kontesa Roza Sokolska, ki bo enkrat vse imela, kar imam jaz. Kajti čeprav ne morem več Tebe osrečiti, uboga moja Minka, hočem vendar vse, kar morem zemeljske sreče doseči, prenesti na to drago glavo, na glavo najinega otroka.«

Tedaj je pogledala Minka Radivoja s pogledom polnim neizrekljive hvaležnosti. Smehljaj ji je žibal na ustnih in z odločnim, jasnim glasom je zaklicala:

»Ako jo imaš rad, ako jo boš varoval in osrečil, potem umrem mirno, — potem umrem rada!«

»Ne, mamica, Ti ne smeš umreti!« je vzkliknila v vročih solzah Rožica ter oklenila roke okrog ubogega, od osode tako zelo mučenega telesa bolne matere,

»streči Ti hočem, ljubiti in rešiti Te hočem, ljuba mamica, da, rešiti zase, — za vse!«

»Blagoslovljena bodi, ljuba hči, za to besedo,« je zaklicala Minka,

»blagoslov Tvoje matere naj počiva na Tebi in Te varuje za vse čase. Moja ura je pa prišla. Čutim, da se moram od Vas vseh ločiti, zato se poslovimo zdaj.«

»Od mene greš, Minka?« je zaklical Radivoj z bolestnim glasom,

»reci mi vsaj, da si mi odpustila!«

Pri tem se je vrgel Radivoj na kolena ter zagrebel svoj solzni obraz v njeno naročje.

»Kaj naj Ti odpustim, moj Radivoj?« je tako nežno in iskreno rekla umirajoča, da so se oči vseh napolnile s solzami,

»saj si me srečno naredil s svojo ljubeznijo, tako srečno in ponosno!

In tukaj,« je nadaljevala Minka ter obrnila oči na Alenko,

»tukaj vidim lepo, čisto, angelsko bitje, ki se mi je večkrat pokazalo v sanjah in bila je vedno tako dobra in mila z menoj. — Kajne, Alenka ji je ime? To ime mi doni kakor iz davnih časov na uho! — Radivoj, v Alenkinih očeh berem, — ona Te ljubi!«

»Da, ona me ljubi!« je zaklical grof, »in zdaj, — zdaj Ti moram še drugo krivdo priznati, ljuba moja Minka. Tudi jaz ljubim to devojko. Dal sem ji sveto besedo, da jo poročim, ko, — ko, — o Bog, kako težko mi je izgovoriti, — kako težko!«

»Zakaj ne končaš, Radivoj?« je šepetala Minka. »Alenko boš poročil, ko mene ne bo več! Ali morda misliš, da bom Vama to zamerila? — Ne, ne, — bodita srečna, dobra človeka! Potem bo vzcveta na mojem grobu najlepša cvetlica na zemlji, ki more krasiti zadnje človeško bivališče, namreč cvetlica ljubezni!«

Minka je prijela Rožico za roko ter potegnila jokajočo devojko poleg sebe.

Ljubka deklica je ihtéč pokleknila. Tudi Mirko je tiho pokleknil ter se Rožici pridružil.

»In ta,« je zaklicala Minka prijemši Mirkotovo roko,

»ta je izvoljenec Tvojega srca, otrok moj? O meni je, kakor bi čitala v Vaših srcih. — Osreči torej moje dete, Ti lepi, ljubeznjivi mož! Držite zvesto in trdno skupaj v teminah kakor v solnčnih dneh, dobri moji ljudje! Potem tudi jaz ne bom daleč od Vas! Potem bom jaz med Vami, ne da bi me videli. Potem ne bom več strašilo na Sokolskem gradu, — kakor so me sosedje imenovali, — ampak njegov dobri duh, njegov dobri angel!«

»Njegov angel, — da, angel!« je ihtel Radivoj v globoki bolesti,

»angel se loči od sveta! In mi, ki ostanemo tukaj, nismo drugega nego grešni ljudje.«

»Grešni ljudje!« je šepnila Minka,

»ljubezen je poslal Bog, da reši ljudi! — »Oh, zbogom! Tako sem hipoma trudna, rada bi spala! Daj mi roko, Rožica, in Ti, Radivoj, — Alenka, daj da počiva moja glava na Tvojih prsih, in Ti, izvoljenec mojega otroka, popravi mi odejo na kolenih, kajti mrazi, — mrazi me, — rada bi bila doma!«

Minka je hipoma umolknila, — oči so ji osteklele, — počasi in tiho je prišla smrt! Srečna smrt, ki je bila ubogi mučenici po tolikem trpljenju in izkušnjah dana, — smrt med ljudmi, ki so jo ljubili in jokali za njo.

Ura na steni je redno šla naprej. Srce v prsih uboge mučenice je utripalo tišje in vedno tišje, dokler ni hipoma umolknilo.

Radivoj se je nagnil k umrli ter ji nežno zatisnil oči. Nato jo je zadnjikrat poljubil na mrzle ustni.

»Ne jokaj, ljubo moje dete,« je potem rekel Rožici, ki se je ihtéč vrgla Mirkotu na srce,

»ne jokaj, privošči ji počitek in mir! — Noč je krila njen duh, dokler je bivala na zemlji, zdaj pa vidi vse, kar je nam skrito. Zdaj plava nad nami kakor izpremenjen duh, kot dober genij Sokolskega gradu, kakor se je sama imenovala.«

211

Sreča Sokolske rodbine

Dva dni pozneje so zakopali ubogo trpinko Minko. Na vrtu Sokolskega gradu so ji izbrali poslednje počivališče. Krsta je bila zakopana v cvetlicah. Zvezde so se že prikazovale na nebu, ko je Rožica še vedno klečala pri materinem grobu. Ostali so že vsi odšli, le Mirko je ostal pri ljubljenki.

Ni ji branil, ko je svežo gomilo svoje matere polivala s solzami.

Naposled jo je pa objel, jo potegnil k sebi ter položil glavo ljubljene devojke nežno na svoje srce.

»Zdaj, ljuba Rožica,« je rekel,

»je teklo dovolj solza. Z mesta smrti pojdi z menoj v sončno, cvetoče življenje, kajti Tvoja mamica je sama hotela, da ji privoščiš mir. S krepko roko Te hočem voditi po tem življenju. Nič več ne bo opotekanja in omahovanja, nič več nevarnosti in bolesti, kajti nič več se ne bova ločila! V malo tednih, sladko moje dekle, postaneš moja žena.«

»Tvoja žena!« je šepetala Rožica ter skrila zardeli obrazek na njegova prsa.

»In kajne, potem ne bo srečnejših ljudi na svetu od naju?« je zaklical Mirko,

»o reci mi še enkrat, sladka moja gozdna vila, če me ljubiš?«

Tedaj se je ozrla krasna devojka k njemu in še nikoli ni bilo dekliškega obraza, na katerem bi se zrcalilo toliko radosti in zaupanja.

»Če Te ljubim,« je šepetala Rožica z glasom, ki ji je prihajal iz dna srca,

»če Te ljubim, moj Mirko? Vprašaj zvezde, katerim sem v nemirnih nočeh zaupala, če Te ljubim, — vprašaj cvetlice, vprašaj veter, — vprašaj solze, ki sem jih jokala zate. Oh, če Te ljubim! — o moj Mirko, skoro, skoro bova združena v ljubezni!«

»Združena v ljubezni!« je zaklical Mirko ter pritisnil nedolžno nevesto ponosno in srečen na srce,

»v ljubezni združena! Da, Rožica, to sva že in tudi ostaneva!«

Čez sveže vence, ki so ležali na gomili, je lahko vzdihajoč vel veter. Ob grobu uboge Minke sta stala človeka, — tesno sta se držala objeta ter zrla k blestečim zvezdam, ki so tako čisto sijale kakor je bila čista njuna ljubezen, ki sta jo nosila v srcu.

Tri mesece kasneje je bil Sokolski grad okrašen z nebroj zelenjem in cvetlicami. Okna so bila razsvetljena; sreča, veselje in veselo žvenketanje kozarcev je napolnjevalo celo hišo, kajti praznovala se je dvojna poroka in celo mesto se je je udeležilo.

Grof Radivoj se je poročil z Alenko, Mirko pa s svojo sladko Rožico.

Stari Martin je bil danes kakor pomlajen. S starimi nogami je cepetal po celi hiši in vsakemu, ki ga je hotel poslušati, je rekel:

»Zdaj ne bo več žalosti in trpkosti na Sokolskem gradu! Zdaj se je vse obrnilo na bolje in začenja se sreča sokolske rodbine.«

Med gosti, ki so prihiteli iz daljine, da se udeleže lepe slavnosti, sta bila predvsem Marcel Remić in Elizabeta Ravington.

Kako sta se razveselili Alenka in Rožica, ko sta slišali od prijateljice, da se mislita za stalno naseliti v njihi bližini.

Dan poprej sta kupila lep grad, kjer bosta odslej živela blizu svojih prijateljic.

Ko so Radivoj, Mirko in Remić po obedu za trenutek odšli v kadilo sobo, da si prižgo cigare, se je obrnil Remić na oba grofa ter rekel:

»Današnji dan bi pravzaprav ne smel govoriti o tako grdi stvari, toda zanimalo vaju bo gotovo, da sem danes dobil iz Londona brzojavko, v kateri se mi poroča, da so včeraj obesili Franca Robiča na dvorišču Toverske trdnjave. Jokajočega in prosečega za življenje kot strahopetnega bojazljivca so ga siloma morali vleči na vislice!«

»In doktor Morač?« je vprašal Radivoj in groza ga je spreletela po telesu.

»Je mrtev,« je odgovoril Remić, »blazen je umrl v ubožnici v Londonu.«

»In o Satanelu se ni ničesar slišalo?« je vprašal zdaj Mirko.

»Ničesar,« je odgovoril Remić, »čeprav sem v Parizu dal poizvedovati po njem. V Parizu je prodal svojo hišo ter vse, kar je imel spravil v denar. Pravijo, da se je izselil v Avstralijo. «

»Kdo pa trka, kdo želi k nam?« je zaklical grof Radivoj, kajti nekdo je lahko in obotavljaje trkal na vrata.

»In nu, kdo hoče noter?« je zaklical zunaj pevajoč glas, »oprostite, gospoda moja, toda, vzeti sem si hotel čast, da bi trkal z vami.«

In bil je res Mulče Štigelc, ki je vstopil. Imel je tudi on ženitovanjsko obleko.

Bil je izrecno povabljen na poroko, kajti Rožica mu ni pozabila zvestih uslug, ki jih je nekdaj njej in Elizabeti storil.

Naprosila je grofa Radivoja, naj mu da na razpolago znatno vsoto denarja, s katerim je lahko začel v mestu veliko kupčijo.

Lady Elizabeta je to vsoto še znatno pomnožila, tako da je Mulče Štigelc lahko mirno gledal v bodočnost.

»Napravili ste me za srečnega človeka, gospoda moja,« je v solzah zaklical vrli dečko,

»tega vam nikoli ne pozabim! — Bog pravični, kako dobri ljudje so na svetu! Če smo kristjani ali judje, je vseeno, da smo le ljudje!«

Še se je glasila spodaj v dvorani plesna godba, ki je peljal Mirko Rožico v poročno spalnico.

Ko sta stopila noter, sta zagledala nad široko svileno posteljo pod steklom in v okviru ono vezenino, katero je Rožica sama v solzah izgotovila v blaznici doktorja Morača.

»To preprosto, svileno blago, katero je izgotovila tvoja roka,« je rekel Mirko ter iskreno in vroče pritisnil mlado žensko na srce,

»naj zavzame častno mesto v najini hiši, mesto nad najinima glavama, kadar leževa k počitku. Odslej naj bo nama dragocen zaklad, — talisman Sokolskega gradu!«

»Ti vroče ljubljeni mož!« je odgovorila Rožica ter ponudila Mirku ustnice v poljub,

»najdragocenejši talisman najinega življenja naj pa bo nama najina ljubezen, — ljubezen, ki nam jo je Bog vcepil v prsi!«