Stari grad (Anton Aškerc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trijé popotniki Stari grad
Balade in romance
Anton Aškerc
Slikarjeva slika
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tam gori na strmih pečinah
Zapuščen mi dviga se grad;
Bršlin mu tovariš edin je,
A sove so v njem gospodinje,
Gospod mu je pisani gad.

Že čestokrat stal sem na vrhu,
O divnem razgledu zavzet ...
A kadar v temine se črne
Zidovje to staro zagrne,
Ne hodil bi gor za ves svet!

Na vasi zvon jedva naznani
Noči polovico naglas:
Glej, sobe gradu razsvetle se,
Vse v blesku čarobnem žare se,
Dni davnih povrne se kras.

S prijatelji v svetli dvorani
Grof bledi za mizoj sedi;
Sedi mu ob strani devica,
Objemlje jo vela levica;
Z desnoj grof čašo drži.

»Ne boj se!« tolaži graščak jo,
»Ne boj se me, krasno dekle!
Oh, koj se ti duša privadi
Na mojem veselem tu gradi;
Glej, ljubi te moje srce!«

In glasna zdravica zaori
Zdaj grofu od družnikov vseh;
In divje drhal se grohoče,
Med njimi pa deva se joče,
In joče in — sili jo smeh ...

Čuj, kdo pa tam doli pod gradom
Razsaja in kliče tako?
Orožje mu v rokah se sveti,
Nazaj pak jo hoče imeti —
Oj hčerko ujeto, mlado!

A kmalu potihne tam doli
Pred vrati ta kmetičev krik ...
In v roki glavo krvavečo
Tam gori pred družbo šumečo
Pokorni prinese krvnik ...

In vaški petelin zapoje,
Da zarja pripelje že dan:
Ko trenil bi, blesk ves ugasne,
Prikazni izginejo jasne —
In grad je spet pust in teman.