Starčkova pesem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Resnica Starčkova pesem
(Poezije)
Dragotin Kette
Melanholične misli
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Moje prvo deklè, to je bilo hitró
in urno in gibčno in skočno,
da sam nisem vedel, kedaj je ušlo
pod gorko odejo poročno.

Zašlo mi je sonce za gorami že,
za livadami, tihimi polji;
njene lepe oči že nič več ne goré,
odšla je v svet lepši in bolji.

In drugo deklè sem za ljubico vzel.
Ej, tam pod dišečim kostanjem
lagala se ona, tam vetrček vel
nasproti z lahkotnim šušljanjem.

In veter odnesel mi ljubico to,
kot lahno peresce odpihal,
a jaz za nobeno več žensko lepo
od tákrat naprej nisem vzdihal.

Ko tretja je ljuba, smrt bleda, prišla,
zadrl sem se nánjo: »Kredita
nobena več nima pri meni ženà,
zato le poberi kopita!«

In ni je več póme. A znanci okrog,
le iščite lepih si parčkov
in ljubite! Toda jaz trtice sok
bom pil iz kipečih kozarčkov.