Resnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žalostinka Resnica
(Poezije)
Dragotin Kette
Na poljani
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> Skrili so resnico, deklico nebeško; vrgli jo v temnico srednjeveško.

Tam je zdihovala dolgo, dolgo časa ta devica, spala zlatolasa.

Videla ni reva, kak nebeško sonce na planine seva, na zelene holmce.

Slišala ni tudi širnih rek šumenja, niti v ječi hudi govorjenja.

Prišel pa je v kraje v zapuščeni lozi vitez mlad jahaje nekdaj skozi.

In ko je zagledal grad v daljavi črni, pot si je naredil sam med trni.

Prišel v grad, hodnike je prešel bobneče, sobe prevelike, dvore preblesteče.

Groza ga obhaja. V vsaki grajski sobi krasno ko sred raja, tiho kakor v grobi.

A v dvorani zadnji, glej, leži devica; kakor dan pomladnji cvetejo ji lica.

Kakor dan v pomladi, kakor rdeča hruška, vitka kot v ogradi belouška.

Kdo bi se premagal. kdo bi se ne zgubil? Vitez je omagal in poljubil.

Dražestna devica vzdihnila, odprla je oči — ah, ni še, ni umrla!

Sladko nasmehljala vitezu se deva, ljubko pozdravljala svit je dneva.

Šla je z njim iz grada po vsem širnem svetu, in: »Resnica mlada še je v cvetu;«

se razvé povsodi krasna govorica. »Slava tebi bodi, o resnica!«