Stankova smrt

Stankova smrt
Dragotin Kette

Viri:	Kette, Dragotin (1990). Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva založba. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

V staníci tihotni ponočna luč bleda
pred Materjo božjo gori,
a v pisani zibelki ôtrok počiva,
skoz okence mesec svetí.

Kar nekaj na okence rahlo potrka:
"Oj Stanko, li spiš, li bediš?"
In v sobo priplove lep angel, na prsih
drži beli roki navzkriž.

In k zibelki sede in reče prijazno:
"Jaz angel, prijatelj sem tvoj,
kako li, moj Stanko, imaš me li rad kaj,
bi šel li v nebesa z menoj?...

Oh, koliko angelčkov-bratcev bi videl,
nedolžnih in ljubih otrok,
kako bi te Mamica božja ljubila,
kako bi te rad imel Bog.

Na rami bi deli ti zlate peruti,
kot ptiček bi letal lehak,
in kadar bi prosil ga, rad bi te nosil
na sebi srebrni oblak...

No, Stanko, povej, bi li rad šel v nebesa
in rad li odplaval z menoj?"
"Oh, bi," reče Stanko in angel nebeški
ga koj je v naróčaj vzel svoj.

In letel je v svetlo nebo, kjer ga lepi
že angelčki čakali so...
Ah, mamica, mamica pa so jokali,
jokali in plakali so.

Zvečer se je mamici v sanjah prikazal
kot angelček ljubek in zal,
na ramah imel je že lepe peruti
in mami smehljaje dejal:

"Ne jokaj za mano, ti mamica moja,
ker angelček Stanko je tvoj,
in saj boš kmalu, oj mamica, kmalu
v nebesa prišla za menoj."