Kako se je zgodilo Matičku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stankova smrt Kako se je zgodilo Matičku
Dragotin Kette
Metuljček
Viri: Kette, Dragotin (1990). Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva založba. (COBISS). 
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Krznarjevi so imeli lepo hišico s sadnim vrtom, a za vrtom se je razprostirala majhna dolina, ki se je proti hiši vedno bolj zoževala, v nasprotno stran pa prehajala v zeleno ravan. Imeli so pa Krznarjevi tudi Matička in ta Matiček ni imel ušes. Nikari pa ne mislite, da ni imel morebiti uhljev; o, uhlje že, pa kakšne! Toda ušes ni imel, drugače bi vendar vsaj katerikrat slišal.
Tako se je, recimo, nekega dne igral v dolinici za vrtom. Sončece je gorko sijalo, a po šumečih travah so brenčale čebele, mušice in metulji. Pa niti sonce niti čebele ne bi mogle odvrniti živega Matička, da se ne bi zaganjal za pestrimi metulji in lučal klobuka za njimi.
"Matiček, Matiček!" se oglasé zdaj mati. Toda Matiček je že zopet po svoji stari navadi sedel na ušesih in ni hotel ničesar slišati. In letal je še dalje za metulji in se ni bal ne vročega sonca ne čebel.
Okoli ušes pa mu je vedno nekaj šumelo: "Zakaj ne greš, zakaj ne greš?..." In vdrugič so se oglasili mati: "Matiček, Matiček!" Toda o Matičku ni duha ne sluha...Tam po zelenem travniku se podi Matiček, vidi mamo, a jih noče videti, sliši jih, a jih noče slišati. In leti tam za metulji in se ne boji ni vročega sonca ni čebel.
Okoli glave pa mu vedno nekaj šumi: "Zakaj ne greš, zakaj ne greš?"
A tretjič niso zaklicali več mati. Pa tudi ni bilo treba.
Kar v hipu začuti Matiček neko stvar v ušesu. In ta stvar brenči notri in šumi, šegače ga in gluši. Strahoma strese Matiček glavo, da bi se oprostil neprijetne stvari, a zastonj. Stvar le še bolj brenči in šumi, tako votlo in hudobno, joj, kakor da ga hoče sedaj sedaj snesti. In Matiček se spusti v jok in tek proti domu.
Doma so pa mislili, da je znorel, tako je stresal z glavo, se kremžil in jokal in vpil: "Ajej, ajej v ušesih!"
"I kaj je, kaj je?" so izpraševali mati.
"V ušesih, v ušesih," je klical žalostno Matiček, "prej vedno dejalo: ,zakaj ne greš, zakaj ne greš?', potlej pa noter šlo-o-o..."
Mati so précej vedeli, pri čem so. Vzeli so hitro lasno iglo in jo vtaknili v uho. Kmalu kmalu so privlekli iz ušesa tisto stvar, tisto pošast - majhno mušico...
In so dejali: "Vidiš, vidiš, Matiček, kaj vse človeka zadene, ako noče slišati! Dvakrat sem te klicala, pa te ni bilo na spregled, mušica pa te je pregnala...Prav, prav. Drugič je pa tudi ne slušaj, kadar te bo opominjala: ,Zakaj ne greš, zakaj ne greš?'"
Toda Matičku ni nikdar več zastonj šepetala: "Zakaj ne greš, zakaj ne greš?"