Spregovarjanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pot in bivanje Spregovarjanje
Semena
Robert Simonič
Koncepti
Izdano: v reviji Alternative (letnik 2, številka 2-3, november 1993)
Viri: Prepisano iz knjižne objave v reviji Alternative (letnik 2, številka 2-3, november 1993), str. 34-35
Dovoljenje: Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 3.0
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


SPREGOVARJANJE

Jedro rojstva vsakega univerzuma, tudi človeškega, je v spregovarjanju. Substanca spregovarjanja je pretočna, v življenje nenehne stvaritve zaobjeta podaritev. Oblike človeških dejavnosti utelešajo pretočnost spregovarjanja v širokem razponu občutljivosti prvobitnega srca, odprtega v podaritev. Vendar se človeška občutljivost v sedanjem trenutku evolucije redko približa izvoru ustvarjalnosti v občutljivosti srca univerzuma na zavesten način. Ekstatični preboji v polje visokega ustvarjanja se človeka polastijo skozi nezavedno in doživijo žal tudi naknadno mentalno omejitev. Človeška mentalna izkušnja je fragmentarna. Kadar se oddalji od intuicije, posreduje razločevanje, vendarle v obsegu mentalne enote. Mentalna enota se po eni strani odpira proti petim znanim čutilom, po drugi strani pa v sfero misli kot samostojne ravni. Omejenost in fragmentarnost mentalne izkušnje je tako pogojena z omejenimi spektrom čutnih zaznav, ki so ji na razpolago, pogojena pa je tudi s kvaliteto lastnega razločevanja. Razločevanje na mentalni enoti vzpostavlja določen zamik v aktu prepoznavanja. Razločevanje, ki je jedro zavedanja samega, je naknadno glede na dogodek, ki mu rečemo objekt zavedanja. Stvari se najprej zgodijo, šele nato se jih pričnemo zavedati na pravi, izdiferenciran način. Zato nas dogodki največkrat prehitevajo. Kar se potem dogaja, imenujemo kaos, čeprav ne poznamo prave narave življenja, katerega del je tudi t.i. kaos. Univerzalizmi, zasnovani na razločevanju mentalne enote, ki svojih percepcij ne zmore povezati v celost, se slejkoprej končajo v kaosu. Kaos pa nam odseva, da z necelostnim spoznanjem ne moremo slediti življenjskim procesom. Razlog kaosa ni počasnost miselnih procesov, temveč njihova necelostna narava. To pomeni, da pospeševanje možganskih in miselnih procesov po vzoru super hitrih računalnikov ne bi nič spremilo, dokler se ne bi spremenila njihova necelostna narava. V nekem smislu smo lahko izkušnji kaosa, ki jo danes doživljamo, hvaležni. Opozarja nas na naše omejitve in nam s tem odpira polje preobrazbe.

Gledano iz mentalne enote, si izkušnja kaosa in izkušnja celostnega smisla, ki veje iz arhetipov ustvarjalnih sil, nasprotujeta. Vendar modrost kaosa ni ločena od sveta arhetipov. Časovna distanca, ki jo ustvarja mentalna enota, nam ustvarja percepcijo premega (linearnega) časa in z njim tudi obrazec, po katerem iz kaosa pride red (ali pa obratno). Svet v preobrazbi, ki ga imenujemo kaos, se kaže kot izziv samopostavljeni suverenosti naše mentalne enote.

Izhod iz pasti lažne avtonomije mentalitete se kaže prav tam, kjer ga najmanj hočemo videti, tam, kjer se srečamo z navidez naivnimi postavitvami ljubezni, miline, preprostosti. Lepota se pokaže v kaosu preobrazbe, ko sledimo središčnosti stekanja srčnega diha. Večnostna Prisotnost v samem središču srca celostno spregovarja in zaobjame v sebi protislovja mentalne izkušnje.

Izkušnja srca se izmika središčnosti drže vladarja. Srce je središče, vendar je hkrati vseprisotno kot mnoštvo spregovarjanja. Mnoštvo avtentične, ne zgolj odsevane ali projicirane prisotnosti.