Koncepti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spregovarjanje Koncepti
Semena
Robert Simonič
Izdano: v reviji Alternative (letnik 2, številka 2-3, november 1993)
Viri: Prepisano iz knjižne objave v reviji Alternative (letnik 2, številka 2-3, november 1993), str. 35-36
Dovoljenje: Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 3.0
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


KONCEPTI

Človek, v marsičem sin (hči) uma, išče jasnost, da bi naravnal korak.

Ali ga lahko naravna celostno?

Oko mišljenja pogosto išče jasnost koncepta, da bi lahko zgradilo svet reda v kaosu življenjskih procesov. Vendar, kadar sledi zgolj sebi, poskuša jasnost najti znotraj polja delitve na subjekt in objekt. Misel o zunanji, od opazujočega jaza neodvisni naravi predmetnega sveta ponudi podlago poskusu samostojnega nastopa miselne zavesti. Miselni tokovi naj bi vršičili v avtonomijo zgolj miselnega jaza. Forma mentis bi izstopila iz enosti srca in se ujela v zrcalo lastnih odsevov. Poskus konstrukcije konceptualne jasnine znotraj avtonomije miselnega jaza se konča neuspešno zaradi vpetosti miselni procesov v polje delitve na subjektivno in objektivno. Miselni jaz ne more neposredno vstopiti v resničnost življenja, ki se nahaja izven mej subjektno-objektne komunikacije, ker ga njena temeljna dvojnost ne le določa, temveč v nekem smislu gradi. Konceptualna jasnina lahko torej posreduje gotovost le znotraj miselne sfere (pa tudi to je vprašljivo), ne more pa nam usmeriti koraka v resničnost življenjskih procesov, ki se odvijajo na kaotičen način. Gotovost se izmika. V izmaknjeni gotovosti iščemo izhod v slepilih imanentnih in zgolj imanentnih mikrokozmičnih silnic. Če se kaj zgodi, se pač zgodi zaradi silnic, ki so imanentne dogodku samemu. Pri tem postane odvečno vprašanje o kakšni povezanosti posameznega dogodka s celoto dogodkov, o povezanosti mikro in makrokozmosa. Korak dalje v tej smeri je zanikanje obstoja katerekoli subjektivitete, kot središča, okoli katerega se zbirajo in urejajo izkušnje. Ideja take subjektivitete predpostavlja neko transcendentnost središča, transcendentnost jaza. Zanikanje trancendence pa pomeni, da se prepustimo goli percepciji, čutnemu užitku in simulaciji. Simulacija resničnosti, interpretirana kot ustvarjanje mikrokozmosa narcisistične naslade, postane vodilo. Destrukcija substance doživljanja in njenih vrednostnih komponent kot poraz trancendentalnega konceptualizma? Ali le še ena postmoderno-newagevsko-kvazizenistična atrakcija na tržišču fikcije?

Nepresežena dvojnost miselnega, konceptualnega pogleda lahko pomeni poraz za koncepcije transcendence, iz katerih izvajamo vrednostne sodbe. Ne pomeni pa poraza življenja, ki je zmožno teči naprej še kako drugače kot pa dvotirno. Odpremo se lahko osnovni intuiciji, ki vodi življenjske procese, ne da bi se ozirala na togost konceptov. Ko se uskladimo s to intuicijo, lahko vidimo probleme mentalitete v novi luči, z distance, z dozorelostjo duše in z besedo, ki se ne boji očitka naivnosti, ko govori o ljubezni, srcu, enosti.

Jasnost koncepta sama po sebi ni slepilo. Lahko je čudovito orodje ustvarjanja. Kadar pa se ujame v svoj lastni sij in odtuji Prisotnosti v srci, koncept postane nadomestek žive vode celostne duše.

Milost nas iz objema slepila kliče v srce. Kliče nas, da se v srcu soočimo tako z nemočjo svojega osebnega jaza in njegovih poskusov avtonomije, kot tudi z možnostjo vstajenja novega spregovarjanja odmejene pretočnosti.

Hotenost pogleda, ki izstopa iz milosti srca, postavlja zidišča zanikanja tam, kjer bi sicer živa voda Prisotnosti podarjala rast stvaritvam občutenega odpiranja. Na mestu, ki bi lahko oživljalo milino, najde pogled, zazrt v hotenje mimo srca, le odseve spačenega lica zatrte resničnosti.

Odpiranje darovanjkam večnostnega poljuba razkrije brezkrvno odmevnost senc, ki poskušajo bivati izven središčnega čutenja. Milost središča je gotovost vstajenja. Spregovarjanje srca je poljub, ki ostane.