Splavarji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Splavarji
Tone Gaspari
Izdano: Gruda 3/1-11/12 1926
Viri: 1, 2, 3, 4, 5, 6/7, 8, 9, 10, 11/12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17.dno

1.[uredi]

Sever je trgal deževne oblake, gnal jih na jug čez večerno nebo in prižigal v čistih krpah svetle, trepetajoče zvezde. Počasi so se višave umirjale. Zvezde so se gostile ter polnile; od njih je šel čez goro in skozi gozd hlad, objemajoč polje in vas. Spodaj v dolini je šumelo. Odtekla je v ozke struge viharna voda, da se pokorno zlije v svežem jutru v daljni vzhod.

Pod gozdom se je raztegnil visok vrisk; jeknil je od gora in se ustavil in izgubil nekje sredi vasi. Odgovoril je kmalu rezek, kratek: klicali so se fantje, da zapojo na klancu nad vasjo slovo rdeče zastrtim oknom. Pesem o slovesu je žalostna, prežalostna, toda lepa, ker je tako razbolena in neutolažena. Čez vas gre kakor bolna uspavanka, da je mlademu srcu hudó še v sanjah: nikoli ne bo pozabilo ljubezni, nikoli njega, ki nocoj poje pesem visokih zvezd, temnih šum in neznane, lepe, lepe dalje. Vsa ta prečuvstvena lepota je še lepša, ker jo pošilja okno, kjer vdihava nagelj svežost poletne noči.

Sedem velikih zvezd se je pomaknilo za obzor. Iz doline se je razširila bela megla, gozd je zatemnel, pesem je ugasnila. Zadnji vrisk je obležal preko sanjajočih koč.

Dragarjev Tine, postaven fant, je krenil ob travniškem plotu do Podvrha. Pačakal je, da je odhajajoče tovariše objela vas, nato se je tiho vzpel, stopil na leseno korito in segel z desnico prav v okno. Nagelj se je stresel, kapljice so se vsule po Tinetovem obrazu, da je nehote odmahnil z roko. Nato je segel previdneje ter izmaknil cvetlični lonček s košatim nagljem vred. Zadišalo je, ko so se stresli nagljevi konci. Preščipnil je najmočnejše stebelce tako, da je pest napolnil velik cvet. Odstopil je. Tam ob vogalu je vrgel lonček na tla in nalašč pohodil z blatnimi čevlji cvetove. Tako naj se odloči, je pomislil, in ni mu bilo tisti hip žal srčnih cvetov, umirajočih v blatu. On sam je dal Marici pred letom nagelj, ki je vsajen pognal v goreči grm. Marica mu je vrnila s srcem; saj mu je tako lepo govorila takrat. Zdaj se je pa izpremenila; gospoda, ki je prišla pred nekaj meseci merit gozd pod Skalovnikom, jo je najbrž predrugačila. Nekoliko vznemirjeno je vtaknil odščipnjeni nagelj za zeleni trak na klobuku. Ta pojde z njim daleč po Savi tja doli do srbskih sel in še dalje. In če ovene, potem Marica res pozablja nanj. Na splavu bo položil klobuk tako predse, da bo nagelj v senci gorel ter mu polnil misli o lepi in prevzetni Marici. Tine je orjak, srce mu je pa mehko, tako žejno lepote; Tine je tesar in splavar, bogate pa so prečudne njegove misli o sreči in Marici. Nocoj, ko odhaja za nekaj dni, bi mu bilo skoraj hudo za Marico, kajti ima jo najrajši, kar je kdaj poznal deklet; sam ne ve, zakaj. Strl je nagelj; ali storil ni to toliko z jezo kakor z boljo v srcu. Še štirinajst dni ostane geometer s komisijo na Podvrhu, potem —. A, kaj bi, ga je sunilo v fantovskem zanosu, kaj bi mevžal, manjka se deklet! Ozrl se je še enkrat na Podvrh, zavriskal, da se je v sunku zdramila vsa dolina, in stopil spat na domače svisli.

*

Splavarji so prekrižali čela, zaškripale so vezi, udarila vesla: tok je zagrabil, in splavi so zleteli pod vasjo. Zvezde so bledele. Iz megle, ki se je že razkrajala, je vstajalo sveže jutro. Mimo skal, čez tolmune, v ozkih curkih so neprenehoma pljuskala dolga vesla. Zibajoči splavi so brzeli, da so ginili bregovi v ozadje. Napete mišice so brez počitka pritiskale. Telesa splavarjev so enakomerno nihala. Brzi, razpljuskani valovi so jezno nosili svetle tovore seboj. Ko so se vžgali vrhovi v žarkem svitu, so splavi pristali v glavni strugi. Dvajset jih je bilo. Gospodar, lesni trgovec Levičnik, je bil prestar, da bi jih sam spremljal, zato je pooblastil Pritiska, starega, izkušenega splavarja, naj uredi kupčijo. Pritisk se je vozil na najmočnejšem splavu, ki je imel pod poševno strešico iz žaganic nekaj slame in dve odeji. V glavnem toku so sklopili njegov in Tinetov splav. Ostale splave so zvezali po dva, po štiri. Iz čutar so potegnili pekočih požirkov žganj ice. Zavihali so rokave, ploščate, zagorele lakti so premaknile vesla in ž njimi mirno vrezale v globino. Splavi so odhiteli z obema cestama in z železnico dalje. Reka se je zasukala, razširila. Solnce se je dvignilo nad sotesko in posvetilo v zdrave obraze splavarjev. Vesla so počivala, zakaj voda je bila uglajena, tiha, mirna.

Pritisk se je pridružil široko stoječemu Tinetu. Postrani je pogledal nagelj na klobuku.

»Saj ga poznam! S Podvrha je!«

»Kaj bi tajil! Kako pa veš?«

»Samo Marica ima take ... Pa misliš, da res vsi tebi rasto?«

»Tale je! Marsikateri pa še požene!« Tine je kar tako pritisnil na veslo, da bi se umaknil takemu razgovoru, in pripomnil brez pravih misli: »Dolga bo do cilja!«

»Veš, Tine, zaradi Marice se ne bova,« je vseeno nadaljeval Pritisk. »Imenitno dekle je; povem pa ti, da je zate preošabno. Boš videl: vse ji boš dal, če ji že nisi, ker vem, da jo imaš rad. Nazadnje ti bo obrnila hrbet. Čaka graščaka, veš!«

»E, menda ne! Graščaki ne poganjajo v detelji.«

»V njeni glavi pa! Le verjemi!«

Neverno je pogledal Tine Pritiska. Dosedaj ga še ni čul takega.

»Naj! Bom šel pa h graščaku za oskrbnika,« se je pošalil.

»Le norčuj! Ti že zaslužiš, vem; toda zanjo bo skoraj premalo. Oba, oče in mati, garata zanjo, da lahko ob nedeljah šumi in se zazdi. Kar premisli!«

Z zgornjega splava je nekdo kričal. Bližali so se mostu. Pritisk je odšel na drugi konec splava. Parkrat so močno pljusknila vesla; splavi so se uravnali. Sredi reke so hiteli mimo trga, ki je ležal raztegnjen ob desnem bregu, ter zdrčali pod visokim lesenim mostom. Na levem bregu je pribrzel vlak, prehitel splave in se izgubil za ovinkom. Tine je premišljeval. Pritisk jih je imel že čez petdeset, in bil je največkrat norčav, zato je nekoliko Tineta osupnilo. Ali, kaj naj gosp&da z njo? Saj nima nič! Bajta bo njena; drugega ne. Kdo naj tako vzame? Olajšal si je misli, pokril klobuk, ker je že prehudo peklo popoldan je solnce, ter zaklical Pritisku: »Kaj pa, če kdaj le postanem graščak?«

»Najbrž! Tamle zgoraj!« Z iztegnjeno desnico se je Pritisk posmejal tja proti razvalinam, ki so mrko čepele na bližnjem porastlem hribu.

Soteska se je polagoma razmikala; na jug se je odpirala v veliko ravan. Zadnja pobočja so močno zelenela v trtju, sredi katerega so se belile zidanice. Tam se je ravnokar prebujala pesem o ptičicah, ki se zbirajo tja doli na Dolenjsko ...

2.[uredi]

Pod mrak so pristali splavarji blizu mesteca. V zajedo so stisnili splave in vrvi napeto navili krog železne cestne ograže. Kosarjev je ostal pri splavih, ostali so odšli v gručah v mesto. Četudi je bil ta del Save in obrežja zelo dolgočasen, je bilo Tinetu nocoj prav, da zamenja opolnoči Kosarjevega. Takoj nad cesto se je dvigala poleg visoke, skoraj propadne stene, gosta šuma, ki je nosila na golem temenu razvaline starega gradu. Tam spodaj je cesta v ostrem zavinku prešla v mesto. Oddaleč so sijale mestne petrolejke; za oddaljeno, temno postavo zvonika je žarel odsev ugaslega solnca. Ko se je razprostrl preko Save mir, tako tih in uspavajoč, da se je čul le dih ozračja, so prvi dosegli mestne hiše.

Splavarji so se navadno ustavljali v zadnji krčmi koncem mesta, kjer je bil krčmar tak, kakršnega je rad videl Pritisk: dobro vino je točil in bil je najboljši mesar v okolici. Ob Savi se je mogel z verande Pritisk razgledati tja v tisti ovinek, kjer so se splavi stiskali v zalivu. Daleč je bilo do tja, pa se je vendar zdelo Pritisku vse ugodneje tu; zakaj s krčmarjem Strženom sta že dvajseto leto prijateljevala. Drugi v mestu so ljudi komaj ogovarjali. Stržen je gosta vprašal, se pogovoril, svetoval, potožil in potolažil, vse hkratu. Tudi spolzko besedo je voljno razumel. Tak je možak in pol! S Pritiskom so bili vsi: on jih je speljal prvič tja, za njim so hodili kot družina.

Oddaleč so zadoneli glasovi starega klavirja, ki ga je bil krčmar vzel za davni dolg. Šibko in utrujeno so pele zarjavele strune, kakor bi kdo ubiral citre.

Pritisk je prisluhnil: »Če bo tako, bomo malo zavriskali, pa bo kar jutro. Kajne, Lojze?«

»In ti z Ivanko en trplan!« je fant staremu odvrnil ter dregnil s komolcem Blažetovega.

»Jaz še zmerom!« se je v šali razjezil Pritisk. »Vi vsi skupaj niste za enega! Če koga podplat srbi, naj poskoči in zavriska, da se harmonika splaši, ne pa tisto drsanje, kakor bi imel grče v kolenih. Mrliči!«

Kar s polnimi usti so se fantje zasmejali. Zavili so na verando in glasno pozdravili. Težko in hrumeče so sedli pod karbidovko. Natakarica Ivanka je spoznala glasove. Poklicala je krčmarja ter natočila dva bokala, ki sta bila še edina v celem mestecu.

Pritisk se je ozrl na natakarico: »Ivanka, ti pa tale bokal! Na vaju se bom spomnil v grobu, pa pridem nazaj.«

»In če takrat bokala ne bo več?«

»Tudi Ivanke ne bo pogledal,« je Tine kar brez misli pridjal.

»Tako bo, tako!« so fantje podražili Pritiska.

Dobre volje se je Pritisk le zasmejal, meneč, da z Ivanko že vesta, kako in kaj.

Za odprtim oknom v sobi, ki je bila poleg verande, je klavir utihnil. Družba je sedela tam za okroglo, pogrnjeno mizo že od popoldneva; zakaj pri vinu se je najlažje razburjala nad bedo, nad vremenom, in sploh obsojala krivico in poveličevala pravico, ki je samo še med njimi.

Prišel je krčmar Stržen v belem predpasniku. Segel je splavarjem v roke. »Bog daj, možje in fantje!« Pritisk, vampi so že dolgo v kropu. Bodo, kakor bi zamižal. Moram še v mesnico!«

»Naj se le omehčajo, Stržen, če ne se še komu od teh-le zapahnejo!« je govoril Pritisk za odhajajočim.

Samo ena čaša je romala od ust do ust; tako je hotel Pritisk. Iz rut so nekateri izvili velike ržene hlebce in jih narezali. Prve grižljaje so namočili z duškom. Tista volja se je razlezla med nje, da bi kar venomer samo besedičili. Sava je mirna, vreme ugodno, vsi, razen dveh najmlajših, razpeljančkov, izurjeni v svojem poslu; skrbi nobenih. Vsem je tekla beseda. Le, kar je Tine dejal, se je poznalo, da ni prisrčno. Pritisk je to opazil, zato ga ni nocoj ogovarjal. Toliko je bil Tine zamišljen, da se je končno Lojze le obregnil: »Zini kaj, da bom vedel, kdo sedi zraven!«

»Saj res!« so vsi pogledali nanj.

»Nocoj bom le poslušal. Bom vam že povedal, kdo je najbolj brihten.« In izpil je drugi dušek. Nikjer ni bil z mislimi; begal je in se lovil še največ tam zgoraj na Podvrhu. Zdaj mu je bilo skoraj žal, da jc strl in oblatil oni lepi, lepi nagelj Maričin.

Preglasila se je zopet družba iz sobe. Debeli gospod je zamahoval s tolsto roko ter vpil: »Ada, zdaj bomo huk! — zapeli! Hajd, zasviraj!« In začel je raztegnjeno in hripavo: Dekle daaj mi roož — huk! — rudeeečih — huk! —

Natakarica in krčmar sta jela nositi splavarjem večerjo. Odkrili so se ter prekrižali. Globoko so zajeli in razložili kadeče se vampe po straneh velikih krožnikov. Pritisk je glasno želel vsem blagoslova. On je večerjal iz skledice. Nadrobil je zvrhano kruha, vse močno opopral in premešal. Tihi so postali ob večerji.

Ada, drobno, štirinajstletno dekletce, je sedla h klavirju; z dvema prstoma je poskušala Prelovčevo skladbo. Omizje jo je spremljalo z zmešanimi glasovi, da je bolelo v ušesa. Skozi odprto okno so se lovili ti glasovi po verandi, tja dalje do Save pod tiho, visoko, jasno nebo. Splavarji so poslušali, se v sebi čudili, a molčali so. Na levem bregu je pribrlizgal osebni vlak, ki je zapalil s svetlobo oken polovico Save. Samo trenutek; oddrdral je. Družba se je začudila ob večerni uri. Vstajala je, se zgovorno vrtela in nekje skozi kuhinjo odhajala pojoč in smejoč se.

Tedaj je prisedel k splavarjem Stržen. Počakal je bil, da so še odložili žlice. »Tebi je lepo, Pritisk; voziš se zastonj skoraj tja v Rumunijo in tam gledaš po drugih. Kaj te nič ne šegače okrog srca?«

»Ja presneto,« je v smehu odvihnil Pritisk brke, »jaz bi rajši doma sedel na zlati vagi kot ti. Kaj, potlej bi me šele ščegetalo!«

Tudi drugi so začeli. »E, malo že škiliš, že!«

»Kaj bom jaz! Za dekleti naj se takle obrača, kot je Tine.«

Natakarica je prišla po skledice. Že prej je opazila nagelj. »Tine, kaj ti dam za tistole?« je pokazala za klobuk.

»Najbrž nimaš toliko,« je uganil smeje Stržen.

Tine se je takoj znašel. »Veš kaj Ivanka, nageljna ti ne dam. Če hočeš, pa naj kar v nedeljo okličejo.«

»Samo da bodo brali na prižnici Marica namesto Ivanka — saj vem!« Zdaj sem ga, si je mislila in odhitela.

»Navsezadnje, Tine,« je Pritisk pol v šali pol zares ugotovil, »je Ivanka vsa pridna, poštena in priročna, kolikor je je. Vidva bi se dobro ravnala.«

»Prihranek ima tudi,« je dodal Stržen.

Celo omizje je potrdilo. Ivanka je tedaj prišla še po žlice. Prvič se je Tine ozrl v obraz in v oči. Ivanka je to čutila; toplo ji je prihajalo po licih od rdečice. Mlada je še bila in ni imela obraza natakarice, razgubanega od smeha in strahu, ni bila prečutih in lokavih oči. Še vse mirno, skoraj otožno, dasi je pri Strženu, svojemu botru in varuhu donašala že tretje leto.

»Židano ruto naj ti prinese, Ivanka, pa se bosta zmenila!« je govoril Pritisk k dekletu.

Tineta je zbodlo. Baš v mislih mu je bila židana ruta. Hotel jo je kupiti tam doli v Hrvatih Marici, da se opraviči in da poskusi še poslednjič. Zazdelo se mu je, da mu nocoj vidi Pritisk naravnost v misli. Dejal je kakor brezbrižno: »Kaj, če bi ji res? To bi vsi zijali!«

»Tako je, Tine!« se je zadovoljno naredilo Ivanki.

Besede so se vezale, ko je odšlo dekle, kar resno, da ni pridnejšega dekleta v mestecu. Tine je poslušal in molčal, dasi je čutil, kako čakajo vsi njegovega ogovora. Pogledal je na uro: pol enajstih. Opolnoči zamenja Košarjevega pri splavih; dobro bi bilo, ko bi se kam nekoliko naslonil. Ali poznal je tak počitek! Rajši nič, kot eno uro!

Stržen je še govoril o lesu in kupčiji. Pripomnil je, da je tudi on v kupčiji z Levičnikom in da najbrž prihodnjič Pritisk pred njegovo krčmo zloži. Fantje so medtem že vstajali ter si vihali kamižole za zglavje. Poslednji se je zravnal Pritisk. Zanj, za vodnika, je bila pripravljena v prvem nadstropju postelja z belimi, čistimi rjuhami. Tako je bila navada! Preden je odšel, je poskrbel: »Tine, opolnoči!« Vsi drugi so polegali po kotih in po klopeh. Tine se je le naslonil na mizo. Kmalu so v spanju umolknili. Tine je blodil povsod brez spanca: tam na Podvrhu je bil pri Marici; čakal je v zasedi geometra; kupoval je svetlorumeno, židano ruto; in poslušal in mislil tudi na Ivanko, ki je v sobi pri priviti svetiljki pripravljala krožnike. Polagoma ga je beganje utrudilo, da je vklonil v polsnu glavo.

Blizu polnoči se je zdramil. Tovariši so smrčali, veranda je bila napolnjena z mračno temo. Kuhinjska okna so medlo svetila. Tam je kuharica čula vso noč ter pripravljala rezance, meso, moko in kruh; zakaj splavarji so zjutraj ob štirih pred odhodom kosili.

Nalahko je odšel Tine čez vrt. Pri zadnjem odprtem oknu je postal. Ni dosti premišljal; segel je za klobuk ter vrgel v Ivankino sobo veneči nagelj.

3.[uredi]

Dolgo polje s Podvrhom: daljna, skrita zemlja! Pod vrhovi snežnikov stoji in se kakor zapuščeno, lepo dekle ozira na zravnani jug in vzhod, kjer sijejo gosposke bele ceste in kjer se bliskajo in izgubljajo železniški tiri. Tja v obzorje strmi, kjer je ozračje zgoščeno v tvorniškem dimu, kjer je le v slutnjah mogočno, šumno mesto, veliko v velikem svetu. Pastir hrepeni s pobočja nad prašumo tja nekam, bog ve kam! Ko nekoliko doraste, ga posini šuma, ga objame in celega osvoji. Nato ga odvede reka ... In kot fant se vrača po tistih davnih, svetlikajočih se tirih v ta zemeljski kot, kjer je konec stvarstva. Tedaj hrepenenje ugasne. Svet je velik; ni mu konca. A svet je lep in nečist, priljuden in tuj. Zemlja tam zgoraj pa je neomadeževana, pračista in odkritosrčna. Kdor ji ostaja zvest, mu ona vceplja pobožnost in poštenost, ki skromno rasteta skupno s čudnim hrepenenjem. Če ju kdo zmoti, se hrepenenje prelevi v strast in se razžge v ogenj sovraštva. Zemlja pa ostaja vedno ista: blagoslovljena od veka, polna znoja in polna zdravja.

Marica je že v mladih svojih letih okusila vso neresnico tiste vabljive dalje. K sorodnikom je odšla v mesto služit. Mesto jo je olepšalo nekoliko v hoji, govorici in obleki; tudi lica je postala bolj gladkega. Toda srce ji je tam v tujem šumu napol onemelo: razumelo ni več tiste lepe pesmi s Podvrha, ki jo šepeče šuma in ki jo skrivnostno razodeva polno, zibajoče se polje. Vrnila se je kakor izgubljenka. Dolgo ni našla miru. Končno se je uklonila: šla je med druga vaška dekleta, v sebi najlepša med vsemi. Ponos, trma ter samoljubje so jo vidno obvladovali. Vse to ji je mesto dalo, in tega ni mogla domača gruda več iztrgati. Fante je prezirala; kajti v njej je sililo h gospodi. Da ni bilo tistega žegnanja pri Mejačevih, kjer ji je dal Tine nagelj, bi nikoli ne marala nobenega od vaških fantov, dasi so ji marsikatero noč peli pod oknom. Edino Tine! A tudi ta ljubezen je polagoma venela v Marici: naveličala se je premehkega fanta, ki je ljubil pretiho in preiskreno.

Tej ošabnosti je še posebno prililo povabilo grofa Seitza, ki je imel na pobočju, desno od Podvrha, gradič, kjer je letovala njegova družina. Sporočil je bil Marici, naj hodi vsako popoldne v grad pomagat. Večkrat je že bila tam in vedno bolj ji je ugajalo. Veselila se je daril, posebno, ker je vedela, da bodo pred odhodom oddali grofovi ponošeno obleko njej, kar je bila navada v gradiču. Visoke, svetle omare so bile polne same mehke, šumeče svile. In ko je bila neke sobote popoldne sama s kuharico v gradiču, si je skrivaj pomerila svetlomodro svileno grofičino obleko. V zrcalu se je zazdela in se domislila tedaj prvič, da taka ne bi mogla nikdar s Tinetom, oblečenim v tolsto kamižolo, v štorkljaste škornje. Ob spominu na gosposkega, finega geometra, ki je stanoval v podvrški krčmi, je celo zamrzela kmetavsa Tineta.

Dolgo polje je večerna ploha tako oprala, da se je Podvrh prebudil ves kakor nov. Solnce je s svojim polnim, čistim svitom skoraj jemalo vid. Gozd je bil še hladen v senci, spodaj pod goljavo je šumela bleščeča reka.

Marica je vstala ter odgrnila rdeče zaveske. Solnčni plamen je planil skozi okno; nageljna ni bilo. Pogledala je skozi okno. Neumita in nepočesana je stekla doli, da pobere črepinje ter reši vsaj en cepič, kajti ta nagelj je občudovala vsa vas, in celo grofjca se je priporočila zanj. Z jezno naglico je pobrala vse v predpasnik in odnesla v kuhinjo, kamor je tedaj vstopila njena mati, stara, suha ženica. Mati se je vprašujoče začudila: »Kaj pa je?«

»Uh, kaj vam mar!« je zavrnila hči mater ter stresla vse kar na krušnico. Tedaj je šele zapazila, da ni prevrnil nageljna veter, temveč da so bili cveti pohojeni.

Pristopila je mati in videla: »Kdo pa je tak, da še rož ne mara?«

»Kdo?« je za jezikala hči. »Kaj jaz vem! Nikar me še vi ne dražite!«

Vstopila je Ratajka sporočat, da mora Maričin oče v laz za komisijo. In preden je izrekla besedo, se je kakor v usmiljenju raztopila: »Jej, jej, tisti žlahtni nagelj! Ljubezen bo umrla, pravijo, če veter nagelj sname!«

»Da vam le jezik ne!« je zabrusilo dekle, ki je slutilo, da bo šla zdaj novica po vseh hišah.

»No, no!« se je opravičila soseda, naročila vse in odšla.

Marica je vsa vroča od razburjenja komaj razmišljala. Ob zori, ko so šli drvarji v gozd, si je slikala, so videli prazno okno; kajti vsak se ozre po naglju, ker je žareč in ker je Maričin. Mogoče so ga celo ogledovali na tleh ter se muzali. O, pozna jih! Uh! Tisti naj počaka, se je odločila. To bo plesal! Da bi bil Tine to storil, se ji je zdel premiren. Saj je bil ta nagelj njegov. Je bil že kdo od onih, ki vedno buče za njo obračajo. Kakor medvedje so! Le čakajte!

Vzela je nov lonček. Nekaj mladik je očistila, prestrigla in jih presadila. Slednjič se je vendarle potolažila, češ, kdor se zadnji smeje. Res pa je, da je skoraj cela vas privoščila Marici to sramoto, ki je bila tam zgoraj med dekleti velika: dekliški najlepši nagelj v blatu poteptan! Če veter sname nagelj, umre ljubezen; če fant stre nagelj, si on zbira drugo, lepšo.

Vse dopoldne je Maričina mati molčala, ker je poznala hčer. Ali kriva ni bila ona; tako je poslala teta domov. Marica je vzela nekaj perila, sedla v gornjo izbo ter kar tako v nekaki nestrpnosti obračala in ga pregledovala. Šivati se ji ni dalo. Komaj je pričakovala poldne. Umila se je šele tedaj, si zvila močno kito ter si privezala čez temno krilo bel, očipkan predpasnik. Mati ji je medtem očistila nizke čevlje, ki so se končavale v svetle kapice. Ker ni bilo nageljna, je vtaknila za rožnato bluzo vejico rožmarina in roženkravtov list; nekaj ljubezni do rož ji je le ostalo izza davnih dni. Ko je stopila taka v zelenje, v solnce in senco, je bila na zunaj res prijetna in zelo zapeljiva. Po stezi nad Podvrhom, tam, kjer se je začenjal gozd, je zmerno odšla proti gradiču, ki se je skrival za vrsto vitkih jagnedi. Vsa dolina je tajno šumela in cvetela; poletje je drhtelo nad njo. Zgoraj je stal gozd kot nem, hladen samotar. Tam spodaj zemlja, ki blagoslovljena svatuje, tu zgoraj mrk varuh, ki prestreza že od pamti dni viharje in strele.

Marica je zavila navkreber po grajski poti.

4.[uredi]

Obzorno solnce še ni izpilo meglice iz Save, ko so splavi odrinili. Pritisk je poznal vso dolgo pot, kot bi jo imel na dlani. Tri pečine so jim še pretile tja doli do hrvaške Save, potem pa pojde gladko. Ena pečina je štrlela kmalu spodaj pod mestecem iz deroče reke. Oddaleč se je že opazil ta padec vode. Splavi so se bližali pečini. Poprijela sta tedaj tudi Pritisk in Tine. Uprla sta se: vesli sta z vso močjo plosknili ob valove, da obdržiti splav v brzici, ki je valovila med bregom in pečino. Vedno hitrejši so postajali udarci vesel. Splav je zdrsnil v tok. Dvignil se je in padel; zaškripale so vezi. Oba splavarja, ki sta vodila najjačji splav, sta raztepavala razburkane valove, da so se jima nalile mišice na lakteh. Še nekaj zamahov, splav se je nevarno nagnil, se zadaj vzpel visoko ter padel mimo mrke pečine v mirnejšo strugo. Najtežji pretok je bil za njima. Popustila sta ter se ozrla nazaj. Pečina je bila videti kot črna pošast, moleča iz vode grdo, razkuštrano glavo. Dalje zadaj pa je v vzhajajočem solncu ravno škrlatno zardel stari grad, kakor bi bil čudežen, poln zlata, poln vstalega življenja. Obema splavarjema je za trenutek omamil oči; pa ugasnil je kmalu.

V Pritisku so se ob tem prizoru vzbudile govorice. »Tine, tamle zgoraj, pravijo, je treba v kresni noči prečuti, pa najdeš srečo: skriti zaklad.«

»Če je v zlatu sreča?« je podvomil Tine. In samemu se je čudno zdelo, odkod ta odgovor.

»Kaj je sreča to, da rastemo v gozdu, da se lovimo vse življenje po vodi?«

»Ne zamenjam pa ne z Seitzem, ki je grof. Sam včasih tarna!«

»On zaradi lepšega! Ves svet tišči za denarjem. Tudi Seitz še vedno kopiči. Boš videl, komu bo odmeril geometer najlepše parcele; njemu, grofu. Da v družini nima sreče, je sam kriv. Tudi ti boš še okusil, da je mož vsakdo le pod palcem in ne v celi dlani, če je še tako pridna. Danes si mlad fant, ki ti gre vse po niti.«

»E, ne gre ne, Pritisk!« je kakor potožil Tine.

Skoraj zaspano se je naravnala Sava proti jugovzhodu. Splavi so pokorno sledili razlitim valovom. Solnce je razvleklo zadnjo meglo in žarki so toplo ogrevali fante, ki so na nekaterih prednjih splavih poskušali pesem. Železnica se je popolnoma stisnila ob levi brez Save; iz zajede so pogledale z bleščečimi okni prve trške hiše. H kraju reke je leno pristajal brod. Tedaj se je oglasila s splavov druga kitica, ki je odmevala v trg in se žalostno raztegovala po nasprotnem pobočju:

Oh, kaj me sprašuješ, ko sam dobro veš;

kolk tavžent je rožic, ki zanje ne veš;
če jih ne zalivaš, se pa posuše —

zato zdaj oči mi solze — —

Tine je poslušal, in pesem se mu je zdela lepa, lepa. Vsi bregovi so je bili polni, vsa zajeda, ves trg. Na brodu je stala gruča ljudi in zrla kakor zamaknjena za pojočimi splavi, ki so skoraj negibno hiteli z reko, kakor bi bili nanjo pripeti. Kmalu je bilo vse ozračje napolnjeno z jekom pesmi in z vriski. Trg je zaostal. Obe rebri sta ozko stisnili strugo. Solnce je potopilo vso mehko svetlobo v svilnato zelenje bukev, ki so rahlo zašumele.

Ni čuda! Tine je moral spet do besede. Začel je po ovinkih. »Saj si prav dejal: najlepše in najboljše dele bodo dobili pod Skalovnikom oni!«

»Grof in bogataši iz doline, vragovi! Še Levičnik bo kratko potegnil, ker ne maže.«

»Misliš, da dobi geometer kaj za to?« Tine je pogledal Pritiska, če ni rekel preveč.

»Dobi in ne! — Toliko vem, da bi jaz obogatel, če bi onim delil. Kdo gleda na prste? Delaš, kolikor hočeš in kar hočeš. In dobro živiš! — Poštenjaki med njimi so bele vrane.«

»Si že govoril z njim?«

Pritisk je vse vedel, kam Tine sili. Tudi sam bi se rad razgovoril, ker mu gospoda ni bila nikoli na dobrem jeziku. Ali brzdal se je. »Z geometrom? Sèm! Zaradi naših občinskih parcel. Mi ni dal prav. Tako je zavijal kot petelin na strehi. — Mislim, če le kdo zna prav, ga omehča in ga zvije zase. Posebno še kaka ženska, ker je po letih mladič.« Zadnje besede je nalašč pridejal.

Tine je kakor v zadregi zahrkal. »Tam v mestu jih mora imeti, ker je babjak, sem slišal.«

»Ima jih! In tudi drugod. Ujé pa nobene! — Mene nič ne briga, a na Podvrhu jo bo tudi dobil, stavim.«

»Misliš mlado grofično?«

»Vsako, katero bo hotel, ker ima obraz za ženske. Čudno, da gre tak v gozd. Samó pri peresu naj bi sedel!” Pritisku je bil vsakdo mlečnež, če ni imel tako usnjasto zagorelega obraza kot on.

Umolknila sta. Poprijela sta vesli, udarila parkrat. Pod visokim, lesenim mostom se je plazila reka. Ko so splavi spolzeli pod mostom, je Pritisk očetovsko dejal: »Ti pa ne fantuj več, Tine! Mati ne morejo več! Izberi!«

Ko ga je Tine pogledal, je Pritisk tiho pokimal. Potem je stopil tesno k fantu: »Pusti Marico! Ivanka je zate!« Izrekel je tehtno. S pipo v roki se je pomaknil čez splav k prednjemu veslu ter jo tam polnil. Mnogo je zdaj dejal, si je ugajal. Opazoval je nalašč breg, dasi je videl in poznal kopališče, postavljeno tik med breg in cesto. Streljaj za kopališčem se je širil trg, za trgom na griču graščina. Povsod tam je blodilo njegovo oko, misli so pa zrle Tinetu v srce.

Spočetka je Tine molčal, kakor bi premišljeval. Komaj je Pritisk potegnil prve dime, je iz Tineta planilo: »Za nalašč ne! Geometru že pokažem, kdo je Dragarjev Tine. Ob deblo ga stisnem, in ni ga. Tja v grad naj hodi; tam je zanj!« Nato je nekoliko omilil: »Zakaj bi zaradi njega zapustil dekle?«

Mirno je Pritisk opomnil: »Čemu potem motiš? — Ko nam je davi Ivanka stregla z mesom in kruhom, ji je visel za bluzo nagelj. Vedno so se ji oči ob taki zgodnji uri komaj odpirale; davi se ji je vse smejalo. — Kar delaj po svoje, in če misliš, da je prav —«

Mimo kopališča so pluli. Solnce je šlo že proti vrhu. Nekaj kopalcev je ležalo raztegnjenih na vročini. Ko je množica dečkov zagledala splave, je pljusknila v vodo. Oblečena ženska na bregu je kričala za njimi, toda dečki so že rezali reko proti sredini. Eden od dečkov je zadnji dosegel z velikim naporom Tinetov splav, ki je bil najbolj oddaljen. Prijel se je krčevito za les; kmalu pa je postal bolj bled od deske. Tine ga je urno zagrabil za zapesti in ga potegnil na splav. Z ostalih splavov so medtem dečki že spet šinili v vodo in se s krikom in smehom bližali bregu pod kopališčem. Komaj so bili na suhem, so kričali za splavarji, naj vzamejo prihodnjič s seboj zavore, da se splavi ne splašijo. Tine in Pritisk sta preslišala, ker sta vozila splav h kraju. Deček se je toliko opomogel, da je stopil v doprsno vodo in zbrodil do kraja, kjer je gruča utihnila in ga molče vzela medse.

»Voda je še premrzla,« je menil Pritisk, »kri prevroča. In sili tja, kamor ni prav. — Vsak najrajši s svojo ozko pametjo v past!«

Splav je bil že spet sredi vode. Zaostal je nekoliko.

Sava je zavila zdaj v prosto ravan. Daljni obzor so zaslanjale gore, levo ozadje gričevje. Pod novim železnim mostom so se splavi zazibali mimo zadnje čeri in zdrsnili v mirne hrvaške vode.

5.[uredi]

Kot siv ptič v gnezdu se je kazal iz zelenja gradič grofa Seitza na pobočju. Vozna pot se je iz trga zvila šestkrat do strmine, nato se je polagoma vzpela preko pobočja in sadnih vrtov do portala, nad katerim je slonel baročni balkon. Pot so čuvale v špalirju vitke jagnedi. Šele prav pred poslopjem je senčilo okna nekaj košatih, temnozelenih smrek. Pod njimi, ki so bile zrastle skoraj v krogu, je stala lična lopa, kjer je vodil poleti grof svoje dopisovanje tja na Dunaj; bil je nekoč tam v visoki službi. Vsa šuma nad gradičem daleč v goro je bila njegova. Dve leti je že ni videl. Letos so mu sporočili, da delijo občino, in hčerka mu je bila obolela na pljučih; zato je prišel v ta gorski zrak. Vsak dan je bil zunaj: ali v parku, ki je bil urejen za gradičem, ali gori v svoji šumi, ali spodaj v trgu na postaji, ali na lovu. Mnogokrat je zapregel, da se je peljala z njim hčerka.

Tisto popoldne, ko je znašala Marica čez dvorišče za gradič slike in lažjo opravo iz salona, da se vse presolnči, je odšel grof skozi park v gozd. Toda že koncem parka ob ograji je zadel na vračajočega se geometra, ki je, domenjen z Marico, ubral daljšo pot na Podvrh. Grof in geometer sta se hkratu odkrila.

»Oprostite!« je načel v slabi slovenščini, a zelo vljudno grof. »Gospod geometer, kajne?«

»Da!«

»Na videz vas že poznam; jaz sem grof Seitz. Prosim, pojdite z menoj tu skozi park; prihranite skoraj četrt ure!«

»Prav rad!« se je zahvalil in poklonil geometer.

Po peščeni stezi sta se lahno spuščala po parku. Visoke smreke so stale zravnano v gostem, lepem redu na desni in levi. Govorila sta navadne stvari, in grof je zvedel, da je tudi geometer nemškega pokolenja. Njegov ded se je priselil med Slovence; zato govore še zdaj v družini nemški.

Nenadoma je gozd prenehal. Dalje do gradiča se je pisal nasad, poln gred, sadnega drevja in cvetočega grmičevja. Tišina, ki je polnila park med smrečjem, je zablodila nepričakovano v zmedeno lepoto. Toliko solnca in toliko življenja in toliko lepote, da je geometra pobožalo v očeh in srcu. Srečen človek, ta grof! ga je ugodje prevzelo.

»Izvolite kozarec ljutomerčana?« je grof povabil pred gradičem.

»Prosim, a le kozarec! Ne pijem mnogo!«

Geometer je sam volil rajši v lopo nego v grad. Grof je pri portalu zaklical po nemško nekaj besed ter se vrnil. Preden je prinesla hišna buteljko in kose pogače, sta nadaljevala prejšnji pomenek. Nato sta vzela vsak košček pogače. Grof je nalil. Tedaj je geometer opazil, da je grofov obraz trajno izmučen; spoznal je v njem tiho bolest. Pokusila sta, pohvalila kapljico, nato kratko umolknila. V zadregi sta se razgledala mimo jagnedi in preko senožeti po rodovitni ravnini, ki se je pisala pod njima kot igrača. Grof je razmišljal o gozdu, a ni mogel in ni hotel takoj do pravega razgovora. Kar tako je pojasnil po nemško: »Sámo bogastvo pod nama in za nama.«

Geometer je isto razmišljal. »In mnogo dela, mnogo znoja.«

»Ti ljudje ne vedo, kaj je ta košček zemlje v tem zatišju. Od prsti do neba sámo zdravje; okoli tega premoženje.«

»Premalo pravih gospodarjev je! Škoda za ljudi, ki so v ostalem poštenjaki.« Geometer je nezavedno skočil v grofovo namero. Le-ta mu je vzel gorko iz ust.

»Poštenjaki? Ne poznate jih še! Malo jih je, ki niso okuženi po Levičniku; saj poznate njegovo žago in posestvo. Odkar pa on slabi, priganja in podpihuje neki Pritisk, češ: vse najlepše parcele bogatašem. Nekaterim raste v glavi nekako sovraštvo ali nekaj podobnega. Pravil mi je to hlapec, ki se ustavlja včasih v podvrški krčmi.«

Grof je zardel v obraz, tako se je razburil. Geometer je potrdil, a mirno: »Tisti Pritisk je že silil nekaj vame zaradi gozda —«

»Kajne, kajne!« se je zanimal grof.

»Dopovedal sem mu, da se komisija ne more nikdar zmotiti. — Saj me razumete?«

»S hrbtom mu odgovorite prihodnjič!«

Geometer je obrnil. »Res pa je, gospod grof, da sta dobila vi in graščak Kovač iz doline zgolj plemenito šumo. Ni pedi poseke vmes!«

»Ne rečem, khm! — Le čemu toliko besed in namigavanj. Menim, da bi bilo dobro naučiti tega Pritiska držati jezik v jarmu.«

Grof je prilil. Geometer je ugovarjal, ko sta izpila par požirkov. »Takega ne spreobrne nihče.«

Grof se je začudil. »Tale ga gotovo!« in položil je stisnjeno pest pred geometra. »Poseči je treba vmes. Prej so me vsi spoštljivo pozdravljali, zdaj le tisti, ki so okrog mene.«

»Ne vem!« je geometer dvignil obrvi in ramena. »Treba je drugače! Pritiska, glavo, osamimo! Ostale poskušajmo odvrniti od njega; osamljen ne bo več javno rogovilil.«

Grof je razmišljal te besede. Ugajale so mu. Tudi gost se mu je prikupil.

Po pesku so zašumeli koraki; odhajala je Marica domov. Geometer se je okrenil. V vratih je tedaj zablestelo. Videl je prebelo obleko in lep, zelo lep obraz. Ves sijaj je spet v trenutku utonil v vežni temi.

»Moja hči,« je pojasnil grof, in ne da bi se motil, je pohvalil geometra. »Takó, takó, da! Imate popolnoma prave nazore! — Toda kako ljudi prepričati, da je strup zanje vse, kar jim oni naliva?«

»Vsi niso trme!« Geometer je kakor nerad odgovoril. Zrl je po pročelju gradiča, ali se ne zablesti v kakem oknu tista solnčna obleka.

»Jaz, na primer,« je grof plel dalje govorico, »nočem niti mednje. So zadnje dni preveč gozdarski.«

»Zgoraj pod Skalovnikom sekajo nekateri. Bom jaz poskusil. Videl bom! Nekaj uspeha moram imeti!«

»Sem res radoveden!« Grof je smeje zmajal z glavo. »Mogoče! — In če tudi ničesar ne dosežete, mi, prosim, poročajte. Moj gradič vam je odslej odprt ob vsaki uri.«

Tedaj sta prvič trčila. Izpila sta oba. Geometru je bilo tako čuvstveno ob tisti lahki vinjeni omotici, da bi ostal kar do večera v lopi.« Vendar se je dvignil. Grof je razumel. Govorila sla še nekaj o cenah lesa; nato je grof spremil gosta par korakov ter se prav prijazno poslovil.

Geometer je hitel navzdol, zakaj spodaj ob prvih jagnedih ga je čakala Marica. Solnce se je že nižalo čisto in veliko nad temni gozd.

6.[uredi]

V Marici, ki je čakala geometra pri prvi jagnedi, je vzplalo ljubosumnje zaradi bogate grofove hčerke. Sedla je v travo ter nestrpno trgala bilke.

Prisopel je geometer ter se spustil v travo poleg nje. Prijel jo je za roko. Dekle je spoznalo, da je mnogo pil, zato je sililo, naj gresta, ker se večeri.

Res sta vstala. In ko se je dekle vzravnala, jo je geometer nenadoma objel krog pasu in pritisnil nase, da ji je dih zastal. Z usti se je hotel približati močnemu podvratju, toda dekle se je z vso močjo uprlo ob njegove prsi. Kljub temu, da je bil koščen, je odnehal. Nekoliko ga je to streznilo.

Odšla sta molče po poti. Geometer je šele zdaj premislil svoje dejanje. Zakaj se je zbal? Saj ni mislil vendar nič hudega! In neumnica se brani! A odgnal je v sebi zadnje trenutke ter prvi vprašal: »Poznaš Pritiska?«

Marica ga je kratko pogledala. »Zakaj?«

»Nekaj, zaradi gozda.«

»Pod našo hišo v jarku je njegovo.«

»Ne mislim to. Kakšen je? Kaj pravijo drugi o njem?« 

Nerada je odgovarjala Marica. Rajši bi vprašala geometra vse kaj drugega. Da se ne izda, je kratko pojasnjevala. »Ne vem! — Pravijo, da je jezikav in prenagel.«

»Ali je priljubljen v vasi?«

»Zakaj bi ne bil?«

»S kom se največ druži?«

»S tesarji in splavarji. Tudi s kmeti ob nedeljah po maši.« 

»Kdaj bi najlažje govoril s splavarji?«

»Jutri ali v pondeljek se vrnejo.«

Geometer je pomislil. Prišla sta že do podvrške poti. Zato sta zavila po stezi preko travnika in počasi nadaljevala složno pot, vodečo ob robu gozda do hiše. Na levo se je naslanjala na pot skoraj navpična drča; ob ustju je ležalo nekaj hlodov. Marica je pokazala gori: »Tam tešejo podnevi. — Največ bi vam mogel povedati o Pritisku Dragarjev Tine.«

»Kdo je to?«

Tisti trenutek se je dekle odločilo, da pove vse. Mogoče se je geometer trdneje oklene, ko zve, da ima tekmeca. »No, vsa dolina ga pozna!« Dalje ji je šlo nekako težko. »Pravijo, da je moj fant.« Rada bi se nasmejala, pa je le v trpko zganila ustnico.

»Glej, glej! Nič ne poveš!« Geometer se je jel zanimati. »Torej Tine! Čigav že?«

»Dragarjev.«

»O Pritisku ga bom vprašal.« Geometer se je ustavil. »In —«

Marica je segla vmes kakor v skrbeh. »Ne povejte nič o najinem pomenku. Ne maram!«

»Če poveš vse.« Postrani je opazoval dekle in čakal.

»Ne morem nič drugega, kot da me ima rad. To je vse! In k večjemu še to, da meni ni všeč.«

»Ahm!« je mežiknil geometer. »Kaj pravi o meni?«

»Me ne briga! Nisem govorila že dolgo z njim. Mislila sem, da je zame, pa je tak govednež.«

Zadnje besede je geometer preslišal; nenadna misel se ga je lotila. Dejal je: »Torej bom jaz govoril s Tinetom. Ga bom že dobil! — Veš, kaj mu bom dejal?«

Spet sta se ustavila. Poudarjajoče je razložil: »Da se naj nikar med naju ne meša! Ti nisi zanj, bom dejal, ker si prefina; on ni zate, ker je pregrob. — Še več bom dejal: da si ti moja!«

Dekle je tedaj čudno prešinilo: veliko upanje in nezaupanje. V hipu jo je spreletelo: Da je Tine pregrob! Saj ni! Tako lepo ji je govoril še pred pol letom, pel ji je s fanti slednji večer, nosil rože: ljubil jo je! In ona ve, da še tli v njem in da ne more pogasiti, ker hodi vendar še tako pogosto mimo hiše brez pravega opravka tam zgoraj. — Ali zdaj? — Zdaj ji je odvraten, je čutila v sebi, ko je pogledala v obraz gosposkemu kavalirju, ki je stal pred njo in ki je bil z njo tudi že precej domač. Ali te poslednje geometrove besede? Tako so lepe in neverjetne. Plaho je vprašala, kakor bi se bala odgovora. »Vaša? Kako vaša?«

»Moje dekle si zdaj. Ne?« jo je on prijel za roke.

Skoraj bolestno je spoznala: »Koliko časa?«

Smeje ji je stisnil roke. »Čudno izprašuješ. Če mi boš vdana, dokler bom tu.«

»In ko odidete?«

»Ko odidem —« Izmislil si je: »Prideš za menoj v mesto.«

Dalje ji ni pustil do besede. Zavrtel jo je z vso svojo močjo; dekle se je vjelo na noge. Ali geometer jo je že držal z desno dlanjo čez meča ter jo pritiskal nase ves razburjen. Vino mu je dalo moč in ognjeno strast; malo je sicer pil, toda bilo je zanj pretežko. Pritisnil je usta tja nekam nad prsi, da je Marico zabolelo. Mukoma se je izvila iz objema.

Kakor da se ni nič zgodilo, je sama segla z levico v njegovo roko, in odšla sta tja nad Podvrh, odkoder je bil najlepši razgled, ker se je videla vsa podolgovata ravan.

Geometer je sklonil glavo, da se je dotaknil z usti svetle kite nad ušesom, ter šepnil: »Marica, tikaj me!«

Dekle je molče naslonilo glavo na njegovo ramo.

Solnce je zatonilo že nizko za gozd in ga vžgalo v velikanski kres. Dva ognjena kolobarja sta za hip obkrožila umirajoče nebo, posejano na vzhodu z vročično rdečico. Spodaj je dolina že polagoma legala v vijoličast mir; belina hiš je v sunkih pojemala; cesta je sivela. Tudi gozd je temnel. Na vrh Skalovnika je kanil krvav karmin in spet utonil v višino. Nad temnim gozdom je hladno zazelenela velika večernica.

Ravno nad kočo sta se razšla Marica in geometer. Dekle je obljubilo, da pride prihodnji dan v bližnji trg na veselico.

Geometer je zadovoljno pospešil korak proti podvrški krčmi, kjer je nočeval. Omoten je bil od večera, vina in strasti. Sklenil je, da odkupi Tineta in tovariše od Pritiska za majhno ceno: prepustil mu bo spet Marico.

7.[uredi]

V Sisku, kjer so splavarji na petih skupnih splavih nadaljevali plovbo, se je Tine poslovil od Pritiska. Ž njim se je vrnilo še pet fantov. Preden so splavi odrinili dalje, je Pritisk želel vračajočim se srečen pot in ukazal, naj gredo takoj nad Levičnikovo drčo sekat, da pripravijo nov transport. Tinetu posebej je pomignil, da že ve, zakaj se mu tako mudi in zakaj noče dalje.

Pet velikih belih pravokotnikov se je zganilo na sivi savski gladini. Spočetka so se zibali, potem pa so mirno plavali tja na vzhod, oddaljujoč se vedno bolj.

Tine se je nekoliko ozrl po trgovinah, da si kupi nov pas; ali v resnici si je ogledal rute ter zbral eno med onimi, ki so voljne, šume in so lepo svetlopisane. Na postaji se je hotel fantom zatajiti; kljub temu so trčili ob prihodu vlaka skupaj.

»Koliko si dal za pas?« so pokazali fantje, da vedo za Tinetov izgovor.

»E, ga nisem vzel! Predrag in pretenak se mi je zdel.«

In Košarjev je oponašujoče mislil: »Najbolje, če hlače zadaj malo spotegneš, pa je.«

Tine je prisiljeno pristavil: »In povrhu še lačen ne bom, kaj ne?«

»Kajpada! Želodec zadrgneš, da ne zavija.«

Tine je sedel k oknu med druge ljudi. Nalašč ni hotel k svoji družbi, ker je ujel ono, ko je pokazal Košarjev skrivaj, da naj si Tine rajši srce zategne, da ne bo brenčalo tako neumno. Stisnil se je v kot, pomaknil klobuk na čelo ter poskušal siloma dremati. Oni so se na drugi strani venomer zbadali med seboj, dražeč Petra, najmanjšega, naj hodi doma na gnoj stat, da bo kaj zrastel: Peter jim je prav gorke in slane vračal. Ko se je pa vlak stresel in potegnil z ropotom, so pogovor tišje zasukali na Tinetovo stran. Glodali so zaupno na tej ljubezenski zadevi s poudarkom, da je Tineta škoda; v srcu mu je bil vsak nevoščljiv za Marico.

V mraku je prisvetil sprevodnik, prižgal motno luč in pregledal listke. Vlak je ropotal preko ravnine. Ker se je voz nekoliko izpraznil, je Tine zleknil noge po klopi in legel. Do jutra se bo vozil neprenehoma; torej lahko brezskrbno zaspi.

Vlak je zadrdral, zapuhal in nasul za seboj ognjenih čebel, ki so švigale v velikih rojih mimo oken. In sopel je in hitel nezamudno ... Mrak se je gostil in legal in ovijal. Vsa telesa so cincala enakomerno dremajoče po udarcih vlaka. Daleč na ravnini je zakrožilo za vlak nekaj svetlih pik: kakor bi zbežale vžgane vešče pred hropečim, ogenj bruhajočim zmajem.

Tine je padel v začetku v globok spanec. Pri neki postaji ga je sunek vzdramil v sanje, s katerimi je blodil do jutra. Vznemirljive so bile sanje, da je večkrat z njimi težko vzdihnil, kar ni bila prej nikoli njegova navada. Zato se je ob zori prebudil na velikem kolodvoru zelo težak in slabovoljen.

Splavarji so vstajali, se pretegovali ter opazovali zgodnjo, zaspano postajo. Ko je šinil v ozračje prvi jasni svit, slutnja solnčne nedelje, so odnekod priživeli muzikantarji, se v norčiji glasno razgledali po prvih razredih, a nato se zvrstili s svetlimi godali v tretji razred. Osem jih je bilo; vozili so se prav do zadnje postaje h gasilski slavnosti. Ob treh ponoči se bodo vrnili z mešancem. Le-ta se je ustavljal pri vsaki čuvajnici, kar je bilo zelo na roko za klarinetista, majhnega, okroglega bradača, ki je venomer precej oblačne razdiral, da so se mu vsi v plohah smejali. Ta njegova jezikavost je posebno dobro vplivala na jutranjo zaspanost potnikov. Celo najbolj zaspani so spregledali, si razmeli oči, in kmalu so se vsem razlezla usta. Cel voz se je včasih zakrohotal tako, da je čul Tine, ki je sedel daleč spredaj. Ko so se pomikali pod njegovim oknom, je uganil, kam gredo. Klarinetista, ki so ga splošno ogovarjali za Pratkarja, je poznal. Kdo ni poznal tam Pratkarja s klarinetom in Jožeta z Raubarkomande s harmoniko? In kdor je vedel za njiju po besedah, ju je želel tudi videti. Še otroci so ju poznali, kakor tudi tistega, ki so mu dejali Kragulj, ker je po vaseh kradel kokoši ter rezal rumenolasim dekletom kite za olje. Bil je svojevrsten človek, Kragulj. V razhujšanem in neobritem obrazu so srpo zrle črnikaste oči, tako, da je bilo v pogledu nekaj hudega. Otroci so se skrivali pred njim v vežo, dekleta so se stiskala za vrata. Fantje so včasih za njim žvižgali, kakor kadar kdo podi ujedo iznad kokoši. Hodil je čez Podvrh mrk in sam s seboj. Čez drčo je plezal, se vzpenjal čez Revičnikovo hosto ter nočeval v črni kolibi, ki je stala ob jasi, mejoči na Seitzovo grofovino. Edino tesarje je ogovarjal; drugih ni maral. Gosposki obraz ga je razburil in vžgal.

Na Kragulja se je Tine spomnil, ko so tovariši postajali po dolgem peronu in pred Pratkarjevim oknom. In taka misel ga je spreletela, da ga je zazeblo in streslo. Da bi pozabil, je vstal ob oknu ter se naslonil ven. Solnce se je vlovilo na strehi postaje, nebo je bilo visoko in odprto; nekje je pozvanjalo k jutranji maši. Sprevodniki so poklicali. Fantje so v teku obviseli na vozu; zlezli so notri, ko je vlak pihal že ob ozki strugi.

»Tine, Pratkar je dejal, da svojo ta staro s klarinetom, če ga ne uboga!«

»Pa da ona tako pleše, kakor on piska.«

K Tinetovemu oknu so sedli. Najbliže Peter. »Nocoj se bomo še vrteli.«

Tine je vedel, da to meri nanj in na Marico. Petra je ošvrknil: »Kdo bo pa jutri sekal?«

»A, kaj! Naj še raste do pojutrišnjem! — Pratkar bo zame in za Pepco sam zacvilil. Dejal mi je vsaj tako.«

»Ti, Peter, si boš preveč noge zdrsal. Spat, spat! In stegni jih!«

»Toliko so že dolge, da sežejo vam vsem tja pod pas. Saj veš, kajne!«

Še Tine se je zasmejal. »E, Peter, če te takrat spodnesem, si kar na glavi.«

»Jaz? Nikoli! Na pameti naj drugi stoje. Da jim ne uide!«

Zadel je hitro Lojze, ki se je zmislil. »Tebe pa menda doli tlači, ker si tako pri tleh.«

»Jo mora biti že precej.«

»Ja, saj te tudi kopica slame preklemano stisne.«

V začetku so hoteli vsi na Tineta, ali zaokrenilo se je in vse je letelo na Petra. Zato je dregnil Tine vmes. »Ta veselica bo za tri lanske.«

»Letos ne bo močilo, ne!«

»Jaz ne pojdem mimo,« se je spet nastavil Peter.

»Kar takole v cunjah?«

»Ja! Samo copate še!«

In vse je šlo na Petra.

Vlak je ratatal in sopel v strmino. Voda v strugi je svetila. Tine je opustil pogovor; ozrl se je skozi okno. Daleč, daleč na solnčenem pobočju se je zasvetilo: tam je bil gradič in še nekoliko dalje Podvrh.

Vsa bližina, vsa dalja, vse, vse je bilo tako lepo; polno čuvstev, polno mehkobe in davnih mladih misli.

Kot bi prišlo od bog ve kot, se je zagrizlo tedaj v Tineta, da ni on noben fant, da je mevža in Jera. Nehote je stisnil dlani in si vglavil, da pojde drevi na veselico, da spregovori odločno z Marico.

8.[uredi]

Topli večer je vdihnil veseličnemu razpoloženju še poslednje zapeljivo čuvstvo. Na odru pri godbi so se kresile plamenice, na napetih žicah so žareli veliki cvetovi lampijončkov; mehka trava je šumela pod nogami. Ozadje vrta je gosto napolnjeval mrak, v katerega so že trepetale visoke zvezde in se ogledovale v ribniku onstran bezgove meje. Zvenk kozarcev in steklenic se je čul daleč iz šuma in klicev; odmevi pesmi in vriskov so se lovili po dolini. Vrt je bil poln senc, a ob lučih so razgreti obrazi razodevali vse svoje kupljeno veselje, ki se je še stopnjevalo. Nikjer ni bilo niti trenutnega miru; ves prostor je bil podoben opijanjenemu panju.

Tine se je doma šele popoldne preoblekel. Ko je pred mrakom stopil čez ogrado za kozelcem, je opazil spodaj slavje kot vžigajoči se kres. Tedaj je prišel zanj pravi čas. Podnevi bi ga preveč razodeval obraz; čutil je že večkrat, da mu nezaupanje v Marico plahni lica in sreblje trenutno iz njih rdečico in jasnost. Zavedal se je svoje neodločnosti in mehkobe. V tem je bil ves njegov značaj; nemogoče ga je bilo spremeniti. Priden, a brez samostojnosti in brez odločnosti je ostal, kakor je bil že od nekdaj: mehak v srcu, ljubezniv v besedah, mil v očeh. Trd in močen v pesteh za vsako delo; če bi bilo treba udariti po zlobi, bi omahnila desnica že v zraku. Na zunaj orjak, na znotraj skoraj otrok.

Zadrsal se je po strmi poti čez travnike; na zadnji izpodjedi mu je zdrknilo. Obležal je v visoki travi. Tik pod njim je šumelo slavje, da je skoraj razločil ob plamenicah obraze. Muzikantje so se tam spodaj zbirali po prvem daljšem odmoru; Pratkar je nagibal vrček. V šatorih za jestvine in za pijačo so se vrtele razgrete ženske; med njimi je bila najzaljša Marica: rdeča v lica, v kiti nagelj, bluzo globoko odprto v bel podvratek. Njo je poiskal Tine in njo so spremljale njegove oči, dokler ni muzika udarila valček. Na plesišču so se zavrteli pisani pari. In Tine je zagledal geometra, ki je prijel Marico okrog pasu ter jo odvedel proti plesišču, postavljenem desno od bezgovih dišečih grmov. To je Tineta dvignilo. V skokih je bil ob ribniku. Preskočil je plot in zavil ob travnatem bregu, da se vtihotapi skozi ograjo k plesnemu odru. V poltemi je zapazil senco. Ustavil se je in pazno razgledal. Polagoma je prepoznal Kragulja, nepremično zročega na razsvetljene pare. Oprezno se je Tine umaknil. Še nikoli ni bil videl tega čudaka ob takih prilikah v dolini. Tine bi bil odšel na cesto in od tam na vrt, da se niso v tistem hipu med njim in Kraguljem zganile bezgove šibe. Par je hušknil skozi ter nato tesno objet zavil proti Kragulju. Med ribnikom in ograjo je bilo komaj dober meter prostora, a Kragulj se sredi poti ni premaknil; stal je kakor kip.

Tik pred Kraguljem se je par oplašil vsled nepričakovanega srečanja. Dekle je pridušeno vzkliknilo. In ta vzklik je Tinetu zadoščal: bila je Marica z geometrom. Kot zamaknjen se je Kragulj okrenil k paru.

»Proč!« je ukazal osorno geometer.

Kragulj se je zaničljivo nasmejal.

Tedaj je Tine videl, kako je geometer zamahnil. Pljusknila je voda, dekle je zavpila in stekla nazaj skozi ograjo. Na vrtu ni nihče čul tega, ker je šumeče veselje plalo kot burja, in strasti so se vžigale in palile, ne meneč se za najožje obližje.

Geometrova senca se je oddaljila urno za sečjo in utonila na veseličnem prostoru. Ko je priskočil Tine, ni bilo na stezi nikogar več. Videl je, da se drži Kragulj brezinega debla. Poprijel je, dokler ni stopil Kragulj ves opljuskan in tresoč se spet na suho.

»Tine, ti?« je kakor izdihnil Kragulj. »Kako si vedel?«

»Naneslo je, da sem mislil domov, pa sem slišal,« se je zlagal Tine.

»Videl si! Videl boš, kam ga bom jaz pahnil, hudiča!« Redko je kaj govoril. Ob tem dogodku je pa kakor privrelo iz njega. »Pomnil bo, kdaj je zamahnil po modrasu s Skalovnika!« Zasukal se je in režoč se z zobmi izginil v temo.

Hudo je to Tine privoščil geometru. Zlizal se je koj skozi prvi razrastek v seči; tam se je stisnil ob deblo ter najprvo vse opazoval. Pod kozolcem je spet natakala Marica; geometra ni bilo. Kakor bi bil že dolgo vse tam okrog, je zavil proti muziki. In slučajno ga je prvi ugledal klarinist. S polnimi, pihajočimi lici je dobrosrčno namežiknil Tinetu tja k Marici. Ravno prihajala je s šumečimi vrčki h godbi; mimo Tineta je morala, pa ga ni ogovorila. Nazaj grede, jo je on sam ustavil. Kakor bi se bal odgovora, jo je neodločno vprašal: »Marica, greš?« In namignil je proti plesišču.

»Saj vidiš, ne utegnem!«

»Samo enkrat se bova obrnila.«

»Če greš mesto mene raznašat,« je zbadljivo zavila.

»Po valčku do zjutraj, če češ. — Nekaj bi ti rad povedal.«

»O, kar tukaj reči, če že mora biti,« je dekle nalašč prav glasno silila.

»Marica!« se je fantu zatresel glas. »Marica, ali bi vzela židano ruto?« Segel je kar ponjo v žep.

»Haha! Maram za ruto, ko bom klobuk nosila.« Prešerno ga je pogledala.

Tine je poskusil vse. »Veš, kaj si mi takrat obljubila?«

»Kdaj?«

»Takrat na žegnanju.«

»Jaz tebi?«

»Le spomni se!«

»Ti, ti! Ji si nekaj silil vame. Kaj boš obračal!« In hotela je stran.

Tine jo je zagrabil za roko. »Takrat, ko boš za geometrovim hrbtom njegova, bo prepozno, Marica!«

»Aha, ti je na poti! Sem vedela! — Kaj bova v mlin govorila. Kar geometra vprašaj, pa boš zvedel vse.«

»Vse —?«

»Zadosti za vselej.«

»Ko te bo imel pa on zadosti za vselej in ga ne bo več na Podvrhu —?« je čakal odgovora.

»Pojdem z njim!« se je razkošatila.

»Tako?«

»Kako pa misliš? — Ali naj grem z beračem?«

Fant se je močno razburil in izdal. »Ne pojdeš z njim, ne! Zapomni si! V Skalovniku bo tvoj, pa če vse iskale porujem. Nagelj sem ti že stisnil; iz njega mora teči kri.«

Dekle se ga je ustrašila, ko mu je pogledala v izpremenjeni obraz. V njem se je zbralo vse zlo, ki ga Tine prej ni poznal in ki mu ga je vdela šele ona. Ali tudi v dekletu se je dvignilo. »A, ti si ga! Ponoči kot tat! Prišel bi bil in dejal, in vrgla bi ti ga nazaj. Tak fant! Fej!« Obrnila se je in izginila za plesiščem.

Tine je ostal vkopan, pesti nabrane kot bi hotel udariti. Ali jeza se je spet polegla; ostalo je v srcu le še hudo. Trpko je začutil v prsih, da je zdaj sam, tako sam. Dekle je izgubil, upanje in srečo.

Valček je tiho končaval. Pari so se stiskali razgreti in omamljeni. Tine je dvignil glavo, zastri težko trepalnice in vsrkal in napolnil z boljo do vrha vso svojo notranjost. Kam naj gre nocoj s to samoto, ki jo prvič čuti v življenju?

Po cesti je krenil in pri prvi krčmi zavil, da se utolaži in pozabi.

Ko je začela že padati rosa in so se zvezde utrinjale v belih snopih, je Tine omahujoč stopil iz krčme v zgodnje jutro.

9.[uredi]

Na Modrasovcu je prva zora dvignila Tinetu težke trepalnice. Za njim se je dramil globoki gozd v Skalovniku, last grofa Seitza. Kot bi pogledal v dvorano, so se vrstila orjaška debla in se dvigala do propadne stene, ki se je daleč v ozadju gola vzpenjala nad vrhovi. Ptice so dramile mir, umikajoč se prvemu jutranjemu solnčnemu življenju. Ko so prvi solnčni prameni zarezali v ostro temino smrečja, so kapnile bele solnčnice na zeleno mahovje; razsvetlil se je gozd v sijajnih lučih.

Tam, kjer se je oprl Tine na komolec, je ležala skoraj v krogu travnata jasnina, vdelana na skrajnem gornjem koncu s skalami. Vse tam okrog so cvele gozdne rože v velikih, gostih šopih; med njimi so se krog skal in parobkov skrivale jagode in dišale medeno. Koncem jasnine, ob robu Levičnikovega in Seitzovega gozda, se je črnila razdrapana bajta Kraguljeva. Ko so opustili firštovi s Planine lov na volkove, so zanemarili to kočo, in od tedaj se ni nihče več brigal zanjo; prešla je v Kraguljevo last. Tam je domoval gozdni čudak. Tik ob koči proti gozdu je bilo največ kamenja; tam so se greli na parečem se solncu modrasi, edini tovariši Kraguljevi. Nihče ni hodil rad tam, nihče jih ni pobijal, ker je Kragulj dejal, da so vsi ti lepi pisani svitki njegove živalce. Tudi sam ni nikoli udaril; za rep jih je dvigal, kot bi pobral zrezljane palice.

In ko se je Tine prebudil, se je začudil, kako in kdaj je prišel tja gori. Četudi težko, je vstal ter se odmaknil niže doli na pot, kjer je sedel. Razmislil je vse; počasi je pojmoval. Zavedel se je tudi prečudnih sanj. Po vrsti jih je oživljal. Nekje sem ležal v kresni noči, polni svetlobe in mehkobe in sladkosti. Ko so ognji pogasnili, sem šele zapazil, da sem ob razvalinah. In opolnoči se je vzpela ob zidovju in se zvila ob kamenju dolga zelena kača; imela je dekliško gornje telo in velike žalostne oči. Iz njih so polzele solze; nekje v globini so se stekale. Ko je pala zadnja solza, je zacingljala, kot bi zadela na zlato. Kača me je žalostno, žalostno pogledala in izginila. Plezal sem po prepadu, krvav po rokah in nogah, dokler nisem stopil ob zlato reko. Vse, kar sem videl, vse zlato, samo zlato. Planil sem na kolena, da bi pobiral, — tedaj me je zbodlo v oči — —

Ravno je hotel tolmačiti te lepe in hude sanje, ko se je doteknila roka njegove rame. Za njim je stal Kragulj.

»Ti si Pritiskov!« je mrko poudaril.

»Pritiskov?«

»On je možak! Ti si menda fant njegovih misli.«

»Že spet stara pesem o gospodi, si je mislil Tine in odgovoril brezmiselno: »Saj me poznaš! Z gospodo nimam nič.«

»Pa bomo imeli posla ž njo. Vsi trije. Ti imaš že.«

Tine ga je pogledal.

»Vem vse: geometer ti je dekle oblizal.

V Tineta je vsilil Kragulj ono, česar se je fant vedno branil. »Hudič naj ga —« a zbal se je dalje.

»Aaa!? — Meni hoče bajto odmeriti in podreti. Tebi je odmeril, meni ne bo!« Zarežal je z belimi zobmi. »Tam med modrasi mu bom postlal.«

»Daj ga! Pomagal bom!« je Tine vstal.

»Kaj boš pomagal! Zavoljo tiste podvrške podlasice bi še ž njimi potegnil.«

»Grdo me poznaš, Kragulj. Za Marico mi ni več!«

Ostro je napel Kragulj oči v fanta. »Lažeš!«

»Nikoli!«

»Boš z menoj? — Roko!«

Fant je segel. Kragulj je čutil v svoji dlani njegovo neodločnost.

»Danes merijo, mislim, tu pri mojem. — Popoldne ga moram sam. Če nocoj ne bo šlo, boš jutri še ti poprijel. Velja?« Še vedno ga je držal Kragulj v roki.

Tinetu se je takrat geometer zasmilil. Ali misel, da se ga za vselej iznebi, ga je užgala. Ni pretehtal posledic; obljubil je.

Dolg klic se je razlegel po gozdu. Poklicali so tesači.

»Pojdi in molči!« Kragulj se je obrnil.

Tine se je zamišljen premaknil v hladno šumo. Udarci plankač so se vedno bolj bližali. Skozi debla se je že zažarila topla poseka. Odtam sta mu dva kričala, naj se gane. Nekje više je zvonila drvarska žaga.

Prišedši v poseko, je zagnal suknjič, zavihal rokave, in kakor bi se nič ne zgodilo, na zunaj miren, je prijel floserco. Podsekal je s trdimi zamahi mogočno smreko tako, da je padec usmeril po praznini! »Alá!«

Na nasprotni strani debla je zarezala žaga; Tine in Brkač sta jo molče povlekla. Ko se je skrila v deblu, sta zabila klin, in žaga je spet laže stekla. Trepet je šel po vejah; vrh je še gledal ponosno v solnce. Končno je tudi vrh spreletelo. Zagozda se je vklinila že do polovice ploskve; žaga je neprestano drsala in pela enakomerno. Tedaj se je orjaško drevo celo zatreslo. Zapokalo je v zaseki. Trije so s koli in cepini pritisnili: zahreščal je trgajoči se les in počil, da je odjeknilo. Drevo se je nagnilo. Kot bi šla nevihta čez poseko, je zavalovil šum po zraku. V naslednjem trenutku je že butnilo in udiralo med skale, kakor bi zagrmel plaz. Ves gozd je zatrepetal in nato prisluhnil. Nekje zgoraj je spet tenko zazvonila žaga. Veličastna je bila smrt gozdnega orjaka.

Žvižganje se je zbudilo na skriti poti in se bližalo. Iz sence je stopil geometer. Kakor brezbrižno je začel Tine klestiti veje. Geometer se je ustavil baš pred njim. »Je bil kaj hud?« je pogledal posekano smreko.

»Saj smo vajeni,« in Tine in Brkač sta klestila kar dalje. Trije so ob strani poseke tesali. Više nad temi je venomer zvonila drvarska žaga. Solnce je že peklo.

»Ali ni Dragarjevega tukaj?«

Tine se je stresel. »Jaz sem!«

»Z menoj pojdeš tjale do Modrasovca!« Geometer je to velel.

»Kaj pa bi?«

»Boš že videl! — Mejo boš pokazal.«

Tine je odvrgel sekiro, pogledal Brkača in šel.

Že takoj, ko sta utonila v gozdu, je geometer odločno načel. »Kdo je podiral v Levičnikovem tu spodaj prejšnji mesec?«

»Mi.«

»Kdo vse?«

»Onile, ki so zgoraj, in Pritisk.«

»Ravno prav!« Geometer se je ustavil in poudaril. »Zaradi Pritiska moram s teboj govoriti. Zato sem te poklical.«

»Zaradi Pritiska?« Fantu je postalo lažje.

»Ti si njemu blizu. Ker si pa dober delavec, bi bilo škoda, ko bi te zavedel.«

»Pritisk, mene? Kako?«

»On dosti govori, ki ni prav.«

»Meni se ne zdi.«

»Celo hujska,« je kakor zapretil geometer.

»Govori že veliko, to je res. Pa ne misli tako!« Pomaknila sta se počasi dalje do roba gozda.

»Kar je govoril o grofu, je kaznjivo. Tudi o meni je trobil stvari, ki so izvite: da sem podkupljen, da sem spridil neko dekle —«

Tine se je postavil: »Ni res, prvo! Vsaj jaz ga nisem čul.«

»Imam priče! — In ti držiš z njim.«

Takrat je Tine pomislil, da bi ga z levico stisnil in vrgel gori vejevje, ali pa bi ga zalučal na Modrasovec. Ponosno je odvrnil: »Tisto o dekletu je pa res!«

»Kaj?«

»No, da ste jo speljali.« Hudo mu je zajedlo v srce.

»Ha! Ni mi toliko zanjo kot za pajka. Naj prede drugim.«

Fant se je zravnal in odločil: »Sama mi je dejala.«

»Aha! Kaj pa?« se je geometer smeje zanimal.

»Da naj vas vprašam, da bom zvedel vse!« Sram je postalo fanta, ker se je tako ponižal.

Geometer je zmajal. »Naj bo! — Hodil sem z njo, ker v začetku druge ni bilo. Od danes dalje je ne bom več ogovarjal.«

A Tine ni odnehal. »Zakaj ste jo vso premotili? — Bila je moja!«

Geometer je tedaj videl bol in odkritosrčnost nepokvarjenega, fanta. Žal mu je bilo zanj. Stopil je prav k njemu. »Poslušaj me! Pritiska se ogibaj! Ne hodi več ž njim, da se tudi tebe ne prime kaj. Dopovej to onimle tam zgoraj: naj ne rovarijo. — Za dekle mi ni več. Tvoja je spet. Pojdi in ji povej, da si govoril z menoj!«

Tine je pogledal naravnost v oči. »Kaj ste dekletu vse naredili?«

»Nič še do zdaj!«

»Res?«

»Moja beseda!«

Tine ni več dvomil. Tako je zaupal geometru, da bi mu najrajši stisnil roko.

»In ti,« je končal geometer, preden se je spustil po stezi, »molči o tem, a posvari vse pred Pritiskom! Boš?«

»Bom, gospod geometer!«

Ko je bil Tine sam, se je šele zavedel razgovora s Kraguljem. Sprva je hotel kar za geometrom, da bi ga opozoril. Pa se je vseeno premagal: »Kaj mi mar! Jaz sem zdaj poravnal z njim! Kragulj ima svoje račune!«

In ni pomislil na dano besedo. Lahkega čuvstva se je vrnil in klestil in premišljal, kako bi začel zaradi Pritiska.

10.[uredi]

Najprej se je geometer razgledal po solnčnem Modrasovcu, ki je ležal nekoliko pod njim, razgrnjen kot bel prt. Videl je črno bajto in v ozadju na pobočju, ki se je pravokotilo k Modrasovcu, svetel grofov gradič. Okna v njem so belo bleščeča; tam je mogoče stala grofova lepa hčerka.

Stekel je navzdol. Urno je zavil po stezi proti Modrasovcu in obstal pred Kraguljevo odprto bajto. Ob gozdu sta čakala dva pomagača. Zaklical jima je, naj kar vse pripravita; sam pa je sedel pred bajto na klop, da zajme nekaj sape.

Kragulj je stopil čez prag. Pogledala sta se. Črno je zrl Kragulj in ni pozdravil.

»Koliko časa živiš ti tu?« je začel geometer.

Kratko, težko je odgovoril. »Blizu dvajset let.«

»Čigav je ta kurnjak?«

»Bajta je moja.«

»Zapisali jo bomo danes z Modrasovcem vred tja do onele steze grofu.« Gteometer je pokazal spodnjo stezo.

Kragulj se je nasršil: »Je ne dam!«

»Ne bom vprašal.«

»Je ni roke, ki bi mi jo odpisala.«

»Tale tu!« je stegnil geometer desnico.

»Ne!« Srdit je bil odgovor.

Geometer se je nasmejal. »Pustiva to! — Čigava je bila bajta, ko si prišel sem?«

»Firštova s Planine. On me ni nikoli podil. Tudi grof me ne bo!«

»Grof je kupil cel ta kompleks, torej tudi bajto,« ga je hotel lepo prepričati.

»Pa mene ni kupil. — Tebe pa je najbrž!« Strašno se je zasmejal kragulj tikanju in pokazal bele, polne zobe.

Geometer je vstal, ker se je zbal izraza. Ni mu zastonj pravil o njem grof. Čudak je, a strašen. Zato je grof želel, naj ga odpravi; rajši bo bajto podrl. In zdaj je sam uvidel, da mora biti tudi on proti temu gozduhu. »Pazi se!« je geometer zagrozil. »Preskrbim ti že drugačen stan, med železjem!«

Kragulj je pogledal razpihnjen v stran. Geometer je odšel jezno k delavcem v gozd. Koncem bajte skriti kragulj je videl, kako je vzel iz notranjega žepa usnjatega površnika listine ih kako je vrgel površnik pod smreko. V senci tam so odložili tudi delavci svoje suknjiče, čutaro z vodo in nekaj prigrizka.

»Ne bo dolgo pisala tvoja desnica,« je siknil Kragulj v onostran in se nečesa domislil.

Ves dan je oprezoval okoli bajte. Delavci so ga toliko poznali, da se ni še nikoli dotaknil njihovih stvari, zato so brez skrbi puščali; še celo na njegovo klop so včasih odlagali.

Vedno globlje so segali z merjenjem v gozd. Po enajsti so prešli že vožnjo pot; takrat je prišel eden po čutaro z vodo in jo odnesel s seboj. Geometrov površnik je dvignil in ga obesil na izrastek v deblu. Iz gozda ni mogel nihče videti bajte.

Tedaj je odlomil Kragulj leskovo šibico. Med skale je šel. Para je žarela na sivini, a njegovih živalic ni bilo. Pač! Tam na sredi je ležal nepremično krasnopisan svitek: temeljnosiv kot kamen, na vrhu temnozeleno orisan. Trioglata nosata glavica je slonela na dveh obročkih.

»Ti ga boš!« je šepnil Kragulj. Primaknil se je za korak ter švisnil s šibico po zraku. Modras je dvignil glavico in zatresel pihajoče z jezičkom. Kakor bi res poznal tega človeka, ni bežal! Ker se ni razvil, ga je hotel Kragulj pritisniti za glavico k skali, da bi ga prijel, a modras se je vedno spretno izmaknil izpod šibice. Žvižgal je in švrkal z jezičkom. Končno se je le odvil; bil je kratek, a debelejši od moškega palca. Kragulj je sunkoma zagrabil in dvignil: modras je obvisel z glavico navzdol. Medtem ko se je v loku dvigal modras do polovice in spet omahoval, je Kragulj govoril: »Škoda te je! Lep si! Ubili te bodo!« Nato se je nekoliko pripognil in spazil z iščočimi očmi ves gozd. Par skokov, in bil je ob deblu! Z levico je segel v notranji žep površnika. Roka se mu je potopila zelo globoko; zakaj geometer si je dal urezati ta žep nalašč za shranjevanje uradnih listin. Previdno je naravnal viseči, pihajoči trikotniček v odprtino; nato je izpustil. Počakal je. Strupenjak se je zvijal in silil v premetavajočih se sunkih iz mehke žepne temine, a ni mogel tako visoko.

»Priden bodi!« je zamrmral Kragulj, kakor da ga žival razume. »Dobro!« se je nato sam pohvalil, sedel na klop ter začel rezljati drenovo rogljato palico.

Daleč spodaj je zazvonilo poldne. Prav v Skalovnik so prihajali bronasti udarci. Tudi daljni odžvižg vlaka se je izmučen izgubil iprav tam gori.

»Dež bo; jug ga goni,« je mislil Kragulj. »Naj bo! Naj zdivja huda ura! Naj trešči med vse one! Vanj bo že danes!” Ko je pa začul hlest vej, ki so jih vlekli suhe iz gozda delavci, se mu je srce za hip oplašilo. Tudi geometrov glas je prihajal. Kragulj je postal nestrpen. Pomaknil se je na trato za bajto, kjer je začel zbirati mravljična jajčeca za črnega kosa. Srce mu je tolklo kot še nikoli, ker se je bal, da mu izpodleti. Videl ni nikamor; v mravljišče je segal kakor otopel. »Saj bo! Saj mora!« je mislil.

Vendar! Vzklik! Kletev! Glasno govorjenje in tekanje! Sledil je v mislih korakom, ki so šli k bajti. Ozrl se je. Delavec ga je klical in vabil z roko.

»Kaj je?« je vsakdanje vprašal Kragulj.

Oba delavca sta hitela: »Modras ga je!«

In čudno! Kragulju se je umirila vsa notranjost. Približal se je in videl sedečega geometra, ki je bil bled in kakor onemogel vsled strahu.

»Daj, poprimi desnico!« Eden od delavcev je že natezaval pas krog spodnje lakti.

Kragulj je zagrabil nad komolcem. Pazno je motril zapestje. »Kam ga je?«

»Menda v žilo. — Trdno držita!« Drugi je pojasnjeval. Kako, hudiča, je zlezel v žep? Pa kakšen je bil! Kaj ga nisi čutil, ko si obešal?«

»Sta ga ubila?« Kragulju so se zasvetile oči.

»A, ušel nam je! Geometer ga je odmahnil, ker se mu je ovil okrog roke.«

In v Kragulju se je na tihem z veliko slastjo iztrgalo: »Priden si bil!«

Geometer se je trudno spomnil. »Tesači imajo menda žganjico. Zakričite ponjo!«

»Heeej!« je odmevalo čez Modrasovec in okrog Skalovnika.

»Oooo!« je odgovorilo sem, in zamahi sekir so tam utihnili.

Eden je navotlil dlan pred usta. »Tine naj prinese žganjice k bajti. Geometra je modras!«

Odgovoril ni nihče. Kmalu so se začuli hitri koraki na gozdni poti.

Kragulj je popustil roko. »Grem naproti,« je dejal. Pot je takoj ubral do tam, kjer se je sklonila toliko v pobočje, da je ni bilo videti k bajti. Postal je. Proti njemu je res prihajal zasopel Tine. Kragulj mu je zaprl pot. »Ne pojdeš! Daj sem!« Tedaj je Tine vse razumel. Pa tudi spomnil se je, da bo geometra rabil pred dekletom. To je uganil Kragulj, ki ga je opazil iz bajte z geometrom skupaj. »Ti baba!« je zarenčal nad njim. Iztrgal mu je čutarico iz rok in z iztegnjeno desnico grozno velel: »Nazaj!«

Tine se je brez volje zasukal.

Kragulj je odmašil. Nagnil je čutarico k ustom in v slastnem požirku potegnil iz nje. Nato je izlil za grm toliko, da je ostal notri le še dober požirek. Zgoraj je onim pojasnil, da so tesači že vse izpili. Oddal je čutarico ter se oddaljil proti skalam, češ, da gre gledat za modrasom.

In ko je geometer srkal iz čutare poslednje kaplje, ni nihče slutil, da ga je zastrupil Kragulj.

11.[uredi]

Drvarji in tesači so južinali v senci; prinesle so jim ženske iz vasi. Edino Brkač, ki ni imel nikogar, je jemal s seboj v loncu okisan fižol s čebulo in zagozdo rženega kruha. Njemu je najbolj teknilo. Vse druge je mučila žeja; posebno Tineta. Trikrat je moral k studencu pod skalo, in zdaj, ko se je vračal, se je spet napil. Zvalil se je nato v smrečje, vstran od drugih, da bi premišljeval; preveč je bilo v dveh dneh, da bi moglo brez sledov mimo njega. Vsi so pa zahiteli nadenj: »Kam ga je? — kje pa je čutara? — Ga je že dražil! — Prav je!«

»Kaj je prav?« je Tine vprašal. »Če bi tebe —?«

Brkač se je vmešal: »Tebe je že! Geometer!«

»Sèmle,« je pokazal Zevnikarjev na srce.

Ženske so se na tihem zasmejale.

»In še drugam je najbrž pičil,« je še dostavil.

Tineta je vzneslo. »Ti, preklja, kar zaveži ga, če ne ti bom s pestjo odgovoril!«

Ženske so mirile: »Saj beseda ni konj!«

»Dostikrat je ogenj! Boste poskusili tudi vi!« je kar zapretil Tine.«

»Koga naj se bojimo?«

»Držite geometra za zobmi, ko vam ni napoti!«

»Od kdaj nam pa ti z njim meriš?«

»Z njim nikoli! Toliko pa vem, da bo pomeril po vas vseh. In tudi pri Pritisku, ker pripovedujete, da ga je grof podkupil za onele parcele nad Modrasovcem.«

Spogledali so se.

»Koga prav za prav ti zagovarjaš?« Brkač je čakal.

»Sem vam že dejal,« je vrgel Tine po molku.

Nikogar ni imel na svoji strani, ker so mu takoj oponesli: »Pritisk ne reče kar tja v štirinajst dni. Že kaj ve! — Kar molči, če ne bomo mislili, da hočeš še ti med grofe.«

»Da boš nosil modroce na solnce!«

Vsi so bušili v smeh.

»Čeljust! Frdamano si zabit, če misliš, da se boš ti z geometrom. Če veš, da je podkupljen, mu v obraz vrzi, če pa samo čeljustaš —« zamahnil je Tine, kakor da ni vredno besedi.

Ali utihnili niso. »Kaj Pritisk tudi čeljusta? — In tisto o Marici? — No, zini!«

Tine jih je tedaj z resnico presenetil. »Zaradi dekleta sem že sam opravil z njim. Ste tudi več govorili, kot je res.«

Zanimalo je zdaj vse. Nekateri so kakor uganili. »A, zdaj vemo! — Nalagal te je. — Mu je že najbrž vroče!«

»Kmalu se bo izkazalo,« je samozavestno menil Tine.

»Se bo, se!« se je leno vzdignil Brkač in popustil svoj pas. »V četrtek pridejo. Pritisk te bo vesel.«

Nekdo je popolnil: »Bomo videli, kdo laže.«

»Če Pritisk, ne bom šel z njim za lažjo —«

»Saj pravimo, da pojdi za grofom!«

»Ne! — Sam pojdem, pa po lepem.«

Še ženske so zrastle: »Kod le hodimo me? Kaj se boš lepšal?« Odhajale so s košarami, glasno zabavljajoč.

Tudi drugi so se za Brkačem dvigali. Zevnikarjev se je pretegnil proti Tinetu: »Najbolj šikan fant si, pravijo, pa ti jo je le ona gosposka srajca speljala. Mene bi bilo sram.«

Tine je skočil kakor zboden. Pred obraz mu je zavihtel pest. »S tole ti bom zamašil gobec, preklet steljar!«

»Kar udari!«

Tine je zagrabil kakor s kleščami. Zevnikarjev je hotel pobrati porajkelj, toda ni več utegnil. Tine ga je zmajal in zalučal tja po trskah, da so kosci odfrčali.

Nihče se ni vmešal.

Zevnikarjev, ki je mislil, da mu bodo drugi ob strani, se je pobral bled od jeze. Sam se ni upal. »Čakaj zelenec!« je še pihnil. »Z vilami te bom!«

Tine je miro pljunil v roko in zavihtel nad vejevjem sekirico. Ko je spet zazvonila pri drvarjih žaga, je zašumelo po vrhovih; jug jih je plašil. Soparica je tiščala neznosno.

Tine je pod večer prvi nehal. Ogrnil je kamižolo in rokave spustil. Brkaču je pomigal ter odšel. Koncem gozda je opazil, da je zapad rumenkast in moten. Ubral jo je mimo Kraguljeve bajte čez grofovino nalašč, da sreča Marico. Kragulja ni bilo. Čutarico, ki je ležala prazna in prevrnjena, je odnesel s seboj. Vrhu Blaževca se je ozrl. Pod njim se je svetil gradič. Na dvorišče je zapeljala kočija. Stekel je ob preski nad grofov park, odkoder je vse razločil. Onega, ki je prvi skočil z voza, je spoznal; bil je zdravnik s trga. Vajetila je grofova hčerka sama. Mudilo se jim je, in Tine je uganil, da čaka geometer pri grofu. Marice sicer ni ugledal nikjer, vendar se je spodaj ob jagnedih stisnil v visoko travo in čakal.

Prišla je res. Nerada je šla s Tinetom, ali iti je morala, ker sta imela isto pot. Tine je že prej v mislih luščil besede. Prijazno je vprašal: »Kako je z geometrom?«

»Kako pa veš, da je zgoraj?«

»Jaz sem mu dal v Modrasovcu žganjice.«

»Ti? Njemu?«

»In govoril sem z njim.«

»No, ti je vsaj vse povedal.« Nasmejala se je.

Tine je prenehal, da poskusi, če dekleta kaj zanima. Ali Marica je stopala po peščenih serpentinah precej zatopljena. Težko ji je storilo, ker se je grofova hčerka tako trudila pri geometrovi nezgodi. Sumila je in bolelo jo je v ponosu.

Tine jo je kar izsilil. »Ti, geometer te bo pustil, je dejal.«

To jo je razburilo. »Da me boš ti dobil, kajne! — Ni res, kar govoriš!«

»Res je!«

»Ne!« se je ustavila in copotnila z nogo.

»Zdaj pa vprašaj ti njega, ti bo že vse povedal.«

Še bolj se je v dekletu nabralo proti fantu. »In če bi me tudi pustil, tvoja ne bom! In da boš vedel, tudi nikoli nisem bila.«

Tedaj se je fant spomnil nehote Pritiska in Ivanke. Ker sta se bližala domu, je poskusil Tine zadnje. »Vprašajva geometra. Kar bo dejal vpričo naju, naj obvelja.« Nato je počakal ter tišje počasi pristal: »Potem, če hočeš, te vzamem.«

Dekle je vedela, da je fant mehak; ali to jo je osupnilo.

»Kaj pa druge, ki jih imaš?« je vede podražila, da ga še bolj izzove.

»Marica, lahko bi! Ne maram, če imam tebe!«

»Pritisk ti eno komandira, sem slišala.«

»No, res. — Ga ne bom več poslušal.«

Ona je umolknila. Tine je le silil, ker sta se bližala razpotju. »Boš sama vprašala geometra?«

Pomislila je. »Bom! — Lahko noč!«

Tine je ponudil roko, ali dekle je kar pokimala in odšla po stezi ob gozdu.

Doma je sedla v izbi. Podprla je z rokami glavo in premislila, da jo geometer res zapušča; grofova hčerka ga je zmotila. Sklonila je glavo na lakti ter prvič v dekliškem življenju bridko zaihtela.

Izpod Skalovnika je jug prinašal odtrgane glasove tesačev, ki so peli. kako lepa je mladost, ne pride več nazaj ...

Pritisk se je vrnil.

Jug je en dan prej pritisnil ob Skalovnik, se razširil in se razlil preko doline. Nizko se je sklonilo svinčeno sivo nebo in venomer cedilo drobno deževje.

Tesarji so vezali pod velikim podstreškom blizu Levičnikove žage splave. Podstrešek je bil naslonjen ob breg potoka, ki je s široko strugo hitel v reko. Iz žage je cvrčal cirkular, da so se fantje težko razumeli. Zato so načeli pripovedujočo pesem. Tiho so se izvijali glasovi iz podstreška in razmočeni obstajali in umirali že pred žago. Povest pa se je ponavljala in ponavlja se še in menda je tako resnična: za bolezen so zdravila, za ljubezen jih pa ni ...

Tačas je Pritisk polagal zgoraj pri Levičniku račun. Za hrastovo mizo sta sedla in računila ter preštevala. Vse je bilo v redu. Levičnik se je naravnal v velikem usnjatem naslanjaču, ker ga je v hrbtu grizlo, Pritisk je pokušal črnino na stolu ob omari. Okna so bila meglena, dolgočasna.

Nekoliko se je premaknil Levičnik in pokazal bolečino na obrazu: »Če jutri poneha — saj se že s Skalovnika kadi — jih popelješ k Strženu osem; denar mi bo že poslal. No, ali pa naj ga tebi da, kakor hoče.« In dodal je: »Največ naložite štukov in lat; stopničnikov samo za en splav.«

»Ne bo dolgo lilo, ne!« Potem se je Pritisk spomnil bokalov in nagnil kozarec. »S Strženom se dobro kupčuje.«

»Ja, katera pa nataka zdaj? Je še Reza?«

»Ni ne! Tista je s Podpoti, Ivanika, ki ji je on boter.« Popraskal se je Pritisk za ušesi. »Vidi se, kakor bi malo gledala za Dragarjevim.«

»Kako?« je bilo novo za Levičnika. »Tine se vrti vendar okrog Marice.« Potem se je spomnil. »Bolje bi bilo zanj tam, če je količkaj dekleta.«

Zganil se je Pritisk. »Za deset teh cunj!«

Levičnik pa je pomežiknil kakor v nasladi: »E, Marica je pa že, že!«

»Za Tineta ni!« je resno pogledal Pritisk.

»Polgosposka posedavka, to je res.«

»Tine mora do pridnih rok; njivo in hlev morajo same ravnati, ker je on v gozdu in na vodi.«

»Najboljši delavec je —«

»— škoda ga bo. Ga je že vzel njen lisičji pogled.« Pritisk se je spomnil ter vprašal: »Kaj pa komisija?«

»Menda je že odmerila. — Ja, geometra je na Modrasovcu modras; zdaj leži pri Seitzu.«

»Meri naj! Kaj vtika roke v tuja gnezda,« mu je ušlo. V sebi je takoj posumil: »Kraguljevo delo, najbrž.«

In da zve natančneje, je izpraznil še zadnji požirek ter vstal. Naslonil se je prav do šip: »Bo, bo. Megle gredo čez; pojdemo! — Pogledal bom še k žagi in domov. Adijo!«

Levičnik se je spet z bolečino premaknil ter zmajal: »Kako skrbi za fanta!« —

Tine je napravljal tisto deževno dopoldne doma pod podaljšanim kapom drva. Sekal in udarjal je s poleni, da je bilo materi, sedeči ob očrnelem ognjišču, hudo, zakaj vedela je, da ni vse prav. Tineta je res bolelo. Noben dogodek, prav nič mu ni leglo v zadnjem času toplo in veselo v srce. Vse trpko in razdvojeno! In če je premišljeval tudi o Marici, ga je nekaj celega vjezilo. Prej je bil fant, ki ga je vse poznalo močnega, odločnega in veselega. Zdaj je v zasmeh, ker čuti, da je drugačen; to vidijo vsi, ker ne more skriti. Tista s Podvrha mu je vzela vso radost, vse fantovstvo.

Polahko je jel udarjati; nato je pobiral odletele trske in kose. Počasi, počasi je dohajal z mislimi Ivanko. »Ali bi pisal Ivanki?« ga je nekaj vprašalo, toda tako skrito in neverjetno, da so se mu ustnice boječe razšle v nasmeh. »In kaj boš zapisal in kako?« se je zresnil. »Saj ti ne pojde iz srca.« Obujati je začel celo podobo Ivankino. O, saj ima še lepši obrazek! Vso je napravil tako lepo, tako prikupljivo! Ali vmes se je vrinila, kot deklica iz solnca, Marica, tako bela, čista in deviška, da je Ivanka obledela in ugasnila. »Ali bi mogel imeti Ivanko rad?« Ga je spet nekaj zbudilo. »Zdaj ne!« je odvrnilo v srcu. »Mogoče kdaj pozneje, ko Marica —, da, če ga Marica zares zapusti. In takrat bo Ivanka z žalostjo in ljubeznijo njegova. — Tine, piši, povej Ivanki, da si ti zanjo, da naj te počaka, četudi je nagelj že zvenel.« Tako je vpraševalo in odgovarjalo v Tinetu.

Zlagal je polena ob zid ter premišljeval, kako bo drevi napisal. Pa niti v misel mu ni šlo, kaj šele na papir. »Bi že napisal,« je ugotovil, »še rajši bi ji pa povedal kar v oči. O, tam bi ji že kaj lepega obljubil! Onale, Marica, bo zijala in požrla se bo od zavisti, ko izve za Ivanko.«

Tedaj ga je izza potoka zdramil Peter, ki ga ni bilo nikjer videti; samo glas je mimogrede kričal: »Ti, Tine, jutri zjutraj transport k Strženu! Pritisk je naročil.«

»V dežju?«

»Se že v Lahih nasmiha. Kar pripravi se!«

Res se je na jugovzhodu svetlikalo. Samó še rosilo je tenko.

»Škoda, rajši bi ji napisal,« si je sam popravil Tine klobuk in se potolažil, da najbrž Ivanka ne bo utegnila, ko pridejo doli.

Šel je, da sede h kosilu. Med vrati ga je ustavil grajski hlapec, ki je bil tržan: »Bog daj, Tine! Za hlapca greš lahko gori v grad, če hočeš. Jaz pojdem drugi teden v Ameriko.«

Tine je zazijal: »Kam?«

»V Ameriko. Karto mi je včeraj poslal Jože.«

»A za hlapca, praviš?« je pogledal Tine po materi. »Kdo te je poslal?«

»Grof. Dejal je, da moraš jutri že góri, da se v teh dneh privadiš. — Kar obljubi!«

»Ja, hm,« je kakor kašljal Tine in ni vedel, kako bi.

Mati mu je olajšala: »Pa pojdi, če hočeš!«

»Ja, transport je jutri —«

»Res je, mati!« se je oglasil vmes Pritisk, ki je ravno tedaj pristopil k vratom. Pritisk je bil zvedel vse o Tinetu; Zevnikarjev ga je ogrdil. Poznal je fantove lastnosti, zato je zavil v hišo preden domov. »Ob petih, Tine!« in počakal je Pritisk, da reče kaj. Mislil je: se bova že na splavih razgovorila.

»Viš, v grad grem za hlapca.«

Pritisk je takoj razumel vse. »Za dva meseca. In potem, ko grofa zmanjka?«

»Bo oskrbnik čez zimo,« je grajski pojasnil.

»Zastonjski,« se je nasmehnil Pritisk. Resno, skoraj preteče je še poudaril: »Tine, ubogaj me in ostani naš! Ti si splavar, nisi hlapec! Ob petih torej!«

Tine se je ozrl za odhajajočim Pritiskom. Po kratkem preudarku je zamahnil z roko: »Ne grem v grad!«

13.[uredi]

Ko sta na splavih Tine in Pritisk govorila o geometru, o Marici, o komisiji in o grofu in je Pritisk fanta prepričeval o gosposki in polgosposki lahkomiselnosti in o nepoštenju, je geometer spet prišel iz grajske sobice na vrt. Več dni je ležal v omotični vročici. Zdravnik mu je vbrizgal tekočino proti kačjemu piku, ali kljub temu je bolnika tako stresalo, da je v drugi noči blodil z mislimi, obetajočimi skrb. Z vztrajno nego, kjer se je trudila posebno grofova hči Alma, pa je prestal najhuje, tako da je v petek dopoldne že shodil. Sedel je na vrtu v blazine, kamor je sijalo in grelo solnce. Poskušal je čitati, ali listi so bleščali; rezalo ga je v očeh. Zato je naslonil glavo nazaj ravno v solnčno kapljo, ki je lila skozi zelenje na blazino. Toplota ga je polagoma utrudila, da je stisnil v lahkem spanju oči.

Alma ni vedela in je kakor vedno prišla na vrt skozi zgornji park. Daleč je že bila na sprehodu. V mladosti je oče zanemaril njeno pljučno bolezen, h kateri se je nagibala vsled podedovanja po materi že od prvih let; velemesto in učenje sta jo še bolj razjedla. Edino gorski zrak ji je prijal. Sedla je nekoliko tja na klopco pod košato jablano in tiho odprla knjigo, da ne bi zbudila geometra. Čitala je Gorkega.

Nekje je moral grof dražiti psa, ker je zalajal in lajal venomer.

Bolnik je polagoma dvignil trepalnice: zagledal je grajsko gospodično, nekoliko vstran obrnjeno. Nepremično je obsedel. Visoka, vitka, vendar polnih dekliških prsi. Dolgo svetlo kito, zapentljano z lahko modrino. Obraz bel, nekoliko izmučen, a izredno prikupljiv. Modre oči, zasenčene s kodri, in bele zobe. Kolikokrat se je skrivoma ozrl vanje! V ozadju, ravno za obrazom, se je šopirila širokolista muza in okrog nje okrogla greda južnega cvetja. Tedaj se je spomnil geometer stiha, ki ga je nekje kot študent čital:

Med rožami, ki ne cveto pri nas,
sem videl polzasenčen, tih obraz —

»Gospodična,« je mehko spregovoril geometer, »kaj čitate?«

»Gorkega povesti,« je presenečena spregovorila ter se zasukala.

»Jaz sem poskušal »Kreutzerjevo sonato« — ali utruja me še. Vi ljubite Ruse, ki jih imate toliko v knjižnici?«

»Ne vem! — Mama jih je rada čitala. Meni so pretežki in nekoliko tuji. Gorkega čitam še najrajši, ker riše naravno in lahko čuvstveno.« Pojasnjevala je samozavestno, saj je poznala književnost dobro. Geometer je utihnil ter jo opazoval. A sledil ni njenim besedam; risal si je v svojo dušo njen ovalni obrazek, bled, bolesten, a lep, zelo lep in privlačen. Vsrkal je sladko misel, da bi bil ta obrazek njegov, za vedno njegov.

Potem, ko je nekoliko prenehala, je vprašal: »Kaj mislite o ljubosumju v »Kreutzerjevi sonati«?«

Takoj se mu je zazdelo, da ni prav vprašal, ker je podrsala gospodična s kazalcem po platnicah in ni odgovorila. Zato je geometer popravil: »Mislim, da je tisto rahlo ljubosumje, kolikor ga da včasih obojestranska ljubezen, celó potrebno.«

»Ali ljubosumje je bolezen in bolest — in tega ni treba. Posebno, ker je neozdravljivo.«

»Dobro. — Ravnodušnež pa zakon zdolgočasi; gotovo, verjemite mi!« Ker je molčala, je še dostavil: »Če bom ljubil ženo, bo ona moj ponos, posebno, če bo še lepa. In ne bom nikdar pustil, da bi kdo kdaj ta moj ponos le količkaj ranil.«

Deklica se je ozrla za trenutek naravnost v njegov obraz. Prej je stregla in skrbela za gosta, ker ji je oče naročil in vsled usmiljenja. Zdaj so jo te poslednje besede toliko objele, da je začutila v njih in v njem ljubeznivost.

Čakal je, da bi kaj pripomnila. Po kratkem molku se je opogumil in poizvedel, kar ga je že dolgo zanimalo. »Oprostite, gospodična, v svojem lepem življenju ste gotovo že ljubili?«

»Lepem? — Zakaj vprašate?«

»Ker leži v vašem obrazu nekaj bolestnega. Sklepam, da vam je to srce vtisnilo.«

Ona je spoznala, da more temu moškemu, ki toliko vpraša, vso resnico razodeti. Pojasnila je popolnoma mirno: »Ljubila sem! — Ali, ko sem vsa prevzeta zrla v tisto jasnino, tedaj me je vrgla bolezen.« Počasi je pristavila: »In v bolezni sem izgubila vse. Tudi mater!« Odložila je knjigo ter se naslonila kakor izmučena na mizico. Kakor bi morala, je še dodala: »Edino bolezen mi je ostala.«

»Ubožica!« je šlo skozi geometrovo notranjost. Tišje kakor preje in oči uprte neprestano v belo deklico, jo je poskušal utolažiti. »Gospodična, čutim z vami. In zdaj mi je žal, da sem vas spomnil preteklosti, ker vas boli. — Vi ste mi ves čas tako ljubeznivo in potrpežljivo stregli. Kaj bi dal, da bi vam mogel to vrniti!«

»Zdravja mi ne more vrniti noben človek na zemlji. — Tudi ne upam več.«

»Mogoče je kdo, ki bi vam mogel olajšati in omiliti trpljenje. Ali ne?«

Pomislila je. »Ne vem! Ni še nihče poskusil razen zdravnikov, ki so pa zgolj dolžnostni ljudje, ne čuvstveni. — Še oče se ni brigal zadosti —«

Grof sam je pri zadnjih besedah stopil izza zarastle preseke; čul je sicer svoje ime, toda ni vedel zveze. In ko je videl, je le pozdravil ter se namenoma obrnil čez glavno pot, po kateri je nesla Marica v beli skodelici vinski šató. Vse to se je zvrševalo brez besed. Grof je utonil v parku, Alma je odprla spet knjigo, Marica je čakala srebajočega geometra. A vsem štirim je v tem težkem molku plalo od razburjenja srce in vsak je ž njim govoril po svoje; razodevali so to obrazi.

Grofični je bilo po vsem tem razgovoru tako lahko kot še nikoli. Ni čitala; samo mislila je na zadnje geometrove besede: — da bi vam mogel to vrniti —.

Geometer je odložil skodelico, a Marica ni odšla.

»Ne bom več!« je dejal.

»Gospod geometer,« je tresoče spravila dekle iz sebe in ostala nepremično, »ali ste res rekli Tinetu —?« Tudi roke so se ji tresle. Ni mogla končati vprašanja.

Osupla jo je pogledala grofična.

»Se bova drugič pogovorila. Ali ne vidiš?« Zapovedal je geometer.

Dekle je ostalo. Lovilo je dihe. Tasa se je nagnila, da je skodelica zdrsnila v travo in se odkrhnila. Geometer se je nekoliko dvignil, gospodična je priskočila ter pobrala, ko je videla, da se dekle ne gane.

»Kaj ti je?« je vprašala Marico.

Z zalitimi očmi se je premaknila dekle na pot; tiho je odgovorila grajski: »Geometer me ne mara več. — Pustil me je zdaj, ko ga imam najrajši.«

Alma je obstala na peščeni poti. Potem se je okrenila proti geometru; poklonila se je zelo vljudno in resno: »Zbogom, gospod geometer!« Nato je odšla tiho in bolno za Marico.

Na nebu se je našel odnekod oblak, ki je zakril solnce. Geometer se je hotel popolnoma vzpeti, da bi pridržal tisto belo, svetlo postavo, ki je odhajala skozi vrtna vratica. »Gospodična Alma!«

Grajska gospodična se ni ozrla.

14.[uredi]

Ob bregu pod Strženovo verando so se ustavili splavarji. Dva sta skočila do kolen v Savo, da sta podajala, drugi so začeli skladati. Pritisk sam je bil že na verandi v kotu ter prešteval denar, ki mu ga je bil Stržen, zaupajoč v Levičnika in vanj, izročil takoj. Tudi Ivanka je šla že parkrat čez verando, menda kar tako brez dela, kakor je uganil Pritisk, samo da je videla na breg.

Splavarji so molče hiteli. Marsikateri se je ozrl gori h krčmi, željan požirka. Tine se je pa praskal in obračal je klobuk, da je mogel z očmi tja gori, in vendar se mu je zdelo, da vsak ve, čemu vse to. In vmes je razmišljal vse ono, kar mu je med potjo tako prepričevalno vtisnil Pritisk. Dejal je, naj kar vpraša Ivanko, bo videl, da vsa gori zanj. Kar zmeni naj se. Tine je Pritisku marsikaj ugovarjal; razodel mu je tudi pogovor z geometrom. Ali Pritisk je kar želel, da ga prime komisija za jezik; da ji bo že tudi brez njega dopovedal. Saj vsi vedo o Modrasovcu, kako ga je grof dobil. Kaj se bodo lizali!

Tine se je obrnil; bil je spet Pritiskov. Toda Marica mu le ni mogla iz srca. Ko si je v mislih zlágal besede za Ivanko, kar nič ni mogel. S kako drugo bi se že domenil. Ko je šlo delo h koncu, je Pritisk že namignil Ivanki! Tine se je tačas domislil, kako so snubili Hribci pri Malgovih. Dobro bo! Bom pa tako!

Osem trioglatih kupov se je svetilo v popoldanskem solncu tik ob verandi; gornji les se je že posušil. Stržen je ogledoval zadovoljno posamezne kupe in prešteval, Pritisk je hodil z njim in pritrjeval; bilo je v redu. Še navrgel je nekaj lat Levičnik.

Fantje so posedli po verandi ter se takoj lotili bokalov. V levi kot se je lovilo rdeče solnce; tam so cveli na stojalu srčki in pelargonije in zelenel je asparagus. In ker ni bilo naglja, je sédel v tisti kot Peter; tako se je sam pohvalil. Segel je in pobožal rože. Ivanka se je skozi gostilniško okno razhudila.

»E, saj sem samo potipal!«

»Tudi tipati se ne sme, kajne, Ivanka,« je pogledal Tine vanjo.

»Tine, ti tudi utrgaš lahko!« Odšla je v kuhinjo.

Fantje so poprijeli. »Si slišal, Tine? — No, daj!«

»Pa bom!« se je razkošatil zadovoljno. »Katero pa hočem?«

Peter je pokazal asparagus. »Tole, da boš muhe žgečkal.«

»Take, kot si ti, bom z brezovko.« Tine je res utrgal vejico srčkov in jo takoj zataknil za klobuk, da je čutil, kako so cvetovi tehtali ob krajcih.

Ivanka in dekla sta prinesli kosilo. Kljub temu, da je dekla škilila, je opazila srčke; zavihala je zavistno svoj veliki nos. Petru to ni ušlo.

»Ti, Mica, saj jih Tine tebi da, če češ.« In zakašljal je nalašč. »Da boš lepši pušeljc.«

Mica ga je med vrati: »Kar na svojo se spravi, če jo imaš! Jaz sem že zase pušeljc. Sršen!«

Pritisk je prišel. »Se lahko smejete pri bokalih! — Ob šestih gremó; hitite!« Ogledal se je ter videl Tinetove srčke. »Zdaj bije ura prav,« si je mislil, se odkril in pokrižal.

Splavarji so res vsi po kosilu odšli, da se odpeljejo s šestim vlakom. Samo Tine je ostal, ker je Stržen tako hotel. Tinetu se je zdelo, kaj bo, in tudi, da je vse to Pritisk splel.

Stržen je peljal Tineta v svojo spalno sobo zadaj za kuhinjo. Sedla sta. Na majhni mizici je stala polliterska steklenica črnine, kosi pogače in trije svetli kozarci.

»Tine,« je nekako resno spregovoril Stržen, »veš, čemu sem te klical?«

Fant se je nerodno premaknil na mehkem stolju. »Menda ja.«

Stržen je bil kratek. »Nocoj boš tu spal. Pozneje se pomenita nekoliko z Ivanko. Rečem le to: ti mi ugajaš, dekle je kot nalašč zate! Pridita s Pritiskom čez mesec dni, ko bo njen god, pa napišemo. — Je prav tako?«

»Menda ja!«

Stržen je natočil črnine. Poklical je Ivanko. Dvignil je kozarec: »Na tvoje zdravje, Ivanka, in na Tinetovo!« Trčili so, se vjeli z očmi in izpili do dna.

»Zdaj moram v Podklanec po tele,« je vstal krčmar. »Ivanka, sedi! Bo že Mica zunaj opravila. — Srečno!«

Ostala sta sama.

Tine je bil med moškimi kaj zgovoren, pri ženskah se mu niso rada odpirala usta. Nekaj trenutkov sta molčala. Tine se je ozrl po sobi in premislil, kaj bi dejal. Nič pravega mu ni hotelo na jezik. Ivanka je to videla, ali razlagala si je po svoje, da fantu znabiti ni vse to prav.

»Veš, Tine,« je ona sprožila, »ponujam se ti ravno ne, če, če ti ni prav, no.« Pogladila je z desnico vogal pri prtu.

Tine jo je pogledal. »Vem. Ti ga dobiš lahko —« S kazalcem in palcem je pomlel. Potem je kar nadaljeval; mislil si je, moram. »Ivanka, če je že tako božja volja — tako je začel tudi Hribec! — in najina, pa se vzemiva.« Ali dalje se mu je spet zavrlo.

»— in če si pozabil Marico,« se je nasmejala Ivanka. Ni ga hotela raniti. Čula je od splavarjev in tudi od Pritiska samega nekaj o neki Marici; poznala je ni.

»Kaj bom z njo, ko se ne zna pri delu prav obrniti. Med rožami ne more vedno sedeti.« Nekoliko se je le razgovoril. »Pri nas se bo treba povsod vtakniti; mati so že slabi.«

Ivanka ga je razumela. »Saj človek rad dela, če ve, za koga.«

»Pa bi šla rada, prav rada z mano tja gori, tja pod Podvrh, kjer ni gospode ne železnice?« Tine je vprašal to tako iskreno in toplo, da je občutil v tistem trenutku sam, kako se mu je Ivanka zazdela ljuba.

Pogledala sta se in si čez mizo poiskala roke. Ivanka se je v veselju razljubila: »Tam boš ti, Tine. Ni treba drugih.«

»Ti boš ob ognjišču, v pšenici, v detelji — jaz bom v smrečju in na vodi —«

»— v mislih pa skupaj.«

Pozabila sta vse; tudi pila nista.

»Ti,« se je Ivanka domislila, »boter bo kupil — kakor sem vjela oni večer — Levičnikovo tam pri vas. Ti boš oskrboval, je dejal.«

»Onè! Le naj Pritisk, kakor je dozdaj.«

»Je že s Pritiskom tako domenjeno, da boš ti.«

Tine je izpustil Ivankine roke ter poprijel kozarec. »Bom pa, če ne bo drugače! — Bog te živi, Ivanka!«

Trčila sta, da je ušlo čez Tinetov kozarec. Na beli prt je kanilo nekaj kapelj. Črnina se je v blagu razlezla, in videti je bilo tri krvave rože. Tine jih je z dlanjo pokril, da bi ne bila Ivanka huda, in obdržal roko tako, dokler ni segel po sobici mrak. Odmaknil je potem; rdeče rože so gorele in svetile še močneje ...

Precéj pozno je Tine tisti večer legel, ker sta še s Strženom obračala to in ono. Pritiskovo postelj mu je Ivanka sveže odela, da je zadišalo in ga ohladilo. Pogrnil se je samo do pasu z rjuho ter ugasnil svečo. Mračno je bilo v sobi, le odprto okno je kazalo svetlikajoči se veliki voz in daljnji mlečno zvezdnati sever. V polspanju so še peli murni; Sava se je prelivala ob mostu; bukov breg nad krčmo je šumel.

Kmalu po polnoči so se vrnile daljne sanje o deklici s kačjim truplom in o zlati reki ...

Jutranji hlad s Save je zdramil Tineta iz sanj.

15.[uredi]

Orgle so pele, ko so po maši zavili kmetje izpred podvrške cerkvice k Francetu. Že med mašo, ko so stali in sedeli pri obzidju, so si šepetajoč zaupavali najrazličnejše vesti. Niso se brigali toliko za letino in vreme; vsi so bolj objedali komisijo, kako je delila, geometra, grofa, in tudi o pritožbah so namigavali.

V krčmi so se zdrenjali okrog majhnih oken ob kotu, odkoder se je videlo na cesto, in naročili so rdečega dolenjca. Pritisk se je naslonil tam ob peči, kjer je navadno Francè sedel.

Videli so, da so sami, skoraj vsi enih misli, zato so vse iznašali brez strahu.

»Kaj boš meni pel, Pritisk!« je nadaljeval Urankar pomenek, ko je izpil. »Gospodje ne bodo drezali v svojo skledo, ne. Kar pritoži se sam!«

»Tako boš hodil na goljavo, da boš star, tvojega gozda ne bo še nikjer,« mu je prerokoval Pritisk.

»Grof bo sekal, kjer bo hotel; saj je dobil še tisto pred Modrasovcem,« so potegnili nekateri s Pritiskom.

Urankar je dvomil: »Ne vem! Kragulj je še zmerom v bajti.«

»In Kragulj bo tudi ostal!« Pritisk je zapretil. »Kaj ga briga komisija! — Ali pa razbije bajto in grad.«

»Hudičev je res, kar ga je!« so raznesli hkratu trije.

Pod oknom so se prelile bele dekliške rute. Zgovornost in smeh sta planila mimo okna in v krčmo.

Urankar se je ozrl. Po cesti iz gradiča je tekla kočija. »Grof se pelje.«

Francè se je naslonil do okna. »Ne bo, ne, grof! — Geometer je. — Grof nosi slamnik.«

Nekaj fantov je vstopilo; med njimi Tine.

»Je, je, geometer!« je potrdil.

»Kam le gre?«

Čakali so. Kočija je zavila na Podvrh.

»Pa ne k tebi, Francè?«

»Najbrž! Góri ima še nekake papirje.«

Utihnili so. Kmalu je kočija obstala. Geometer je ukazal grajskemu tako glasno, da so lahko vsi čuli: »Stvari boš zapeljal v mojo sobo v grad. Jaz pojdem čez Podvrh, da se malo shodim.«

Tine je ujel te besede. Srečal se bo z Marico, je posumil. Pojdem za njim!

Krčmar je šel nasproti in prinesel, ker je bil geometer še malo slab, na voz veliko stojalo za merjenje in nekaj map. Kmetje so medtem zijali skozi okna in videli, da je še bled geometer in da bo težko zdržal čez Podvrh do gradu, ko še prestopa kot po jajcih.

»Modras je kratka žival, pa vkolje za deset psov,« je pritajeno menil Urankar.

»Kragulj pa za deset modrasov,« je zamrmral Pritisk.

Grajski je oddrdral. Geometer se je okrenil, pozdravil krčmarja in zavil polagoma okrog krčme. Opazil je skozi okno kmetiška zijala. Le nagibajte! mu je bilo vseeno. Škoda, da nisem zares vjel kdaj kake besede — bi vas danes že z ričetom pasel!

Kmalu je tudi Tine neopaženo izginil iz krčme in po ovinkih mimo svojega doma odhitel proti skalovniški hosti, da od zgoraj, pregleda geometrovo pot. —

Ves tisti čas, odkar je prestregel Kragulj Tinetu čutarico, se je tudi on zanimal za geometra. Natančno je opazoval vse dogodke od tam zgoraj, odkoder je preseka grofovega parka tekla v strmini skoraj do dvorišča. Sam, skrit je prečepel ob ježičasti žici in videl vse in uganil vse. Z jezo in začudenjem je opazil geometrovo ozdravljenje.

Tisto nedeljo je tudi čakal. Ni vedel, da pojde geometer nad Podvrhom. Šele ko je zdrsnil ob grmovje k poti, se mu je dozdevalo, da je razločil, kako se vrača grajski sam. In mislil je, kako je to. »Če se mi posreči,« si je dejal, »počakam kar tule.«

Dostikrat je geometer postal, preden je dospel truden in znojen v bližino Levičnikove drče. Tam je ležal pod njim in krog njega najdaljši pogled čez dolino. In ko je zbegnil z očmi od obzora do obzora, tja do grofovega gradiča, se mu je srce razburilo. Kje bi si kdaj mislil, da bo zapuščal tako težko to oddaljeno zemljo! Jutri odpotuje, ker mu ni na gradu več obstanka. Mlade grofične ne vidi nikjer več; zdi se mu, da se ga ogiblje. Tudi grof je postal drugačen. Preveč je vžgana vsa okolica: sami temni in žalostni obrazi. Nekoč je bila okolica gradiča kot oltar; zdaj je skoraj brez življenja.

Zrl je geometer in silil v svoje srce tolažbo, da pozabi v mestu to tiho, svetlo in silno prikupljivo bitje, ki mu je zastavilo pot kot solnce izza megle. Ali solnce se je skrilo, in pot je ostala prazna, pusta. O, koliko je samo slučajnega v človeškem življenju! Zakaj je baš letos prišla grofova družina?

Zastavil je spet korak. Sam s seboj je mrmral, kako je mogoče, da ga je Alma tako osvojila, da ga je tako priklenila nase, da nima več miru. Imel je dosti deklet, toda tu je našel več kot ljubico; tu mu je vzhajala sreča, katere do tedaj ni poznal. Kako, kako bo pozabil!

Ko je hotel geometer spet nekoliko postati, mu je nenadoma zagradil pot Kragulj, ki je, režeč se, skočil izza grmovja.

»Lej!« je pomolil grčavo pest pred geometrov nos. »Če te ni modras, te bo zdaj tale! — Bajta bo vseeno moja!«

Geometra je opalila vročina po vsem životu; nato ga je streslo pred tem vražjim obrazom. Kljub temu je poskušal odgovoriti hladnokrvno: »Kaj imaš ti z menoj?«

»Račun!«

»Kakšen?«

»Bajto boš zdaj plačal, ki si mi jo odpisal.«

»Plačal —?«

Tedaj je Kragulj šinil z rokama ob geometrov vrat. Kolikor je imel še moči, je geometer sunil s pestmi v kraguljeva prsa, da je zahropelo. Ali preslab je bil še. Kragulj ga je zleknil po tleh. Hotel je poklekniti geometru na prsa.

Zadaj pa je tedaj Kragulja nekaj zagrabilo, kakor da so se mu zajedli kremplji v meso, in ga vrglo na pot.

»Hudič, čakaj, plačal boš zdaj ti!« je zaškripal Kragulj, ko je zagledal za seboj Tineta.

Nato se je kakor pes potuhnil in izginil v lesu.

Geometer je polagoma vstal, tipajoč z desnico okrog vratu. Tine je stal in ni izpregovoril. Takrat se je zazdel fant geometru velikan, ki bi premaknil Skalovnik, če bi bilo treba. Molče je segel fantu v roke in se premaknil dalje kakor osramočen.

Tine se je spomnil Kraguljeve kletve. Pogledal je in poslušal; nikjer več glasu. Odšel je proti Podvrhu veselo žvižgajoč, kakor da je v njegovi duši tak lep mir kot tam spodaj v nedeljski dolini.

16.[uredi]

Tisto popoldne po večernicah je bruhnil pod Skalovnikom izza smrečja gost dim, ki se je kmalu razširil in opomnil ljudi, da je gozd v nevarnosti. Kakor da so spet zapalili pastirji, je odšlo nekaj fantov in mož, da z vejami pritisnejo ob travo. Ko so stopili vrh pašnika, odkoder so se razgledali, je ravno obliznil velik plamen prva drevesa na Modrasovcu; gorela je Kraguljeva bajta. Lesena in smolnata je pokala v polnem ognju. Uvideli so, ko so hiteli z vejami proti njej, da je vsaka pomoč odveč. Tudi najbližje smreke so bile izgubljene. Mahati so začeli samo ob strani v velikem krogu, kjer so pekoči plamenčki sikajoč posnemali suho travo. Da le ne seže doli proti pašniku, kjer se je začenjala srenjska šuma. Grofu lahko vse pogori, saj ima; tako so pretili. Kljub takim besedam so dušili tudi v grofovini. Ogenj je bajto brž razplapolal ter se je spet znižal; utrujeni so nekateri popustili ter se odpočili. Oni v gozdu za bajto so splezali na smreke, kjer so klestili po vejah in otresali vžiganje.

Medtem je prihajala v goro vsa vas; predvsem otroci in ženske. Otroci v zabavo, ker so se takoj skušali, kdo bo više splezal, ne glede na to, ali bo gasil ali ne.

Grajska gospodična Ahna je bila takrat v parku na sprehodu. Tudi ona je zapazila dim. Skrb jo je gnala skozi park v hosto. Ko je hotela odpreti lesena vratiča koncem parka, je s presenečenim krikom obstala. Z grozo je ritensko odstopila par korakov, potem se je bliskoma zasukala in stekla domov. Med potjo je obujala, kar je bila videla: Z zadnje smreke v parku je ob deblu viselo truplo. Nagnjena, skuštrana glava je s steklenimi očmi bulila v groznem izrazu naravnost vanjo, roke so visele ohlapno, brezizrazno, desna noga se je nekoliko dotikala tal.

Prvega je srečala hlapca, ki se je odpravljal v trg. Opisala je strašni prizor. Hlapec je pa brez strahu šel in našel — obešenega Kragulja.

Podvrščani so rešili hosto; bajta je pogorela docela.

Grof je kmalu zvedel vse podrobnosti. Iznebil se je človeka, ki se ga je res bal in ki mu je bil napoti; bajta, ki je bilo strupeno gnezdo čudnega gozduha, je pogorela; komisija mu je oddelila najlepše strani, mejoče povsod na njegov kompleks — toda grofa je grizlo neko čudno vznemirjenje, odkar je bil odpotoval geometer. Ker ni vedel o dogodku med geometrom in hčerko, si je očital sam nehvaležnost do gosta, češ, da ga je na kak način razžalil, ker ga je tako nenadoma in s hladnim slovesom zapustil. Da se umiri, je sklenil, da se preseli v mesto. Tako so se začeli pripravljati takoj za geometrom tudi grajski na odhod, kar se je kmalu razneslo po dolini. Kmetje so prikimavali, da ima gospoda le slabo vest; Pritisk je možak in ve, kaj govori.

Marica je tiste dni samevala doma. Tudi v nedeljo ni šla k maši, ker ni marala prožiti napetih babjih jezikov, kakor je sama dejala materi. Čakala je samo geometrovega odhoda; potem se ji je zdelo, da ji bo lažje. V takih trenutkih je obujala vso svojo preteklost: skozi okno je zrla v daljo, ki jo je vrnila Podvrhu; spremljala je stezo, na kateri je včasih stala s Tinetom; videla je natančno tisti košček poti, kjer jo je geometer pritisnil nase in obljubil, da bo njegova; zaplela se je z mislimi v rože na oknu, ki so se gibale in dišale; končno je pogledala sama vase, kako grenko ji je ... Marica, lepo podvrško dekle, pojoča in smejoča se, kako da si utihnila? Nagelj ti je zvenel v tisti noči, ko so se velike zvezde pomaknile za obzor in ko so fantje zapeli ranjeno slovo ljubečim srcem. Tvoje srce, Marica, je razjedla dalja, Podvrh je je še poslednjič prižgal, da ugasne za zmerom. Ko še grajski zapuste dolino, boš ostala sama; jesen te bo našla žalujočo in hrepenečo po svoji mladosti, ki je bila lepa, a se ne vrne nikoli več ... O pesem Maričine mladosti! Da si ostala tam zgoraj v Dolgem polju, bi se danes glasila čisto in jasno in srce bi jo pilo in vživalo in bilo bi prepolno neznanega bogastva in lepote. Ko bodo odrumeneli bregovi, boš šla ti k pogrebu za svojim srcem — —

V torek je grof želel Marico, da bi pomagala pospravljati. Šla je. Z grajsko gospodično sta urejevali in skladali v zaboje tudi take stvari, ki so prejšnja leta ostajale na gradu; kakor bi se odpravljali grajski za vedno.

»Marica, ali hočeš z nami v mesto?« jo je vprašala gospodična.

Ni mogla takoj odgovoriti.

»Se boš vrnila, kadar boš hotela, če ti ne bo po volji.«

»Pojdem!« je prikimala. »Mati bodo že kako.«

Tako se je zgodilo.

Marica se je odpeljala, na zunaj ponosna in zadovoljna, v duši nemirna in prodana neznani bodočnosti.

Komaj je grof sedel k svoji pisalni mizi na Dunaju, je napisal dolgo pismo Levičniku in bogatašu Kovaču, da prodaja vso šumo, vse razen gradiča. Ponudil je dokaj zmerno ceno, toda Levičnik je bil že prestar, Kovaču so bile nekatere parcele preveč oddaljene. Pritisk je tudi zvedel ter sporočil kratko Strženu, ki se je takoj pripeljal na Podvrh. Kupil je nekaj Levičnikovega in vso grofovino. Polovico denarja si je začasno izposodil v trški posojilnici, samo da je kupčija takoj uspela.

»Tine, zdaj boš pa pljunil v roke, poglej!« je opozoril Stržen fanta, ki ga je spremljal na postajo, ter potegnil z roko v smeri, koder se je širil gozd.

Tine je dvignil oči ter premeril vso šumo, ki jo je poznal že kot otrok. Nazadnje mu je vzelo pogled Maričino okno. Prazno je bilo: brez zaveskov, brez rož. Solnce je žgalo na umazani zid in v razbito šipo.

Takrat se je Tinetu storilo spet hudo —

17.[uredi]

Že zgodnja jesen je prinesla deževje in hlad. Iz gozdov se je kadila megla, vse Dolgo polje je pojemalo v enolični, dolgočasni sivini; nikjer ni bilo odprtega neba. Prvo listje je že rumenelo, kostanji so se golili, ptice so se klicale po razmočenih vejah.

Gozd je sameval. Levičnikova žaga je stala. Zadnji splavi so čakali vožnje. Splavarji so bili vsi pripravljeni, da se le nekoliko posveti na severu. Pritisk je vodil ta poslednji transport, ker mu je Levičnik, ki je težko obolel, prepustil v nadzorstvo in ureditev vse svoje posestvo. Že zdavnaj je bil napravil Levičnik oporoko. Četudi ni nihče vedel kaj natančnega, se je takrat razširilo po Podvrhu, da zapušča ta nesrečni mož — bil je ravno zelo slab — polovico svojega premoženja za novo šolo.

Ivankin god je minil, zato je bil Tine v tem deževju prav fantovski. Tisti večer, ko je bil pri Strženu na obisku, sta se z Ivanko natančno dogovorila: v predpustu bo ženitovanje v trgu. Tako je pozabljal Marico in živel misli, ki se mu je zazdela šele zdaj, ko je bil Podvrh tako samoten in žalosten, neizrečeno vesela: še eno zimo, potem pride Ivanka. Zato je tiho, sam zase kar naprej prepeval in požvižgaval.

Pritisk bi najrajši takoj odpeljal, da bi potem uredil vse doma in na Levičnikovem, a Tinetu se ni nikamor mudilo, rajši bi zadel solnčno vreme. Zmagal je Pritisk, ker je prišel in silil k vožnji brzojav s Hrvaškega. Komaj je nekoliko popustilo — Skalovnik še ni bil čist — je nagovoril fante da so se odpravili. Vode so še drle, toda Pritisk je ugotovil, da bodo splahnile, še preden bodo s splavi v glavni strugi.

Odrinili so.

Nebo pa je obviselo sivo in neprijazno; sever ni hotel potegniti. Sava je valovila šiorka in motna. Daleč čez regulacijo je preplavila vse grmovje in dosegala bučeča bregove tik ob železnici. Ob pečinah je butala in vrela, lomila je visoko vrbinje, ki se je le za pedenj dvigalo iz valov. Kjer je bila struga širša, tam se je valila voda mogočno in polno, strašno šumeča v globinah. Kdor je videl, ga je stisnilo v prsih, da se je čutil majhnega, plahega, slabega. Reka je drvela prosta bregov svobodno v daljo, kjer je uhajala besna v ravnine. Tam se je ob trepetu ljudi še enkrat razdivjala ter se daleč izven svojih okov utolažila.

Brzina in valovi so splave nosili kot deščice, da so morali splavarji udarjati in ravnati z vsemi silami. Prej ni Pritisk nikdar prijel vesla; zdaj sta stala pri vsakemu po dva, da sta umirjala valove in usmerjala tek splavom. Že v Savini strugi so bili vsi premočeni do kože vsled trajajočega dežja. Pritisk je kmalu uvidel, da take poti ne vzdrže. Ker je bil na prvem splavu, je zakričal nazaj, naj pristanejo v ovinku pri vasici, ki se je zaspano kazala izza pol golega sadnega drevja.

Tine je vodil drugi. Pritiskal je in razbijal valove neprestano; a mislil ni na nobeno nevarnost. V duši se mu je zrcalila prihodnost: lepa kot cvetoč solnčni vrt in srečna kot zaklad. Le kadar je butnil preteči val in udaril preko splava, je pogledal in kakor z jezo pritisnil; »Le dajva ga!« Peter ni odgovarjal, ker je bil utrujen. Vendar je Tine v sebi želel, da bi zdržali do Stržena. Čez noč se bo zlilo, je premišljeval, jutri bomo že v lepem v Sisku. »Hooo!« je zaklical proti Pritisku. »Dajmo kar do Stržena!«

»Do ovinka!« je velel nazaj Pritisk. »Mimo pečine se nocoj ne upam.«

Tudi Brinarjev je kričal: »Cel splav je že razgiban.«

Tine se je vdal.

Razplel se je spet v sijajno prihodnost. Vsanjal si je same svetle luči povsod, včuvstvoval si je veliko ljubezen do Ivanke.

V tej dobri volji je načel sam zase polpojoč:

Meglice, razpršite se,
oblaki, razgrnite se —
da se bo videlo — —

Ozlovoljeni Peter ga je zbudil: »Pritisni, pritisni rajši!«

Tine se je zasmejal: »Saj itak jaz za oba.«

Peter se je ozrl in zagledal, da Pritiskov splav že vozi h kraju v ovinek.

Ni šlo gladko. Ravno pred ovinkom se je nabirala voda ob obrežni skali in se v velikih valovili odbijala. Splav ni mogel čez ta valoviti curek. Šele ob koncu ovinka se je posrečilo spraviti splav mimo. Ko je že precej izčrpan precenil Pritisk globino ob bregu, je skočil z vrvjo ter se zagrabil v prvem hipu za vrbovo vejico ob cesti, ki pa ni zdržala. Pritiska je vrglo vznak v Savo; splav je zasukalo, da je zaplesal in ga odneslo.

Tine je zakričal, ko je Pritisk padel. Odvrgel je suknjič ter se kakor brez uma zagnal ravno v curek. Dvakrat ga je dvignilo in pogoltnilo; potem je zarezal čez, kjer je zagledal iz valov dvignjeno roko Pritiskovo. Sunil je, hoteč zagrabiti, ali roka je spet izginila.

Tine sam se je brez moči zaplel in se obdržal v močni vrbini. Prihiteli so tovariši ter ga z vrvmi zavlekli na breg. Tam je bruhnil Tine vsled oslabljenosti in napora iz ust kri. Ko je dvignil glavo, je bil popolnoma bled; oči je imel zalite in s tresočim se glasom je zajokal: »O, Pritisk —«

Pritiskov splav je razklalo. Valovi so gnali in vrteli posamezne kose, kakor bi se igrali z njimi. Zadnji del splava, tam kjer vežejo bruna podstavek, je kljuboval, ker je bil močno zategnjen z žico. Ta je plaval kot razbita vrata dalje, dokler ga niso ustavile mostnice pri mestecu. Zajezil se je ob skalnatem presledku pri skrajnji mostnici ter tam tako obvisel.

Pritiska ni bilo več ...

*

Pod noč je prenehalo deževati; zavel je sever. Zgodnje jutro se je še spiralo in čistilo, Sava je vidno plahnela, padala. Splavarji so počakali do poldneva, da so najhujši valovi prehrzeli, in so za silo utrdili spet splave. Popoldne so se molče spustili dalje. Solnce je kot nekdaj stalo visoko, grelo je, od splavov se je kadilo.

Peter je dejal na Tinetovem splavu: »Nocoj vozimo lahko kar do Siska!«

»Ne,« ga je zavrnil Tine, »splavi so zrahljani. Pri Strženu prenočimo.«

In Peter ni ugovarjal, kakor bi čutil Tineta gospodarja. Tine je vodil prvi splav, po njem so se vsi ostali ravnali. —

Kot po navadi so posedli tudi tisti večer na verando. Molče je dal Tine roko Strženu, ki je že slutil nesrečo, videč razbiti splav ob mostnici, in čakal fante.

»Pritiska nam je vzelo.« Tako težko je to povedal, da ga je zagrabilo mučno v grlu.

Stržen je vzdignil ramena in ni dejal nič, ker je bila novica prehuda. Samo desnico je pridržal nekaj hipov v Tinetovi.

Tiho so fantje ždeli ob mizi, kakor da je sedmina. Še piti se jim ni dalo. Tine je šel v gostilniško sobo. Tam je našel Ivanko, naslonjeno na omarico in ihtečo. Rahlo jo je prijel za ramena ter ji z desnico dvignil glavo. Pritisnil jo je nase in ji pobožal lica.

»Ivanka, ne bodi preveč žalostna! — Saj si moja!«

Dekle je vdano sklonila glavo na njegove prsi te se ga krčevito oklenila: »Tine, kakor da je Pritisk za naju umrl.«

»In živel tudi, Ivanka ... Zdaj ga šele poznam.« —