Splavarji (Josip Vandot)
| Splavarji Josip Vandot |
| |||||||||||
V vežni kamri Breznove domačije je nemirno gorela sveča na belo pogrnjeni mizi, sredi katere je stala precejšnja skleda, do vrha napolnjena z obilno zabeljenim bobom. Breznova mati, suhljata ženica s preprijaznimi očmi, je že nekajkrat slopila na prag in poslušala v temo. A od nikoder se niso oglasili koraki. Vas je še spala v globokem spanju, oglašali so se le prezgodnji petelini.
»Pa ne, da je zaspal?« je zaskrbelo ženico. »Vsak čas zazvoni jutrnjico. In mi je obljubil, da pride prav zarano. A zdaj ga ni od nikoder.«
Z glavo je zmajala in šla nazaj v kamro. Že je hotela prijeti skledo z bobom in jo odnesti nazaj v kuhinjo, da jo na ognjišču prisloni k ognju. Tedaj pa je skoro neslišno stopil v kamro Peter, domači sin, ki se je skozi temo priplazil s podstrešja po vijugastih stopnicah. Kostanjevi lasje so mu bili razmršeni, obraz čudno prepadel, kakor da je bil bog ve kje prečul vso noč. Dvakrat se je trudno pretegnil in se brez besede vsedel za mizo.
»Lojza in Šmončka še ni,« je izpregovorila mati in glas ji je bil zaskrbljen. »Gotovo sta zaspala. Moral ju boš iti klicat.«
Peter je zamahnil z roko. »Prava reč, če ju ni,« je skoro zlovoljno odgovoril. »Bom pa sam plavil. Delo opravim tudi brez Lojza in Šmončka. Prav nič ju ne potrebujem.«
Mati je začudena sklenila roke, a tedaj so se odprle duri. Čez prag je stopil močan in velik fant, ki je moral glavo precej skloniti, da se z njo ni zadel ob podboje. Obraz mu je bil rdeč in nasmejan in oči so se mu svetile v najlepšem in najzadovoljnejšem veselju. Potisnil je predse zastavnega, tršatega pobiča, ki ni kazal nili petnajst let in je imel nos precej privihan, a oči so mu bile drobne in so pretkano gledale v svet.
»No, da sta vendar prišla,« se je Brezna razveselila in je hitela polagati lesene žlice na mizo. »Že sem se bala, da vaju ne bo.«
»Brez zamere, teta,« je Lojz odgovoril. »Res sem se malo zakasnil. A vsega je kriv samo tale Šmonček. Za ušesa sem ga moral zvleči izpod odeje in še se je težko prebudil.«
Šmonček si je še vedno drgnil rdeča ušesa in se je prihuljeno smejal. A že je smuknil za mizo in pograbil žlico, ki se mu je zdela največja. Lojz se je vsedel poleg njega in vsi trije so se hlastno pokrižali in pričeli z žlicami zajemati debeli bob, s katerega se je mast kar cedila. Nihče ni izpregovoril besede in tudi Brezna je molčala in od peči sem zadovoljna gledala, kako je jed šla mladim ljudem v slast. A skleda še do polovice ni bila prazna, ko je Peter položil žlico na mizo in vstal. Mati mu je prigovarjala, naj še je, a ni ji odgovoril ničesar in je še pogledal ni. Šel je ven v vežo, ki jo je le slabo razsvetljeval ogenj, goreč na ognjišču v odprti kuhinji. Ob steno je bilo prislonjenih več cepinov in dolgih drogov, na koncu opremljenih z močnim, zakrivljenim kavljem. Prav nič ni izbiral, temveč je zgrabil najbližji cepin in drog, nataknil si na noge lesene cokle, odprl vežne duri in brez besede stopil čez prag.
Mrzel veter je zunaj pihal skozi temo. Na nebu so zvezde gorele nemirno in motno, kakor da jih zebe. Od vseh strani se je oglašalo presunljivo petelinje petje in gori v vaški ulici sta se že zasvetili dve okni in sta začudeni gledali dol na Breznovo domačijo, ki je stala na koncu ulice, prav na razpotju. V temi je zahreščalo, kakor da se je nekaj pretrgalo nekje pod visokim nebom, a že v naslednjem trenutku se je sredi vasi tenko oglasil zvon, pojoč jutrnjico.
Peter si je potisnil klobuk do oči in je pričel naglo stopati po ulici, ki pa je je bilo kmalu konec in se je izlila v prostran pašnik, skozi katerega je vodila pot daleč v divjo sotesko, ki se je končala pod navpičnimi stenami visokega gorovja. Pričelo ga je zebsti, zato pa si je tesno zapel suknjič in je še bolj pospešil korake. Tu in tam se je ozrl nazaj, kakor bi se hotel prepričati, če gresta Lojz in Šmonček za njim, a še pomislil ni, da ju v temi nikakor ne more videti.
»Hvala Bogu, še sta daleč za mano,« je godrnjal zlovoljen. »Lojza naj zlodej vzame. Ne hotel bi ga videti zdajle. S pestjo bi ga treščil naravnost v obraz, da bi mu bil še bolj rdeč. Da, s tole pestjo bi ga …«
In je dvignil stisnjeno pest in zagrozil z njo v temo, po kateri je še vedno tožil jutrnji žalostni zvon. Pospešil je še bolj korake po poti, ki je zavila proti produ, sredi katerega je glasno šumel gorski potok. Po obilnem deževju zadnjih dni je bil silno narastel in se je valil čez kamenje in skale z divjim šumenjem, ki ga je bila vsa soteska polna. Od njega je prihajal še hujši mraz, da je Petra nenadoma streslo do mozga.
»Čudno, da sneg ni zapadel doline,« je pomislil. »A bilo bi vseeno, če bi bil zapadel. Lojz bi se še bolj stiskal k Malki, še bolj, kakor se je sinoči. In sem moral gledati to in nisem s pestjo udaril, kakor bi zdajle udaril, da je Lojz ob moji strani. Prokleto bi udaril …«
A pest mu je omahnila in v glavi ga je zabolelo, da si je z dlanjo pokril čelo. Domislil se je, da ta bolečina v glavi prihaja le zaradi tega, ker je ponoči slabo spal in se je premetaval po postelji, dokler ga mati ni poklicala. A vse to le zaradi Lojza in Malke, ki ju je bil sinoči videl pod hruško ob Trudnovi domačiji. Za roke sta se držala in še mar jima ni bilo luči, ki ju je motno razsvetljevala sem od kapelice, stoječe nedaleč od Trudnove hruške. Šepetala sta si lepe in vesele besede, da se je Malka tu in tam skoro na glas zasmejala. A to je bila Malka, ki je Peter že od otroških dni rad gledal za njo in si jo je že davno izbral za svojo. Za svojo in za to, da mu bo gospodinjila na domu, ko oče in mati opešata in mu izročita posestvo. To pa se zna zgoditi že danes ali jutri. Malka je bila prijetno, skoro najlepše dekle na vasi in je rada govorila s Petrom, a Peter ji ni nikoli povedal, kako neprestano misli nanjo in gleda za njo. Saj je vedel, da še ni čas za pravo besedo, a praznih besed Peter nikoli ni maral, ker so se mu zdele neznosne in nevredne njegove časti. Bil je gotov, da mu Malka ne odreče, ker gotovo sluti, kakšne misli ima Peter, zato pa čaka, kdaj pride Petrov čas, in bo njegova, kakor je njegova že danes, ko Peter še ni izpregovoril prave besede.
A sinoči je videl, da ni tako, kot si je mislil. Še na kraj pameti mu ni prišlo, da bi Malka utegnila imeti drugega in gledati za njim. Zaradi tega pa je zavrelo v njem, ko je sinoči videl, kako jo Lojz drži za roke in se mu ona smeje, kakor da sta že leta in leta zmenjena za vso ljubezen. Peter je v prvem hipu obstal in se mu je zdelo, da se je zemlja zavrtela okrog hruške. Prijel se je za glavo, ker ga je tam zabolelo nekaj čudnega in silnega, a že v naslednjem hipu je hotel skočiti naprej in zgrabiti Lojza za vrat. A vprav tedaj se je Malka oklenila z obema rokama Lojza okrog vratu in ga je poljubila na usta. A že se je naglo odtrgala od njega in zbežala v hišo. Tudi Lojz se je obrnil in je izginil v temi, še preden se je Peter utegnil zavesti.
Vso noč se je doma premetaval po postelji, a ni mogel zaspati. Komaj je zaprl oči, že se je Malka prikazala iz teme in že je videl na njenem obrazu smeh. Oči so ga gledale porogljivo in ga izpraševale: »Ali si ti. Peter? In tvoje molčanje in tvoje omahovanje? Zakaj mi nisi rekel takih besed, kot mi jih je Lojz govoril? In je Lojz zdaj moj in jaz sem njegova. Lojz je fant kot treba. A kaj si ti, Peter, ti s svojim molčanjem in omahovanjem?«
Peter je stokal in si zatiskal oči, a še vedno je slišal tisti smeh, ki ga je zbadal globoko v dušo. Prevara ga je zadela prenaglo in preveč nepričakovano. Saj je imel vso prihodnost tako natančno zarisano in začrtano v svojih mislih, da je bil trdno prepričan, da mu je ne more podreti nihče, pa naj se še tako prizadeva. A vse njegove misli in vse lepe načrte mu je podrla Malka, a ne bi jih podrla nikoli, da ni Lojza, ki jo je znal pregovoriti in osvojiti, da Peter še malo ni mislil, da se more kaj takega zgoditi in da se je to morda zgodilo že davno, davno.
»Prokleti Lojz!« je Peter zaklel glasno in je zagrozil s pestjo v temo, ki je črno in težko ležala po vsi podstrešni izbi. »S pestjo te udarim v obraz, da ti na veke ostane znamenje. Pa glej s tem znamenjem Malki v oči, le glej, če si upaš!« Oddahnil si je, ko ga je mati prišla klicat. A odleglo mu je le za trenutek, zakaj hipoma se je domislil, čemu ga je mati poklicala. Danes mora iti plavit, a pri delu mu bo ves dan pomagal Lojz, ki ga je oče naprosil, naj pride Petru pomagat. Ves dan bo moral biti z njim skupaj in se prijazno pogovarjati z njim in se mu kazati hvaležnega, da mu je prišel pomagat. A Peter se je zavedal, da tega ne bo prenesel, ne bo mogel prenesti, zakaj v duši mu je vse preveč vrelo in prsti so mu kar sami od sebe silili v pest.
Zvezde na nebu so zbledele in so nevidno izginile v nedoločeni sivini, ki je prepregla vse nebo in skalnate, do podnožja s snegom zasute gore. Izza sivine se je pričel beliti širni prod – jutrnji svit se je razlil od vzhoda, v rdečem ognju se je ustavil na ostrih grebenih belih gorá in že se je jesensko jutro vlažno svetilo po soteski, ki je votlo, tu in tam presunljivo pela v divjem šumenju gorskega potoka.
Peter je še vedno hitel, kakor da hoče ubežati Lojzu in Šmončku, ki sta bila še daleč za njim, da niti ni slišal njunih korakov. Soteska se je stiskala vedno bolj, bilo je v nji prostora le še za drveči potok in pot, ki se je visoko vila med skalovjem. Na desni in levi so bila pobočja gorá pokrita s temnimi jelovimi in smrekovimi gozdovi tja gor, koder so sive pečine in ostri grebeni prehajali skoro v nebo. Sonce jih je zasipalo s svojimi žarki, a doli v soteski ga ni bilo nikjer, ker so mu grebeni zastavljali pot.
Pred Petrovimi očmi se je hipoma razgrnila goličava, segajoča prav do potoka. Pokrita je bila z oluščenimi smrekovimi in jelovimi hlodi, ki so že od pomladi čakali, da jih ljudje splavijo v dolino. Peter si je slekel jopič in si zavihal rokave. Mrzli veter, ki je vel z zasneženih gorskih sten, mu je shladil glavo, da ga ni več bolela. Brez odlašanja je zgrabil cepin, ga zasadil v hlod in ga po položni strmini zvlekel v potok. Hlod se niti zasukati ni utegnil, že ga je zgrabila divja voda in je odbrzela z njim proti dolini.
Pet hlodov je Peter že zvlekel v potok, ko sta prišla Lojz in Šmonček. Lojz ni rekel besedice in se je nemudoma lotil dela. Šmonček pa je za grm postavil nahrbtnik, ki je bil bogato založen z jedili. Prekanjeno se je namuznil in se je ozrl na Petra. ki je pravkar mimo njega vlekel hlod. »Hoj, Peter!« se je Šmonček posmejal s svojim kratkim, napol hripavim smehom. «Ali si imel sinoči grde sanje, da se danes držiš kot sam bog nas varuj. Nemara pa si jo ponoči na vasovanju izkupil s polenom. Kaj, Peter?«
Peter ni odgovoril ničesar in ga še pogledal ni. Šmonček pa se je še enkrat posmejal. A že je pljunil v roke, zgrabil cepin in je šel pomagat Lojzu, ki si je izbiral najdebelejše hlode, pa jih sam ni mogel zvleči do vode. Šmončku ni bilo prav, da oba fanta molčita, rad je govoril in je vedel marsikaj, ker je imel bistre oči in je znal priti vsaki vaški skrivnosti do dna. Nihče mu ni bil pravil o Lojzu in Malki, še manj pa o Petru in njegovi skrivni ljubezni. A Šmonček je vedel tudi za vse to. Sinoči je šel slučajno mimo Trudnove hruške in je videl Lojza in Malko, a je tudi videl, kako je Peter stiskal pesti. In mu je bilo takoj vse jasno in se je smejal prikrito, ker je vedel, da se bo zdaj zgodilo nekaj zabavnega, o čemur bo lahko tri dni govoril. Skrit za plotom, je oprezoval in oprezoval, a ko je videl, da se noče nič zgoditi in so vsi trije izginili v temo, je postal za trenutek nevoljen.
A že se je zadovoljno posmejal sam vase. »Hoj,« si je rekel potem. »Jutri bomo plavili vsi skupaj. Pa bom videl marsikaj in bom rekel marsikaj. Beštica naj me pograbi za vrat, če ju ne pripravim do tega, da si planita v lase. In bom videl in gledal, česar sinoči nisem videl.«
»Lojz, ne onegavi se tudi ti,« je rekel zdaj popolnoma prihuljeno. »Saj se že Peter drži kot huda ura. Tebi pa se ni treba tako držati. Kaj bi Malka rekla zdajle, če bi te videla? Ne vem, če bi te hotela poljubiti tako milo kot te je sinoči. Nemara pa bi rajši poljubila Petra, ki ni prav nič slabši od tebe. Lojz, pomisli …«
»Molči, smrkavec!« se je Lojz zadrl nadenj. »Cepin zasadi v hlod in misli na mleko, ki ti ga je mati doma pripravila, ali pa si utakni cucelj v usta. Roka me srbi in tvoja ušesa so zadosti dolga zanjo.«
Šmonček se je namrdnil in čelo se mu je hudo nagrbančilo. »Že prav,« je dejal hudobno. »A vedi, da Trudnova Malka ni bog. Zna se zgoditi, da bo gospodinjila komu drugemu, a ne tebi. Tisti drugi pa ne stoji daleč od tebe. Tako je, Peter, pa se usajaj, če hočeš. Meni ni nič mar.«
Lojz ga je ošinil z začudenim pogledom in je že izpustil cepin, da bi pograbil Šmončka za ušesa. A se je premislil in je pobral cepin in ga z vso močjo zasadil v hlod.
»Vleci!« je zavpil nad Šmončkom, ki se je smejal sam vase, ker je videl, da so njegove hesede zadele Lojza prav tam, kjer je hotel.
In vsi trije so delali, da jim je znoj lil z obraza. Molčali so ves čas, kakor da so si tuji in so se videli danes šele prvič. Le Šmonček si je tu pa tam zažvižgal kratko pesem, ker mu je bilo neznosno, da je moral molčati. Rad bi bil govoril, a se je Lojza vendarle bal, ker je bil Lojz neznansko velik in močan. V njegove pesti ni bilo varno priti in Šmonček si je rajši stiskal ustna, nego da bi bleknil besedo, ki bi nemara razjezila Lojza in bi Lojz vendarle pokazal svojo strašno pest in bi se z njo dotaknil siromašnega Šmončka.
Tudi pri malici, ki so jo použili tam za grmom, so molčali. Peter je stal tri korake oddaljen od Lojza in Šmončka, ki sta sedela na hlodu, in jima je kazal hrbet. Šmončka je to molčanje že strašno grizlo, da mu jed ni hotela prav nič tekniti. Radi tega se ga je polastila jeza, ki je ni hotel kljub strahu pred Lojzem krotiti. Skočil je s hloda, nakremžil obraz, kolikor je le mogel, in zamahnil z obema rokama.
»Zlodej naj vzame vaju in vajino molčanje,« je zavpil in njegov glas je bil od togote še bolj hripav kakor navadno. »Zaradi .Malkinega gladkega obraza naj bomo mutasti vsi trije? Saj Malka ni svetnica in ni postavljena v cerkvi na oltar … Zlodej naj vzame takšno svetnico in še vaju po vrhu …«
Peter se je sunkoma okrenil, a Lojz je počasi vstal s hloda in se obrnil proti Petru. Gledala sta se molče, in Šmončku se je zdelo, da vsak hip skočita drug na drugega. Peter je že dvignil tresočo se desnico, katere prsti so se krčevito stisnili v pest, a že mu je roka omahnila. Naglo se je zasukal in je počasi šel po goličavi. Tam je pobral svoj cepin in je začel mirno delati, kakor da se ni nič zgodilo.
»Pob nemarni!« se je Lojz obregnil ob Šmončka in ga je sunil, da se je prekotalil po tleh. »Še enkrat iztegni svoj dolgi jezik, pa ne prideš živ od tod.«
Šmonček se je pobral, pokazal Lojzu jezik in zdrvel po strmini navzdol. Ni se zmenil več za oba fanta, temveč je delal, kakor mu je Lojz zapovedoval, in ker ni smel govoriti, je žvižgal neprestano, a ko se je žvižganja naveličal, je pričel polglasno prepevati najneumnejše pesmi.
Poldan se je že bližal, ko je bil zadnji hlod potisnjen v vodo. Cepine so vrgli v grmovje in vzeli vsak svoj drog in odšli za vodo proti dolini. Tu in tam se je splavljeni hlod zataknil za skalo, štrlečo visoko iz vode, ali pa se je zapletel med debele korenine, ki jih je bil potok ob bregu že davno prav do golega izlizal. Te hlode je bilo treba spraviti naprej in odstraniti oviro, da je hlod mogel spet zdrkniti v vodo in odhiteti z njo naprej. To delo je bilo naporno, ker so morali včasih stopiti v drveči potok, ki jih je hipoma obrizgnil prav do vratu, da so bili kmalu do kože premočeni. Voda jih je skušala izpodnesti, da so morali napeti vse moči, da niso omahnili. Vkljub mrazu jim je znoj curkoma lil z obraza, a se niso upehali, ker so bili navajeni tega dela.
Lojz je bil že daleč doli, ko sta se tovariša gori še vedno mučila z orjaškim hlodom, ki ga je bila voda vrgla na pesek in se je zdaj z vsemi močmi branila, da ga sprejme nazaj in ga odnese naprej. Lojz se je zdaj trudil s hlodi, ki so se bili ustavili tam, kjer sta dve široki skali zapirali potoku pot, da se je mogel zaganjati naprej le skozi ozko vrzel, ki jo je bila voda izsekala med obema skalama. Potok je tudi delal širok in globok tolmun, po katerem so se hlodi sukali sem ter tja in zaman iskali izhoda. S pomočjo kavlja na dolgem drogu jih je Lojz rinil do vrzeli in spuščal drugega za drugim skoz njo. A misli mu niso bile pri delu, misli so mu bile v dolini in so se sukale okrog Malke. lskale so njenih oči in so hotele prodreti v njihovo globino.
»Malka, skoro že leto dni se imava rada,« je govoril v šumenje divjajočega potoka. »A laži še nisem slišal v tvojih besedah in je nisem videl v tvojih očeh. Malka, kaj je s teboj? In kaj je Petrom?«
Zabredel je v tolmun, da bi z roko naravnal zadnji, trmasti hlod skozi vrzel. Voda mu je brizgnila do vratu in čutil je, kako se mu je silen vrtinec pričel oklepati okrog nog. Z vso spretnostjo je porinil hlod naprej, da je gladko in naglo spolznil skozi vrzel. Hotel je bresti nazaj na breg, a vrtinec se je oklenil njegovih nog tako, da jih še premakniti ni mogel. Napel je vse moči, da bi se izvil iz silnega vodnega objema. A zaman – vrtinec ga je tiščal k tlom, voda se mu je usipala v obraz, da mu je pričela pojemati sapa, in z rokami in nogami se je prizadeval, da bi se izvil iz vrtinca in ubežal pogubi. Tal že ni več čutil pod nogami, ker mu jih je vrtinec izpodnesel, in tedaj je vedel, da ga vsak hip zagrne voda in ga izpusti šele tedaj, ko bo mrtev.
»Malka, kaj je s teboj in Petrom?« je zagrgral, ker ga je voda že pričela dušiti. Zadnjikrat je zakrilil z rokami in je vedel, da je prišel konec.
Peter in Šmonček sta z brega gledala njegov strahotni boj. Pravkar sta po produ prišla navzdol in sta se ustavila, ko sta zagledala Lojza, borečega se sredi vrtinčastega tolmuna. Mrzla zona je oblila Petra in nehote se je pokrižal. A že ga je minil ves strah in posmejal se je skoro škodoželjno.
»Da ga Malka vidi sedajle, kaj bi rekla?« je pomislil in čudna slast se mu je razlila po duši. »ln če Lojz izgine med temi vrtinci, bi bila Malka vendarle moja. Moja kljub temu, da se je sinoči pod hruško stiskala k Lojzu. Malka in njene oči in slast njenega telesa …«
»Za božjo voljo, Peter!« je Šmonček zarjovel. »Lojz se potaplja, skočiva mu na pomoč … Za Kriščevo voljo!«
A Peter se ni ganil. Z roko si je gladil znojno čelo in zdaj je čutil, da mu je iz srca izginilo vse gorje, ki ga je grizlo že od sinoči. Postalo mu je lahko in je bil že trdno prepričan, da je Malka njegova, samo njegova, sedaj, ko se je vrtinec oklenil Lojza in ga potaplja nekam, od koder ni več rešitve in vrnitve. Zdaj, ko prihajajo lepi časi, o katerih je premišljal in preudarjal že toliko let …
Šmonček je bil umolknil. Skočil je v vodo in bredel proti potapljajočemu se Lojzu. A kmalu je uvidel, da ne more nikamor naprej, ker je tolmun preglobok in mu voda vsak čas zraste čez glavo. Zato se je ustavil. Trdno se je z nogami uprl v peščena tla in je z obema rokama iztegnil drog. Železni kavelj se je zapičil Lojzu za suknjičev ovratnik in Šmonček je vlekel, da so mu kosti pokale.
»Pomagaj, Peter!« je vpil v divjem strahu. »Lojz je že skoro pod vodo …«
Peter pa se še vedno ni premaknil z mesta, kakor da ga je bog ve katera moč prikovala na prod. Od znoja mokri lasje so se mu pričeli ježiti, roke so se mu iztegnile, kot bi hotele zgrabiti Lojza in ga siloma izvleči iz vode ali pa ga še globlje potisniti v vrtinec. Začel je vpiti, a še sam ni vedel, kaj vpije in kaj hoče s svojim vpitjem. Samo to je vedel, da je Malka rešena zanj, če zdajle Lojza ne reši nihče.
»Tri dni bo mogoče jokala in tolažil je bom,« mu je govorilo v slastni misli. »In potem bo moja, bolj, kot je bila Lojzova. In ji bom gledal v tiste lepe oči …«
A hipoma ga je zazeblo do mozga, da se je tresel silovito. Ali ji bo mogel pogledati v oči on, ki stoji tu in mirno pusti, da se Lojz potaplja? V očeh mu bo videla zapisano, da je on kriv Lojzeve smrti, saj bi ga zdaj lahko rešil, če bi skočil v vodo in pomagal slabotnemu Šmončku. Preklinjala ga bo in mu pljunila v obraz, kadar koli ga sreča, in njenih oči ne bo videl nikoli. Na vasi bodo s prstom kazali za njim. Še mati mu pokaže hrbet in še mesta ne najde nikjer, da bi se skril s svojo sramoto. S pestjo je davi hotel udariti Lojza v obraz, a zdajle je udaril samega sebe in v obrazu mu ostane znamenje, da se z njim ne bo upal pokazati živemu človeku.
»Gorje!« je zastokal v divjem strahu. »Za Kriščevo voljo, Malka, pomagaj!«
A že je bil v vodi in jo je bredel do ramen. Lojza je vrtinec pravkar stisnil v presek med obema skalama, a potisniti ga ni mogel naprej, kajti v tistem hipu ga je Peter z vsemi močmi zagrabil za rame in ga silovito potegnil nazaj. Vrtinec je šinil skozi presek in se razbil ob skalah.
Peter je vzravnal Lojza, da se je postavil na noge. Lojzev obraz je bil ves zelen in zabuhel. Z las mu je curljala voda in trikrat je nevšečno zakrilil z rokami. Izpljunil je vodo, ki so mu jo bila usta polna, in je zaprhal na ves glas. A že se je rdečica razlila po njegovem obrazu in Lojz se je naglo prerinil skozi vodo na prod.
»Zlodjeva voda!« se je posmejal s svojim navadnim smehom. »Nisem verjel, da je tako močna, ko je nič ni, če jo stisneš v pesti. Pa me je pošteno zagrabila za vrat.«
Kljub temu, da so bili vsi trije do kože premočeni, so spet pobrali droge in šli ob vodi navzdol in spravljali zaostale hlode naprej. A teh je bilo tu doli le malo, ker je voda tod tekla skoro po ravnem in ni bilo po produ nobenih skal. Bližali so se že jezu, kjer so se hlodi ustavljali in jih je stari Brezen z dvema pomočnikoma sproti vlačil na suho. Premraženi in utrujeni so odšli domov, da se preoblečejo in ogrejejo.
Tema je že legla na gorski svet, ko je Peter prišel do Lojza, da ga odvede v krčmo in tam po stari splavarski navadi izpijeta nekaj litrov kuhanega vina. Vso pot sta molčala in molčala sta tudi še v krčmi, ko se je vroče vino kadilo pred njima na mizi. Obema se je zdelo, da stoji med njima Malka in jima brani govoriti, brani radi tega, ker pozna njuno vročo kri in se boji, da se ne zgrabita, ker ima rada oba.
Vino ju je pričelo prijetno razgrevati. Petru je postajalo v glavi vedno jasneje in môra ga ni več tlačila v srcu. Čutil je, da se je rešil nečesa neprijetnega in zoprnega, kar ga je mučilo že ves ta dan. Na dušek je izpil polno čašo in je pogledal Lojzu naravnost v obraz.
»Hlode smo srečno splavili v dolino,« je rekel. »Zdaj imamo nekaj let mir. A spomladi splavimo vaše.«
»Če Bog da, jih bomo,« je odgovoril Lojz.
In spet sta molčala in nista vedela, kaj bi govorila. Gledala sta v vino, ki se je cekinasto svetilo v steklenici in je bilo polno toplote in dobre volje. Peter je spet izpraznil polni kozarec in je nenadoma udaril s pestjo po mizi.
»Lojz, kaj je s tabo in kaj je z Malko?« je vprašal in glas mu je bil popolnoma hripav.
»Nič,« je Lojz odgovoril mirno. »Pred pustom se vzameva, ker že mora tako biti. Našo mater zvija skrnina že preveč. In me naganja, naj se oženim. Pa se bom, da bo mir.«
Molčala sta spet in strmela v vino. A tedaj se je Lojz zasmejal, da je njegov smeh zvenel po vsej krčmi, ki pa je bila skoro prazna. »A kaj je s teboj in Malko?« je vprašal.
»Kaj hoče biti?« je Peter skomignil z rameni. »Gledal sem za njo, ker sem mislil, da nima nikogar. No, pa mi je tu pa tam neumna misel zlezla v pamet. In nisem vedel, da je Malka že tvoja. Tako je in bo tako.«
Vino ju je razgrelo in jima razvezalo jezik. In sta govorila velike besede in se nista mogla nagovoriti. Pozno je že bilo, ko sta spoznala, da sta že napol pijana. Zato pa sta vstala in odšla proti domu. Sredi vasi se je Peter ustavil.
»Lojz, ti se pred pustom oženiš,« je rekel in prijel tovariša za rame. »A ne boš se sam. Skupaj napraviva ženitnino. Oče me nagovarja, naj vzamem Polonjekovo. Pa jo tudi bom. Čedna in prijetna na vsak pogled. Še zdajle jo grem klicat in zlodej me naj vzame, če se že nocoj ne domenim z njo vse, kar treba.«
Zavil je v temno ulico in Lojz je slišal njegove korake še potem, ko je bil že gori pri cerkvi. V pozdrav mu je zavriskal, a Peter mu ni odgovoril, ker je že slonel ob zamreženem oknu na vrtni strani Polonjekove domačije in v kamrico govoril najslajše besede, kar jih je poznal.
Vrisk je slišal le stari cerkovnik, pa se je prebudil. Nevšečno je zagodrnjal in zaklel sam pri sebi. A takoj se je ustrašil kletve in greha. Pobožno se je pokrižal, se obrnil proti steni in zaspal v treh trenutkih …