Soteska-Helfenberg
| ← Žalec-Gotovlje | Soteska-Helfenberg Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Zalog → |
| |||||||||||
1. Odkod nemško ime gradu
[uredi]Soteski gospodje so bili uvidevni vojščaki. Svoj grad so si postavili nad krasno sotesko, ki se imenuje v narodnem govoru Socka. Poiskali so si vzvišeno mesto, odkoder so obvladali vsa tri pota, v katera se deli iz Savinjske doline proti severu prihajajoča pot: na desni so imeli pred svojimi očmi dobrnsko, na levi šentiljsko in v sredini velenjsko pot. Graščaki so oprezali in napadali. Marsikoga so oropali in vrgli v globoko ječo, kjer je našel druščino nesrečnih kmetov. Bilo je tako hudo, da so nesrečne žrtve zdihovale po človeški in božji pomoči. Zato je grad dobil ime: »Hrib pomaganja« — Helfenberg. Narod je pa v svoji sodbi pravičen. Zato priznava soteškim graščakom tudi njihove zasluge. Večkrat so se odzvali klicem za pomoč, prihajajočim iz doline, kjer so narod napadali razni sovražniki, domači in tuji — zlasti Turki. Tudi v Boga so zaupali, ker so imeli na gradu cerkev.
2. Soteski gospodje bi si bili radi še povečali svojo moč
[uredi]Soteski gospodje bi bili radi spravili ceste in kmete pod še večjo svojo oblast. V ta namen so se odločili, da si na nasprotni strani doline zgrade še en grad. Izbrali so si zanj vrh, ki se imenuje Gradišče ter pripada skupini, imenovani Kjumberg. Danes je Gradišče lepo gozdnato. Soteski gospodje so dali vrh lepo izravnati in kmetje so začeli voziti kamenje za novi grad. Grajski biriči so jih silno priganjali. Že so zidarji začeli zidati temelje. Toda razsrjeni kmetje so vedno ponoči razdrli zid, ki so ga zidarji podnevi zgradili. Tako so kmetje preprečili gosposko namero. Da se jim je posrečila, bi bil most vezal oba grada, starega in novega.
3. Neusmiljeni grajski biriči
[uredi]Grajski biriči so bili silno sirovi z ubogimi kmeti. Tepli so jih, da je bila groza. Nekoč so vozili gnoj na njive, ki so bile na južni strani proti dolini. Če ni šlo dovolj hitro, so biriči vihteli svoj bič. Enemu izmed kmetov je pa bilo preveč. Obrnil se je, vrgel biriča na tla in phal po njem, da mu je bilo dovolj.
4. Konec slave soteških graščakov
[uredi]Trdota soteških gospodov je prisilila kmete, da so se uprli in pridružili svojim rojakom v Savinjski in Šaleški dolini. Napadli so grad in ga zavzeli. Gorje bi bilo graščaku, da se ni rešil. V zadnjem trenutku je zbežal nag in gol v zaloško graščino, kjer so ga sprejeli pod streho. Tedaj so soteski kmetje prišli pod zaloško podložništvo.
5. Propad soteškega gradu
[uredi]Soteski grad je bil dvakrat uničen. Prvič je treščilo vanj in je pogorel. Toda obnovili so ga. Drugič ga je pa zažgala dekla, ki je v grajskem hlevu molzla krave. So pa še drugačne govorice. Po nekaterih ga kmetje niso samo oropali, ampak so ga tudi zažgali. Po drugih so ga pa postavili in razrušili Turki. Ko je grad pred 100 leti prišel v posest kmetov iz rodu Škrlinov, je bilo zidovje še mogočno, imelo je še celo okna. Prvi Škrlin, Matijek, se je naselil kar v razvalinah. Nad glavo si je napravil streho. Toda na vrhu je bilo neprijetno, zlasti vode je primanjkovalo. Zato si je Matijek na južni strani grajskega hriba zgradil nov dom, za katerega si je kamenje nabral v razvalinah. Tik pod gradom si je postavil zidanico, v kateri je shranjeval kapljico, ki mu jo je dajal vinograd, razprostirajoč se na solnčnem pobočju med zidanico in hišo.
6. Grajska lipa
[uredi]Soteski grad je videl večkrat v svoji bližini Turke. Hodili so na rop, ali so se pa vračali. Nekoč so se ustavili prav pred gradom. V spomin, da so bili tam, so zasadili tik pred vhodom lipo. Pred kakimi petdesetimi leti je bila lipa še 8 m visoka in 3 m debela. Bila pa je že razklana čez pol. V sredi je začela gniti in leva plat je odpadla. Desno pa so odžagali in zdaj poganja iz štora mladika, ki jo Škrlin brižljivo čuva.
7. Podzemeljski hodnik
[uredi]Iz gradu je vodil podzemeljski hodnik na dno Socke. Neki moški so baje že hodili po njem. Škrlin pa je mnenja, da je segal samo do polovice hriba. Na vrhu se je hodnik začenjal v podzemeljskih prostorih gradu, kjer so podjetni kopači nekoč iskali zaklad, pa našli sod starega vina.
8. Razni krajevni spomini
[uredi]Ker je bilo na gradu premalo prostora, zato so imeli na gradu samo krave, za drugo živino so pa imeli hleve zahodno od sedanjega Škrlinovega domovja. Po njih in drugihi gospodarskih poslopjih se imenuje zdaj vsa soseska »Marof«. Skupina zemljišč nosi celo ime »Telečjek«, po gorici za teleta, ki se je tam nahajala Eden izmed kmetov v »Marofu« se po domače še danes imenuje »Jager«, kajti njegovi hišni predniki so bili grajski lovci. Niže doli na polju je griček Hribar, ki je Škrlinova last. Na njem je groblje, na katerem so nekdaj stala vešala. Malo vstran je zdaj lepa ledina, kjer je nekdaj stala grajska ledenica. Po pobočju hriba so pri vinogradnih delih že cesto našli železne puščice. V dolini, po kateri se pride v Št. Ilj, se pod Brizovčanom še vidijo sledovi ribnika. Mesto se še danes imenuje »Tajh«. Na solnčnih pobočjih nad sedanjo cesto so pa bili veliki grajski vinogradi.
9. Klic iz gradu
[uredi]Drugi izmed Škrlinov je z nekim dninarjem zlagal na njivi ajdo v kope. Njiva ni bila daleč od vrha, vmes je bil samo vinograd. Sredi dela sta zagledala neko bitje, ki je gledalo skozi okno grajskih razvalin in klicalo: »Matijek, pridi gorta!« Toda Matijek in dninar sta se ustrašila, pustila sta ajdo in zbežala.
10. Vrag skril zlato na gradu
[uredi]Vrag je sušil na gradu zlato in klical ljudi, naj pridejo ponje. Nihče se mu ni odzval, kajti vsi so se bali. Samo neka ženska se je opogumila in je odšla na grad. Toda ničesar ni dobila. Vrag ji je rekel: »Ne morem ti dati zlata, kajti zjutraj se nisi umila. Vedi tudi, da še dolgo ne bo vzklilo seme za tisto drevo, iz katerega bodo dobili deske za zibel, ki se bo v njej zibal otrok, čigar veliko delo bo posvečeno rešitvi graščaka, ki je po krivem nagrabil zlato.«