Sonet (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Utrujen Sonet
(Objavljenje nezbrane pesmi)
Ivan Cankar
Epilog in posvečenje
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Deset let, mislim, da je že minilo;
samotnih let. Zašel sem v tuje kraje,
na klance brez počitka in postaje;
kar je grenkob, to srce jih je užilo.

Kaj se očém je trudnim zasvetilo?
Ti si, ki sem te sanjal trepetaje,
jesenska sladka luč za mrtve maje,
za sto trpljenj stokratno povračilo ...

Vse to je le spomin od onstran jarka:
bolnik že sluti večnosti sijaj
in predno mu oči zatisne starka,

odgrne jim Gospod nebeški raj;
v bolest poslednjo sije luč prežarka —
še en smehljaj, nič več na vekomaj!