Utrujen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Njena pisma Utrujen
(Objavljenje nezbrane pesmi)
Ivan Cankar
Sonet
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


S črno gardino zagrnil sem okno,
masko ledeno sem vrgel z obraza —
od razočaranja, od hrepenenja
truden do smrti.

Stal sem na cesti le za trenotek,
med harlekini v belih manšetah,
polišineli v suknjah modernih,
prav tam na korzu —

Ali za Boga, jaz sem utrujen!
Kaj je ostalo v njih? — Roke so prazne,
ah razočarano, prazno je srce,
željno počitka ...

S črno gardino zagrnil sem okno,
masko ledeno sem vrgel z obraza ...
Glej — in zdaj vstajajo, tiho prihajajo
sence iz groba.

Davno pozabljene sence nejasne
stopajo predme z lahnim korakom
in na razpaljeno čelo polagajo
roke mi hladne.

Tiho, boječe, čuj! že zazvenele
sentimentalne so strune nad mano,
mehki vijolični duh se je dvignil
iz vaze nevidne ...

Oj tam nad tihimi, temnimi gozdi
dviga se harfa od zemlje do neba
in doteknila se roka je moja
strune drhteče —

Rože na vrtu so dvignile krone,
in zašumeli so temni gozdovi,
zatrepetala srebrna koprena
luninih žarkov ...