Sok iz jagod
| ← Mehko in vzdržno boš začel hlapeti | Sok iz jagod Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Svileno rdeč v zapestja → |
| |||||||
Poseka smreko. Oklesti jo. In naredi
bobu vrat. Visi na nitki in diha. Umre
podplut in lačen. Sok iz jagod odteče
v kraške jame. Udi Boga so zeleni in rdeči.
V njih trnje in smola. Tako kot na
provansalskih terasah so vanje vtisnjena
mesta. Z roko odprem zid. Sežem globlje
in mi trga ramo. Cuka mi jo. Kri teče
skozi material, ki je podoben suhim
travam za gnezda ptic. Namočijo se in me
obdajo. Tako imam čez kožo vodo v suhih
travah. Ptiči odnašajo vlakna nazaj.
Čistijo me kot glavo krompirja, krompir
nima glave, kot požgan suh hrib, zalivan,
z vdelanim safirjem. Ne veš, kako je vdelan.
Če sežeš z roko pod konstrukcijo, se zdi
kot prepleten gradbeni oder za most.
Roko ti lahko strga. Safir bljuva lavo.
Ampak tudi sije in diši. Daje med. Keglji
požrejo vse. Tam, kjer smo startali, smo
razseljeni. Pekel je vse brez vlage. Glej,
odriva se in premika, s konicami. Kot
noge pajkov. In potem spet vse stlačiš,
streš, zaliješ. Da tiktaka mehko, gladko.