Snežroža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

SNEŽROŽA


SNEŽROŽA

Kjer gnezdijo snežne ptice,
bela snežroža cveti,
zrasla na tihih vrtovih
v pravljici zimske noči.

Prosojna in biserno bela,
kot sneg bi bil razcveten,
od mesečine večera
njen cvet tenko posrebren.

Med ivjem v snežni lepoti
snežroža skrivnostno žari,
nad njo v srebrni tihoti
neslišno, drobno sneži ...

Čudežno bela snežroža
le v snežnih vrtovih cveti,
ko topla dlan jo poboža,
kot snežec bel se stopi.


SVIT

Noč je ustvarjena, da mine.
Ko šine prvi žarek svita,
je njena temna stran odkrita
in na oknih iz sinjine
bledijo čipke mesečine...


SVILENE LADJE

Jutro razgrinja ladje svilene,
v barvo daljav mehko potopljene,
na ladjah svilenih plujejo sanje-
majhne, velike in čisto vsakdanje.

V glavah sanjavih skrivajo želje
za srečo popotno in za veselje
in tudi potlej, ko prispejo v pristan,
so tam nove ladje iz svilnatih sanj ...


KJER JE NEBO DOMA

Tam, kjer nebo je doma,
ga zemlja kdaj obišče.
Je res, da vodi do tja
sončevo zlato stopnišče?
Je luna zato iz srebra,
da sveti manj od sonca-
če bi kot sonce sijala oba,
bi bil potem dan brez konca?


VSEDOTIK

Noge
se dotikajo obal,
obale
se dotikajo morja,
morje
se dotika obzorja,
obzorje
se dotika neba,
nebo
se dotika vesolja,
vesolje
se dotika vsega.


MARJETICE

Bokalčki marjetic
na gosto
razpostavljeni po travi.
Sonce je zlati točaj
čmrljev na zabavi.


ROSA

Čudovita je
kapljica rose
na vlakencu trave
in ni tako majhna,
da se veliko sonce
ne bi pogledalo v njej.


NEŠTETOST

Vesolje je nešteto,
da ne bi kdo preštel
njegovih zvezd.

Vesolje je neskončno,
da ne bi kdo zavzel
vesoljnih cest.

Vesolje je skrivnostno,
da mu ne bi kdo ukradel
zvezdnih gnezd.


DAN

Dan je pol obsijan
z zvezdami in na pol s soncem,
njegova leva in desna stran
se stikata z istim koncem.

Zato si podnevi preslika
zvezde v marjetke med travo
in v nočne tolmunu svetlika
luno, ki skače na glavo.

In noč se dneva dotika
in dan je v noč zatrapan,
in njuna najlepša oblika
dojenček- vsak dan nov dan!


POMLAD

Tenčice pomladne svile
zatirajo krošnje gaja,
pod dihom čudežne vile
zrak neba se pomlaja.

Pomladni ritem utriplje
v razburjenih krilih ptic,
svetlo metuljem mežikajo
nališpane glave cvetic.

V tihih gobinah srca
pomlad skeli kot bolezen.
Na sončnih lehah sveta
v brstičih poganja Ljubezen!


METULJ IN LOKVANJ

K lokvanju je priletel metulj.
"Kako si lep, leteči cvet,"
tiho zašepeče lokvanj,
"tvoj dom je svet stoterih potovanj!"
"Metulj sem, nisem cvet ..."
se nasmeji metulj
na krilih sinjih sanj.
"O da bi bil metulj,
vsak dan letel drugam,
moj cvet pa je pripet
globoko v mulj,
ne morem stran,
nikdar ne bom poletel v svet!"
"Tu si doma, zakaj bi šel drugam?"
nasmehne se metulj
in nežno sede nanj.
"Tvoji listi na vodi
so majhne zelene ploščadi
stopinjicam kačjih pastrirjev ,
čmrljev, čebel in metuljev,
tvoji cvetovi so ladje
tihim potnikom sanj ...
Vsak dan polepša dan
tvoj plavajoči beli cvet
in metulj ima krila zato,
da prileti in sede nanj!"


DREVESNA BAJKA

Na vsakem drevesnem listku
so v zelenožilnem tisku
drobno pisane besede
vsedrevesne abecede.

Tiho jih prebira veter,
zašepeče jih v eter,
preko jas, vrtov in host
veje drevnato skrivnost.

V krošnji jo šušte pretresa
glava vsakega drevesa
in jo odšumi naprej-
bajko korenin in vej.


ROŽA IN SMRT

Ko umre roža
in metulj, ki nad rožo lrti,
se svet spremeni
in postane grd.

Takrat vrt se rima na smrt
in nič več ne diši.
Ko umre roža,
na vrtu žalost vzcveti.


HALO, GOSPA SMRT

Halo, je tam gospa smrt? -
Prosim, nikar ne molčite,
moj dedek pri vas je zaprt
v vrtove, s tišino pokrite! -

Pravijo, da je čuden vaš vrt,
v njem dedek za zmeraj izgine ...,
jaz pa sem sam in potrt
brez dedkove ljube bližine ...

Halo, halo, gospa smrt,
povejte mi vsaj, kje živite,
vaš molk je črn in grd -
mar z nikomer ne govorite?

Halo, halo, gospa smrt,
strah me je take tišine -
res ste hudobni, gospa smrt,
in vaše srce - iz praznine!


SMRT JE OSAMLJENA

Smrt je osamljena.
Sredi ljudi
se sama prebuja
in sama zaspi,
če koga poljubi,
ga izgubi,
ko rožo poboža,
roža zveni,
ko se kože dotakne,
koža zbledi,
od njenih pogledov
zapro se oči,
ko dahne v besedo,
glas onemi
in tudi, o sanja,
med vse, kar živi,
bele rože samote sadi.


ŠIROKI SVET

Svet je strašno širok,
poln izgubljenih muc
in zapuščenih otrok,
ki ne najdejo sreče.

A tudi zanje sonce na nebu blešči,
da se svet ne stemni od nesreče! -


MAJHNI IN VELIKI ŽEPI

Majhni žepi
so žepni čudeži
čarobne kraljevine,
kjer je kralj stekleni gumb
in imaš maline
za rubine.

Veliki žepi
so odlagališče
za spomine,
kjer stekleni gumb
je izgubljeni raj
in maline
pajčevine.


MIVKOSNED

Mivkosned je kralj bogat.
On v peskovniku vsak dan
presipava drobno mivko
pest na pest in dlan na dlan.

Mivkosned je kralj bogat.
Si iz peska zida grad,
pravo majhno kraljevino
mivkosnedno mojstrovino.

Mivkosned je kralj bogat.
Ko zaspi, mu na blazino
od nekod skrivnostno zlat
seda mivkasti zaklad ...


HREPENENJE

Kaj se ujetju izmika,
zmeraj hiti v neznano,
če obstoji, hrepeneče vdiha
vonj daljave za svojo ramo?

Krilati konji hrepenenj
si išče mavrično stajo,
v čarobnem galopu srca
preskoči vsako ograjo.


OKO

Oko
za videnje in zrenje.

Uho
za poslušanje in za zvnenje.

Srce
oko je in uho
za hrepenenje.


LASTOVKA

Otožen svet,
osamljeno obzorje,
lastovka v jesen
leti čez morje.

Nebo veliko,
majhne so peruti,
v dalji slika sonca,
kot da se le sluti.


ODMEVI

Odmevi, odpevi v gorah,
v prepadnih stenah
odmevajo s polnimi pljuči,
pa jih nikoli ni strah.

Odmevi odpevajo
na flavto glasov
korakom gamsov
in šumenju slapov ...

Odmevi odpevajo
z globokim odpevom
glasovom bogov
in odmevom odmevov.

Odmevi nikoli ne spijo -
kot nimfa Eho živijo
ukleti v odmev sveta
brez počitka in sna ...


VEČERNA ROŽA

Zakaj svetlin
svoje zlate cvetove
odpira le v mraku večera,
ko sonce nič več ne sije,
čebela medu ne nabira.

Za nočne muhe in vešče,
ki se bojijo svetlobe,
za zlate zvezde na nebu,
da vidijo zemske vrtove ...


ZRAK

Zrak je življenje,
ki ga z dihom loviš.
Prozoren, neviden,
a od njega živiš.

Ko ga prvič zajameš,
v svet zakričiš,
svetlobo objameš -
takrat se rodiš.


MAJHNA PESEM O SMRTI

In dihaš in dihaš
ta čudežni zrak
in z dihanjem hodiš
z življenjem v korak.

Ko zajameš vse vdihe,
ko je zrak pretežak,
zvenš v lebdenje,
odsotnost in mrak.


NEBO

Nebi je odprta streha sveta.
Skozenj presevajo zvezde
in sonce prebuja dneve
na svetlih kotalkah zlata.

Kadar nebo je veselo,
je streha polna jasnine,
ko se zmrači in je žalostno,
za nadstreški oblakov izgine.

Nebo je odprta streha sveta
in sega v neskončne višine.
Včasih osamljeno do neba,
zajoče v nebesne blazine.


ZVEZDE

Zvezde žarijo kot okna
in tihe prostore vesolja,
vsaka zvezda je svetilnik
sredi vesoljnega morja.

Zvezde so zlate kresnice
v temi nebesnega polja,
svetlo sijoče vodnice
čez temne meje obzorja.

Na jutranjem nebu bledijo,
na nebu večernem žarijo -
večerno in jutranje lice
zvezde večernice in danice.

Včasih pa zvezde je strah
tišine na zvezdni cesti
in ugasnejo v zvezdni prah
za vekami sanj in povesti.


JADRO ZA SANJE

Branje je potovanje
na barkah besed prek tišine-
molčiš in poslušaš čenčanje
daljav in sveta bližine.

Kako si ščebečejo ptice,
kaj ulice mest govorijo,
o čem med travo cvetice
zaljubljencem v mraku dehtijo ...

In slišiš bajke drevesa
in pravljični rog iz davnine,
škripanje konice peresa,
ko s tinto drsi prek beline.

In zlat poprh pravljičnine
utiša zvoke vsakdanje
v čarobno pesem sanjine-
branje je jadro za sanje ...


NOČNI VRT

Rože vedo,
da je treba zvečer spati -
neslišno zaprejo cvetove
in utišajo cvetne glasove
ta majhnimi rožnimi vrati.

Še veter sme zgolj šepetati,
ko lunino zlato stopalo
plava nad spečo travo,
tam,kjer bo zjutraj sijalo
v rosni kopeli sonce zlato.


KAKO UMRE LJUBEZEN

Neslišno, kot da se le zdi,
ljubezen umira počasi,
z vsemi barvami tiho bledi
kot rože sonca na jasi.

Pravkar še listje zlate polti
se z jutrom obarva rjavo,
večer leže na mokre dlani
in srce se spara v daljavo.

Tuje strmijo znane poti,
ko prečkaš svojo tišino,
in strašno, strašno, strašno boli,
ko razpolavljaš bližino.


SAMOTA

Mama je ostala sama
v svoji kupoli tišine,
ne smeje, ne igra se z nama,
bratec pravi, da se gre spomine.

Ni lahko ostati mama,
če zmanjka očkove bližine,
saj svet je lepši, če objeta
zvečer zaspita med blazine.

V pravljici bi dobra vila
očka pričarala nazaj,
z mamo bi se poljubila
in v zraku zadišal bi maj.


KAKO RASTE TIHOTA

Tihota raste
tiho, še tiše,
razpreda veje
v tišinske niše ...

Tiho, potiho,
tihljavo rase,
tihotavo, potihem
se viha vase.

Tiho, tiho,
neslišno se pase
skozi molčeče tišinske jase ...

Navzgor, navzdol,
stran in v sredino
potiho rahlja se,
tihlja v tihnino ...

Tiho, potihem,
tiše, še tiše
se tihotapi
tiho se zbriše ...

Tiho, pssst! -
Do zadnjega s-tiha
neskončna tišina,
blazina brez diha ...


MAČJA TIHOTA

Moja muca posluša pesem,
čeprav je ne sliši;
njen svet, v gluhoto ujet,
postaja tih, vse tišji ...

Z brki si riše sled
zginulih glasov nekdanjih
in hrani oblike besed
v belih tišinskih panjih.

In kar naprej spet in spet
umiva svojo tišino,
upira vame sinji pogled
z neskončno mačjo milino ...


PRAVLJIČNO DREVO

Belo pravljično drevo
ziblje odcvetele veje,
z uspavanko hiti nebo,
ptica zlato listje šteje.

Že jutri kakor zlat nakit
bleščalo bo na travi
in v dalji kot teman privid
jesen v obleki rjavi.

In belo pravljično drevo
tam golo bo obstalo,
šušteče mavrično zlato
bo dežju sem postalo.


DESET IN DVE SKRIVNOSTI SVETA

Zakaj je sonce rumeno in zlato?
Da posnema sončnico, ki sije nad trato.

Zakaj so spominčice polne modrine?
Ker ima spomin srce iz sinjine.

Zakaj vrtnice med trnjem cvetijo?
Da jih teže utrgaš in dlje cvetijo.

Zakaj metulj seda na rože?
Tako se ljubezen dotakne kože.

Zakaj iz gnezd poletijo ptice?
Da tudi zemlja ima perutnice.

Zakaj je nebo modro in trave zelene?
Da so barve sveta lepo uglašene.

Zakaj so oblaki sredi jasnine?
Ker nebo si popravlja nebesne blazine.

Zakaj oceanom ne zmanjka vode?
Ker jo toči vesolje iz neskončne posode.

Zakaj se iz ščipa luna zmanjša v mlaj?
Da lahko zmeraj znova zraste nazaj.

Zakaj ure kažejo ure, ne leta?
Da čas počasneje bršljane opleta.

Zakaj malčki so majhni, mame velike?
Da je življenje prave oblike.

Zakaj sploh svet je in od kdaj?
Da ni prazen nič in lahko vprašaš Zakaj ...


KAM ODHAJA ČAS

Kam odhaja čas? -
Kdo ve, če sploh odhaja,
morda le pozabi na nas
in neklje sam zase traja.

Le za nas ga je zmeraj manj,
tako vemo, da obstaja,
in zmeraj znova, ko mine dan,
se nam zazdi, da čas odhaja ...


PESNIK IMA PRIJATELJA

Pesnik ima prijatelja
iz daljne ruske tajge,
ima lase iz zlata
in v očeh snežne bajke.

Z njim pesnik potuje tja,
kamor ne morejo vlaki,
nekam na drugo stran sveta,
ko da bi plaval z oblaki ...

Mimo tigra sibisrkega,
ki se pretika med snegom,
mimo jelenov z rogovi srebra,
ki tiho stoje nad bregom.

In kadar se Vitalkin smehlja,
pesnik uzre polarno zvezdo.
Nežno potihem jo sname z neba
in položi v pesem gnezdo.