Smrtna obsodba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Smrtna obsodba.
France Bevk
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/11 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prebral sem novelo, odložil knjigo, naslonil se komodno s prekrižanima rokama in pomislil. Novela je pisana lepo, živo, z vsemi onimi mikavnimi vrlinami, s katerimi opisujejo francoski pisatelji, ki zanimajo človeka in ga priklenejo nase, mu osužnijo srce in misli, da se nahaja v nekaki omotici. V tem stanju sem se nahajal jaz.

Snov je bila navadna, taka, kot jo opisujejo mnogoteri romani, bogato okrašeni s slabimi slikami. Nezakonskega sina iz »boljše družbe« pošljejo na deželo v rejo, kjer otrok zraste, postane kmet ali rokodelec in živi življenje kot vsakdo drugi, samo s to razliko, da ne ve za očeta in ne za mater. Srečna prilika nanese, da se oče in mati vzameta, po dolgih letih ju privede hrepenenje — ker sta brez otrok — v tisti kraj, kjer živi njun sin, dasta se spoznati, sin ostrmi, objamejo se, peljejo ga domov, napravijo v gospoda in roman je sklenjen.

Ne, ta pisatelj ga ni sklenil tako, najbrž zato, ker ni hotel biti slab pisatelj. Oče in mati se nista dala spoznati sinu, ki je bil priden in srečen mizar, naročevala sta pri njem pohištvo in ga hodila obiskovat, a spoznal ju je sin, prosil za njuno ljubezen, a utajiti sta ga hotela, iz egoizma sta ga zavrgla. Bruhnilo je iz njega vse tiho trpljenje sirote, oropane družinskega čustva in detinstva in mladosti — na strašen način ju je umoril. »Če bi bili porotniki vi, častiti bralci, ali bi ga obsodili ali oprostili?« To je zadnji stavek v noveli.

Strašni so ti pisatelji! Ne samo, da pišejo tako napeto, tako razburljivo resnično, da človeku, ki ni navajen tega, skoraj popokajo živci in ne končajo svojih novel tako, kot bi bilo želeti, lepo, pose mirljivo, no, sploh jih ne končajo, ampak pretrgajo kje v sredi, pa še napišejo na koncu ta stavek, tako neumen stavek! ...«

Kot je mislilo že sto in sto bralcev pred mano — knjiga je bila izposojena iz javne biblijoteke — sem pomislil tudi jaz in si nisem bil na jasnem, nikakor ne.

Zakaj ni razrešil tega jednostavno sam, zakaj da razmišljati nam, ko nismo vajeni misli, ko nismo zato postavljeni.

»Bil je obsojen na vislice; javno so ga obesili« — samo to in vsakdo bi zadovoljen odložil knjigo, s smehom v licih.

Porotniki! No, jaz sem bil ta trenutek porotnik. Kaj odločuje tu: talent, značaj, poglobitev v stvar samo, naziranje v svetu, sploh, ali morem soditi samostojno in nepristransko glede morilca, zakaj jaz sem človek posebej in nimam z morilcem nič skupnega, sem celo obče spoštovan in pošten človek ... No, no!

Najtežji poklic je soditi. Ali je sploh mogoče soditi? Ali poznamo zadnji vtripljaj njegove duše, tiste gonilne sile, ki ga je tirala k temu? Potem pa, moramo vsakaterega oprostiti. Ne, ne, človek bi razmišljal do blaznosti! ...

Mala, kakih dvesto strani obsegajoča knjiga, zavita v rjav papir, tiskana gladko v lepih jasnih črkah, se je zganila in dasi pose je to zgodilo prvič pred mojimi očmi, se nisem popolnoma nič začudil, da je spregovorila in dejala:

»Oprostite, gospod! Ampak ljudje sodijo vseeno, ker se opirajo na prazni stavek, da kar store po svoji vesti dobrega, je vse dobro. Nepolnosti in pogreška v ti nepopolnosti ne prizna nihče. Smešno je! Poglejte na prazni prostor mojega belega telesa koncem novele, kako je počečkan.«

»Res. Z različnimi pisavami svinčnika so tu zapisani nekateri stavki. Ali naj preberem?« — Sklonil sem se bliže.

»Ne, ni treba. Razložila vam bom sama. Jaz sem jim sicer hvaležna za te opazke, ki so mi v kratkočasje in zabavo mnogobolj, kot različne: ,Krasno!' — ,Izborno!' — ,Divno!' — ,Osel!' — ,Ni res!' itd., ki se berejo tu pa tam na robeh pri mojih sestrah. Ti stavki pa imajo vsebino. Poglejte prvi stavek. Napisan je z lepo pisavo, tenko, previdno. Uganite, kdo bi ga bil pisal?«

»Kdo? Kakšna gospodična ...«

»Blondinka je bila, pegasta, bleda v obraz in šibkega telesa, med branjem je pokašljevala in držala dišeč robec pred usti, najbrž jetična, zato se ne sklanjajte preblizu mene. Jaz ji nisem ugajala, vsaj izrazila se je tako proti prijateljici. Samo pri ti noveli je jokala. Potem je razmišljala ... Če bi bil njen oče porotnik in bi imel tega človeka soditi, padla bi bila na obraz pred njim in ga prosila, naj bi ga oprostil. Tudi največjega hudodelca bi oprostila, samo da bi jo ganil. »Jaz bi ga oprostila.« S kako dobrosrčno odvažnostjo je zapisan ta stavek. Kaj je zapisal drugi?«

»Nemarno je zapisano,« sem dejal.

»Komaj se da brati. ,Kdo je ta norec?' in besedica »oprostila«, ki jo je zapisala gospodična, je podčrtana od njega.

»Domišljav in ošaben človek, nevajen mišljenja, je bil. Bral me je površno, brskal je po meni, kot bi iskal bogzna kaj. Ko je zagledal pisavo gospodične, je konec novele preletel z očmi, zapisal smrtno obsodbo — ali ni obsodba to? — ni pa vedel, zakaj je obsodil, sploh niti pomislil ni, le oponirati je hotel, brez najmanjšega pojma o krivdi ali nedolžnosti.«

»Ali mislite pri vseh tako ?« sem s ponižno radovednostjo vprašal.

»Pri vseh teh, ki so izrazili mnenje na tem prostoru. Ali je mogoče izraziti pravično mnenje? Drugi so pustili prazen prostor in so odnesli le spoznanje nemožnosti sodbe. Poglejte stavek tretjega bralca. Kdo se zmeni za morilca in krivico ali pravico? Med temi ljudmi se je vnel prepir, pravo zmerjanje, in igrajo se z morilčevo usodo in pravico. Kaj je napisal tretji?«

»Zdi se mi, da je to odgovor na vprašanjem ,Kdo je ta norec?' Stoji zapisano: ,Kdo naj bi bil? Neumna žival!'«

»Zasmejal se je morda, zdelo se mu je zabavno celo. Četrti je pristavil: ,V besedi in rimi sem slišal glasiti: bolje neumen, kot brezsrčen biti!' Ta, ki sicer govori v prilog morilca, se zanj ni zmenil, odgovoril je onima dvema. Tudi peti ga je obsodil z eno samo nesramno besedo, a ko je bral novelo, je dremal.«

»Tu na robu je zapisan daljši stavek. Po pisavi in vsebini najbrž od katerega starega gospoda,« sem sklepal.

»Ne, stara gospa je bila, s sladkimi spomini na mladost, nervozna, učeča od jutra do večera. Njena hči me je imela, pa prišla sem nemilostno v starkine roke, ki me ni izpustila nazaj in me prebrala, nekatera mesta celo po dvakrat. Zapisala je na rob s tresočo roko in pri tem govorila z razburjenim, piskajočim glasom:

,O ne, jaz bi ne mogla morilca nikdar oprostiti, temmanj, ker sta stariša hotela po praviti svoj pogrešek, ga skrivaj podpirala in mu hotela dobro.' Ta sodba je najbolj enostranska in krivična. Dajala sta mu le zasluženi denar, srca, materinstva, očetovstva mu nista hotela dati.

Ni mogoče izreči sodbe. Neizrečena obsodba je najhujša obsodba. Če bi vprašali vsakega posameznega zločinca, kaj je zaslužil, ali si ne bi prisodil dostikrat ostrejšo sodbo? No, ali je mrtev ta morilec, ali so ga obsodili k smrti.«

»Kdo more vedeti?«

»Obsojen je bil in umorjen! Če- bi danes živel ta pisatelj, bi lahko končal novelo. Zapisal bi: ,Da, mi bi ga umorili, zakaj morilca bi ne mogli nikdar oprostiti, temmanj, ker sta oče in mati hotela popraviti svoj pogrešek in mu želela dobro; a kdor bi ga oprostil, ta bi bil norec in neumna žival!' Basta!«

Knjiga je umolknila. Nazadnje se mi je zdelo, da niti govorila ni. Zdramil sem se, sloneč globoko nad knjigo, oči uprte v počečkani konec novele ... Zaprl sem knjigo in šel na prosto.