Smrtna obsodba (Jože Zavertnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Smrtna obsodba
Jože Zavertnik
Izdano: Proletarec, Chicago, 1906.
Viri: Proletarec, 1906, št. 2 in 3.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dasi je bilo še zgodaj, ko je pridrdral vlak na postajo B., vendar me je čakal moj prijatelj na železniškem peronu.

Prijatelj se je držal nekako resno, ko sva sedla v voz, v katerega sta bila vprežena dva čila konjiča. Pogledal sem mu v obraz, in ga vprašal po njegovi nenavadni resnosti, kajti znam mi je bil kot vesel človek, kojemu so le malokaterikrat resne gube temnile njegov obraz.

»Vidiš,« pričel je prijatelj,« predno naju potegneta konjiča domov, bode N. N., končal na vislicah.«

»Pa radi tega se vznemirjaš!« vprašal sem ga znova, da bi zvedel, česar je zločinec zakrivil, da mora končati na vislicah.

»Res, zamorec je,« pričel je pripovedovati prijatelj, »ali dokazali mu pa vendar niso, da je on umoril bogato kmetico in njena otroka. On vse taji, vsi dokazi, katere je navedel državni pravdnik, se pa opirajo le na indicije. Vlic temu so ga obsodili na smrt in danes v jutro bode smrtna ibsodba izvršena.«

Po kratkem molku je zopet nadaljeval, »Vidiš, vprav dokazi, ki slone na indicijah niso nič vredni. Kdo lahko dokaže, da je zamorec res morilec? Ali ni to strašno, če bode moral zamorec po nedolžnem umreti na vislicah? To bi bil grozen, strašen justičen umor! Najbolje je, da se smrtna kazen odstrani, s tem bi bil vsak justičen umor izključen.«

Mejtem sva se pribijala domov. Ko sva vsedla k zajuterku, je prijatelj prišel znova pripovedovati.

»Imava še dve uri časa, predno se odpeljeva na lov. Dokazati ti hočem, da bi sodniki ne smeli nikogar obsoditi v smrt, če bi imeli še tako odločne indicijske dokaze: Bilo je l. 19-. . ., ko jo strel na voglu Clark in Madison ulice zvabil ljudi k oknu in na ulico. Na voglu Clark ulice je bila lepa gostilna, v kateri se je večkrat kegljalo pozno v noč.

Komaj je počil strel so igralci planili na ulico in našli so na križišču, kjer je počil strel, gručo ljudi, ki je krepko držala nekega kmeta iz okolice, sredi gruče je pa ležal človek, vstreljen v čelo, poleg njega pa revolver. Kmalu je bil na mestu policijski voz. Dozdevnega morilca so odpeljali v ječo, mrtveca pa v bližnjo mrtvašnico.

Nekaj tednov kasneje se je pričela obravnava. Kmet je tajil, da ni storil zločina, da je šel proti križišču, da bi tam počakal voz poulične železnice. Kar je počil strel in pospešil je korake, da bi videl kaj je vzrok streljanju. Tu pa zagleda svojega soseda, s katerim sta živela v sovražtvu, ker mu ni hotel dati svojo hčer za ženo, s prestreljeno glavo ležati v krvi. Prvi hip se je vstrašil in hotel je zbežati, ker se je bal, da bi njega imeli za morilca. A tu so ga pa novodošleci prijeli.

Porotniki mu niso verjeli, ker so vedeli, da je živel v sovražtvu s svojim sosedom. Pokazali so obtožencu revolver, katerem je bilo njegovo ime. Na vprašanje državnega pravdnika, li pripozna revolver za lastnino svojo, je pritrdil, a izjavil, da ne ve, kako je njegov revolver prišel na osodepolno mesto, ker se dobro spominja, da je revolver ostavil doma, ko je v jutro odšel v mesto. Porotniki so ga jedneglasno spoznali krivim, sodnik pa je izrekel smrtno obsodbo, katera se je v jeseni istega leta zvršila nad njim v okrajni jetnišnici.

Isti dan, ko se je imela zvršiti obsodba, se je pripeljal iz okolice star kmet in je zgodaj zahteval, naj mu dovolijo vstop pri guvernerju, ker mu ima povedati važno novico. Komaj je kmet vstopil, je pričel na hitro pripovedovati, da pravi morilec pri njemu v hlevu umira, naj se smrtna obsodba prekliče. Pripoved kmeta se je glasila povsem verojetna. Guverner je stopil takoj k telefonu, da bi preprečil usmrtenje nedolžnega človeka. A bilo je prepozno.

Policija, ki je odšla takoj na lice mesta, je našla pravega morilca le še malo živega. Bralo se mu je na lici, da mu je kmalu umreti. S težkim glasom je pripovedoval, da je bil prišel iz zapada. Pred mestom je skočil z tovornega vlaka in šel v bližnjo kmečko hiško, da bi si izprosil kaj za jesti. Hiša je bila zaprta. Vlomil je s silo. V neki omari je našel malo surovega masla in kruha, katerega je hlastno pojedel. Oziraje se po sobi, je zagledal na steni revolver, katerega je takoj vtaknil v žep, da ga v mestu proda.

Po mestu je taval ves dan, zaman ponujal revolver. Nihčega ni hotel kupiti. Prišla je noč, gladni želodec se je oglašal čimdalje glasnejše. Sklenil je, da prvega pasanta z revolverjem prisili, da mu izroči denar.

V tem razmišljanju je prišel na vogal Clark in Madison ulice, kar zagleda precej čudno oblečenega človeka. Hitro mu zakliče: Roke kviško! A tujec mesto, da bi ga vbogal, je segegl v žep. V tem hipcu je pa sprožil revolver. Tujec je padel, on je pa zbežal v prvo, temno, postransko, dovozno pot. Večkrat se je hotel sam naznaniti, a imel je strah pred smrtno kaznijo. A sedaj, ko je zvedel, da bode nedolžen človek mesto njega umrl, se je odločil povedati resnico, če ga tudi čaka sramotna smrt na vislicah.

Tako približno se je glasila izpoved pravega morilca. V jetnišnico ga niso prepeljali več, ker je kake pol ure kasneje v hlevu umrl. Obravnava proti po nedolžnemu obešencu se je pričela znova. Seve je bil sedaj oproščen, ko je bilo prepozno. A mati njegova, oče njegov je že pred leti umrla, je zblaznela in biva sedaj v blaznici, dokler jo smrt ne bode rešila vseh muk.