Smrt (Tomaž Šalamun)
| ← Bill | Smrt Ambra Tomaž Šalamun |
Kras → |
| |||||||
Kopljem, posledica sonca. Zmoči se aura,
zrno noči. Lišček vidi v mojem očesu
steno, dolgočasi ga. Jaz sem blitva,
princeske se hranijo z glavo, in kaj ti
bo šumeči sladkor, če ni čustev. Veverica
v loku, ko skoči z veje, izgubi sinovstvo.
Njen sivi kožušček gre nazaj. Kot marmelada
se zapodi v Keplerja, Ptolomeja in ga brca
v trebuh oblastno in nežno, v kosih jé.
Spomin likvidira z utripi vek. Kaj maže
nož na kruh? Vgrajeni v steno, vzdržite.
Mortuarij, rušeča se skladovnica drv,
prah, ki ga dvignejo vranci po makadamu,
kot se hraniš, umiraš. Z ogromno macolo, v
fresko jedikujé. Da se sliši, pridela
hrano, pozabi, kot kmetje, ki v zadnjem
utrinku svetlobe pred smrtjo zaokrožijo svoj
grunt, ki ji ga predajo, topla v ustih.