Kras
| ← Smrt | Kras Ambra Tomaž Šalamun |
Mlaskajte ga Japonci, Zefirelli! → |
| |||||||
Razpadam, ljubljeni, mi manjkaš.
Ovčke brez zvončkov se kotalijo.
Potok trga meso. Otrok stiska ribe.
Umit je in zaspan. Prste meče kot biče.
Obesi se ti za vrat in skoči na dlani.
Druga stopnica je rama, potem glava.
Njegovi razkavi podplati zabolijo na
čelu. Malo. Razporeja, trga lase.
Zgoraj je še zid, potem ograja z žico.
Opre se z lakti. Palec briše sol.
Pleza. Kašlja, pljuva, pleza. Zid je
ozek. NI tako širok kot Kitajski zid.
Otrok se sonči. Prekrijem ga s papirjem
iz časopisov in steklom. Bizarno mu
zavežem nogo nad kolenom s kito. Odsekanim
pramenom las. Spodnji del manjka. Ni
jasno, s čim lase obtežim. Jih zavežem
skozi zid? Levo koleno se upogiba, desno
trza. Sonce se odbija od šip avtov.
Bodo teren prodali? Če bi nas odplaknilo
in bi nas voda nosila do škrbine,
bi nas kamni ne sprejeli? Bi se
raztrgala koža, obleka, bi se raztrgala?
Bi bruhnili s Timavo v morje? Obrnili
obzorje proti sebi? Kje si? Med dušikom?
V žveplu? Dišiš mi, ker ti puščam
kri. Lešniki so se vneli in gorijo
kot maslo. Moj rum si. Moja fondue.