Mlaskajte ga Japonci, Zefirelli!
| ← Kras | Mlaskajte ga Japonci, Zefirelli! Ambra Tomaž Šalamun |
Konkavna → |
| |||||||
Vedra ne zjasnijo tvoje kinte. Polivam oblok
neba. Žica. Trakija. Leopardi. Glina med
očesom in veko. Od kod, misliš, da se ti
vzame? Od mojega šivanja s tvojim orodjem,
iz mojih toplih oči. Meni spomin kuri pek,
njegovo zavezovanje traka. Njegovo bicikliranje
v trebuh mesta, zjutraj, kot pri Balzacu.
In potem čez obrežja Save. Nov val peska.
Jagnje, oko življenja, si vesel in srečen?
Vališ se, vališ se po prahu puščav,
modrikast, obtolčen od vrtinca in grobe
dlani mojega srca. Da traja. Da hlapiš v
mošus, žlička sladkega. Kot klobuk se sploščil.
Kot skrušena elektrarna, ki jo je skupaj s
tvojimi kovčki pohodilo moje svetlo morje, da
ostane dokument zvokov in kako si se sključen
ozrl navzgor. S prstom, s kolenom sem te utrl za
desetletje, dokler ne boš spet izvrel kot Kristus.