Slovenski soneti
| ← Slovenska pesem(Jarc) | Slovenski soneti (Lirika) Miran Jarc |
Večni vrtnar (Jarc) → |
Pesem je sestavljena iz pesmi iz ciklov Trije soneti in Iz cikla slovenskih sonetov.
| |||||||||
| Poglavja | I II III IV V VI • dno |
I
[uredi]Ne móti me, ne moti té tišine.
Zdaj mrak je v svoje varstvo vzel zemljó.
Ne kliči dneva! Mar ti pretežko
v samoti je nositi bolečine?
Mrtví so travniki in prazno pólje,
daljinski veter briše prošlost z njih,
še mojo naj izbriše ... Svet je tih,
tak tih, da slišim kri, ki v meni polje.
Kri Trubarja in Gubca, ki se bije
z onstransko vdanostjo žené Marije
za žitja našega poslednji obraz ...
Doklej se bomo v tej usodi trli,
le s pesmijo na ustnih trudni mrli?
Zemlja molči. O, čudno nem je čas ...
II
[uredi]Budim se kot iz môre: časov beg
obstal je ... O kje ste naši velmožjé,
kako ste varovali nam mejé,
da siroteli smo iz veka v vek?
A matere se bdeče sklanjajo
nad zêmljo domačijo, nad družino,
iz roda v rod prenašajo davnino ...
Za koga jo zvestó ohranjajo?
O dediči nesrečne Lepe Vide,
device Bogomile, Črtomira,
otroci plahosti, mrakú, molčanja!
Kaj v nas res sveti ogenj že umira?
Čemu vsa potrpljenja, žrtvovanja?
Na nas naj že vihar poslednji pride!
III
[uredi]Kakšne nas neki najde zadnja žetev,
sprašujemo se ob polnočni uri,
plašnì zapiramo hiš svojih duri,
a z jutrom gremo spet na novo setev.
Živimo, kakor da nam čas je večnost
(mar se drevo za svojo rast sprašuje?)
možak pri vinu ves svet premodruje,
kdo bi glavó prodajal za povprečnost.
Mar so Kitajci, ki jim korenina
zaraščena je v zemlji prav v srcé?
Je kačjo pila naša kri modrost?
O, ta zemljíca večna je ledina,
vsak rod ponavlja grehe in gorjé
očetov, in odpovedi bridkost.
IV
[uredi]Kot človek brez imena, ki prodaja
bolnikom svojo kri, živalsko živ,
a sam — kaj mar mu kdaj in kje bo zgnil —
hudiču po beznicah se prodaja.
Kakor menih, ki davno že na svet je
pozabil, ves zamaknjen v svoj privid,
in zdrzne se le, če v kotiček skrit
vdre zmagovitih ljudstev hrup in vretje.
Prostaki in sanjarji hkrati spimo
sredi Evrope — glas nam je šibak,
podoba spačena, in še ne znamo,
da svojsko morda prav zato živimo.
Smo zrno mar, ki se zakoplje v jamo,
in se nekoč razvname v plod težak?
V
[uredi]Čemu si, o, neznani Mojzes, nas
poselil po deželi tej nesrečni,
kjer hiramo jetniki vekovečni,
kjer nas oží in redči strogi čas?
Čemu Orfej si s pesmijo nam zdražil
slovensko dušo uro že poslednjo,
brez tebe bi minili nezavedno,
nihče poslej nas ne bi več sovražil.
In če še vendar nočemo umreti,
usodovec, pokliči nam vodnika,
ki naše nam poslanstvo naj razgrne,
da zadnji še dvomljivec se spreobrne,
ker sila mračnih časov je velika,
ker moramo in hočemo živeti!
VI
[uredi]Tu so razpotja narodov, svetóv ...
Zajeti smo med hribe in doline,
pogled doseže zdaj samo planine,
naprej — še sen je danes negotov.
Pomúdi se pri nas: morda tihota
vasic in v sé pogreznjenih ljudi
ti kot posebna pesem zazveni,
če nisi vedel še, kaj je — tesnôta.
Obišči mesto: tam ti zaječi
iz naših medsebojnih sporov, zmag
kot nisi ga poznal še — skrit obup.
In vendar nas še ni razkrojil strup:
četudi nas duší zlih časov mrak
— zvok naše govorice nas živi.
VI
[uredi]Zdaj sem samo uho sveta. Dovolj
si se oko napaslo po lepotah
pokrajin tujih. Po vseh teh samotah
besed sem naših žejen bolj in bolj.
Doma sem spet med govorečimi,
ne maram biti vse življenje mrk.
Tu rajši sem pastir (kot dél je Grk),
kakor vladar nad večno spečimi.
Pozdravljen … Bog daj … se srečujemo.
Bo vreme? Vedi vrag! Kot hoče Bog …
A nihče ne drži tu križem rok.
In kosa se zabliska, pade klas,
zdaj nič več mračni ne modrujemo,
zdaj sonce se razliva preko nas.