Trije soneti
| Trije soneti (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
| |||||||||||||
Ne móti me, ne móti te tišine:
zdaj mrak je v svoje varstvo vzel zemljó.
Ne kliči dneva! Mar ti pretežko
v samoti je nositi bolečine?
Mrtví so travniki in prazno pólje,
daljinski veter briše prošlost z njih,
še mojo naj izbriše ... Svet je tih,
tak tih, da slišim kri, ki v meni polje.
Kri Trubarja in Gubca, ki se bije
z onstransko vdanostjo žené Marije
za žitja našega poslednji obraz.
Doklej se bomo v tej usodi trli,
le s pesmijo na ustnih trudni mrli?
Molči mi zemlja ... Čudno nem je čas ...
— — —
Budim se kot iz môre: časov beg
je obstal ... O kje ste naši velmožjé,
kako ste varovali nam mejé,
da siroteli smo iz veka v vek?
A matere se bdeče sklanjajo
nad zémljo domačijo, nad družino,
iz roda v rod prenašajo davnino ...
Za kóga jo zvestó ohranjajo?
O dediči nesrečne Lepe Vide,
device Bogomile, Črtomira,
otroci plahosti, mrakú, molčanja!
Kaj res v nas sveti ogenj že umira?
Čemu vsa potrpljênja, žrtvovanja?
Naj že na nas vihar poslednji pride!
— — —
Tu so razpotja narodov, svetov ...
Zajeti smo med hribe in doline,
pogled doseže še samo planine,
naprej — še sen je danes negotov.
Pomúdi se pri nas: morda tihota
vasic in v sé pogreznjenih ljudi
ti kot posebna pesem zazveni,
če nisi vedel še, kaj je — tesnôta.
Obišči mesto: tam ti zaječi
iz naših medsebojnih sporov, zmag
kot nisi ga poznal še — skrit obup.
In vendar nas še ni razkrojil strup:
naj je teh časov zlih še bolj gost mrak
— zvok naše govorice nas živi.