Trije soneti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Trije soneti (Jarc))
Jump to navigation Jump to search
Trije soneti
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 57/ 8 (1937), 505–506
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ne móti me, ne móti te tišine:
zdaj mrak je v svoje varstvo vzel zemljó.
Ne kliči dneva! Mar ti pretežko
v samoti je nositi bolečine?

Mrtví so travniki in prazno pólje,
daljinski veter briše prošlost z njih,
še mojo naj izbriše ... Svet je tih,
tak tih, da slišim kri, ki v meni polje.

Kri Trubarja in Gubca, ki se bije
z onstransko vdanostjo žené Marije
za žitja našega poslednji obraz.

Doklej se bomo v tej usodi trli,
le s pesmijo na ustnih trudni mrli?
Molči mi zemlja ... Čudno nem je čas ...

— — —

Budim se kot iz môre: časov beg
je obstal ... O kje ste naši velmožjé,
kako ste varovali nam mejé,
da siroteli smo iz veka v vek?

A matere se bdeče sklanjajo
nad zémljo domačijo, nad družino,
iz roda v rod prenašajo davnino ...
Za kóga jo zvestó ohranjajo?

O dediči nesrečne Lepe Vide,
device Bogomile, Črtomira,
otroci plahosti, mrakú, molčanja!

Kaj res v nas sveti ogenj že umira?
Čemu vsa potrpljênja, žrtvovanja?
Naj že na nas vihar poslednji pride!

— — —

Tu so razpotja narodov, svetov ...
Zajeti smo med hribe in doline,
pogled doseže še samo planine,
naprej — še sen je danes negotov.

Pomúdi se pri nas: morda tihota
vasic in v sé pogreznjenih ljudi
ti kot posebna pesem zazveni,
če nisi vedel še, kaj je — tesnôta.

Obišči mesto: tam ti zaječi
iz naših medsebojnih sporov, zmag
kot nisi ga poznal še — skrit obup.

In vendar nas še ni razkrojil strup:
naj je teh časov zlih še bolj gost mrak
— zvok naše govorice nas živi.