Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878/Predgovor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878
Predgovor.
Jernej Andrejka
Zgodovinske črtice o Bosni in Hercegovini.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Predgovor.[uredi]

Bosna in Hercegovina, te dve lepi deželi, ki postajata od dne do dne lepši in dragocenejši biser v vencu starodavne Avstrije, sta bili, predno ji je zasedla avstrijska vojska, širšemu svetu malo znani pokrajini; malokdo je potoval po njih, ker se mu je bilo vsak hip bati za svoje življenje.

Po zasedbi teh dežel se je to na enkrat izpremenilo. Kakor se razlije voda, ki jo izliješ vrh okrogle strehe na vse strani, tako so vreli zdaj od vseh krajev različni avstrijski in tujezemski učenjaki v to balkansko Švico, da si jo dobro ogledajo in vsestransko preiščejo. Kmalu je izšlo mnogo knjig, v katerih so temeljito opisani krvavi boji izza osvojitve, posebnosti močnega in korenjaškega ljudstva ter redka krasota teh dežel. Na tem polja so se najbolj odlikovali Nemci; na Slovenskem pa se ni oglasil žalibog nihče, ki bi bil kaj več napisal o teh pokrajinah in njiju junaški priboritvi. Izvzemši one kratke, po večjem pač lepe jedrnate odlomke, ki so raztreseni po raznih listih in knjigah, se ne moremo ponašati z nikakim obširnejšim spisom o tem predmetu, zlasti ne s takim, ki bi bil izšel v posebni knjigi.

Pri nas Slovencih se piše ravno na vojaškem polju v obče prav malo, kar pa vsekakor ni prav. Saj je vendar sploh priznano, da so naši fantje najboljši bojevniki; zakaj bi tedaj ne slavilo in odkrilo domače pero slovenski domovini njihovega junaštva in njihovih redkih vrlin?

Ko sem se udeležil v vzglednem kranjskem 17. pešpolku bosenske zasedbe ali okupacije, sem si bil vse večje in imenitnejše dogodke zapisal v svoj dnevnik. Le-ti je ležal celih petindvajset let med zaprašeno šaro in gotovo bi bil ležal še zdaj, da me niso pregovorili nekateri prijatelji ter privedli do drznega sklepa, oh priliki petindvajsete obletnice bosenske zasedbe stopiti z njim v javnost. Izkušajoč izpopolniti ter deloma tudi razjasniti svoje zapiske, sem vpletel med nje nekaj dogodkov, ki sta jih doživela rojaka podpolkovnik Božidar Drenik in stotnik Jakob Modrijan. Za njiju prispevke se njima srčno zahvaljujem na tem mestu. Bosenske običaje popisujoč, sem dodal lastnim izkušnjam nekaj opomb, ki sem jih posnel po knjigi Adolfa Strausa. (Bosnien, Land und Lente.)

Boji na črti od Broda do Sarajeva in oni v Hercegovini so posneti po uradnem glasilu in po zgodovini dotičnih krdel.

Te moje skromne črtice so namenjene junakom, ki so se hrabro udeležili zasedanja Bosne in Hercegovine; ako še živé in prečitajo ta spis, obudé se jim naj a ponosom spomini na njihove junaške čine; prešine naj jih trdna zavest, da ne bodo ti čini nikdar pozabljeni; onim pa, ki jih krije že črna zemlja, naj bodo moje vrstice nekak preprost spomenik. Dalje podajam to knjižico onim našim krepkim fantom, ki so že ali še le postanejo vojaki, ter želim, da bi črpali iz činov svojih hrabrih prednikov krepko izpodbujo in vnemo za izpolnjevanje svojih dolžnostij. Slednjič posvečujem svoje skromno delo celemu narodu slovenskemu, posebno pa onim slovenskim materam, katerih sinovi počivajo v hladni zemlji blazne Bosne in Hercegovine; le-té naj se tolažijo s tem, da so njih sinovi našli v izvrševanju svojega, vzvišenega poklica junaško smrt in da bodo v zgodovini slovenskih polkov in bataljonov živeli na večno.

Snov tega skromnega dela je mnogolična; možno je torej, da najde vsakdo izmed častitih bralcev nekaj, kar mu utegne ugajati in ga razvedriti. Marsikdo bo pa tudi posnel iz teh črtic kaj poučnega ter si lahko to in ono obrne v svoj prid.

Tvarino sem razdelil v dva dela; prvi govori o bojih, drugi pa o mirovnem delovanju naših vojakov po zasedbi in o običajih bosenskih prebivalcev.

Razširjaj se torej, knjižica, med junaškim slovenskim narodom in mu povej pred vsem, s koliko potrpežljivostjo in vdanostjo so slovenski fantje prenašali vse nadloge in težave v Bosni in Hercegovini, in kako hrabro in neustrašeno so se borili njegovi sinovi pod staroslavno avstrijsko zastavo za cesarja, domovine in vere čast!

Na Dunaju, meseca malega srpana 1903.