Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878/Dodatek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Četrti bataljon 17. pešpolka v Hercegovini. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878
Dodatek.
Jernej Andrejka
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dodatek.[uredi]

Turški običaji.[uredi]

Turški harem.[uredi]

Žene mohamedanske vere živé v Bosni in Hercegovini povsem tako, kakor sploh vse mohamedanke na Turškem, verske običaje pa izpolnjujejo še strože kakor prave Turkinje.

Bosenske mohamedanke so zelo pobožne in z malim zadovoljne; one se ne izprehajajo po ulicah, ne zahtevajo nobenih posebnostij ter prenašajo s čudovito vdanostjo vse neprilike svojega življenja, ki jim nudi le malo veselja in užitka. Vedno sedé doma, in sicer v odkazani jim sobi, ki je dostikrat samo štiri korake dolga in ravno toliko široka. Ta izba se imenuje »harem« (soba za ženske).

O haremu imamo čudne pojme. Zdi se nam, da mora to biti soba, polna lepih mehkih klopij ali »zof«, krasnih zrcal, ki se v njih leskeče tisoč in tisoč lučic, kamor vodijo skrivna vrata, skoz katera prihajajo in odhajajo najlepša ženska bitja tega sveta i. t. d. Tak harem se morda nahaja na dvoru turškega cesarja ali sultana v Carigradu, ali v Bosni temu ni tako.

V bosenskem haremu ne vidiš nobenega hišnega orodja; po tleh je razprostrta plahta, črez njo so pogrnjene večinoma že raztrgane preproge. Ob stenah stojijo nizke in precej široke lesene klopi, na katerih se sedi, pa tudi lahko spi. Sredi stropa visi svetilnica, ki se zvečer prižge le za malo časa. Okna so zadelana z lesenim omrežjem, vrh tega pa še zagrnjena z zavesami, ki so z belimi ali pisanimi cvetlicami okrašene. Zaradi teh ovir je po dnevi v haremu tak mrak, da more v njem delati le tisti, ki je vajen temine.

Obraza turške ženske ne obseva nikdar zlato solnce; doma ga ne pusti v sobo, zunaj pa se zakriva pred njim; zato so mohamedanke brez izjeme jako blede.

Turkinja stopi v deviški mladosti v harem; tu preživi vse svoje žive dni kot ujetnica in ga zapusti še le, ko jo nesejo k pogrebu.

Harem smatra Turčin za sveti kraj, tujcem je vstop strogo prepovedan; še celó soprog ne sme vstopiti, kadar ima soproga ženski poset ali obisk. Da so gostje pri soprogi, spozna mož po opankah, ki jih puste prijateljice zunaj harema.

Če mohamedanska hiša nima več prostora kakor 10 štirijaških metrov, se odmeri pet metrov za harem, drugih pet pa za »selamlik« (soba za moške). V selamliku prebiva gospodar s sinovi, v haremu gospodinja s hčerami. Harem je dostikrat tako razdejan in vetrovit, da bi naše ženske v njem po zimi gotovo trepetale od mraza, a bosenske Turkinje, ki so tega vajene, prenašajo z veliko potrpežljivostjo vse pomanjkanje, telesne muke in revščino. Ta velikanska vdanost izvira iz slepega zaupanja v turško vero.

Bogati turški begi zidajo za svoje ženske posebne dvorce, včasi pa zgradi tudi več bratov skupaj za svoje žene in odrastle hčerke lastne hiše.

Možitev in ženitev.[uredi]

Ko je mohamedansko dekle izpolnilo 12. leto, začnejo stariši že misliti na možitev, in sicer zato, da se čim prej mogoče iznebijo bremena v haremu in pa skrbi, ki jim jo dela nadzorovanje hčerke. Turki mnogo drže na neomadeževano dekliško ime.

Ker se tudi turško dekle, kakor omožena turška ženska, moškim ne sme kazati, pride redkokrat po njo mladenič sam iz lastnega nagiba. Pri možitvi posreduje navadno dekletova sorodnica. Turško dekle ni izbirčno, pa saj tudi ne more biti, ker nima lastne volje.

Zakon se smatra pri Turkih za verski čin. Le sem in tja se zaročita ljubljenca na ta način, da ženin odpelje ali ugrabi nevesto.

Bosenski mohamedanci se zaročajo na tri načine.

Prvi način, ki je pri revnejšem ljudstvu v navadi, je zaroka s strelom. Ta obstoji v tem, da dekle in fant, ki se že prej poznata, skleneta, da jo snubač ugrabi in odpelje na svoj dom.

Fant, ki to namerava, pové svoj namen prijateljem in se potem napoti k hodži (turškemu duhovniku) in mu naznani, da bo ta in ta dan ob 10. dopoldne ugrabil dekle in ustrelil s samokresom. Hodža si naznanilo zapomni in ne pove o tem nikomur nič.

Določenega dne si mladenič potisne nabiti samokres za pas, zasede konja in jaha pred hišo svojega dekleta, ki ga zakritega obraza pričakuje. Snubač (ropar) posadi izvoljenko na konjiča in oddirja.

Kakih 600 korakov od hiše dekletovih roditeljev potegne mladenič samokres izza pasa in ustreli v zrak; nato ustrelé tudi ugrabeževi prijatelji, ki so se postavili med tem na mnogih krajih mesta ali vasi.

Ti streli naznanijo celemu kraju, da je bilo neko dekle uropano.

Dolžnost hodže pa je zdaj, da o tem ropu ali unosu obvesti po slugi dekletove stariše.

Mladenič pelje svojo izvoljenko v harem, jo pusti tam samo in gre v izbo, kjer se že zbirajo njegovi prijatelji.

Kakor hitro zvedó dekletovi stariši to novico, hité vse ženske sorodnice k njim. Če tudi bi jim ta možitev ne bila po godu, se morajo zdaj vdati; zakaj za deklico bi bila velika sramota, ako bi se morala povrniti k roditeljem, mladeniču bi pa pristojala tudi pravica, zabraniti vrnitev.

Ker bi se za dekle pozneje težko dobil drugi ženin, se stariši pri takih okolnostih skoro vedno vdajo.

Harem, kjer zdaj biva ugrabljenka, je kmalu poln turških radovednih žen. Prvo delo teh je, da dobro skopljejo dekle in oblečejo, oziroma ji velijo, da obleče bele hlače (salvar), bele nogavice (čorab) in bel oprsnik (ičerma). Potem jo peljejo v kot sobe in tam dekle dolgo moli zahvalno molitvico. Vse prisotne ženske pa si umijejo noge, se poslovi od deklice, ki tiho sedi na preprogi, ji polagajo svojo desnico na glavo ter mrmrajo kratko molitvico.

Dve ženski ostaneta dva dni pri deklici. Med tem ženin ne sme obiskati svoje prihodnje žene, ampak se zabava s svojimi prijatelji v sosednji sobi, je vedno praznično oblečen in veli dati vsakemu, ki vstopi, čašo sladkorjeve kave.

Ugrabljeno dekle mora prenašati celih sedem dnij precejšnje muke; jesti sme le enkrat na dan, in sicer zvečer, a piti ne dobi ves dan nič. Petkrat na dan se skoplje in ravno tolikokrat opravi svojo pobožno molitev.

Sedmi dan se zopet zberó žene; pri vstopu ji namigujejo s poljubom, jo zopet skopljejo, zraven molijo in pojó. Nató jo oblečejo v praznično obleko, in sicer ji dadó namesto salvaija dimije (mahadralaste hlače), vrh tega bogato pretkano srajco, ji pristrižejo lase spredaj in vzadi ter položi na glavo z zlatom obrobljeno čepico (fes) in ruto, obšito s cekini (dukati).

Dekle se vrže potem na obraz, ostane več ur v tej legi in opravlja svojo molitev. Med molitvijo zapuste turške ženice neopaženo harem. Še le zdaj vstopi ženin, vzdigne in objame svojo izvoljenko. Taka poroka je precej romantična, in škoda, da je dandanes le malo še v navadi.

Drugi način zaroke je mnogo lažji. Sorodnica turške deklice si poišče vrlega fanta, ali pa mladeničeva sorodnica lepega dekleta.

Ta posredovalnica pokliče mladeniča k sebi ter mu zakritega obraza razloži svoj namen, mu pripoveduje, čigavo hčer mu hoče nakloniti za ženo, mu večkrat prešteje na vseh desetih prstih vse dobre in lepe lastnosti, naglasa dvajsetkrat sramežljivost in krotkost ter omeni marsikaj o doti, rodbini dekletovi in o veselju zakonskega življenja; če pa vse to nič ne pomaga, ga še opominja na turško vero, ki ukazuje zgodnje zakone. Turkinja obdeluje in prigovarja tako dolgo, da se mladeniču slednjič vendar le omehčajo srce in možgani in ga pridobi za svoj namen.

Kakor hitro se je prepričala, da ima mladenič resne namene, pove to dekletovim starišem. Potem se določi dan, kdaj more mladenič videti deklico in jo občudovati, ne da bi imela obličje zakrito. Kdor je imel priliko videti, kako se turške žene ali deklice na ulicah vedejo napram tujcem, kako ves život kakor v kako vrečo zavijajo, da še celo sin ne spozna matere; kdor je izkusil, kako spoštujejo turški možje to navado, ta še le razume, kaj se pravi videti odkriti obraz turškega dekleta. Ker pa ta ogled že skoro pomeni zaroko, se turški mladenič odloči zanj le tedaj, kadar mu je nevesto priporočila taka žena, na katero se more popolnoma zanesti.

Tak ogled se vrši tako, da pride mladenič v selamlik starišev. Po kratkem pogovoni z očetom, vstopi deklica odkritega obraza, okičena z ovratnikom, na katerem vise cekini, ter ponudi mladeniču čašo kave, ki jo je sama skuhala. Mladenič ji vzame sam čašo iz rok: kolikor bolj mu dekle dopade, toliko bolj počasi srka kavo, med tem pa stoji turško dekle nepremično pred njim in čaka na prazno čašo. Ko ji mladenič slednjič to vrne, pristavi: »Bog plačaj, zala deklica!« Nato dekle odide ravno tako tiho in pohlevno, kakor je prišlo. To je torej turški ogled pred ženitvijo.

Če je mladeniču devojka dopadla, izroči drugi dan dekletovemu očetu prstan, na čigar notranji strani je vdolbeno njegovo ime, in od tega dne naprej se smatra mladenič za ženina (giveja), ženitovanje (dijin) pa se vrši navadno 8 ali 10 dnij potem.

Ženitovanje se obhaja tako, da se zberó možje v pritličnih sobah, ženske pa v prvem nadstropju in tako dolgo jedo in pijejo dokler je kaj živil v hiši. Potem puste ženina in nevesto, ki se od onega dne nista več videla, sama.

Za gospodinjstvo prispevajo v takih slučajih, kakor pri nas, vsi sorodniki in prijatelji, zlasti pa preskrbijo svatje navadno vse kuhinjsko orodje in opravo.

Včasi traja tako ženitovanje ves teden. Pri takih prilikah najame ženin vojaško godbo, ki gode od jutra do večera novoporočencema in svatom v razveseljevanje.

Tretji način zaroke pa se izvršuje kakor pri veliki gospodi sploh. To je takozvana poroka iz dobičkarije in je v navadi med visokimi uradniki in prav bogatimi begi. Tukaj sklenejo stariši zaroko ne da bi so ozirali na voljo svojih otrok. Sin pošlje na očetovo povelje deklici, ki naj postane njegova žena, zaročni prstan. Ženitovanje se obhaja, ne da bi se ženin in nevesta prej videla, poznala in slišala kaj drug o drugem. Še le ko se po ženitovanja vse oddali, se peljeta ženin in nevesta vsak na svojem vozu v odločeno jima palačo.

Tako ženitovanje se dostikrat prav žalostno konča, zakaj mladenič prepozno opazi, da je njegova žena slepa, gluha, ali ima pa še druge telesne bibe, s katerimi se ne more nikakor sprijazniti.

V takih slučajih vrne prevarjeni soprog drugi dan svojo drago zakonsko polovico starišem, ali jo pa na pritisk svojega očeta pridrži. V tem slučaju si pa prizadeva prav pošteno, da ji prikrajša življenje in jo prej ko mogoče odstrani, v čemer so mohamedanci pravi mojstri.

Za vse to se stariši poročencev prav nič ne zmenijo; svaščina (sorodstvo) se je posrečila. To je glavna stvar, vse drugo jih zdaj nič več ne briga. Samo ob sebi je umevno, da sodelujeta pri teh zakonih tudi cerkvena in posvetna oblast.

Turška noša. Noša bosenskih kristjank.[uredi]

Noša bosenske žene je pisana in se v teku stoletij kar nič ni izpremenila. Bosenske Turkinje se oblačijo zeló kričeče, in sicer zato, da bi s tem pokazale svoje blagostanje in dopadale svojim soprogom.

Kakor pri nas, imajo tudi mohamedanke dvojno obleko: delavniško in praznično. Po kroju sta obe enaki. Kadar napravi mož svoji ženi novo praznično obleko, ne gleda na ceno. Dostikrat ga stane taka obleka več, kakor je vredna cela hiša; a nič ne dé, zakaj taka oprava traja celo življenje in po smrti žene jo nosi še hčerka 16 do 20 let. Vsa ta obleka je s težkim zlatom obšita, posebno mnogo zlata in srebra pa visi na »peškiru« ali ruti in na svilnatem oprsnikú ali »ičermi«.

Ob delavnikih nosi bogatejša Turkinja v haremu mahadralasto krilo iz pisanega blaga (basma), ki jo »salvar« imenujejo, srajco s širokimi rokavi (koguljo), po istem kroju, kakor je srajca za moške, samo da je nekoliko daljša, na glavi »fes« ali čepico, okoli katere se zavija bogato vezena ruta. Na nogah nosijo mohamedanke kratke nogavice in opanke.

Kadar se turško dekle omoži, ji ostrižejo lase. Ona dekleta, ki se ne morejo ponašati z dolgimi lasmi, se potem vedno strižejo, nosijo kratke lase, kakor moški pri nas, in si zavezujejo črez »fes« belo rutico, ki pokriva spredaj čelo, vzadi pa vrat. Če pa je imela žena kot deklica dolge lase, in če je še malo gizdava, tedaj si pristriže pač spredaj lase, ker vera tako zahteva, a vzadi si jih pusti rasti ter si jih vpleta v lepo kito. V tem slučaju si ne zavezuje glave z ruto.

Deklice nosijo z zlatom vezeno čepico iz rdečega, višnjevega ali črnega baržuna (žameta). Tak »fes« ima namesto čopa zlat gumb.

Kadar gre mohamedanka iz doma, obleče mahadralasto krilo (dimije), obuje vrli opank škornje iz rumenega usnja (jemenije), ki so tako narejeni, da spakedrajo ali ogrdijo nogo. Odrastla dekleta nosijo okoli vrata rdeče bisere na vrvico nabrane, žene pa na trak našite cekine. Tak a cekini obšit ovratnik ima večkrat posebno zanimivo zgodovino. Kakor hitro pride deklica na svet, se edini cekin, ki ga premore hiša, odloči za njo, in potem se pri vsakem veselem dogodka shranjujejo nadaljnji cekini za to novorojeno deklico. Kolikor več ima cekinov na ovratnici našitih, toliko veselejša so bila mladostna dekliška leta. Ta vratna vrvica s cekini predstavlja torej rodbinsko zgodovino.

Ves život zavije Turkinja potem v zelen ali rdeč plašč (feredže), glavo in obraz pa si zakrije s snežno belim neprozornim pajčolanom (peškir). Razen tega plašča imajo mohamedanke še praznične plašče, ki jih oblačijo samo ob petkih in drugih praznikih.

Kroj teh plaščev je isti, kakor pri navadnih, a obšitki so lepši in bogatejši.

Predno Turkinje ob petkih oblečejo to opravo, se prej skopljejo. Kopališče ima vsaka turška hiša; revnejše rodbine imajo za kopanje široke kotliče z nizkim robom. V to posodo stopi Turkinja, si ulije nekoliko vode na glavo in se opere. Opomniti pa je, da se umiva od zgoraj navzdol; umazana voda pa odteka skoz luknjo v hišni steni na ulico. Te umazane vode se dotakniti, je velik greh, in če se je je kdo vendarle dotaknil, se mora vnovič skopati. Revnejše bosenske Turkinje niso v svoji noši nič kaj lično opravljene; od nog do glave so zavite kakor v vreči, obraz jim je tako zavit, kakor bi bile slepe. Deklice in mlajše ženske strastno ljubijo cvetlice, zlati denar in srebrne niti. V več krajih se nahajajo Turkinje, ki imajo mnogo zmisla za slikarsko lepoto. Dekleta tega stana pokrivajo glavo navadno s čepico (fes), s srebrom vezeno, na kateri visijo srebrni čopki. Zlati denar ali steklene bisere vpletajo v lase ali pa jih nosijo okoli vratú. Na čelu si lase kratko strižejo ali pa jih spletajo v kratke kite. Glavna obleka jim je dolga srajca, ki je na prsih preklana in sega od vrata do gležnjev ter je navadno na ramenih in rokavih bogato vezena. Take srajce mohamedanke navadno same tkó. Spredaj in vzadi imajo predpasnik, okoli života pa pas, a malokdaj oprsnik, ki bi bil spredaj izrezan, kakor moški pisane nogavice in opanke. Na nogah nosijo kakor moški pisane nogavice in opanke.

* * *

Po leta nosijo Bošnjaki na kmetih brez razločka bela platnena oblačila, se prepasujejo s pisanimi, večinoma usnjatimi pasi, površna obleka pa je iz rjavega sukna. Kmet navadno pokriva glavo z velikanskim turbanom (dolgo ruto, ki jo ovije okoli glave), vrh glave pokriva »fes« ali čepica, ki zavaruje obrito glavo proti slabemu vremenu.

Neverjetno strogo se držé Bošnjaki verskih zapovedij ter si brijejo lase na glavi. Mahadralaste hlače so zeló široke in gabaste ter segajo do gležnjev, gube pa le do kolen, od kolen do gležnjev pa se tesno prilegajo mečam. Za obuvalo imajo opanke ali škornje iz safijanovega usnja. Platnena srajca (košulja), ki je na prsih preklana, se nosi površno in se sredi života prepasuje s suknenim pasom. Črez ta sukneni pas se zapenja še usnjati »pojaš«, v katerega se vtikata navadno še dva samokresa, neizogibno potrebni handžar in robec, na zadnji strani pa se obeša usnjata torbica ali pa medena (mesingasta) škatlica za strelivo; na desni strani visi v pisani nožnici nož, zraven kresilo in majhen vrček za olje.

Tako je bil oborožen bosenski turški kmet, kadar je stopal po ulici domače vasi. Ako je pa šel na potovanje, je vzel s seboj še rjav ali svetlovišnjev plašč, veliko torbico in puško. Turški kmet v tej junaški noši je napravljal res slikovit prizor.

Premožni mohamedanci se nosijo bogatejše. Široke gubaste hlače so večinoma iz višnjevega sukna ter obšite s črnimi vrvicami; črez srajco nosijo pisane oprsnike (jelek) in črez te kratek, pa bogato ožnoran jopič (gunjač), ki je po zimi obrobljen.

Pol metra široki, 6-10 metrov dolgi pas je iz platna, v katero so vpletene pisane cvetlice; večkrat je pa tudi izdelan iz kašmira ali fine svile. Oprsniki ali prsni del srajce so obšiti z zlatimi vrvicami, ali pa so vezeni z zlatom. Orožje je bogato okovano s srebrom, handžarov ročaj je okrašen s srebrnimi ploščicami in žlahtnimi kameni; v ostrino (Minjo) pa so vjedene vrstice iz korana, ali pa družinski pregovori.

Pravi biseri so dostikrat tudi medene ali bronaste torbice za strelivo na zadnji strani pasa, ki so večkrat kovane iz čistega srebra. Bogatejši mohamedanci nosijo na nogah pisane nogavice (čarape), mesto opank pa fine škornje iz safijanovega usnja in črez te velike kaloše ali copate. Po zimi nosijo velik, gorak plašč (kaftan), ki je obrobljen z volčjo kožo. Ta noša ni povsod enaka, ampak se v nekaterih krajih malo izpreminja. Včasi se pa boljši Turki oblačijo tudi po naši šegi, posebno kadar potujejo v naše kraje; pri tej noši poslužujejo turbana, ampak pokrivajo glavo vedno s čepico.

* * *

Znano je, da v Bosni prebivajo poleg mohamedancev tudi kristjani rimsko-katoliške in pravoslavne grške vere. Moška noša teh se le malo razlikuje od turške, a ženska noša kristjank je občudovanja vredne, slikovite lepote, o kateri se pa vendar ne more trditi, da bi bila čisto narodna, ampak je mešana s srbsko, bolgarsko, slavonsko in laško nošo. V malih revnih vaseh nosijo kristjanke belo srajco, s pisanimi vezeninami bogato okrašeno, pas in predpasnik, ki je s »franžami« lepo obrobljen; glavo si lepotičijo s cvetlicami, školjkami in biseri. V lase (večinoma rumenkaste), ki so spleteni v dolge kite, vpletajo pisane trakove; po letu hodijo bose, po zimi nosijo volnate nogavice, škornje ali pa opanke in vrh te obleke kožuh. Imovitejše kristjanke in Grkinje nosijo obleko po istem kroju, a iz finejšega blaga; tudi je ovratni okras na glavi bogatejši. Starejše ženske nosijo črez mahadralaste hlače, kadar se prikažejo na ulicah, tudi dolgo pisano krilo.

Družabne in verske razmere.[uredi]

Mohamedanke so jako pobožne in krepostne, pa saj so tudi lahko, ker nimajo priložnosti grešiti, in ko bi bile možu nezveste, bi jih ta za vselej zapodil in stariši bi jih ne sprejeli več k sebi. Znano jim je tudi, da bi brat tako spozabljeno sestro ustrelil na mestu.

Bosenski pregovor pravi sicer, da je lažje čuvati vrečo bolh, kakor pa eno samo žensko, vendar se med Turkinjami nahaja malo lahkomiselnih žen; zakaj mohamedanko čuje in varuje pred zmotami njena vera. Turška soproga duševno ni tako tesno zvezana s svojim soprogom kakor pri nas; ona živi brez skrbi, ne pomaga možu pri delu, ga ne tolaži v žalosti, ga ne navdušuje, kadar ga navdajajo obupne misli; njo veže na moža le koran, ki ji nalaga težke dolžnosti in ji ne priznava nobenih pravic.

Da si uravna življenje kolikor mogoče prijetno, si prizadeva pridobiti ljubezen svojega moža v polni meri, posebno pa skrbi, da ji ostanejo obraz in roke sveže in fine. Nikdar se ne zadovolji s tem, kar ji je podelila narava, ampak porablja v to svrho vsakoršne pripomočke. Svoje obrvi, ustnice in nohte kaj skrbno lepotiči.

Turkinje ne hodijo delat na polje, temveč opravljajo samo domača dela; kuhajo, šivajo, peró itd. Pri revnih Turkih se kuha enkrat na teden. Hišna gospodinja razdeli potem jedila v sedem delov in spravi vsak del v posebno posodo. Vsak dan se jedila, ki so shranjena v taki posodi za dotični dan, pogrejejo in zaužijejo. Pri bogatih Turkih se kuha vsak dan, a v teh hišah gospodinja nikdar ne stopi v kuhinjo, temveč kuhinjska dela oskrbujejo posli.

Dokler je mohamedansko dekle še mlado, oskrbuje tudi zunanja dela; ko pa stopi v 12. leto, pride v harem in odslej naprej se mora strogo ravnati po istih pravilih, kakor omožene mohamedanke; zakaj deklica lepega lica, neomadeževanega obnašanja je ponos cele rodbine tudi pri Turkih. Mohamedanske žene najraje kuhajo kavo, vezejo prte in brisalke, ki jih rabijo soprogi pri umivanju, predno gredó v »džamijo« molit, ter izdelujejo cigarete zase in za soproge.

Mohamedanec obeduje navadno v haremu skupno s svojo rodbino, le kadar ima goste, jih sprejme v selamliku in tu z njimi obeduje. Ženske se nikdar obeda ne udeleže, kadar so tujci povabljeni.

Sredi sobe stoji stolec; nanj se postavi velik podstavek ali »tasa«, ki jo Turčin »tepšijo« imenuje in ki je iz lesa ali pa iz brona ter okičena z mnogovrstnimi rezbami. V hišah bogatejših mohamedancev je ta »tepšija« iz zlata ali srebra in ima velikansko vrednost.

Sluge donašajo jedila v velikih skledah ter jih polagajo na »tepšijo«. Vsi udeleženci obeda sedejo nato okoli stolca na tla. Vsak gost dobi svojo žlico, s katero zajema iz sklede, kakor pri nas po kmetih, najprvo čorbo ali juho, ki ima barvo in okus mleka. Za juho se prinese drobno sekljano ovčje meso, potem močnata jed (pipta) ter riž ali pilaf, ki ne sme manjkati pri nobenem obedu; za tem pride sladko mleko, lešniki, orehi in med. Turčin gleda posebno na to, da so pri vsakem obedu zastopane sladkarije, ki jih imajo mohamedanci zeló radi. Opresni, samo nekoliko centimetrov visoki kruh (pogača) se ne reže, ampak lomi z roko. Sadjevec in voda sta vedno pripravljena; ako ju kdo poželi, mu urno z njima postrežejo v krasnih vrčkih.

Pri bogatih mohamedancih se vmešava v močnate jedi rožna voda, olje in med. Med jedjo se ne govori, obed se vrši nekako slovesno, resno in častitljivo.

Sluge vestno opravljajo svojo dolžnost, gostje pa se vedejo jako tiho, zakaj razen lesene žlice nimajo drugega jedilnega orodja. Noža ali vilic pri turškem obedu ne vidiš.

Po končanem obedu se odstranijo sklede, »tepšija« in stolec. Sluga prinese veliko medeno ali kositrno skledo in vrč vode, da se vsak umije. Nekateri si ne umijejo samo rok in ust, ampak tudi oči, nos in potem se obrišejo ob brisalko, katero so jim položili sluge na kolena pred obedom.

Po umivanju zasedejo gostje in domačini nizke klopi ob stenah; na mesto, za blazino vzvišeno, ki jo Turčini »mindar« imenujejo, pa sede hišni gospodar. Sluge donašajo črno kavo, čibuke ali pipe za one, ki hočejo kaditi, in karte za igralce. Še le zdaj se govor oživi in traja do konca.

Po obedu Turek najraje mirno počiva (opravlja svoj »kef« ali sijesto) doma, ali pa gre ven v naravo, sede v senco košatega drevesa, tam kadi par ur svoj čibuk in oblačke pred seboj pihajoč, opazuje lepoto in krasoto narave.

Tako se Turčin najraje kratkočasi.

* * *

Bosnjakinje, bodo že mohamedanke ali pa kristjanke, niso znale za časa, ko so prišli Avstrijci v deželo, niti brati, niti pisati, in ako so slišale, da po drugih krajih tudi ženske znajo pisati pisma, se jim je to zdelo neverjetno. Danes je v Bosni tudi v tej zadevi drugače, zakaj po mestih in večjih vaseh se nahajajo šole, kakor pri nas.

Značilno je, da mohamedanec, akoravno zna pisati, ne piše rad, ampak si najme hodžo (turškega duhovnika) ali kakšnega dragega pisarja, ki ima lepo pisavo. Ker Turčin nima mize, piše vse na dlani svoje roke.

Bosenski mohamedanci govori večinoma srbo-hrvaščino, le malo jih je, ki lomijo turški. Tisti, ki nosijo priimek »hafiza« ali »hadžija«, znajo samo toliko, da se morejo s pravim Turkom le za silo pogovoriti, a v njih turški jezik je vmešanih mnogo hrvatskih besed.

Hafiz se imenuje oni Turek, ki je veliki množici ljndij vsaj enkrat ves koran (turško sv. pismo) razložil na pamet in more to dokazati po izpričevalu; priimek hadžija si pa pridobijo tisti, ki romajo k svetemu grobu proroka Mohameda v Meko, ali pa kam daleč drugam. Hadži nosi beli turban in po tem znamenju ga vsak spozna in vé, da je bil v Meki. Oba priimka nosijo Bošnjaki s ponosom do konca svojega življenja.

Mohamedanec je skrajno strankarski; sveto mu je samo ono, kar mu predpisuje koran, vse drugo zaničuje in pogublja. Koran zapoveduje Turčinu moliti vsak dan petkrat. Ker mohamedanec ne trpi zvonov v minaretih ali stolpih pri turških mošejah, kliče vernike k molitvi klicar ali mujezin s hodnika, ki je napravljen okoli vitkega stolpa, s tako glasnim petjem, da ga lahko slišiš uro daleč. Besedilo Hadži z Visokega, njegovega petja, ki ga dvakrat ponavlja, je naslednje: »Bog je velik in mogočen, ni Boga razen njega in ni proroka razen Mohameda. Zbirajte se v božjem kraljestvu, na kraju pravice! Pridite pod streho večnega zveličanja!« 

To pesem poje vsak dan petkrat, in sicer zjutraj, opoldne, popoldne, ob mraku in zvečer. Ko Turčini zaslišijo to klicanje, se začnejo umivati, naj že bodo doma ali na potu, na polju ali v kavarni. Če so na polju in ni vode blizu, se umivajo z zeliščem, na potu hité do prve hiše, v kavami pa jim prinese kavarnar vode, da se umijejo in potem hité v džamijo. V turških mošejah ni klopij; verniki čepé, se na čudne načine premetavajo sem in tja, se vzdigojejo, počepajo, poklenjujejo, glavo obračajo zdaj na levo, zdaj na desno, zdaj naprej, zdaj nazaj, potem se vržejo s celim životom na tla, križajo roke na prsih in jih spuščajo med noge, a pri vsem tem čudnem gibanju imajo obraz obrnjen vedno proti Meki; smer proti temu mestu je zaznamovana na steni vsake mošeje. Ker smatrajo mohamedanci umivanje za neizrekljivo važno, je povsod, kjer Turčini stanujejo, dosti studencev; zakaj vsak premožnejši mohamedanec je dolžan kopati studence ali vodnjake, na smrtni postelji pa voliti pripomočke, da se zgradé javna kopališka.

Praznikov imajo Turčini malo; kar je kristjanu nedelja, židu sobota, to je mohamedancu petek, s tem razločkom, da ga obhaja samo dopoldne, do končane službe božje, a po tej sme zopet odpreti svojo prodajalnico in opravljati druga dela. Ta dan ima turški duhovnik ali imam (hodža) govor o romanju in o vojskah zoper nevernike. Značilno je, da ga skoro nihče ne ume, ker govori v arabskem jeziku.

Če je Turčinu treba odpotovati med tednom, stori to vedno v petek popoldne, ker misli, da mu bo ta dan prinesel največjo srečo. Ženske ostanejo v petek dopoldne doma, ali pa se gredo kopat v javna kopališča za ženske. Navada je, da se Turkinje ta popoldan med seboj obiskujejo; nekateri soprogi pa dovoljujejo tudi svojim ženam, da se gredó v petek popoldne izprehajat.

Razen petka imajo mohamedanci še nekaj drugih praznikov.   Najimenitnejši so: kičik-bajram, ki ga obhajajo tri dni. Začetek teh praznikov se naznanja s streljanjem, v večjih mestih s strelom iz topa. Ob teh praznikih prirejajo mohamedanci mnogovrstne veselice, kristjani pa prinašajo darila turškim uradnikom; a tudi med seboj se Turčini obdarujejo, in sicer podarijo na praznik »bjuk-bajrama« drug drugemu jagnje v spomin na Abrahamovo daritev.

Najvažnejši verski in rodbinski praznik je obrezovanje turških dečkov, ki se ne obhaja, kakor pri židih, osmi dan po rojstvu, ampak še le v 7. ali 8. Letu dečkove starosti. Dečki morajo biti toliko razviti, da pri obredu lahko izrečejo besede: »Le en Bog je in Mohamed je njegov prerok!« K temu obredu se zbere več dečkov te starosti v hiši najimenitnejšega Turka. Sorodniki in oblastva se povabijo in veselice se potem obhajajo celi teden. S hvalevredno mirnostjo in potrpežljivostjo se podvržejo dečki temu obredu, in če kdo izmed njih zajoka, ga hitro potolažijo z lepimi darili.

Poleg teh praznikov imajo mohamedanci tudi postne dni, ki se posebno v Bosni jako strogo izvršujejo. To so Ramazanovi postni dnevi, ki so najdaljši in najbolj pomenljivi. Celi dan se mora vse postiti in še le zvečer po molitvi je dovoljeno jesti in piti. Po dnevi je po mestih in vaseh vse mrtvo, a ko se prikažejo zvezde na nebu, se po ulicah vse oživi. Veselice se pričnó, mladeniči streljajo, godejo, plešejo in se našemijo, da se odškodujejo za prestane postne muke.

* * *

Mohamedanski duhovniki v Bosni so v nekaterih zadevah podrejeni velikemu duhovniku, šajk-il-izlamu v Carigradu. Bosenski učenjaki ali ulemi se učé v medresah ali turških semeniščih nekoliko let turško sveto pismo ali koran. Koran pa ne obsega samo verskih resnic, ampak tudi pravoznanstvo, zato so ulemi eden najbolj izobraženih in najvplivnejših turških stanov.

Po končanih študijah jih šajk-il-izlam imenuje za imame (župnike) in jim podeli župnije, kjer opravljajo, kakor pri nas župniki, vse verske obrede. Razen teh opravljajo službo božjo pri Turkih tudi muzejini (klicarji), kajmi (cerkveni sluge) in derviši (turški menihi).

Imami nimajo rednega plačila, ampak zagotovljene so jim samo pristojbine od vsakega verskega opravila, enake našim šolnim pristojbinam; največ dohodkov mu prinaša obrezovanje turških dečkov, manj pa zakoni, ker pri teh ima imam ali hodža le malo opravka.

Mujezin in kajm dobivata svoje plačilo iz cerkvenega zaklada.

Derviši so imeli več pomena prej, ko so izpreobračali drugoverce, a danes, ko izpreobračanje nazaduje, je njih usoda precej žalostna.   Derviši stanujejo enako našim menihom mestoma skupno, nekateri pa so tudi oženjeni; ti smejo stanovati zunaj samostana, a dolžni so spati vsak teden vsaj enkrat v samostanu. Derviši tudi mnogo romajo po deželi in prirejajo plese in druga glumstva.

Na obriti glavi nosijo čepico, ki je enaka sladkorjevemu klobuku. Kar je bolj izobraženih dervišev, so kristjanom v verskih rečeh zelo prizanesljivi in celo dobrotljivi.

Njih poglavar stanuje v Konijah v Mali Aziji. Ondotni samostan šteje nad 500 dervišev. Izmed teh jih 400 vedno roma in skrbi za pomnožitev mohamedancev po raznih deželah.

Turški duhovniki tolažijo tudi bolnike. Kadar je Turčin bolan, trpljenje in muke voljno prenaša. Zdravniku ne zaupa. Vse, kar se pripeti, se zgodi po volji božji. To prepričanje mu olajšuje največje muke, zato se pri mohamedancih samomori le malokdaj pripetijo. Turčin pričakuje smrti z nepopisno vdanostjo v božjo voljo. Pred zadnjo uro pokliče hodžo in naredi oporoko.

Bogatini zapuščajo, kakor pri nas, večkrat svoje premoženje za nove hrame božje, kopališča, studence, vodnjake in druge dobrodelne namene; slednjič prepove ali pa dovoli ženi, da se sme drugič možiti, priporoči svojo dušo Bogu in umre sred molitve, ki jo mrmra do zadnjega vzdihljaja.

Po smrti se zbere vsa rodbina, truplo se skoplje ali opere, nos, usta in ušesa se z bombažem zamašé; potem se mrlič zavije v veliko plahto in še isti dan pokoplje. Pri pogrebu nihče ne joka, zakaj vsak vé, da je rajnki umrl po božji volji.

Joka mohamedanec sploh ne pozna.

Turčini dosežejo visoko starost, pa saj jo tudi lahko, ker tako neizrekljivo zmerno živé.

Če kdo pogreb sreča, ga mora spremiti na pokopališče. Nosači se izpreminjajo vsake tri do štiri korake. Pokopališča so navadno blizu mošej ali pa celó okoli teh. Kakor vsi javni trgi, tako so tudi turški mirodvori zeló zanemarjeni, dočim so kristjanski jako snažni in redno zgrajeni.

Edino, kar na turških pokopališčih napravlja dober vtisk, so drevesa. Ko se Turčin pokoplje, se mu vsadi na grob drevo in postavi spomenik. Na spomeniku je vdolben turban in tako se spozna, da je tu pokopan moški. Napis pa poveličuje njegovo dobroto, bogaboječnost, hrabrost in modrost, oni na ženskem spomeniku pa njeno lepoto, lepo obnašanje in neskončno dobrotljivost.

* * *

Končno naj še omenim, kako si Turčin predstavlja večno življenje in navedem nekaj naukov iz korana.

Tudi mohamedanci trdno verujejo na pekel, nebesa in vstajenje na sodnji dan. V pekel, kjer bodo večno goreli in trpeli, pridejo grešniki in krivoverniki, v nebesa pa oni, ki so bili spoznani pri sodbi za pravične, vendar morajo prej prekoračiti most »alširaš«, ki je ožji in tanjši, kakor las na glavi.

Na sodnji dan bo vsak mohamedanec od mrtvih vstal, in sicer pravičniki kot 20 ali 30letni možje, telo se bo združilo z dušo in sodba se bo pričela.

Arhangeljna Mihael in Gabrijel ga bosta postavila pred božji stol; tam bo prečital angelj na glas vsa dela iz njegovega življenja in potem se izreče sodba. Ker pa bodo vsi mrtveci na enkrat vstali in se po vrsti sodili, bo ta sodnji dan, kakor uči koran, trajal 50.000 let.

Mohamedanska nebesa so tlakovana z drago rudo in obrastla z dišečimi rastlinami in cvetlicami. Sredi nebes stoji palača preroka Mohameda, ki se blesti v čarobni lepoti. Na dvorišču te palače se košati drevo »Tuba«, drevo modrosti; njegove korenine so zlate, deblo in veje srebrne, listje in sad pa je iz samega žlahtnega kamenja. Veje tega drevesa segajo čez vsa nebesa, ki so tako velika, da jih najhitrejši konj predirjati ne more.

V nebesih ostane vsak pravični vernik vedno mlad in ima v sebi moč stotero umrjočih. Ko vstopi v Mohamedov raj, ga sprejme 77 bajnokrasnih devic kot ženina v bleščeči obleki, ki ga spremijo potem v prelepo stanovišče, kjer že čaka 200 slug na njegovo povelje. Kakor mož, tako ostanejo tudi njegove žene v raju večno lepe in mlade. Ker Turčin trdno veruje, da se bo po smrti združil v raju s svojo ženo, zato le malokdaj dovoli, da se sme ta zopet omožiti, ako bi on prej umrl.

V Mohamedovem raju je brez števila hiš in vsaka hiša je prekrasno urejena, bogato preskrbljena z dragoceno in krasno hišno opravo. Pred hišo teče potok, katerega napaja mleko, med in rožna voda. Vejice drevesa »Tube« pa vsekdar milo zapojó, kadar jih lahni vetrič poboža.

Tako in enako veselje bo na veke užival vsak pravični Turčin v Mohamedovem raju.

Pot, po kateri more Mohamedanec dospeti v ta raj, mu kaže koran. »Koran« pomeni prav za prav čitati ali predavati, a mohamedanci razumejo pod to besedo »sveto pismo«. Turčin koran tako zeló spoštuje, da si vedno prej roke umije, predno prime za koran; kadar pa najde na tleh košček papirja, na katerem so napisani izreki iz korana, ga spoštljivo prebere, vtakne v razpokano steno ali pa položi na kakšen drug višji kraj, češ, da ne bo kdo stopil nanj. Koran si da mohamedanec vezati v platnice, ki so prevlečene s srebrom ali zlatom; mnogokrat vlaga v te platnice celó dragulje ali žlahtno kamenje; s koranom v roki gre v vojsko, poln zavesti, da pride, če pade, še gorak v nebesa.   Na koran prisega, v koranu najde v dvomljivih slučajih dober svet. Turčin ne pozna knjige, ki bi imela zanj večji pomen, kakor ga ima koran. Kdor zna koranove nauke na pamet, zna vse; njemu se ni treba dalje učiti. Koran obsega torej višek božje in človeške vede.

Koran govori o »kismetu«, to je o usodi, katero je Alah (turški bog) namenil vsakemu že pri rojstvu in kateri se človek ne more izogniti, naj že stori, kar hoče. Ta točka iz korana se posebno pogosto zabičava vojakom in gotovo ne brez uspeha; zakaj turški vojak je smel in pogumen do skrajnosti.

Koran veleva vsakemu mohamedancu, naj sovraži in preganja drugoverce, naj si prizadeva pridobiti nadvlado nad njimi, jih izpreobrniti, ali vsaj njih število zmanjšati. Odtod izhaja sovraštvo moslimov do vseh prememb in novih naprav, zakaj bojé se, da bi vnanji vplivi ne omajali ljudstvu vere.

Žrtvujejo in vojskujejo se le v prid in razširjanje svoje vere, in če izvršijo kako grozovitost, ne storé tega iz prirojene krvoločnosti, ampak ker menijo, da je to Alahu dopadljivo; prijatelj jim je vsak, ki priznava njih vero, sovražnik, kdor tega ne stori.

Pri verskih opravilih se ne šopirijo in ne lipšajo. Molit hodijo v mošeje v navadni vsakdanji obleki. V mošejah ne vidiš razen prižnice, nekoliko svetilnikov in preprog nobene druge oprave.

Koranovi nauki mnogo pripomorejo, da se preprosto turško ljudstvo stanovitno drži svoje vere in da je veri tako zvesto vdano, kakor noben drug narod na svetu. Turčin živi in umre, kakor ga koran uči, in zapostavlja posvetno veselje oni blaženosti, ki ga čaka onkraj »alširaševega mostu« v Mohamedovem raju.

Razen teh imajo Turki še mnogo drugih običajev, ki se bistveno razločujejo od naših; predaleč bi me pa privedlo, ako bi hotel vse opisati. Navedel sem zgoraj le nekaj glavnih turških navad, ki bi naj prepričale posebno naše ženstvo, da stoji na prijetnejšem stališču nego njih tovarišice Turkinje.