Slovenske basni in živalske pravljice /Lisica, zajec, volk in medved

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenske basni in živalske pravljice/Volk Rimljan Slovenske basni in živalske pravljice/Lisica, zajec, volk in medved
Alojzij Bolhar
Slovenske basni in živalske pravljice/Prevarana lisica
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lisica, zajec, volk in medved

Lisica, zajec, volk in medved se napotijo po svetu. Nekoč pridejo do velike jame. Zviti lisici je močno zadišalo meso njenih tovarišev. Prekanjenka si jo takoj izmisli in reče:

»Hej, poskočimo v tole jamo; bomo videli, kdo prvi prileze iz nje!«

Ti tepci zabiti jo takoj ubogajo in skočijo v globoko jamo, iz katere nikakor ni bilo moč izlezti. Lisica se je tega zelo veselila, ker je vedela, da jo čaka slastna večerja. Vsi Štirje jetniki so postali hudo lačni, a niso imeli niti trohice živeža. Nato se oglasi medved in spregovori kaj modro besedo: »Veste kaj, tovariši! Začnimo vpiti, komur prvemu zmanjka sape, tega pojemo.« Enoglasno so sprejeli to modrost. Začeli so vpiti, da se je tam okoli tresla zemlja.

Ali kaj: »Kdor je izmislil, ta se je stisnil!«... Medved niti sopsti ni mogel več. Trije tovariši pa niso poznali usmiljenja. Rekli so: »Sila kola lomi. Raje ti sam, kakor mi vsi trije!«

Raztrgali so ga in požrli, lisica pa je poskrbela, da je dobila najboljši in največji kos. Toda lakota in pomanjkanje sta začela zopet trkati na njihove prazne želodce.

Zajec pravi: »Naj bo, kakor si že bodi! Vpijmo, kakor nas je učil rajni medved!« Začeli so vpiti na vso moč, nazadnje jc omagal zajec. Dejal je: »O, tepec prismojeni! Zakaj nisem molčal!« Ko sla ga ostala tovariša delila, je skrila lisica podse zajčja čreva, da volk tega se opazil ni. Drugi dan začne lisica vlačiti zajčja čreva izpod sebe in jih použivati. Volk jo poprosi: »Draga moja, tudi mene tare lakota. Daj mi malo črev. da si potolažim lačni želodec!« Zvita lisica pa mu odvrne:

»Če hočeš imeti čreva, stori, kakor sem storila jaz; razparala sem si trebuh in zdaj zobljem svoja čreva.« Volk ne po misija mnogo, razpara si trebuh in — pogine. Lisica pa je imela dovolj živeža za več dni. Na veji nad jamo je zapel drozg. Lisica zaprosi: »Ljubi drozgec. reši me iz te grozne ječe! Glej, če mi ti ne pomoreš, moram poginiti v temle breznu.« Drozgec pa ji govori: »Kako naj ti pomagam — jaz, ubogi revček? Saj vidiš, da sem na svetu le nebogljena stvarca!« Lisica pa ga pouči: »Ti si kaj hitrih perutnic; nanosi v tole jamo slame in zemlje; gotovo me rešiš grozne smrti za lakoto.«

Drozg je nosil in nanosil polno jamo slame in druge podobne navlake, da je tako prilezla lisica iz jame.

Toda tudi ona je prejela plačilo za svoje grehe. Lisica jc rekla drozgu: »Pelji me v kakšno shrambo, hudo sem lačna.« Drozg jo pelje do neke mesnice in tja je planila lisica. Drozg pa je stal na vratih in čivkal:

»Baba, daj mi mesa! Baba, daj mi mesa!«

To pa so slišali gospodarjevi psi. pritekli so v mesnico in raztrgali lisico. Drozg pa je čivkal:

»Prav ji je, prav ji je!« in odletel. Od štirih popotnikov torej ne živi nihče več, zato mora biti po tem takem naše pravljice konec.