Slovenske basni in živalske pravljice/Volk Rimljan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenske basni in živalske pravljice/Zajec, volk in lisica Slovenske basni in živalske pravljice/Volk Rimljan
Alojzij Bolhar
Slovenske basni in živalske pravljice/Lisica, zajec, volk in medved
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Volk Rimljan

Nekoč je živel volk, ki je sedel v gozdu in premišljeval: »Zakaj bi bil jaz Še nadalje volk in bi moril druge živali? Pojdcm drugam, v Rim, da bom Rimljan.« Ko se odpravi na pot, se snidc z neko svinjo. Svinja se ga ustraši, volk pa ji pravi: »Nič se ne boj, klapača; nič več ne bom klal takih klapaČ, Rimljan hočem postati.« Volk gre dalje, pa zopet naleti na kozla in kozel sc ga močno prestraši. Tedaj mu reče volk: »Ne boj se me, bradač; nič več ne bom klal takih bradačev, jaz bom Rimljan.« Volk odide in se snide z neko kobilo. Kobila sc ga zopet hudo prestraši, on pa ji pravi: »Ne boj se me, ti stara, ne bom te zaklal; postal bom Rimljan in bom tam bolje živel.« Tako potuje volk dva, tri dni, dokler nc postane lačen. Vrne sc po isti poti in dobi isto kobilo na paši pa ji veli: »Zaklal te bom.« Kobila pa mu reče: »Ti me ne smeš zaklati, saj si rekel, da si postal Rimljan.« Volk pa odgovori: »Rimljan sem — Rimljan tja, vendar te bom zaklal.« Tedaj mu reče kobila: »No, če me že res hočeš zaklati, pridi tedaj, ko bom bolj debela in rejena.« Nato volk odide in se sestane s kozlom. Pravi mu: »Slišiš, ti bradač, jaz te bom zaklal.« Kozel mu odgovori: »Ti me nc smeš zaklati, saj ti nisi volk, ti si vendar Rimljan!« Volk pa mu odvrne: »Rimljan sem — Rimljan tja, zaklal te bom.« Kozel mu odgovori: »Če me že hočeš zaklati, pridi takrat, ko bo gozd ozelenet.« Nato volk odide, sc zopet sreča s svinjo in ji veli: »Slišiš, ti klapača, jaz te bom zaklal« Tedaj mu reče svinja: »Ti me ne smeš zaklati, saj nisi več volk, ti si Rimljan!« Volk pa ji odgovori: »Rimljan sem ali tam, jaz te bom zaklal« Nato mu svinja odvrne: »Če me že res hočeš zaklati, pridi tedaj, ko bom debela.« Volk odide, gre zopet k tisti kobili in ji reče: »Slišiš, kobila, jaz te bom zaklal.« Kobila mu pravi: »No, če je že tako, da me hočeš zaklati, še malce počakaj. Pred dnevi me je dal gospodar podkovati, pa je kovač napisal na podkev, koliko sem stara. Potem boš lahko povedal, koliko let staro kobilo si zaklal.« Volk je hotel prebrati, a kobila ga jc s kopitom udarila po glavi. Tako je volk odšel z razbito glavo. Gre dalje, pride do svinje in ji reče: »Poslušaj me, klapača, zaklal te bom.« Svinja pa mu reče: »No, če že mora biti, da me boš zaklal, me primi za uho, da bom to razodela svojim prijateljem in rodbini.« Tedaj jo jc volk prijel za uho, svinja pa prične tako hudo cviliti, da so prihitele vse svinje in volka skoraj docela zmrcvarile. Tako jc odšel volk ves zmrcvarjen, sc srečal s kozlom ter mu rekel: »Slišiš ti, bradač, zaklal te bom.« Kozel mu odgovori:»No, če je že tako, se postavi na sredo njive in dvigni rep. jaz pa pripeljem še svojega brata, pa sc bo zaletel vsak z ene strani, da boš potem za dolgo časa sit.« Volk je tako naredil in se postavil na sredo njive. Pa sc zaletita vsak z ene strani vanj, da jc komaj ostal živ. Volk sc je s težavo privlekel v gozd. Tam zagleda petelina in mu reče: »Ti me pa nc boš ukanil!« Petelin pa mu reče: »Glej, zdaj sem suh; veliko perja imam, dovoli mi, da grem na ta hrast, potem pa ti sam skočim v zobe.« Volk mu dovoli, petelin skoči na hrast, se prične vzpenjati od veje do veje vedno višje in mu tako uide. Tedaj je premišljeval volk sam pri sebi in rekel: »Moj oče ni bil nikdar Rimljan, pa se je vseeno dobro preživljal. Čemu naj bi bil jaz? — Niti ni bil moj oče nikoli davkar. da bi kobilam rodovnike prebiral, pa se je vseeno dobro preživljal. Prav mi je! — Tudi svinjski godec ni bil nikoli moj oče, pa se je dobro preživljal — prav mi je! — Niti ni moj oče nikoli s kozlom njive meril, pa se je dobro preživljal. — Pa še vsega tega mi ni žal, temveč, da me je ukanil tale spak, ki na hrastu sedi! Res nisem drugega vreden, da bi me kdo izza tega hrasta tako počil s sekiro, da bi se zvrnil.« In ravno za tistim hrastom je stal mož s sekiro ter udaril volka po glavi. Zdajci pravi volk: »No, zdaj sc človek celo sam s seboj ne sme pogovarjati!« in pogine.