Slovenske basni in živalske pravljice/Zakaj sovražijo svinje pse, psi mačke in mačke miši?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenske basni in živalske pravljice/Zajec in lisica Slovenske basni in živalske pravljice/Zakaj sovražijo svinje pse, psi mačke in mačke miši?
Alojzij Bolhar
Slovenske basni in živalske pravljice/Maček osreči dečka
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zakaj sovražijo svinje pse, psi mačke in mačke miši?

Lepo rejene svinje so se valjale in rile po mastni gnojnici.

»Doba našega življenja jc prekratka,« se zdaj oglasi najbolj lolsla svinja. »Res je, da nam človek streže po svoji moči, toda zakaj in koliko časa? Toliko časa, da nas odebeli in potem izroči ostremu nožu neusmiljenega klavca. Stvar se mora predrugačiti, a kako?«

In svinje se zbero k posvetovanju. Ugibajo in ugibajo, kako bi se dalo odpomoči, a je vse ugibanje zaman. Nazadnje se oglasi spet tista, dobro rejena svinja, ki ni samo najbolj tolsta, temveč tudi najzvilejša med vsemi, in reče: »Sestaviti je treba tožbo, hudo tožbo zoper človeka in nje¬govo brezobzirnost. To tožbo odnese najurnejša svinja izmed nas do jezičnega dohtarja,1 ki stanuje v mestu več dni hoda in je menda zelo učen. On naj zagovarja našo pravico, za pla¬čilo pa naj dobi najlepših klobas, jelrnih in mesenih.« Rečeno — storjeno!

Tožba je bila zelo obširna in temeljita; pravijo, da je po prodajalnicah skoraj zmanjkalo papirja zanjo. Najurncjša svinja se odpravi na pot. Bil je vroč poletni dan in svinja, ki ni bila vajena napornega pota, je po večurai hoji veselo pozdravila hladno mlako kraj ceste. Do vratu se zarije v blato, da se odpočije in ohladi. Mimo pride pes. Kmalu se pogovorita, od kod in kam, in drage volje se ji ponudi, da prevzame njen posel, češ da ga pot vodi proti mestu, kjer biva učeni »dohtar«.

Ne premišlja dolgo, kam bi šel. Hitro steče po bližnjem travniku proti gozdu in tamkaj veselo zalaja. Ko mu iz gozda odmeva njegov glas, misli, da ga nekdo oponaša in mu tako nagaja. »Grem pogledat, kdo neki me oponaša,« reče in hiti s trav¬nika v gozd. Pa tudi psa utrudi dolga pot. Zato leže pod košato drevo, da se odpočije. Sreča ga maček in ga lepo pozdravi. Tudi ta dva se kaj kmalu pogovorila o opravku, ki ga zdaj prevzame maček, ker je namenjen naravnost v listo mesto. Pot do mesta pa je bila vzlic temu še zdaj tako dolga, da je moral maček prenočiti nekje v skednju. Leže k počitku, prej pa Se spravi tisto svinjsko tožbo na varen kraj. Ali kaj se zgodi? Staknile so jo radovedne in požrešne miši, vohale jo od vseh strani in jo naposled glodale in trgale, da je bilo veselje. Vse truda polno in mučno delo nezadovoljnih svinj je bilo v kratkem času uničeno. Ker je morala že imenovana tolsta in zvijačna svinja ravno v tistem času pod klavcev nož, druge svinje pa niso bile tako učene, da bi sestavile novo tožbo, je ostala doba svinjskega življenja še vedno tako kratka kakor prej.

Iz sovraštva pa so svinje napovedale malomarnemu psu vojsko, ta spet mački, mačka pa seveda mišim. To sovraštvo traja že dolgo dolgo časa in menda ludi ne bo prenehalo nikoli. Opravi vsako delo sam in o pravem času!