Slovenci biskupu Strossmayeru!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenci biskupu Strossmayeru!
Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
Simon Gregorčič
V kripti djakovske katedrale
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pri nas se črn razgrínja mrák,
Nebó zastíra gost oblák
In zvézde ni nobêne.
Pač mnôga tukaj luč brli,
A z nêba teh nobêna ni,
Iz zêmlje so rojêne.
Ve zêmske luči, zginite,
Nebêške zvézde sinite,
Vaš svit naj nas tolaži,
On pót nam pravo kaži! ...
Na gôrnjo zrèm in dolnjo stran,
Za nas obòk povsod — temán; —
Ozrèm se v tmini nôčni
Tja dol na svód iztočni:
Oj, jasna zvezda tam gorí,
Že znana mi iz davnih dní,
I nam je ta svetila,
Vodníca nam je bila!

* * *


Ta zvezda — Ti!
Ti vôdiš nas, nam jasno síješ,
Nam blagodejne žarke liješ,
Da, bolje vôdiš nas odzgòr,
Neg vseh sozvezd Ti množni zbòr, —
Ti zvézda vzôrna si!
Bil zvest si v vek Bogú in rôdu,
Bil zvest Cirilu in Metôdu,
In — sebi !

Značajno hodil si vsikdár,
Bil stalen Ti je pót in žar,
Kot zvezdam tam na nêbi, —
Oj, slava Tebi!

Ti svetiš bratom rodnim tam,
Oj, sveti še sirotnim nam,
Brez zvezde zdaj popotnim nam.
Dve zvezdi nam sta kdaj sijali,
Ciril, Metodij sta se zvali ...
Umrla sta Ciril, Metod!
Kdo zdaj po njiju stezi hodi?
Kdo nas po njiju vzoru vodi?
............................
Ti bodi drugi nam Metod!
Ti nas po poti oni vodi,
Ki sveti jo je vtrl Metôdij!
Oj, jasna, vzôrna zvezda naša,
Ti kaži do svetišč nam pot,
Kjer sveti jezik naš se glaša! ...

* * *


Sijaj nam, oj, svite krasni,
Zvézda meni Ti edina,
Se Te treba cerkev naša.
Treba še te domovina. —
Oj, ne vgasni.
Svite jasni!

A ... saj zvezde ne gasnó.
A saj zvezde ne mrjó:
Vekovit
Njih je svit.

Tuđi Ti pred nami hodii.
Svétil bodeš nam nevgasno.
Slave rod boš varno vodil
U bodočnost jasno!