Slovenci biskupu Strossmayeru!
Slovenci biskupu Strossmayeru! Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava Simon Gregorčič |
V kripti djakovske katedrale → |
|
Pri nas se črn razgrínja mrák,
Nebó zastíra gost oblák
In zvézde ni nobêne.
Pač mnôga tukaj luč brli,
A z nêba teh nobêna ni,
Iz zêmlje so rojêne.
Ve zêmske luči, zginite,
Nebêške zvézde sinite,
Vaš svit naj nas tolaži,
On pót nam pravo kaži! ...
Na gôrnjo zrèm in dolnjo stran,
Za nas obòk povsod — temán; —
Ozrèm se v tmini nôčni
Tja dol na svód iztočni:
Oj, jasna zvezda tam gorí,
Že znana mi iz davnih dní,
I nam je ta svetila,
Vodníca nam je bila!
Ta zvezda — Ti!
Ti vôdiš nas, nam jasno síješ,
Nam blagodejne žarke liješ,
Da, bolje vôdiš nas odzgòr,
Neg vseh sozvezd Ti množni zbòr, —
Ti zvézda vzôrna si!
Bil zvest si v vek Bogú in rôdu,
Bil zvest Cirilu in Metôdu,
In — sebi !
Značajno hodil si vsikdár,
Bil stalen Ti je pót in žar,
Kot zvezdam tam na nêbi, —
Oj, slava Tebi!
Ti svetiš bratom rodnim tam,
Oj, sveti še sirotnim nam,
Brez zvezde zdaj popotnim nam.
Dve zvezdi nam sta kdaj sijali,
Ciril, Metodij sta se zvali ...
Umrla sta Ciril, Metod!
Kdo zdaj po njiju stezi hodi?
Kdo nas po njiju vzoru vodi?
............................
Ti bodi drugi nam Metod!
Ti nas po poti oni vodi,
Ki sveti jo je vtrl Metôdij!
Oj, jasna, vzôrna zvezda naša,
Ti kaži do svetišč nam pot,
Kjer sveti jezik naš se glaša! ...
Sijaj nam, oj, svite krasni,
Zvézda meni Ti edina,
Se Te treba cerkev naša.
Treba še te domovina. —
Oj, ne vgasni.
Svite jasni!
A ... saj zvezde ne gasnó.
A saj zvezde ne mrjó:
Vekovit
Njih je svit.
Tuđi Ti pred nami hodii.
Svétil bodeš nam nevgasno.
Slave rod boš varno vodil
U bodočnost jasno!