Slovó
| ← Ti osréčiti jo hoti! | Slovo in naročilo (Ig. Gruntarju) Poezije: 4 Simon Gregorčič |
Zimski dan → |
| |||||||
Le pojdi naprej, duša draga,
čeprav težkó mi je slovo;
naj meni teče solzna sraga,
pa drugim boš bedril oko.
Med tujce ne, ti greš med brate,
da zanje trudiš dan se vsak,
da vzore mi uresničiš zlate
kot narodnjak in poštenjak.
Hudobnež je podoben slani
ki padla v mrzli noči je;
kar ta je vrtu in poljani,
kreposti on cvetoči je.
A mož pošten je - sonce zlato,
ki razsvetljuje, greje svet,
ki v pisan cvet ogrinja trato,
ki vrt in gaj odeva v cvet.
Visoko čislam učenjaka,
ki nam preganja temo zmot,
a bolj še cenim poštenjaka,
ki ve in hodi pravo pot.
Ti učenost s krepostjo združi,
kot sonce strinja luč in moč,
s tem domovini zvesto služi,
neutruden zanjo dan in noč.
Značajen sam še v ljudstvu znáčaj
oživljaj, goji in krepčaj,
na to mi prvo skrb obračaj,
to naša je naloga zdaj!
V srca ljubljenih rojakov
saj seme plemenitih rož,
da bomo narod poštenjakov,
da bomo narod vrlih mož.
Kar sanjala v trenutkih zlatih
sva sanj za narod naš kedaj,
ti vse uresniči zdaj pri bratih,
življenje zdaj vzorom daj!
Le pojdi torej, duša blaga,
srčnó na delo sveto to;
naj teče meni grenka sraga,
otiraj drugim jih skrbno!