Slavina
| ← Intermezzo v nebesih | Slavina (Erotika) Ivan Cankar |
Noveleta → |
| |||||||
- Pol kraljestva dal je tebi Kruko
- in še vedno ti je čelo mračno!
- Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,
- zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:
- ta ravnina pod teboj zelena,
- bistri viri in šumeče reke,
- črni gozdi in visoke gore
- in v daljavi jezera bleščeča —
- vse je tvoje, ti pa si otožen!
- »Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,
- kaj mi hoče moja krasna zemlja?
- Da imel bi jo pod žezlom svojim
- vso državo Lótarja vladarja,
- in še večjo, večjo … in vso zemljo!
- Da sedèl bi na prestolu zlatem,
- da bi kronal me sam Oče rimski,
- in pred mano bi ves svet se klanjal, —
- pa ostalo srce bi nesrečno! …
- Ti, Slavina, si kraljestvo moje;
- in ko dala žezlo bi mi v roko,
- na glavó mi krono položila,
- kralj na svetu bil bi najsrečnejši! …
- Naj mi skloni tilnik jeza božja,
- če ne pahnem te s prestola, Kruko!
- Pol podaril si mi zemlje svoje,
- zemlje, ki si mojemu očetu
- bíl iztrgal jo z nasilno róko …
- A imej jo, zemljo dedov mojih,
- dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —
- vse bogastvo moje, vse gradove,
- vzemi vse, a meni daj Slavíno …
- Ne, prositi nočem te pohlevno:
- ti očetu zemljo si iztrgal —
- sin iztrga tebi lepo ženo …«
- To premišlja Henrik v strasti svoji
- tam ob Peni na visokem gradu,
- na visokem gradu kralja Kruka.
- Tàkrat zástor težki se razgrne
- in Slavína obstojí med vrati;
- lice belo skríva si v kopréno,
- zatrepeče glas ji v polutemi:
- »Ako ljubiš, knez, življenje svoje,
- hitro konja brzega zajaši,
- pa odbeži skrivno v temni noči;
- kralj te vabi jutri na gostíjo, —
- a ne vabi te na rujno vino, —
- piti hoče tvojo kri, — o Henrik! …«
- — — — — — — — — — — — — —
- In prisije v jutru zlato sonce.
- Hrup in šum po gradu se razlega:
- kralj pripravlja víteško gostíjo.
- Po vseh potih na konjičih iskrih
- proti gradu vítezi hitijo.
- po dvoranah šetajo se lahno
- deve krasne s krasnimi junaki;
- a najlepša je kraljica mlada
- in junak je Henrik najkrasnejši.
- Kruko sede na visoki préstol —
- v hipu utihne govorjenje sladko.
- Svetle čaše nosijo strežaji,
- z rujnim vinom polnijo jih gostom.
- In s prestola vstane temni Kruko,
- mirno stopi Henriku pred lice
- in visoko dvigne čašo zlato:
- »Henrik, srcu mojemu najdražji,
- v trdno zvezo pij iz čaše moje!«
- »Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,
- a desnico pa za pasom skrívaš?
- Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,
- da ostale bi ti v podli duši,
- in morílec iz očí ti gleda! …
- Ti si hotel, da se kri prelíje,
- naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!«
- Kralju vroča kri privrè iz prsi,
- obledí mu lice v bolečíni
- in k nogám se knezu mrtev zgrudi.
- Mirno stopi Henrik do prestola,
- meč krvavi mu drží desníca,
- po dvorani zrè okó ponosno:
- »Kaj molčíte, ko na zlati préstol
- kralj vam novi seda z žezlom v roki?«
- Družba kliče v strahu, začudenju:
- »Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!«
- In Slavina sede poleg njega.
- »Kaj na mizah vino vam počíva,
- ko poroča se vladar vaš, Henrik …?«
- Po dvorani čaše zazveníjo.
- »Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,
- bog te žívi, o kraljíca krasna!«