Slavina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Intermezzo v nebesih Slavina
(Erotika)
Ivan Cankar
Noveleta
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Pol kraljestva dal je tebi Kruko
in še vedno ti je čelo mračno!
Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,
zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:
ta ravnina pod teboj zelena,
bistri viri in šumeče reke,
črni gozdi in visoke gore
in v daljavi jezera bleščeča —
vse je tvoje, ti pa si otožen!


»Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,
kaj mi hoče moja krasna zemlja?
Da imel bi jo pod žezlom svojim
vso državo Lótarja vladarja,
in še večjo, večjo … in vso zemljo!
Da sedèl bi na prestolu zlatem,
da bi kronal me sam Oče rimski,
in pred mano bi ves svet se klanjal, —
pa ostalo srce bi nesrečno! …
Ti, Slavina, si kraljestvo moje;
in ko dala žezlo bi mi v roko,
na glavó mi krono položila,
kralj na svetu bil bi najsrečnejši! …
Naj mi skloni tilnik jeza božja,
če ne pahnem te s prestola, Kruko!
Pol podaril si mi zemlje svoje,
zemlje, ki si mojemu očetu
bíl iztrgal jo z nasilno róko …
A imej jo, zemljo dedov mojih,
dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —
vse bogastvo moje, vse gradove,
vzemi vse, a meni daj Slavíno …
Ne, prositi nočem te pohlevno:
ti očetu zemljo si iztrgal —
sin iztrga tebi lepo ženo …«


To premišlja Henrik v strasti svoji
tam ob Peni na visokem gradu,
na visokem gradu kralja Kruka.
Tàkrat zástor težki se razgrne
in Slavína obstojí med vrati;
lice belo skríva si v kopréno,
zatrepeče glas ji v polutemi:
»Ako ljubiš, knez, življenje svoje,
hitro konja brzega zajaši,
pa odbeži skrivno v temni noči;
kralj te vabi jutri na gostíjo, —
a ne vabi te na rujno vino, —
piti hoče tvojo kri, — o Henrik! …«
— — — — — — — — — — — — —


In prisije v jutru zlato sonce.
Hrup in šum po gradu se razlega:
kralj pripravlja víteško gostíjo.
Po vseh potih na konjičih iskrih
proti gradu vítezi hitijo.
po dvoranah šetajo se lahno
deve krasne s krasnimi junaki;
a najlepša je kraljica mlada
in junak je Henrik najkrasnejši.
Kruko sede na visoki préstol —
v hipu utihne govorjenje sladko.
Svetle čaše nosijo strežaji,
z rujnim vinom polnijo jih gostom.
In s prestola vstane temni Kruko,
mirno stopi Henriku pred lice
in visoko dvigne čašo zlato:
»Henrik, srcu mojemu najdražji,
v trdno zvezo pij iz čaše moje!«


»Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,
a desnico pa za pasom skrívaš?
Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,
da ostale bi ti v podli duši,
in morílec iz očí ti gleda! …
Ti si hotel, da se kri prelíje,
naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!«
Kralju vroča kri privrè iz prsi,
obledí mu lice v bolečíni
in k nogám se knezu mrtev zgrudi.
Mirno stopi Henrik do prestola,
meč krvavi mu drží desníca,
po dvorani zrè okó ponosno:
»Kaj molčíte, ko na zlati préstol
kralj vam novi seda z žezlom v roki?«
Družba kliče v strahu, začudenju:
»Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!«
In Slavina sede poleg njega.
»Kaj na mizah vino vam počíva,
ko poroča se vladar vaš, Henrik …?«
Po dvorani čaše zazveníjo.
»Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,
bog te žívi, o kraljíca krasna!«