Noveleta
| ← Slavina | Noveleta (Erotika) Ivan Cankar |
Pesem je zadnja v tematskem sklopu Romance.
| |||||||
- Noč pomladna je objela
- beli dvorec ob Ljubíji;
- tam za vrtom, izza góre
- prisijál je mrzli mesec.
- V žalostnem, mrtvaškem svitu
- zablestí zidovje belo,
- a na stenah, kot duhovi
- dvígajo se temne sence.
- Gori v hramu razsvetljenem,
- tam počíva bolna mati.
- Líca trhla in upala,
- kot bi smrt dahníla nanje;
- stisnjena so vela ustna;
- iz očí globokih, temnih,
- zdí se, da odseva jasno
- vse življenje v svoji bedi …
- Težko vzdihne bolna mati,
- položí koščeno róko
- okrog vráta mlade žene,
- lepe kot jesenska noč;
- sklonjene nad mrzlo postelj
- kakor bledi smrtni angel.
- Polugasel ogenj sije
- v teh očéh udrtih, trudnih;
- onemoglost je razlíta
- na prozorno bledih licih;
- trudno ji ležé na vzglavju
- njene mehke, bele róke.
- — — — — — — — — — —
- »Ali, ah, kakó iz greha
- sreča bi se ti rodila?
- Ah, kakó bi pač vzcvetele
- rože iz solzá neštetih?
- Iz solzá, ki jih jokala
- záte je nesrečna mati,
- dèkle mlado, zapuščeno,
- samo v neizmernem jadu.
- Jasno gledam one dneve,
- kot bi jih živela danes,
- in srcé, kar je trpelo,
- čuti vroče kot nekdàj …
- Mati moja je jokala,
- vzdihovala in molila,
- sestra je kot na neznanko
- zrla náme in molčala.
- Oče moj z obrazom tolstim
- in od gneva osivelim,
- stiskal je pestí pred mano:
- ,Kdo je óni? Odgovôri!’
- Jaz pa sem pisala njemu,
- klicala ga kakor dete,
- klicala ga in prosila,
- da me reši iz sramote.
- ,Žalostno mi je živeti,
- žalostno brez tebe, ljubček;
- vsi me gledajo kot tujko,
- samo ti si mi ostàl.
- Ah, saj si dejal mi, ljubček,
- da se vrneš hitro, hitro,
- in me pred oltar povedeš …
- Pridi k meni, zapuščeni.’
- In prišlò je belo pismo,
- vse dišeče po parfumu,
- z zlatim robom naokoli;
- pismo pa je pisal on.
- ,Ni mogoče, draga moja,
- ni mogoče … Ah, verjemi,
- da sem jokal kakor dete, — —
- ali draga, — ni mogoče.
- Res bi rad pohitel k tebi,
- ali služba, to je služba,
- in verjemi, nì trenotek
- oddahniti si ne morem.
- Pa napósled, — ali prosim,
- da tegà za zlò ne vzameš, —
- mislim, da bi tebe, draga,
- jaz osrečiti ne mogel.
- Pač te ljubim kakor nekdaj;
- ali prvo, to je meni
- tvoja sreča … ah, in zanjo
- hočem darovati svojo …’
- Ah, kakó je bílo takrat
- mrzlo, pusto srce moje,
- kakor belo, tiho polje
- pod meglenim zimskim nebom …
- Kamor zrè okó boječe —
- vsi obràzi hladni, temni …
- Sama na sovražnem svetu
- s tabo, detetom nesrečnim.
- In potem brezčutna, mrtva,
- kakor kip od mramorja
- videla ne čula nisem,
- kaj se je z menoj godilo …
- A pozneje me zaprosi
- znanec mojega očeta;
- pravil je, da je zaljubljen
- v mirni, bledi moj obràz.
- Ne jokala, ne prosila,
- nísem se braníla starca;
- vsi so z rámeni majali,
- gledali so čudom náme.
- ,Tako lepa, tako mlada …’
- Ali oče moj je hotel;
- in jaz trudna in brezčutna —
- kaj naj plakam, naj vzdihujem?
- Ali studa in bojazni
- mogla nísem udušiti;
- kot otrok sem vztrepetala,
- kadar se me je dotaknil.
- Pa njegov odurni pógled
- iz očí vodenih, mirnih;
- to ledeno, trdo lice,
- kakor líto iz železa! …
- In odvedel me je s sabo
- v tihi dvorec, na posestvo;
- od takràt je bilo meni,
- kakor da živím v okovih.
- Kadar so v očéh gorele
- solze ob spomínu nate,
- kadar je bledèl obraz moj
- od bolesti, od kesanja —
- stopil je moj mož pred mene,
- gladil me z rokó po licih:
- ,Ah, moj Bog, kakó si krasna,
- ženka moja, kadar plakaš!’
- Jaz pa sem sklenila róki:
- ,Daj mi dete, če me ljubiš,
- da ne ginem od obupa …’
- In klečala sem pred njim …
- Bog odpusti mu brezsrčnost,
- jaz mu nisem odpustila, —
- ah, kakó si, dete moje,
- zaslužilo ti sovraštvo? …
- S svojo težko, trdo róko
- vodil je življenje tvoje;
- zapuščenega otroka
- dal je rokam neljubečim.
- Koliko nočí nemirnih
- gledala sem te pred sabo
- vso razplakano, nesrečno;
- in jokala sem s teboj …
- Ali takrat! … Proti mraku
- vrne se domú iz mesta;
- po večerji pride k meni
- pa naznani mi smehljaje:
- ,Skoro da bi bil pozabil:
- Dora te pozdravlja … veš-li?
- Jutri je poroka njena.
- Mož je sicer malo star —
- a bogat je! … Kakšna škoda,
- da ne moreš z mano v mesto;
- pa bolehna si in nečem,
- da se mi kakó vznemirjaš.’
- Meni je zastalo srce
- od sovraštva, od bolesti,
- in v očéh njegovih zlobnih
- brala sem usodo tvojo …
- Reci, če je bilo čudno,
- da sem mirna in brezsrčna
- zrla mu v obràz upali
- in v očí umirajoče?
- Tretjo noč po onem dnevu
- príšel je domú ves truden;
- vozil se je v mrzli noči
- vroč, pijan in pol razgaljen.
- Legel je bolan na postelj
- in čez mesec dni pod zemljo;
- a ni ena gorka solza
- ní mu groba orosila …
- Hladni, mračni duh njegov
- pa ostàl je poleg mene;
- spremljal me je z zlobnim smehom
- po teh mrtvih, temnih sobah.
- In sedàj, v trenotkih zadnjih
- spet me gleda porogljívo
- iz očí ugaslih tvojih,
- iz bolestnega obraza;
- gleda me življenje tvoje
- brez veselja, brez pomladi,
- z vso ljubeznijo brezupno,
- z vsem trpljenjem neizmernim …«
- Skozi polodprto okno
- diha nočni zrak opojni;
- kakor iz daljave daljne
- čuje se šepet valóv …
- — — — — — — — — — — —
- »Dora … Dora! … To so ženske:
- blebetanje, vzdihovanje!
- Jaz te čakam; jutri zgodaj
- vrneva se že domú!« —
- Izza temne portière
- zahreščàl je glas staríkav;
- ona vstane; v bolnem srdu
- zableščé se ji očí.