Slap (Tomaž Šalamun)
| ← Carnac | Slap Morje Tomaž Šalamun |
Tema modre slike → |
| |||||||
Zame si objet in sončen. Je strašno biti samo
ljubljen? Kako naj se razdelim? Ko utečeš,
ko utečeš, ko z mečem zasekaš zrak, seveda me
zaboli, ampak nič ne spreminja. Sploh nisem
premakljiv. Tudi pepel je isto. Tudi razsut
pepel ne izgubi moči. Magma, kaj sem tvoji duši?
Stkan sijem in razbit žarim. Tudi uničevan
pijem. Bi bila odpoved zate zrak? Moč, pamet,
volja in odločitev enostavno ne primejo. Glej,
zdaj sem izpahnjen, premaknjen, odplavljen,
ves sem nahranjen. Tvoj Pegaz sem, ti mi pa v
žnale natikaš vajeti. V redu. Me razmesariš.
Kri nekako poji. Moja bolečina te malo pomirja.
Ampak to je zate drobiž. Zame izguba drobiža.
Nič se ne da spremeniti. Nič. Caf, naj te
zaboli piščal. Tuf, da si melasa v risankah.
Evo, raztrgam te lahko in te položim pol na
levi sedež, pol na desni sedež. Potem odprem
usta in mi kot popcorn letiš v zobe. S koleni
razbijam marmor. Tipi, ki so si hoteli
najprej obrisati oči, raje bulijo v slap.