Skopulja
| ← Roža Jerihovska | Skopulja Slovenske legende Anton Medved |
Na poti v Nazaret → |
| |||||||||||||||
Skopulja
Zveličar in Peter sta nekega dne
do hiše bogate vsa trudna prispela
in tam gospodinjo za božje ime
ponižno prosila nekoliko jela.
A žena skopuija zavrne ju brž:
"Ne morem, nič nimam za vaji jedila.
Na gumnu imam pač pšenico in rž,
a nisem do danes mlatičev dobila.
Težko je za delavce, svet bi le jedel —"
Prestreže jo Kristus, ki dobro je vedel,
da žena mlatičev zato ne dobi,
ker hrano dajati se škoda ji zdi:
"Ce hočeš, pa midva se lotiva žita,
omlativa ti, za plačlo le daj,
da enkrat na dan se najeva do sita."
Takoj gospodinja odpre na stežaj
skedenj in pokaze bogato zalogo.
"Le hitro začnita! Opravka bo mnogo.
Čim preje končata, tem več vama dam
jedila, ker prazen ni ravno še hram."
Ko žena odide, zatvorita duri
in Kristus tovarišu reSče: "Zakuri!"
Črez nekaj trenotkov na sredi skednja
živ ogenj zapolje od tal do vrha.
Obide apostola tiha bojazen —
A čudo! Ta ogenj razmeče narazen
posebej vse zrnje, vso slamo, vsa pleva
po kotih na kupe, lepo urejene;
mlatiča pred koncem že prvega dneva
končata pol mlatve in gresta do žene.
"Ho!" žena zaklice, "za takošna dela
nihče ne zahteva ne pila ne jela.
Tako bi si lahko omlatil vsak sam.
Za to vama plače nobene ne dam.
Jaz sama bom ogenj enak zakurila
in kar je ostalo še, brž omlatila."
In sveta popotnika gresta naprej.
In Kristus de Petru: "Nič te ne draži!
Po kratkih minutah nazaj se oglej,
in jeza se tvoja na mah potolaži."
In Peter ozre se črez nekaj minut
in vidi — o groza — vso hišo v plameni.
To je prasketalo kot v peči ognjeni
in v kratkem bil dom je skopuljin razsut.