Selitev (Simon Gregorčič)
| ← Nevesta | Selitev Poezije 1 Simon Gregorčič |
Vzori → |
| |||||||
Ob postelji smrtni trpina
ponočni sem stražnik bil,
imel ni hčere, ne sina,
ni drug mu tolažnik bil.
Prebil pač boje je mnoge,
in poznal je kes in dvom,
izkusil zunanje nadloge
in viher notranjih je grom.
Zdaj konec bo borbi in zmoti,
izdihnen je zadnji vzdihljaj,
smehljaje se duh mu napoti
s krilatci nebeškimi v raj.
A ko s krilatci v nebesa
odpravlja se duh njegov,
od mrtvega, glej, telesa
poslavlja nebroj se duhov.
Ta roj skoz vesoljno življenje
mrliču bil temu je zvest:
to boj je, stotero trpljenje,
in skrb in strah in bolest.
Ta truma in rodbina njena
zemljana vsakterega tre,
s človekom najprvim rojena,
le z zadnjim človekom zamre.
Iz mrtvega kam domovanja
zdaj rablji srca hite?
Iščo si novega stanja,
selijo se v - drugo srce!