Nevesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nevesta.
anonimno
Izdano: Slovenski narod 24. december 1884 (17/296)
Viri: dLib 296
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Komú–li kupuješ venček s cvetíc,
Komú ta prstanek zlati?
Zasé–li ali za ktero družíc,
Njim greš, njim vabiš–li v sváti?

Povésila kodrasto temence je,
Nasmehnila se, zarudela,
Pospravila svatovsko bremence je,
Iz izbe je tržne zletela.

A zunaj viharen zimski je dan,
Nov sneg na stari se vsíplje,
Pod težo zdihuje hrib in raván,
In drevje v dobravi škríplje.

A kaj je dekletcu za zimo, za mràz!
Saj nji cvetè mladoletje,
Gorkó nje srcé je, žareč obràz,
In v prsih poganja ji cvetje!

Pogumno, veselo hití skoz sneg
Iz trga prek ózke dolíne,
Iz dôla obrne v strmi se breg,
Saj dom ji je onkraj planíne.

Pač strm je hrib in sè snegom zasut,
A deklica čvrsto koraka,
Krepčá jo mladóst in nek sladek čut,
In sreča, ki z dragim jo čaka.

Po gôri pleza višéj in višéj,
In v sneg se ji dolbe stopinja,
A sneg se vsiplje silnéj in silnéj
In sléd korakov zagrinja.

Le više in više se vspenja v breg,
Že sredi je gôre visôke,
Le dalje borí se, naj pada sneg,
Saj jutri že dan je poróke.

A sneg le silnejši vsiplje oblák,
Nasiplje zamete snežene,
Kdo padati videl je sneg kdaj tak,
Že znati ni steze nobene.

Stopinje globoko se vdírajo ji,
Že peša nevestica mlada,
Že udje od truda umírajo ji,
Počíla bi malce si rada.

A kje? Tu hiše, tu strehe ní!
Pa glej tam visečo pečino,
Tam deva si skromno zavetje dobí,
Sklonívši se v plitvo dolblino.

Tam nótri počíva dekletce mladó,
V naročji okrasje poróčno,
Kakó ji bo jutri to stalo lepó,
Ko z dragim se sklene nelóčno!

Primerjati jame si vès ta krás,
Na róko si prstan natakne,
Ovíje si venček krog góstih las
In v misli se sladke zamakne.

Že v duhu z ljubljencem se pred oltar
Pomíče med brati in sváti,
Pred Bogom že združena sta za vsigdár,
Že dnevi ji vstajejo zlati.

Razgrinja bodočnost se ji pred očmí
Cvetóča in solčnoblesteča,
In slika na sliko pred njo se vrstí, —
Oj kolika, kolika sreča!

To sanja pol speč in bedeč na pol,
A vse bolj jo spanec objemlje,
Zdrsáva na lahko z dolbline nizdól
In v snegu mehkem zadremlje ...

Jasní se ... in zvezde že dvigajo se
In mraz ledeni pritiska, —
Kaj baklje po gori vžígajo se,
Da gora v svitlobi se bliska?

Prišlì so nevestico mlado iskàt,
Iščó in kličó jo po gori,
Svatovi jo iščejo, ženin in bràt,
O zlati jo najdejo zori.

Pod steno kamnito nevzdramno spí
Z odejo sneženo odeta,
Na levi ji prstan poročni blestí,
Bel venec ji čêlo opleta.