Pojdi na vsebino

Savlov srd pred Gibejo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Valkún. Savlov srd pred Gibejo.
Poezije
Fran Zakrajšek
Doktor Cmokavzarjev hymnus.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zlaté večerni žarki, lej, Gibeje
Pokojne strehe in močné zidine
Smejočega se soluca prek Judeje.
V spomladnem blišči plavajo ravnine,
Dežela bujna se okoli smeje
V veselji rajskosrečnem, ki ne mine;
In Oljska gora, lej, se diči v cvetji,
Tam Cedron kak šumlja o ptičjem petji!

Ni Savel tak pokojin, ki desnice
Presilno ramo tam v svoj meč vpira,
Stoječ na znožji obrastene gorice.
V nemirne vale gleda takraj vira
Sè skale čopljajočega v ravnice;
Notranjega je Savel znak prepira:
Obličje možko mu temni oblačno,
Okó mu kakor megla biva mračno.

Kakó se odlikuje gorostasna
Podoba v dnu njegá, ki groza v vraga
Pred njim hiti ti zmir temná, opasna!
Razrit je dom nesrečnega Agaga,
Trepeče Filistejec že, in jasna
Na slavni voz uklenena mu zmaga
Prisveti zmir, ko v temna jata vdarja
Sè silo zlo saharskega viharja.

Stoji nedaleč tamo pri drevesu
Krvavih bojev tresk, mi Abner čili;
Pogum se bliska vojvodi v očesu:
Že marsikteri knez kolena v sili
Je pregnil zmagana na bojnem plesu
Pred njim, ki zvan je orel urnokrili.
Sloni mu kopje strašno v jeznem hipu,
Leži mu ščit, sveteč ko luna o ščipu.

A kdo je tretji, čigar oko mlado
V Jordansko tja pobrežje zrè sanjavo?
Krotak sedaj, grozan je pod čelado
Ko polomaj, ki hrnje skoz dobravo.
Spoštuje David v njem največo nado
In Izrael ga zove svojo slavo.
Mladeniča, le-tá podobna krasna
Je Jonatan, prijatlov zvezda jasna.

Ne čara ga pobratimova struna
Nebeške plunke zdaj, povsod poznata;
V kipečih prsih mu razsaja buna,
Ker vedeti na begu mora brata.
Lažnjivega naj strela govoruna
V nesreči pa taječega, se svata!
A Jonatan goreči više ljubi
Prijatla v svobode nesrečni zgubi:

»Kod hodiš mi pobratim, duša moja?
Še iščeš ga, zavetje že te krije?
Znebil kalečih si skrbij se roja?
Pri hladnem ti studencu roža dije?
Razkrilila se noga že je tvoja?
Alj skrivaš še se v temnem dnu samije?
Upaje dobro, alj moj duh se moti,
Ki v tvojo sladko lono se peroti?« 

Kdaj svidenja se dan v spomladnem krasu
Povrne? Alj veselja rosa zmoči
Prijatloma obličje v kratkem času,
Ki kruti beg temačno zdaj ju loči? –« 
Tak kraljevič zdihuje belolasi,
Ki Davida na pot odvel je snoči,
Kar, čuj ga, stari zvezi ščit in veri,
Besedo v Savla mrčnega naperi.

»Oj, oče moj! Duha ne čutiš zlega,
Ki rije kvarno zdaj v osrčji tvojem?
O jenjaj! Vzrok karkoli ti je krega
Notranjega in prečemerni pojem.
Odpravi zmaja, ki te hudo bega,
In brzo mir naredi v srci svojem.
Za sabo, znan ki meč si vsem viharen,
Pogled obrni, ak si sreče maren.« 

»Razvnemi ti srcé junaška slava,
Grejoča svojce kakor solnčno lice,
Ki žarkorodno gor' v sinjim plava,
In ravne tam zlati in vse gorice.
Naj treska grozo v vraga tvoja slava
Enako pišu srdnemu, ki goni ptice,
Da z valom mešajo torobne krike,
Ko v burnem jezeru plešo trstike.

Savel strašno zdaj pogleda,
Upije: »Srd ti moj preseda?
Sin nevredni, da bi ne bila
Kleta majka te rodila,
Ki so dragi ti lopovi,
Beli zunaj ko grobovi,
Toda črni v vražjej duši,
Ki zvestobo bratom kruši.
Meniš, David – mor ga vhiti! –
Znan da ni mi vpornik zviti?
Skrivši snuje sin Jesajev,
Ta potomec krutih zmajev,
Kar je tebi, slepec, ljubo,
Meni v šteto, in pogubo!
Predmet mislij, hrepenenja
Biva njemu v blišči zdenja
Svitla krona, žezlo moje,
In, nevrednik, tudi tvoje!
Zdaj pa tebi duša v sli
Še hinavcu plameni?
Nikdar več se mi ne hlini,
Tu prokleti, tu pogini.« –

Izreče, in kakor val nad skalo
Srditi tja hiti, k drevesu šine,
In lice še skrenivši, že prepalo
Koj kopje vojvodi iz rok izvine.
Le-to zbrči – a Bogu hvalo! –
Zapičenega tam frčanje mine:
Lej, kakor streli bil bi žrtva vneti,
Od sulice se strese dob zadeti.

Strmí, ki bežal zmir pred njim je smeli
Sovražnik kakor pesek o viharji
Mi Nerov sin in on, ki zdaj mu beli
Zlati se mladi vlas v večerni zarji.
Nezvesto jeklo Savel pa zbledeli
Proklinja v silnišem srca viharji
Molče srdit, ko solnce tam od zone
Za hribe kananejske naglo tone.