Samostanski vratar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moj črni plašč Samostanski vratar
Poezije 1
Simon Gregorčič
Na potujčeni zemlji
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Življenja valovje tam zunaj hrumí,
tu vlada pa mir in tihota,
tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi,
tu notri je sveta samota.

Na pragu stojé jaz oziram se v svet,
v ozidje se ozko oziram;
v celici bivam nad petdeset let
ter duri odpiram, zapiram.

In bil samostanu prav veren ključar
o pozni, o rani sem uri,
utrujeni potnik in revež nikdar
zastonj ni potrkal ob duri.

Premnogi, ki dušo obup jim je trl,
tu našli so mir in tolažbo,
za mir sem tisóčikrat duri odprl,
nikoli jim nisem za zdražbo.

Tako jaz obračal sem ključe vsekdar,
tako sem v službi osivel;
ti tudi, predragi mi, bodi vratar,
in modro in moško boš živel.

Telo ti je hiša: v njej um gospodar,
a čut gospodinja ti bodi;
počutki so vrata, ti glej ko vratar,
kaj ven in kaj noter ti hodi.

Kar imaš zlatá in pa srébra doma,
raztôpi ga v peči ognjeni,
zlatar naj iz tega ti ključke sková,
pa v duri počutkov jih deni.

Odprto navadno uho in oko,
a usta zaprta mi nôsi,
če treba, odpri pa še usta srčnó,
nikjer dovolitve ne prôsi.

Odprto srcé in odprte roké
imej za trpečega brata;
a trdno zapahni uhó in srcé,
ko trka sovraštvo na vrata.

Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj,
ne krivdi ne zlobi nobeni;
kreposti razmakni srce na stežaj,
a skrbno ga strasti zakleni!

To bode edino ti prava prostost,
če ímaš počutke v oblasti,
to bode najvišja modrost in krepost:
brzdáti in vladati strásti!