Moj črni plašč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovo in naročilo (Ig. Gruntarju) Moj črni plašč
Poezije 4
Simon Gregorčič
Samostanski vratar
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ta črni plašč vam je v zasméh,
   a — ga uméjete?
Uméte rôso v teh očéh,
   ki se jej sméjete?

Gomile z rôso tó kropím,
   ki vrè mi čez obràz,
in plašč, ki se ogrinjam ž njim,
   po ranjkih nôsim jaz.

Umrla ni še mati mi,
   umrl ni ôče še,
za sestrami, za brati mi
   srcé ne jôče še.

Še drage môje Bóg živí,
   in zahvaljujem ga,
a v grôbu mnóg mrlíč leží,
   ki objokujem ga:

Pravíco v gròb so dévali,
   pri grôbu jaz sem bil,
pogrêbci so prepévali,
   a jaz solzé sem líl.

Zrl bratoljublja sem pokòp ...
   Ko gròb se je zaprl,
smejál se je spremníkov trop,
   v bridkósti jaz sem mrl.

Vzôre pokopáli so, ...
   oh, to dočákal sem! -
na grôbu tam plesáli so,
   grenkó jaz plákal sem.

Radóst tedàj je ubégla mi,
   moj duh je mrak objél,
bridkóst je v dušo lêgla mi,
   več nísem bil vesél.

Tedaj oblékel sem še mlad
   obléko žalno to,
na grôbe vzôrov, sanj in nad
   solzé mi zdàj tekó.