Rosa (Tomaž Šalamun)

← Voltaire na obisku: revež

Rosa Letni čas Tomaž Šalamun

Obala, potok →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Jaz, ki hoče pregnesti, otrpniti,
otrdeti, zaviti v zastavo, zažgati

zastavo. Potem v vagonu odpreti
okno. Kaj se ulekne od piša

vetra? Kje so iskre? Kje je
navada z razžarjeno iglo

v les zarezovati: Oče naš, daj nam
danes naš vsakdanji kruh.

Mah se je spremenil. Zdaj
ima grivo. Vajeti so od leska

popokane. Čas je zajel prijatelja v
srce. Potopiti svoje srce. Spet

čakati, čakati. Steči na rob
gozda. Utripati okna v vlaku.