Rodovnik (France Kozar)
| ← Naše rime | Rodovnik (Izpod zemlje) France Kozar |
Tožba Janeza Gumzaja → |
| |||||||
Sanjam svojega rodu sem tkal misli
in poslušal njih tožbe in iz njih bral;
— Z Dolenjskega smo bili doma,
z vinskih goric smo se med rudarje podali,
grunt nas je pognal iz sebe
v trboveljske rudnike.
Čreda nas je bilo in zemlje ni bilo za vse,
— pojdite — dejali so oča in mati
in vdinite se črnemu Delu v jami,
da Bog vas s srečo ohrani,
vas in ves ta naš kajžarski rod.
In potlej šli smo na pot ...
Težki časi so nas z zemlje pognali,
bilo takrat je, ko kolovoz so kači železni
speljali. Življenje nas je zajelo in zapelo
nam pesem novo, ko smo napravili prve šihte v jami.
Potlej smo garali, garali
in orali podzemlje in črna polja obdelovali,
mnogo sejali in malo želi,
dajali in le trpljenje jemali,
tepli se z revščino in močno plodili
naš premogarski rod.
Sivi časi z zemlje so nas spodili,
v te rove kopati grenkobe usod.
Grozanske napore vlagali smo
v roboto teh jam in zmagovali vse to
in rastli v bohotno rudarsko drevo,
od kolena do kolena.
Pesem otožja je ginevala,
volja in rast naše moči je prekipevala,
jenjala in dajala semena, semena.
Toda smo z Dolenjskega bili doma,
bili veseli smo in čili.
Prižgali smo si svetlih nadej
v vse kamrice naših duš in srca.
Bo že boljše in lepše tako razodeto
po Bogu je in hišice si bomo zgradili
in vrt in gredice s trsom in drevesci zasadili ...
Ampak, življenje nas je premlelo in sodilo v prekleto.
— Jaz padel sem v šaht in se ubil.
Jaz s huntom strmoglavil sem v šaht
in živ sem ostal pretresenih možgan.
Jaz divji za delo sem bil, ki me zgomazelo
je in prezgodaj pokopalo.
Jaz: Bertelj, Tonča, Janez.
Slu svojega rodu sanjam iz davnine
in kakor na moleku prebiram njih povest
in vanje iztiskam svojo in njih bolest.