Tožba Janeza Gumzaja
| ← Rodovnik | Tožba Janeza Gumzaja (Izpod zemlje) France Kozar |
Cestar (France Kozar) → |
| |||||||
V šesti križ že presedlavam
in zmeraj še hudiča razkopavam.
Sam ne vem, koliko bo že let
odkar tam jamam
trdo in zvesto garam
in mi je le trpeti.
A včasih le razmišljam, gruntam ...
— Lej ga, sam k sebi govorim:
vso svojo to mladost,
tem črnim luknjam si zdajal,
star si Janez že postal
in še zmeraj vanj riješ,
in s tegobami, skrbmi se biješ.
In pravim saj in še porečem.
Z jezo v jezo se drobim:
vse mlade dni rovom si prodal,
šestega že na grbo vlečem
in s siromaščino se pestim
in zmeraj bolj se za hudiča irham.
In pravim saj in — kako je že vse bilo?...
Gumzaj, spomin zapušča te vnemar.
Ali eno veš še in za vedno boš držal
in priklepal k srcu. To zlo, to temo,
ki te vabila je v svoj žgalen dar
in te za sonce vžgala,
to bo, za čemer si po otročje trepetal.
O, ti Marija kako si nas ugnala!
To pa: vse svoje žive dni
do danes sem verno upal in se bal,
da nam zasijalo bo,
da svetli dnevi nam zapojo,
toda Janez Gumzaj
zastonj sprašujem kaj, zakaj,
je meni sojeno, da v temne, sive
čase si telebnil, pal.
In pravim saj — kako je že vse bilo?
— Haha! Boljše bo, da ne čvekam.
Trpljenja je le za en dan,
mi pravijo in vem le da je to
predolgi dan.
Vso svojo pesem s krampi sem izpel,
vse moči sem svoje jamam izžel,
vse upe svoje huntam sem zdajal,
Janez Gumzaj, jaz se sprašujem,
svojemu srcu zdaj prisluškujem,
jaz, odmirajoč rudar:
za kak vnemar si dajal,
udar na udar?!
V šesti križ že presedlavam
in nevolje svoje prekopavam.
Od samega vraga se lajham z njim.
Osem klunov sva zredila,
štirje brez dela so,
trije z menoj v jami se tepo
in neznano kam je odšel v svet
najmlajši sin.
Za nameček imaš njo,
ki bi te rada pestila:
Za nič si mrha!
Jaz pa vem le, da se življenje krha
in gruntam kako je to —
saj Matilda že marsikoga je zvozila
in ga še bo,
in kolnem, molim na gosto.
—————
Matilda = ironičen naziv za rudarjevo smrt v žargonu