Riba pav
| ← Obala barbarov | Riba pav Morje Tomaž Šalamun |
Prepričan sem v ravnini 1-5 → |
| |||||||
S sokom v mišicah.
Nisem slab, vajen sem in miren.
Oči raztapljam.
Slišim, kako jadro zaplapola.
Sonce poljubi belo platno
tridesetkrat in se
uleži kot žareči kij.
Kaj me brigajo refoli!
Z leve in desne – morje!
Štirinožec najprej uporablja vse
štiri noge, teče po zemlji.
Grm praska, kako potepta, zdaj to, zdaj
ono, ampak kaj stopi v svilo,
režo lima, še na zemlji?
Je še v triumfu in soku, ko vzleti?
V nebesih te niče ne čehlja. Ne
moreš spodviti kopita,
ni granitne kocke za tvojo
glavo. Udi, prepereli, imajo smisel.
Zrak je sivo-broneno rjav,
nekdo zažiga lanene prte,
drobnica je pijana in omamljena.
Zajameš pljuča,
rolajo se in odkrivajo
svežo češnjevo pito, ki jo nekdo
odvija, preden je bila dana v
pekač. Rastline rasejo na
not in na ven,
koža je ulita kot luna.
Se spomniš modrih hlačk in
rekorda na sto metrov prosto?
Tega, kako si se zleknil nad špago.
In svojih spočitih utripov,
malo kot riba, ki trza, in
malo, kot bi se pahljala.